Revija SRP 101/102

Matej Krajnc

 

RAZKOSANA NA ZABAVI

(tri zgodbe) 

 

VOHUNSKI ROMAN

 

»Kakshna svinjarija je tamle v kotu, Frane!«

»Kar naj ostane tam! Jo mogoche zhelish spravit sem, na sredo sobe?«

»Ti je chisto vseeno? Kaj pa, che pride kdo na obisk?«

»Bo sedel tako, da ne bo gledal v kot! Kdo pa naj bi prishel? Sotochan je zhe bil, Uchalohik je v bolnici, Tonchka je vcheraj umrla ...«

»KAJ? Tonchka je umrla? Kako? Zakaj?«

»Kaj pa vem, nek Danielov sindrom ali pa infarkt, Danielov infarkt, ja, to je bilo!«

»Kdo ti je pa povedal?«

»Riki!«

»Kdaj je pa poklical, da nich ne vem?«

»Okrog petih, na vrtu si bila!«

»In meni nich, tebi nich, ti si tiho, jaz itak nichesar vech ne vem, Tonchka je bila she zadnja sestra, vseh petintrideset je zhe umrlo, edina sem ostala, mojbog, mojbog, in ti ne povesh nich, she tega ne vem, kdaj me pokliche sin!«

»Saj ni tebe poklical, mene je poklical nekaj v zvezi z avtom!«

»Ja in kaj potem! A sem jaz luft?«

»Na vrtu si bila!«

»Saj se znash dret, hudicha, bi me pa bil poklical!«

»Saj vesh, da ratash zhivchna, che te kdo moti, ko si v tulipanih!«

»Pa ne, che kliche Riki, da je umrla Tonchka!«

»Riki je klical, da je umrl avto, Tonchko je omenil na koncu. Tisti dzhip ga je stal celo bogastvo!«

»Kdaj bo pa pogreb?«

»Kaj to mene sprashujesh? Vprashaj Silvo!«

»Silva je umrla lani poleti!«

»Zhe? Hudicha!«

»A si ti sploh prisoten?«

»Vohunski roman berem!«

»Si si spet privlekel iz knjizhnice celega hudicha! Mar bi poflikal plafon v garazhi!«

»Tisto bo she zdrzhalo nekaj chasa!«

»Tonchka mrtva! Vsi smo shli! Sama sem ostala, ti pa beresh romane, kot da bi se te to nich ne tikalo!«

»Saj se tikava zhe petdeset let!«

»Ti si kreten! Chisto nich nimam od tebe! Zdaj je pa she Tonchka mrtva, lasten sin mi sploh ne pove ...«

»Nehaj zhe! Tonchko bojo pokopali, pa bo!«

»Ja, ja, zate je vse 'pa bo'!«

»Riki si bo moral kupit nov avto!«

»Kaj me briga!«

»Vsaj shtirideset jurjev bo moral izpljunit, ne more se vozit v kripi!«

»Kaj me briga!«

»Japonca pa noche!«

»Kaj me briga! Tonchka je umrla, zadnja od nashih, ne vem, ali naj jokam ali vpijem od zhalosti!«

»Che bosh vpila, pojdi v kuhinjo, jaz sploh ne vem, kaj se je zgodilo na zadnjih desetih straneh, tako nabijash o Tonchki! Hudicha, hin je, glavno, da ti nisi!«

»Si zhelim, da bi bila! Sin me ne shmirgla, najin zakon je shel po gobe ...«

»Kam pa?«

»Kaj?«

»Kam je shel po gobe?«

»Kreten!«

»Che najin zakon nabira gobe, zhe ne more bit slab!«

»Kreten!«

»Riki bi si moral dobit land roverja!«

»Kretena sta oba! Boga Tonchka! Danielov infarkt, a si je to zasluzhila? Petinshtirideset let je garala pri Tinetu, da zdaj nima nich od tega!«

»Dobro penzijo je imela, kaj zdaj govorish!«

»Penzijo, penzijo ... Kot da ji zdaj kaj pomaga!«

»Domen bo pobral kar lep kesh!«

»Kaj zdaj pomaga kesh!«

»Rikija bom poklical, mu bom rekel, naj gre pogledat kake roverje!«

»Vprashaj ga, kako je s Tonchko!«

»Bo zhe poklicala, che bo prishla!«

 

 

 

OMARA

 

»A si ti ziher, da Hildebrant nima psihichnih tezhav?«

»Nisem ziher! Vcheraj so ga videli, kako je tekal po ulici z omaro!«

»Stara zgodba, vsakemu jo pripoveduje, che le ima osem minut chasa, kolikor traja, da pride do zapleta. Njegova prva zhena je bila gledalishka igralka …«

»Jaaa?«

»No, to je zaplet!«

»Tole niti osem sekund ni trajalo!«

»A vidish, kaj ti hochem dopovedat?«

»Meni je Emori povedal, da si je gumbe s saksofona shival na reklce!«

»Meni pa Odoaker, da je zgradil omaro iz modrostnih zob!«

»To sem tudi jaz slishal!«

»Pa si slishal, da je lestev kar vzel, jo pobral enemu lokalu, ko so ravno pleskali …?«

»Obnavljali so, ja!«

»Potem je shel in posekal shtiri spodnje letvice na lestvi …«

»… chesh da bo tako lazhje, ja, sem slishal!«

»Ne, chesh da bo tako Evald, njegov udomacheni jezh, hitreje prishel do mleka na drugi strani sobe!«

»Jezha ima?«

»Zhe od srednje shole. Nosil ga je v razred! In potem v sluzhbo, dvainshtirideset let!«

»Kako dolgo pa zhivijo jezhi?«

»Ne vem … sto dvajset, sto petdeset let mogoche, kaj takega. Vem, da so trdozhivi, pa da ima baje njihov oklep precej vloge pri tej zadevi!«

»Ko bi midva imela oklep, kaj?«

»Eh, kaj pa naj pochnem pri sto petdesetih! Vsi pomrejo, mladi pa nimajo obchutka za sekanje letvic!«

»Odoaker je rekel, da je tista omara prav imenitna!«

»Ne vem, zhe petintrideset let nisem bil pri Hildebrantu, odkar je njegova prva zhena, filmska igralka …«

»Jaaa?«

»Odkar je umrla, razkosana na eni zabavi, vrgli so jo v punch!«

»Kdo ti je to povedal?«

»Emori!«

»Jaz sem slishal, da je pila punch in se potem shla kosat z zheno onega Stevenshka, tistega, ki je gradil Ropiplac, kdo bo prej precviknil kabel za ozvochenje!«

»Nisva slishala iste zgodbe, jaz sem slishal, da naj bi jo razkosal nakljuchni vlomilec, potem pa vrgel v punch, ki ga je mislil spiti, a je vmes Hildo zhe prishel domov!«

»Hitro se je spet porochil, govnezh!«

»Ti bi se tudi, che bi ti nekdo razkosal prvo zheno!«

»Verjetno bi se res, ja! Ti, a bo za petinsedemdesetletnico kaj povabil?«

»Emori pravi, da bo tekal po ulici z omaro!«

»Che shestdeset let zbirash modrostne zobe …«

»Prav po ambulantah je hodil. Enega je zhrtvoval …«

»Ja, vem, drugi zheni ga je dal vgradit v porochni prstan!«

»Tisto je bila poroka, se spomnish!«

»Ja! Maticharja je kap tik pred koncem obreda, kar zapiskal je in se zgrudil!«

»Ileana je imela jeklena bolshchala na nosu, ti bi tudi bil presenechen!«

»Saj sem bil, saj sem jo videl! Namesto jezika je imela zhlichko za kavo. Ni chudno, da je podlegla zastrupitvi z emajlom takoj po poroki!«

»Hildebrant ni imel sreche s temi svojimi!«

»Naslednjih osemnajst je zadela previshna shchelba! Vseh osemnajst, Hildo je zhe pomislil, da je preklet!«

»Meni bi se tudi chudno zdelo!«

»Ampak Vida je pa zhilava!«

»Previshno shchelbo je baje prebolela zhe pri osmih letih. Zato ni nikoli shla na konchni izlet z gimnazijskimi sosholci, preslabi spomini!«

»Njen stari je imel najboljsho avtomehanichno delavnico v mestu!«

»Edini v mestu so imeli vedno svezhe motorno olje na solati. Ne pa tako, kot v teh restavracijah s hitro hrano, ko dobish tisti sirov hamburger s postanim kruhom …«

»Si spet jedel chizburger z embalazho?«

»Drugache je prepust!«

»Hildebranta bojo pa baje zaprli, spet ne bo nich pripravil za ta okroglo!«

»Kam?«

»Menda v dom za mizarske mojstre, Vida ima tam delnice!«

»Vlozhila je v dom za mizarske mojstre?«

»Skrila jih je tja, ko je bilo enkrat neurje. Hildo bo shel tja popravit nekaj zadev, omare jim baje zhe kar visijo!«

»Ampak baje ima psihichne tezhave, kako bo zbijal omare?«

»Pel si bo zraven, kot vsi! A si ti mogoche ne?«

»Zhe osemnajst let nisem odprl ust!«

»Potem pa pozdravi Vido!«

»Bom! Ti pa Anico, pridita kaj, che se vama ne bo zdelo zhal chasa!«

»Prideva pogledat tvojo omaro!«

 

 

 

PLISH, SVECHNIKI ...

 

»In ti si potem privolila, da tvoje kroje odkupi podjetje?«

»Kaj pa bi naj? Takrat she nisem imela toliko denarja!«

Marta je pogledala svojo prijateljico.

»Dobivash kakshne odstotke?«

»Ne! Takrat so ponudili fiksno ceno za odkup krojev!«

»Ti si nora, Rezka! Lahko bi barantala z njimi!«

»A res? Bila sem drugich lochena, umrli sta mi obe hcherki, zhivotarila sem v najeti sobi, imela sem elektrichno pechko, vesh, ni bilo centralne!«

Marta je zakashljala. Slishalo se je nekako prisiljeno.

»Torej te je tisto postavilo na noge!«

»Ja, takoj zatem sem se porochila s Hinkom!«

»A ni Hinko zhe dvajset let mrtev?«

»No, potem vidish, da mi denar ni prinesel sreche!«

»Ampak vseeno si delala do upokojitve!«

»Sploh se nisem upokojila. Z denarjem od prodaje sem ustanovila podjetje za izdelovanje raznega kicha, takshnega, ki ga prodajajo po par evrov. Saj vesh, razni kipci, poceni roba v glavnem, plish, svechniki ...«

Marta je vstala z nizkega stolchka. Soba, v kateri je Rezka lezhala na postelji, ni imela nobenega okna. Bila je zeleno prebeljena. Pravzaprav prezelenjena. Marta je zachutila nekakshno tesnobo.

»Bolj skromno imash tu!«

»Chisto v redu je. Odkar je Oskar pustil svoje telo v plehu na Trojanah, mi je pravzaprav vseeno, kje sem!«

»Zakaj nista s Hinkom imela nobenega drugega otroka vech?«

»Bil je malce zhivchen, vesh! Bolj malo sva se pogovarjala. Saj sva bila samo dobrih shest let skupaj. V shestih letih si ne moresh povedati chesa bistvenega!«

Marta se je malce charovnishko nasmehnila.

»Pa she koliko si lahko povesh v shestih letih!« je zamrmrala, ampak Rezka je ni slishala. Buljila je v strop in nekaj shepetala.

»Potem pravish, da ti gre dobro?« je nato spregovorila Marta.

»Dobro!« je dejala Rezka malce odsotno. »Nich se ne pritozhujem, vesh, odkar je Oskar ostal na Trojanah!«

Marta je malce pomislila, potem pa rekla:

»Zdaj bom pochasi shla. Saj she pridem kaj naokrog!«

»Pridi!« je rekla Rezka. »Zadnje chase spet rishem kroje. Pa rada sem kupovala v tvoji trgovini!«

»Ja!« je sama vase zamrmrala Marta. »Rada si kupovala v moji trgovini!«

Potrkala je po tezhkih vratih Rezkine sobe. Odprla so se zelo pochasi.

»Zhe greste, gospa?«

»Malo sva se pa le pogovorili!« je zamishljeno rekla Marta. »Zdaj bo verjetno spala!«

»Vse dneve prespi, ponochi pa vstaja in govori!« je dejal visok mozh v svetlo modri srajci. »Pridite, pospremil vas bom ven, chez kakshno uro bojo imeli zdravniki obhod!«

Marta je she enkrat pogledala nazaj v sobo.

»Rezka, she pridem!«

Rezka ji ni odgovorila.

»Napravi kak kroj!«

Rezka se je takrat obrnila na postelji.

»Che ga bosh odkupila. Tri nove imam. Mogoche bo kak ostal za Oskarja. Odkar je ostal na Trojanah, je menda bolj slabo oblechen!«

»Pridite, gospa!« je dejal visok mozh v svetlo modri srajci. »Vas pospremim, tukaj so hodniki precej zapleteni!«

»Oh, do izhoda bi zhe znala!« je rekla Marta in poslushala zven tezhkih vrat, ki so se zaprla za njo. Iz sobe ni slishala nichesar vech.