Revija SRP 101/102

Lev Detela

 

LITERARNA POPOTOVANJA

(X)

 

Starodavna Malta med zgodovino in sodobnostjo

 

Debeli Anglezh v baru hotela Phoenicia v Valletti ima posebno mnenje o prebivalstvu malteshkih otokov. »Veste,« izjavi takoj na zachetku romana Kaplan z Malte (The Kappillan of Malta), ki ga je napisal na Malti dolgo chasa zhivechi angleshki pisatelj Nicholas Monsarrat, »rad imam Maltezhane! Imajo pa veliko napako: niso organizirani. Niti spodobnega mixed grilla ne znajo pripraviti. Smeshno, kaj?«

Malta. Skoraj pol milijona ljudi na treh skalnatih, pustih, predvsem z golichavo poraslih manjshih otokih sredi kristalno chistega morja, sto kilometrov juzhno od Sicilije in 290 kilometrov jugozahodno od Tunizije. Mirni, uvidevni, dokaj nejuzhnjashko vase zaprti ljudje z zasebnim, tujcem nedostopnim zhivljenjem v svojih domovih in druzhinskih krogih. Njihova glavna in neprijetna nacionalna strast je poleg lova na divjega kunca, ki mu pravijo fenek in ponavadi koncha kot dobra narodna jed v loncu, lov na ptice pevke in ptice selivke, ki jim ga niti Evropska unija ni uspela prepovedati. Sicer pa so nekdanji ribichi, kmetje in pastirji ovchjih chred postali – che niso duhovniki – ladjedelnishki delavci, usluzhbenci, uradniki, trgovci, gostilnicharji in hotelirji, ki skrbijo za armado turistov, valecho se zlasti v poletnih mesecih chez otochje. Pastirja z rdecho chepico na glavi in z belimi tesnimi hlachami, ki pochiva ob chredi ovc in uzhiva ob chutarici z rdechim vinom nekdaj tradicionalno domacho malteshko hrano – kruh, ovchji sir, paradizhnike, olive, kapro in med, dandanes skorajda ne bomo vech srechali.

Ti otoki so nekakshna zadnja evropska izpostava oziroma strateshko pomembno mostishche sredi Sredozemskega morja pred bregovi Afrike in Azije. Dolga stoletja slavna krshchanska trdnjava iz Jeruzalema in z Rodosa* pregnanih redovnishkih vitezov »sv. Janeza Krstnika bolnishnice v Jeruzalemu« v bojih proti Turkom, Arabcem in muslimanom, v drugi svetovni vojni neosvojljivo oporishche britanske vojne mornarice in sedezh britanskega pomorskega poveljstva za juzhno in jugovzhodno Evropo. Tudi »srce Sredozemlja«, kot otoke radi z zanosom imenujejo njihovi prebivalci. Poleg glavnega kamnitega otoka Malta, kjer so Fenichani zhe v davnih chasih posekali drevje, ki so ga potrebovali za svoje ladje, Anglezhi pa pozneje she vechino oljk, ker so namesto njih hoteli gojiti bombazh, sta zanimiva tudi oba druga otoka: mnogo bolj zeleni manjshi otok Gozo (Maltezhani mu pravijo Ghawdez) in najmanjshi otok Comino (v malteshchini se imenuje Kemmuna), ki je bil v nekdanjih chasih, kot pove ime, porasel z dishecho divjo kumino, danes pa na njem dehtita timijan in rozhmarin.

Malokdo ve, da Maltezhani govore samostojen semitski jezik, nastal iz fenichansko-punskih prakorenin in arabshchine, v katerega se je v stoletjih menjavajochih se tujih oblastnikov zameshalo zelo veliko predvsem italijanskih pa tudi francoskih in angleshkih primesi. Dolgo chasa so vodilni sloji pa tudi vsepovsod navzocha duhovshchina govorili italijanshchino, ki je bila uradni jezik otochja do leta 1934, ko jo je zamenjala angleshchina. Danes je angleshchina poleg malteshchine (malti) eden od obeh uradnih jezikov otoshke drzhave.

Knjizhevnost v malteshkem jeziku je v svetu skoraj popolnoma neznana in se je zaradi tujih vplivov na otoshko zhivljenje razvila razmeroma pozno. Starejsha literatura v malteshkem jeziku je velikokrat nastala iz preprostih domachih ljudskih pesmi in pripovedk. Profesor italijanshchine na malteshki univerzi G. A. Vassallo je sredi 19. stoletja na primer napisal kratek ep Il-gifen-tork (Turshka galeja). She danes zelo priljubljen pesnik iz starejshega obdobja malteshke knjizhevnosti je duhovnik Dun Karm, nekakshen malteshki France Presheren, ki je sprva pesnil v italijanshchini, pozneje pa se je popolnoma zatopil v ustvarjanje v malteshchini in napisal imenitne, zelo ritmichne sonete. Glavne teme njegove lirike so ljubezen, vera in domovina. Po njegovih stopinjah stopa v nekem smislu tudi novejsha malteshka knjizhevnost. Njen v svetu najbolj znani danashnji predstavnik je profesor za literarno teorijo na malteshki univerzi Oliver Friggieri. Napisal je okrog shestdeset knjig, predvsem pesnishkih in novelistichnih zbirk ter znanstvenih del. Znan je tudi kot prevajalec iz latinshchine, italijanshchine in angleshchine. Leta 2006 je v Münchnu v angleshchini izdal zbirko A Poet´s Creed. Vech pesmi in daljsho prozo je objavil v nemshkih prevodih v dunajski literarni reviji LOG. Tudi v njegovi poeziji prevladuje senzibilno predstavljena duhovna in miselna tematika. V romanu Gizimin li quattma jiftah, ki je izshel leta 1998 pri malteshki zalozhbi Mireva Publications, med drugim opisuje pobozhno otoshko druzhino in spremembe, ki jih v zhivljenje ljudi vnashajo moderni druzhbeni pojavi. V zbirki v nemshchino prevedenih kratkih novel Ognjemet (Das Feuerwerk, Mainz, 2004) opisuje malteshki vsakdan.

Seveda se s »skrivnostno« Malto ukvarjajo najrazlichnejshi nemalteshki – predvsem angleshki – pisatelji. Erne Bradford v shtudiji Krizh in mech opisuje delovanje malteshkih vitezov do njihovega odhoda z otoka. David Ball v romanu Asha – Sin Malte napeto porocha o legendarnih malteshkih bojih s Turki. Z isto tematiko se ukvarja roman Tima Willocksa Zakrament. Danski avtor kriminalnih romanov Dan Turell v romanu Umor na Malti predstavlja tamkajshnji znani hotel Mellieha Holiday Centre kot kraj zlochina. Malteshko tematiko ponuja tudi znameniti »noir« kriminalni roman amerishkega pisatelja Dashiella Hammetta Malteshki sokol, po katerem so posneli imeniten film.

Na obalah, po starih ulicah, predvsem pa ob chereh in nedostopnih pechinah juzhnih predelov Malte so do zdaj zlasti Americhani posneli okoli osemdeset filmov, h katerim sodita uspeshnici Gladiator in Troja ter scena iz filma Grof Monte Cristo, v kateri glavnega junaka znanega Dumasovega romana vrzhejo iz otoshke jeche v razpenjeno morje.

Podrobnejshi vpogled v malteshko zhivljenje in razgibano zgodovino pa verjetno najbolje ponuja Nicholas Monsarrat v zhe omenjenem in leta 1973 prvich objavljenem romanu o nekonvencionalnem malteshkem kaplanu v tezhkem obdobju druge svetovne vojne. V obsezhnem, nad petsto strani drobnega tiska obsegajochem delu, ki je prevedeno v razlichne jezike, angleshki avtor porocha o vztrajnem kljubovanju otoshkega prebivalstva neprestanim napadom italijanskih in nemshkih letalskih in pomorskih sil. Te so otok od leta 1940 tako rekoch noch in dan sistematichno bombardirale in ga za daljshi chas z vojnimi ladjami in podmornicami do leta 1943 odrezale od sveta. Vendar italijansko-nemshka blokada otochja ni uspela, ker se prebivalci, ki jih je Mussolini kljub njihovemu drugachnemu jeziku razglasil za Italijane, kratko in malo niso hoteli vdati. Ko je italijanski diktator napovedal vojno Veliki Britaniji in Franciji, je najprej z letali napadel malteshko otochje. Gabriele D´Annunzio je tedaj izjavil: »Malta ni vech otok, temvech nalezljiva bolezen, ki jo je treba premagati!«

Cheprav je bilo v bombnih napadih ubitih 1500 Maltezhanov in Britancev ter porushenih 35.000 stavb v glavnem mestu Valletta in v sosednjih gosto naseljenih krajih severovzhodnih predelov glavnega otoka, so Maltezhani kljub lakoti vztrajali do preobrata, ko se je vojna srecha leta 1943 pri El Alameinu obrnila proti Nemcem in so zahodni zavezniki lahko zacheli z Malte invazijo na Sicilijo in proti Italiji. V bojih pri Malti so Nemci in Italijani izgubili 1250 letal, Anglezhi, ki so bili dolgo chasa v izredno kochljivem polozhaju, pa 500.

»Il-kappillan tal-katakombi«, kar v malteshchini, v tem semitskem jeziku z arabskim jedrom in s starimi fenichanskimi primesmi, pomeshanem z italijanskimi besedami, pomeni »kaplan iz katakomb«, je bil resnichna oseba. Dun Salv (don Salvatore) velja namrech she danes na Malti za junaka druge svetovne vojne, ki je v chasu, ko se je prebivalstva polastilo malodushje, vlival v ljudi zhivljenjski pogum in zanje vzorno skrbel v starokrshchanskih katakombah, kamor so se zatekli iz porushenih domov, da bi bili varni pred neprestanimi bombnimi napadi. Rodil se je v eni najodlichnejshih malteshkih druzhin, vendar si zaradi liberalnega in nekonvencionalnega pogleda na dogodke in ljudi ni pridobil naklonjenosti pri konservativnih cerkvenih predstojnikih. Ti so ga po raznih intrigah in po oceni, da premalo kritizira »pregreshno zhivljenje ljudi«, pregnali v samostan na sosednjem, odmaknjenem otoku Gozo (»Che tam odpechatish steklenico shampanjca, mislijo ljudje, da je izbruhnila revolucija« – lahko preberemo o Gozu v Monsarratovem romanu). V zavesti ljudi je ta nenavadni kaplan ostal dobrotnik in zashchitnik, nekakshna malteshka legenda, kot je ob njegovi smrti dokazal velikanski pogreb, ki se ga je udelezhilo ogromno shtevilo otochanov.

Leta 1908 v Liverpoolu rojeni Nicholas Monsarrat, ki se je kot kapitan korvete udelezhil bojev v drugi svetovni vojni in o tem napisal roman Veliki Atlantik, po katerem so posneli uspeshen film, je v Kaplanu z Malte izoblikoval epopejo o malteshkem otochju sredi druge svetovne vojne. Spretno ga je povezal z ljubezensko zgodbo dveh mladih ljudi, Maltezhanke iz bogate druzhine in Anglezha, vkljuchil pa je tudi porochila o glavnih dogodkih malteshke zgodovine.

 

Ime otoka Malta je nedvomno fenichanskega izvora. Mlt (malet) namrech v tem starem jeziku pomeni zatochishche pa tudi kraj, kjer zasidrash ladjo. Zhe med leti 1000 in 800 pred nashim shtetjem so Fenichani Malto uporabljali kot zashchitno oporishche in prezimovalishche ladij pri svojih plovbah po Sredozemskem morju. Zaradi fenichanske nadoblasti grshka kultura na blizhnji Siciliji ni mogla prodreti na otok. Kartagina je pri danashnjem naselju Marsaxlokk zgradila veliko svetishche boginje plodnosti in vojne Astarte, ki je privlachevalo mornarje in prebivalce celotnega Sredozemlja.

Razvijajochemu se Rimu so bili Fenichani in njihovo glavno sredishche Kartagina vedno bolj trn v peti. V treh punskih vojnah je Rim med letoma 264 in 146 pred nashim shtetjem (kljub Hanibalovemu nasprotnemu napadu v drugi vojni) dokonchno premagal Kartazhane in unichil njihovo glavno mesto. Malta je v drugi punski vojni prishla pod rimsko nadoblast. Rimljani so otok, slovech po odlichnem medu, poimenovali Melita. Med gradnjo novih svetishch v chast rimskim bogovom pa so vedno znova naleteli na ostanke skrivnostnih, she danes obstojechih velikih megalitskih svetishch iz kamene dobe, ki so jih neznani davni prebivalci otokov zgradili med drugim v Mnajdri, Hagar Qimu, Tarxienu na Malti in v Ggantiji na Gozu v obdobju matriarhata med letoma 4000 in 2500 pred nashim shtetjem, po vsem sodech, v chast Velike Pramatere sveta in zhivljenja.

Vera je od nekdaj v ospredju malteshkega zhivljenja. Ko je sveti Pavel potoval na ladji iz Grchije proti Rimu, je nastal, kot je zapisano v Svetem pismu, silovit vihar. Ladja je nasedla na chereh pred Malto.V Apostolskih delih novega zakona lahko o tem med drugim preberemo tudi tole: »Ko smo se reshili, smo zvedeli, da se otok imenuje Melita. Tujci so nam skazovali nenavadno chlovekoljubnost. Zakurili so ogenj zaradi nastalega dezhja in zaradi mraza in nas vse sprejeli.«

Krshchanstvo se je na Malti uveljavilo zhe zgodaj. Sveti Pavel je baje v treh mesecih leta 59 po Kristusu, ko se je mudil na otoku, pokristjanil celotno prebivalstvo. Izredno katolishki Maltezhani (mozhne so le cerkvene poroke, lochitev je prepovedana prav tako kot splav; teden za tednom se vrstijo cerkveni prazniki; nad 90 odstotkov otochanov veruje v Boga pa tudi v hudicha; 82 odstotkov shtudentov verjame v obstoj angelov; statistichno stoji na vsakem kvadratnem kilometru otoka cerkev; v razdrapanih rumenih avtobusih stare angleshke izdelave, ki jih je mlada otoshka republika podedovala iz obdobja britanske uprave, vise slike Jezusa, Marije in svetnikov skupaj z izreki v njihovo chast in slavo; mnogo cerkva ima dva zvonika z velikima urama, toda ena od ur kazhe napachni chas, da na ta nachin zmede hudicha) so na otochku pred Pavlovim zalivom (San Pawl-il – Bahar / St. Paul´s Bay) na Malti, kjer je ladja baje nasedla na cheri, postavili kip apostola Pavla in vsakomur, ki meni, da ni popolnoma jasno, ali se je brodolom dogodil prav tu, ostro ugovarjajo. Njihova pobozhnost ne pozna meja. Malteshka ljubezen do vere je nekaj posebnega in deluje v danashnjem laicistichnem vseevropskem kontekstu v smislu latinskega gesla Stabilitas Contra Mundum ene izmed njihovih vodilnih druzhin kot trden odpor samosvojega prebivalstva proti tujemu svetu, od katerega pa vendarle imajo veliko korist, saj je poleg vedno bolj nazadujochega ladjedelnishtva glavni vir otoshkih dohodkov prav turizem. Vsako leto namrech obishche Malto nad milijon tujih gostov, med katerimi prihaja polovica iz Velike Britanije.

Ob delitvi rimskega cesarstva je Malta prishla pod bizantinsko oblast. Leta 870 so otoke osvojili Arabci, ki so pobili prejshnje krshchansko prebivalstvo. Toda zhe leta 1091 je Malto s Sicilije zasedel normanski vojvoda Roger I.

Po kratki nadvladi cesarskih Stauferjev (ti so leta 1249 izgnali z Malte vse muslimanske prebivalce, ki se niso hoteli pokristjaniti), Francozov in za njimi shpanske vladarske hishe iz rodu Aragón pa se je leta 1530 dogodil velik zgodovinski preobrat. Skrajno pobozhni habsburshki cesar Karel V., ki je bil tudi shpanski kralj, je namrech malteshko otochje skupaj z afrishkim Tripolisom podelil v »vechno posest« v bojih proti muslimanom trdno preizkushenim vitezom sv. Janeza. Turki so jih leta 1522 po tezhkih bojih pregnali z Rodosa, toda sultan Sulejman Velichastni, osvajalec Beograda, Ogrske, Rodosa, Alzhirije, Bagdada in Adena, ki je obchudoval njihov pogum, jim je dovolil umik z vsem ladjevjem, orozhjem in svetimi predmeti. Med temi je bila roka svetega Janeza Krstnika in kos krizha, na katerem je v Jeruzalemu umrl Jezus Kristus.

Vitezi so sprva sicer neradi zasedli majhno in dokaj kamnito Malto. Vendar so jo v nekaj desetletjih spremenili v neosvojljivo utrdbo. Zhe takoj na zachetku jih je chakala tezhka preizkushnja. Isti osmanski sultan, ki jih je v mladih letih pregnal z Rodosa, jih je na stara leta ob koncu zhivljenja sklenil pregnati tudi z Malte, saj so s svojimi ladjami vedno bolj ogrozhali novo turshko posest v vzhodnem Sredozemlju in napadali turshke ladje.

Leta 1565 so se Turki pojavili pred Malto s 180 bojnimi ladjami, na katerih se je nahajalo 32.000 mozh, med temi je bilo 6000 elitnih janicharjev. Na okopih Malte se jim je postavilo v bran 641 vitezov skupaj s pomozhnimi chetami, ki so shtele okoli 8500 vojakov z vseh vetrov, predvsem s Sicilije in iz Italije, toda med njimi so bili tudi arabski suzhnji in nekaj Maltezhanov, ki so prostovoljno zheleli sodelovati pri obrambi. Razvili so se siloviti in kruti vechmesechni boji, med katerimi je padlo vech kot 24.000 Turkov, ki kljub najvechjim naporom niso mogli zavzeti otoka.

Sprva se jim je sicer posrechilo zasesti trdnjavo St. Elmo, kjer je poleg 8000 Turkov in pashe iz Tripolisa padlo tudi vseh 1300 pomozhnih malteshkih vojakov in 106 tam bojujochih se vitezov – potem ko so, kot porocha kronika, pred zadnjim bojem sprejeli vse svete zakramente. Napadalci pa kljub temu uspehu niso mogli zavzeti druge in najvechje trdnjave St. Angelo, kjer je vodil obrambo veliki mojster Jean Parisot de la Valette. Dvainsedemdesetletni Francoz, plemich kot vsi ostali vitezi, je kljub visoki starosti z geslom »Zmagati ali umreti« vztrajal do konca. Ko je grozila najvechja nevarnost in so se vitezi zhe zacheli umikati, je z dvignjeno sabljo stopil pred moshtvo in ga pognal v boj. Turki so s sosednjega brega poslali chez Veliki zaliv na goreche krizhe pribite umorjene viteze, v odgovor pa je de la Valette zapovedal v topove vstaviti odsekane glave turshkih poveljnikov in jih izstreliti proti napadalcem na drugi strani zaliva. Zmaga nad Turki je odmevala po vsej Evropi, ki je slavila pogumne viteze in jim poshiljala darila v blagu in denarju.

 

Takoj ko so se Turki umaknili z otoka, je de la Valette s pomochjo enega najpomembnejshih stavbenikov tedanjega chasa, Francesca Laparellija de Cortone, ki ga je papezh Pij IV. poslal na Malto, zgradil obrambno trdnjavsko mesto Valletta, ki ga she danes obdaja najmogochnejshe obzidje na svetu in ga je UNESCO zashchitil kot svetovni zgodovinski spomenik. V pichlih petih letih je nastalo dva tisoch hish in vechje shtevilo imenitnih stavb. She tudi po skoraj petsto letih uchinkuje mesto svezhe – kljub za strateshke namene prilagojenemu nachrtu, ki pa vendarle ni bil vojashko suhoparen, temvech je bil napolnjen z barvitostjo palach, velike bolnishnice, spomenikov in shtevilnih cerkva. V katedrali sv. Janeza Krstnika, ki je bila nekdaj glavna cerkev viteshkega reda, je skupaj z drugimi velikimi mojstri in mnogimi vitezi pokopan tudi ustanovitelj mesta – de la Valette. Na njegovi nagrobni ploshchi je v latinshchini zapisano: »Tu pochiva Valette, vreden vechne slave. On, nekoch shiba Afrike in Azije in obrambni shchit Evrope, iz katere je pregnal barbare s svojim svetim orozhjem, je prvi, ki je pokopan v tem mestu, ki ga je ustanovil.« Ogleda vredna je tudi palacha velikega mojstra (v njenem levem krilu je sedezh predsednika malteshke republike) z obsezhnim polozhnim stopnishchem, da so se po njem lahko povzpeli vitezi v svojih nad sedemdeset kilogramov tezhkih posrebrenih in pozlachenih oklepih v slavnostno dvorano.

Vitezi so v naslednjih stoletjih vse svoje otoke obdali s trdnjavami in strazhnimi stolpi, vendar so se v dolgem bogatem obdobju barochnega miru pomehkuzhili, cheprav so sprva she sodelovali s svojimi shtevilnimi ladjami v bojih proti Turkom in bistveno pripomogli k zmagi nad njimi v pomorski bitki pri Lepantu. Zaradi uvedbe novih visokih davkov so izzvali v 18. stoletju celo kratkotrajni upor ljudske duhovshchine in kmechkega prebivalstva. Poleg obrambnih dolzhnosti pa so v smislu dolochil svojega reda vsi brez izjeme ves chas vzorno skrbeli za bolnike. Velika bolnishnica v Valletti je zaradi svojega najvishjega standarda in za tedanji chas nenavadno popolne higiene slovela po vsem svetu in so jo obiskovali shtevilni odlichniki. Ves chas so vitezi vzorno podpirali tudi razrast umetnosti in kulture. Barochno gledalishche Teatro Manuel v Valletti je eno najstarejshih she obstojechih gledalishch na svetu ter je zelo ugajalo tudi britanski kraljici Elizabeti II., ko ga je s svojim soprogom obiskala 15. novembra 1967.

V tamkajshnji katedrali Svetega Janeza Krstnika se nahajata dve sloviti sliki pomembnega barochnega slikarja Caravaggia, ki je nekaj chasa zhivel in ustvarjal na Malti, kamor se je bil leta 1607 zatekel iz Italije, kjer so ga preganjali, ker je v neki beznici v prepiru ubil svojega pivskega tovarisha. Malteshki veliki mojster Alof de Wignacourt je bil velik obchudovalec Caravaggiovega slikarstva. Za viteze je divji umetnik naslikal eno svojih najbolj znamenitih del, Obglavljenje Janeza Krstnika, ki se danes nahaja v muzeju katedrale. Vitezi so ga za nagrado sprejeli v svoj red, a jih je razocharal, ko jih je v pijanosti napadel. Zbezhati je moral nazaj v Italijo, kjer je umrl v nepojasnjenih okolishchinah.

Na Malti se je med letoma 1521 in 1798 zvrstilo osemindvajset velikih mojstrov viteshkega reda, po vechini Francozov, Shpancev, Portugalcev in Italijanov. Edino zadnji veliki mojster na Malti je bil Nemec: Ferdinanda von Hompescha je doletela zhalostna naloga, da je moral leta 1798 kapitulirati pred Napoleonom, ki se je 9. junija pojavil pred Malto na poti v Egipt s 40.000 vojaki na 472 ladjah, med katerimi je bilo tudi shestnajst fregat in Napoleonova poveljnishka ladja L´Orient. Francozi so zaprosili za pitno vodo in dostop v pristanishche, vendar je veliki mojster odgovoril, da je bila Malta v utrechtskem miru razglashena za nevtralno obmochje in ne more sprejeti tuje vojske. »To je vojna napoved mojim vojakom,« se je baje razbesnel Napoleon. »Nochejo nam dati vode!«

Vitezi, po vechini Francozi, ki so v francoski revoluciji izgubili vse premozhenje pa tudi svojce, so bili demoralizirani. Mnogi so celo simpatizirali z idejami revolucije pa tudi z Napoleonovim pohodom v Egipt, kjer so zhiveli njihovi sovrazhniki, proti katerim so se bojevali stoletja. Na okopih in v trdnjavah ni bilo vojakov in nobene prave obrambe. Pochilo je samo nekaj pushk. Po 24 urah raznih prask in napetosti je Napoleonov generalni adjutant general Junot prijezdil v Valletto in diktiral velikemu mojstru brezpogojno kapitulacijo. Vitezi so se morali odpovedati oblasti nad otoki, Francozi pa so jim zaplenili tudi vse premozhenje. V nekaj dneh so morali vitezi zapustiti otok, edino njihov veliki mojster Hompesch je dobil nekakshno odpravnino in se je umaknil v Trst.

Napoleon je Malto kratko in malo kot samostojen département takoj prikljuchil Franciji. Njegovi vojaki in uradniki so plenili cerkveno in privatno premozhenje ter odnashali dragocenosti iz cerkva in palach. Cerkvene poroke so bile takoj prepovedane. V Mdini, pred prihodom vitezov glavnem otoshkem mestu s sedezhem shkofije in s staro samoupravljalsko università, sestavljeno iz odlichnih otoshkih druzhin, je zavrela kri. Razburjena mnozhica je obkolila francosko posadko v mestu, ubila poveljnika in za njim celotno moshtvo. Upor se je razshiril po vseh otokih.

Medtem so Anglezhi zadali Napoleonovi ekspediciji v Egiptu unichujoch udarec. Admiral Nelson je v blizhini Aleksandrije najprej napadel Napoleonovo poveljnishko ladjo L´Orient, ki se je potopila s celotnim na Malti naropanim blagom, nato so Anglezhi unichili she trinajst francoskih fregat, preostale shtiri pa so pobegnile z bojishcha. Samo tri ladje so dosegle Malto. Ko so malteshke obalne strazhe (v francoski sluzhbi) zagledale borni preostanek francoske ekspedicije, so uporniki dali signal za generalni napad na Francoze, ki so se zatekli za zidove Vallette. Za pomoch so Maltezhani zaprosili Anglezhe, ki so z veseljem zasedli otochje. Cheprav je mirovna konferenca v Amiensu leta 1802 v restitucijski pogodbi dolochila, da prevzamejo upravo otoka ponovno malteshki vitezi, Anglezhi niso pomislili na umik. Kljub temu se malteshki red ni vdal v usodo. Danes skoraj po vsem svetu skrbi za bolnike in revne. Sedezh je prenesel v Rim v ulico dei Condotti 68. Imenuje se »Suvereni viteshki in bolnishki red svetega Janeza iz Jeruzalema, imenovan Rodoshki, imenovan Malteshki«. Cheprav nima vech lastne drzhave, je po mednarodnih dolochilih suveren subjekt mednarodnega drzhavnega prava. V Rimu na svojem eksteritorialnem sedezhu kuje simbolichen lasten denar (1 scudo = 12 tari = 240 grani) in izdaja lastne poshtne znamke. Diplomatske odnose goji s priblizhno 90 drzhavami. Poshtne pogodbe je podpisal z 52 drzhavami.

Leta 1814 je Malta postala britanska kolonija. Shele v letu 1974 pa je pod vodstvom legendarnega socialistichnega politika Dom Mintoffa konchno dosegla popolno samostojnost in postala parlamentarna republika z dvema lokalnima upravama (v glavnem kraju Goza Rabat / Victoria, kjer je tudi sedezh samostojne shkofije, deluje avtonomna pokrajinska vlada). Leta 1994 je Malta pristopila tudi k Evropski uniji.

Zhe apostol Pavel je pohvalil gostoljubnost malteshkega ljudstva. To pa je zhe davno pred njim baje izkusil tudi glavni junak Homerjeve Odiseje, ko je, kot pravijo starinoslovci, na otoku Gozo kar sedem let uzhival erotichno gostoljubnost prelepe nimfe Kalipso. Danes lahko dozhivijo posebni char Malte vsi tisti, ki imajo nekaj denarja, da si z njim kupijo hotelsko gostoljubje. Za begunce iz blizhnje Afrike pa mala Republika Malta nima veliko prostora. Zanjo so precejshen problem, cheprav se vechina ubezhnikov raje izogne Malti in ubere nevarno pot proti italijanskim otokom in italijanski obali. 

 

 

_________

Glej tudi: LITERARNA POPOTOVANJA I – LIZBONA (SRP 83-84/2008); II – MALLORCA (SRP 85-86/2008); III. – FIRENCE (SRP 87-88/2008); IV – PRAGA (SRP 89-90/2009); V – RIM (SRP 91-92 / 2009); VI – BENETKE (SRP 93-94 / 2009); VII – BARCELONA (SRP 95-96 / 2010; VIII – RODOS (SRP 97-98 / 2010; IX – PARIZ  (SRP 99-100 / 2010).