Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

SLOVENSKE CHRTICE IZ ARGENTINSKEGA INDIJANSKEGA SVETA

 

Tone Brulc: Shepetanje shkratov

Chrtice iz argentinskih logov z dolenjskim navdihom.

Drushtvo 2000, Ljubljana, 2010, 134 strani

 

Leta 1996 v Buenos Airesu umrli Tone Brulc se je zachel kot pisatelj razmeroma pozno oglashati v javnosti. V Hrushici pri Novem mestu leta 1927 rojeni zdomski avtor ni pripadal vodilni skupini akademsko izobrazhenih emigrantskih piscev in kulturnih organizatorjev pri Slovenski kulturni akciji. Dolgo vrsto let je delal v steklarni v mestu Avellaneda, vendar se je kot samouk s prebiranjem knjig, revij in chasopisov v razlichnih jezikih stalno izobrazheval in izpopolnjeval. Ta zhivljenjska pot je zaznamovala tudi njegovo literaturo. Brulc je bil samosvoj samohodec. Slovensko in tujo stvarnost je opazoval iz neprivilegiranega zornega kota tako imenovanega »malega chloveka«, ki je vedno znova nemochna zhrtev in plen najrazlichnejshih prisil s strani vodilnih elitnih struktur.

Shele po upokojitvi se je zachel z lastnimi literarnimi prispevki oglashati v javnosti. Po posameznih literarnih objavah in priznanjih v razlichnih slovenskih emigrantskih in zamejskih revijah in chasopisih sredi osemdesetih let prejshnjega stoletja je shele kot petinshestdesetletnik leta 1993 pri ljubljanski zalozhbi Mihelach izdal svojo prvo leposlovno knjigo, zbirko novel in chrtic Vardevanje angelchka. Zhe v tej knjigi ne opisuje le zhivljenja slovenskih izseljencev v Argentini (z dodatnimi reminiscencami na nekdanje zhivljenje v Sloveniji), temvech s kritichno analizo posega v sploshno argentinsko stvarnost, she posebej pa ga zanima usoda in kulturna zgodovina na rob druzhbe odrinjenih ostankov indijanskih rodov, ki so bili prvotni prebivalci Juzhne in Severne Amerike.

Tudi v obeh naslednjih proznih publikacijah – Judezhevi groshi in Argentina, ki ju je pripravil za tisk zhe ob koncu zhivljenja, Brulc s subjektivnim emocionalnim zanosom pa tudi z izjemno kritichnostjo v valovitih, velikokrat le fragmentarno povezanih sklopih opisuje tragichno epopejo slovenskega zdomstva, kot se je zachela v grozotah vojashkega spopada med domobranci in partizani med drugo svetovno vojno v Sloveniji ter se konchala v protikomunistichnem emigrantskem zdomstvu sredi vzponov in padcev povojne Argentine.

Shepetanje shkratov je chetrta Brulcheva knjiga. V njej je Andrej Rot zbral shtirinajst Brulchevih chrtic in krajshih novel z za slovenske razmere neobichajno indijansko in sploshno argentinsko tematiko. Ta zbirka kratke pripovedne proze znova poudarja samosvojost Brulchevih motivov in tem. Z izostrenim obchutkom za mite in duhovne posebnosti magichni usodnosti predanih animistichih praprebivalcev Amerike se zna Brulc priblizhati posebnostim indijanskega zhivljenja. S posluhom pristopi k drugachnostim indijanskega dozhivljanja sveta. Tipa v notranjost indijanske dushe in s smislom za najznachilnejshe odtenke njihovega dushevnega zhivljenja zarishe psihograme svojih protagonistov. Bralca odpelje v tuje svetove starih mitov, skozi katere se v magichni svetlobi zrcali usodnost in nevarnost chloveshkega bivanja. Poleg tega nas v razlichnih tekstih seznani z zhivljenjem stare podezhelske Argentine, z velikimi kmeti, govedorejskimi baroni, veleposestniki ter njihovimi delavci in sluzhabniki. Ti opisi niso le slikoviti, temvech so velikokrat tudi etnoloshko  zanimivi.

Zhe v prvem tekstu Smrt na reki Paraná nas Brulc odpelje v eksotiko tropske juzhnoamerishke vodne pokrajine in nas napolni s spretno predstavljeno atmosfero drugachnosti. Ne le, da nas pouchi o nachinih ribarjenja ob veliki reki, temvech nas obenem v obliki napete zgodbe, ki jo ob pechenih ribah pripoveduje don Reynaldo Ramírez, seznani z grozno smrtjo samotarskega posebnezha Ramóna, ki je pri ribolovu padel s cholna v reko in so ga pozhrle piranje: »Same gole kosti so ga bile ... Piranje so dobro opravile svoje delo ...«

V chrtici Gospod sonca s smislom za drazhljivo ironijo razplete pustolovsko zgodbo divjega shkotskega rdechelasega mornarja. Ta se med sluzhbo na rechni ladji srecha z Indijanci in z radozhivim dekletom Filomeno, ki mu rodi rdechelasega otroka. S to realizacijo v konkretnem svetu navadnih ljudi pa stari indijanski mit o rdechelasem bogu sonca izgubi svoj skrivnostni pridih.

Pisatelj svojih tekstov iz vcherajshnje in danashnje Argentine in Juzhne Amerike ne prepleta le z bujno indijansko mitologijo, z legendami, vrazhami in praznoverjem starih domorodcev, temvech jih hkrati izpostavi na obmochja vsemogochne in grozne narave, polne neposrednih nevarnosti, a vendarle tudi velichastno lepe in neznosno privlachne. Svet Brulchevih protagonistov zhivljenjskega dogajanja je obdan s paralelnim svetom duhov in shkratov, polbogov in magichnih zhivali s chloveshkimi lastnostmi in usodnostno onostransko mochjo, ki odlocha o zhivljenju in smrti. V tekstu Volkodlak ima veliki kmet Aristótelo sedem sinov, toda najmlajshi »je nekam chuden«. Mogoche se ponochi spremeni v velikega psa, zato potepushkih psov ne smemo streljati.

 

Sredi mogochne narave na vsakem koraku ob nepravilnem vedenju prezhi smrt, toda najhujshi sovrazhnik zhivljenja je bil, kot nam uchinkovito pripoveduje ta Brulcheva zbirka nenavadnih chrtic, pohlep shpansko-argentinskih priseljencev po bogastvu in oblasti, ki kljub lepim besedam o krshchanskem bogu in vseh svetnikih ni poznal usmiljenja. V zgodbi Presajanje zdravja pisatelj v tem smislu opishe boj za najrodovitnejsho zemljo, ki so ga v drugi polovici 19. stoletja vodili argentinski veleposestniki s pomochjo banke pokrajine Buenos Aires proti razlichnim indijanskim rodovom.

Hudomushno zanimiva in obenem kruta je zgodba o nezazhelenem otroku Zaradi dedovih brkov – z dodatkom iz starega argentinskega vojashkega zhivljenja, kot ga med drugim spoznamo iz ukaza generala Garcíe Irarzábala z dne 21. septembra 1852: »Sporocham, da je vojak Robustiano Ruiz odlikovan za hrabrost in pogum pred sovrazhnikom z medaljo prve stopnje za hrabrost. Uposhtevajoch, da ima najdaljshe in najlepshe brke, da je to milost bozhja, (...) ga imenujemo za desetarja od danes naprej (...) Vsem (...) pa je od danashnjega dne prepovedano kvariti od Boga dani okras mozha, ki so brki, zato bo vsakdo, ki ga bom nashel obritega, kaznovan.«

Tu in tam se v Brulcheve zgodbe, ki so, kot preberemo v podnaslovu knjige, »chrtice iz argentinskih logov z dolenjskim navdihom«, ujame tudi kaj slovenskega. V zgodbi Med romarji in svetniki je eden od shtudentov, ki raziskujeta spoj indijanskih obichajev in katolishke argentinske tradicije, Slovenec.

Nekateri Brulchevi teksti pritegnejo zaradi izvirne in duhovite neposrednosti, drugi, nekoliko manj uchinkovito oblikovani, delujejo bolj kot fragment. Iz vseh shtirinajstih chrtic pa sije pisateljevo zanimanje za posebne usode, njegova naklonjenost zapostavljenim, izkorishchanim in preganjanim ljudem. Poleg mitoloshkih usodnostnih zgodb Mocheradovo mashchevanje, Prodajalci sanj, Hudicheva slina ali lasje Device Marije, Na kozlichka ne pozabi in Mashchevanje groba sta ob koncu objavljeni she dve kozmoloshki indijanski zgodbi o Veliki temi in Vesoljnem pozharu. Dodan je tudi besednjak tujih besed, saj pisatelj v svoja besedila vpleta veliko indijanskih izrazov in shpanskih besed, to pa na trenutke otezhuje razumevanje in branje. Zbirko Brulchevih chrtic, ki jih krase risbe z indijansko tematiko znane, v Argentini umrle slovenske slikarke Bare Remec, dopolnjujeta spremna eseja Andreja Rota o pisatelju Brulcu in o omenjeni slikarki, dodan pa je tudi ljubeznivi zapis pisateljeve hcherke Alenke Nezhke Brulc o ochetu.