Revija SRP 101/102

Lucijan Vuga

 

VENETI V TROJI

(XII)

 

DODATEK

Morda bo koga od bralcev zanimalo, kako sem se lotil preuchevanja slovenske prazgodovine. Ker sem za knjizhno izdajo to popisal v zapisu o mojem sodelovanju s pokojnim prof. Radivojem Peshichem, jezikoslovcem (Zhivot je ljubav [o vinchanskom pismu], Beograd, 2002), se mi zdi smotrno to ponatisniti.

V svojih zgodnjih shtudentskih letih, verjetno je to bilo leta 1958, sem odkril v antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani knjigo, ki na pogled ni bila nich kaj »ugledna«, platnice iz mehkega, tankega kartona, zhe nekoliko obledele in od starosti zdelane, papir grob, strani she nerazrezane; kot je bilo takrat pogosto v navadi, knjiga ni bila obrezana, torej je pred menoj ni she nihche prebral. Naslov: Giuseppe Sergi, Le prime e le più antiche civiltà, Torino, 1926. Toda izkushnje so me izuchile, da ne gre zaupati zunanjemu videzu stvari, pomembna je vsebina! In prav ta me je presenetila in dobesedno pretresla. Sergi namrech pishe in podrobno utemeljuje, da je latinshchina nastala s spojitvijo praslovanshchine in jezika staroselcev (Mediterancev) na tleh Italije in da ni bila prinesena od drugod! Chesa takega v sholi nisem slishal niti kot hipotezo. Najprej sem se preprichal v enciklopedijah, kdo je Sregi, in odkril, da gre za zelo plodnega univerzitetnega profesorja zgodovine, antropologije in lingvistike, ki je bil kot mladenich z Garibaldijem med slovitim izkrcanjem na Siciliji, od koder se je zachelo zedinjenje Italije. Ko sem knjigo na dushek prebral, se je zachelo moje dolgoletno zbiranje podatkov, listin in knjig o tej stvari. Obenem sem presenechen in zaprepaden spoznal, da »javnost« ni naklonjena tovrstnim raziskavam, da jih ne le odklanja, ampak jih celo obsoja; seveda pod »javnost« mislim sredstva javnega obveshchanja, uradno znanost in njene revije ter ne nazadnje politiko.

Prav glede vloge politike pri tej cenzuri se mi zdi potrebno povedati svoje mnenje, ki se mi je izoblikovalo v dolgih desetletjih in se mi potrjuje vse do danes: da so pravi cenzorji bili profesorji (vseh politichnih barv!) na univerzi, ne pa, kot se obichajno misli in dolzhi, politiki, cheprav so seveda oboji delali z roko v roki.

Vechkrat sem poskushal kaj objaviti, vendar so me zavrachali. Kot primer naj navedem mnenje (kasnejshega dr. zgodovine) Pershicha, pisano in podpisano lastnorochno, vendar je tudi to pismo brez datuma in na ovojnici (kakshno nakljuchje!) znamka ni zhigosana, vendar ocenjujem, da je iz konca aprila ali zachetka maja 1983:

»Sposhtovani tovarish Vuga,

dovolite, da se najprej predstavim: Janez Pershich. Urednishtvo Nashih razgledov me je prosilo, naj stopim v stik z Vami glede Vashega chlanka, ki ste jim ga poslali. Po moji krivdi je chlanek potem vech mesecev lezhal pri meni, ker sem imel premalo chasa, da bi se mu posvetil. Nekako od meseca julija dalje bom imel vech chasa (sedaj namrech konchujem doktorsko disertacijo) in se bom z veseljem posvetil tudi problemom, ki jih v chlanku obravnavate. Seveda bi Vas zhe vnaprej opozoril, da je elementov, glede na katere bi se moglo sklepati na prisotnost Slovanov na Balkanskem polotoku pred 6. stoletjem, premalo za razvitje kakrshnekoli resnejshe teze. Tudi raziskovalne metode prof. Sergija so v luchi sodobne arheoloshke in antropoloshke znanosti postale nekoliko vprashljive; vsekakor jih ne moremo jemati kot stoodstotno tochne. Kljub temu sem mnenja, da bi Vash chlanek bil primeren za objavo, cheprav z dolochenimi korekturami.

Za razliko od abotnih ignorantov tipa Stiplovshek Vi izkazujete dobro poznavanje problematike in neujedljiv pristop, s tem pa tudi sposobnost za nevsiljivo komuniciranje z ljudmi, ki kot na primer jaz ne delijo z Vami nekaterih mnenj.

Janez Pershich«

 

Chlanek, ki ga omenja dr. Pershich, sem bil poslal urednishtvu Nashih razgledov (ki je tisti chas »slovelo« kot odprto in svobodomiselno) v zachetku leta 1983; ker ni bilo odgovora nanj, sem po telefonu poklical urednika, ki se je mencaje izgovarjal, da se mu je chlanek zalozhil. Po tistem sem mu pisal:

 

 

»Urednishtvo Nashih razgledov

Tovarish Capuder!

17. 03. 1983

 

Poshiljam Vam kopijo chlanka, o katerem sva danes govorila po telefonu.

Kot sem zhe povedal, so nekatera vprashanja v nashem – slovenskem zgodovinopisju, ki povprechnega bralca motijo in prav klichejo po javnem pojasnjevanju. Tu sem nakazal le nekatera in doslej mi zgodovinarji v privatnem razgovoru niso znali zadovoljivo odgovoriti.

Povedal sem tudi, da je odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika zavrnil objavo teh mojih javnih vprashanj (poslal sem mu jih zhe 10. novembra 1982), chesh, da sedanji trenutek ni primeren za take razprave, ki dishijo po nacionalizmu (?!!), in da je bilo o tem zhe itak vse povedano; che pa zhelim she kakshno pojasnilo, da mi bo osebno odgovoril nek kvalificiran univerzitetni delavec. Ti razlogi in predlog razreshitve zame niso resni, ker so odprta vprashanja v takih publikacijah, ki so javne, celo sluzhijo kot uchila, in ne moremo in ne smemo pushchati zmede, che jo zaznamo.

Spricho vsega tega Vas, tovarish urednik prosim, da mi pomagate, da javno postavim svojo proshnjo za pojasnilo tistega, chesar Zgodovina Slovencev ni natanchno opredelila.

Zahvaljujem se Vam za pomoch in Vas tovarishko pozdravljam!

Lucijan Vuga«

 

Od nobenega univerzitetnega delavca nisem dobil pojasnil in tudi chlanek ni bil nikoli objavljen, cheprav sem she enkrat poskusil, ker so se na urednishtvu sprenevedali:

 

»24. 10. 1983

Urednishtvo Nashih razgledov

Ljubljana, Dom SPIT, Titova 35

 

Sposhtovani tovarish Kalishnik!

Ko sva spet govorila po telefonu, sem Vam obljubil fotokopijo mojega zagatnega chlanka; istochasno sem se domislil, da verjetno pomishljate, che imam prav, in zakaj, da tako trmasto vztrajam za objavo. Vprashanja, ki sem jih zastavil v chlanku, so she vedno aktualna. Ne nazadnje pa se mi le zdi zanimivo, zakaj taka usoda tem vprashanjem. Razumeti morate, da si kot nezgodovinar nabiram znanje s tega podrochja pri priznanih strokovnjakih, in da si zato zhelim, da se povsod, kjer so v zgodovini nejasnosti, to nedvoumno napishe. Preprichal pa sem se, da so prav taka mesta predmet shpekulacij in nasilja tudi pri nas. Veliko manj bi bilo »romantiziranja« zgodovine ali pa dushenja ustvarjalnega iskanja, che bi storili tako, kot pravim.

Prosim Vas, tovarish Kalishnik, da mi pomagate javno postaviti vsaj teh nekaj vprashanj, ki sem jih v chlanku zastavil.

S sposhtovanjem!

Lucijan Vuga«

 

Na to moje pismo nisem dobil odgovora kljub temu, da je dr. Pershich, ki ga je  isto urednishtvo prosilo za mnenje, menil, da je chlanek primeren za objavo.

Morda bo (zagotovo delno) pojasnila nemaren odnos slovenske univerzitetne sfere do tega vprashanja javna izjava akademika Franceta Bezlaja, ki je bila objavljena v Delu 30. oktobra 1985 v jeku hudih polemik in obrachunavanj z Matejem Borom:

 

»Podpisani France Bezlaj izjavljam, da se ne morem strinjati z izvajanji o Venetih in venetshchini Mateja Bora in dr. Jozhka Shavlija, cheprav me oba vechkrat citirata in se celo sklicujeta name. Ako bi njuno mnenje dozorelo tako dalech, da bi ga sprejela za objavo katera koli resna domacha ali tuja strokovna revija, bi bil pripravljen resno polemizirati z obema. Dokler pa se izogibata takshnemu v znanosti edino normalnemu postopku, ne chutim potrebe, da bi svoj chas in svoje mochi troshil za primitiven diletantizem.

France Bezlaj«

 

Cheprav ni res, da sta se omenjena izogibala objavi v kateremkoli strokovnem glasilu, in to podtikanje gre zameriti uglednemu zgodovinarju Bezlaju, je pa res, da o objavah odlochajo uredniki in she kdo od zunaj, ki ima vpliv na urednishko politiko. Kar zbode v ochi v tej izjavi, je naslednje: da je pogoj za resno obravnavo objava v resnih revijah. Ker pa je to bil zacharani krog, ki ga v takratnih (ali le takratnih?) okolishchinah ni bilo mogoche razkleniti, bi bilo izredno zanimivo slishati mnenja tudi nashih uglednih profesorjev in akademikov sedaj, ko so bile objavljene debele knjige in predstavljeni referati na vrsti mednarodnih konferenc o teoriji kontinuitete (TK) – o njej vech kasneje – nazadnje na 14. kongresu Mednarodnega zdruzhenja prazgodovinskih in predzgodovinskih znanosti v Liègeu (Belgija), septembra 2001.

 

Konchno mi je uspelo najti naklonjenega urednika takratnega tednika Teleks Staneta Trbovca, da mi je v primerno prirejeni obliki objavil 1. avgusta 1985 kar na treh gosto tiskanih straneh chlanek, s katerim sem zaman poizkushal srecho pri drugih chasopisih, pod naslovom: Dedich sem – namesto recenzije. Izrabil sem namrech izid knjige Antona Berlota in Ivana Rebca So bili Etrushchani Slovani? iz leta 1984.

Kakshno nakljuchje! Prav istega dne je visokonakladno Delo zachelo objavljati feljton Mateja Bora Jezik, ki govori tudi danashnjemu Slovencu, ki je po obsegu in odmevnosti dalech zasenchil moj veliko skromnejshi chlanek v reviji Teleks s skromnejsho naklado. Zato se je celotna dolgotrajna polemika odvijala (pretezhno, vendar ne le tam) na straneh Dela in (skoraj v celoti, cheprav so se na obeh straneh vkljuchevali tudi drugi) z Matejem Borom. Padali so nizki udarci in potekala je umazana igra, v kateri so uradno zmagali nasprotniki »venetologov«; tak vzdevek so pritaknili vsem, ki so pomishljali, ali je dovolj argumentov za trditev, da so se Slovani priselili na Balkanski polotok iz zakarpatskih mochvirij shele v srednjem veku.

 

Cheprav bi bilo zanimivo razkriti she marsikaj iz tiste polemike, ki je bila prej obrachun z Matejem Borom in njegovimi somishljeniki kot kaj drugega, je med drugim zanimivo, da v chasopisih nisem prishel do besede, cheprav sem poslal tudi svoje prispevke (!); to sem poskusil tudi she kasneje, ko sem urednishtvu Dela poslal prispevek »Venetovanju« pod rob, ki sem ga zachel z naslednjim stavkom: »V zadnjih desetih letih sem vsaj trikrat poslal Delu svoje pripombe ob polemikah v zvezi z »Veneti«, toda vselej je urednishtvo objavo zavrnilo, chesh da je »s polemiko zakljuchilo« ali pa celo brez obrazlozhitve …«. Zelo verjetno je to zbodlo urednike Dela, da mojih prispevkov niso objavljali.

Ne bom se zadrzheval na tistih dogajanjih, ker bi rad osvetlil moje odnose s prof. Radivojem Peshichem. Ne spomnim se natanchno, toda mislim, da je chlanek o njem izshel v beograjski reviji Galaksija; tja sem pisal,  a tega chlanka in kopije mojega pisma nimam ohranjenega, hranim pa pismo, s katerim mi je dr. Peshich odgovoril:

 

»Beograd, 12 maja 1987

Poshtovani druzhe Vuga,

prochitao sam Vashe pismo koje ste uputili Galaksiji. Drago mi je da se interesujete o civilizaciji Etruraca, odnosno Rasena. Od juche je beogradska Borba pochela objavljivati u nastavcima delove moje rasprave Poreklo etrurskog pisma. Iz ovih priloga se mozhete blizhe upoznati s izvesnim chinjenicama koje su na osnovu mojih dugogodishnjih istrazhivanja od vazhnosti za sagledavanje prave istorije ove civilizacije. Rekonstrukcija istorije te civilizacije zahteva komparativno istrazhivanje i ostalih koje su joj prethodile, koje su je nasledile ili se razvijale uporedno sa njom. Taj posao je i dugotrajan i veoma slozhen. Uz to nailazi na otpor iz poznatih pobuda kako u inostranstvu tako i kod nas. Kao da su ljudi srechniji da zhive u zabludi. Ovo shto chete naichi u Borbi je samo prvi korak u razsvetljavanju etrurskog, odnosno rashenskog pisma i jezika. Stojim na stanovishtu da se tekstovi jedne civilizacije ne mogu chitati ako se ne poznaje pismo. Stoga sam poshao najpre od porekla pisma. Nakon toga che uslediti i ostalo.

Radovi Rebeca, Berlota i Bora su mi poznati. Mozhda ste i sami pratili na kakav su prijem naishli u jednom delu nashe nauke koja josh uvek stoji u mestu. Ovi pisci nisu mogli odjednom da rasvetle svestrano etrursku civilizaciju, pogotovu njen jezik, ali njihov napor zasluzhuje svaku pazhnju i poshtovanje. To je bar moje mishljenje.

Eto, ja sam Vam dao nekoliko informacija koje su Vas mozhda interesovale. Shto se tiche predavanja, izvolite me izvestiti gde ste mislili da bude i pod kojim uslovima, odnosno u koje vreme, pa bih ja, eventualno Vash predlog i prihvatio u zavisnosti od mojih obaveza.

Zahvaljujem na pazhnji i toplo Vas pozdravljam,

Prof. dr. Radivoje Peshich.«

 

In res je Borba zachela maja 1987 objavljati njegov obsezhni feljton Tragom vinchanske kulture: Da li je ovaj lokalitet, u davnoj proshlosti, bio centar svjetske pismenosti?, ki je imel velik odmev v drugih delih Jugoslavije, v Sloveniji pa je ostal skoraj neopazhen; to gre pripisati blokadi slovenskih medijev in/ali neskrbnemu spremljanju chasopisja iz drugih takratnih republik SFRJ.

Kot je razvidno iz Peshichevega pisma, sem ga prosil, ali bi bil pripravljen o svoji teoriji predavati v Sloveniji. Po njegovem nachelnem pristanku sem se lotil priprav, se dogovoril za prostor, kritje stroshkov njegovega potovanja in bivanja, ter razposhiljanja vabil, seznanjanja novinarjev itd.

Vendar se mi je zdelo potrebno predvsem zagotoviti na njegovem predavanju prisotnost Bora, Berlota, Shavlija in patra Tomazhicha. Zato sem o objavah dr. Peshicha v Borbi govoril z Matejem Borom, kot je razvidno iz pisma, ki sem mu ga poslal:

 

 

 

»22. 5. 1987

 

Sposhtovani tovarish Bor!

Kot sva se danes dogovorila po telefonu, Vam poshiljam fotokopije chlankov dr. Peshicha, zraven pa she tisti chlanek, ki je izshel v Teleksu istochasno z Vashim prvim podlistkom v Delu. Ta moj chlanek ima zanimivo usodo; vech kot dve leti ga ni hotel nihche objaviti. Sprva je lezhal kakshno leto pri Nashih razgledih in nihche ni rekel jasno, da ga ne bodo objavili, le mencali so. Konchno so povprashali za strokovno mnenje zgodovinarja Pershicha, ki mi je pisal, da je stvar zanimiva, vendar shpekulativna in se je ne more resno strokovno lotiti, ker ravno pripravlja doktorsko disertacijo in nima chasa. Nato sem to ponudil ljubljanskemu Dnevniku, kjer so se prav tako sprenevedali, dokler ni spis lezhal nekaj mesecev pri Teleksu, in shele, ko se je pojavil novi urednik, me je poklical in mi rekel, da bo ta moj prispevek iz predhodnikove zapushchine objavil. Da ne boste mislili, da je kakshna bolestnost vzrok tega mojega vztrajnega prizadevanja, da bi mi objavili – moram rechi, da sem se prav prijetno zabaval, spoznavajoch mnoge nachine spretnega izmikanja objavi "spornih" tekstov. Vendar to ni bil namen tega mojega pisanja, zato mi oprostite.

Zhelel sem Vam ponoviti zheljo, da bi, ker je zhe tako naneslo, da je dr. Peshich le strokovnjak, ki mu ni mogoche kar tako poceni oponesti nekompetentnosti, skupaj z njim pripravili v Novi Gorici, pa morda she kje, predavanja o njegovih odkritjih. O tem sem tu pri nas zhe govoril s primernimi ljudmi.

Zahvaljujem se Vam za dosedanjo prijaznost in rachunam tudi vnaprej na naklonjenost!

Prisrchen pozdrav!

Lucijan Vuga«

 

Prejel sem prvi odgovor akademika Mateja Bora s poshtnim zhigom 25. junija 1987 iz Radovljice, vendar se mi je na zhalost ohranila le ovojnica, pismo se mi je nekam zalozhilo in ga doslej nisem mogel najti. Ker je medtem minilo zhe petnajst let, ne bom tvegal rekonstruirati vsebine. Vendar je dovolj zgovorno njegovo drugo pismo, na katero sam ni napisal datuma, je pa na poshtnem zhigu mogoche videti, da ga je zagotovo odposlal 12. avgusta 1987, verjetno iz Beograda, ker je v tej podrobnosti zhig nejasen, vendar to z veliko gotovostjo potrjuje drugi, manjshi zhig pravokotne oblike, na hrbtni strani ovojnice, z napisom: »Biblioteka doma sovetskoj kulturi, Belgrad, Ul. N. fronta, 33«. V pismu mi pishe:

 

»Sposhtovani tovarish Vuga,

prav lepa hvala za poslane kopije Peshicheve "nadaljevanke". Kasneje mi je poslal on sam she nekaj odzivov iz beograjskih in drugih chasopisov. Med njimi (Novosti, 16. junij 1987) se eden koncha takole: "Treba se nadati, da su u pitanju slabe nauchne komunikacije i nesporazum, a ne hajka na nauchnika (namrech dr. Peshicha, moja op.). Ako je za sramotu, dosta nam je bilo i dve poslednje afere: afera VIDASIL i nenauchni napad na Mateja Bora povodom njegovog nauchnog rada o Venetima – narodu vrlo srodnom sa Etrurcima."

Tisti vash chlanek izpred dveh let, ki je izshel po nakljuchju istochasno z mojo razpravo, sem prebral. Zelo zanimivo in prodorno razmishljanje. Morda bi bilo dobro, che bi napisali, po mozhnosti chim prej – kolikor zhe niste – svoje misli ob Peshichevem odkritju ali teoriji, ki povezuje izvor etrushchanskega pisma z Lepenskim Virom. Poshljite ga Knjizhevnim listom ali Teleksu. Glede Knjizhevnih listov, che poshljete tja, prosim, obvestite mene, da bom posredoval, che bo treba. Glede Teleksa pa obvestite urednico tega lista (oz. eno izmed njih) Mojco Vizjak-Pavshich, ki je moja snaha. Trenutno je na shtudijskem dopustu, a ima vseeno stike s svojo "bazo". Njen naslov najdete (privatni) v telefonskem imeniku. Jaz ga trenutno nimam pri roki.

Zhe po telefonu sem Vam omenil, da pridem prav rad v Novo Gorico, ko bo stvar dozorela. Pomenek s krogom primorskih intelektualcev, ki so zhe od nekdaj – kot da res eksistira v nas jungovski nadosebni spomin – preprichani o istem kot midva, bi bil zame prav poduchen in tudi prijeten. Upam, da tudi zanje.

Pravkar sem dobil z Dunaja od Ivana Tomazhicha (Glas Korotana) tipkopis nemshkega prevoda moje shtudije. Izshla naj bi skupaj s Shavlijevo she to leto (v knjizhni izdaji). Spricho tega, da se stvar internacionalizira tudi po zaslugi dr. Peshicha, bo morda koristno, che stvar izide tudi v enem vechjih jezikov. Kakshen bo odmev, si lahko predstavljate – posebno med Nemci. Lahko pa, da je nekatere zhe srechala pamet (z drugo besedo: vechja strpnost), ki dopushcha tudi drugim pravico, da jo uporabljajo, kot vedo in znajo.

Che dobite kakshne odzive – morda v italijanskih chasopisih – bi mi ustregli, ako mi poshljete kakshno kopijo. Tudi jaz bom dal kopirati, kar sem dobil, in prilozhim vse skupaj k temu pismu.

Prisrchne pozdrave!

Matej Bor

 

PS. Kasneje, ko dobim she kaj glasov o Peshichevi teoriji (odkritju), bom verjetno napisal tudi sam kakshno razmishljanje. Prav dobro pa bi bilo, che seznanite s polemiko in seveda Peshichevim delom nashe bralce tudi Vi.«

 

Po tej vzpodbudi Mateja Bora sem pripravil chlanek in ga ponudil Teleksu, ker sem pach pri njih naletel na razumevanje; izshel je 23. 7. 1987 pod naslovom Ali je kljuch do Etrushchanov v Vinchi? – Presenetljivo odkritje dr. Radivoja Peshicha, profesorja na Inshtitutu za orientalske shtudije v italijanskem Arezzu. Na dveh gosto tiskanih straneh, kolikor so mi v Teleksu dali na voljo, sem predstavil teorijo dr. Peshicha v luchi takratnega stanja znanosti v mednarodnem zgodovinopisju in paleolingvistiki.

 

In tako je prishel 13. oktober 1987, ko je dr. Peshich v polni dvorani Zavarovalne skupnosti Triglav v Novi Gorici (sponzorja sta bila she Kulturni dom v Novi Gorici in ISKRA DELTA-Izobrazhevalni center v Novi Gorici, kjer sem bil tachas na mestu vodje programov izobrazhevanja menadzherjev) predstavil svojo teorijo pod naslovom Nova odkritja o etrushchanskem chrkopisu. Prisostvovali so med drugimi tudi Matej Bor, Joshko Shavli, Zorko Jelichich (profesor v Kanadi) in Ivan Rebec, medtem ko pater Tomazhich ni mogel priti z Dunaja; vsi skupaj smo se zadrzhali na vecherji in se o marsichem pomenili. Predavanje je lepo odmevalo v javnosti. Ohranjenih imam tudi nekaj fotografij.

Po tem dogodku mi je dr. Peshich poslal pismo:

 

 

»Beograd, 21. okt. 1987

Poshtovani druzhe Vuga,

i ovom prilikom zahvaljujem Vama, Vashem cenjenom direktoru i Domu kulture na izuzetno lepom i prijatnom prijemu koji ste mi priredili. Nadajmo se da su nashi slushaoci u Novoj Gorici neshto vishe saznali o putevima najnovijih istrazhivanja na podruchju nashe praistorije. Kao shto znate, ja sam se trudio u granicama svojih moguchnosti, ali je materija veoma opshirna i kompleksna da bi mogla biti potpunije obuhvachena u jednom predavanju pa makar ono trajalo onoliko koliko je nashe. Jedna drugarica iz radio Kopra trazhila mi je adresu i ponudila se sama da mi poshalje Primorski dnevnik i Delo. Ona je to ili zaboravila ili je zaturila negde moju adresu pa bih Vas molio da je podsetite da mi se javi.

U medjuvremenu razgovarao sam sa drugovima iz Galaksije i isprichao im ideju o nashim projektima. Oni su spremni da se ukljuche u saradnju sa nama i Vashim kibernetskim centrom shto smatram veoma uputnim. Ukoliko Vi i Vash direktor josh ostajete pri tome, mogu im rechi da Vam se jave radi daljih razgovora.

Shto se tiche Instituta za orijentalne studije u Milanu i Nauchne grupe koja radi na realizaciji Novog programa istrazhivanja etrurske civilizacije, mi Vam uvek stojimo na raspolaganju i josh sada mozhete smatrati da Vas ukljuchujemo u saradnju. O detaljima bismo se naknadno dogovorili.

Gospodin Rebec mi je dao svoju diskusiju koju je nameravao voditi na predavanju. Mishljenja sam da ne bismo smeli dozvoliti diletantska nadmetanja jer to bi shtetilo ugledu jugoslovenske etruskologije u celini. On, naime kazhe da sam ja doshao do svojih nauchnih rezultata na osnovu Berlotove metode. Pre svega Berlot nije izlozhio principe svoje metode. Celokupan njegov rad je bez neophodne nauchne aparature pa stoga se i ne mozhe ni sagledati njegov metod, ako ga uopshte ima. Ja ne bih zheleo polemisati oko toga. Cenim rad svih ljudi bez obzira na rezultate. Medjutim, govoriti o metodu je velika stvar, a neozbiljno je u nashim diskusijama insistirati na shirokoj primeni nekog metoda koji ne postoji.

O ovome Vam ne pishem zato shto bi me eventuelna javna primedba gospodina Rebeca mogla pogoditi. Ne. Ja samo zhelim da se nasha etruskologija, makar i skromna, ne predstavlja diletantski, jer ona to vishe nije. A sve to znachi da bismo morali strogo voditi rachuna o tome shta sve mozhe nanesti shtetu ugledu nashoj etruskologiji.

Uchinili biste mi veliku uslugu ukoliko biste slali ono shto se u Sloveniji objavljuje u vezi nasheg predmeta.

Ukoliko ostanete pri tome da se i Vash kibernetski centar ukljuchi u ova istrazhivanja zajedno sa Galaksijom, moje je mishljenje da mozhete stechi medjunarodnu reputaciju i na ovom podruchju nauke. A poshto sam kod Vas upoznao veoma mlade i nadarene ljude koji zdravorazumski gledaju na stvari, ja u to i verujem.

Josh jednom srdachne pozdrave Vama i Vashem direktoru u ochekivanju Vashih novosti.

Srdachno Vash,

Radivoje Peshich.«

Namrech, ob svojem predavanju v Novi Gorici si je dr. Peshich ogledal tudi osrednji Izobrazhevani center rachunalnishke industrije ISKRA DELTE, ki je bil izredno dobro opremljen z zelo zmogljivimi rachunalniki in nadvse sodobno zasnovan. Bil je navdushen in v pogovoru se je rodila zamisel, da bi lahko v njegovem sklopu zasnovali posebno informatishko podprto enoto za raziskovanje evropskih civilizacij. Na osnovi teh pogovorov je pripravil pisno zasnovo:

 

»CENTAR ZA ISTRAZHIVANJE EVROPSKIH CIVILIZACIJA

 Ovaj Centar bi se bavio istrazhivanjem onih civilizacija koje su nastajale i razvijale se na podruchju Evrope i Mediterana i to posebno u periodu do hrishchanske ere.

Narochitu pazhnju Centar posvechuje sledechim oblastima:

1.   Istrazhivanje i utvrdjivanje geografskih prostora prema nastanku i razvoju pojedinih civilizacija, njihova prethodna i dalja kretanja. S tim u vezi Centar bi radio na izradi geografske mape koja bi hronoloshki obuhvatila sve narode i plemena koja su uchestvovala u stvaranju evropskih civilizacija.

2.   Geografija starih evropskih civilizacija bila bi povezana sa hronologijom veka trajanja pojedinih kultura i njihovih nosilaca.

3.   Posebnu pazhnju Centar posvechuje razvoju religije i mitologije, arhitekture i umetnosti, kao i drushtveno-ekonomskom zhivotu, stvaranju vechih drushtvenih zajednica i drzhave.

4.   Centar za istrazhivanje evropskih civilizacija smatra da je nastanak pisma i razvoj jezika od prevashodne vazhnosti za sagledavanje kljuchnih problema razvoja evropskih civilizacija u predistorijsko doba, pa prema tome ulazhe narochiti napor na istrazhivanju ove bashtine koju inache smatra nedovoljno istrazhenim i nedovoljno objektivno prikazanom u danashnjem prezentiranju praistorije.

5.   Centar se oslanja na dosadashnju arheoloshku dokumentaciju koja che naknadno biti otkrivena, pa s tim u vezi uchestvuje u radu arheoloshkih ekipa i istrazhivanju tog materjala.

5.   Centar vrshi kompjutersku obradu svih prikupljenih podataka, koristi i druge savremene metode za obradu materijala i utvrdjivanje njegove verodostojnosti.

7.   Centar saradjuje sa svim zainteresovanim nauchnim institucijama, organizuje javne nauchne diskusije i savetovanja i svoje materijale objavljuje ili preko svog godishnjaka ili kroz drugu formu informisanja nauchne i shire javnosti.

8.   U radu Centra angazhovani su iskljuchivo nauchni radnici iz pojedinih oblasti nauke kako iz zemlje tako i iz inostranstva.

9.    Tokom 1988 Centar radi na realizaciji dva osnovna programa:

     – izrada geografske mape rasprostiranja plemena i naroda na podruchju Evrope i Mediterana u predistorijsko doba;

     – izrada hronologije doseljavanja, nastanka i trajanja pojedinih kultura, odnosno njihovih nosilaca.

10.  Pored ovoga Centar radi i na manjim projektima koje utvrdjuje tokom godine u zavisnosti od interesovanja saradnika, pojedinih institucija i materijalnih moguchnosti.«

 Po tem poslednjem srechanju sva se she slishala po telefonu. Vendar pa so se stvari, na zhalost, neugodno zasukale. ISKRA DELTA je zashla v ekonomske tezhave, ki so se kasneje konchale s stechajem; jaz sem bil prisiljen poiskati drugo sluzhbo v Ljubljani, nove zadolzhitve in obilica drugega dela sta me odtegnila od te zamisli, ki je v prvotno zamishljenem okolju ni bilo vech mogoche materializirati. Z dr. Peshichem sem se she enkrat osebno srechal (verjetno) na pomlad 1990, ko me je obiskal v spremstvu dr. Milenka Popovicha in neke gospe. Potem pa sem izgubil stik z njim.

Vendar sem bil she enkrat, cheprav kar nekaj let kasneje, na poseben nachin povezan z njegovim imenom. Pater Ivan Tomazhich mi je napisal naslednje pismo:

 

»Dunaj, 5. veliki traven 94

Sposhtovani gospod Vuga!

Po dolgem chasu se ponovno oglasham, saj ne pozabim Vashih prizadevanj in Vashega doprinosa za uveljavitev spozanja slovenskih zachetkov. S skupnimi mochmi smo mnogo dosegli in bomo she. V tem chasu se je marsikaj zgodilo. Tudi neprichakovana smrt Mateja Bora. Na srecho mi je nekaj mesecev prej poslal shtudijo o etrushchanskih napisih, ki jo prevajamo v angleshchino, da bi jo objavili v angleshki izdaji knjige Veneti nashi davni predniki. Vendar je izid knjige she negotov, dokler ne najdem nachina za distribucijo.

V chedadskem Domu objavljam zhe nekaj chasa chlanke za italijansko javnost. Che mi bo urednishtvo naklonjeno, bom nadaljeval celo leto. Vam poshiljam, kar je bilo do zdaj objavljeno.

Rad bi prishel v stik s prof. Radivojem Peshichem. Ker ste Vi leta 1987 organizirali z njim predavanje v Gorici, morda imate njegov naslov. V tem sluchaju Vas prosim, da mi ga poshljete.

Vedno sem Vam hvalezhen za vso podporo, ki ste nam jo dali s spodbujanjem ter z lastnim raziskovanjem in spisi.

Zhelim Vam mnogo uspehov in Vas najlepshe pozdravljam.

Ivan Tomazhich«

 

Takrat she nisem vedel, da je dr. Radivoje Peshich preminil leta 1993. Patru Tomazhichu sem odgovoril:

 

»6. 5. 94

 Sposhtovani gospod Tomazhich!

Z velikim zadovoljstvom sem prebral Vashe pismo, saj zvesto spremljam in po svojih mocheh prispevam k "venetski stvari", h kateri je veliko pripomogel pokojni Matej Bor; njegovo izgubo bomo tezhko pogreshali.

Zadnje naslove g. Peshicha imam izpred nekaj let; che se ne motim, sva se zadnjich srechala 1990, ko je prishel v Novo Gorico she z enim gospodom, katerega naslov sta mi dala, da bi ev. lazhje prishli v stik, ko je v Italiji, zato ga vzemite s pridrzhkom.

Prof. dr. Radivoje Peshich (op. L. V.: naslov tu izpushcham),

dr. Milenko Popovich (op. L. V. : naslov tu izpushcham).

Trenutno se ukvarjam s preuchevanjem dela dr. G. K. Zipfa s Harvardske univerze, ki se je ukvarjal z relativno frekvenco glasov kot determinanto fonetichnih sprememb. V ta namen je sam analiziral (ali pa zbral analize drugih) vech jezikov, med njimi ni bilo slovenshchine, pach pa vrsta tudi slovanskih jezikov, med njimi "vendshchina", pri chemer ni preciziral, na kateri jezik pri tem meri – domnevam, da gre za Luzhishke Srbe. Jaz sem pa zbral vrednosti relativnih frekvenc glasov v slovenshchini iz literature, ki se ukvarja z informatiko. Domnevam, da je med vsemi jeziki s tega prostora na osnovi teh podatkov res velika sorodnost med slovenshchino in to "vendshchino ali luzhishko-srbshchino" na eni strani ter med slovenshchino in latinshchino na drugi strani (slednje se sklada s Sergijevim mnenjem, da je latinshchina nastala s sintezo protoslovanshchine in jezika staroselcev na Apeninskem polotoku).

O tem pripravljam tudi chlanek. Vesel bom vsakega Vashega sporochila, che pa se namerite kdaj na nash konec, ne odlashajte, da bi me obiskali.

Sprejmite prisrchne pozdrave!                                               

Lucijan Vuga«

  

O teoriji kontinuitete (TK) in Peshichevi teoriji o »chrkopisu iz Vinche«

 

V drugi polovici devetdesetih letih dvajsetega stoletja je v mednarodnih strokovnih krogih vzbudila veliko pozornost teorija kontinuitete, ki uposhtevaje najnovejsha arheoloshka, zgodovinska, genetska, lingvistichna, etnoloshka in druga dognanja utemeljuje bistveno kontinuiteto poselitve evropskega prostora vse od neolitika in v dolochenem smislu celo od paleolitika naprej. S tem v zvezi je treba uposhtevati migracije po zadnji ledeni dobi, ki pa so shle od juga proti severu, ne pa obratno!

Najvidnejshi predstavnik te shole zagovornikov teorije kontinuitete je Mario Alinei, dolgoletni profesor in emeritus univerze v Utrechtu, predsednik evropskega urednishtva Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, direktor in urednik revije Quaderni di semantica itd., ki je v dveh knjigah na skoraj dva tisoch straneh, objavljenih v letih 1996 in 2000, celovito podal in utemeljil nov pristop k obravnavanju zgodovine ter se izrecno opredelil proti konvencionalnim in nevzdrzhnim teorijam o t. i. preseljevanju ljudstev, za katero ni ne arheoloshkih ne drugih dokazov, je pa veliko dejstev, ki govore v prid teoriji kontinuitete, s katero je mogoche odpraviti celo vrsto neskladnosti in ochitnih "ideoloshkih konstruktov" (zlasti s strani nemshkih zgodovinarjev).

Teorija je bila zhe predstavljena na mednarodnih znanstvenih srechanjih in je prav spricho svoje nekonvencionalnosti ter trganja okovov dosedanjih paradigem povzrochila veliko vznemirjenje – na eni strani zavrachanje, na drugi strani pritrjevanje.

Teorija kontinuitete ima zagovornike zhe zelo dolgo, le da je bila zlasti v osemnajstem in devetnajstem stoletju v izraziti senci prevladujochih, zlasti nemshkih shol (dasi je bilo tudi tam najti pristashe teorije kontinuitete). Najsodobnejsha teorija kontinuitete je sistematichno nadaljevanje najnovejshih raziskav o izvoru Indoevropejcev, ki jih je v shestdesetih letih 20. st. zasnovala Marija Gimbutas s teorijo kurganov v prid chrnomorske inachice, v osemdesetih letih pa je lord Colin Renfrew to zamisel razvil v anatolsko teorijo indoevropskega izvora, in to na osnovi novih arheoloshkih in lingvistichnih (predvsem arhivi glinastih klinopisov na Blizhnjem vzhodu) odkritij.

Za shirshe slovensko ozemlje je zlasti zanimivo ugotavljanje, da so zhiveli nashi predniki zhe v davnini dalech proti zahodu v Alpah in da je v latinshchini she po tisochletjih mogoche zaslediti vplive slovanskih jezikov; to je mogoche rechi tudi za davne Venete. Za lingviste je npr. med drugim zanimiv izraz »veverica«, ki je izprichan pri Pliniju in katerega analiza podpira izjemne sklepe.

Sodobna teorija kontinuitete je nova paradigma paleolitske in neolitske poselitve Evrope, ki ji bomo morali tudi pri nas posvetiti veliko pozornosti na razlichnih specializiranih podrochjih znanosti, da bi ji dali svoj kritichni in ustvarjalni prispevek.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki.

 

O izvoru Indoevropejcev

 

V tem trenutku obstajajo o izvoru Indoevropejcev (IE) tri prevladujoche, a med seboj dokaj razlichne teorije.

Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar »tradicionalna«, temelji na zamisli, da so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi), torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te teorije, pokojna Marija Gimbutas, Litvanka delujocha v ZDA, je v shestdesetih letih 20. stoletja razvila svojo »teorijo kurganov«, po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman.    

Ekonomicistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z Vzhoda kot prinashalci revolucionarnega gospodarstva – novega nachina kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot domneva tradicionalistichna teorija; shlo naj bi tudi za zachetek neolitizacije Evrope. Najpomembnejshi predstavnik te shole je njen ustanovitelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta 1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem vzhodu, natanchneje v Anatoliji, in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva, shirili po Evropi.

Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK); po tej naj IE ne bi prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih skupin homo sapiensa, ki so se kot prishleki iz Afrike naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela, ki ga sprejmemo o razvoju homo sapiensa). To teorijo je razvil v drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch na univerzi v Utrechtu; med drugimi ga podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte. Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj sedanjih ozemljih zhe v paleo-mezolitiku; v posebnem oziru so torej Slovani zhe tedaj zhiveli na obmochju jugovzhodne Evrope ter so se odtod selili proti severu, se pravi, da so tod zhiveli tudi Slovenci, ki pa so nekoch segali globlje v Italijo in vse do Shvice.

Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo nikoli ni podvomila o »veliki selitvi narodov« (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a) kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki je za nekaj tisochletij premaknila prazgodovinska dogajanja v Evropi, za katero je bil na ta nachin  priznan kulturni razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in metodoloshke vrste glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim »migracijam ljudstev« kot prednostnim razlagam za vsakrshne velike spremembe, tudi za zamenjave jezikov, se sedaj celoten razvoj evropske prazgodovine jemlje kot notranjo evolucijo s socialnimi in ekonomskimi protislovji ter z razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. She vech: na podlagi vse bolj natanchnega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razsezhnosti v novejshem chasu, se pravi tako v halkolitiku kakor v neolitiku.

Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar s pomembnimi posledicami za preuchevanje tistih evropskih ljudstev, ki jih imenujemo uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija izhajala iz domneve, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma novejshem chasu ter so nadomestila dotedanje prebivalce, podobno kakor naj bi IE nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o »uralski kontinuiteti« v severovzhodni Evropi, to pa sprejemajo tako arheologi kakor jezikoslovci ter je zhe postalo del sploshne kulturne osveshchenosti. Gre za trditev, da so vsa uralska ljudstva potomci skupin homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja (holocen), naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.

Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je Renfrew nadomestil z revolucionarno tezo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, marvech preprosto le prvi poljedelci, ki so prishli iz zahodne Azije, akulturirali evropske mezolitske lovce in nabiralce ter zaradi svoje vishje kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem nesprejemljive, temvech z uveljavljanjem naprednejshega poljedelstva, ki je dajalo vechje gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo; to je IE prishlekom dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s tem so prevladali in razshirili svoj jezik tudi na ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija sicer zajema tudi nova znanja v metalurgiji (baker, bron), v obdelavi in uporabi gline itd.

Toda medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede »uralske kontinuitete«, je Renfrewova teorija presenetljivo naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na tradicionalno »veliko preseljevanje« bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne sovpada z naselitvijo IE. Na podlagi take kritike Renfrewove sicer napredne teorije so (Alinei in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega: (a) obe pomikata datacije za vech tisochletij dalech v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih predstav o jezikovnem razvoju na evropski celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei, poglavitni zagovornik TK, med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, to pa je za preuchevanje Venetov izjemnega pomena.

 

Veneti v luchi teorije kontinuitete

 

Po Renfrewovem mnenju so bile prve evropske neolitske kulture na razlichnih obmochjih celine obenem tudi kulturna manifestacija razlichnih jezikovnih skupin. Iz tega izhaja, da prvi pojav etnolingvistichne skupine, ki jo tradicionalno (!) oznachujejo kot italsko (torej tisto, ki zajema tudi latinshchino, osko-umbrijshchino, venetshchino [?!] in druge manjshe jezike, sochasne s kulturo vtisnjene ali kardialne lonchevine, ki je dobila ime po znachilnem okrashevanju keramike, pogosto izvedenem z robom shkoljke, imenovane cardium), ki se od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht. naprej razshirja po vsem osrednjem in zahodnem zgornjem Sredozemlju, od Dalmacije do portugalskih obal na Atlantiku, sovpada s sochasnim shirjenjem agropastirstva.

Po teoriji kontinuitete (TK) ta domneva ostaja popolnoma veljavna; dobiva celo dodatne podkrepitve, saj je zhe pred razshiritvijo omenjene lonchevine za celotno severno Sredozemlje znachilna homogenost kultur ne le v mezolitiku (kulture, imenovane sauveterian in castelnovian), ampak zhe ob koncu paleolitika (s kulturo, imenovano epigravetian). Chasovna odmaknjenost italske, po TK italidske/italoidske (!), torej nekakshne preditalske ali italskim sorodne jezikovne skupine, se s tem she povechuje. Vendar pa se v obeh teorijah poglavitna posledica pripisovanja znachilne keramike italski/italoidski skupini kazhe v dejstvu, da smo s tem prisiljeni sprejeti obstoj ne le latinshchine in drugih italskih/italidskih jezikov, kar jih poznamo, vse od neolitika naprej, ampak tudi drugih sorodnih jezikov v Dalmaciji, juzhni Franciji in na Iberskem polotoku, ki so nedokumentirani. To je presenetljiv zakljuchek za historichno lingvistiko, ki bi tako morala sprejeti ne le zamisel, da je imela latinshchina svojo vechtisochletno predrimsko predzgodovino, ampak tudi, da Rim ni bil zachetnik zgodovine neolatinskih jezikov, marvech le pomembno poglavje v njihovem razvoju, ki se je zachel shest tisoch let prej. Spricho teh argumentov je Alinei uvedel nov pojem za latinshchini sorodne jezike – italidski ali italoidski jeziki; s tem je hotel poudariti, da po tem zgodovinskem scenariju, ki je skupen Renfrewovi in teoriji kontinuitete (TK), Italija predstavlja le del celote, zajemajoche tudi juzhno Francijo, Iberski polotok in Dalmacijo.

Podobno kakor za italoidsko skupino velja po njegovem tudi za germansko, keltsko, grshko, slovansko itd. skupino. Vse te jezikovne skupine naj bi poseljevale svoja zgodovinska in (v glavnem) sedanja ozemlja zhe najmanj v neolitiku, delno celo v paleolitiku, in so dozhivele vech tisoch let starejshi razvoj, kot to domneva tradicionalna zgodovina; to velja tako po teoriji Renfrewa kakor po TK, le da so po TK imele vse te jezikovne skupine she starejsho zgodovino.

 

Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri:

(1) »Teorija kurganov« pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA; to teorijo (iz shestdesetih let 20. st.) krepko podpira drugi vidni arheolog J. P. Mallory s trditvijo, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji jezikoslovci izvajajo iz prvotno enotnega indoevropskega jezika razmeroma pozno diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov.

(2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter da je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, temeljecho na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutasove; shlo je namrech, kar je she posebej pomembno,  za difuzijo, ne pa za nasilno, ali celo genocidno shirjenje nove kulture.

(3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa,  nadgradil njegove ugotovitve v kombinaciji s tezami priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let ter razvil novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od dotlej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew; to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorila troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v III. tisochletju obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni, cheprav priznano  indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje dosti od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu. Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, kot odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in na njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli mozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei, in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« – V tem navedku je mozhno slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij geneze Indoevropejcev…

Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd. (da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd.), seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi skupaj obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne ter da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti le s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, she vech – da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu. Vendar pa prof. Alinei o Venetih meni, da so sicer dobili ime od slovanskih Venetov, ker so zhiveli v njihovi neposredni soseshchini, in tudi slovenske jezikovne ter kulturne vplive lahko zaznamo pri njih, a po njegovem so Veneti genetsko Italoidi/Italidi, to pa ni isto kot Italiki, kakor izrecno opozarja, poudarjajoch, da so Italiki kasnejsha tvorba, iz chesar sledi, da so bili Veneti preditalsko ljudstvo, ki je po Alineijevem mnenju dozhivelo slovenski vpliv.

 

 

Peshicheva teorija in teorija kontinuitete

 

Ker dr. Peshich izhaja iz arheoloshkih odkritij na Balkanskem polotoku, konkretno iz nahajalishch v Lepenskem viru, pri postavljanju svoje teorije o zgodnjem razvoju pisave na teh jugovzhodnih prostorih Evrope, je treba njegovo teorijo soochiti s TK.

Peshichevega dela tu ni potrebno posebej predstavljati, vendar se v osnovnih hipotezah sklada s TK. Tako pravi (PESh, str. 22-25): »Na gotovo chetrdeset lokaliteta shirom Balkana, jedna bogata riznica pisanog materiala nije bila samo svedochanstvo visokog stepena pismenosti sveta iz perioda neolitika, vech je pruzhila i obilje dokumentacije o visokom stepenu njegove svesti. Sve je to pruzhalo moguchnost da se taj svet sagleda u pravoj svetlosti koja odbacuje inache uvrezhene predrasude i domishljanja o njegovoj duhovnoj zakrzhljalosti … Istorija je potvrdila da vreme smenjivanja koncepcija ujedno znachi i vreme preotimanja tekovina civilizacija. Takav je sluchaj i sa balkanskom razgrabljenom civilizacijom. Gotovo deset hiljada godina svet ne mozhe da se snadje u sopstvenim projekcijama … Godine 1987. u Milanu je dokumentovano obrazlozhen sistem tog pisma koje je, prema prvom najbogatijem nalazishtu, dobilo naziv Vinchansko pismo … kao slovno pismo nastalo u VI milenijumu, ushlo je u enciklopedije i predmet je izuchavanja na univerzitetskim katedrama Evrope … Stara hronologija … morala je ustupiti mesto novoj bez roptanja … Vinchansko pismo je poteklo iz svog sistema i trajalo u svom sistemu, a sistem pisma su Etrurci ispravno nazivali elementa, shto znachi azbuka … arheoloshka otkricha nastala na podruchju izmedju Dnjepra i Dnjestra, poznata kao Tripoljska kultura, koja dokazuje da se populacija o kojoj je rech shiri preko Balkana, sve do Krita i sastavljena je uglavnom od slovenskih plemena. Nauka se, naravno, ne oslanja samo na Tripoljsku kulturu da bi zakljuchila kako su Sloveni tri hiljade godina pre Hrista zauzimali prostranstva na liniji Dnjepar-Dnjestar-Balkan-Krit.«

 

Z nekaj navedki pa naj osvetlimo she, kaj o Balkanskem prostoru pravi eden poglavitnih tvorcev TK Mario Alinei (ALI 2), ker je TK v vzponu prav od leta 1995 naprej in ni dovolj poznana.

»V skladu s TK (ALI str. 197 in naprej) lahko reshimo problem v luchi stabilnosti kulture na tem prostoru, kar je v popolni harmoniji z arheoloshko dokumentacijo. Vemo, da se je proces neolitizacije v Evropi zachel prav na Balkanskem polotoku (sprva v Egeju in nato v notranjosti) proti sredini VII. tisochletja pr.n.sht. Od tod se je v razponu okoli 2.500 let razshirila vzdolzh Donave ter je dosegla vzhodno in srednjo Evropo v drugi polovici V. tisochletja pr.n.sht. Prvi obsezhni kulturni neolitski kompleks balkanskega obmochja z njegovimi nadaljnjimi odrastki [Lichardus & Lichardus 1985. 242, 253, 311 i.n.] lahko podrobneje razdelimo v tri velike enote, ki jih bolj ali manj zlahka identificiramo s prav toliko jezikovnimi skupinami: 1) tesalska in makedonska kultura iz Proto-Sesklo, ki se nadaljuje v Sesklo in Dimini, ki jo lahko identificiramo kot grshko skupino; 2) kulture "obarvane keramike" iz Anzabegovo-Vrshnik v Makedoniji, Starchevo v Srbiji, Körös/Criº na Madzharskem in v Romuniji ter Karanovo I v Bolgariji; kasneje nadaljevane v Vinchi (Srbija, Madzharska in Romunija), Veselinovo (Bolgarija), Dudeºti in Bojan (Romunija) prepoznamo kot juzhnoslovanske; albanske kulture "obarvane keramike" iz Vashtemi-Podgornie in Kolsh, ki jim sledi Chakran in she kasneje Maliq; iz te poslednje sami albanski arheologi izvajajo izvor Ilirov … (str. 198). Ni nakljuchje, da so se zhe zelo zgodaj bistveno diferencirale grshka, slovanska in ilirska kultura … (str. 199). Med Slovani je prishlo le do skromne (op. L. V.: lingvistichne) diferenciacije: che je na grshkem in juzhnoslovanskem obmochju obstajala stabilnost in kulturna kontinuiteta od neolitika do predzgodovine, lahko po eni strani postuliramo kontinuitetni odnos med neolitskimi grshkimi skupnostmi – najstarejshimi v Evropi nasploh – in bodocho mikensko civilizacijo v bronasti dobi, po drugi strani pa postaja upravicheno eliminirati tradicionalno tezo o "veliki selitvi" Slovanov kot etnogenetskem modelu, saj ga moramo nadomestiti z drugim v skladu z ostalimi indoevropskimi skupinami.«

Nedvomno je zelo zanimivo tudi, kako TK gleda na t. i. (geografsko) severnoslovansko skupino. Alinei o tem pishe:     

»Ta severnoslovanska skupina po TK obstaja od mezolitika (str. 199), agro-pastirsko neolitsko kulturo sta tja uvedli dve skupini, nosilki »obarvane keramike«: a) prva v danashnjo Ukrajino in Moldovo, kamor je prishla s spodnje Donave in z Balkana, ti poljedelci so izoblikovali kmetijske kulture Bug-Dnester in nato Tripolje [Telegin, 1994, str. 376] … ki jih razberemo kot slovanske mejne kulture, ki so bile na Krimu in na vzhodu ob Dnepru v stiku z altajskimi kulturami,  etnichno in kulturno povsem razlichnimi [Chernik, 1992, str. 37-42]; b) v karpatskem bazenu pa so agro-pastirstvo vpeljale skupine poljedelcev iz kulture Körös/Criº, ki so prishle iz Madzharske in Romunije [Telegin, 1994, str. 376], po teoriji TK so bili tudi ti slovanskega jezika. Prva neolitska kultura druge generacije, ki odslikava enotnost karpatske in tiste, ki ji pravimo Lengyel (Madzharska), se je iz juzhnega dela karpatskega bazena, kjer se je rodila, razshirila vzdolzh Donave na prostoru, ki je pretezhno slovanski: na juzhnem Slovashkem, v spodnji Avstriji, na Moravskem, Poljskem, v Shleziji, na Cheshkem in v juzhni Nemchiji.  

Ta zachetna diferenciacija, zdruzhena z onimi kasnejshimi v teku razvoja na obeh obmochjih, nam omogocha ustrezno razlozhiti diferenciacijo med zahodnimi in vzhodnimi Slovani; to torej nista dve veji predhodno enotne skupine, temvech sta rezultat dveh razlichnih procesov. V osnovi torej ni obstajala neka »severna slovanshchina«, ampak je shlo za razlichici juzhne slovanshchine, ki so se jima pridruzhili vplivi razlichnih superstratumov. Kultura Lengyel, tudi v svojem imenu, ima velik pomen za dolochitev tega prostora k slovanski skupini.«

Iz teh navedb je popolnoma jasno, da so po TK severni Slovani izshli iz juzhnih Slovanov in ne obratno, kot se obichajno misli. Toda gre she za druge navedbe, ki kazhejo na povsem drugachen pogled na genezo Slovanov: vzrok je razvoj metalurgije, tehnologije brona. She enkrat moramo bralca opozoriti, da je celotna argumentacija TK zelo obsezhna; sam Mario Alinei je v svojem poglavitnem delu Origini delle lingue d'Europa« to obdelal na 2000 straneh, poleg tega pa je izdal vrsto drugih razprav.

Na str. 200 (ALI 2) pishe:

»Tudi glede nastanka metalurgije ima balkanski prostor (po TK pretezhno slovanski) temeljno vlogo. Zadnje arheoloshke raziskave so pokazale, da je najstarejsha evropska metalurgija – ta sicer izhaja iz Anatolije – tista, ki jo je ruski arheolog Jevgenij N. Chernik, najpomembnejshi strokovnjak s tega podrochja, imenoval "metalurshka halkolitska balkansko-karpatska pokrajina". Prvi prazgodovinski rudniki so na prostoru, ki je danes slovanski, v Srbiji in Bolgariji … (str. 201). Enako kakor se je zgodilo z inovacijo neolitskega gospodarstva, se je iz tega balkanskega ognjishcha razshirila metalurgija proti severu, po istih poteh, po katerih se je shirilo agro-pastirstvo v karpatski bazen in v ukrajinsko Tripolje, od koder je metalurgija prishla tudi do azijskih nomadskih pastirjev, ki so jo razvili po svojih povsem izvirnih nachinih, pri chemer so sposobni mojstri dosegli izjemno in razpoznavno metalurshko proizvodnjo, v nasprotju z evropsko metalurgijo, ki je pretezhno uporabna in industrijska. V kontekstu medsebojnih izmenjav so bojevnishke nomadske kulture iz azijskih step, zlasti kurganska (grobi pokopi v jamo z gomilo), v nekem trenutku vpeljale v vzhodno Evropo svoje temeljne inovacije: uporaba konj za jahanje ter patriarhalno in bojevnishko ideologijo, ki so jih bile pripravljene sprejeti tedaj na to zhe pripravljene evropske druzhbe poznega neolitika. Lastna evropska prilagoditev teh ekonomskih in ideoloshkih inovacij je dala kulture "vrvichaste keramike" in "bojne sekire" … meshano kmechko gospodarstvo, ki je tipichno evropsko, in bo kasneje omogochilo nastanek grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma. Prve balkanske metalurshke kulture so torej juzhnoslovanske [podchrtal L. V.], so bolje ohranile stik s preteklostjo in so zato blizhje prvotni slovanshchini; cheshka metalurshka kultura je zahodnoslovanska, medtem ko je tripoljska ukrajinska kultura vzhodnoslovanska, od tod se je metalurgija razshirila na obmochje Altaja.«

 

Prof. Alinei opozarja tudi na poljedelsko tehniko krchenja polj in prahe. Pri tem analizira besedno druzhino ledina (str. 202-203): »Madzhari uporabljajo za Poljake etnonim lengyel (beri: lendzhel), ki je dal ime prvotni neolitski kulturi, to ime so si izposodili pri slovanskem imenu za Poljake Ljach [Vasmer], ki je skrajshana oblika *ledeninъ "Neulandbewohner", "colono di terra dissodata", "naseljenec na izkrchenem zemljishchu". To izposojenko pri Madzharih njihovi jezikoslovci datirajo pred t. i. Honfoglalas, torej v madzharsko prazgodovino. Izraz je izprichan tudi v stari srbshchini in hrvashchini Leðanin "Poljak", kar daje v madzharshchini Lengyel "Poljak" in grshko-bizantinsko Lenzanenoi (v mnozhini), krimskotatarsko Läh "Poljak" [Vasmer] kakor tudi arabsko Laudzaaneh "Poljak". Vsi ti leksemi izvirajo iz praslovanshchine: *ledo "Rodung, Neuland", "maggese", rusko ljada "mit jungem Holz bewachsenes Feld, Neubruch, Rodeland", ukrajinsko l'ado, belorusko lado, starorusko ljadina itd., bolgarsko leda, ledina "aue, Berg wiese", srbsko in hrvashko ledina "Neuland", slovensko ledina, cheshko lada, lado "Brache", slovashko lado, poljsko lad "Land", zgornjeluzhishko lado "Brache", spodnjeluzhishko ledo, shvedsko v istem pomenu (linda "Brachfeld") in germansko za "zemlja, dezhela". Baltski pojem, kot je v stari prushchini lindan "dolina", ne sodi v to semantichno izogloso. Po tradicionalnem gledanju je preprosto nemogoche razlozhiti konstelacijo tako razlichnih pomenov ter ujemajocho se konvergenco jezikov, izhajajoch iz izraza za ledino, krchevino. Po scenariju TK pa postane ta leksichna druzhina kljuchna za razlago, ker: 1) prehod od ledine, "nanovo izkrchenega zemljishcha", na "zemljo, dezhelo" z razvojem "prebivalec na izkrchenih zemljishchih" ter etnonim "poljak" lahko postavimo v okvir poljedelske predzgodovine; 2) kazhe nam tudi razshirjenost temeljne tehnike izvora in razvoja kmetovanja, ki je kolobarjenje kultur na osnovi prahe, na dveh razlichnih etnolingvistichnih podrochjih: na ozemlju Slovanov (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi narodi, ki so razvili poljedelstvo) in na ozemlju Germanov (ki so  poljedelstvo prevzeli od Slovanov); 3) ta tehnika iz zachetkov poljedelstva je arheoloshko dokumentirana prav v kulturah LBK in Lengyel v srednji Evropi, torej natanchno na obmochju, ki gre od Nemchije na Madzharsko, chez Cheshko, Slovashko in juzhno Poljsko; 4) Poljska ne bi mogla biti vkljuchena v to izogloso z lastnim etnonimom, che ne bi imela slovanskega jezika v trenutku te konvergence … (str. 204). Dejansko prisotnost te leksichne druzhine predstavlja dokaz, po mojem mnenju, ne le za prisotnost Slovanov na tem podrochju, ampak tudi za koeksistenco zahodnih Slovanov (Poljakov, Chehov, Slovakov) in Germanov na karpatskem nevralgichnem podrochju, stichishchu vzhodne in zahodne Evrope v obdobju razvoja kulture Lengyel, LBK-Linienbandkeramik, ceramica lineare in njene naslednice TRB-Trichterbecher, vaso imbutiforme, tj. lijakasti vrch (slednja je odgovorna za uvedbo poljedelstva v Skandinavijo), ki sta prav tisti, ki ju TK pripisuje zahodnim Slovanom in Germanom.« 

 

 

Povzetek

 

1.  Po TK so zhe v mezolitiku, neolitiku v Evropi zhivela ljudstva bolj ali manj na sedanjih ozemljih kot danes; izrecno to velja za juzhne Slovane.

2.  Po TK ni bilo nobenega srednjeveshkega priseljevanja Slovanov izza Karpatov na Balkan in v srednjo Evropo, zato, kar se tiche Slovanov, ni mogoche vztrajati pri konvencionalni naselitveni teoriji za srednji vek; to je tudi ena od Peshichevih predpostavk.

3.  Po TK so se juzhni Slovani postopoma razshirili proti severni, srednji in zahodni Evropi, nikakor pa ne velja obratno, da bi prishli s severa.

4.  Neolitsko poljedelsko revolucijo in metalurgijo so z Balkana zanesli Slovani tudi h Germanom in v Alpe.

5.  Slovani so med drugim vplivali na etnogenezo ljudstev severovzhodne Italije in vzhodnih Alp; izrecno je to recheno za Ladince vse do Shvice, medtem ko so po mnenju Alineija jadranski Veneti v severovzhodni Italiji genetsko Italidi, ki pa so bili v tesnem neposrednem stiku s Slovani, od katerih so dozhiveli dolochen kulturni vpliv ter so od njih prevzeli ime.

6.  Peshich opozarja na balkanski izvor pisave, to pa je v soglasju s TK, po kateri je neolitska kulturna revolucija napredovala z juga proti severu in zahodu.

 

 

 

LITERATURA:

(Tu so navedena le najpomembnejsha in celovitejsha dela, ki se nanashajo izkljuchno na izvajanje v pogl. Dodatek.)

 

1. (ALE) – ATLAS LINGUARUM EUROPAE / (Perspectives nouvelles en géolinguistique), Mario Alinei, president et coll. – Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comité International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol. 1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990.

2. (CAL) – DIZIONARIO LATINO-ITALIANO, Ferruccio Calonghi; Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3. (BAT) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, Carlo Battisti-Giovanni Alessio; G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4. (ERN) - DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, A. Ernaut et A. Meillet; Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5. (CAM) – VOCABOLARIO LATINO-ITALIANO e ITALIANO-LATINO, G. Campanini / G. Carboni; G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6. (BRA) – LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR, Franc Bradach; Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7. (ZIN) – VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Nicola Zingarelli; Zanichelli Ed., Bologna, 1988.

8. (ALI/1) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 1, Mario Alinei; Il Mulino Ed., 1996;

(ALI/2) – ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol. 2; 2000.

(ALI/3) – L'etnogenesi Ladina alla luce delle nuove teorie sulle origini dei popoli indeuropei, Mario Alinei, Universita di Utrecht; by Institut Ladin »Micura de Rü«, San Martin de Tor, 2000.

9. (COR) – DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli; Zanichelli, Bologna, 1991.

10. (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

11. (FOR) – LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin; Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

12. (SER) – LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Giuseppe Sergi; Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

13. (SEM/1) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano; Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

(SEM/2) – LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

14. (VUG) – JANTARSKA POT, Lucijan Vuga; Zalozhba Humar, Bilje, 2000.

15. (GUI) – EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

16. (ANEW) – Altnordisches Etymologisches Wörterbuch, Jan de Vries, Ed. E. J. Brill, Leiden, 1977)

17. (DES) – Toponomastica e archeologia del Friuli prelatino, Cornelio Cesare Desinan, Ed. Biblioteca dell'Immagine, Pordenone, 1990.

18. (ESSJ) – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU/MK, Ljubljana, 1995.

19. (RIX) – Rätisch und Etruskisch (Innsbrucker Beiträge zur Sprachwissenschaft. Vorträge und Kleinere Schriften, 68), Helmut Rix , Innsbruck, 1998.

20. (CON) – Les Slaves, Francis Conte, Ed. Albin Michel s.a., Paris, 1986.

21. (REN) – Before Civilization, Colin Renfrew, Cambridge University Press, 1979.

22. (BOA) – The Cambridge Ancient History, viol. III, part. I, The Prehistory of the Balkans; the Middle East and the Aegean World,  J. Boardman, I. E. S. Edwards, N. G. L. Hammond and E. Sollberger; Cambidge University Press, Cambridge, 1982.

23. (PESh) – Vinchansko pismo i drugi gramatoloshki ogledi, Radivoje Peshich, Peshich i sinovi, Beograd, 2001.