Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

EKSPERIMENTALNO PESNISHTVO JANIJA OSWALDA

 

Jani Oswald: Andante Mizzi

Zalozhba Drava, Celovec 2010, 119 strani.

 

Leta 1957 v Celovcu rojeni Jani Oswald je pesnik heterogeno oblikovanih jezikovnih sporochil. To dokazuje tudi njegova najnovejsha, tj. shesta pesnishka zbirka Andante Mizzi, ki je tik pred letoshnjim poletjem izshla pri celovshki zalozhbi Drava. Tudi tokrat je Oswald ostal zvest svojemu eksperimentalnemu in ironichnemu pesnishkemu programu, ki ga sestavlja in razstavlja iz najrazlichnejshih besednih chrepinj, ki so nam jih zapustile ideologije, utopije in katastrofe 20. stoletja pa tudi modni izmi novega globalnega rachunalnishkega obdobja.

Oswaldova nova pesnishka zbirka ima v jedru sicer dvojezichno slovensko- nemshko hrbtenico, vendar je v bistvu spretna vechjezichna pesnishka igra iz demontazh in remontazh, pri kateri v razkoshni splet iz nemshkih in slovenskih besednih delov vdirajo tudi angleshki in latinski segmenti.

Zhe naslov zbirke Andante Mizzi bralcu nakazhe, da se bo pri branju in razvozlavanju vechstopenjskih Oswaldovih besednih iger in jezikovnih premen znashel v razgibanem medmrezhju igrive zvochnosti, ki z asociativno paradoksnostjo na pogorishchu starih chasov in sistemov poje novo pesem. To jezikovno-glasbeno naravnanost Oswaldove zbirke she dodatno utemelji zbirki prilozhena dvd z animacijami zadevnih pesmi.

Zbirka je razdeljena na shtiri, z oznakami iz glasbe oznachene dele. V prvem delu Allegretto disgustoso avtor na duhovit nachin razgalja koroshko-avstrijski sentimentalni domovinski kich s pomochjo najrazlichnejshih, iz zdrobljenih besednih pomenov na novo sestavljenih tekstur, pri chemer bo globlji pomen avtorjevega pesnishkega pa tudi kritichnega sporochila bolje razumel predvsem tisti bralec, ki obvlada v knjigi paralelno pa tudi pomeshano uporabljena jezika – slovenshchino in nemshchino. Med branjem posameznih v verze razporejenih besed in besednih chlenov zaslishi bralec nenadoma vedno bolj buchno pivsko melodijo iz alpskih poskochnic in ljudskih napevov, vmes pa se poleg tirolskega cmoka pomesha, da je mera prikaza druzhbenopolitichne alpske nespameti popolna, she na glavo obeshenjashko postavljena avstrijska drzhavna himna. Pa tudi novi koroshki dezhelni glavar ima v pesmi Dementi glavno besedo, ko urbi et orbi jasno naglasi »Wir sind nicht so neger ... we are not so nigger « – kot so verjetno, kar preberemo nekaj verzov zatem – »tschuschen (chushi) pa katzelmacher (lahi polentarji) in drugi tem podobni tujci.«

 

Sicer pa dobi v drugem delu Solo adagio in v tretjem delu zbirke Quasi moderato tudi koroshka slovenska in konchno she sploshnoslovenska ter zdruzhena evropska stvarnost avtorjev kritichni oshvrk. Poleg ironichnega pogleda na kaotichne razmere v druzhbi in kulturi so zanimivi Oswaldovi kot parodija uporabljeni utrinki iz koroshkih slovenskih narodnih pesmi in razlomljene travestije po znanih Preshernovih, Zhupanchichevih, Kosovelovih ali partizanskih stihih, med katere se meshajo tudi ironichni erotichni podtoni o sentimentalno in klishejsko izpovedanih ljubezenskih obchutkih v nekaterih znanih ljudskih popevkah.

V zadnjem delu Morendo ma non tropo se Oswald za namechek nasloni she na latinsko psalmodijo, kot jo poznamo iz starega tradicionalnega koroshkega bogosluzhja. Kompleksna jezikovna vechsmernost njegovih k eksperimentalni in h konkretistichni poeziji mochno tezhechih besednih sklopov dosezhe sedaj nov in na trenutke skorajda anarhichen vrh.

Podoba je, da Jani Oswald svojih jezikovnih iger ne uporablja le za to, da bi z njimi dosegel primerno poetichno uchinkovitost, saj skusha s pomochjo novih besednih sestavljenk, razstavljenk, spachenk in neologizmov sprozhiti v bralcu zavest o nujno potrebni prenovi politichnega, socialnega in literarnega vedenja.

V nekem smislu so Oswaldova literarna prizadevanja osamljen pojav v sedanji slovenski literarni stvarnosti. Ta avtor se v marsichem lochi od svojih koroshkih slovenskih literarnih vrstnikov Gustava Janusha, Janka Ferka, Fabjana Hafnerja, Maje Haderlap ali Cvetke Lipush, pa tudi od ustaljenih pesnishkih tokov v danashnji Sloveniji. Njegova intertekstualnost je nekaj posebnega tudi znotraj danashnje avstrijske in nemshke literature, cheprav ima nekaj analognih stichnih tochk z eksperimentalno poezijo Jandla, Mona, Rühma ali Gomringerja. Oswaldov literarni svet korenini v notranjih avtonomnih jezikovnih predelih, ki so neodvisni od realnega zhivljenja, sredi katerega funkcionirajo. Iz tega notranjega vechsmernega jezikovnega klitja oblikuje Oswald svojo novo pesnishko stavbo iz posameznih besednih pomenov in pomenskih zvez, ki se asociativno zdruzhujejo v novo resnichnost z vechsmerno sporochilnostjo, ta pa je poleg svoje kritichne druzhbene usmerjenosti obenem tudi izrazit literarni fenomen. Koroshki slovenski pesnik z vechjezikovno radodarnostjo in presezhnostjo nam z zbirko Andante Mizzi ponuja ironichno zabeljeni atonalni spev v nachinu konkretistichne poezije.