Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

PROPAD

(VI)

 

V Napoleonu, znani parishki pivnici za vishje sloje, je zelo veselo. Glavni urednik uglednega ruskega chasnika Prosvetiteljstvo Igor Kirilenko pravkar hudomushno komentira zadnjo izjavo amerishkega predsednika Bena Singerja, da bi bilo potrebno Slovenijo trikrat bolj razkosati kot predvideva mednarodni nachrt, saj je znano, da tamkajshnji ljudje ljubijo manjshe krajevne enote in neznatne avtonomne lokalne skupnosti.

»Zakaj pa ne?« se zasmeje prostodushni moskovski novinar. »Nash generalni nachelnik vseljudskega dobrodelnega komiteja Popkin je zhe pred tremi meseci predlagal, da bi slovensko glavno mesto Ljubljano razdelili v shtiri samostojne cone pod upravo velesil. Rusija si zelo zheli, da bi Vzhodno cono z dodatnim delom ljubljanskega juga prevzela pod svojo kontrolo. Konchno smo prav mi kot najvechji slovanski narod vech kot zadolzheni, da najmanjshemu slovanskemu narodu ponudimo kulturo in prosveto.«

»Zhe, zhe, Kirilenko,« reche italijanski parishki dopisnik Fruttolini. »Italija nima nich proti Rusiji. Zheli ji vse dobro. Tudi povechanje narodnega ozemlja. Ampak che se ozremo nekoliko nazaj in preuchimo zgodovinska dejstva, bi morala pravzaprav celotna Ljubljanska provinca pripasti Italiji. V drugi svetovni vojni smo tam za omiko in prosveto naredili zelo veliko dobrega. Zhal ima Italija vedno smolo. Poglejte. Najprej ti Avstrijci, ki so nam svoje dni odshchipnili polovico ozemlja, zdaj pa francoski kralj, ki bi rad kar sam s svojim nediscipliniranim vojashtvom zasedel Ljubljano.«

Kirilenko dvigne chasho, golta vino in se buchno smeje, vendar ne reche nich.

K besedi se oglasi nestrpni francoski velenovinar Francois Orang-Luigutan.

Prevzetno dvigne glavo in zagrchi: »Draga kolega, se mi zdi, da delata rachun brez krchmarja. Nash Ludvik zhe ve, kaj je potrebno narediti. Konferenca o miru med Slovenijo, Hrvashko in Avstrijo se bo zakljuchila v nash prid. Francija je vedno chutila za svojo moralno dolzhnost, da pomaga Sloveniji, ki pa sploh ni najmanjsha slovanska dezhela, kot nepravilno trdi gospod Rus.«

Z rdechim obrazom se zadihano skloni k novinarskima tovarishema.

»Veste, lahko vama zaupam posebno novico. Je absolutna tajnost, ki je ne bi smel she nihche poznati!«

Rus in Italijan zatrzata po vsem telesu, razburjeno dvigneta glavo.

»Kaj?« se dvoglasno zdruzhena zadereta.

Orang-Luigutan ju prezirljivo pogleda. Zanalashch nekaj chasa molchi. Odlasha z odgovorom. Nato zmagoslavno uperi pogled v oba novinarska kolega, ki se nervozno presedata ob mizi.

»Ludvik XXVII. ima tozadevno daljnosezhne nachrte,« poudari z vzvishenim glasom. »K Ljubljanski provinci zheli v poznejshi fazi, ko bodo dogodki dozoreli, prikljuchiti Istro in Dalmacijo do Boke Kotorske, pa tudi Chrno goro in Srbijo. Zakaj pa ne? S tem ni nich narobe. Bo zelo koristilo Franciji pa tudi francoski coni v Sloveniji. Ta lahko najprej posredno, potem pa kar direktno uredi razmere na juzhnem prostoru. Ob primernem trenutku lahko tam uvede svoj jezik in pravopis. V Franciji nas to ne bo motilo. Grozne cirilice pri nas itak nihche ne obvlada.«

Kirilenko, od besa rdech v obraz kot kuhan rak, treshchi z roko po mizi. Kozarec z rdechim vinom se prevrne chez prt, pijacha se razliva chez Fruttolinijeve fine hlache.

»Prekleto!« krichi urednik Prosvetiteljstva. »Rusija ne bo nikoli dovolila take zlochinske politichne mahinacije. Poleg tega je edino cirilica idealen chrkopis, ki bi ga moralo prevzeti celotno civilizirano chloveshtvo. Tudi Kitajska. Potem bi bilo manj nevednosti po svetu. Ampak v Rusiji vemo, da je Francija zelo pozhreshna.«

Divje zavija z ochmi in maha z roko po zraku.

»Toda povem ti, ti francoska opica,« krichi proti parishkemu novinarju. »Dalmacije in Srbije vam nikoli ne damo. Mi shchitimo vse nashe slovanske brate. Che ne boste popustili, naredimo novo svetovno vojno.«

Orang-Luigutan razburjeno vstane.

»Gospod, od zdaj naprej vas vech ne poznam!« zavpije. »Kar ste si dovolili, presega vse meje. Razzhalili ste chast velike Francije. Pozivam vas na dvoboj!«

Kirilenko se zamaje na stolu. Se hrupno dvigne, se po vojashko zravna.

»Kot shtirikrat odlikovani borec treh domovinskih vojn sprejemam ponudbo!«

Se obrne k Italijanu:

»Gospod Fruttolini, prosim vas za pomoch. Mi boste, prosim, asistirali pri dvoboju?«

»Z veseljem, gospod Kirilenko,« se Italijan prikloni. »Saj mi je prekleti Francoz onesnazhil hlache.«

Estradni orkester in plesalka striptiza na z rumenimi, zelenimi, rdechimi in modrimi zharometi obsijanem odru zaradi hrupa pri novinarski mizi za trenutek pozabita na pravilni tempo igre in plesa. Orkester za trenutek popusti, izgubi ritem, iztiri, plesalka na odru se zamaje proti levemu rumenemu zharometu. Zdi se, da se bo zgodila nesrecha. Shkandal se neusmiljeno priblizhuje. Vendar je v naslednjem trenutku vse drugache. Zasluzhni glasbeni mojstri, sami stari machki, zaigrajo she bolj zhivo in privlachno, plesalka se zravna, odvrzhe zadnji kos obleke s svojega zapeljivega telesa, prelestne dojke se zalesketajo v vechbarvni svetlobi, zardijo pod nesramno ostrimi rdechimi zharometi.

 

o o o

 

Pet preizkushenih kriminalistov generalove tajne policije in ducat drugih pripadnikov narodnozashchitnih organov z vishjim sekretarjem Franchkom Boshtjanchichem na chelu vdere v Oliviino ljubljansko stanovanje in si ogledujejo v kopalni kadi lezheche truplo Antonia Bombarottija.

Na kavchu v dnevni sobi sedita na smrt bledi prijateljici Olivia Flop in Aida Dolezhal v dolgih temnih oblekah. Shele v zadnjem trenutku, tik pred prihodom razburjenih kriminalistov, se jima je posrechilo odstraniti sledove ljubezenske orgije s sedaj ochitno mrtvim avstrijskim agentom.

»Kaj je umrl kar v kopalnici?« se zadere preiskovalec Franchek in zapichi pogled v kot noch temne Oliviine ochi.

»Ne veva natanchno, kje,« zmedeno reche novinarka.

»Kako, da ne vesta?«

»No, nekoliko smo se zabavali v dnevni sobi, nekaj malega popili, se veselili ...«

»Ja, veselili,« rentachi preiskovalec. »Poznam to. Kako je umrl? Sta ga zadavili?«

»Opravili sva samo najino domovinsko dolzhnost. V pogovoru s sedaj mrtvim se je izkazalo, da je avstrijski tajni agent,« razburjeno razlaga Olivia Flopp. »Poslali so ga v Slovenijo z nalogo, da umori nam vsem tako dragega predsednika. V nadaljnem postopku s sedaj mrtvim, ki sva ga povezali z nekaterimi telesnimi triki, sva razkrinkali celotno perverzno zaroto avstrijske vohunske sluzhbe.«

»Ja, ja. Dobro. To je vech kot zasluzhno. Ali vesta, kako je mrtvemu ime?«

»Rekel je, da se pishe Antonio Bombarotti ...«

»Ja, ja, Bombarotti, tochno, sem zhe slishal,« reche preiskovalec Franchek. Se obrne k svojemu pomochniku:

»Matjazh, kako mu je zares ime? Bombarotti, mogoche Bombaritti ali Bombanitti. Od nekod se spominjam na to nesrechno gofljo. Saj ga imamo v kartoteki. Prekleto. Ja, ja. Pa ga je le vzelo.«

»Franchek, saj vesh. Za to se imamo zahvaliti obema lepima damama. Z zhensko silo sta ga spravili pod rusho.«

»Saj sta odlichni. Ampak kako mu je zares ime?«

»Avstrijci ga vodijo v seznamu pod imenom Jack Stolberg.«

»Ja, ampak to ni njegovo pravo ime.«

»Seveda. Se spomnim. Mihael, poglej v spletni register. Zaradi njega smo imeli zhe pred tremi leti tezhave.«

Matjazh in Franchek zijata v asistenta, ki pritiska na tipke na mobilnem identifikacijskem aparatu.

»Göring, Göring Alfred!« vzklikne asistent.

»Ja, ja!«

Debeli Franchek od veselja glasno poskochi.

»Debeluhovo pravo ime je Alfred Göring. Iz znane nemshke nacistichne druzhine je. Njegov prapraded ali kaj je bil glavni sodelavec Adolfa Hitlerja. Vsi iz te druzhine so debeli. Genetichno pogojeno.«

»Me pa vseeno zanima, kako se je obema gospema posrechilo razkrinkati starega lisjaka,« se zasmeje agent Matjazh. »Nashi agenti in tajna sluzhba ga niso mogli streti.«

»Kaj res ne vesh?« se zahihita agent Franchek. »Dami sta zares nenasitni. Veliko zahtevata. Revezh je moral prevech seksati. Pa ga je vzelo.«

»Med pogovorom nama je vse izblebetal,« reche Olivia in nekoliko zardi. »Ko sva ugotovili, da hoche v naslednjih dneh likvidirati predsednika, sva zacheli takoj ostro ukrepati.«

»Ha, ha. Dobro sta ukrepali. Vsekakor mu je zaradi napora odpovedalo srce.«

»Uporabili sva zhensko orozhje in ga s potencirano akcijo, povezano s telesnimi naboji, privedli do totalnega kolapsa. V dnevni sobi ga je ochitno zadela kap, zrushil se je pod stol. Ne vem, ali je bil takoj mrtev. Zavlekli sva ga v kopalnico, da morda v vodi she pride k sebi. A ni vech dihal. Mislim, da sva kot sodelavki slovenskih organov storili najino drzhavljansko dolzhnost in z omenjeno narodnoobrambno akcijo preprechili za drzhavo najhujshe.«

Franchek Boshtjanchich in njegov ozhji sodelavec pritrjevalno kimata z glavo.

»Ja, ja, revchek se je prevech namuchil. Vidish, Matjazh, kam vodi pretiravanje s spolnim obchevanjem,« reche debeli Franchek.

»Ja, naravnost v smrt,« mu potrdi pomochnik.

 

o o o

 

Aida Dolezhal presenecheno odlozhi telefonsko slushalko. Pravkar jo je osebno poklical sam direktor ljubljanske operne hishe. Z laskavimi besedami je pohvalil njen charobno zvenechi sopran, ki da je nekaj posebnega tudi v svetovnem merilu. Kot da je pozabil, da jo je pred dvema mesecema brez kakrshnega koli razloga ali pojasnila odstavil s programa in na grob nachin izgnal iz gledalishcha.

»Dovolite mi, da vam naznanim veselo novico,« je direktor zablebetal v telefon. »Sam gospod predsednik me je poklical. Kakshna chast! Omenil mi je, da vas neznansko obozhuje. Nadvse ceni svetlozvenecho barvo vashega glasu. Kljub vojni si izredno zheli, da ga obishchete v njegovem narodnoobrambnem bunkerju, ker ta trenutek zaradi nujnih drzhavnishkih poslov ne more priti v Ljubljano. Vem, da ga ne boste razocharali.«

Aidi je zaradi direktorjevega sporochila za trenutek zastal dih. Generalova ponudba jo je zelo presenetila. Zagotovo ji bo pomagala pri poklicnem vzponu k mednarodni uveljavitvi in slavi.

»V najvechjo chast bi mi bilo nastopiti pred velikim generalom,« je zazhvrgolela s svojim bleshchechim glasom.

Vendar je hotela zlobnemu opernemu direktorju ponagajati.

»Vseeno predsednikove proshnje ne morem izpolniti,« je rekla. »Saj ste, gospod direktor, nedavno ugotovili, da sem popolnoma nesposobna za petje in ste me chez noch odstranili iz opernega gledalishcha.«

»Ah, sposhtovana gospa Aida,« je zajecljal direktor s tresochim se glasom. »Saj ni bilo mishljeno zares. Shlo je samo za zachasni premor zaradi nashega tezhkega financhnega stanja, ker vam za vashe sijajne nastope ne bi mogli izplachati honorarja, kot ga zasluzhite.«

»Vem, da imate boljshe pevke, kot sem jaz,« ga je jezno prekinila.

»Ne, ne, gospa Aida, sploh ne,« je v telefonskem aparatu zastokal direktorjev glas. »To je samo nesporazum. Vse se bo uredilo. Takoj vas spet angazhiramo, s trikrat vishjo gazho, kot ste jo imeli prej.«

»Ne vem, che bo gospod generalni predsednik zadovoljen z mano,« se je zlagala. »Izberite drugo pevko.«

»Gospa Aida, na kolenih vas prosim, da sprejmete predsednikovo proshnjo,« je direktor zajokal z milim glasom. »Che odklonite, ne boste samo vi ob kariero, temvech bo tudi meni odletela glava. In nashe dragoceno gledalishche nam bodo zaprli.«

Zanalashch ga je hotela pustiti v negotovosti. Ni mu hotela takoj odgovoriti. Njen molk ga je vrgel v paniko. Jokajochi direktorjev glas je obupano cvilil iz telefona.

»Hude stvari mi pravite,« je konchno spregovorila. »Samo zaradi izrednega sposhtovanja do gospoda predsednika bom sprejela ponudbo. Vi ste mi popolnoma nepomembni.«

Na drugi strani zveze je veselo zashkrtalo. Pevko je preplavil plaz zahvalnih vzklikov in besed.

Samozadovoljno je dvignila glavo.

 

o o o

 

Pri chajanki v spomin na izid prve slovenske knjige je v vsedrzhavnem pisateljskem drushtvu zelo vroche. Predsednik, zasluzhni akademik Miha Kegel, je pravkar odklonil resolucijo treh kolegov, ki zahtevajo takojshnji odstop generala predsednika zaradi nesposobnega vodenja drzhave in neuspele vojne s sosednjimi drzhavami.

»Tako ne gre. To, kar pochenjate, je veleizdaja!« se razburja Kegel. »Drzhavni predsednik se zelo trudi. Mochno se trudi, da bi nam bilo dobro. Poleg tega je pisatelj. Nash kolega je. Saj veste, da je pred tremi leti izdal svoje vojashke spomine. Zelo zanimivo, prodorno napisano, kot je ugotovila kritika.«

»Kegel, ti si bedak!« zavpije nekdo iz ozadja.

Shtirje starejshi drzhavni pisatelji se vidno vznemirijo. Od groze prebledijo.

»Takih stvari pa ne smemo pochenjati,« reche eden od teh za drzhavo zelo zasluzhnih piscev. »Oprostite, da se tako nevljudno izrazim. Ampak, kar je res, je res. Bodimo vendar pametni. Proti vetru se ne da scati. Ukinili nam bodo vse subvencije. Brez vsega bomo ostali na cesti.«

»To so modre besede. Prosim, poslushajte vendar izkushenega kolega,« prestrasheno zapiska Kegel.

V predsednika pisateljskega drushtva prileti zhenski chevelj. Mlada pesnica Suzana Makalavich razjarjeno bliska z ochmi. Krichi. Mu vrzhe v obraz kos jagodne torte.

Nesrechni Kegel se zamaje pred pisateljskim zborom. V obraz mu prileti nov kos torte. Z robcem si nervozno brishe chokoladni tortni preliv z obraza in obleke.

»Izgini z odra!« se zadere kolega Janez.

Od vsepovsod se oglashajo nejevoljni vzkliki in zhvizhgi.

»Dol s Keglom!« tuli vechina zbranih pisateljev.

V zadnjem delu sobe se zachne neprijetno prerivanje. Pesnica Olga oklofuta starejshega za domovino zasluzhnega pisatelja. Dva pesnika se besno prepirata, suvata pod rebra, padeta na tla. Med pisateljskimi vrstami se shiri ogorchenje in nemir. Chez razdrazhene obraze sikata jeza in zmeda.

»Kegel naj odstopi!«

»Pojdimo raje pit!« zavpije neki priznani pesnik.

 

o o o

 

Aida in Olivia v veselem razpolozhenju. Chutita, da je v njunih rokah usoda sveta. Nadlezhnega avstrijskega agenta sta pravilno likvidirali, to pa jima zagotavlja neskonchno naklonjenost drzhavnih oblasti. Zdaj pa je potrebno zavihati rokave in narediti she nekaj velikega za Avstrijo, kot se spodobi za dvojni agentki, v sluzhbi dveh drzhav. V vrochi igri je zdaj na vrsti slovenski general predsednik, ki ga je treba odstraniti z odra zhivljenja. Voda na mlin njunih nachrtov je prek drzhavnega radia kljub stalnim bombnim napadom sovrazhnih sil napovedani veliki Aidin koncert v vladnem bunkerju, povezan z mednarodno pomembnim Oliviinim pogovorom z drzhavnim predsednikom.

Se radozhivo zahihitata. Ker se po uspehu zaradi Bombarottijeve smrti nichesar vech ne bojita. Aida se ponosno izprsi. Pevkino nezhno srce pod svetlordecho bluzo zadrgeta v sladki bolechini. V mislih je sredi najpomembnejshe arije v operni zgodovini, napisane v chast slavnostnega odprtja sueshkega kanala. Zapela jo bo krutemu generalu v slovo, ob njegovi zadnji uri.

Primakne se k Olivii, ki z razgaljenimi prsmi leno polezhava na postelji. Chrnolaska vzburjeno zavzdihne. Shiroki valoviti vzboklini njenih polnih dojk se sproshcheno prevesita proti Aidini predrzni roki. Oliviina mochna napeta seska se izzivalno zatreseta med Aidinimi pozheljivimi prsti. Pevka podrsa z razpeto srajco, iz katere predrzno zabingljajo njene ljubke shpichaste dojke, chez novinarkino toplo telo.

Olivia se vrochekrvno zasmeje. Pograbi lichila in shminke, ki lezhe na toaletni mizici.

»Pochakaj. Tvoje prsi bodo she bolj privlachne, che ti kolobarja obkrozhim z rdecho barvo,« zastoka.

Poriva rdechilo pod vrshichka Aidinih nezhnih dojk. Jih vrochekrvno prebarva. Se nato skloni k lastnim prsim. Si temnordeche premazhe kolobarja in obe bradavici na oster, izzivalen nachin. Spolzi z obema rokama pod Aidino krilo. Ji med stalnim bozhanjem zadnjice sleche spodnji del obleke. Obchuduje Aidino zagorelo kozho. Drsi chez pevkina stegna, sili s prsti med vabljivo razpirajoche se nabrekline prijateljichinih ustnic.

»Vidim, da si zhe lepo rjava,« se zasmeje. »Razen belega trikotnika ob tvoji lepi muci, ki pa jo bova zdaj naredili she lepsho. Obsevanje v drzhavnem inshtitutu za nego kozhe te je zelo pomladilo. Zdaj si zhe skoraj prava chrnka, kot se za vlogo Aide tudi spodobi.«

»Ah, kaj pravish,« sope pevka. »Moji svetli lasje zelo motijo. Pa kaj. Saj lahko nastopim z lasuljo. Kot chrnolaska in zaradi polne postave bi bila ti bolj primerna za tako vlogo.«

Novinarka spet pograbi rdechilo na toaletni mizici. Se skloni nad prijateljichino obrito mednozhje, drsi s shminko chez zhe mochno vzburjene prijateljichine ustnice, ki pod potiski z lichilom postajajo ognjeno prikupne.

»Taka Aida lahko s svojo nesramnostjo premaga vse nevarnosti in postane kljub smrti v operi nesmrtna,« sope chrnolasa novinarka nad prijateljichino rdeche obarvano rezho, iz katere vedno bolj vlazhno zhari temno zhensko jedro.

Se ne more vech premagati. Izpodreca krilo. Si sleche spodnje hlachke.

»Tako. Zdaj she jaz!«

Razpre noge. Si zachne z rdechilom barvati svoj s chrnim puhom obrasli sram.

 

o o o

 

V generalovem bunkerju je kljub stalnim sovrazhnikovim bombnim napadom zelo svechano. Tudi v chasu najhujshe nevarnosti je treba zdrzhati do konca! Nekateri predsedniku in domovini najbolj zvesti so se zhe zbrali v dostojnih temnih oblekah na hodniku za stranishchi in kopalnicami.

V telovadnici pod kuhinjo se je strumno razpostavil ansambel narodnozabavne glasbe. Sami imenitni gospodje v temnomodrih telovnikih in rdechih kravatah, z velikimi rjavimi pastirskimi klobuki na pleshastih glavah. Tam je tudi znani pop pevec Bimbo Star – Prestin. Zaveda se, da je junak, ki opravlja v chasu najhujshe vojne nevarnosti pomembno kulturnishko drzhavljansko dolzhnost. Budno se ozira po navzochih in skusha ugotoviti, ali ga opazujejo z dovolj veliko mero potrebne pozornosti in sposhtovanja. Na zheljo predsednikovega tajnika je pripravil zhivahen dopolnilni spored ob spremljavi treh havajskih kitar. Besedila popevk, ki jih bo zapel pred velikim generalom in sposhtovanim drzhavnim voditeljem, je napisala znana pesnica Ivana Pestichar, s katero je imel pred tremi leti kratko ljubezensko afero.

Bimbo Star – Prestin samozadovoljno dvigne glavo, ko opazi, da se mu je pravkar sposhtljivo priklonil vodja narodnozabavne skupine. Se vzvisheno nasmehne. S pretirano vazhnostjo pograbi kos papirja, na katerem je besedilo, ki ga je napisala njegova bivsha ljubica. Premika ustnica, potiho poje:

 

Oj bozhime bozhime mile su staze

Oj bozhime staze baby su mile

Hey sjaj

Baby la la

Blista tvoj sjaj

Hey baby hey

Moga srca raj

Hey tralalala

O hey la la

Baby ga ga

Veliki sjaj

Ga ga

 

o o o

 

V predsobi pod telovadnico je neprijetno napeto. Generalov osebni tajnik Petelinchek s pomochniki in pomochnicami in z moshtvom na vse hudo pripravljene obrambne strazhe nestrpno prichakuje prihod operne pevke Aide Dolezhal in njene prijateljice, mednarodno uveljavljene dopisnice dunajskega STANDARDA Olivie Flopp. Novinarkin ugled pri generalnem predsedniku je namrech izredno narastel, ko so mu povedali, da se ji je skupaj s pevko Aido posrechilo likvidirati avstrijskega atentatorja.

Veliki general je zelo nemiren. Stoji v stranski sobi za hodnikom. Se skriva za rdecho zaveso. Kaj gospe she nista prishli?

Ali Avstrijci spet prevech bombardirajo in je porushen most na cesti, ki vodi do bunkerja?

Za danashnji slavnostni koncert ob prvi obletnici prevzema oblasti se je primerno oblekel po najnovejshi modi v imeniten rdech frak in dolge rumene hlache. V atomskem bunkerju namrech vladajo moderni in liberalni nazori. Generalov nachin oblachenja je lahko za vzgled celotnemu narodu. Potrebna je samozavestna narodna modna kultura. Prav zato se zanalashch ni hotel pojaviti v uniformi. Naj svet ve, da se stalno trudi za mir!

Noge mu tiche v zelenih copatah z dvema ljubkima belima chopkoma, »mojima mucama«, kot rad ljubeznivo pove. Za hlad v bunkerju so, kot mu je razlozhil njegov telesni zdravnik doktor Norel, namrech najprimernejshe copate. Odbijajo vlago in mraz, ki sta se vgnezdila v betonsko zidovje in tla. Preprechujejo izbruh revmatizma. V obdobju vojne za generala in dom se je potrebno primerno oblechi!

General nestrpno dvigne glavo. Se zamaje na hodnik. Dva chlana chastne strazhe v zelenih uniformah z zlatimi obshitki na rokavih in hlachnicah strumno salutirata. Oba visokorasla mlada chloveka sta znana ekstremista, ki vedno in povsod zahtevata zaradi globalne civilizacijske krize vojashki prevzem uprave celotnega sveta. Mala Slovenija je pri tem lahko za vzgled celotnemu chloveshtvu, ki ga more na pravo pot pripeljati le trda roka.

»Je gospa pevka Aida zhe tu?« vprasha general.

»Ekscelenca predsednik, ni je she tu,« recheta strazharja in she enkrat salutirata.

»Ni treba zaradi moje malenkosti tolikokrat salutirati,« reche general. »Kaj gospa Olivia Flopp tudi she ni prishla?«

»Ekscelenca general, obzhalujemo. Tudi gospa Flopp she ni prishla.«

»Ja, ti Avstrijci. Predvcherajshnjim so razstrelili elektrarno v Krshkem, zdaj pa so verjetno porushili she most, ki vodi v mojo rezidenco v bunkerju. Chloveshtvu se slaba pishe, ker voditelji narodov ne uvidijo mojega velikega truda za mir in spravo med ljudmi.«

General povesi pogled. Zhalostno bulji v tla. Nato se zamaje nazaj v stransko sobo. Se usede na stol za rdecho zaveso. Samotno premishljuje.

 

o o o

 

Francoski kralj se skloni k amerishkemu predsedniku in k zhe nekoliko opitemu generalnemu nachelniku ruskega vseljudskega dobrodelnega komiteja in zaupno reche: »Torej smo dogovorjeni. Slovenijo, Hrvashko, Avstrijo in Italijo razdelimo na deset dovolj enakih delov. Rusija dobi v zachasno upravo del Ljubljane, Francija juzhni del nekdanjih Ilirskih provinc do Boke Kotorske, Veleshkotski kot legitimni naslednici Velike Britanije pa damo v zachasno upravljanje Medzhimurje in del Zagorja z glavnim mestom Varazhdin.«

Ruski dobrodelni nachelnik se hudomushno zasmeje.

»Zelo v redu,« reche. »Ludvik, ti si res nash chlovek. Glede tebe se nismo zmotili. Vchasih naredijo monarhi vech dobrega kot pa izvoljeni ljudski predsedniki.«

Amerishki predsednik se nezadovoljno skremzhi in vznemirjeno dvigne glavo. Se dela, kot da je preslishal Rusove nedemokratichne besede.

»Moram pa opozoriti, da je vedno in povsod potrebna stroga kontrola,« reche. »Amerika bo budno pazila, da uprava novih drzhavnih enot poteka v skladu z mednarodnimi dolochili in z mednarodnim pravom. Poleg tega je nujno, da slovenskega predsednika, ki je zanetil to nespodobno vojno, takoj aretiramo in postavimo pred mednarodno sodishche za vojne zlochine.«

Francoski kralj dvigne chasho, v kateri se peni najboljshi shampanjec.

»Na zdravje, sposhtovana gospoda prijatelja!« vzklikne. »Konchno se nam je posrechila genialna razdelitev sveta, ki bo chloveshtvo pripeljala k vechnemu miru v blagostanju in vzajemni povezanosti.«

»Zhivio, zhivio!« navdusheno zavpijejo vodilni drzhavniki in she enkrat trchijo na zdravje.

 

o o o

 

»Smeshno,« reche priznani reporter chetrte drzhavne televizije. »Koncert bi se lahko zhe zachel. Zdaj pa to dolgochasno chakanje. Vse skupaj je pravo sranje. Takrat v Ugandi je bilo popolnoma drugache. Pri generalu Okandi so takoj zacheli igrati in plesati. Motili so edino afrishki komarji. Ti so res strashni. Orjashki. Pa kaj. Tisto prebivalstvo je navajeno na take rechi.«

»Ja, seveda. Afrika,« reche snemalec Matija. »Tam je vse drugache. Tu v Sloveniji pa to chakanje. Zaradi tiste neumne koze, pevke Aide, ki ne more biti nikoli tochna. Med mrzlim betonom se bomo she prehladili.«

»Ja, ampak, saj spet bombardirajo!«

»Seveda. To povzrocha zastoje in zamude. Presneta vojna. Toda gospod general bo zmagal. Tudi che je proti nam ves svet!«

»Ja, zhe spet bombardirajo!«

Zunaj pred bunkerjem se oglasijo trije ostri zhvizhgi nadebudnih varstvenikov. S pokom se odpro tezhka varovalna vrata. V bunker privihrata Aida in Olivia v sharmantnih vechernih oblekah. Za njima zadihano sopiha pet ali shest zvestih spremljevalcev, znanih kulturnih delavcev, zadolzhenih za izvajanje zabavnih programov na najvishjem nivoju.

Chastna strazha pred vrati v predsednikove zasebne prostore pogumno salutira. Po hodniku hiti predsednikov tajnik Petelinchek. Dviga roke. Ljubeznivo ihti.

»Me veseli, dragi dami, lepo, da sta zhe tu!« vzklika. »Malo zamude. A nich ne de. Takoj sporochimo veselo novico gospodu predsedniku velikemu generalu!«

Iz predsobe zadoni trobenta. General predsednik si pokrtachi rumene hlache. Dvigne glavo. Se zamaje izza rdeche zavese. Stopica proti vratom na sprejemni hodnik. Koraca k zbranemu obchinstvu. Chastna strazha ponovno salutira.

»Dovolite, ekscelenca gospod predsednik, da vam predstavim obe zasluzhni soborki za domovino in dom. Preprechili sta najhujshe,« razburjeno zakikirika Petelinchek.

Obe ocharljivi gospe, operna pevka Aida in mednarodno uveljavljena novinarka Olivia, se z lahno rdechico na obrazu vljudno priklonita. Aida se pozheljivo pomakne k generalu. Zachuti njegov mokri poljub na svoji roki.

Predsednik oshine s pogledom Oliviine mochno napete prsi pod nagubano svileno bluzo. Se nekoliko zamaje na levo stran. Spolzi s pogledom med Aidine noge. Zacmoka poljub na Oliviino proti njegovemu trebuhu izprozheno roko. Za trenutek zamizhi, ker se hoche ubraniti zhenske nevarnosti. Na vsak nachin se mora premagati! Saj ni bil nikoli erotichen! Drzhavo mora voditi brez nepotrebnih ljubezenskih zapletov!

»Dobrodoshli v nashi skromni drzhavni pisarni,« zachivka. »Vojna je pach. Ni kaj. Naj povem, da vama je domovina za vajino zvestobo in junashtvo vechno hvalezhna.«

Zhenski veselo poskochita.

»Hvala, ekscelenca. Hvala za veliko chast, da ste naju pochastili s sprejemom.«

Tajnik Petelinchek nervozno pomezhikne z ochmi. Pristopi k generalu. Mu nekaj shepeta v uho.

General pomigne proti v kotu na levi zbranim kulturnim delavcem. Se zdolgochaseno namuzne.

»Lahko zachnete z jubilejnim programom ob prvi obletnici moje oblasti,« reche in odhiti na chastni stol, ki zhe chaka nanj v bunkerski telovadnici.

 

o o o

 

Predsednik Evropske unije, francoski kralj Ludvik XXVII., se zamaje pod belo zastavo z modrimi lilijami. Dvigne rdecho telefonsko slushalko. Pochaka, da se oglasi generalni nachelnik sicer nekoliko sprtih Zdruzhenih bojnih sil Evropske unije veliki marshal Marcel Buffon.

»Operacija Triglavsko petelinje pero se lahko zachne!« zavpije v slushalko.

»Razumem, velichanstvo!« zakrichi marshal in pritisne na rdechi gumb na digitalni aparaturi na desni strani pisalne mize.

Nachelnik rushilne raketne baze v Los Alamosu, New Mexico, general John Edward dvigne modro telefonsko slushalko in v treh kratkih stavkih sporochi svojemu moskovskemu tovarishu marshalu Timushenku, da je Amerika v najvishji bojni pripravljenosti.

Marshal Timushenko dvigne rdecho telefonsko slushalko. Strumno sporochi trenutni vojnopolitichni razvoj vrhovnemu komandantu ruskih oborozhenih sil, generalnemu nachelniku vseljudskega dobrodelnega komiteja Vladimirju Vladimirjevichu Popkinu.

Popkin pritisne na rdechi gumb. General Maksimirovich pritisne na rdechi gumb v Vladivostoku. Japonski cesar dvigne rdecho telefonsko slushalko, pokliche sluzhbujochega vrhovnega poveljnika japonskih sil v protektoratu Novi Hebridi.

General Mishiko dvigne telefonsko slushalko, pokliche francoskega kralja.

Ludvik XXVII. ponovno dvigne rdecho telefonsko slushalko. Sporochi generalnemu nachelniku zdruzhenih bojnih sil velikemu marshalu Buffonu, da je svet v bojni pripravljenosti. Zgodovinsko pomembna operacija se lahko prichne.

Buffon si vznemirjeno pogladi brado. Pohiti v sosednji prostor. Odpre tajni tresor. Zagrabi odlochilni rdechi kljuch. Dvigne zeleno telefonsko slushalko.

Iz stranske sobe pristopi general Tomasselli. V rokah drzhi drugi tajni rdechi kljuch. Oba visoka oficirja se z dvigalom spustita v komandni bunker, ki se nahaja dvesto metrov pod zemljo.

K marshalu prihiti dvajset vishjih oficirjev sicer precej neslozhne in delno zhe razpadle Evropske unije. Sklanjajo se nad zemljevid Slovenije. S prsti nervozno kazhejo na z ostrim rumenim krogom oznacheno tochko v Kochevskem gozdu.

»Tu se nahaja bunker slovenskega diktatorja,« reche Buffon.

»In kaj zdaj?« vprasha general Tomasselli.

»Desantski napad,« reche marshal Buffon. »Toda ne ubijati. Cilj je aretacija samozvanega slovenskega generala. Postavili ga bomo pred sodishche za vojne zlochine.«

Buffon in Tomasselli pohitita v operativni center na levi strani. Vtipkata tajno kodo v varovalni sprejemnik ob vratih. Vtakneta oba rdecha kljucha v rumeno nadzorno omarico. Odkleneta jekleni pokrov. Zdruzheno pritisneta na beli in rumeni gumb.

V letalski bazi Juzhni Jadran zatuli sirena. Srbski general Radovan Kolovich pritisne na rdechi gumb na sedezhu poveljnishke centrale. Iz baze pri Banji Luki poleti dvajset novodobnih zrachnih plovil proti Kochevskemu gozdu. Veleoperacija Triglavsko petelinje pero se zachenja.

 

o o o

 

V bunkerski telovadnici je medtem priznani pevec Bimbo Star – Prestin ob spremljavi narodnozabavnega ansambla pravkar z zanosom odpel svojo klasichno uspeshnico ga - ka – ka – ka – ga – ga.

Po bunkerju zavalovi buchno ploskanje.

Zdaj je na vrsti operna pevka Aida z vrsto slavnih arij iz opere Aida. V valujochi dolgi obleki iz prozornih svilenih tanchic se priklanja pred generalom in zbranim obchinstvom. Prsi ji zhivahno utripajo. S svojimi bodrimi temnomodrimi ochmi zhari proti na svechanem stolu pred bradljami, konji, kozami, lestvami, krogi in drugimi telovadnimi pripomochki sedechemu drzhavniku. Hoche biti nadzemeljsko lepa. Vredna Verdijivih nesmrtnih melodij v chast pushchavi, Afriki in Sueshkemu prekopu, cheprav morata v operi dva ljubecha se sovrazhnika zhalostno umreti.

Pod obleko skriva majhno ostro bodalce, s katerim namerava ubiti generala predsednika. Drugo bodalce je v temni Oliviini torbici, ki si jo novinarka razburjeno pritiska k telesu. Che ne uspe Aida s prvim bodalom, bo zagotovo uspeshen njen novinarski smrtonosni podvig. Med intervjuvanjem bo zabodla generala naravnost v srce.

Aida se skloni nekoliko naprej. Proti generalu. Njen zvochni glas doni do srede njegovega bistva. General se zadovoljno smehlja. Za trenutek je zaprl ochi. Arije hrumijo do zadnjega kota telovadnice.

Aida poje z velikim zanosom, od trenutka do trenutka se stopnjuje v nadzemeljsko mochni chustvenosti. Dozdevati se ji zachne, da je zasuzhnjena princesa, ki se v vrochi ljubezni predaja sovrazhnemu vojskovodji Radamesu. Sredi sladostrastnega petja se ji nenadoma v kratki izgubi razsodnosti zazdi, da je general na stolu pred njo pravzaprav nesrechni vojskovodja iz opere. Vzburjeno ga pogleda, ker zachuti, da se mora z njim zdruzhiti do zhalostnega konca.

Dvigne roko. Tanchice okrog njenega oprsja radodarno zavalovijo. Verdijeve zanosne pushchavske melodije pleshejo po zbranem obchinstvu, se prekopicujejo proti generalu, ki je od poslushanja onemel na chastnem stolu.

Aida zvisha glas, zapleshe po telovadnici. Med sunkovitimi pregibi tik pred generalovim stolom se ji razpre obleka. Shpichasti, od izdatnega sonchenja zamorsko zagoreli dojki se pozheneta proti osuplemu diktatorju.

General plane s stola. Dvigne roko. Zavreshchi nekakshno arijo. To pa ne! To pa ne! Krichi kot blazna opica. Se skloni proti Aidi. Jo poljubi na levo razgaljeno dojko.

Ljudje odpro usta, a ostanejo brez glasu. Od vzburjenja in groze stoje kot okameneli.

General se pozhene naprej. Pleshe.

Veliki pevec Bimbo Star – Prestin zachuti moch trenutka. Se izprsi. Zagaga velevazhno melodijo.

Narodnozabavni ansambel dvigne noge. Se zamaje prek telovadnice. Obkrozhi z ljudskimi vizhami po telovadnici rezgetajochega generala.

Olivii se zazdi, da je prishla ura svetovno pomembnega intervjuja. Potipa bodalce v torbici. Se z lesketajochimi ochmi pozhene k generalu. Zapleshe pred generalom razposajeni striptiz norosti. Potiska iz razprte bluze svoje razkoshno velike dojke generalnemu predsedniku v pozdrav. Chuti, kako jo nori drzhavnik vidno pozhira z ochmi. V grozi blaznega plesa je pozabil, da ne sme biti erotichen.

Tajnik Petelinchek se razburjeno zdrzne. Pomigne z roko proti glasbenemu ansamblu. Eden od izvajalcev dvigne trobento. Na vojashki nachin zatrobi svarilno korachnico. Od leve in desne prihiti bunkerska strazha. Paradno zakoraka proti levemu betonskemu zidu.

General bezhi iz telovadnice na stranski hodnik. Za njim techeta razgaljeni furiji Olivia in Aida. Ljudi se polasti panika. Butajo na levo in desno, se prekopicujejo po telovadnici.

General skusha pobegniti v stransko sobo, vendar sta zhenski hitrejshi. Pritisneta ga ob zid, potisneta v kopalnico za stranishchem. Zakleneta vrata.

»Najin bosh, zlati mozh, najin bosh!« vreshchita v razburjeni strasti.

»To pa ne! Ne, tega pa ne!« krichi general. »Jaz ne spim z nobeno zhensko. Jaz spim samo z domovino za domovino!«

Se krchevito oprijema rumenih hlach, ki mu jih zhenski hocheta potegniti s telesa.

She preden se lahko dogodi najstrashnejshe, silovito zagrmi. Atomski bunker se zamaje v svojih temeljih. Od vseh strani se oglashajo manjshe in vechje eksplozije, drdranje mitraljezov, poki bomb in granat.

Med preplasheno slavnostno obchinstvo, ki ne ve, kaj se dogaja, vdere srbski desantski odred za hitre postopke v chastni sluzhbi Evropske unije in Zdruzhenih drzhav Amerike. Sami visoki mochni mozhje s sajasto premazanimi chrnimi obrazi in z amerishkimi laserskimi bojnimi strojnicami v rokah. Preizkusheni bojevniki za grobo delo. V nekaj minutah se jim posrechi nevtralizirati generalove obrambne sile.

V kopalnici osvobodijo na smrt prestrashenega generala iz objema obeh pohlepnih zhensk. Zapovejo jima, naj si na dostojen nachin popravita razpete dele obleke, generalu pa preberejo odlok o aretaciji z zahtevo Zdruzhenih drzhav Amerike in Evropske unije, da ga zaradi vojnih zlochinov odvedejo pred mednarodno sodishche.

 

o o o

 

Prevech nemirno stanje. Prevech nemirno spanje? Nadvse zoprne sanje.

Povsod tezhko dihanje. Smrchanje. Vlazhen, onesnazhen zrak. Zadah po fosforju, amoniaku in drugih kemikalijah. Ropot na prometni cesti. Tezhka oklopna vozila. Tanki. Pijana muzika. V ozadju bombe in granate. Rafali iz strojnic. Nato oster vznemirljiv zhvizhg. Ubijanje sochloveka.

Ponovno oster zhvizhg. Pet strelov, ki zadenejo v srce.

Postrojitev bledih izmozganih kaznjencev v koncentracijskem taborishchu. Med temi nekaj bivshih generalov, ministrov, shkofov, znanih umetnikov, nobelovcev. Na konju visoka prsata chrnolasa zhenska v shkornjih in z bichem iz sedmih kit. Z revolverjem v desnici. Kdo od nobelovcev je danes dolochen za odstrel?

Premikanje na pol zaprtih ust. Rezgetanje. Prepir. Udarci s sekiro po omari in stolu. Kriki na pomoch. Potem hud onostranski zvok. Neangelsko petje. Rahlo potresanje Zemlje. Udar treh ali shtirih nadnaravno velikih meteoritov na podrochje Severne Amerike in Male Azije. Trideset milijonov mrtvih za zachetek. Tsunami na Atlantskem oceanu. London pod vodo. Svetovni razkroj elektrichnega omrezhja. Unichenje kontrolnih in informativnih rachunalnishkih sistemov. Razpad trgovine in industrije.

Poboj petdeset tisoch upornishkih kmetov v Indiji in v Vietnamu. Porushenje gotskih katedral v Franciji in Nemchiji iz okoljevarstvenih razlogov. Zazhiganje srednjeveshkih rokopisov v starih samostanskih knjizhnicah. Preventivno zbombardiranje Bele hishe in Kremlja. Potop Krete in Rodosa.

Nerazumljiv izbruh velikanskega ognjenika trideset kilometrov za Dunajem. V nenavadnih potresnih sunkih povzrochena preusmeritev toka Donave v nasprotno smer. Izginotje Avstralije z zemeljske povrshine. Otoplitev ozrachja do nevzdrzhnosti.

Spet tezhko dihanje. Odpiranje stranskih vrat v hotelu nizhje kategorije. Nemogocha vrochina. Popolnoma zastrupljen zrak. Okuzhena voda. Kolera in tifus. Umiranje na obroke.

Chudno telesno stanje. Ponovni zhvizhgi in poki, ki preprechujejo normalno spanje. Prostashko stokanje za steno v hotelski sobi. Rezki vzdihi dveh ali treh spolnih nenasitnezhev. V spodnjem nadstropju tehno glasba, ki rezhe do kosti.

Propad vrednot. Ugashanje sonchne svetlobe. Papezhev samomor. Konec sveta.

Tezhki koraki po stopnicah. Hreshchanje lesa. Shkripanje parketa. Sekanje s sekiro po vratih in po pohishtvu. Pohod stoshestdesetih peklenshchkov po razdrtih ljubljanskih ulicah. Pol Slovenije in trichert Avstrije pod vodo. Hrvashka v plamenih. Francija na koncu svojih zmozhnosti. Dokonchen razpad Evropske unije in drugih drzhavnih tvorb. Smrtna ura civilizacije.

Razstrelitev severnih moskovskih predelov. Raketni dvoboj med Francijo in Venezuelo. Vislice na ljubljanskem Tromostovju.

Ponovno sopenje. Premikanje ustnic. Kozje molitvice. Peklenski smeh. Vmes kratek premor in mrtvashka tishina. Potem vsestransko poguben pok. Unichevanje sveta in chloveka.

Zares chudne sanje. Mora, ki te pripelje na rob prepada.

Kaj se je zgodilo?

 

o o o

 

Zvecher smo zagotovo prevech popivali. Zato imam zdaj te chudne, grozne sanje, hujshe od resnichnosti. Ali se bom sploh she lahko zbudil?

Ob pol shtirih zjutraj zabrni hishni telefon in me vrzhe iz spanja.

Zmedeno dvignem slushalko. Iz neoprijemljive daljave zatrepeta glas mojega dobrega pisateljskega tovarisha.

»Ja, ali vesh, koliko je ura?« neprijazno zamrmram.

»Zelo pozno je zhe, prepozno je,« reche.

V telefonu zashkrta in pochi. Zveza je v trenutku prekinjena.

Skusham odpreti ochi. Ali sanjam ali bedim?

Kje sem?

Ali sem se sploh zbudil?

 

 

Konec

 

 

____________________

Glej tudi predhodne objave PROPAD (I), PROPAD (II), PROPAD (III), PROPAD (IV), PROPAD (V) v Reviji SRP sht. 91-92, junij 2009; sht. 93-94, oktober 2009; sht. 95-96, februar 2010; sht. 97-98, junij 2010; sht. 99-100, oktober 2010.