Revija SRP 103/104

Damir Globochnik

 

SLIKARSKI ODRAZI DOMACHEGA OKOLJA

 

Za slikarski opus Franca Novinca je z izjemo zgodnjega figuralnega obdobja znachilno premochrtno stremljenje k likovnemu izpovedovanju s pomochjo pejsazhne motivike. Umetnik je ustvaril vrsto logichno medsebojno povezanih krajinskih ciklusov, ki jih je ne glede na interpretativne in formalne razlike zaznamoval s prepoznavnim slikarskim rokopisom, pogosto oplemenitenim z zanimivimi likovnimi razmishljanji o pomenskem uchinkovanju barve in drugih podobotvornih likovno-izraznih elementov, ki jih lahko povezhemo z razlichnimi slogovnimi pobudami (mdr. pop-art, superrealizem, magichni realizem).

Vendar je bila za samosvojost Novinchevega slikarskega izraza nedvomno kljuchnega pomena predvsem osebna izkushnja. Vsi krajinski in drugi motivi namrech dosledno koreninijo v prostoru, iz katerega slikar izhaja in v katerem prebiva. Vselej se srechujemo z interpretacijami resnichnih krajinskih prizorishch, vzpodbud in dogodkov, ki so spremenjeni v osebno obarvane slikarske vizije oziroma meditacije. Tudi iz najbolj abstrahiranih platen odmeva do barvne substance ochishchena fiziognomija krajine. Celo za figure, ki so naslikane v maniri »divjega« slikarstva, se izkazhe, da predstavljajo simbole posebne ikonografije, ki je izkljuchno navezana na Novinchevo rodno okolje. Ata nosi klajo, vrachanje domov na senenem vozu ali pa motiv kmeta, ki je po mashi obstal ob svojem cvetochem ajdovem polju in se zazrl v kipecho zhivljenjsko silo narave, so likovne metafore posebne slikarjeve percepcije sveta, pri kateri so se mladostni spomini na trdo delo na polju, charobne pravljice in skrivnostne legende prepojili z likovno podobo aktualnega slikarskega dozhivljanja, ki ga Novinc venomer znova obnavlja ob neposrednem stiku z naravo, s polji in z mochvirjem v blizhini njegovega ateljeja. Zato bi lahko dejali, da se soochamo z identifikacijo in celostnim obchutenjem nekega krajinskega prostora, z eksistencialno utemeljenostjo slike ... V prepletu motivnih elementov, ki jih slikar pogosto vkomponira v zhivobarvno ornamentirano preprogo, bi lahko zaslutili svojevrstno preprichanje o skupnem izvoru krajine, rastlin in zhivih bitij. Med novejshe simbolne prispodobe so se uvrstile drevesnim koreninam podobne roke slikarjeve matere, ki z vpetostjo v zemljo opozarjajo na soodvisnost z naravo, dolochajocho vsakdan podezhelskega chloveka.

Slike in dela na papirju bi lahko razdelili v vrsto motivnih sklopov: ajdova polja, nochni prizori, kmechka dvorishcha, seniki, chebelnjaki z ajdovo pasho, osamelci, drevesna debla, kupi zemlje in gnoja, mochvirja, nabiralci zhab, rechna obrezhja, vrane, upodobitve kmechkih opravil idr. Motivi zharijo v objemu svetlobe in jasnih, sijochih, interferenchnih barvnih sozvochij, ki prispevajo svojevrstna mistichna vzdushja. Vechine izmed njih se je dobesedno polastila bogata barvna paleta, ki jo lahko zasledimo tudi v prikazu charobnega ugashanja svetlobe v vecher in temno noch. Franc Novinc ima rad sonce, toda njegova barvna paleta nochi je enako skrbno analizirana, razchlenjena in prikazana. Poseben motiv predstavlja pulzirajocha svetloba cvetoche ajde, ki dobesedno prezharja slikovno polje in nas hkrati preprichuje o slikarjevem ustvarjalnem veselju.

Franca Novinca zato lahko uvrstimo med izrazite koloriste, ki so v slovenskem slikarstvu redki. Med znachilnosti njegovega likovnega postopka sodita hitra in povzemajocha energichna poteza chopicha ter barvno intenzivno okolje. Skrbno pretehtano in usklajeno sosledje barv ter kompozicijski red, iz katerega se porodi prostorski iluzionizem, sicer lahko dobita pridih nadrealnega. Poleg postromantichnih odmevov bi v znachilni barvni erupciji in slikanju nenavadne svetlobe in senc, ki so navidezno osvobojene realistichne funkcije, lahko poiskali nekaj izhodishch v ekspresionistichnem ali fauvistichnem slikarstvu ter odkrili daljne sorodnosti z izdelki nekdanjih podezhelskih podobarskih delavnic pa tudi z domachimi impresionisti. Vselej pa Novinc ostaja samosvoj, vchasih dionizichno razposajen likovni interpret in hkrati racionalno premishljen slikarski spremljevalec likovnega odraza in utripanja duha domachega okolja. Novinchevo ajdovo polje, nad katerim se spreletavajo vrane, je Godeshko polje, na katerem se je odigrala legenda, ki jo je upodobil slikar; tu so domache njive, dobrave in gozd, hisha je domacha slikarjeva hisha, mochvirje z mlinarjevim podom se nahaja v neposredni blizhini ateljeja, figure so arhetipske podobe z alegorichnim pomenom in hkrati tudi slikarjevi sosedi …

Kljuchni pobudnik Novinchevih slikarskih kompozicij so torej lastne izkushnje, obchutja, spomini ter vzhivljanje v fizichno in duhovno atmosfero domachega okolja. Naslikani motivi pa se, nekoliko oddaljeni od realnosti ali pripovednosti, spreminjajo v podobe posebnega likovnega rokopisa, ki se spontano, a s premochrtno ustvarjalno strategijo vsak dan znova poraja v umetniku.