Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

 

WIPLINGERJEV KOMPENDIJ O PISATELJSKI SCENI ZADNJIH PETDESETIH LET

 

Peter Paul Wiplinger: Schriftstellerbegegnungen 1960 – 2010.

(Pisateljska srechanja 1960 – 2010)

Zalozhba Kitab Verlag, Celovec – Dunaj 2010, 350 strani.

 

Na Dunaju zhivechi pesnik, prozaist in umetnishki fotograf Peter Paul Wiplinger je v chasu svojega vech desetletij dolgega literarnega in kulturnega delovanja na razlichnih pisateljskih srechanjih in festivalih spoznal veliko shtevilo avtoric in avtorjev iz najrazlichnejshih drzhav in kulturnih krogov. Rezultat teh stikov je njegova nova obsezhna knjiga, v kateri v obliki nekakshnega subjektivno oblikovanega literarnega leksikona predstavi po abecednem redu okrog 260 posameznih avtorjev in s kratkimi potezami zachrta njihov duhovno-literarni profil. Ti zarisi posameznih pisateljskih osebnosti sicer niso objektivni biobibliografski sestavki, temvech predvsem Wiplingerjeva prijateljska priblizhevanja pishochim kolegom, pri katerih ga bolj kot literatura zanima chlovek, ki zhivi za svojimi zapisanimi besedami.

Wiplingerjev dinamichni, spontani pristop v nekem smislu spominja na fotografiranje in slikarsko portretiranje, to pa ne presenecha, ker se avtor knjige ukvarja tudi z umetnishko fotografijo in je dalj chasa vodil znano dunajsko likovno galerijo. S svojim »slikarskim« nachinom pisec Pisateljskih srechanj bralcu priblizha posamezne literate iz posebnega, nekonvencionalnega zornega kota. Pisateljske sotovarishe predstavi sredi dolochenega zhivljenjskega trenutka. Zanima ga njihov literarni in druzhbeni zagon, a tudi skrivnost njihovega znachaja. Ker je angazhiran, dinamichen besedni ustvarjalec, ni chudno, da se posvecha predvsem druzhbenopolitichno angazhiranim avtorjem.

V svojih spominskih belezhkah in karakterizacijah sega dalech nazaj, v svoje literarne zachetke pred skoraj petdesetimi leti, ko se je iz Zgornje Avstrije, kjer se je rodil leta 1939, preselil na Dunaj. Tako je v knjigi veliko kulturoloshko zanimivih spominskih zapisov o nekdanjem dokaj drugachnem chasu »hladne vojne«, ko so na razlichnih pisateljskih kongresih skushali s »humanim dialogom« prerashchati napetosti med dvema ideoloshko razlichnima blokoma. Wiplinger se je v tistem chasu pojavljal kot zastopnik avstrijskih literarnih organizacij na razlichnih pisateljskih prireditvah v komunistichnih pa tudi v zahodnih »kapitalistichnih« drzhavah. Pri tem se je srechal s shtevilnimi slovenskimi pisatelji, o katerih pozorno porocha.

Wiplinger mnogim v Sloveniji zhe pred desetletji ni bil neznan, saj so njegove v slovenshchino prevedene pesmi leta 1974 izshle v Slovenj Gradcu v knjizhni obliki pod naslovom Znaki chasa, tej prvi izdaji pa je leta 1989 sledila v Mariboru in Celovcu (Obzorja in Mohorjeva) she zbirka Oporoka chasa z novimi slovenskimi prevodi njegovih pesmi. Na kongresih PEN kluba na Bledu in na drugih literarnih prireditvah je spoznal veliko slovenskih pisateljic in pisateljev. Med njimi so bili, podobno kot v drugih komunistichnih drzhavah, tudi razni kulturni funkcionarji v sluzhbi nekdanjih rezhimov. Wiplinger vchasih zapazi njihovo politichno instrumentalizacijo za dolochene neliterarne namene, vendar pri marsikaterem od teh poudari tudi njegove pozitivne poteze, ki so v danih okolishchinah koristile ... v shkripcih nahajajochim se kritichnim in disidentskim avtorjem.

Med slovenskimi avtorji, ki jih je srechaval na raznih srechanjih v tujini in doma v Avstriji, po abecednem redu omenja naslednje: Lev Detela, Jaro Dolar, Janko Ferk, France Filipich, Fabjan Hafner, Jozhe Hudechek, Drago Janchar, Andrej Kokot, Niko Koshir, Marko Kravos, Milena Merlak Detela, Janko Messner, Milosh Mikeln, Ivan Minatti, Boris A. Novak, Iztok Osojnik, Bogdan Pogachnik, Andrej Rot, Dimitrij Rupel, Tone Svetina, Veno Taufer, Igor Torkar in Ciril Zlobec. Torej kar visoko shtevilo 23 oseb, ki dokazujejo Wiplingerjevo prijateljsko navezanost na Slovenijo in njeno kulturo ter avtorjevo izrazito multikulturnost.

V sestavku o Dragu Jancharju avtor Pisateljskih srechanj med drugim omeni Jancharjevo kritiko komunistichnega sistema in njegov angazhma za razchishchenje slovenske in jugoslovanske negativne polpreteklosti. V obshirnem sestavku o Igorju Torkarju porocha tudi o dachauskih procesih in o povojnih pobojih ujetih domobrancev in drugih protikomunistov ter obzhaluje, da zelo dolgo, podobno kot vechina levo usmerjenih evropskih intelektualcev, ni spregledal brutalnosti nekdanjega Titovega rezhima. Ko je o tem in o Jancharjevi kritiki sistema skushal na raznih kongresih govoriti s komunistichnimi slovenskimi razumniki in pisatelji, so ti samo zamahnili z roko, kot na primer France Filipich, chesh: »Ah kaj, Janchar je samo provokator!«

Tem vchasih esejistichno poglobljenim portretom raznih avtorjev je Wiplinger dodal she nekaj svojih fotografskih portretov pisateljskih kolegic in kolegov. Tako so s fotografijami zastopani naslednji Slovenci: France Filipich, Fabjan Hafner, Drago Janchar, Andrej Kokot, Janko Messner, Filip Kalan Kumbatovich, Boris Pahor, Valentin Polanshek ter s Slovenci povezani, v Celovcu zhivechi avtor in prevajalec Peter Kersche. Opazno je veliko shtevilo v knjigi predstavljenih koroshkih slovenskih literatov.

Wiplingerjeva srechevanja s pisateljicami in pisatelji, pesnicami in pesniki, prevajalkami in prevajalci bralca obshirne knjige popeljejo shirom po Evropi, od Dublina in Londona do Skandinavije in Varshave ter od Ljubljane in Bleda preko koroshke gorske vasice Fresach / Breze do Dubrovnika in Struge v Makedoniji. Poleg izletov k svechanim in zgolj dekorativnim leporechnishkim omizjem PEN kluba (ki jih Wiplinger vedno znova kritizira) med drugim ponuja tudi vpogled v dokaj neznano avstrijsko literarno sceno pred slabimi petdesetimi leti, ko se je v podzemlju nekdanje dunajske kavarne Sport zbirala ob pivu in vinu divje razposajena avstrijska anarhistichna literarna avantgarda.

Slovanskih jezikov veshchega bralca te knjige pa moti popolno neuposhtevanje diakritichnih znamenj za shumnike ch, sh, zh, kot da tiskarna ni imela chrk za »gajico«, cheprav dandanes zhe vsi veliki pa tudi manjshi chasopisi in revije na nemshkem jezikovnem prostoru uporabljajo posebna chrkovna znamenja, kot jih predpisujejo posamezne nacionalne ortografije. Che bi se pomankljivost, ki kazi prichujocho knjigo, ponavljala, bi bilo res mnogo bolje uvesti – vsaj, kar se slovenskega idioma tiche – staro chastitljivo protestantsko bohorichico.