Revija SRP 103/104

Ivo Antich

 

KOSOV(SK)O VPRASHANJE: »KDAJ SO SLOVENCI

 PRISHLI V SVOJO SEDANJO DOMOVINO?«

 

V nemshko-slovenskem zborniku razprav o (pretezhno) koroshki zgodovini Karantanien-Ostarrichi: 1001 Mythos (Mohorjeva; Celovec-Dunaj-Ljubljana, 1997) je Peter Shtih v svojem pregledu z naslovom Avtohtonistichne in podobne teorije pri Slovencih in na Slovenskem (kot tretji zgodovinar po Francu Kosu in Bogu Grafenauerju, prvi zhe 1896, drugi 1982) kritichno obrachunal z Davorinom Trstenjakom kot vodilnim med starejshimi slovenskimi zagovorniki t. i. avtohtonistichne teorije; v tem smislu je ilustrativna naslednja navedba iz omenjene Shtihove razprave:

 

»Med vsemi temi pa je po obsegu svojega dela, vztrajnosti in odmevnosti izstopal Davorin Trstenjak (1817-1890) … (…) Njegov popolni znanstveni dilentatizem se je kazal v nemogochem etimologiziranju in tudi mitologiziranju … (…) Toda kljub gorechnosti s katero je branil avtohtonistichno teorijo je Trstenjak v starejshih letih zmogel toliko poguma in poshtenja, da se ji je vsaj posredno odpovedal, ko je v razgovoru z Matijom Murkom, slavistom, literarnim zgodovinarjem in klasikom slovenske etnologije, dejal: Vi imate Mikloshicheve in druge jezikoslovne knjige, kaj pa smo imeli mi, ko smo zacheli?« (cit. n. d. str. 30, natanko po predlogi, brez slovnichno-pravopisnih popravkov).

 

V Murkovem chlanku z naslovom Rodoljubna knjiga brez rodoljubja (Veda, 1911), ki je sicer ironichno unichujocha recenzija knjige drugega »zloglasnega« avtohtonista Martina Zhunkovicha (Die Slaven, ein Urvolk Europas, Wien, 1911), mimogrede pa je omenjen tudi Trstenjak, poleg navedene, chisto anekdotichne aluzije ni nobenega sledu o tem, da bi se Trstenjak »odpovedal« svojemu delu, kateremu je posvetil zhivljenje. Lucijan Vuga v svoji knjigi Veneti v Troji (2006), ki je poglobljena, korektna in izchrpna predstavitev poglavitnih avtohtonistichnih (hipo)tez, navaja dolocheno pozitivno mnenje Franceta Bezlaja, znanega kot najvechjega slovenskega etimologa, o Trstenjaku, ter opozarja na nekatere markantne sodobne tuje »avtohtoniste« (Alinei, Peshich, Renfrew, Semerano itd.), katerih pogledov spricho tudi formalno neoporechnih strokovnih referenc nikakor ne bi bilo mogoche oznachiti kot »popolni znanstveni diletantizem«.

 

Vsekakor je res, da so se zhe v chasu Trstenjakovega zhivljenja poleg uposhtevanja (celo navdushenja – zlasti iz patriotichnih slovanofilskih razlogov) pojavljali tudi kritichni odmevi na njegovo znanstveno raziskovalno-razlagalno delo. V zvezi s tem je slikovit naslednji »pesnishki primer«: Trstenjaka omenja Fran Levstik v svoji satirichni pesnitvi Slovenska literatura (1859), ki je v celoti dokaj kruto humoren, zgoshchen pregled slovenske literarne zgodovine v verzih. Na Trstenjaka se nanashajo naslednji verzi (Levstik pishe: Turstenjak – po razlagi urednika A. Slodnjaka naj bi ga tako preimenoval »zaradi njegovih etimoloshkih saltomortalov, izvajajoch njegovo ime od besede tur – prabik«; cit. F. Levstik, ZD 2, 1952, opombe, str. 415; Slodnjak pri tem ne razlozhi nenavadne Levstikove besede »sheststogubca«, ki jo sicer citira: »shestogubca«; gre za t. i. devetogub, del zhelodca prezhvekovalcev; prim. Pletershnik, Slovensko-nemshki slovar: shestogȗbəc, -bca, m. der Blättermagen der Wiederkäuer, der Psalter):

 

(…)

 

pa Turstenjak slavni mehove pritiska /

 

(…)

 

Iz sheststogubca turjega kuha

Slovanom zgodbo kuhar Turstenják;

mi padamo pred njim na kolena,

al praska se v grobu Kollár Slovak.

 

Naj Mikloshich se na Dunaju smeja,

naj Dezhman v Ljubljani gleda v stran,

nash Turstenjak svojo pot dokazuje,

da nekdaj she v Afriki bil je Slovan.

 

(…)

 

(cit. ZD, 2, str. 206-207)

 

V pesnitvi so zoper Trstenjaka naravnana pomembna imena, a njih relevantnost je tej v zvezi specifichno pogojena. Zakaj naj bi se Kollár tako rekoch obrachal v grobu zaradi Trstenjakovega »kuhanja« slovanske zgodbe (zgodovine) iz govejega zhelodca, ni jasno, saj je bil ta Slovak, pesnik in profesor arheologije, kot znamenit zagovornik t. i. vseslovanstva (mdr. avtor knjige Staroitalia slavjanska, 1853) eden od Trstenjakovih (hrestomatichnih) vodnikov. Sicer naj bi se Trstenjak z idejo avtohtonosti Slovencev najprej seznanil neposredno pri prijatelju Antonu Kremplu, ki je imel v svoji knjizhnici tudi Kollárjeva dela; pozneje pa je Trstenjak prevzel neobjavljeni opus preminulega Matevzha Ravnikarja Pozhénchana, raziskovalca podobne usmeritve.

 

Mikloshich, velikan slavistike, je v strokovno-poklicno-kariernem smislu tako rekoch »stvaritev« Jerneja Kopitarja, ki velja za utemeljitelja slovenistike (s slovnico, ki svoj predmet obravnava kot eno od slovanskih narechij, in to v izrazito okrnjeni obliki – brez besedotvorja in sintakse; v uvodu je, sledech Dobrovskemu, chetrto skupino narechij slovanskega jezika oznachil: »Hrvashchina s slovenshchino na Kranjskem, Shtajerskem in Koroshkem«; izv.: »Die Kroatische, mit dem Windischen in Krain, Steyermark und Kärnten.«); oba sta bila po shtudiju pravnika, radikalno formalno vzeto torej »ljubiteljska filologa«. Iz odvetnishtva v filologijo je Mikloshicha pritegnil Kopitar, ki je sicer gojil neko skupno slovansko perspektivo, najprej na osnovi skupnega latinichnega pravopisa, toda pravoslavja in Rusije ni maral (v konchnem povzetku so Kopitarjeve zamisli o avstroslavizmu in Dunaju kot – vsaj znanstvenem – sredishchu vsega slovanstva videti kot svojevrstne »fantazije«, katerih problematichnost je, kot kazhe, deloma chutil tudi sam; prim. spis: Domoljubne fantazije nekega Slovana – Patriotische Phantasien eines Slaven, 1810). Ne Mikloshich ne Kopitar v sijajni dunajski sluzhbi in praktichno nemshka (v nemshchini pishocha) znanstvenika nista mogla podpirati izrazitejshega protiavstrijskega vseslovanstva, ki je zhe tako imelo za Nemce zloveshch, celo alarmanten prizvok (poudarjati dejstvo, da so Slovani najvechja etnichna enota v habsburshki monarhiji, ni bilo priporochljivo; prim. jezikovno razmerje leta 1910: nemshchina ok. 12 mil., madzharshchina . ok. 10 mil., slovanski jeziki ok. 20 mil.). Jedro Mikloshicheve in Kopitarjeve filologije je panonska teorija (o stari cerkveni slovanshchini), ki jo je temeljito razveljavil Vatroslav Oblak, lingvist po shtudiju (slavistika in primerjalno jezikoslovje, z doktoratom) s svojo makedonsko teorijo.

 

Mikloshich je v Slavische Bibliotek II (1858) kritichno zavrnil Trstenjakove poglede na slovensko prazgodovino, doktor prava Karel Dezhman pa jih je odklanjal v kritikah in v nastopih v ljubljanskem Zgodovinskem drushtvu (Dezhman kot nachelni odpadnik od slovenstva in glasnik nemshkutarstva bi seveda she toliko tezhe soglashal s Trstenjakom). Tudi Levstikova formalna izobrazba (gimnazijec brez mature) je po svoje »iz druge zgodbe« ter vsaj v nekaterih potezah prav tako vsebuje nekaj tistega, kar kritiki obichajno ochitajo tako Trstenjaku kot sploh avtohtonistom in »venetologom«: amaterizem, diletantizem, fantaziranje. Sicer pa Levstikova satirichna pesnitev tako ali tako ostaja zunaj lingvistichne stroke, v polju literature, se pravi, da niti ni recheno, da se vse v njej povsem pokriva z avtorjevimi »pravimi pogledi«.

 

V zvezi s Trstenjakom se potem afrishka asociacija utrne tudi zgodovinarju Francu Kosu v razpravi: Kdaj so Slovenci prishli v svojo sedanjo domovino? (Izvestja muzejskega drushtva za Slovenijo, 1896; tudi: Franc Kos, Izbrano delo, 1982). Tam pravi: »Z enako pravico bi lahko kdo trdil, da so bili afrikanski Zuavi nekdaj tudi Slavi ali Slovani.« – Znachilnost te opombe je seveda v tem, da navaja en sam primer, medtem ko Trstenjak niza kupe podatkov za svoje (hipo)teze. Kosova ad hoc domislica je povsem neprimerljivo in brezpredmetno »duhovichenje«.

 

Teoriji priselitve se logichno zastavlja vprashanje, koga so »izpodrinili« Slovani v 6. stoletju? Morda »Vlahe«, kot so nekoch rekli romaniziranim predhodnikom? Morda »Ilire«, katerih pravi potomci naj bi bili (po albanski razlagi) Albanci? Za Kopitarja so bili Srbi in Hrvati ilirski vrinek med prvotnimi strnjeno naseljenimi Slovani, ki naj bi bili avtohtoni na svojem ozemlju od izvira Drave, ob Donavi do Chrnega morja (v tem je sledil bizantinskemu Porfirogenetu in ruskemu Nestorju). So Slovani (Slovenci) prishli v prazen prostor ali so izvedli edinstveno temeljit genocid nad prvotnimi prebivalci, le deloma romaniziranimi pod rimsko upravo? O prihodu Slovencev Franc Kos pravi: »Kamor so prishli, tam so ropali, pozhigali in morili.« (v zhe omenjeni razpravi Kdaj so Slovenci prishli v svojo sedanjo domovino?; ID, str. 101). In she: »Kmalu potem je zadela juzhni Norik huda nesrecha. Slovenci so pridrli v to pokrajino ter se polastili zemlje ob Dravi in Muri. Razrushili so Tiburnijo, unichili ondotno shkofijo, prebivalce pa pomorili ali pa odvedli v suzhnost.« (ibid. str. 79). K temu pripominja: »Po pravici lahko trdimo, da so Slovenci, ko so prishli v Panonijo in Norik, postopali mnogo krvolochnejshe in okrutnejshe, kakor Langobardi, Goti in drugi germanski narodi.« (ibid. str. 79, opomba 28). Ta podoba Slovencev-Slovanov kot priseljencev v 6. stoletju se ochitno razlikuje od pravljichne podobe slovanskih dobrichin, ki so igrali na citre, prepevali in pili medico … (Kos tudi o Madzharih: »Kamor so Madzhari prishli, tam so vse pozhgali; pobili so vse, kar se jim je moglo ustavljati.« … ID, str. 251).

 

Vprashanje o »prihodu« ali »ne-prihodu« Slovencev-Slovanov tako, po vsem sodech, vendarle ostaja odprto – vsaj kot nenehen historiografski izziv.