Revija SRP 103/104

Fran Levstik

 

MISLI O NARODNOSTI

 

MISLI O NARODNOSTI

 

I

 

Po vseh kraljevinah in dezhelah nashega cesarstva, koder bivajo Slovani, gojé in oznanjajo domoljubje, prisrchne zhelje, da bi jim bila narodnost zagotovljena. Zlasti Slovenci se potezamo, ne samo, da nam se narodnost pripozna v drzhavnopravnem oziru, temvech da se tudi narod vpelje v dejansko, javno zhivljenje. Zdaj se she bolj vprasha nego prej: chesa nam je treba, da pridemo tja, kamor bi radi? V chem najdemo najkrepkejshe poroshtvo in gotovo, trdno brambo svoji narodnosti? Preverjen sem in trdim, da najpoprej v sebi in svoji lastni mochi, in ako tu ne, potlej nikjer. V sebi, v lastni navdushenosti moramo izvirka narodnemu razvoju iskati, in tudi najdemo ga. Razen te podloge pa dalje potrebujemo she drugih naprav, ki so tudi primerna poroshtva nashi narodnosti. Da to dokazhem, treba obshirnejshega razgovora.

Narodnost je visoka, rodovita, zhivotvorna misel kakor svoboda, vera in druge. Misli so si v rodu; logichno se torej morejo primerjati druga drugi; sklepati se dá od druge do druge. Che le povrhu preishchemo misli o svobodi in veri, vidimo, da sta dolgo dremali; da sta imeli majhen pochetek da sta bili vechkrat zatrti: ali vendar najdemo, da sta se potem krepko ustanovili, premagavshi vse ovire in zadrzhke. Ako vprashamo zgodovino, kako se je te zgodilo, odgovarja nam, da svoboda, o kateri hochemo najprvo besediti, vkoreninila se je le tedaj in ondod, kadar in koder so drzhavljanje bili zanjo vneti, pripravljeni zanjo iznebiti se dragih rechi; kadar se je v drzhavljanskih prsih krepko utrdila. Je li Grkom pomoglo kaj drugega nego to, da so vrgli na videz vsemogochnega Kserksa in da so strli druge sovrazhnike? Ali kadar je pa izginila gorecha ljubezen do svobode in domovine; kadar se je med Grke vperila sebichnost in nezlozhnost: hitro so se morali vdati Aleksandru Velikemu in potlej Rimljanom. Zastonj jim je rimski senat in narod obetal svobodo, kajti ljudstvo ni vech svobodno, kadar mu dovoli svobodo drug narod, ker zhe sama ta privolitev razodeva nesvobodo in suzhnost. Enako se je zgodilo Rimljanom, ki so mnogo sto let zhiveli svobodni; ali kakor jim je ugasnil plamen do stare svobode, umrla je tudi she svoboda. Katon, Cicero, Brut in drugi so se zastonj borili; Cezar in Avgust prideta in vzameta jim jedro nekdanje svobode, pustita le same lupine, same oblike, in celo te so se kmalu pogubile. – Enaka usoda je zadela druga nemarna ljudstva v srednjem veku in v danashnjih chasih.

Videli smo, chesa je potrebovala svoboda, preden je zmogla. Preishchimo zdaj, kako je nasprotne zadrzhke s pota spravila misel, ki se tiche vere. Znamo da je krshchanska vera unichila vse in prelomila strashne verige zato, ker so bili prvi kristjani tako vneti zanjo, da so jo nadvse chislali; znamo, da so protestantje za svoje misli iznebili se najboljshega, najvechjega blaga, in da so tudi potem zmogli; znamo, da so celo Zhidje (Judje) za vero prebili dosti groznega in hudega. Mislim torej, da sem dokazal po zgodovini, da ideji o veri in svobodi se nista dali s korenom izruvati, dokler sta zhiveli v narodu, ampak nazadnje sta se zmagonosno venchali. Toda tega ne pricha samo zgodovina, temvech tudi teorija. Resna in stanovitna chloveshka volja je zhelezna moch. Ko se je mnogo takih mochi zedinilo za misel o veri in svobodi; ko je vse ljudstvo za tisti misli vstalo: potem sta bili nepremagljivi.

Ali je z narodnostjo tudi taka? Menim da. Misli teko vse iz istega studenca, to je iz iste dushe, ki je nerazdelna. Da je gotovo le-ta teoretichna sodba veljavna v dejanstvu, to nam zopet zgodovina kazhe. V stari dobi sta bila rimski in grshki narod najbolj omikana in izobrazhena. Grkom ni pomogla samo prirojena bistroumnost, ne samo jasno, lepo nebo, pod katerim so zhiveli, ampak ljubezen do svojega bogatega jezika in do svojega iskrega naroda jim je dajala podporo, da so Rimljane izobrazhevali, ko so bili sami Rimljanom sluzhni; da je grshka literatura she vedno luch vsake izobrazhenosti. Navdushenost za svoj narod je dosti pomogla tudi Rimljanom, da niso le prishli na vrh slavne izobrazhenosti, ampak da so celo drugim narodom vcepili svoj jezik in svojega duha. Kdor tega ne veruje, vprasham ga: ali bi svet bil kdaj chudil se velichanski rimski in grshki izobrazhenosti, ako bi Grki in Rimljani bili zanemarjali svoj krasni jezik in sramovali se svojega naroda?

 

II

 

Da ne bodemo preobshirni, preskochimo srednjo dobo in pregledimo novo. – Nashi dnevi so polni prechudnih in krasnih prikazni, kar se tiche narodnega razvoja. Moramo se chuditi Grkom nove dobe, vnukom slavnih pradedov, ki so v tridesetih letih v narodnem razvitku naredili tolikshne korake, da bi si morda utegnili staro omiko zopet povrniti. Celo Nemci so nam v poduk. V Holstein-Schleswigu se neté poprijeti danskega jezika, dasitudi si je z njihovim v rodu. Malo jih je, pa vendar jim Danci ne morejo kaj, ker so vneti za svoj narod. V nashem cesarstvu imamo druge lepe zglede. Chehi, ki so z nami v enakih okolnostih, odpravljajo vse ovire, zanemarjeno ljudstvo hitro izobrazhujejo in krepko dvigajo. To se pa godi zato, ker so ene misli, enega srca. Tudi pri juzhnih Slovanih vse giblje. Madzhari so od 1830. leta chudovito izobrazili svoj jezik.

Che vse to pomislimo in dobro presodimo, pokazhe se nam, da vsako ljudstvo, od tachas, od kadar zachne zhiveti za narodnost in dokler zhivi zanjo, radovoljno in veselo vse poskusha in vse pripravlja, chesar je treba, da vtisne misli svoje narodnosti vsakemu vazhnemu dejanju zasebnega in javnega, materialnega in dushevnega zhivljenja, in da na to stalo zida svojo slavo. Iz tega premishljevanja pak nam se pred ochi stavi dvoje, in sicer: da le navdushenost in vneto srce za narodno rech je podloga in ogelnik vsemu narodnemu razvijanju, in da je temu prvi porok in tudi najkrepkejsha bramba, ako imajo narodno svest posamezni rojaki in vse ljudstvo. Resnichne so besede:

Nasha rech slovenska zhivo klije,

dokler nashe verno srce za nash narod bije.

 

Che smo se pa te resnice preverili, potem je nam Slovencem prva in tudi najvechja dolzhnost, da narodu v svojih srcih utrdimo nerazdrten grad. Kdor je tega preprichan, lahko dobode, chesar je treba narodnosti, ker izpoznana resnica in v srce od rojstva polozhena ljubezen do mile domovine morata poshteno in vrlo slovensko dusho hitro in siloma vneti za to idejo. Sramota bi nam bilo, ako se to zgodilo ne bi, ker prav nam Slovencem ni treba iznebavljati se toliko dragega in ljubega, kajti narodna ravnopravnost nam je ustavno zhe dana, torej nimamo drugega posla, nego da si to dragocénje za veke osvojimo. Kdor se pa neche vzdramiti, naj bi pomislil, da je tukaj shkodljiva mlachnost kakor pri vseh vazhnih, dejanskih mislih in javnih zadevah, shkodljiva posebno celoti. Ne pozabite, da nemaren Slovenec samo zbog tozhljivosti lahko zachne vrazhiti svoj narod. Ker je len, zato ga bode jezilo, potezati se za to misel, katera, kakor vsaka druga hoche imeti, da se zaradi nje iz vse dushe iznebimo te in one stvari; jezen jo bode gledal in tudi morda chrtil; ali dvojna krivica je, nasprotnik biti narodu, kateri se povzdiguje. Schiller v Tellu pravi: »Ah, Uli, Uli, ne zapiraj srca pravicam svetim drage domovine.«

Naj se ne ugovarja, da Slovencev nas je malo in da torej ne moremo obroditi lastnega slovstva. Ne opominjam, da je bilo starih Grkov malo; da ni mnogo tudi Holandcev, Dancev in Shvedov, pa vendar imajo lastno slovstvo; temvech le odgovarjam, da smo zhe lepo zacheli; odgovarjam, da smo otroci juzhnoslovanskega kolena in da se tudi moremo naslanjati na dushevna dela vseh drugih slovanskih bratov, ker neovrzhna resnica je, da le dobrih uchilnic potrebujemo in, kadar jih dobimo, potem nikakor vech ne bode izobrazhenemu Slovanu tezhavno na podlagi stare slovenshchine in svojega narechja razumeti govor in pisanje vsakega drugega Slovana; in zato je tista misel, naj bi narechja nepotrebno priblizhavali, da naposled naredimo en jezik ali vsaj manj jezikov, nego jih imamo zdaj, ostarela misel nekaterih, ki bi jim le svetovali, naj se najprvo jezika sami dobro nauche, preden sodijo o njem, in tudi naj pomislijo nashe politichno razmerje, potlej bode njihova sodba drugachna; odgovarjam dalje, ko ne bi vsega tega bilo, da prav zato, ker nas je malo, moramo si prizadevati na vse kriplje, zdruzheni se moramo vpirati in vzajemno si pomagati. Concordia parvae res crescunt.

 

III

 

Tudi moramo premisliti, da smo ustvarjeni za Slovane; pa naj se le silimo, vijemo in obrachamo, kakor hochemo, nikoli ne moremo biti pravi Nemci, Lahi ali Madzhari, najsi tudi znamo govoriti njihov jezik tako, kakor ga oni sami znajo. Zato je gotovo bolje in lepshe, da svoje dushevne lastnosti rabimo na korist svojemu narodu nego drugemu, tujemu. Kakor zheli vsak svoj imetek, svoje dragocénje zapustiti svoji druzhini, pa ne tujcem, tako moramo svoje dushevne mochi darovati svojemu narodu, ki ni drugega, nego vechja druzhina, med katero spadamo. Ko bi vsak narod nashega cesarstva tako napredoval, gotovo bi se po tej meri razcvela vsa drzhava; kajti le zhivi in krepki chleni delajo zdravo in krepko celoto, in drzhava potrebuje le navdushenih udov, a ne zaspancev. Nekateri se res izgovarjajo, da se ne morejo vech narodno izobraziti, ker so prestari. Poglavitna rech je ljubezen do naroda, in ljubezen polajsha vsako breme, zlasti mozhem, ki so v krepki dobi. Starci pa vech ne delajo, ampak pochivajo; torej o teh tudi ne govorimo. Kadar mozh opominja, da je prestar, da bi se uchil slovenskega jezika, takrat samo kazhe, da je tozhljiv in len. Ni spodobno bistroumnim mozhem govoriti kaj takega, kar bi se le slabemu starcu prizaneslo. Zlasti vi Slovenci, ki ste ali nemshki ali pa lashki izobrazheni, premislite, da prav ta vasha omika vam ni ovira, temvech velik pripomochek, da se lazhe nauchite jezika, katerega koli si bodi, zlasti pa materinega. Saj vedno she nosite v sebi kolikor toliko svojstva slovanskega jezika; torej ne potrebujete drugega, nego da se vadite in pridno berete. – Vi bogata gospoda pa, ki morda nechete kaliti svojega dushnega miru, odprite zaklade in podpirajte naprave narodnega razvijanja. Vsaj v tem oziru hodite po stopinjah g. Strossmayerja; ali pa tudi posnemajte Grke danashnje dobe, ki vseuchilishchu v Atenah pogostoma zapushchajo vech ali manj podpore, ko umró doma ali v tujih dezhelah, in tako najsvetleje prichajo svetu, kako ljubijo svoj narod. Ne podméchite, da je odlochena le mladina, da izobrazhuje jezik in oslavlja svoj narod. Res je, da se mladina lazhe vnema za lepe in visoke misli; pa tudi je res, da mladina posnema starejshe ljudi. Ciceron, Demosten in drugi stari govorniki, kadar so naganjali narod, naj sklene ali stori kaj velichanskega, opirali so se na svoje pradede, na »majores«, ki so jih priporochali posnemati; pa niso govorili zastonj. Ciceron veli: »Videte ergo Quirites, ne, ut illis (majoribus) pulcherrimum fuit tantam vobis gloriam relinquere, sic vobis turpissimum sit, illud, quod accepistis, tueri ac conservare non posse«, t. j. Torej gledite Rimljanje, da kakor je bilo onim (sprednikom) na preveliko lepoto, da so vam zapustili toliko slavo, ne bode vam na preveliko sramoto, ko bi ne mogli varovati in hraniti, kar ste prejeli. – Ako bi imeli mi take, za narodnost goreche prednike, mogli bi tudi mi tako ponosno in krepko govoriti, a ne bili bi v takih zadregah in tezhavah. Ker pa nismo tako srechni, skrbimo vsaj, da bode nashe moshko prizadevanje za narodno rech lep zgled slovenski mladini; da se bodo zanamci radostno opominjali sedanjega chasa, nashega truda in boja. Varujmo se prihodnjega ochitanja, da se nismo prijeli ugodne prilike; zgodovina je neizprosna, neusmiljena sodba.

Zdaj vzemimo na vrsto druga poroshtva, ki so tudi jako podpirajocha, da to plemenito misel okrepchamo in vnesemo v javno zhivljenje. Rotteck pravi, da svoboda je mati vsega, kar je lepo in veliko. Che je to res, potem je svoboda gotovo prvi pripomochek narodnemu razvoju. To je tudi lahko razumeti, ker v svobodni drzhavi vse dobre dushne mochi in lastnosti lahko hodijo na dan; ker se pametnim narodovim zheljam hitro ustreza; ker se mnogotere naprave narodnega izobrazhevanja lahko ustanavljajo pod zakonitim varstvom dezhelnih zborov, svobodnega tiska in sploh pod brambo javnega zhivljenja. Oziraje se po svetu vidimo, da ima le v svobodnih drzhavah narodnost uspeh, ki jo povzdigne do najvishje stopnje izobrazhenosti. Resnico teh besed nam prichajo Grki stare in tudi nove dobe, Anglezhi, Francozi itd. Pri narodih pa, ki nimajo svobode, zaostaja narodna omika. To se najzhalostneje kazhe nad ubogimi juzhnimi Slovani pod strashnim turshkim jarmom. Da pa le kolichkaj odneha stiska, narod hitro ozhivlja ter zachenja gibati na vse strani. To dandanes kazhejo Madzhari, Chehi, Rusi, Hrvatje in Srbi pod knezom Mihaelom.

Logichno je torej, da je vsem Slovanom, zlasti pa nam Slovencem, prva politichna potreba in dolzhnost, da smo svobodoljubi. Kdorkoli hoche dobiti, chesar zheli, mora prijeti se potrebnih pripomochkov in rabiti jih.

 

IV

 

Krepek pripomochek, rekel bi, drugi porok nashega razvitka je tedaj svoboda, krasna in sadonosna, ker ima v sebi zakonodajne zbore, svoboden tisk, ustne in javne sodbe, porotnice, svoboden srenjski zakon, udelezhevanje vsega naroda pri javnih opravilih itd. Vse drugo vnemar pushchaje naj govorim samo o eni napravi, ki se je zhe pretresala po vsem cesarstvu. To so porotnice, vazhne s treh pogledov. Anglezhi in druga svobodna ljudstva jih prishtevajo najmochnejshim stebrom svojega politichnega zhivljenja; pravoslovci vech dezhel pak so potrdili, da so dobre in koristne v kazenski razpravi; a jaz hochem o njih samo besediti, kar se tiche narodnosti, in dokazati, da so nam Slovencem silno potrebne, ker pospeshujejo narodno razvijanje. Pri porotnicah sodijo prisezhniki, vzeti izmed ljudstva, torej mozhje, ki znajo narodni jezik; zato pa tudi morajo le v narodnem, prisezhnikom razumljivem jeziku govoriti potlej vsi drugi, kateri imajo kaj opraviti pri porotnicah; taki so: prvosednik, drzhavni pravdnik, zagovorniki, priche in veshchi mozhje. Ni torej dvomiti, da bi potem hitro veljavo dobila narodna, tako rabljena beseda. In da je zlasti nam Slovencem te naprave silno treba, kazhejo vse okolnosti. Ko je pravosodni minister odgovoril Chernetovemu vprashanju, ukazal je c. k. sodnijam, naj rabijo po mogochosti slovenski jezik. To bi veljalo, ko bi le povsod resnichno za narodne zadeve skrbela gospoda, ki ima v roki sodna opravila. Ker se pa najvech ne godi tako, kakor bi se imelo, zato se nam korist porotnih sodb sama razodeva, ker one bi uradnike primorale, da bi se podali narodnemu potezanju. Prvosedniki, zagovorniki in drzhavni pravdniki bi se ne mogli pogovarjati nikakor drugache nego slovenski s prisezhniki slovenskega rodu.

Zato bi se pa tudi vech ne obotavljali, ampak lotili in korenito bi se uchili nashega jezika. Dejansko zhivljenje bi pa she nekaj zahtevalo. Videli smo 1850. leta, da se je govoril samo lashki jezik pri nekaterih porotnicah, pri drugih pa le nemshki. Slovence sicer so tudi klicali, toda vselej so bili odvrzheni, tako da so naposled za porotnike bili samo taki mozhje, ki so bili vajeni lashkega ali nemshkega jezika. Godilo se je, da so chasi prihajali Slovenci k porotnicam; toda zastonj so trpeli stroshke, mudili so chas in ljudje so se jim celo posmehovali. Ker je pa nespodobno ljudi motiti in tako jemati zakonu resnost in sposhtovanje; ker je chisto nemogoche, da bi Slovenci bili od porotnic locheni: zato bi se moralo po ustavi skrbeti, da bi tudi porotnice ustrezale narodni ravnopravnosti. Samo tako, pa ne drugache, bodo porotnice Slovencem to, kar morajo biti in kar so bile vselej drugim narodom.

Narodnosti silo vazhen pomochek so dalje uchilnice, ki pridovajo dorastlemu svetu, najvech pa mladini, po njej pa tudi prihodnjemu zarodu. Humboldt pravi: »Die Jugend ist das unzerstörbare, uralte, immer erneuernde Institut der Menschheit«, t. j. Mladost je chloveshtvu nerazdrtni, starodavni, zmerom se obnavljajochi zarodek. Ljudstvo se po svoji mladini vedno ponavlja in pomlaja. Kakrshna je mladina, takshna je narodova bodochnost. Domoljubi mozhje torej morajo skrbeti, da se mladina po uchilnicah narodno izobrazhuje; da se ji ljubezen do naroda globoko vceplja, in gotovo bodemo zhe prvo prihodnost imeli vse drugachno; truditi se je, da se povsod napravijo narodne uchilnice vsake vrste: potem shele se iz pepela slovenstvo pri nas dvigne kakor nova ptica fenis. – Naposled ne smemo zabiti petja, ki je zhe mnogo pomoglo in she pomaga, da se cele narode vnema za razne misli; posebno pa ne smemo pozabiti narodnega petja, ki je tako pripravno, da ozhivlja in krepcha ljubezen do naroda in domovine, ker v srce segajochi napev chloveka pretresa in mora ga navdushiti.

Vazhnejshi poroki nashemu narodnemu razvoju in razcvetu so torej ti-le: zhiva narodna svest med vsemi Slovenci; svoboda in vse njene liberalne naprave, posebno porotnice, kakrshne sem imenoval; dezhelni zbori, ki bi morali skrbeti za narode in voditi jih; narodne uchilnice nizhje in vishje vrste in tudi narodno petje. Che se poprimemo vsega tega in che ne zanemarimo she drugih pomochkov, kmalu nam vstanejo novi pisatelji vsake vrste, ki bodo hitro pospeshevali knjizhevnost, chasnikarstvo, lepoznansko in resno slovstvo, ter potem bode nasha narodna literatura to, kar mora biti, namrech bozhje poslanstvo, ki plemenitejshe dela posamezne ljudi in cele narode. – Vsi Slovenci naj bi se junashki poprijeli vazhnega dela; vsak naj bi to misel shiril in budil pri drugih; vsak naj bi po svoji zmozhnosti oslavljal narod, ochetje v svojih druzhinah, duhovni pastirji med svojimi ovcami, uchitelji po uchilnicah, zlasti profesorji pri mladini vishjih uchilnic, uradniki pri javnih opravilih, chasnikarji po chasopisih in poslanci s primernimi zakoni. Naj bi se kazalo povsod, po mestih in vaseh, po planinah, ravninah in bregovih, da Slovenec resnichno ljubi svoj narod in njegovo omiko!

 

__________

Naprej, Ljubljana, 1863, sht. 31-34

Fran Levstik, Zbrano delo, VIII, Ljubljana, 1959

 

 

 

MISLI O SEDANJIH MEDNARODNIH MEJAH

 

I

 

Mednarodne meje so med narodom, ki govori en jezik, n. pr. med koroshkimi in kranjskimi, med shtajerskimi, kranjskimi in koroshkimi Slovenci itd. Che hochemo, da ravnopravnost vseh narodov zares kdaj stopi v zhivljenje, da pomiri dezhele, prinese blagost in pospeshi omiko; potem je gotovo treba prenarediti sedanje mednarodne granice in postaviti medjezichne mejnike, t. j. mejnike med narode raznih jezikov.

Ako ostane ta rech, kakrshna je zdaj, ne bode nikoli med narodi niti miru niti sprave. Pogledimo, kako na Koroshkem, Shtajerskem, Primorskem in Gorishkem sedanje meje na dvoje rezhejo enojezichne rodove in devajo raznojezichna ljudstva pod enako ime, pa ne v enakem shtevilu. Koroshka in shtajerska imata dve tretjini Nemcev in tretjino Slovencev; a na Gorishkem in Primorskem je Slovencev mnogo vech od Lahov. Ravnopravnost pa hoche, da bi vsak narod poslal primerno shtevilo svojih zastopnikov na dezhelni zbor; zato mora priti v zbornico na Koroshkem in Shtajerskem vech Nemcev nego Slovencev, na Gorishkem in Primorskem pa vech Slovencev nego Lahov. Ali gotovo je, da tisti, katerih je vech, bodo vselej premagovali one, katerih je manj, zlasti v narodnih recheh. Tako je bilo v drzhavnem zboru na Dunaju; tako se je godilo v sedanjem dezhelnem zboru v Celovcu, kjer se je potezal g. Einspieler, da bi se zborovi zapisniki prestavljali na slovenski jezik in razposhiljali zhupanom slovenskih krajev; toda prehrula ga je velika nemshka mnozhina in ravnopravnost je Slovencem vzeta. Reklo se je in rekalo se bode na vechne chase: drugi dezhelni jezik (die zweite Landessprache) mora biti zadovoljen s tem, kar mu sama rada podari vechina. Delala bode torej sama vechina sebi in manjshini zakone (postave), katerih ne bi potrdila manjshina, ko bi se le mogla ustaviti; kar se pa tiche drzhavljanskih dolzhnosti in davkov, stoji manjshina v enaki vrsti z vechino. To pa nikakor ni po ravnopravnosti, da bi vechji narod ukazoval manjshemu; to je slabshe od zavrzhenega absolutizma, pod katerim so koroshki Slovenci vendar she dobivali zakone v domachem jeziku. Vlada zahtevati ne more takih krivic, ki so nastopki starih mej, katerih bi ustava nikakor ne smela trpeti. Koliko se je pa zanashati na pravichnost in velikodushje tujih poslancev, nam je glasno oznanila tista vechina drzhavnega zbora, katera nima usmiljenja z nobeno drugo narodnostjo, kakor je rekel nje plesovodja Giskra. Torej ni druge pomochi, da se ali ovrzhejo mednarodne meje ali pa naj se ljudje tako ukroté, da bodo zadovoljni s temi, suzhnosti podobnimi krivicami.

Che meje ostanejo, kakrshne so, potem se ne bodo poslanci po dezhelnih zboréh nikoli prav umeli, ker ima v drzhavnem, she mnogo bolj pa v dezhelnem zboru pravico vsak poslanec govoriti v svojem jeziku. To hoche imeti ravnopravnost in tega se tudi morajo poslanci drzhati zhe iz ljubezni do materinega jezika, dalje zaradi sposhtovanja do svojih volivcev, in tudi zato, da uzhivajo dane pravice. Ako dezhele ostanejo she prihodnjich razdeljene tako, kakor so zdaj, potem se bode vedno v dveh jezikih govorilo na koroshkem, shtajerskem in gorishkem zboru ter stranka ne bode poslushala stranke, pa tudi je dobro ne umela, in Avstrija bode nekdanji Babilon. Vsak pa ve, da ni ravnopravno to zahtevanje, naj bi poslanci manjshe stranke govorili tisti jezik, v katerem se vechja stranka glasi, kakor se je godilo v preljubeznivem mestu v beli Ljubljani. Manjsha stranka bi morala potem, ako bi med seboj ne imela dovolj dvojezichnikov, svojih poslancev iskati pri nasprotnikih samo zaradi jezika; toda redko bi nashla prave mozhé, kajti izkushnja uchi, da se ptice vsakega lova zbirajo. »Graculus graculo assidet; similis simili gaudet«. Tudi slovenska omika in slovstvo se ovira, che ostanejo mednarodne meje. V diplomi 20. oktobra je Nj. velichanstvo spoznalo, da bode Avstrija mogochna le tachas, kadar se njeni posamezni narodje na ustavnem potu okrepchajo, razvijó in omikajo; to pa bode Slovencem speshnó in mogoche le tedaj, kadar se zopet zdruzhijo njihovi drobni kosci; kadar nashe ljudstvo dobi uchilnice v svojem jeziku. Slovanov je do zdaj 18 milijonov zhe vech sto let prilagalo za uchilnice; kje pa imajo svojo viksho narodno uchilnico? Izgovarjalo se je, da je Slovencev premalo v eni dezheli; da bi torej ne bilo vredno, snovati jim narodne uchilnice. Qui calumniatur egentem, exprobrat factori ejus. Ta prazni izgovor izkopni, che se nam Slovencem umaknejo sovrazhne mrezhe zastarelih mednarodnih mej ter namesto njih postavijo medjezichne. Drugi pa uché: slovenski jezik ni dovolj omikan, da bi mu vrata odprli v uchilnice. – Chlovek sam ne ve, chemu bi se bolj chudil, ali neumnosti takih ljudi ali pa nashega jezika divni mochi, katero mu prilastujejo ti malovednezhi. Oni hoté , da bi se morala slovenshchina plavati nauchiti, preden bi shla v vodo, t. j. da bi se morala omikati sama od sebe brez kakih uchilnic. Zakaj se le neki tako pridno uchi po sholah nemshki jezik, slovenskemu pa tako uboge, male urice odmerjajo? Menda samo zato, ker nima v sebi nemshchina tiste chudne mochi, katera je v slovenskem jeziku, da bi se mogla sama umiti, chetudi ima roke na hrbtu zvezane.

 

II

 

Na Koroshkem v Shentpavelskem samostanu duhovski imenik (Schematismus) krshke shkofije za leto 1863 kazhe, da trije uchitelji razlagajo nemshchino uchencem, ki so najvech nemshkega rodu; v Celovcu pa jih je iz istega samostana shest, ki se boré z ukom nemshkega jezika. Pach res tezhak mora biti nemshki jezik, da mu je na dveh nemshkih gimnazijah treba 9 uchiteljev! Da je slovenski jezik pravi korenjak, nam kazhe to, da se je samouk v sodije povzdignil po naredbi visokega pravosodnega ministrstva 17. sushca 1862, v uchilnice pa she ne. Kaj bi shele obrodil, kako bi se izobrazil, ko bi ga uchilnice podpirale tako kakor zdaj nemshkega. Ker je pa to vse enako, v katerem jeziku se chlovek izuchi, kar potrebuje za zhivljenje, in ker tudi znanje nemshkega jezika samo na sebi she ni prava omika; naj bi se torej Slovenec uchil v slovenskem jeziku, ki je njegov, pa ne v nemshchini, ki mu je tuja. Ne hudujte se, Nemci, ali nemshki kljuch do omike nam je predrag.

Slovstvo ni sicer na mednarodne meje tako navezano, da ne bi jih moglo prekorachiti: ali brez njih bi knjizhevna slovenshchina speshneje hitela do zrelosti; bolj bi se podpiralo domache slovstvo, posebno politichno. Slovenci smo zhe zdaj majhna panoga (mladika) velikega slovanskega rodu, in vrh tega smo pa she na 5 koscev razcepljeni. Kakshno slovstvo, kakshna omika je mogocha Slovencem v teh okolnostih? – Pa vendar poleg vsega tega smo v zadnjih letih storili dobrshne korake. Nemec se hvali:

kein Augustisch Alter blühte,

keines Mediceers Güte

lächelte der deutschen Kunst;

 

mi pa molche delamo, kolikor moramo, in od svojih nasprotnikov trpimo zaviranje in ustavljanje; ali vendar ne obupamo.

Dokler ne bodo ovrzhene sedanje mednarodne meje; dokler ne bodo she zdruzheni Slovenci: vedno jim bode she k Lahom ali Nemcem hodrti v uchilnice; vedno se bodo morali uchiti najprvo lashkega ali nemshkega jezika, potem shele kaj drugega, kar jim je potrebnejshe za zhivljenje; pa tudi vedno bodemo ostajali dober korak za drugimi izobrazhenimi narodi. Iz tega izvira, da ima Avstrija vech nemshkih uradnikov nego slovanskih; Slovanov pa je vendar v cesarstvu blizu do trikrat toliko kolikor Nemcev. Nemec je bil hitro dober za uradnika, che je le vedel, kaj se pravi »pach«, zato jih je pa zdaj tudi vech od 1000, ki se z njimi ne ve kam in ki uzhivajo plachilo zastonj. – Ali ni to resnichen nastop mednarodnih mej in zatiranja slovanskega naroda? Che ostanejo sedanje meje, tudi ne bode med Slovani krepke vere do drzhavnih uradov. Po ravnopravnosti gre pravica vsakemu narodu, da sme imeti v svojih uradih svoje narodne uradnike, na katere se bolj zanasha, katere tudi rajshi poslusha nego tujce.

Ako se pa sedanje mednarodne meje pusté: vedno se bode she med Slovane po uradnem imenu meshalo nekoliko Nemcev, Lahov in Madzharov, kateri bodo nagajali in rabili tuj jezik; vedno bode med Slovani sedelo tujstvo na konju, slovanstvo pa bosonogo poleg njega tekalo po ostrem trnju; vedno si bodo prizadevali tujci, kako nam bi skrivali kljuch do vira, ki teche iz oktobrske diplome – toda kazala se bode pa tudi med narodom she zmerom tista nezaupnost, mrzlota in nepokorshchina, katera do sedaj. Bilo bi vse drugache, ako bi storili Nemci, kateri pridejo k nam, tako, kakor delajo tisti, ki se vezó chez morje v Ameriko. Zhe med potom na ladjah si nehajo briti brade in hrustijo se, koliko si bodo prizadevali, da bi se nauchili amerikanskih navad. Kadar so pa tamkaj, hitro se do polti obrijó /obrijejo/, in vech neté biti Nemci: kajti Amerikanec ne da gospodariti tujcu, zlasti Nemcu ne. Che zachne kak Nemec pripovedovati, kako je po Nemshkem, hitro se mu pové: Nemec je hudoben chlovek. Amerikancu se zdi nespodobno, da bi narod narodu zapovedoval. Ko bi se le tudi tako hitro izpreobrachali tujci, kadar pridejo k nam, potlej bi ne bilo toliko ravsanja; pa tudi tuji uradniki bi vere imeli mnogo vech nego zdaj, ko nas hoté uchiti nemshkih navad, za katere pa mi nismo rojeni. Torej stran te zartarele mednarodne meje! Naj se nam dadé domache uchilnice, iz katerih bodemo dobivali narodne uradnike in tujih nam ne bode trebalo. Ljuba zaupnost se med nami zopet prikazhe kakor svetlo sonce.

Ako se ne odpravijo mednarodne meje, tudi ne bode prave srchnosti. – Srchnost je vera do samega sebe. Srchnosti je posebno treba dveh rechi: prvich mora chlovek vedeti, da ni sam, temvech da je med svojimi, do katerih si je v zadregi lahko v svesti gotove pomochi, kakrshne se od tujcev ne more nadejati v sili; drugich mora opirati se na to, da stoji na svoji zemlji, katero so obdelovali in zapustili mu njegovi pradedje in katero misli tudi on s pravim narodnim imenom pustiti svojim vnukom. Pregovor uchi, da celo petelin je huji na svojem. Slovenski narod pa zdaj tega nima chisto nich. Ne more se chutiti med svojimi; pritaknjen je ali on k drugim, ali pa drugi k njemu; pomeshan je s tujci, ki se résijo v njem, pomagajo mu pa vendar ne, kadar je v sili, ampak shele zasmehujejo ga. Celo zemlja ni vech nasha, dasitudi jo obdelujemo; tujci so jo prekrstili v »nemshko-slovensko dezhelo«. V teh okolnostih morajo biti Slovenci neka stvar, ki sama sebi ne upa, ki le zhivari. Kar sem tukaj v misel vzel o razkosanem slovenskem narodu, to velja tudi za vse slovanske vojake, ki so raztreseni po vsej avstrijski vojski (armadi); ki drug za drugega ne vedó, da nas poleg tolike vojske dostikrat vojna srecha gleda samo z enim ochesom. Viribus unitis! Zdruzheni Slovani bi avstrijskemu prestolu bili najvechja podpora.

 

III

 

Sedanji chas hoche, da se opusté mednarodne meje in zdruzhijo narodi enakega jezika. Pogledimo, kaj so pravzaprav mednarodne meje v slovenskih dezhelah? Ko je nehal stari, skoraj suzhnosti podobni absolutizem; ko so moch izgubile domalega vse pravice, po katerih so narodi volili si lastne svoje vojvode; ko je prishel imetek le-teh dezhel, ki so zdaj le pod enim vladarjem, najvech v drzhavno blagajnico: potem so stare meje med Slovenci le she zhalostni spominki, kako neusmiljeno so nekdaj trgali ta narod in tlachili ga v jarem po starem poganskem pregovoru: »Divide et impera.« Ali sv. Avgushtin pravi: »Napuhov duh rezhe jezike, ljubezen pak jih vezhe.« Sedaj ni vech suzhnosti, ni vech napuha, ampak milost in pravica je na vladni mizi; zato danashnjim okolnostim kaj slabo ustrezajo mejniki, narejeni v zhalostnih dnevih. Poleg drugih potrebnih prememb naj bi se tudi predrugachile mednarodne meje, ti bridki ostanki krivichnih chasov, in utrdile naj bi se druge, sedanjosti primernejshe.

To hoche imeti celo vechni zakon, ki je v naravi. Ta zakon je tak, da vleche v druzhbo, kar si je v rodu. Juzhni Slovanje pravijo: »Jedna krv nam po zhilah teche; jedna je nam slava, jedna proshastnost; jednim govorimo jezikom; jednoga imamo vladara: zashto dakle nesmo i u jednom okruzhju?« Zategadelj se tudi zdaj s tolikim veseljem razkosani udje slovenskega naroda obiskavajo po chitalnicah, pevskih drushtvih in o drugih prilikah; zategadelj chasopise krizhem narochajo, vzajemno chitajo knjige ter uché se z veliko skrbjo drugih bratovskih narechij. Kaj bi jim pa vendar vpiralo, ko bi se hoteli zdruzhiti vsi slovenski deli? Novchna (denarna) zadeva gotovo ne, ker potem bi se odvrnilo mnogo sedaj dragih uradov in s tem dosti velikih stroshkov; tudi ljudstvo ne, ki je to zheljo zhe ochitno pokazalo v tisti slovenski proshnji, katero je bilo z 20.000 podpisi dalo visokemu ministrstvu. Ali nekaj drugega bi utegnilo zavirati, namrech zavist srchni radosti vseh Slovencev, tista nesrechna zavist, ki bi Slovence utopila v zhlici vode, ko bi se dalo; ustavljala bi se tudi tista nemshka, Avstriji shkodljiva politika, ki izhaja iz straha od velikega slovanskega naroda; ki pa ne pomisli, da izpodsekuje vejo, na kateri stoji. Che hochemo graditi mochno, po ustavi prerojeno Avstrijo, moramo skrbeti za veliko, trdno kamenje, pa ne za drobizh, kakrshen smo zdaj Slovenci. Novo telo, kakor bi zdaj Avstrija morala biti, potrebuje prostornejshe, mochnejshe suknje, primerjene vsemu telesu vsakega naroda, pa ne stare mrzle mrezhe, v katero smo Slovenci zapredeni kakor muha v pajchevino. Kaj pomaga dosti dezhel, pa v njih malo mochi, a mnogo stroshkov? Ali morda se vnanji sovrazhniki ustrashijo samih dezhelnih imen? Nikdar! To jih bode shele vabilo, dajalo jim srchnost, da se loté Avstrije; kajti zhe dobro vedó, koliko velja in more ta ali ona dezhelica; znajo, da se je lazhe poskusiti z razkosanimi ljudstvi nego s celim narodom. Napoleon I. bi nikoli ne bil tako lahko osvojil Nemchije, ako bi se mu bila njena ljudstva ustavila zdruzhena; zato pa Nemci dandanes nobene stvari bolj ne zhelé, nego da se zvezhejo v celotno veliko Nemchijo.

Zakaj so se osvobodili Grki in Srbje neizmerne turshke sile? Zato, ker so bili en narod, srce ene misli; Turchija pa je imela vojake, prignane od vseh shtirih vetrov. Naj bi se torej ne zabilo v nashi Avstriji, da so zdaj do dobrega drugi chasi, nego so bili, in da se ni varno vtikati v vechni zakon, ali izkushati, kako bi se ta zakon dal obvladati; kajti prej ali pozneje se on ostro mashchuje zaradi pomot, ki so se mu storile.

Naposled nam kazhe vedenje vsega chloveshkega rodu, da le v zdruzhbi je prava moch in srecha. Kmetje sem ter tja podirajo stare plotove, ker je lesa malo, deske pa drage. Ljudje se devajo v drushtva in bratovshchine, da bi si zlozhni lazhe pomogli z manjshimi stroshki, in po tem potu se res napravijo divne rechi, katere poprej she na misel nikomur niso mogle priti. Enako naj bi storila tudi Avstrija; zdruzhila naj bi razkosane narode. Samo tako bi se osnovala krepka moch, kateri bi se uklanjati morale tuje drzhave; tako bi se prihranilo mnogo novcev (denarjev), davki bi se zmanjshali in povrnila bi se zaupljivost, ki je tako zelo potrebna. Le zdruzheni Slovanje bi imeli zmozhnost, da bi pomagali, naj se ravnopravnost preseli s papirja v dejansko zhivljenje; drugi avstrijski narodje se ne bodo mnogo poganjali za ravnopravnost, ker zhe zdaj uzhivajo, chesar mi shele zhelimo. Vse njihovo prizadevanje bi le nam koristilo, njim pa ne, ker bi ali nas morali k sebi kvishku potegniti ali pa se k nam ponizhati, da bi jim bili enaki; ampak ne vem, da bi se to kdaj zgodilo. Zato se je tako mlachno drzhala nemshka stran v drzhavnem zboru, ko smo se mi poganjali za ravnopravnost. Noben avstrijski narod ni tako mnozhen kakor Slovanje, pa tudi sploh toliko ne mara za Avstrijo, kar se je pokazalo nam leta 1848. Da bi le hoteli razumeti, kako bi Avstriji koristilo, pa ne shkodilo, ko bi Slovanom pomagali na noge, a ne trli jih!

 

__________

Naprej, Ljubljana, 1863, sht. 14-16

Fran Levstik, Zbrano delo, VIII, Ljubljana, 1959

 

 

 

SHE ENKRAT NASH PROGRAM

 

Naj nam slavno urednishtvo za zlo ne vzame, ako she enkrat o nashem slovenskem politichnem programu katero povemo. Ta rech je vazhnejsha, nego si morda kdo misli. Trdni politichni programi dajejo edini narodu samozaupnost, bivajo mu v burnih chasih varno pristanishche ter pomnozhujejo krepost njegovega delovanja. Primeri najnovejsho prusko politiko! Nasproti pa negotovi programi vzrokujejo nezaupnost naroda do samega sebe, jemljejo dejanju krepost in hitrost ter ves uspeh trmasti srechi in okolnostim prepuschajo. Zhalosten zgled nam dajejo nashi brati Hrvati. Saj z narodi ni drugache nego s posameznimi ljudmi; iz njih moralichne kreposti ali slabosti izvirajo kakor iz majhnega vrelca vse njih sreche in nesreche. In ako na sedanje politichne razmere pogledamo, bogme, nam je treba moralichno prav dobro se okrepchati, treba nam slozhnim in trdnim stati, da ob svojem chasu ne postanemo igracha svojim sosedom in pa brezvestni politiki. Trdnega politichnega programa nam je neobhodno, neogibljivo, krvavo treba!

Kar vsi nashi dosedanji rodoljubni programi zahtevajo, to je obsezheno v malo besedah: Vsestransko blagostanje slovenskega naroda. Vsi hochemo, da bi nash narod postal izobrazhen, bogat, slaven in chislan. V teh mislih se zlagamo vsi, samo potje so razlichni, po katerih bi to bilo dosechi, in teh je do sedaj troje zaznamenovanih.

Prvi politichni program nashega naroda, nachrtan pred letom dni v Mariboru, meri na zdruzhenje vseh dezhel, koder Slovenci stanujejo (razen Ogrskega in Benechanskega), v eno, tako imenovano notranjeavstrijansko skupino, Po tem programu bi se imelo gledati na zedinjenje Kranjskega, Primorja, Koroshkega in Shtajerskega celega v eno skupino, ki bi obsegala tri razlichne narodnosti: Slovence, Nemce in Lahe, ki bi imela eno dezhelno vlado in en dezhelni zbor, oboje v Ljubljani. Ta program je prvi nasvetoval »Slovenec«, in kakor se iz lista 81. vidi, je »Slovenec« she sedaj teh misli. Toliko bi gotovo bilo pri tem programu dosezhenega, da bi vsi Slovenci pod eno upravo prishli.

Drugi program, razodet v vech dopisih »Slovenca«, nasvetuje narodno slovensko skupino, to je zedinjenje vseh Slovencev v eno dezhelo z enim dezhelnim zborom in eno vlado, kateri bi pripadalo celo Primorsko, celo Kranjsko in pa slovenski deli Koroshkega in Shtajerskega. Ta skupina bi torej bila skoraj popolnoma slovenska. Gotovo bi se po tem programu Slovenci lazhe po narodno izobrazhevali in omikali nego po prejshnjem.

Tretji program, v »Slovencu« priobchen in tudi letos v Ljubljani zbranim rodoljubom priporochan, sega she za en korak dalje nego drugi, ter hoche iz Hrvashkega in cele Slovenije eno dezhelo napraviti, tako imenovano jugoslovansko skupino, ki bi obsegala juzhno Shtajersko, juzhno Koroshko, Kranjsko, Primorje in celo trojedino kraljevino z Dalmacijo in Granico vred; o Srbih v Vojvodini ta program ne govori. Dobrota te velike skupine bi bila dvojna, prvich zdruzhenje Slovencev z brati Hrvati in drugich mochen jez proti Madzharom, Nemcem in Lahom. – To je kratek pregled dosedanjih politichnih slovenskih programov. Vprasha se: Katerega se naj drzhimo, da svoj cilj dosezhemo?

Pred vsem drugim moramo si pred ochi postaviti, da Nemci, ki imajo sedaj nasho usodo v rokah, ni enega teh programov prostovoljno ne bodo potrdili. Ako torej kdo pri katerem programu na to misli, kateri bo Nemcem bolj vshech, ta se po mojih mislih gotovo moti. V notranjeavstrijansko ali »ilirsko« skupino ne bodo Nemci po tem, kar sedaj mislijo, nikdar stopiti voljni. Oni bodo sicer vedno na to merili, da si koroshke in shtajerske Slovence v stari suzhnosti obdrzhe, ali za Kranjsko in Primorsko se vech ne brigajo, ker je njih politika sedaj – vsa druga. Do sedaj so she namrech bili gospodovali celi Avstriji in so na podlagi nemshkega bunda posebno nasho Slovenijo za nekako svojo domeno ali drzhavno posestvo imeli, ali odslej so jeli svojo lastno nevarnost spoznavati in se med seboj ozhe zdruzhevati za kake bodi mogoche zunanje eventualitete. Ausseejski in beshki dogovori, mislim, so nam ochi dovolj odprli. Torej menim, da s to skupino ni nich. Ali vzemimo, da bi se res kdaj osnovala. Kaj mislite, da bode tedaj za nas bolje? Jaz mislim, da ne; ampak vse bi pri starem ostalo. Mi bi se z Nemci morda she huje boriti morali nego do sedaj, ker oni chisto kam drugam tezhijo nego mi, ker je njih politichni ideal, njih bodochnost vse drugje nego nasha. Ta zveza bi zanaprej istotako nenaravna bila kakor do sedaj. Pustimo torej jalove misli rajshi koj pri prichi nego kasneje in nastopimo pod krilom avstrijanskega orla svojo pot, ker se to storiti mora, ako mislimo sploh kdaj kak svoj namen dosechi.

Ali tudi Hrvatom bi se mi ne smeli sedaj pridruzhiti, da bi se tudi mogli. Kaj Hrvati hochejo, kdo to ve? Njim samim manjka she bolj nego nam edinega programa. Ena njihova stranka – madzharonska – tezhi po vsej sili v Peshto, druga – samostalna – sama ne ve, kam. Dokler se hrvashka politika – od pamtiveka zhe nestalna – na nobeno stran trdno ne ulezhe, dotlej nam Slovencem ni mogoche njim se pridruzhevati. Hrvati bi morali shele sijajno pokazati, da so slozhni, da so zares Slovani po politiki, da hochejo nash prid. Tega pa Hrvati do sedaj niso she pokazali, temvech je njih poslednji sabor ali zbor bil pravi kaos (zmeshnjava) popolnoma navzkrizhnih mnenj. Torej mi ne moremo na njih pomoch rachunati, mi jih ne moremo in ne smemo v svoj politichni kalkil ali rachun jemati. Ali vzemimo kakor optimisti, da smo njim pridruzheni.

Kaj bi od tega imeli? Jaz – odkrito rechi – bi se bal za pravo bratovsko ljubezen, za slogo, za bodochnost nas vseh. Ako Hrvati s svojimi po krvi in jeziku sorodnimi brati Srbi tako slabo edinstvo imajo, kakega se je shele nam od njih nadejati? Naj me Hrvati krivo ne razumejo; oni morajo prej med seboj slozhni in zdruzheni, s Srbi prijazni, pravi slovanski, a ne madzharski ali kakovi koli drugachni politikarji biti – ondaj jim mi srchno radi podamo bratovsko roko v vedno zavezo. Dotlej pa hochemo z njimi samo simpatizovati, vdati pa se jim she nikakor nochemo.

Vsled teh razmishljanj se mora vsakemu realnemu politikarju belodano in jasno videti, da nasha domacha politika zanaprej ne sme in tudi ne more druga biti nego ekskluzivno slovenska. To pa che rechi, da mi moramo, kar se nashih domachih zadev tiche, z vsemi mochmi in po vseh postavnih potih narodno slovensko skupino dosegati. Vsa neslovanska pritiklina, izvzemshi peshchico Lahov in Kochevarjev, mora se po vsej mogochosti odstranjevati, ker bi nas le motila v nashem narodnem in izobrazilnem napredku. Mi zdruzheni ne potrebujemo za nash prvi napredek drugega nego milega sonca ravnopravnosti in rosice bozhjega blagoslova. Vse drugo je od nas odvisno; nasha korist, nasha srecha bo nashega truda sad. Ne strashimo se tega dolgotrajnega prizadevanja za narodno, obiteljsko zdruzhenje! V povestnici narodov stoji zapisano: Narodom je treba z dolgim trudom in s potrpljivostjo boljsho srecho si prisluzhiti! Zaupajmo pravichnosti vlade, kateri se bodo tudi enkrat ochi odprle, da bo bolje hranila vselej zveste Slovence; zaupajmo tudi duhu chasa in pa mogochni ideji narodnosti, ki je zhe dandanashnji chuda storila. »Edina Slovenija« – ti dve besedi naj bodeta v vsako slovensko srce zapisani; oni nas naj navdushujeta h krepkemu, neutrudnemu delovanju! Edina Slovenija – to je prva pogodba, to je conditio sine qua non vsega nashega napredka; daljna prihodnost pa je v bozhjih rokah!

 

 

__________

Slovenec, Celovec, 1866, sht. 87

Fran Levstik, Zbrano delo, VIII, Ljubljana, 1959

 

 

______________

Levstik je vech svojih pomembnih publicistichnih spisov objavil v listu Naprej, ki je izhajal v Ljubljani dvakrat tedensko (torek, petek) od 2. jan. do 29. sept. 1863; izdajal ga je Miroslav Vilhar, urejal Levstik, ki ga je tudi v glavnem sam pisal z jasno usmeritvijo: pravica do vsestranske uradne uporabe slovenskega jezika v javnosti, proti nemshki birokraciji in nemshkutarstvu, proti tendenci prevzemanja hrvashkega jezika, za zedinjenje Slovenije v enotno samoupravno telo. (Levstik je tu objavil tudi svoj avtobiografski prozni fragment Deseti brat). Zaradi protinemshtva sta bila izdajatelj in urednik obsojena na zapor, list je bil tudi financhno onemogochen. Levstikova publicistika v Napreju, Slovencu in drugod kljub pogojenosti s chasom nastanka vsebuje vrsto she danes aktualnih potez. Prichujochi natis je posnet po Zbranem delu, ki ga je uredil A. Slodnjak.

(Op. ur. I. A.)