Revija SRP 103/104

Evgen Spektorski

 

DOSTOJEVSKI IN REALIZEM

 

Minilo je petdeset let od dneva smrti Dostojevskega.* A njegov duh je she vedno zhiv. Lahko se reche, da ga sedaj razumevajo in cenijo bolje, kot za zhivljenja, ko se uresnichuje marsikateri iz njegovih preroshkih prividov, in shele danashnji bralec more po preizkushnjah tolikih potresov zavzeti kongenialen odnos do njega. Dostojevski nas sili, da se zamislimo nad metafizichnim smislom zhivljenja. Mimo tega odkriva v tem zhivljenju take vrhove in prepade in ga slika s tolikshno neobichajno ontoloshko pronicavostjo, da ga je treba uvrstiti med najvechje realiste v svetovni literaturi. Kakor so veliki pisatelji obenem tudi veliki uchitelji, tako se je tudi she sedaj mogoche uchiti pri Dostojevskem umetnosti pristnega realizma. Chesa nas uchi v tem pogledu?

 

1

 

Vsaka umetnost si prizadeva, da bi bila resnichna. A tudi resnica ima svoje epohe. V raznih dobah se razumeva razlichno, a vchasi celó nasprotno. Teorija »klasichne« umetnosti XVII. stoletja je priznavala za lepo le to, kar je resnichno: rien n'est beau que vrai, ugotavlja Boileau, ta Descartes literarnega klasicizma. Za resnichno se takrat ni imelo to, kar je realno, marvech le ono, kar je racionalno, somerno in »adekvatno« v tedanjem smislu besede, to je, da predstavlja logichno oznachbo, v kateri so deli medsebojno v skladu. Teorija romantichne umetnosti pa je nashla pravo resnico samó v iracionalnem, nesomernem, kaotichnem. Kolikor manj je verjetno, toliko bolj je romantichno. Zato ne ishchite tochnosti in verjetnosti pri romantikih. Oní dajejo prednost poeziji mita pred prozo fakta. Oní ljubijo zgodovino, vendar ne dejanske, marvech legendarno. Oní radi popotujejo, a tudi to bolj v mislih kakor v resnici. Ko je na primer neki kritik (Joseph Bédier. Études critiques, 1903) preizkusil Chateaubriandove vtise s popotovanja po Ameriki, je ugotovil, da je to »poetichna legenda« in da avtor v resnici »ni obiskal pokrajin, ki je v njih njegova domishljija toliko prebivala«. Romantiki ljubijo avtobiografije. A to ni Wahrheit und Dichtung, temvech le Dichtung. Kakor Georges Sandova, tako tudi ti razkazujejo obchinstvu svoje lastno intimno zhitje. Vzlic temu pa se ne izpovedujejo, marvech samo fantazirajo. Chustvo realnosti jim je sploh tuje. Kakor je pripomnil Théophile Gautier: »plava, leta, shlapeva; le malokdaj se spusti na zemljo, pa zopet vzleti«. Nagnjenje k zvonki frazi in neverjetni fantaziji je privedlo do tega, da so neki romantiki popolnoma izgubili vero v resnico. »Resnice ni«, je oznanil Charles Nodier.

In tako se je tedaj sprozhila beseda o realizmu v literaturi. Ti, ki so v nasprotju s trditvijo Nodierja mislili, da resnica vendarle je, so se pri nje iskanju obrnili od razumarstva in sanjarstva k realnosti: »la vérité à tous risques, fût-elle la réalité«, je izjavil Sainte-Beuve. Proizvodom umetnosti se je zastavila naloga »adekvatnosti, a ne v starem racionalistichnem smislu notranje logichnosti, marvech v novem izkustvenem smislu odnosa do vnanjega sveta«. Sledil je sklep, da je pojem ustvarjanja enak pojmu opazhanja. Zategadelj so zacheli sedaj pisatelji opazovati, preden se je prichelo njih umetnishko delo. »Zapushcham te – zakljuchuje Balzac neko svoje pismo sestri – ter pojdem na pokopalishche Père Lachaise prouchevat bolest.« Literatura prouchuje, to je, se pecha s tem, kar se prav za prav tiche znanstvene vednosti. Da, neki pisatelji so zacheli zagotavljati, da so njihovi romani bolj znanstveni od uchenih razprav. V predgovoru Chloveshki komediji je Balzac obsodil uchene sociologe kot »vseskoz abstraktivne« doktrinarje, dochim je samega sebe povisheval v »doktorja socialnih znanosti«.

Teorija literarnega realizma si je popolnoma osvojila nachela pozitivizma: dejstva kot edino vsebino resnice, determinizem kot edino vez med dejstvi, naravo kot edinega chinitelja tako dejstev kakor tudi determinizma.

Z nejevoljo so zavrgli trditev Royer-Collarda: »nich ni bolj zanichljivega od fakta«. Zachel se je kult fakta. Le on je bil priznan za »resnichno resnico«, la vérité vraie, kakor se je izrazil Taine. Namesto logichnih idej, ki so na njih temeljile racionalistichne tvorbe »klasichne« literature, ali zvochnih fraz, ki se je z njimi odevala fantazija romantikov, je sedaj geslo tochna obnovitev faktov in samo faktov. Chim vech faktov, tem vech realnosti. Chim dalje so fakti od nebes in oblakov, tem blizhe so zemlji, tem bolj so realni. Chim podrobnejshi so fakti, tem vzvishenejshi so. Tako se je zachelo od Taina priporochano zbiranje »povsem drobnih faktov, skrbno opazovanih«. Belezhnica reporterja je zamenjala liro poeta. V soglasju z zahtevo, ki jo je imel Kirchhof do fizike, je morala literatura ne pojasnjevati, marvech le opisovati.

Kolikor se le ni bilo mochi ogniti pojasnjevanju, ga je realizem nahajal v ugotovitvah determinizma in naturalizma. Romantiki so proglashali in slikali svobodo, celó svobodno svojevoljnost (freie Willkür). Tako je n. pr. Victor Hugo v predgovoru k Hérnani istovetil svojo smer z liberalizmom. A Lamartine je izjavil: »svoboda, to je moj svet«.

Vse to je realizem odlochno zavrgel. V faktih, celó najmanjshih in nichevih, ni nich svobodnega ali sluchajnega. Vsi so nujno zvezani. Oní so vsi »determinirani«, to je, opredeljeni. Heroji literature so podvrzheni mehanski zakonitosti narave. V tej zvezi se proglasha narava za edinega resnichnega heroja, chinitelja ali »faktorja« realnosti. Predmet realistichne literature ni vech homo superans naturam, chlovek, ki zmaguje prirodo, in tudi ne homo additus naturae, chlovek, zdruzhen s prirodo, marvech homo subditus naturae, chlovek, podrejen prirodi. Iz treh mozhnosti metafizichnih orientacij, namrech Boga, prirode in chloveka, si je realizem izbral prirodo. Potemtakem je zapal naturalizmu. Njegova vrhovna ideja je postala natura naturans, tvorbena natura.

Zaradi tega se je bistveno spremenil odnos literature do chloveka. Ona je nehala gledati v njem vzvisheno bitje, noseche v sebi nekaj bozhanskega. Nehala ga je smatrati za ne vech, a tudi ne manj kot chloveka, to je, bitje, ki mu ni nich chloveshkega tuje. Ponizhala ga je na stopnjo stvora materialne in mehanichne prirode. V soglasju z zahtevo prouchevanja zgolj telesa, ki jo je oznanil pozitivizem, se je od treh bitnosti chloveshkega bitja, duhovne, dushevne in telesne, izbrala telesno ter se predvsem in pretezhno osredotochila nanjo. Vse duhovno in dushevno je zachela upodabljati kot funkcijo telesnega. In tako je postala glavni literarni motiv »fiziologija« – fiziologija notarja, trgovca, zakona, ljubezni. Vse vishje se je ponizhevalo k nizhjemu, a nizhje k najnizhjemu.

V kolikor je bila taka tendenca naperjena zoper lepotichenje romantike, v toliko je bila celo koristna in je spominjala na Pascalovo izjavo: »kadar chlovek prevech povishuje samega sebe, ga jaz ponizhujem«. A ravno ta Pascal je dodal: »kadar chlovek samega sebe prevech ponizhuje, ga jaz povishujem«. Te potrebe pa naturalisti niso prav nich uvidevali. Namesto tega, da bi soglashali s Pascalom, da chlovek ni ne angel ne zhival, so se obrnili od romantikov, ki so povzdigovali chloveka na angelsko vishino, ter ga pahnili v nizhino zhivali. In nihche od njih se ni zavedel poetovih besed: »der Mensch ist mehr, als sie von ihm gehalten«.

Osvobodivshi se od »izgubljenih iluzij«, ki se je od njih poslovil Balzac, je literatura preshla od Bozhanske in heroichne komedije k »nebozhanski« (Krasinski) in »chloveshki komediji« (Balzac) ter se soglasila z Balzacom, da je »zhival toliko kot princip«. Zachela je upodabljati chloveka-zhival (la bête humaine Zolaja) ter dokazovati, da chlovek je zhival in da mu nich zhivalskega ni tuje. Takega chloveka niso ne objokavali, ne obsojali, marvech ga priznavali, tu pa tam celo povishevali: die blonde Bestie (Nietzsche).

 

2

 

Svojega Boileauja je tak naturalizem nashel v Zolaju. Le-ta je oznanil, da je »metafizichni chlovek umrl« in da »ga je zamenjal fizioloshki chlovek«. Tako »je nashe podrochje isto kot fiziologom, le da je obshirnejshe«. Naloga literature je zbiranje »faktov raziskovanja in chloveshkih dokumentov«, to je dobesedno, dokaza v potrditev neke teze, a zlasti, da »je neki absolutni determinizem za vse chloveshke pojave« in da »mora isti determinizem vladati kamen na cesti in chloveshki mozeg«. V potrdilo tega se je pojavil »eksperimentalni roman«.

Cheprav se je pri tem Zola skliceval na Clauda Bernarda in zatrjeval, da »gremo v znanost«, vendar ni to, kar je on imenoval eksperiment, imelo nich skupnega z resnichno znanstvenim eksperimentom. Pri znanstvenem eksperimentu ustvarja raziskovalec umetno stanje za naravne pojave in nato preiskuje, kako se ti pojavi dejansko in chesto popolnoma neprichakovano vrshijo. Pri Zolaju pa »spravlja eksperimentator osebje v pokret, da bi pokazal, da bo zaporednost faktov taka, kakor zahteva determinizem«. Z drugimi besedami: namesto iskanja in opisovanja zhive dejanskosti mora pisatelj ustvarjati »dokumente«, t. j. dokaze za naturalistichno »formulo«, da chloveshko zhivljenje samo »podaljshuje in popolnjuje fiziologijo, ki sloni na fiziki in kemiji«.

Na ta nachin se literatura izprevracha v izmishljene primere, exempla ficta. In napisani ad probandum, a ne ad narrandum niso Zolajevi naturalistichni romani nikakor eksperimentalni romani. Bili bi to, ako bi on osebno ne glede na rezultate vrshil poskuse na zhivih ljudeh in opisal svoje izsledke. Pomislite, da je junak Stendhalovega romana Le rouge et le noir Julien Sorel ali junak Bourgetovega romana Le disciple Robert Greslon – ne izmishljena, marvech realna oseba. To torej, da jim dajejo gibalno silo avtorji, naj bi bil pravi eksperimentalni roman: oba heroja s ciljem izvedbe psiholoshkega poskusa silita zhensko, da bi se v njiju zaljubila, onadva sama pa, ne ljubech je, prouchujeta posledice tega. Takih eksperimentov Zola ni delal. Njegovi romani so proizvodi s tezami. In kakor vsi proizvodi te vrste, bi tudi le-ti bili povsem neznosni, da ni avtor v nasprotju z lastno doktrino razpolagal z zhivo fantazijo in krasnim jezikom, zaradi chesar sluti bralec v njem namesto dogmatika vendarle umetnika.

 

3

 

Tako je torej, prichenshi oznanjevati iskanje pa opisovanje faktov, teorija realizma konchala z zahtevo zbiranja in celo izmishljanja faktov, ki naj bi potrjevali metafiziko naturalizma. Ta teorija je vznikla v Franciji. A najprej je bila v celoti raztolmachena v ruskem jeziku. Zolajeva knjiga Le roman expérimental je nastala iz chlankov, tiskanih ruski v Vestniku Evrope, kamor ga je uvedel Turgenjev. In v predgovoru tej knjigi izrazha Zola »vechno priznanje« Rusiji, da mu je dala »tribuno in publiko«, ko ga v domovini nihche ni hotel poslushati. Prav istochasno, ko je francoski naturalizem uchil rusko publiko svojega realizma, je le-ta brala Ano Karenino in Brate Karamazove. Ko se je tudi francosko obchinstvo seznanilo kakor s temi, tako tudi z drugimi proizvodi velike ruske literature, je strmé opazilo, da je glavno dejstvo njih privlachnosti ravno v njihovem realizmu, vendar ne chisto podobnem temu, kar je s tem imenom imenoval Zola. Razliko je izborno izrazil Vogüé v svoji knjigi Le roman russe: francoski naturalisti so se omejili na to, da so ustvarili chloveka iz zemlje, dochim so ruski realisti dahnili vanj zhivo dusho in tako izpopolnili resnichni in polni akt ustvarjanja. Njihov primer so zacheli posnemati tudi francoski pisatelji: »v odvrnitev proti naturalizmu ali iz utrujenosti po njem smo tudi mi sprejeli njihov idealizem«, je izjavil Jules Lemaitre. Maupassant je na primer zdruzheval presenetljiv realizem s tako globoko metafizichno bolestjo, da je izzival kongenialno sochustvo Leva Tolstoja. Na ta nachin je dal ruski roman novo smer problemu realizma v zvezi z njega vechnim vprashanjem o odnosu med umetnostjo in resnico. V tem razmerju je posebno znachilno stalishche Dostojevskega. Njegov umetnishki realizem je gojil neomajno vero v objektivno resnico, medtem ko je Tolstoj trpel v subjektivnih iskanjih, a je Turgenjev z melanholichno estetiko zakrival svoje pomanjkanje metafizichnega patosa.

 

4

 

Cheprav se je Dostojevski nacheloma ogibal pisanja o literaturi, je vendar v Dnevniku pisatelja in njegovih pismih dovolj podatkov v pojasnilo tega, kar bi se moglo imenovati teorija realizma. Vse postavke te teorije se bistveno in nachelno razlikujejo od teorije naturalistichnega romana. Metafizichno osnovo teorije Dostojevskega je namesto vere v vladajocho naravo tvorilo preprichanje, da svet »vlada Bog in Njega zakoni«. Namesto priznanja mehanichnega determinizma bitnosti, kakor bi bilo v njem vse zhe vnaprej izvestno, preprichanje, da je resnica bolj neprichakovana kot najdrznejsha fantazija in da je temeljna lastnost chloveka – svoboda. »Kaj more biti bolj fantastichno in neprichakovano od resnice? Da, kaj more biti bolj neverjetno od resnice? Nikoli ne more romanopisec predstaviti takih nemozhnosti, kakor nam jih resnica na tisoche in tisoche vsak dan predstavlja v obliki najbolj navadnih stvari. Kaj drugega si prav zares ne more izmisliti nobena fantazija.« V sredishchu vseh teh neprichakovanosti je chlovek, ki »mora s svobodnim srcem sam odlochati o tem, kaj je dobro in kaj zlo in ki je toliko svoboden, da more celo, kakor Kirilov v Besih, pozheleti pretvorbo samega sebe v Boga. Tako torej Dostojevski ne podreja chloveka mehanichnemu determinizmu in ga ne opravichuje s tem determinizmom. Tudi se ne opravichujejo z njim njegovi heroji. Ko so v zlo obrnili svojo svobodo, okushajo muke poznejshega kesanja, v chemer je Isaak Sirin videl bistvo ognjenega pekla, in se sami kaznujejo, kakor je to storil in se izmaknil chloveshki sodbi ochetomorilec Smerdjakov in razvratnik Svidrigajlov, ki ga je strah zveri v svoji osebi, pa razocharani »nadchlovek« Stavrogin. V kolikor gre za tako usodo, priznava tudi Dostojevski neki determinizem. A ta determinizem je chisto moralen in metafizichen, deloma spominja na vzhodno »karmo«. Bistvo tega determinizma je Dostojevski pojasnil ob Ani Karenini: »Z realizmom umetnishkega ustvarjanja, ki ga pri nas doslej ni bilo,« je recheno, da »dusha chlovekova ostane ista, cheprav nenormalnost in greh izhajata od nje in najsi so naposled zakoni chloveshkega duha she tako zelo neznani, she tako neizvestni znanosti, she tako nedolochljivi in she tako skrivnostni, tako da ni in ne more biti popolnih zdravnikov, kamoli dokonchnih sodnikov, a je On, ki govori: Moje je mashchevanje in jaz bom poplachal. Le Njemu edinemu je znana vsa tajna sveta in konchna usoda chlovekova.«

Glede faktov pa Dostojevski nikakor ni mislil, da je dovolj, zbirati jih in dokumentirati, da bi se predstavljala resnichnost in pojasnjeval njen smisel, tem manj, ker je tudi za to, »da bi se samo uporabil fakt, treba svoje vrste umetnika«. »Naloga umetnosti – ni v sluchajnostih zhivljenja, marvech v njega obchi ideji.« V tem smislu je pristna umetnost »vselej resnichna«, ker upodablja »obche, vechne in, kakor se zdi, na vse veke neizsledne globine chloveshkega duha in znachaja«. Pravi umetnik je samo, kdor ima dovolj sochutja pa tudi zmozhnosti za uteleshanje tuje dushe, da bi najsi s pomochjo lastne domishljije prodrl v te globine. Tako ni na primer »Dickens nikoli videl Pickwicka na lastne ochi«. Kljub temu »je ta oseba prav tako realna kakor vsaka druga resnichna, cheprav se je posluzhil zgolj ideala zhivljenja«. Victor Hugo je zagreshil v svojem mojstrskem Zadnjem dnevu na smrt obsojenega veliko neverjetnost s tem, da ima njegov obsojenec chas in voljo nadaljevati svoje zapiske do zadnjega dneva, zadnje ure ter celó do zadnjega trenutka svojega zhivljenja. A che si Hugo ne bi bil dovolil tega izmisleka, bi ne bilo spisano najrealnejshe in najresnichnejshe izmed vseh njegovih del.

Tudi Dostojevski je ustvarjal v soglasju s tem pojmovanjem. V treh svojih spisih je razodel njih razmerje do vnanjega sveta. Znano je, da je kumovala Besom ob rojstvu tako imenovana zadeva z Nechajevim. Vendar pa pravi avtor: »Nimam tu izrazitih portretov ali tochne slike zadeve z Nechajevim ... Obraz mojega Nechajeva seveda ni slichen obrazu pravega Nechajeva.« Kljub temu se po pravici smatra roman Besi za eno izmed najrealnejshih slik tipichnih revolucionarjev. Drugi primer se nanasha na petrograjsko dnevno porochilo o ubogi shivilji, ki je skochila iz chetrtega nadstropja s sveto podobo v rokah. Dostojevski je chital to vest ter spisal Krotko, »fantastichno povest«, v kateri se tudi vrzhe zhenska z okna s sveto podobo v rokah, a se zgodi to v okolishchinah, ki nimajo nich skupnega z resnichnim dogodkom. Vendar pa je izjavil Dostojevski, da smatra svojo povest kot »nadvse realistichno«, ker je realistichna njena »psiholoshka zasnova« in se razodeva samomorilkinemu mozhu »resnica«. Naposled pishe Dostojevski o svoji povesti Dechek pri Kristusovem bozhichnem drevesu: »Menda sem si sam izmislil to zgodbo. Zakaj pishem menda, ko vendar dobro vem, da sem si jo res izmislil, a vedno se mi dozdeva, da se je kdajkoli in kjerkoli to moralo dogoditi, da se je to dogodilo prav na sveti vecher v nekem velikem mestu in ob hudem mrazu.« Dejanje se v povesti prichenja na zemlji, a koncha v nebesih. In Dostojevski ponavlja zopet na koncu: »venomer se mi dozdeva in hodi po glavi, da se je zares moglo zgoditi vse to, to je vse to, kar se je zgodilo v kleti in za skladanico drv. Kar se tiche bozhichnega drevesa pri Kristusu – res ne vem, kako bi vam povedal, ali se je moglo zgoditi tudi to ali ne«.

Tako je umeval Dostojevski umetnishko realistichno resnico. S stalishcha te resnice je obsojal vsako ponizhanje bozhanskega do povprechno chloveshkega in ni tajil svojega odpora pred nadaljnjim ponizhanjem chloveshkega do navadne pozhivinjenosti. O naturalistichni sliki umetnika Geja Zadnja vecherja je pisal: »Gospod Ge si je prizadeval biti realistichen«, a »rodila sta se potvorba in predsodek, a ta sta vedno lazhniva in nimata z realizmom nikake skupnosti.« Ko je govoril o Zolajevih romanih, mu je ushlo: »Komaj da jih morem chitati, tako ostudni so. Pri nas pa kriché, da je Zola znamenit pisatelj, kazhipot realizmu.«

 

5

 

Pri Dostojevskem temelji torej vsa teorija realizma na zahtevi po »resnici« (pravdi) v onem dvojnem ontoloshkem in etichnem smislu, kakor ga ima ta beseda v rushchini. Medtem ko je Tolstoj ves pogreznjen v zhivljenje iskal izhoda iz njega, je premishljeval Dostojevski o zhivljenju z vzvishenega stalishcha one Resnice, ki jo je nashel v krshchanskem idealizmu. Ob njeni luchi je prodiral v globine chloveshke dushe tako, kakor se je komaj posrechilo komu izmed zastopnikov znanstvene psihologije, ki jo za sedaj imenuje James zgolj »obljubo bodoche znanosti«. Dostojevski je razsvetlil chloveshko temno podzavest, in kakor zagotavljajo psihiatri, na primer Otto Rank (Der Doppelgänger) in N. E. Osipov, je s svojim vernim slikanjem patoloshkega dushevnega stanja prekosil celo znanost. Razdvojenost osebnosti je tako realno podana v Dvojniku, da je imel Dostojevski popolno pravico, dodati povesti podnaslov »popolnoma resnichna zgodba«. She preden so nastali nauki o »psihoanalizi« in »psihichnih travmah«, je zhe podal tozadevne primere. Tako je na primer podvrgel Veljchaninov v povesti Vechni mozh psihichni analizi lastno dushevno rano: »vse, chesar se je spominjal zdaj, se je povrachalo z nekim kjerkoli pripravljenim, popolnoma novim, neprichakovanim in predvsem sploh nemogochim stalishchem do dogodka. Zakaj so se mu zdaj dozdevali marsikateri spomini naravnost zlochinski?« »In glej, zdaj, po devetih letih, je vse to nenadno in chudno zopet ozhivelo pred njim.« Tudi starec Zosima v Bratih Karamazovih se ukvarja s psihoanalizo, preden gre na dvoboj: »kako to, sem si mislil, da chutim v dushi nekaj dozdevno sramotnega in nizkotnega? Ali ne izvira to odtod, ker grem prelivat kri? Ne, sem si mislil, to menda ne bo pravi vzrok. Ali ne izvira to odtod, da se bojim smrti, ker se bojim, da bi bil umorjen? Ne, to zhe ne, nikakor ne ... In nenadno sem v trenutku doumel, za kaj gre: za to gre, da sem sinochi pretepel Afanasija ... Zazdelo se mi je, da mi je ostra shivanka prebodla dusho ... In nenadno je pred menoj v polni luchi zazharela vsa resnica: kaj pochenjam?« Iz navedenih primerov je dovolj jasna razlika med Dostojevskim in sodobno psihoanalizo. Slednja smatra v soglasju z naturalistichnimi zahtevami za izvor vseh dushevnih ran edino poltenost. Junaki Dostojevskega pa gojé nasprotno moralno anamnezo in, da se posluzhim Pushkinovega stiha, »le z gnusom chitajo zhivljenje svoje«. Buri jih sicer vihar chutnih strasti, a ostanejo ljudje, ne da bi se pozhivinili. Zato ne tvori spolno pozhelenje (libido) vse njih dushevne vsebine, cheprav bi moralo biti tako s stalishcha dandanes tako shtevilnih Freudovih pristashev. Ljubezen je postala temeljno gibalo sodobnega evropskega romana (kar je zelo zaprepashchalo ter celó razburjalo pojaponjenega Lafcadija Hearna) in z naturalistichnega vidika se njena fenomenologija popolnoma krije s telesnim nagnjenjem. Od treh mozhnih ljubezenskih oblik: dushevne, srchne in telesne, priznava naturalizem s svojim znachilnim nagnjenjem ponizhevanja vsega vishjega edinole telesno ljubezen. Vse temelji na ljubezenski fiziologiji in patologiji. Roman, kakor sta se izrazila brata Goncourta, je postal »klinika za ljubezen«. Zola je smatral za potrebno dodati vsakemu izmed svojih romanov po en pornografichen prizor, kjer je razkrinkal to, kar imenujejo Francozi »ljubezenske realije« (les réalités de l'amour) kot chisto – ali po pravici recheno, umazano – fiziologijo. Pri Dostojevskem pa je fenomenologija ljubezni ubrana neprimerno shire in vishe. Cheprav se je, zvest nachelni sramezhljivosti velike ruske knjizhevnosti, izogibal neslanim prizorom, je vendar z izredno zhivljenjskostjo razgrnil sliko telesnega pozhelenja, zdaj zoprno neizbirchnega, kakor pri Fjodorju Karamazovu, zdaj »divje plamtechega«, kakor pri Svidrigajlovu z njegovim »ognjeno strastnim tezhkim pogledom«. A poleg te nizhje telesne ljubezenske fenomenologije in patologije je upodobil Dostojevski she vishje oblike ljubezni. Njegovo kiparsko dleto sega ponekod pach globlje nego Turgenjeva nezhne vodene barve v ono fenomenologijo srchne ljubezni, tega dushevnega sorodstva ali vzajemnega nagnjenja, tiste Wahlverwandschaft, ko po ruskem pregovoru »srce kliche srce« ali ko, kakor stoji v sklepu Zlochina in kazni, »je eno srce vsebovalo brez shtevila zhivljenjskih virov za drugo srce«. Ustvaril je naposled tudi nepozabne slike duhovne ljubezni, ki ne le ne ishche nichesar zase, ampak prinasha najvechje zhrtve. Tu se nam odpirajo v chloveku vrhovi, ki se jim je mogel naturalizem le rogati, kajti tu prichne chlovek po Zolajevih besedah »obrachati kozolce v nebesni modrini«.

To pomeni, da se osveshchajo pri Dostojevskem njegovi junaki, celo »ponizhani in razzhaljeni«, »zapiti«, »razuzdani«, shibki, propali ter izgubljeni, svoje zhivljenjske naloge, ki jim veleva, naj postanejo pravi ljudje ter zavzamejo smotrno stalishche v etosu in kozmosu. Tako vstaja od mrtvih v junakih Dostojevskega oni »za zhivljenje kot cilj« rojeni metafizichni chlovek, ki ga je predchasno in fizioloshkemu chloveku v chast za vselej hotel pokopati naturalizem. Pisatelj slika s tako genialno pronicavostjo transcendentno vznemirjenje tega chloveka, da »se zdé«, kakor je upravicheno pripomnil V. Rozanov, »samo klavrno chebljanje vse one shaljive ter dvorezne besede, s katerimi se je iznebil Faust Margeretinih vprashanj o Bogu, vsa Hamletova mrachna verska modrovanja v primeri z izjavami in vprashanji za pregrajo male krchme« v romanu Dostojevskega.

Dostojevski torej ne vodi kakor Dante svojih chitateljev samo po temnem peklu, kjer gomazijo vse grehote in strasti, temvech jih dviga tudi na take vrhove, kjer chlovek nehote in nevede zachuti blizhino Bozhanstva. Izredno shiroki ustroj njegovega ustvarjanja in vishina, ki je z nje Dostojevski motril zhivljenje ter se neutrudno skushal poglobiti v njegov smisel, sta mu omogochali zhivljenjsko resnico naslikati tako realno, kakor tega nikakor niso zmogli oni, ki so si po izrazu Dostojevskega samega »izmislili mehanichen nachin, resnico vlachiti na dan«. Bila je pred njim odprta knjiga vechnosti in njegove preroshke ochi so chitale iz nje poleg sedanjosti tudi ono, kar je snoval prihodnji dan.

Pozitivizem je zahteval od znanosti predvidenja: savoir pour prévoir, science d'oú prevoyance. Naturalisti, ki so predchasno ali po Dostojevskem »pred koncem eksperimenta, to je, preden se je zakljuchilo vse chloveku sojeno na zemlji«, zanikali vse neverjetno in pravljichno v resnichnem zhivljenju, niso mogli nichesar predvidevati ter niso nichesar napovedali vnaprej. Saj bi to nasprotovalo onemu geslu njih mehanichnega determinizma, ki ga je popolnoma utemeljeno strnil Dostojevski v besede: »danes kakor vcheraj, jutri kakor danes«. Preroshkim ochem Dostojevskega pa se je razkrivala poleg sedanjosti tudi bodochnost. Sedaj chitamo premnoge strani njegovega Dnevnika pisatelja kot uresnicheno preroshtvo. Svaril je pred vech nego petdesetimi leti, v dobi, ki ni po njegovih povsem resnichnih besedah nudila nobenih »podatkov za slutenje in predvidenje nashe vselej skrivnostne bodochnosti«, da »nedvomno prezhi zhe zdaj nad vso Evropo nekaj usodno strashnega«, da »chakajo Evropo tako ogromni prevrati, da se chloveshki razum obotavlja verjeti vanje, ker smatra njih uresnichenje za nekaj fantastichnega«. »Napochilo bo nekaj, chesar si nihche niti ne misli.« Med drugim je napovedal Dostojevski z obchudovanja vredno podrobnostjo evropsko vojno, nastop komunizma in rusko revolucijo. Njegovi sodobniki so smatrali vse to za izmishljijo in domishljijo. Shele mi, po vseh, krizhem Evrope pretrpljenih in morebiti she vedno ne konchanih potresih, zdaj vnovich s trepetom chitamo globoke strani velikega realista, ki mu je bila naklonjena preroshka daljnovidnost, ki je prav tako lahko chital iz knjige vesoljnega stvarstva kakor iz knjige chloveshkega srca.

 

6

 

Tri oblike knjizhnega realizma poznamo: naturalistichno, posnemovalno in idealistichno. Naturalistichni idealizem gleda chloveka oshabno od zgoraj navzdol, tolmachi vse vzvisheno z nizkotnimi in vse idealno z materialnimi nagibi. Tu in tam se mu posrechi uzreti zhivljenjske nizhave, ne vidi pa vishav. Tudi ne more ujeti smisla zhivljenja, ker tolmachi temno samo s she temnejshim, obscurum per obscurius. Tudi posnemovalni realizem je le malo svetlejshi. Prizadeva si, gledati chloveku in razmeram naravnost v ochi, a se, po pravici povedano, boji vida. Tezhi le za slichnostjo z nepopisano tablo (tabula rasa), po kateri chrta resnichnost sama svoje pismenke, ali pa za slichnostjo s temno sobo, kjer se samo sebe zrcali. Realisti te smeri spominjajo na one Platonove mozhe, ki sedé v jamski votlini s hrbtom proti luchi ter po mimo letechih sencah sklepajo o zhivih bitjih in njih dejanjih. Idealistichni realizem pa motri zhivljenje z vishine. Odtod se mu odpirajo tako shiroki razgledi, da se prichne razodevati raz njo ustroj stvarstva in metafizichni pomen vesolja. Razburkana reka chasa zachne slichiti nepremichnemu srebrnkastemu traku, in odtod se vidijo zachetki in konci. Shele s tega vidika uzre oko ves dramatizem in tragizem chloveshke zhivljenjske usode. Luch, ki zhari iz teh vishav, sega prav do dna chloveshke dushe, v ono podzavestno klet, kjer zloveshche gomazi temni mrches.

Resnichno veliki so samo pisatelji, ki se povzpnó na te vishine. Le nje moremo oznachiti kot pristne realiste. In tak je bil predvsem Dostojevski. Zategadelj bo na vekomaj ostal eden najvechjih uchiteljev resnichnega realizma v knjizhevnosti. Shtevilne pisatelje, kritike in bralce je odvrnil od zamenjave pravega realizma z naturalizmom. Posrechilo se mu bo morebiti tudi dokazati, kako zelo oddaljeno je od resnichnega realizma to, kar sedaj z njim vechkrat zamenjavajo, na primer v nashih dneh priljubljeni »konstruktivni nadrealizem« in podobne trenutne modne struje.

 

(Ljubljanski zvon, 1931)

 

_________

* 130 let 1881-2011 (op. ur.)

 

 

 

EVGEN SPEKTORSKI (Jevgenij Vasiljevich Spektorskij), pravnik, filozof, pedagog, rojen 15. okt. 1875 v Ostrogu (Volhinija, SZ Ukrajina) v druzhini sodnika, umrl 3. marca 1951 v New Yorku za posledicami nesrechnega padca. Konchal je gimnazijo v Radomu (Rusija, danes Poljska), pravni shtudij na univerzi v Varshavi ter se s shtipendijo izpopolnjeval 1901-2 v Berlinu, Heidelbergu in Parizu. Od 1903 je bil docent na pravni fakulteti v Varshavi, 1906-7 shtudiral v Berlinu, Marburgu, Göttingenu, Heidelbergu in Parizu, od 1914 profesor na univerzi v Kijevu, 1918 rektor, 1920 emigriral. 1920-4 je bil honorarni profesor pravne fakultete v Beogradu, od 1924 profesor ruske pravne fakultete in Karlove univerze v Pragi, od 1927 spet v Beogradu. V letih 1930-45 redni profesor javnega prava in pravne filozofije v Ljubljani, 1945 emigriral v ZDA ter postal profesor cerkvenega prava na Duhovni akademiji sv. Vladimira (Columbia Univ.) v New Yorku. – V rushchini je napisal vech del s podrochja svoje stroke (npr. monumentalna Zgodovina socijalne filozofije, slov. prevod v dveh knjigah 1932-33, prev. Josip Vidmar), njegovi spisi, tudi eseji o literarnih pojavih, so izhajali v predvojni slovenski publicistiki; she danes v marsichem uchinkujejo aktualno z izjemno shirino in poglobljenostjo svojih pogledov, tudi zapis o Dostojevskem, znova navezujoch se na (ustrezno »podaljshani«) jubilej velikega romanopisca. Zaradi ohranitve avtentichnosti je kljub chasovni dolochenosti jezika v tukajshnji objavi le nekaj manjshih korektur. (Op. Ivo Antich)