Revija SRP 103/104

Davorin Trstenjak

 

KERONS IN GER

(narodni bozhanstvi starih Korotanov)

 

Ime koroshke dezhele se v srednjeveshkih listinah nahaja v naslednjih oblikah: Carantanum, Caruntum, Karantana, Charanta, Charantania, Charentania, Charintania, Charentoriche (riche = reich), Regio Karintana itd. (Ankershofen, Handbuch der Gesch. des Herzogthums Kärnthen, II. zv. str. 336); torej zmeraj s soglasnikom k, nikdar z g. Kolikor je meni znano, tudi slovensko ljudstvo na Koroshkem sploh izgovarja: Koratan, Koroshko, Koroshec, nikdar pa ne: Gorotan, Goroshko, Goroshec; torej je Goratan celó napachna pisava. Ime Karantan = Korôtan pomeni skalnato zemljo – karato, regio saxosa.

Kar, ker, kor oznachuje pechino1 (saxum) in beseda je she zhiva v solchavskih (Solchava pri Mozirju) planinah. Kranjci govoré: cher (saxum), ker glas k mehchajo v ch. Zhe v sansk. prehaja k v ch – na primer: kash in chash, fererere, scindere, occidere, slov. cheh, chehati, chehniti. Besedi kar, ker v pomenu saxum sem nashel le v Solchavi; toda na Pohorju je vech toponimov in lastnih imen prebivalcev skalnega sveta ter ob njem: Kran, Kores, Kernuzhnik, Kernik. Koren je: kar – findere, scindere, srbsko krniti, diffindere, torej kar, ker = mons scissus,2 armenski: kel findere = slov. kal iz kar, v sansk. çar, spalten, durchbohren. Iz korena kar je gr. κουρις lat. quiris, Spies, sansk. çaru, Lanze, zato: Quirites, Spiessträger, Spiessbürger, got. hairus, gladius, staroskand. hër, gladius, staronord. kordis, polj. kordek, slov. kordezh – chorda, pugio.

Iz tega korena velja izpeljevati toponime: Kernuz, Krn, Krnski grad, Korska planina, in historichna imena: Karat, Karast, Karento (v srbskih listinah leta 837; glej Shafaøik, Geschichte der Südslaw. Liter. III. B. I. Abth. str. 147). Nekdanja krepka oblika se je glasila karant, enaka oblikam ant v sansk. açavant, v lat. ent, npr.: violent, torrent, parent, v gr. αντ, (ιμαντ), οντ, (όδοντ) εντ, (χαριεντ) itd. (glej Bopp, Vergleich. Gramm. V. Theil, str. 1405, §. 957; Ebel v Kuhnovi, Zeitschrift IV. 322).

Ta krepka oblika se je ohranila v slovenskih lastnih imenih: Marant, Bregant, Kobant, Porent, Tobant, Trabant itd. Iz oblike Karant, Korant dobimo s pripono an: Karantan, Korant,3 staroslov. karontan, korontan. Nestor pishe: Xorutani, Chorutani.

Stari Slovenci so on izgovarjali kot an; to potrjujejo lastna imena: Andrica iz ondra, voda, Lankovice itd.

 

Kadar samoglasnik an, on stoji na zachetku besede, rad dobiva v – na primer: vozhe, vogelj, voza = staroslov. onzhe, ongelj, onza.

Iz korant dobimo v novoslov. korôt, korotski, ts = sh : koroshki, prim.: horvatski in horvashki. V Kranjski gori sem slishal: Koroha, tj. Kärntnerin.

Ker najdemo zhive oblike: kar, ker, kor = starobolg. кръ, npr.: крънъ mutilare, sansk. karn, findere, zató se jezikoslovec tezhko odlochi, da bi trdil, da je r vokal. Primerjajmo le starobolg. кръмнло in novoslov. kormilo. Celó ljudstvo govori na Shtajerskem po vech straneh: smart, marzel, kart, tudi Poljaki: targ, targovisko, litav. tirgus, Marktplatz – prim.: Tergeste = Tergeshte. Tudi na zachetku besed je ръ (prim. starobolg. рътъ, apex) = ar, in se slishi: art, artich, arja, ardechi itd. Kakor ime Karantan, to pomenijo tudi imena: Karn, Karnia, Karni, Karnsko; po premetu: Kran, Krania, Krani, Kransko. Ker so Rimljani pisali Karni in se ime bozhanstva glasi Kerons, kazhe, da ръ tudi pri starih norishkih Slovenih ni bil vokal, temvech chisti konsonant. Novoslovenshcina ljubi metateze, prim.: vrata, Hrovat, vrabelj, prase itd., polabski Slovani pa so she govorili chistejshe: vorta, vorbelj, gard, porse, parse = porcus, valditi = vladati, tako tudi stari Korotani, ker se njihov vojvoda imenuje: Valdunch = Vladuh z navadnim rinezmom (rhinesm). Toliko sem moral povedati, preden preidem k razlagi bozhanstva Kerons.

Spomenik tega bozhanstva je bil izkopan v okolici Gornje Bele v Melski dolini (Mölltal); ves napis se po Laziju glasi:

CHAERON·TI. AVG.

N. DISP. RAT. COP. COP. EXPED.

FEL. II. ET. III, GERM.

 

(Lazius in Comment. reip. rom str. 1211)

 

Ne upam si glede celega napisa zanesljivo razlozhiti, kako naj se bere; mislim, da je poveljnik rimskih vojashkih enot (copiarum), in sicer prve in druge germanske (II. et III. german.), za srechno (fel.) odpravo (exped.) dal postaviti ta spomenik bozhanstvu Keronsu. Da je bil Kerons imenitno bozhanstvo, se vidi iz priimka augustus, ki v rimskih napisih pritiche le vishjim bozhanstvom – prve vrste.

Ker tu vidimo latinski dativ: Chaeronti, se je moral nominativ glasiti: Chärons, in Rimljan je sklanjal ime kakor: pons, pontis, mons, montis itd.

Chärons = Kerons se ujema z litavsko-latvijskimi oblikami: Perkhons za Perkonas, Létowens za Letowenas, pons za ponas, kajti visokoucheni Pott razlaga: »vor auslautendem s wird der Vocal gerne ausgestossen«. Sufiks onas je cerkvenoslov. onz = sansk. unas, npr. Ardzhunas, novoslov. on v imenih: Korchon, Balon in un ; npr.: vohun, gerdun, lizun.

 

Norishki Slovenci so to pripono she uporabljali, kakor prichajo polatinjena imena Mogursus = Mogurs – Moguras ali Moguris, Devsus = Devas ali Devis. Rodbine Devs she zhive v Kranjski gori. Sem sodijo slovenska osebna imena: Klaps, Reps, Skerbs, Jers, Kars, Bors, Mors = Klapas, Repas, Skerbas, Jeras, Karas, Moras, Boras; prim.: ovs = ovas – oves.

Koren imena Kerons je kar, ker, findere, diffindere, lacerare, slov. karati: Scharten machen, (skaran nozh; tj. skrhan); v prenesenem pomenu έριζειν, rixari, streiten, zanken; Kerons je bil torej v prvotnem pomenu: Deus findens, v drugotnem riscans, pugnans, in se ujema s polabskoslovanskim Karovitom, od katerega se med spomeniki v Retri najde, kakor pishe Masch – »Götterthron«, tj. podstavek, stebrich, na katerem je stala Karovitova podoba.

Runski napis se glasi: Chok Karovit(ov)-varja i riosniki. culumna Karoviti – praecedit severos.

Chok v nemshch. Stock, Pfeiler, srbsk. chokot, Weinstock, varjati; praecedere, riosnik = resnik, oblika polabskoslov. jezika, v katerem je jat = io, prim.: lios, miora, stiona = lìs; mìra, stìna. (Glej Shafaøik. Slav. Alterth. II., 622).

Kerons je bil torej chasten kot bog boja, in je spremljal le tiste, ki so se bojevali za resnichno in pravichno stvar. Tudi odlomki rimskega napisa prichajo, da je bil spomenik Keronsu postavljen za srechno vodstvo vojashkih enot.

Chuden je ta pojav, da pri norishkih Slovencih najdemo imena bozhanstev she v tako enostavni obliki kakor pri Indijcih vedske dobe, npr.: Atrans, Belin, Beleshte itd. Pri poznejshih Indijcih (v dobi epov) so zhe pristavki: deva = Deus, kakor: Mahadeva,4 Apadeva, Suradeva, enako severnoslovanskim imenom IX. in X. stoletja: Belbog, Lutibog, Ctibog, Dazhdbog, Svetovit, Karovit, Rugevit.

Le staroruska imena bozhanstev so tudi prosta in enostavna: Sim, Rgl, Mokosh, Volos, Hers itd.

Po imenu in lastnostih je bil severnoslov. Karovit bog sonca; to prichata njegova atributa: bikova glava in petelin. Sonchni bog pa je v slovanskem mitu tudi bog boja.

Kerons bi se v sansk. glasil Çarunas; v indijskem mitu sicer nimamo bozhanstva s tem imenom, toda indijski Rama = Raduh, Radolj, kakor se sonchni bog Kershna = slov. Kres, Kresnik, imenuje tudi Çura, in njegovo ime pomeni isto kot Kerons – scindens, findens, lacerans.

 

Kakor orach z lemezhem in chrtalom (pri plugu) zemljo kara in kala, tako jo sonce s svojimi zharki rahlja; in zato imajo sonchna bozhanstva plug, pluzhno zhelezo kot atribute v znamenje, da so varuhi in pospeshevalci poljedelstva; tako Radogost in indijski Rama, ki je tudi: Halabhart, Pflugträger, luzhishkosrbsk. hol, Pflug, prim. slov. Holobor, lastno ime, in pa ime pluzharja pri pustnih orachih, ki je tudi: Korant, Korent, Kurent. Indijski Rama – Kershna – Çura se torej ujema s slovenskim Radogostom – Kresnikom – Kurentom – s polabskoslov. Karovitom.

Chas poljedelskega zachetka pa je bil pri starih Slovenih vesel in radosten, ker je sonchni bog premagal zimskega zmaja – senco, zato so ga praznovali s plesi, z godbo, s pesmimi in daritvami, in mladoletno sonce so imenovali: Radogost in Kurent, Korant,5 Korent, bozhanstvo, ki zemljo kara – findit, scindit, zato v litavshchini najdemo: kurti, bauen, agrum colere.

Te veselice pa so pozneje postale nezmerne; zato v Kurentu najdemo bakhovski znachaj, in Kurent je zelo podoben mlajshemu Dionizu in indijskemu Rama – Prijamadhus = prijatelj medú – Freund berauschender Getränke.

Na Rama – ÇuraRadogostovo – Kurentovo chashchenje spominjajo she postni orachi; njihov pluzhar, zal lepo nakinchan fant, se imenuje Korant, Kurent, Holobar; orache spremlja Mastnjak, ki dela pijance, ima narobe oblechen kozhuh, zadaj privezan kravji rep, na cheladi pa roge.

Mast v cerkvenoslov. pomeni: humor, in tako Mastnjak spominja na Dionizovega pijanega rejnika in pestovalca Σειλενα – Silena; prim. sansk. sira, humor, litavsk. sele, slov. slina, in indijskega Prijamadhusa, v katerem so Indijci tudi chastili ohranjevalno moch v zemlji (Jones Asiat. Abhandl. I, 219.)

Çura, Kerons, Korant, Karovit so torej izvirno sonchna bozhanstva z dvojnimi lastnostmi: kot varuhi dejanj umetnosti in miru ter kot varuhi in branitelji v vojski, in to prav naravno, ker ima tudi sonce blagoslovno dobrotvorno, pa tudi razdiralno neprijazno stran.

V imenu Kerons torej tichi izvirni pomen κέραυνος, der Spalter, in preneseni: rixator, der Streiter, in verjetno ni le priimek sonchnega bozhanstva, temvech tudi boga bliska in groma, ker tudi ta kara gore in drevesa, zató se Zeus imenuje: κεραυνιος, in Indra: Bidhiras, razkalavec.

Ker smo se preprichali, da je deblo kar kor domache, zato naj ne bi nihche vech pisal Gorotan, Gorotanija – temvech Korotan, Korotania, pa tudi th v nemshki pisavi »Kärnthen« je nepotreben. Nemci bi chisto lahko pisali Karnten, Karntner. Obliki Karintania – Karintana spominjata na premeno samoglasnikov a in e v i. To nam potrjujejo oblike: Vand, Vend in Vind. Da je tudi Vand, Vend, Vind domache deblo, bom dokazal v posebnem chlanku.

 

Drugo domache bozhanstvo starih Korotanov se je imenovalo: Ger ali Gerus. Spomenik tega bozhanstva je bil najden v Gorichah (Görtschach) na gornjem Koroshkem. Ves napis se glasi:

GEROAVG. SACR.

Julius Verecundus et G. Julius Mercator et G. Julia, Juliana et G. Julius Secundus.

(Eichhorn. Beitrage II. 3. Muchar röm. Noric. I, 253)

Bozhanstvo Ger so poznali tudi polabski Slovani. Pisec zhivljenjepisa sv. Ottona (Vita et Ottonis III. cap. 7. pag. 502) pripoveduje: »Clericus Dietrichus nesciens, quo diverteret, audacter fanum ipsum erupit, et videns aureum clypeum parieti affixum Gero-Vito, qui Deus militiae eorum fuit, consecratum, quem contingere apud eos illicitum erat« itd.

Koren je gar. V sansk. ghar pomeni lucere, splendere, urere; gharna, color. Ker pa se zhe tudi v sanskr. gh mehcha v h, najdemo: hari, haris,6 ime sonca in sonchnega konja.

Nash slavni visokoucheni Mikloshich sansk. ghr primerja: goreti, ardere gorek, πικρος gorup (grenek). V slovanshchini imamo, in sicer v srbshchini: gar, color fuligineus po prehodu glasu g v zh : zheravka, glühende Kohle. Gar je torej na prvotni stopnji, har (prim. hariti, brühen) na drugi, zhar, zar na tretji.

Keltska narechja so po Pictetu ohranila naslednje besede: irsk. grian, sonce, kimersk. graian, sonce; starokeltsko: grann, gryn, sonce, zato so napisi kot Apollini Granno, Apollini Gryneo znamenje, da Ger ni keltska oblika.

Ucheni Sonne pishe prav resnichno: »Der Begriff des lebhaften blendenden Lichtes (ghar) geht in den der Wärme über (prim. sansk. gharna, calor, slov. greti, gorek) oder der Hitze; aber auch Regungen des Gemüthes, die sich wie Freude, Zorn, Spott, Scham durch Verfärben, Erröthen und Erglühen äussern, werden mit dieser Wurzel bezeichnet« (prim. sansk. gharna, Wärme, Mitleid, Gemüthswärme, ghar – har, zürnen, haras, Zorn, gr. χολο, Galle, slov. gorchina, amarities, gorek, amareus – tudi zholch, Galle je iz tega korena, dalje: zarja, zora, zhar itd.

Gerus augustus je torej enako polabskoslov. Gerovitu (ker po uchenem Kuhnu je vit ostanek prastarega arijskega oznachevanja: »rita«, Deus), indijskemu Hari in keltskemu Grann, in ime Ger je ravno tako slovensko kakor imena: Svetved, Samuko, Kumo, Bonjata, Serb, Spora, Blendo, Kondol, Babur, Babec, Jentumar, Tapur, Lutumar, Recomar itd., ki jih lahko beremo na koroshkih rimskih kamnih.7

Ucheni prof. dr. Biedermann (v svojem izvrstnem spisu Slawenüberreste in Tyrol v I. in II. zvezku krasnih Slavische Blätter) se chudi, da slovanske naselbine najde po vsem Tirolskem; jaz jih zasledim she dalje po Helveciji (Shvica), kjer she danes zhivotarijo v kantonu Valais (Wallis). Tja so bile gotovo pregnane veje slovenskih Norichanov, ko so se zacheli v IV. stoletju pred Kristusom v pokrajine Norika vrivati Kelti. Vendar o tem v posebnem chlanku.

 

 

 

1 Besedo kar v pomenu pechevnatih gor so si celó koroshki in solnograshki Nemci izposodili od Slovencev, prim.: Hochkar, ime gore itd.

2 Tako tudi Benfey razlaga, rekoch: aus çarkar ist sansk. çiri, Fels, von der Bedeutung, gespalten.

3 Prim. ime kmeta v vitanjski fari: Korotanchnik.

4 Maha pomeni isto kot mnog ; prim. obilo imen na slovenskorimskih spomenikih: Mogurs, Mogir, Mogit, Mogimar itd.

5 S tem popravljam svoje nekdanje mnenje, izrecheno v Novicah, da je bil Korant-Kurent bog pechin.

6 Slov. zelenko, feuerfarbenes Ross, Eisenschimmel; prim. moj chlanek o konju »Zelenko« v Glasniku.

7 Poleg bozhanstva Keronsa in Gera so na Koroshkem she nashli spomenik Belina in na koroshki meji spomenik boga Beleshte; o teh dveh sem govoril zhe v Novicah. Vrh tega Koroshka hrani dosti podob, posebno sonchnih bozhanstev, na rimskih spomenikih.

 

Slovenski glasnik, Celovec, 1865 (str. 183-188)

(priredba v sodobni slovenski knjizhni jezik ur. I. A.)

 

 

___________

Kerons in Ger je najobsezhnejsha v ciklu kratkih razprav, ki jih je Davorin Trstenjak pod skupnim naslovom Mythologichne drobtine objavil v posameznih shtevilkah Slovenskega glasnika (»Lepoznansko-poduchen list«, urednik in zalozhnik Anton Janezhich; izhajal v Celovcu 1858-1868). Vsak chlanek je bil posvechen dolochenemu primeru iz praslovanskega mitoloshkega izrochila, postavljajoch pod skromno oznako »drobtin« nich manj kakor temelje domache lingvomitologije kot tiste veje etimologije, ki raziskuje arhetipske globine mitotvornega poimenovanja v luchi danes aktualnih lingvistichno-antropoloshko-arheoloshkih povezav (prim. C. Lévi-Strauss: kljuchni pomen lingvistike). Izbrana razprava je reprezentativna tudi v tematskem smislu, saj obravnava enega od osnovnih indoevropskih (morda celo pred-indoevropskih) besednih korenov (Trstenjakov termin: korenika), praviloma enozlozhnih: kar, ker, kor – gar, ger, gor – ghar, gher, ghor (variante inflekcijskega »ablauta« ali prevoja; prim. slov. kor-en, lat. cor, angl. gore, alb. gur = kamen, gurrë = izvor, karpë = skala itd.). Soroden fenomen je Trstenjak obdelal tudi v razpravi O bozhanstvu Hersu (tj. sonchni bog Hers, Hors, Hars, Harsh) v istem letniku SG.

Posebej kazhe pri gornji razpravi opozoriti na Trstenjakovo omembo legendarne Retre (tudi Rethra, Rhetra, Riedegost, Radogost): »… Karovitom, od kterega se med retranskimi spomeniki najde …« V prichujochi priredbi:  »… Karovitom, od katerega se med spomeniki v Retri najde …« Retra je bila praslovansko politichno sredishche in svetishche, lega ni chisto dolochena, verjetno arheoloshko najdishche z ostanki slovanskih predkrshchanskih lesenih bozhanstev ob danashnjem jezeru Tollensesee v severovzhodni Nemchiji blizu mesta Neubrandenburg (reka Tollense, zvezna dezhela Mecklenburg-Vorpommern); mnogi okolishki toponimi, vkljuchno z Berlinom, kazhejo slovanski izvor (Tollense: prim. dolenska, dolin/c/a; Brandenburg – slovansko Branibor, koren bran-, brenn- »mochvirje, ovira«; podobno Berlin – slovanski koren berl-, birl- »mochvirje«; prim. Pletershnik, SNS: brlin – der Schwachsichtige; tj. slaboviden, brljav, moten – v mochvirskem okolju; prim. rusko: burlit' – shumeti; poljsko: bry³a – kos ledu; nemshka »kontra-razlaga« za Berlin: iz »Bär« – medved).

(Op. ur. I. A.)