Matej Krajnc
ZEITGEIST
ZAGROBNI GLAS
Pride noch
in pride chas,
ko ustavi te
zagrobni glas.
Zagrobni glas
te ne sprashuje,
zagrobni glas
zgolj ukazuje.
Che imash v rokah
jabolko,
zagrobni glas
ti vzel jo bo.
Che reven si,
che si bogat,
zagrobni glas
ne da ti spat.
In ni kesanj,
molitev ni,
zagrobni glas
ti pride v kri.
Iz moke petja
ne bo nich kruha,
zagrobni glas
nima posluha.
In ni kesanj,
molitev ni,
zagrobni glas
ti pride v kri.
DILUVIJ
Ide marcheve so
nekako kar preshle,
pa ni mi prav nich zhal,
no, malo mi pa je.
Julij je she vedno
kar lepo plechat,
cheprav avgust razglasha,
da je psihopat.
Sledijo mi kovanci,
njim bankovci sledijo
in kamen, she ta kamen,
v vodo potopijo,
in kamen, she ta kamen
v vodi se obrne,
mladost pa mi drobizha
nikdar vech ne vrne.
Pot do trgovine
je she vedno zlozhna,
glede na situacijo
pa sploh edina mozhna,
v glavi ni shumenja,
v prsih me ne tishchi,
baje postajam prava
pasha za ochi ...
Premorem eno zheno
in dva akorda vishka,
pisava kitaristov
je vedno bolj zdravnishka,
Zjutraj mi pojesh albe,
zvecher pa serenade,
ko pridem na balkon,
ta pod menoj propade ...
Nezhen kot zlata ptica
in trije fantje mladi,
ishchejo me pastirji,
bogvedshi, kaj bi radi,
ide marcheve so
nekako kar preshle,
chakam, da Ali Baba
mi svoj brlog odpre ...
Ujel bi zlato ribo,
a je dovolj srebrna,
spodbijam teorijo,
da cveta ni brez trna,
ljubezen me krepcha,
spanje pa nasmeje,
odprte konce raje
prihranim za pozneje.
Pred sodnim stolom gnecha,
pred mojim zelenjava,
preshtevam zeljne vehe,
to delo me uspava,
zvecher sem rad raznezhen
in to ti kar ustreza;
ljubezen aksiom je,
zhivljenje hipoteza.
Sledijo mi kovanci
in bankovci sledijo
in kamen, she ta kamen,
v vodo potopijo,
in kamen, she ta kamen
v vodi se obrne,
mladost pa mi drobizha
nikdar vech ne vrne.
STALINGRAD
Sanjal sem, da Stalingrad
imel je vranichni prisad
muzhiki pa so mi priznali,
da so prevech Tolstoja brali.
Trimalhion se je zapil,
fant se premalo je postil,
ne vidish vsak dan v zraku pticha,
ki se Balzaca navelicha.
Vse, kar pochnem, nekje se shteje
in se prihrani za pozneje,
zdi se, da srecho sem imel -
star sem prevech, premalo zrel.
Kdo bi razúmel muchenike,
kdo shtel bi vejice in pike,
she univerzam dol visi,
kako dobrava se zmrachi.
Ko velik bom, bom manijak,
verjetno zhe rojen sem tak,
zhelezna srajca, baldahin
in zbrana dela za spomin.
Velika voda prihrumi
in vse, kar vidi, pomori,
in vse, kar vidi, potepta,
do konca in nato do dna.
PESEM O SHALCHKI KAMILICHNEGA CHAJA
Nekoch so zhiveli chudni obrisi
na starih preprogah.
Nihche jim ni vedel izvora.
Nihche jih ni klofutal.
Ko je prishla noch, so se
razporedili po hishnih prostorih.
Chuden suh kashelj
je v mraku za njimi ostal.
Skuhal sem si skodelico rumenkastega
kamilichnega chaja.
Upal sem, da mi bo shepnila
kakshno staro modrost.
A stare modrosti so zhdele
v domovih za onemogle.
Kar je od njih ostalo, je bila
sama kozha in kost.
O, chudni obrisi na starih
predmestnih preprogah!
Z avtomobili iz zhelejevih kroglic,
z obrazi iz starih kantin!
Mrak se je naphal s chudnimi
preddezhevnimi zhganci.
Tako je baje v svojih knjigah velel
Shel Silverstein.
PRED SMRTJO V NEBESA
Adam in Eva
sta se sparila,
nikoli vech minusa
nista pokrila,
shla sta na chudno
obrobje zhivet,
Kajn je ubil Abla -
pa ne, no! Zhe spet?
In temni oblaki
zhe spet so temnejshi,
Adam pa kakshno
leto starejshi,
preklet in izzhet
od samega stresa,
zheli si samo
she pred smrtjo v nebesa.
Jahve in Krishna,
Buda in Shiva,
sedejo k mizi
brez aperitiva.
Gledajo svet,
motrijo ljudi,
ni jim vseeno,
kje kdo sedi.
In temni oblaki
zhe spet so temnejshi,
ljudje pa za kakshno
leto starejshi,
ni jim vech mar
za bozhja ochesa,
zhelijo si le
she pred smrtjo v nebesa.
Krajsham si dneve,
daljsham si brado,
obchutim, da me
predmestje ima rado.
Dan gre, kot vedno,
na dializo,
jaz vrzhem si nove
karte na mizo.
In temni oblaki
zhe spet so temnejshi,
jaz pa za kakshno
leto starejshi
in rastejo mi
oslovska ushesa,
saj vem, rada bi
she pred smrtjo v nebesa.
DOVJI ZHENOF
Zhena je na verandi,
hishnik pa v karanteni,
sedim pod staro hrushko,
le kaj naj to pomeni,
poklichem policijo,
pa pridejo gasilci;
jaz sem eksekutor
in oni so storilci.
Strazhmojstri grejo v sluzhbo
in Edith Piaf jim poje,
kdor sanja o nadurah,
lahko odsanja moje,
zhena je na verandi,
adrenalin narashcha
in tashcho klichem mama
in mamo klichem tashcha.
Dan se pozna po nochi,
noch po holesterolu,
kdor nima vech denarja,
mora she enkrat v sholo;
pravica vedno zmaga,
chetudi brez potrebe:
zrcala obozhuje,
za drugo se ji jebe!