Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

POGLED NA SLOVENSKO LITERATURO V DRZHAVAH EVROPSKE UNIJE

(Predzgodovina, sedanji polozhaj in perspektive slovenske knjizhevnosti v drzhavah EU)

 

Kratek zgodovinski zaris

 

Polozhaj slovenskih pisateljic in pisateljev v globalnem evropskem prostoru oziroma v danashnji EU se po svojih strukturalnih pogojenostih razlikuje od polozhaja, v katerem se nahajajo slovenski avtorji v Argentini pa tudi v ZDA, Kanadi ali Avstraliji. Za slovenske pisce na izvenevropskih chezoceanskih podrochjih je bila in je znachilna mochnejsha vkljuchenost v shirshi kontekst tamkajshnjih slovenskih skupnosti, v izseljenska oziroma emigrantska drushtva s shtevilnimi lastnimi kulturnimi iniciativami, literarnimi in drugimi prireditvami in marsikdaj tudi z lastnimi glasili. Posebno v Argentini je slovenska literarna in duhovna misel dobila pred shestinpetdesetimi leti poseben zagon z ustanovitvijo Slovenske kulturne akcije in kulturne revije Meddobje, ki je povezovala shtevilne v Argentino po drugi svetovni vojni priseljene zdomske (pretezhno katolishko usmerjene) avtorje v skupnem hotenju za kvalitetno oblikovanje slovenske kulture in literature. V she izhajajochi reviji Meddobje so poleg tega sodelovali oziroma v posameznih primerih she sodelujejo (cheprav je energija literarnega poslanstva zaradi odmiranja v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zelo aktivne prve generacije povsod po svetu bistveno oslabela) izseljenski avtorji iz drugih drzhav obeh Amerik, iz Avstralije in Azije in v posameznih primerih tudi iz Evrope – in Slovenije.

Vendar so bili slovenski izseljenski oziroma emigrantski avtorji v Evropi v mnogih karakteristichnih primerih nekakshni osamelci, saj se je njihov polozhaj po odhodu glavnine slovenskih protikomunistichnih kulturnikov chez oceane – in s tem po prenehanju razgibanih kulturnih in literarnih dejavnosti v begunskih taborishchih v Avstriji in Italiji – velikokrat lochil od bolj med seboj povezanih in shtevilchno mochnejshih zamejskih avtoric in avtorjev na Koroshkem, Trzhashkem in Gorishkem.

Osamelci v Evropi so bili na primer:

v Belgiji po drugi svetovni vojni zhivechi in v Bruslju leta 1989 v osamljenosti umrli pesnik Dimitrij Oton Jeruc, leta 1973 v Londonu umrli prozaist Sasha Jerman, ki je pisal tudi v angleshchini, ter v rimskem eksilu delujochi teolog, publicist, esejist in urednik France Dolinar (1915 – 1983).

Poleg omenjenih so se publicistichno, delno pa tudi literarno vechjezichno (v slovenshchini, angleshchini in nemshchini) udejstvovali ekonomist Ljubo Sirc v Veliki Britaniji, nekdanji kraljevi jugoslovanski vojashki atashe v Berlinu Vladimir Vauhnik v Shvici, dramatik, ljudski pisatelj in etnograf Metod Turnshek na avstrijskem Koroshkem in drugi.

 

Dimitrij Oton Jeruc, rojen leta 1916 slovenskim starshem na Cheshkem (njegov oche je pozneje postal tajnik Mestne hranilnice v Ljubljani), je osnovno sholo in realko dokonchal v Ljubljani, a je po materini smrti zhe zelo zgodaj zapustil domache okolje in odshel v Srbijo. Po koncu druge svetovne vojne se je kot domobranec umaknil na Koroshko, kjer je zhivel po raznih taborishchih v Avstriji in Italiji. Prehodil je tezhko in osamljeno zhivljenjsko pot. Med drugim je bil rudar v Nemchiji in Belgiji, kjer je zachel na univerzi v Louvainu shtudirati umetnostno zgodovino. Zbolel je za pljuchno tuberkulozo in se le s tezhavo prebijal skozi zhivljenje. Umrl je julija 1989 v domu za ostarele v Bruslju.

Le poredko se je oglashal v slovenskem zamejskem in zdomskem tisku. Obchasno je v trzhashkih revijah Stvarnost (1951 – 1952) in Stvarnost in svoboda (1952 – 1953) objavil nekaj posameznih razpolozhenjskih pesmi, sodeloval pa je tudi v koledarjih Druzhbe sv. Mohorja v Celovcu in v argentinskem Koledarju – Zborniku Svobodne Slovenije. Njegovi sestavki, v katerih je vechkrat kritiziral politiko slovenske emigracije, so izhajali v srbskem emigrantskem chasopisju.

Jeruc je zhe v italijanskem taborishchu v Eboliju objavil dve pesnishki zbirki, Pritaval sem (1946) in Samotne poti (1947), slednja je prva v pravi tiskarni natisnjena slovenska taborishchna zbirka. Leta 1952 je v Louvainu izshla njegova pesnishka zbirka Vecherne pesmi, leta 1977 v zalozhnishtvu münchenskega srbskega chasopisa Iskra she zbirka Razgovor s srcem. Leta 1982 je objavil zbirko francoskih prevodov svojih pesmi.

Jeruc je avtor razlichnih razpolozhenjskih, velikokrat domotozhnih in pesimistichnih pesmi v neposrednem, preprostem stilu, med katerimi imajo nekateri teksti vendarle tudi presezhno vrednost. So projekcije pesnikovega chustvenega in miselnega sveta v obdajajochi ga kontekst, krajino, stvarstvo, v poznejshih letih velikokrat tudi seizmogram bolnega, ostarelega in zapushchenega chloveka, za katerega v bruseljskem domu za onemogle skrbe tujci. Kot Cvetko Golar tudi Jeruc she enkrat razprede sledove Murnove refleksivne pesmi v zdaj impresionistichno svetle, potem pa tudi boleche temne slike.

 

Dimitrij Jeruc

 

PASTIR

 

Legel bom v travo zeleno,

med pastirje gorskih chred,

nashel srecho zazheleno,

ki jo ishchem dolgo let.

 

Pasel z njimi bom ovchice,

trobil v rog kot pogonjich

in poslushal bozhje ptice,

smeh odmeval bo chez grich.

 

 

Sasha Jerman se je rodil leta 1927 v Kochevju, kjer je njegov oche sluzhboval kot sodnik. V Ljubljani je obiskoval 3. realno gimnazijo za Bezhigradom. Njegov razrednik in profesor francoskega jezika je bil pisatelj in pesnik Edvard Kocbek. Med vojno se je prikljuchil chetnikom v Sloveniji, ki so se imenovali Jugoslovanska vojska v domovini. Podobno kot Jeruc je tudi Jerman prishel po koncu 2. svetovne vojne v begunsko taborishche Eboli blizu Neaplja. Pozneje je zhivel v taborishchih v Zahodni Nemchiji, dokler se ni leta 1948 dokonchno preselil v Veliko Britanijo. Sprva je delal v rudniku, pozneje pa se je zaposlil kot sodni prevajalec. Porochil se je z Anglezhinjo Anthonio Forrestal, ki je bila novinarka in napovedovalka pri BBC, kjer je tudi Jerman obchasno sodeloval. Sam se je zaposlil pri potovalni agenciji Wings in sluzhbeno veliko potoval po svetu. Sodeloval je pri slovenski liberalni londonski emigrantski reviji Klic Triglava, ki se je po idejni usmerjenosti lochila od nekaterih stalishch, ki jih je zagovarjala argentinska slovenska emigracija. Zbolel je za levkemijo in umrl leta 1973 v Londonu.

Literarno je s chrticami in pesmimi sodeloval v razlichnih begunskih razmnozheninah, veliko tekstov pa je do danes ostalo neobjavljenih oziroma celo nedokonchanih. Odsev tezhkega fizichnega dela v angleshkem rudniku s shtevilnimi depresivnimi stanji je na primer chrtica V rovu iz leta 1949. Pisal je tudi v angleshchini. Jermanove neobjavljene tekste bi bilo potrebno zbrati, primerno urediti in izdati.

 

France Dolinar, rojen leta 1916 v Ljubljani, je vse povojno obdobje do svoje smrti v letu 1983 zhivel in deloval kot teolog, publicist, urednik, strokovnjak v historiografiji in arhivar v vatikanskem skrivnem arhivu v Rimu.

Zhe leta 1948 so mu v Spittalu v Avstriji razmnozhili njegovo zgodovinsko politoloshko delo Slovenska drzhavna misel. Leta 1951 je v Dolinarjevem sourednishtvu zachela v Buenos Airesu izhajati znanstveno-kulturna revija Vrednote, ki je sprva, dokler se ni pojavila nova osrednja revija Medddobje, objavljala tudi leposlovne prispevke.

V publicistiki se je Dolinar uveljavil s pozitivistichno natanchnimi, a pozitivizem idejno presegajochimi katolishkimi pogledi na znanstveno in kulturoloshko dejavnost chasa. V svojih kritikah razlichnih znanstvenih in literarnih publikacij, ki jih je objavljal v Meddobju, je velikokrat jedek in oster. Glede izbora osebnih gesel iz slovenske literature v nemshkem Herderjevem Lexikon der Weltliteratur, ki so jih dobili Bevk, Bor, Ivan Cankar, Finzhgar, Gradnik in Zhupanchich, je na primer upravicheno nezadovoljen. Med drugim zapishe v zvezi s tem leta 1961 v  Meddobju: »...moralo bi biti jasno, da tak izbor predstavnikov sodobnega slovenskega slovstva ne zrcali njegovega resnichnega vrednostnega stanja. Gotovo je Edvard Kocbek [ki v leksikonu sploh ni omenjen; op. L. D.] tudi umetnishko pomembnejsha osebnost kot Bor. Strah in pogum bi evropsko razgledanemu bravcu neprimerno vech povedal kot vladno subvencionirani prevodi Mishka Kranjca in Antona Ingolicha s svojim zapoznelim socialistichnim realizmom ...«

Ob razcepu in lochitvi duhov leta 1969 pri Slovenski kulturni akciji je France Dolinar postal eden glavnih zagovornikov ortodoksne protikomunistichne smeri. Zato je na veliko podpiral Rudo Jurcheca pri izdajanju novega glasila Sij slovenske svobode, v katerem sta se oba dalech pred slovensko osamosvojitvijo zavzemala za samostojno slovensko drzhavo. Iz Rima si je Dolinar dolgo vrsto let dopisoval z Jurchecem v Buenos Airesu. Pod naslovom Bojevnika za svobodo in slovenstvo France Dolinar – Ruda Jurchec je Andrej Rot v zbirki VIRI Arhivskega drushtva Slovenije leta 2009 v Ljubljani izdal obshirno korespondenco obeh samosvojih protagonistov za uresnichitev slovenske svobode. Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je leta 1990 poleg tega pod naslovom Slovenska katolishka obzorja izshel obshiren izbor Dolinarjevih esejev, razprav in chlankov s tega podrochja.

 

Mnogi emigrantski avtorji (ki se niso izselili v Ameriko ali Avstralijo) so zhiveli med zamejskimi Slovenci v Trstu, Gorici in v Celovcu oziroma na Koroshkem, vendar so iz razlichnih, velikokrat tudi ideoloshkih in mentalnih razlogov ostali dokaj distancirani do tamkajshnjih slovenskih organizacij in skupin. Povezovali so se lahko samo s katolishkimi zamejskimi ustanovami in pobudami. Predstavljali so nekakshen samosvoj kozmos, vech ali manj so ostali poseben »corpus separatum« s samosvojimi literarnimi znachilnostmi (npr. Vinko Belichich in Franc Jeza v Trstu, Metod Turnshek na Koroshkem). Nekateri emigrantski avtorji – duhovniki so se vrnili v Slovenijo (npr. v Rimu dolgo chasa delujochi pokojni pesnik Rafko Vodeb in pri Trstu dalj chasa zhivechi pesnik Stanko Janezhich, ki je septembra 2010 umrl v Mariboru). Tudi znani pesnik in teolog Vladimir Truhlar, ki je deloval v Rimu, je leta 1974 ponovno prishel v Slovenijo, a jo je zaradi raznih tezhav zapustil in umrl leta 1977 na Juzhnem Tirolskem v Italiji.

Leta 1996 v Nemchiji umrli prozaist Igor Shentjurc, ki je zapustil urednishtvo nekdanjega ljubljanskega chasopisa Polet po protikomunistichni vstaji leta 1952 v Vzhodnem Berlinu, se je v Zvezni republiki Nemchiji uveljavil kot pisec shtevilnih zgodovinskih, kriminalnih in ljubezenskih romanov v nemshkem jeziku. Poskus vseevropskega zgodovinsko-druzhbenega prikaza odlochilnih kriz 20. stoletja je njegova trilogija v treh samostojnih romanih – tudi s posegi v slovenski svet: Feuer und Schwert, 1988; Im Sturm, 1991; Vaters Land, 1997 (vsi deli so izshli pri zalozhbi Langen Müller v Münchnu).

 

Med omenjenimi avtorji je vech literarno zanimivih osebnosti.

Pokojna duhovnika Karel Vladimir Truhlar in Rafko Vodeb sta vech svojih poglavitnih del ustvarila v Rimu, cheprav sta v zadnjih obdobjih svojega zhivljenja stalno ali vsaj obchasno spet zhivela v Sloveniji.

Karel Vladimir Truhlar, teolog in kritik konservativnega katolicizma, ki je z razlichnimi posegi razvnel lochevanje duhov v slovenski emigraciji z leta 1969 nastalim razcepom v Slovenski kulturni akciji, se v svoji liriki, objavljeni v vech zbirkah (npr. Rdeche bivanje, 1961), subtilno priblizhuje religiozno in ontoloshko obchuteni skrivnosti zhivljenja in stvarnosti.

Rafko Vodeb, avtor impresivnih pesnishkih miniatur, skusha tudi v drugi pesnishki zbirki Chlovek sem, 1958, poudariti krhko, ogrozheno usodo pesnika v tujini. Eden njegovih kljuchnih tekstov je daljsha pesem Sibila iz Kume. Vodebu uspe v sedmih krajshih delih ob spoju antichne dedishchine in sodobnega rimskega civilizacijskega utripa oblikovati vechpomensko pesem tujine, chasa in narave.

 

Karel Vladimir Truhlar

 

MORJE V DECEMBRU

 

Besed,

ki jih je izreklo poletje,

ni vech.

 

Morje je samo.

Sivo in tezhko

poslusha

z zaprtimi ochmi

svoj shumechi

zhivi

advent.

 

 

Rafko Vodeb

 

TUJINA

 

Tibera v morju luchi

in sloki mostovi –

kako ta domachnost boli!

 

8. septembra 2010 je v Mariboru v visoki starosti devetdesetih let umrl pesnik, pisatelj, urednik in teolog Stanko Janezhich, ki je prav tako pripadal rimsko-trzhashkemu krogu prvega emigrantskega vala iz leta 1945. Rodil se je 4. avgusta 1920 pri Sv. Miklavzhu pri Ormozhu. Leta 1945 se je umaknil v Trst in v Rim. Na Trzhashkem je deloval kot dushni pastir. Sodeloval je v shtevilnih zamejskih in zdomskih revijah, pozneje pa je objavljal predvsem v Sloveniji. V chasu prve slovenske liberalizacije se je namrech leta 1969 vrnil v Maribor, kjer je bil med drugim profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teoloshke fakultete.

Janezhichu so najprej v Trstu, Gorici in v Celovcu, pozneje pa v osrednji Sloveniji natisnili nad dvajset leposlovnih knjig pesmi in proze s folklorno in narodnoozaveshchevalno obarvanimi motivi. Tok svojih literarnih pristopov Janezhich vedno znova podkrepi z lirichnim zanosom, saj je ochitno, da mu je krajshi, refleksivni pristop blizhji kot razvejani in obshirni opisi.

 

Stanko Janezhich

 

RIMSKI VECHER

 

Strah me je vzgibov teme

in blodenj

in samosti.

...

 

Poljubljam kresnice,

na krilih blestechih

vzletam

do mej onostranosti.

 

Srce,

ljubi,

umri!

 

(Odlomek)

 

 

Danashnje stanje

 

Slovenskih pisateljev iz vrst emigrantskih generacij, ki so se iz Slovenije izselile ob koncu druge svetovne vojne, na podrochju Evropske unije skoraj ni vech. Pravzaprav stojimo na grobovih tega svojevrstnega literarnega pojava, ki je bil she mochno zhiv v shestdesetih in sedemdesetih letih prejshnjega stoletja. V zahodno Evropo se je tedaj naselilo tudi precej ekonomskih emigrantov, med katerimi so se nekateri posvechali literarnim in kulturnim dejavnostim.

Na Dunaju zhivechi dvojezichni pisatelj Lev Detela (roj. 1939 v Mariboru), ki pa je zapustil Slovenijo shele leta 1960, je eden zadnjih predstavnikov iz vrst tako imenovanega drugega vala slovenskih emigrantskih pisateljev, ki pred demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije v svoji rodni domovini niso bili priznani. Njegova zhena, pesnica Milena Merlak Detela, je umrla leta 2006 na Dunaju.

 

O poeziji dolga desetletja na Dunaju zhiveche pesnice, publicistke in prevajalke Milene Merlak (1935 – 2006), avtorice vech pesnishkih in proznih knjig v slovenskem in delno tudi v nemshkem jeziku, je literarni kritik, esejist in publicist Denis Ponizh v spremni besedi k njeni pesnishki zbirki Svet svitanja (Celovec 1997) med drugim zapisal, da deluje izjemno razgibano, »povedni element se prepleta z izrazitim in globokim chustvovanjem, njena senzibilnost je orkestrirana tako, da pridejo do izraza tudi najtishji in najbolj pomenljivi toni«.

 

Milena Merlak Detela

 

POGOJI PISANJA

 

Che pishem na papirnat list,

v njem odmeva shum mrtvega drevesa.

 

Che rezljam besedo v lubje,

zarezujem v zhivo telo debla.

 

Che pobozham shtor,

zaslishim tih izdih.

 

Che vzamem v roko leseno tablico,

na njej ni prostora niti za verz.

 

Na Dunaju zhivi v visoki starosti pesnica Tea Rovshek – Witzemann, rojena leta 1921 v Zagrebu, med drugim avtorica slovenske pesnishke zbirke Moje steze (Preshernova druzhba, Ljubljana, 1987) in nemshke pesnishke zbirke Zwischen Licht und Schatten, Bregenz, 1982.

V Nemchiji se je leta 1962 naselil arhitekt Vencheslav Shprager, ki je napisal vech pesnishkih zbirk v nemshkem jeziku in v slovenshchini (npr. Na robu senc, Ljubljana, 1995, in dvojezichna zbirka Augenblicke – Trenutki, Laafeld / Potrna, 2007), objavil pa je tudi nemshke pripovedne knjige z druzhbenokritichno tematiko.

Na podrochju zahodne EU prebiva tudi nekaj izseljenskih piscev, ki ljubiteljsko sodelujejo v razlichnih izseljenskih chasopisih v Zvezni Republiki Nemchiji, na Shvedskem in drugod. Mednje sodi Avgushtina Budja, ki zhivi na Shvedskem. V Stockholmu je leta 1979 izshla antologija shtirih slovenskih pesnikov na Shvedskem Shtiri pota in razpotja.

 

Vencheslav Shprager, rojen leta 1932 v Pêrtochi (pri  Murski Soboti), je arhitekt, slikar in knjizhevnik. V shestdesetih letih prejshnjega stoletja se je preselil v Zvezno republiko Nemchijo. Ima razgibano poklicno zhivljenje kot znanstveni sodelavec na tehnichni univerzi in gostujochi profesor na akademiji v Braunschweigu, kot samostojni arhitekt v Frankfurtu ob Maini in v Münchnu, kot uchitelj na strokovni visoki sholi v Freisingu in kot mestni arhitekt v Moosburgu. Pishe pesmi in prozo v slovenskem in nemshkem jeziku. Je avtor petih, pretezhno v nemshchini napisanih pesnishkih zbirk, zbirke kratke proze in nemshkega romana z aktualno politichno tematiko o diskriminaciji imigrantov v Nemchiji in Evropski uniji Fuge für das Nirgendwo (Fuga za nikjer), ki je izshel leta 2000. Njegova zadnja dvojezichna nemshko-slovenska pesnishka zbirka je izshla pod naslovom Augenblicke – Trenutki leta 2006 v zalozhnishtvu Pavlove hishe v Potrni pri Radgoni na avstrijskem Shtajerskem.

Vencheslav Shprager vnasha v svoj pesnishki svet obchutja modernega chloveka, ki zhivi in chustvuje v disharmonichnem globalnem okolju. Njegovi lirichni teksti so fragmentarni, spretno oblikovani utrinki, za katere je znachilna slikarsko barvita izraznost in oblikovna spretnost, saj je Shprager tudi slikar in arhitekt.

 

Vencheslav Shprager

 

vecherna zarja

na obzorju

jutri

nas bo grelo sonce

.

ne

.

goreche vasi

.

zhe danes zgori

nasha

bodochnost

 

 

 

Dvojezichnost izpod peres slovenskih avtorjev v EU

 

V zadnjih desetletjih je prishlo zlasti pri novejshih slovenskih avtorjih, zhivechih v zahodni Evropi, do bistvenih strukturalnih sprememb (podobne spremembe opazhamo pri avtorjih iz novih generacij na primer tudi v Argentini in she kje). Medtem ko je vechina piscev iz vrst starejshe generacije ustvarjala pretezhno v slovenshchini, so se zacheli novejshi avtorji slovenskega rodu vkljuchevati tudi v tujejezichne pisateljske in kulturne organizacije in drushtva. Lev Detela, Milena Merlak Detela, Vencheslav Shprager ali Tea Rovshek – Witzemann so objavili knjizhevna dela v slovenshchini in v nemshchini.

 

Lev Detela

 

DOMOVINA

(He patris)

 

Vsi ti z izmuchenimi pogledi

v zaprashenem pristanishchu

ki v lesenih kovchkih prenashajo

na tuja tla svojo milo domovino

in spomin na vonj timijana in rozhmarina

 

Zaman

vrata so zaprta

toda srce si zheli domov

cheprav se potovanje shele zachenja

 

Posebnost sedanjega trenutka je duhovna privlachnost nekaterih velikih evropskih sredishch, na primer Pariza, Londona in Berlina. V njihov sodobni kulturni utrip se vkljuchujejo vedno znova slovenski avtorji, ki so integrirani tudi v slovensko matichno zhivljenje.

Na zahodu EU zhivita slovenski avtorici, ki sta se vidno uveljavili v tujih kulturnih krogih:

V Parizu (kjer je stike med slovensko in francosko kulturo pionirsko utrdil slepi filozof, publicist in fotograf Evgen Bavchar) literarno deluje Brina Svit (Brina Shvigelj Merat), avtorica v francoskem jeziku napisanih romanov, a tudi slovenskih knjig (npr. April, 1985, Con brio, 1998). Slovensko in mednarodno javnost je vidno razgibala druzhbeno kritichna pesnica in prozaistka Marusha Krese, avtorica vech knjig v slovenshchini in v nemshchini, bivanjsko razpeta v globalni svet in zhivecha med Berlinom, Gradcem v Avstriji in Slovenijo.

 

­­­­­Polozhaj sedanjih slovenskih besednih ustvarjalcev v drzhavah Evropske unije se bistveno lochi od polozhaja slovenskih emigrantskih pisateljev v prvih desetletletjih po drugi svetovni vojni. Slednji so se po sili razmer leta 1945 znashli v samotni odcepljenosti od slovenske besede v matichni domovini, ki je z njimi vsaj uradno prekinila vse stike. Na tuja tla so pribezhali, da bi se reshili preganjanja ali celo smrti, velikokrat popolnoma nepripravljeni na tvorno ustvarjalno komunikacijo z novim okoljem in jezikom. Pochutili so se kot zhrtve, kot izgubljenci. V njihovih srcih je tlel idealistichni patriotichni zhar, s katerim so skushali v svoji dushi zase in za druge obuditi spomin na domovino. V takem mentalnem polozhaju so nastajale v domachem, realistichnem, velikokrat kultiviranem, vchasih tudi sentimentalno zanosnem jeziku idealizirane zgodbe s podobami domovine, s katerimi so pisatelji skushali obuditi in obnoviti svojo notranjo predstavo o izgubljenem domachem svetu. Ta v resnici ni vech obstajal, a so ga zheleli imeti nazaj in ga mochno dozhiveti, da bi se lahko po tezhkih preizkushnjah srechno vrnili v domovino in v njej za vedno ostali. Shele skozi premene chasa se je nekaterim zdomskim pisateljem novi svet, v katerem so se znashli, vidneje razprl. V njihovo literaturo so zacheli prodirati pejsazhi nove dezhele in njenih ljudi.

 

(Za njihove otroke, ki so rodili zhe v »tuji« dezheli, je ta nova dezhela domovina. Toda v njih je hkrati nekakshna dvojnost, ambivalenca, dvom. Sporochilo starshev in prednikov o njihovi prvotni domovini je bilo tako mochno, da so v potomcih she vedno prisotne korenine, ki jih vezhejo s starim svetom ochetov in mater. Zato ni chudno, da se je zlasti v intenzivnejshih slovenskih zdomskih literarnih okoljih – predvsem v Argentini – zachela razvijati literatura, napisana v jeziku nove dezhele, a mentalno povezana s pridihom nechesa »drugega«, namrech domovine starshev oziroma prednikov. Ta literatura v najboljshih primerih ni le plaz besed spominjanja, temvech tudi kazhipot v nov vechsmeren svet.)

 

Vedenjski nachini v eksilu zhivechih besednih ustvarjalcev iz nekaterih tujih literatur so podobni slovenskim, a so vchasih zaradi shtevilnosti primerov bistveno bolj razvejani. Nekateri od teh (Nelly Sachs na Shvedskem, Paul Celan v Franciji, Witold Gombrowicz v Argentinini, Elias Canetti v Veliki Britaniji, Josif Brodski v ZDA) so v samoti eksila oziroma tujine dogradili svoj v materinshchini izoblikovani literarni stil do kristalne chistosti. Drugi so se predali intenzivnemu ustvarjanju v novopridobljenem jeziku (Poljak Joseph Conrad v angleshchini, Slovenec Igor Shentjurc v nemshchini). Tretja mozhnost pa je izrazito medkulturna. Jezik postane pri nekaterih pisateljih predvsem sredstvo oziroma orodje za univerzalno izrazhanje eksistencialnih obchutkov, misli in razpolozhenj. Gre za transkulturalno povezovalno ustvarjanje v dveh ali vech jezikih (npr. avstrijsko-zhidovski pisatelj Manes Sperber z nemshkimi romani in francoskimi eseji, alzashki pisatelj Joseph Breitenbach z romani v dveh jezikovnih variantah, v nemshchini in francoshchini). Nekateri najnovejshi slovenski pisatelji, ki zhive v slovenskih zamejstvih pa tudi drugod na zahodu Evropske unije, se velikokrat priblizhujejo tipu transkulturalno ustvarjajochega avtorja.

 

Danashnji slovenski pisatelj zhivi in ustvarja – v nasprotju z leti po drugi svetovni vojni – v popolnoma spremenjenem ozrachju sredi multikulturnega pretoka velikih metropol Evrope. Ni travmatichno odmaknjen v svet spominov in samoobrambe, kot so bili slovenski emigrantski avtorji po letu 1945, temvech je radovedno pripravljen na preizkushnje, ki ga chakajo v tujejezichnem svetu. Velikokrat je napolnjen z ustvarjalno energijo, ki se upa spustiti tudi v samosvojo pustolovshchino vechjezichnosti oziroma v novo, dodatno mozhnost ustvarjanja v neslovenskem jeziku njegove nove okolice.

Dvojezichnost slovenskih avtoric in avtorjev v zahodni EU je znamenje evropske vechkulturnosti. Slovenske avtorice in avtorji vnashajo s teksti, ki so jih napisali v tujih jezikih, v druge literature del melosa in mentalitete, kot je znachilna za slovenski jezik in literaturo. Ti pisatelji so literarne dvozhivke sodobnega chasa in kulturni most, ki prenasha izkushnje materinskega jezika in naroda tudi na podrochje druge literature in kulture. V tem kontekstu literarna dvojezichnost premaguje stereotipni pogled na nacionalno literaturo in gradi most k drugi. Relativizira mishljenje o absolutni monolitnosti posameznih literatur. Odpira pomembna vprashanja o dialektichni povezanosti pa tudi razlichnosti med jeziki, kulturami in literaturami ter vzpodbuja oblikovanje novih pogledov o knjizhevnih in jezikovnih pojavih.

Avtor je o polozhaju slovenskega pisatelja v Evropi oziroma Evropski uniji govoril v okviru prireditev 25. mednarodnega festivala Vilenica 4. septembra 2010 na literarni matineji na gradu Shtanjel in 5. septembra 2010 ob okrogli mizi v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) v Ljubljani. (Op. ur.)