Revija SRP 101/102

Matej Krajnc

 

ZEITGEIST

 

 

ZAGROBNI GLAS

 

Pride noch

in pride chas,

ko ustavi te

zagrobni glas.

 

Zagrobni glas

te ne sprashuje,

zagrobni glas

zgolj ukazuje.

 

Che imash v rokah

jabolko,

zagrobni glas

ti vzel jo bo.

 

Che reven si,

che si bogat,

zagrobni glas

ne da ti spat.

 

In ni kesanj,

molitev ni,

zagrobni glas

ti pride v kri.

 

Iz moke petja

ne bo nich kruha,

zagrobni glas

nima posluha.

 

In ni kesanj,

molitev ni,

zagrobni glas

ti pride v kri.

 

 

 

 

DILUVIJ

 

Ide marcheve so

nekako kar preshle,

pa ni mi prav nich zhal,

no, malo mi pa je.

Julij je she vedno

kar lepo plechat,

cheprav avgust razglasha,

da je psihopat.

 

Sledijo mi kovanci,

njim bankovci sledijo

in kamen, she ta kamen,

v vodo potopijo,

in kamen, she ta kamen

v vodi se obrne,

mladost pa mi drobizha

nikdar vech ne vrne.

 

Pot do trgovine

je she vedno zlozhna,

glede na situacijo

pa sploh edina mozhna,

v glavi ni shumenja,

v prsih me ne tishchi,

baje postajam prava

pasha za ochi ...

 

Premorem eno zheno

in dva akorda vishka,

pisava kitaristov

je vedno bolj zdravnishka,

Zjutraj mi pojesh albe,

zvecher pa serenade,

ko pridem na balkon,

ta pod menoj propade ...

 

Nezhen kot zlata ptica

in trije fantje mladi,

ishchejo me pastirji,

bogvedshi, kaj bi radi,

ide marcheve so

nekako kar preshle,

chakam, da Ali Baba

mi svoj brlog odpre ...

 

Ujel bi zlato ribo,

a je dovolj srebrna,

spodbijam teorijo,

da cveta ni brez trna,

ljubezen me krepcha,

spanje pa nasmeje,

odprte konce raje

prihranim za pozneje.

 

Pred sodnim stolom gnecha,

pred mojim zelenjava,

preshtevam zeljne vehe,

to delo me uspava,

zvecher sem rad raznezhen

in to ti kar ustreza;

ljubezen aksiom je,

zhivljenje hipoteza.

 

 

Sledijo mi kovanci

in bankovci sledijo

in kamen, she ta kamen,

v vodo potopijo,

in kamen, she ta kamen

v vodi se obrne,

mladost pa mi drobizha

nikdar vech ne vrne.

 

 

 

 

STALINGRAD

 

Sanjal sem, da Stalingrad

imel je vranichni prisad

muzhiki pa so mi priznali,

da so prevech Tolstoja brali.

 

Trimalhion se je zapil,

fant se premalo je postil,

ne vidish vsak dan v zraku pticha,

ki se Balzaca navelicha.

 

Vse, kar pochnem, nekje se shteje

in se prihrani za pozneje,

zdi se, da srecho sem imel -

star sem prevech, premalo zrel.

 

Kdo bi raz˙mel muchenike,

kdo shtel bi vejice in pike,

she univerzam dol visi,

kako dobrava se zmrachi.

 

Ko velik bom, bom manijak,

verjetno zhe rojen sem tak,

zhelezna srajca, baldahin

in zbrana dela za spomin.

 

Velika voda prihrumi

in vse, kar vidi, pomori,

in vse, kar vidi, potepta,

do konca in nato do dna.

 

 

 

 

PESEM O SHALCHKI KAMILICHNEGA CHAJA

 

Nekoch so zhiveli chudni obrisi

na starih preprogah.

Nihche jim ni vedel izvora.

Nihche jih ni klofutal.

Ko je prishla noch, so se

razporedili po hishnih prostorih.

Chuden suh kashelj

je v mraku za njimi ostal.

 

Skuhal sem si skodelico rumenkastega

kamilichnega chaja.

Upal sem, da mi bo shepnila

kakshno staro modrost.

A stare modrosti so zhdele

v domovih za onemogle.

Kar je od njih ostalo, je bila

sama kozha in kost.

 

O, chudni obrisi na starih

predmestnih preprogah!

Z avtomobili iz zhelejevih kroglic,

z obrazi iz starih kantin!

Mrak se je naphal s chudnimi

preddezhevnimi zhganci.

Tako je baje v svojih knjigah velel

Shel Silverstein.

 

 

 

 

PRED SMRTJO V NEBESA

 

Adam in Eva

sta se sparila,

nikoli vech minusa

nista pokrila,

shla sta na chudno

obrobje zhivet,

Kajn je ubil Abla -

pa ne, no! Zhe spet?

 

In temni oblaki

zhe spet so temnejshi,

Adam pa kakshno

leto starejshi,

preklet in izzhet

od samega stresa,

zheli si samo

she pred smrtjo v nebesa.

 

Jahve in Krishna,

Buda in Shiva,

sedejo k mizi

brez aperitiva.

Gledajo svet,

motrijo ljudi,

ni jim vseeno,

kje kdo sedi.

 

In temni oblaki

zhe spet so temnejshi,

ljudje pa za kakshno

leto starejshi,

ni jim vech mar

za bozhja ochesa,

zhelijo si le

she pred smrtjo v nebesa.

 

Krajsham si dneve,

daljsham si brado,

obchutim, da me

predmestje ima rado.

Dan gre, kot vedno,

na dializo,

jaz vrzhem si nove

karte na mizo.

 

In temni oblaki

zhe spet so temnejshi,

jaz pa za kakshno

leto starejshi

in rastejo mi

oslovska ushesa,

saj vem, rada bi

she pred smrtjo v nebesa.

 

 

 

 

DOVJI ZHENOF

 

Zhena je na verandi,

hishnik pa v karanteni,

sedim pod staro hrushko,

le kaj naj to pomeni,

poklichem policijo,

pa pridejo gasilci;

jaz sem eksekutor

in oni so storilci.

 

Strazhmojstri grejo v sluzhbo

in Edith Piaf jim poje,

kdor sanja o nadurah,

lahko odsanja moje,

zhena je na verandi,

adrenalin narashcha

in tashcho klichem mama

in mamo klichem tashcha.

 

Dan se pozna po nochi,

noch po holesterolu,

kdor nima vech denarja,

mora she enkrat v sholo;

pravica vedno zmaga,

chetudi brez potrebe:

zrcala obozhuje,

za drugo se ji jebe!