Revija SRP 101/102

Srechko Kosovel

 

HAIKU, TANKA

 

JESEN

 

zholto listje nad tolmunom

in tishina

in sinjina

 

 

***

 

V svojem dnu

je vsakdo

sam

 

 

***

 

Koliko krvi, srchne krvi

je potrebno za eno pesem,

koliko trpljenja?

 

 

***

 

Komu naj rozhe

nosimo na grob,

koga naj ljubimo,

povejte, vi, ljudje,

hitechi v megli?

 

 

 

 

 

 

OPOMBA H KOSOVELU

 

Kot kazhe, sta publikaciji Ikarjev sen (2004, ur. Alesh Berger, Ludwig Hartinger) in Iz zapushchine (2009, ur. Marjan Dolgan) naposled »pospravili« rokopisno ostalino Srechka Kosovela, ki jo hrani Rokopisna zbirka NUK. Glede na obsezhno Zbrano delo I-III (1946, 1964-1977, ur. Anton Ocvirk) in Integrale (1967, ur. Anton Ocvirk) ter druge pomembnejshe izdaje sicer ne ponujata kakshne »senzacije«, je pa v njiju, zlasti v izchrpnejshi drugi, saj je prva  jubilejni izbor faksimilov, najti marsikakshno pesnishko besedilo, ki bi zlahka sodilo v ZD, chetudi je bilo po uredniku prezrto kot manjvredno. V smislu »inovativnosti« se zdijo zanimivi predvsem doslej neznani drobni, nekajvrstichni lirsko-meditativni zapisi; v nekaterih se Kosovelov nasploh »krashko« lapidarni in »preprostobesedni« (po pesmi Preproste besede) idiom zgosti do »haikujevske« trivrstichnice, v enem primeru (Komu naj rozhe) pa se nakazuje tudi petvrstichna »tanka« ali »waka« (celo z znachilnim sintaktichnim obratom v chetrtem verzu), cheprav v prosti obliki brez silabichne metrike. Vprashanje, koliko je bil Kosovel v resnici seznanjen z japonskima oblikama, ki sta se globalizirali v drugi polovici XX. stoletja kot normalna sestavina pesmotvorne prakse, seveda ostaja odprto. Glede na njegovo izjemno razgledanost mu morda nista bili povsem neznani; haiku je bil v zahodnem literarnem svetu dokaj poznan zhe v zachetku XX. stoletja (imazhisti, Pound), v manjshi meri tudi tanka. Naj bo kakor koli, vsekakor so Kosovelova sugestivna tristishja presenetljivo »preroshko« dejstvo, ki ga zgodovini slovenskega (in tudi shirshe srednjeevropsko-balkanskega) haikuja ne kazhe spregledati. (Prva dva od tukaj »za pokushino« predstavljenih primerov sta, kot je razvidno iz faksimilov v Ikarjevem snu, tudi v izvirniku brez interpunkcije; izvirno naslovljena je le Jesen. Sicer je nekaj podobnih »haikujevskih« zapisov zhe v Kosovelovih dnevnikih, npr. Kostanji, ZD, 3, str. 691.)

 

 

Izbor in opomba Ivo Antich