Revija SRP 103/104

Evgen Spektorski

 

NASTANEK IN TEZHNJE DANASHNJEGA NACIONALIZMA

 

Med problemi, ki otezhujejo in deloma tudi izzivajo moderno krizo, zavzema vazhno mesto nacionalizem, t.j. stremljenje, naj se i osebnost i druzhba i drzhava podredijo narodnostni  ideji 1 in da se njej prilagodi celotno njihovo zhivljenje. To stremljenje postavlja v ozadje vchasih vse druge politichne in socialne skrbi. Zato ni odvech, ako pregledamo, kako je to vprashanje nastalo in kakshne oblike je dobilo v danashnji dobi.

Narodnost kot sredishche zajednishkega zhivljenja je nov pojav. She skoro do nedavnega so smatrali za tako sredishche monarha ali drzhavo. Bili so chasi, ko so smatrali kot jedro ljudske zajednice monarha in njegovo potomstvo, ki se je imenovalo v Franciji »rasa«, ne pa druzhbo ali drzhavo. V dobi Ivane Orleanske se je smatralo kronanje kralja za reshitev Francije. Drzhavne himne vseh monarhij so molitve, naj Bog ohrani kraljevo osebo. Pojem »nacije« je v skladu z etimologijo te besede pomenil rojstvo, toda to se je nanashalo samo na visokorodne monarhe ali blagorodno plemstvo okrog prestola. Prav v tem smislu je rekel Ludovik XIV.: »Francije ne predstavlja nacija, ampak kraljeva oseba.« V istem smislu je pisal tudi Montesquieu: »Nacija, to so velikashi in shkofje.« (La nation, c'est à dire, les seigneurs et les évêques.) V politichnih pamfletih »monarhomahov« (XVI. stol.) se naziva plemstvo »narod» (populus, v razliko od plebs). Nemshki patriotizem pred XIX. stoletjem se ni nanashal na ochetovo domovino (Vaterland), ampak na monarha kot ocheta dezhele (Landesvater). Ko je bil Königsberg za chasa sedemletne vojne pod rusko okupacijo, je o priliki svechane akademije v proslavo godu ruske carice Jelisavete proslavljal königsbershki rektor carico kot severno Landesmutter. Med navzochimi profesorji je bil tudi Kant.

Svojevrsten poskus po svetovni vojni, da bi celo v republikah prerodili kult drzhavnega poglavarja kot narodnega ocheta, pomeni proslavljanje Masaryka kot »tatichka«, Pilsudskega kot »deda« in Kemala kot »Ata-Turka«. O priliki letoshnjega X. kongesa »Komsomola« je sovjetska »Pravda« imenovala celo Stalina »ocheta narodov«.

V zvezi s takim pojmovanjem politichne vernosti se zvestoba ni nanashala na domovino, ampak na osebo njenega poglavarja. Zato niso smatrali za izdajstvo, ako je kdo prestopil v sluzhbo tujega monarha. Princ Evgen Savojski, po rodu Francoz, je sluzhil Habsburzhanom in je premagal ne-le samo Turke, ampak celo tudi Francoze. Samo po nakljuchju niso uslishali proshnje mlademu Napoleonu, da bi ga sprejeli v rusko vojsko. Toda njegov korzichanski rojak Pozzo di Borgo je postal ruski zunanji minister ter je izrabil ta polozhaj, da se je temeljito mashcheval nad Napoleonom. Oche nemshke vojne znanosti (Kriegswissenschaft) Clausewitz se je boril leta 1812 kot ruski oficir proti nemshkim chetam, katere je pripeljal s seboj Napoleon. Grof Kapodistrias, chigar predniki so izhajali iz Istrije, je bil ruski diplomat, preden je postal predsednik grshke republike. Leta 1867 je napravil sporazum med Avstrijo in Ogrsko kot avstrijski ministrski predsednik bivshi saksonski minister grof Beust.

Drzhavno rodoljubje se je pojavilo shele tedaj, ko je bila drzhava postavljena nad vladarja in plemstvo ter so postali ne-le samo drzhavljani, ampak tudi vladajochi oblastniki sluzhabniki drzhave. Eden izmed prvih rodoljubov te vrste je bil ruski car Peter Veliki, ki je smatral svoje samodrzhavje kot samozhrtvovanje. Pred poltavsko bitko je nagovoril vojake: »Ne mislite, da se borite za Petra, ampak za drzhavo, ki je Petru izrochena.« Njegovemu zgledu je sledil pruski kralj Friderik II., ki se je proglasil za prvega drzhavnega sluzhabnika.

Narod se pojavlja namesto monarha in drzhave kot sredishche zajednishkega zhivljenja shele v dobi francoske revolucije. Toda prvotno ta pojem ni pomenil nacionalnosti. V zvezi z znamenito »Deklaracijo chlovechanskih in drzhavljanskih pravic« iz leta 1798 so postavili nachelo, da so vsi ljudje, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost, enaki, ker so vsi samo ljudje. Vsakdo ima na vsakem drzhavnem ozemlju pravico biti drzhavljan. In vsi taki drzhavljani v vsaki drzhavi tvorijo suveren, t. j. vladajoch narod. Toda beseda »narod« se she ni jemala realistichno v pomenu nacionalne celote, ampak nominalistichno kot skupina poedincev, nezavisna od njihove nacionalnosti. Shele ko se je zdruzhila proti revolucionarni Franciji koalicija tujih drzhav, se je pojavil francoski nacionalizem. Niso se vech zadovoljevali samo s tem, da bi bil vsak Francoz »chlovek« in »drzhavljan«, ampak so zahtevali od vsakogar, da je najprej rodoljub, »patriot«. In rodila se je himna »marseljeza«, ki se zachenja z besedami: »na boj, sinovi domovine«. Danton ni hotel ubezhati, ker je smatral, da »se domovina ne nosi na podplatih«.

Ko je francoska revolucionarna vojska preshla iz obrambe v ofenzivo, zlasti pa, ko je Napoleon proglasil »veliko nacijo« (la grande nation), je to izzvalo tudi pri drugih narodih nacionalistichno valovanje. Na eni strani je okrepila narode, ki so bili pod tujo oblastjo (zlasti juzhne Slovane) in pri katerih so ostale samo reliquiae reliquiarum njihove kulture, a v Nemchiji je izzvala francoska invazija prebujanje nacionalne samozavesti v borbeni nacionalizem. Nacija je bila proglashena za zhiv organizem z dusho, ki se izzhivlja v kulturi, knjizhevnosti, zlasti v jeziku, kakor je rekel Viljem Humboldt: »v pravi domovini chloveka«. Jungmann je trdil: »kolikor jezikov, toliko narodov«. Italijanski rodoljub Mancini je zahteval za vsako nacijo tudi politichno samostojnost, ker je trdil, da se morajo smatrati kot pravi subjekti mednarodnega zhivljenja ravno narodi, ne pa drzhave.

Med tem ko so se navdushevali slovanski buditelji ter mladina v Nemchiji in Italiji za nacionalni preporod in nacionalno zedinjenje, se je oficielna evropska politika v dobi med dunajskim kongresom in revolucijo leta 1848 pogajala po principu takega status quo, za katerega je veljalo staro nachelo, da predstavlja drzhavo ne nacija, ampak monarh. Po tem nachelu je nasprotoval Metternich stremljenju za zedinjenjem vseh Italijanov v eno drzhavo, ko je trdil, da je Italija samo geografski, ne pa politichni pojem. Na dunajskem kongresu pa se je württembershki delegat posmehoval zhe sami misli, da so Prusi, Bavarci, Saksonci itd. »tako rekoch en narod« (so zu sagen eine Nation). Vendar sta v tej dobi dva dogodka ochitno pokazala, kako velik razmah je zhe dobila nacionalna ideja in kako dobiva odlochilen vpliv tudi na drzhavno politiko. To sta bili vstaji v Grchiji in na Poljskem. Grshka vstaja je izzvala pri vseh evropskih narodih »filhelenizem«. Pod vplivom tega so se zavzele ruska, angleshka in francoska vlada za grshke nacionaliste, ki so se uprli proti legitimni 2 turshki oblasti. Posledica tega je bila, da – kakor je rekel Presheren – »Turchije kraljestvo v Heladi konchal je Navarin«. Enako je izzvala poljska vstaja leta 1831 velike simpatije v zapadni Evropi; dasi sicer ni prishlo do intervencij, vendar je francoska vlada zavzela simpatichno stalishche do poljskih upornikov.

Razvoj nacionalizma je mnogo pospeshila revolucija v letu 1848. V Franciji ni uspel poskus, da bi zamenjali narodno trobojnico z internacionalno rdecho zastavo. Tudi druga francoska republika se je proglasila za zashchitnico vseh narodov, ki streme k politichni samostojnosti. Napoleon III. je unichil drugo republiko, toda obdrzhal je to njeno tezhnjo. Nemci so zahtevali preko revolucionarnega frankfurtskega parlamenta zedinjenje Nemchije. Slovani pod habsburshko oblastjo so proglasili na prashkem kongresu borbo za svojo nacionalnost. Ni pa uspelo Marxovemu in Engelsovemu »komunistichnemu manifestu«, da bi zamenjal tako rekoch vertikalno nacionalno solidarnost ljudi raznih razredov, toda iste narodnosti, s horizontalno internacionalno solidarnostjo kapitalistov na eni strani ter delavstva na drugi strani. Nacionalno vprashanje se je pokazalo kot mochnejshe od socialnega. Zato je popolnoma naravno znanstvenik baron Eötvös v svoji knjigi O vplivu temeljnih idej XIX. stoletja na drzhavo (1854) zamenjal znamenito geslo francoske revolucije »svoboda, enakost in bratstvo« z geslom »svoboda, enakost in nacionalnost«.

Po revoluciji leta 1848 je zachela reshevati nacionalno vprashanje drzhava, dochim se je dotlej zavzemala zanj le napredna in revolucionarna inteligenca. Chesar ni mogla dosechi »Mlada Nemchija«, namrech nacionalnega zedinjenja, in sicer na podlagi tistega »mladonemshkega« programa, ki ga je proglasil revolucionarni frankfurtski parlament, je dosegel Bismarck s politiko »krvi in zheleza«. Italija je s pomochjo Francije pretvorila svoj polotok, razdeljen med vech dinastij, v nacionalno drzhavo. V parlamentih so se pojavile nacionalistichne stranke. Nacionalizem se je prebudil celo pri Zhidih, ki so dotlej kolebali med kozmopolitizmom in asimilacijo ali pa se zadovoljevali samo s svojim kultom in biblijo kot »portativno domovino« (kakor se je izrazil Heine). Renner je glede na to novo stremljenje dopolnil teorijo o teritorialni avtonomiji z zahtevo po personalni avtonomiji za tiste nacionalne skupine, ki so izgubile zvezo s svojo domovino. Herzl je sel she dalje in je leta 1896 izdal knjigo z naslovom Zhidovska drzhava, ki je dala temelj sionizmu.

Vsi ti dogodki so izzvali veliko zanimanje za nacionalno vprashanje. Gumplowicz je proglasil prav narodnost kot temeljnega chinitelja socialnega zhivljenja. Pojavilo se je tudi vech teorij o bistvu nacionalnega vprashanja. Najvech uspeha sta imeli dve, namrech nominalistichna in realistichna. Po nominalistichni teoriji je narodnost samo unitas compositionis, po realistichni pa unitas essentiae. Renan je formuliral nominalistichno teorijo takole: »narodnost je vsakodnevni plebiscit«. To pomeni, da vsak poedinec po svoji volji izbira ali (kakor se govori v mednarodnem pravu) optira svoje nacionalno pripadnishtvo. Vsakdo lahko prestopi iz ene nacionalne zajednice v drugo. Ako ogromna vechina tega ne dela, je to znak, da pripisujejo velik pomen temu, da pripadajo ravno svoji narodnosti. Drugo, realistichno teorijo so oblikovali nemshki nacionalisti. Treitschke je trdil, da je narodnost samonikla in nepremagljiva sila, ki vre kakor iz vulkana in se elementarno shiri ter rushi vse, kar ji je napoti.

Ko se je v svetovni vojni sprozhilo vprashanje o njenem cilju, so prav nacionalni problemi dobili v druzhabni in diplomatski akciji pomemben vpliv. Sprozhilo se je vprashanje o nujni potrebi zamenjati staro politichno mapo Evrope z novo, nacionalno. Zlasti veliko navdushenje za to idejo je bilo v Severni Ameriki. Leta 1916 je proglasil amerishki institut za mednarodno pravo nacionalistichno »Deklaracijo o narodovih pravicah in dolzhnostih«, ki naj bi dopolnila »Deklaracijo o chlovechanskih in drzhavljanskih pravicah« iz leta 1789 v smislu Mancinijeve teorije o pravicah vsake narodnosti do politichne samoodlochbe. Isto idejo so vsebovale znamenite Wilsonove tochke o pogojih miru, ki so zahtevale tudi »ustanovitev skupnega drushtva narodov«. Versajske in druge mirovne pogodbe pa niso bile sklenjene na podlagi teh amerishkih sugestij, ampak so ohranile in celo poudarile primat drzhave nasproti naciji. Pod imenom »Drushtva narodov« so ustanovili drushtvo drzhav in dominionov. Nekoliko dushka so dali tudi nacionalnim tezhnjam v zashchiti nacionalnih manjshin, a to zelo skromno. Pustili so célo vrsto perechih nacionalnih vprashanj in sporov nereshenih.

Nacionalne strasti pa se po svetovni vojni ne-le niso polegle, ampak so nasprotno postale celo silnejshe. Skoro vsi ljudje so postali nacionalisti z zelo obchutljivo in bolestno nacionalno ambicijo. Prishlo je zhe tako dalech, da se n. pr. celo mednarodne nogometne tekme pretvarjajo v buchne nacionalne manifestacije. Celo socializem, ki je hotel zavrechi nacionalizem kot umazano navlako (Nationaldreck, kakor se izrazha Engels), je zhe dobil mochno nacionalno obelezhje, o chemer izprichuje povojna francoska razprava (Laskine, Le socialisme suivant les pueples, 1920). Pisatelj dokazuje, da dobiva socializem v razlichnih narodih »najrazlichnejshe oblike, najbolj nasprotujoche si forme«. Mussolini je nekoch izjavil, da proletariat po svojem bistvu sploh ni internacionalen. Sombart oznachuje rezhim v danashnji Rusiji takole: »Zhidje so iznashli sistem, Tatari so ga uvedli v delo, Slovani pa so ga doslej – trpeli.« (Der proletarische Sozialismus, zehnte Auflage, II. Band, 1924, str. 517.) Poskus boljshevikov, da bi se Rusija internacionalizirala in da bi se unichilo celó ime Rusija, je naletel na mochno nacionalno opozicijo. V prebivalstvu se je neprichakovano zbudilo tisto »chustvo, ki se redko razkriva, ker je pri Rusih sramezhljivo, ki pa tli v globini dushe vsakega Rusa – to je ljubezen do domovine«, o kateri je pisal Tolstoj v Sevastopolskih povestih. To je mórala uposhtevati tudi sovjetska vlada. Tako n. pr. vsebuje uvodni chlanek oficielnega moskovskega lista Pravda (1. februarja 1956) nacionalistichen slavospev »ruski kulturi« in »ruskemu narodu, prvemu med enakimi«. V Nemchiji je premagal Hitlerjev nacionalni socializem Marxov internacionalni socializem. V Cheshkoslovashki so mestni proletarci kljub geslu »proletarci vseh dezhel, zedinite se!« tako neenotni ravno v nacionalnem pogledu, da obstojata dve samostojni stranki socialnih demokratov, namrech cheshka in nemshka stranka. Enako obstojata prav v tej dezheli kljub vsemu univerzalizmu katolishke cerkve tudi dve nacionalni katolishki stranki: cheshka in slovashka. Celo v Franciji, ki se je sploshno smatrala za trdnjavo nacionalnega univerzalizma, se razlega zdaj geslo »Francijo Francozom!« O priliki letoshnjih volitev francoskega parlamenta je imel ministrski predsednik Albert Sarraut v radiu govor, v katerem je poudaril prvenstvo nacionalnosti (la primauté du natioinal). Zhidje se z vso vnemo bore za ohranitev in razvoj svojega »nacionalnega ognjishcha« v Palestini. Naposled so dobili tudi med Slovani usodni prepiri, o katerih je shkodozheljno pisal zhe v VI. stoletju car Mavricij, zdaj prvenstveno nacionalistichen znachaj.

Nacionalizem je prodrl celo v podrochje znanosti. Tako n. pr. trdi poljski znanstvenik, profesor varshavske univerze Sigismund Cybihowski, da »mora biti metoda v drzhavnem pravu in drzhavoslovju nacionalna«. (Deutsche juristen-Zeitung, 1934 den 15. Mai; str. 645). Slavni nemshki znanstvenik Filip Lenard, ki je dobil leta 1920 Nobelovo nagrado, je izdal leta 1936 knjigo Deutsche Physik. She vech, pojavljajo se celo poskusi nacionalizirati – Boga. Leta 1930 je izdal Nemec Sieburg knjigo Dieu est – il français?, v kateri ochita Francozom, chesh da so pofrancozili Boga. Italijanski nacionalisti se navdushujejo za Christo Romano. V tretjem cesarstvu poskushajo pretvoriti krshchanstvo iz univerzalne religije v »nemshko krshchanstvo« ali zamenjati ga z nekako popolno nacionalistichno »nemshko vero«. Ne zavrachajo krizha, a zahtevajo, da bodi »kljukasti krizh«; ne zavrachajo vere v odreshitev in odreshenika (Zvelicharja), a postavljajo Hitlerja kot odreshenika, ki mu gre hosana »Heil Hitler!« Mussolini je proglasil »mit nacije«. Fashistichni kredo se glasi, da je »fashizem vera«, katere »apostoli« so ljudje v chrnih srajcah. Po vsem tem ni chudno, da trdi v 20. stoletju Izrael Zangwill, da je nacionalizem edina religija bodochnosti, saj je leta 1861 proglasil Renan religijo liberalizma. Francoski pisatelj L. Romier dokazuje v svoji knjigi Explication de notre temps (1925), da je za nasho dobo poleg mashinizma karakteristichna »relijgiozna ideologija« – nacionalizem.

Kriza modernega kulturnega in politichnega zhivljenja obstoji v veliki meri v tem, da se zapleta borba okrog nacionalizma in internacionalizma ter okrog raznih celo nasprotnih si nacionalistichnih tezhenj. Kakshne so te tezhnje? Trojne: sredobezhne, sredotezhne in osvajalne.

Sredobezhne tezhnje se izrazhajo v tem, da se v celi skupini modernih drzhav pojavlja tako zvani regionalizem, t.j. samozavest oblasti, ki zhivi v spominih na nekdanjo plemensko samostojnost. V tem pogledu so zlasti karakteristichni regionalni pokreti v moderni Franciji: bretonski, normanski in provansalski. Dasi so smatrali Francijo she do nedavnega kot vzor drzhave, kjer so si drzhavljani nacionalno edini in brez vsakrshnih nacionalnih nasprotij, so se neprichakovano pojavile v njej separatistichne struje. Provansalski rodoljubi trdijo celo, da je njim shpanska Katalonija blizhja od Francije, bretonski fanatiki pa so celo razrushili neki francoski spomenik in propagirajo svoj nacionalizem s terorjem. Letos spomladi so hoteli zazhgati magistrat v Nantesu in tudi po drugih mestih.

Po vsem tem in iz sredobezhnega nacionalizma, ki se je pojavil v Alzaciji po njeni prikljuchitvi Franciji, vidimo v moderni francoski knjizhevnosti, ki obravnava nacionalno vprashanje, stremljenje, da hochejo teorijo o volitvi in plebiscitu narodnosti (nationalité élective) zamenjati s proglasitvijo primata drzhave –  (Johannet, Le principe des nationalités, 1925) – ter z »deklaracijo o pravicah drzhave« (Le Fur, Races, nationalités, Ėtats, 1922).

Sredotezhni pravec modernega nacionalizma se izrazha v tezhnji, da naj se zdruzhijo vse osebne, druzhabne in politichne sile v enotno nacionalno celino. Da se lochi ta pravec od diferenciacije, t.j. od razdeljevanja in razdvajanja, se imenuje integracija. Taka integracija se proglasha v fashistichni Italiji in v nacionalno-socialistichni Nemchiji. Po prvem chlenu Mussolinijeve »uredbe o zaposlitvi« (Carta del lavoro) iz leta 1927 »je italijanska nacija organizem, chigar cilji, zhivljenje in delovne metode so po svoji mochi in trajni vrednosti vazhnejshi od razcepljenih kakor tudi od zdruzhenih posameznikov, ki sicer tvorijo nacijo. To pa je moralna, politichna in gospodarska celina, ki se integralno ostvarja v fashistichni drzhavi.« O taki drzhavi je dal Mussolini znamenito izjavo: »Vse za drzhavo, nichesar mimo nje, zlasti pa nichesar proti njej!« Chisto enak smisel ima tretje cesarstvo, ki naj po Hitlerjevi formuli »Das Einzelne ist nichts, das Volk ist alles« ostvari nacionalno integracijo Nemcev, in sicer samo Nemcev. Skrb za etnichno chistost nemshke rase izgleda, kakor da izkljuchuje tudi najmanjsho osvajalno tezhnjo, in profesor Carl Schmitt trdi, da nemshki ideal ni »universum«, ampak »pluriversum«. Tako si tolmachijo tudi one pomirljive izjave, ki jih vchasih daje Hitler.

Toda osvajalni nacionalizem se ne zadovoljuje samo z zedinjenjem vseh ljudi iste narodnosti v eno trdno celino, ampak tezhi tudi za tem, da si osvoji bodisi kulturno, bodisi politichno tudi druge narodnosti. Imperializem je dobil tolikshen razmah, da je napravil francoski pisatelj Ernest Siellière iz njega kar cel metafizichni sistem. V Mussolinijevi drzhavi se ne proglasha mirna italietta, ampak izzivajocha italianità. She bolj vznemirjajocha je v tem pogledu popularna nemshka teorija, ki ji ni dovolj samo totalitarna integracija vseh Nemcev, ampak je treba tudi njihove ekspanzije, ker se smatrajo Nemci za »gospodski narod«, kateremu je svetovna zgodovina izrochila vladanje nad drugimi narodi in mu dala tudi pravico, da celó unichi tiste, ki bi ga ovirali na njegovi triumfalni poti. To chisto naravno izziva nezaupanje v miroljubne izjave Hitlerjeve in njegovih diplomatov.

Srednjeveshki »ungarizem« je po nachelu sv. Shtefana »regnum unius linguae imbecille est«, che zhe ne stvarno, pa vsaj nachelno dopushchal mirno zajednishko zhivljenje razlichnih narodnosti pod isto krono, toda moderni »madzharizem« je tudi nachelno osvajalen ter zahteva tudi madzhariziranje Nemadzharov. V zadnjem chasu so se razmahnile enake struje tudi na Poljskem. Johannet trdi, da je Poljska imperij ali pa nich. Na filozofskem kongresu v Pragi meseca septembra leta 1934 je poudaril poljski filozof Lutoslawski chisto v duhu novega poljskega imperializma, da spadajo v bodocho integralno poljsko »nacijo« razen Poljakov tudi Litvanci, Malorusi, Romuni in celo tudi – Chehi.

Take so osnovne tezhnje modernega nacionalizma. Tezhko je presoditi, katera bo zmagala. Ne vemo sigurno niti tega, ali vodi moderni nacionalizem, cheprav z velikimi tezhkochami, do miru med narodi ali pa jih zhene v novo bratomorno vojno. Jasno je samo to, da se opira usoda posameznih narodov in tudi sama ohranitev njihova v danashnji dobi v veliki meri na njihovo nacionalno zavest in odpornost. V neverjetno napeti danashnji mednarodni atmosferi ne gre le za vprashanje o razdelitvi trzhishch in ekonomskih sfer, ampak tudi za razdelitev narodnostnih sfer, t. j. tistega, kar imenujejo Nemci Volksgebiet ter Kulturgebiet.

 

(Misel in delo; kulturna in socialna revija, 1936/7-8)

 

 

_______

1 velikonacionalni – »la grande nation«, kot je razvidno v nadaljnjem tekstu (op. ur. R. Sh.)

2 legitimni – dejansko v pomenu: legalni (op. ur. R. Sh.)

 

 

 

____________

Che pogledamo le skope biografske podatke o Evgenu Spektorskem (glej op. Ivo Antich,  na str. 70), lahko rechemo, da je njegova osebna usoda – simbolichno recheno – »usoda vechnega emigranta«. V nashem izrazhanju pa je Evgen Spektorski (Jevgenij Vasiljevich Spektorskij) individuum, svobodomislec, ki se ne ukloni (ne poda) nobenemu sistemu, raje izbere samo-svoje mishljenje kot pa minimalno prichakovani konformizem, ki se prichakuje od nosilca ugledne  vloge (sluzhbe) v sistemu. Zato izbere emigracijo vsakich, ko postane njegovo razmerje do deviiranega sistema zanj ne le nevzdrzhno, marvech nemogoche.

Che se poglobimo v njegov gornji zapis Nastanek in tezhnje danashnjega nacionalizma, nedvoumno uvidimo: kaj je bila takrat in je she danes temeljna razlika med Nacijo in narodom, med nacionalizmom in narodovim samo-zavedanjem (narodove identitete). Brisanje te razlike pod pretvezo globalizma (prej proletarskega internacionalizma, kozmopolitizma) je prignano do absurda, tako da se Slovenci kot narod zopet chutimo krive pred obtozhbo nacionalizma.  (Op. ur. Rajko Shushtarsich)