Revija SRP 103/104

Fran Levstik

 

NASHA NESRECHA

 

 

NASHA NESRECHA

 

Kaj chaka drage nashe domovine?

Vsi viri nje zhivljenja so odprti

od nékdaj, in polagoma jo k smrti

samó slovenskih grehov kletva rine.

 

Sramotni dan, ki bode zadnje sine

kropil stidèch jej na mrtvashkem prti,

brez sólze pokopaval rod zatrti –

ta dan poplacha nam vse nashe chine!

 

Izdajstvo, samoljubje in mehkota,

trepèt, domach razpor, neskrb, slepota

in svojstvo, s kterim opicam smo v rodi,

 

do vsega gnus, kar s tujstva k nam ne hodi:

to shiba nasha je, ta nas stvorila

v nesrechno ljudstvo – a ne tuja sila!

 

 

 

 

 

GLUMACHI

 

Ondan pri nas imeli smo glumache,

ki so glasnó po ulicah trobili,

z velikim bobnom k sebi nas vabili,

da gledat shli stvari bi nedomache.

 

Ljudje so tekli v zanke njih zvijache

in tamkaj so zamorcu se chudili,

ki so tatje sami ga pochrnili,

da z njim slepé neumne postavache.

 

Tako nekteri med Slovenci vpije,

rojakom lahkovernim oznanjuje,

da mu srcé krepkó za narod bije.

 

Res mnozhica verjame vse mu rada;

a on za svojo chast samo se ruje,

al mórda ga dobichek izpodbada.

 

 

 

 

 

SLOVANSKI SLOG

 

Besed neznano chudnih zmes pisati,

po Rusih, Srbih in po drugih ne vprashati,

pushchati vnemar pisma nasha starih rok,

slovenshchino z ilirshchino goniti v kozji rog,

temu zdaj pravi se: slovanski slog.

 

 

 

 

 

EN JEZIK

(Vseslovanskega jezika kovachem)

 

»En jezik moramo Slovani vsi pisati,

torej naj se slovenshchina z ilirshchino pobrati!«

Bog nam ga daj, en jezik, ali, dragi moji,

'z ilirshchine, slovenshchine se on ne ustróji.

 

 

 

 

 

OPOMBA K LEVSTIKU

 

Fran Levstik (1831-1887), ena najbolj nenavadnih osebnosti v slovenski literaturi, si ob 180-letnici rojstva zasluzhi nekaj osvezhitve v zgodovinskem spominu. Kot izvirni ustvarjalec je v vseh literarnih zvrsteh vsaj s kakshnim tekstom segel k vrhuncem (lirika: Dve otvi, V gozdu; epika: Ubezhni kralj; proza: Martin Krpan; dramatika: Tugomer; esej: Popotovanje od Litije do Ch.), pri tem pa je povsod ostal »nedorechen«, kakor da je bil razdvojen med identitetama »zidarja« in »popotnika« (prim. zgodnji pesmi Zidar in Popotnik; v prvi je zanj ideal druzhinska idila, v drugi nasproten protidomachijski nagon, ki bi ga, po vsem sodech, markantno obdelal v romanu Deseti brat, od katerega je ostal le fragment v listu Naprej, 1863, naslovno temo pa je pozneje Jurchich bolj plehko »folkloriziral« v svojem romanu iz 1866) ali celo »razchetverjen«, saj je bil tudi rigorozen jezikoslovec, kritik in bojevit chasnikar. Za svoj chas izrazno virtuozen, a v glavnem vsebinsko manj zanimiv lirik (in pesnik za otroke) je bil tudi satirik, ki pa je na podlagi svojih jezikoslovnih pogledov »prepesnil« Jenkove pesmi, in ko Jenko tega »popravila« ni mogel sprejeti, mu je Levstik zelo zameril in ga celo oshvrknil s sonetom (Simonu Jenku). Med Levstikovimi satirami izstopa dramska pesnitev Jezha na Parnas (kritika bleiweisovsko-veselovske protipreshernovske »poetichne shole«, svojevrsten »sequel« Preshernove Nove pisarije), ob njej pa je najti she kakshen drobec, ki vchasih zazveni she danes »sodobno«. Tozadevni ilustraciji je namenjen prichujochi izbor dveh »politichnih« sonetov in dveh »jezikoslovnih« epigramov ali – po Levstikovo – »pushchic«, ki osvetljujeta njegov pogled na tedaj aktualno vprashanje skupnega slovanskega knjizhnega jezika; pod plazom germanizacije se je namrech samoslovenska mikro-politkultura marsikomu zdela brezperspektivna. Levstik je zavrachal »ilirshchino«, tj. hrvashko shtokavshchino, ki naj bi bila za nekatere (M. M. Ziljski) le prehod k »vseslovanshchini«. Za Levstika, ki pri tem ni bil edini, bi bila le rushchina primerna podlaga knjizhnojezikovne enotnosti vseh slovanskih »narechij«, kot je izrecno povedal v chlanku Slovanski pismeni jezik (Slovenski narod, 1872, sht. 24). Obichajno se navaja misel Dushana Pirjevca, da je bolj pomembno, kaj so Slovenci sami pocheli s sabo, kot kaj so z njimi pocheli drugi; isto misel je izrazil zhe Levstik v sonetu Nasha nesrecha, sonet Glumachi pa je tudi tak, da bi bil tako rekoch lahko napisan danes.

 

Izbor in opomba Ivo Antich