Revija SRP 101/102

Jozhek Shtucin

 

POKOSHEN S KOSOVELOM

 

 

pazim na bitja

 

jutro brez vlage,

ko ne bom MORIL!

 

verjamem, DA SEM

zgolj DOTIKALEC pojavov.

 

slutim te,

voham te,

CHAKAM TE

 

in sem VMESNO BITJE

 

a stoji kot pribito.

 

sem:

SRD, KI UBIJE MUHO,

KORAK, KI REZHE POT,

EDEN, KI SE RAZRASHCHA V STRAHU,

MORILEC BREZ ZHRTVE, A KRIV ZA VSE SMRTI.

 

*

 

 

 

trajo

 

skrivali smo se:

nekdo je shtel.

 

napetost v grlu:

nekdo bo zadnji.

 

reshilna beseda:

trajo.

 

beseda otrochjih charovnikov

vzpostavi red:

nekdo je bil zadnji.

 

*

 

 

 

kakor da me ni,

 

se kamni kotalijo po hribu,

se narcise razcvetajo,

se dekleta shminkajo.

 

kakor da me ni,

se sonce igra slikarja,

se luna skriva v mraku

in se

megla vleche chez svet,

chez polje,

chez bichevje,

chez loko

 

spet in spet.

 

*

 

 

 

sem ter tja

 

v rokah macheta,

za regrat,

med zobmi viski,

za moch,

med prsti chrke,

za besedo,

v zhepu nova tishina,

za rezervo,

v zraku plaha sapa,

pomladna,

zvecher na nebu orion,

pasje lep.

 

*

 

 

 

zakaj mi ti ne napishesh pesmi

 

ko zhe mislim, da te slishim nekaj shepetati,

se izkazhe, da so to le

zhage, ki tulijo v gozdu,

avioni, ki drvijo po nebu, in

ljudje, ki klepetajo na ulici

 

sprashujem se,

kakshen je tvoj glas,

ki je tishji od tishine,

bolj nem od kamna in

bolj gluh od nicha.

 

*

 

 

 

megle

 

se vlechejo po cesti,

se valijo iz Soche,

kapljajo z dreves.

 

predejo prazne slike,

ki bodo lezhale na travi

cel dan.

 

megle bodo

pitale mraz v kroshnjah,

vlago v dushi

 

in

zameglile

hojo skozi chas.

 

*

 

 

 

moj najstarejshi obraz

 

nima gub,

nima utrujenih vek,

nima nikakrshne technobe.

 

moj najstarejshi obraz

ima navihane ochi,

rjave pege

in igriv nasmeshek.

 

moj najstarejshi obraz

ni vech moj,

sploh ga ni vech,

je le she seme spomina

v sivi pegi.

 

*

 

 

 

artistichne dileme

 

zakaj ti ta pesem ni vshech?

 

ker je smrtno-nevarno-povprechna ---------DA

ker je otrochja -----------------------------------DA

ker je zlagana -------------------------DA

ker je pishkava -------------------------------DA

ker pove samo, da sem star --------------------DA

ker sem izgubil obchutek za vragolije ------DA

ker ne pove nich --------------DA

in je nichna -------------------------------DA

ker ti gre na zhivce moja siva pega -----DA

ker sem presuh za svoja leta -----------------DA

ker pesmi niso zame --------DA

jaz pa nisem zate -----------------------DA

ker je art isto kot artritis -------DA

 

*

 

 

 

matejina pesem

 

soba, kamor vstopam ob posvechenih trenutkih,

je zaprta,

gluha kot Petkovshkova izba,

tishja od barv.

 

glasu ni od nikoder,

od nikoder tishine,

za platnom brbotajo le

neme chrke,

ki chakajo na

glas.

 

*

 

 

 

golobje zgodbe

 

pozimi so jata

okrog sto osebkov

preletava nebo.

 

tishchijo skupaj kot eden.

 

 

spomladi so par

okrog petdeset osebkov

ishche samotne napushche.

 

frchijo narazen kot ljudje.

 

*

 

 

 

surova dejanja

 

roka na ukaz zastavi

visoko pesem.

 

celice se delijo brez reda,

chrke se vrtinchijo,

strah se za hip umakne

tesarskim orodjem

in hisha biti raste,

raste,

raste,

raste.

 

a priche bodo izprichale:

klesal jih je moker od muk,

preziral je chas in si

utrgal hip le zase,

za svojo zmrzal

v tuji dezheli.

 

*

 

 

 

kako se ishchemo

 

to so

presmeshne zgodbe.

 

jaz tebi pishem pismo,

ti meni pishesh porochilo.

 

jaz ti pishem brezglavo,

ti odgovarjash z rebusom.

 

jaz ponavljam korake,

in vchasih zapishem: pishmeuh,

ti pa hodish na vse strani istochasno

in govorish: moj ogleduh.

 

se ishchemo

na vrat na nos

in padamo na nos.

 

*

 

 

 

zapustim

 

kako kdaj zapustim

svoje pesmi

 

kar grem

in se ne

poznamo vech!

 

dolgo, dolgo.

 

*

 

 

 

dezh, mil,

 

neusmiljeno moker,

pada globoko,

globoko.

 

kot senca se vleche

z neba.

 

drzhi se telesa,

umiva mi roke,

mochi lase in

krchi misel na

 

dezh,

mil,

neusmiljeno moker,

kot jata pinozh,

ki gnezdijo v ustih,

kot kaplje, ki lijejo

iz tusha strasti

 

*

 

 

 

trije zakoni poetike

(prosto po Asimovu)

 

1.     poet ne sme shkodovati chloveku ali z neposredovanjem dopustiti, da se chlovek poshkoduje.

2.     poet mora vedno slediti ukazom chloveka, razen ko so ti ukazi v nasprotju s prvim zakonom poetike.

3.     poet mora varovati svoj obstoj, dokler varovanje obstoja ni v nasprotju s prvim ali drugim zakonom poetike.

 

*

 

 

 

dva koraka

 

prvi je, ko se premaknesh z mesta,

drugi je, ko nadaljujesh.

 

nato se vse ponovi.

obnavlja se dan za dnem.

 

in rechesh si:

jaz tudi hodim,

hodim,

hudimana,

prav res hodim.

 

*

 

 

 

kaj bi dal,

 

da bi se lahko izkljuchil,

da bi se na ekranu zapisalo:

fatal error.

 

kaj bi dal,

da me od zdaj naprej ne bi bilo vech,

jebenti,

vse bi dal,

she slovnico,

da bi kar poniknil

v barju,

ki ve:

tu si, dokler si, potem, ko te ne bo vech, te pach ne bo vech.

 

tezhko mi gre z ust,

ampak kriknil bom:

pizda materna!

 

pa she drugich:

pizda materna!

 

*

 

 

 

pismo

 

dobro jutro,

zame slabo,

chrke me stiskajo v zemljo kot kakshno crkovino,

kaj pa vem,

chutim pezo, golo, kot so gole rozhe spomladi.

pa she tebe vpletam.

 

se bojim.

 

sneg pada,

bel je in

chist.

bleshchecha popotnica za

temen dan.

 

kakshna kompresija stanja!

kakshna hecna mimikrija dushe

 

ki se skriva za drugimi.

 

*

 

 

 

kako teche chas

 

odprejo se rumena sonca,

regratova,

Vincenc jih je spregledal,

rumena in zharecha

sonca med kravami in biki.

 

danes so sonca,

jutri bodo lunice,

nato padalci.

 

chas teche v brezchasju.

 

sekundni pospeshevalnik odshteva naprej in nazaj.

ure brnijo

 

rumena sonca

cvetijo zdaj,

prav zdaj,

in vedno zdaj,

chas je moj,

jutri in nekdaj.

 

*

 

 

 

ti, a vesh,

 

da sam ti vesh,

da sem jaz malo prismuknjen.

 

ne me izdat golobom,

prosim,

ker oni letijo na vse strani.

 

*

 

 

 

chlovek z zemlje

 

zemlja ima kozho.

na nekaterih krajih se ziblje v valovih,

drugje je obla in porashchena.

 

zemlja = chlovek

chlovek = zlato

zlato = drek

 

dusha, pokoshena s Kosovelom,

pije iz chashe nesmrtnosti

in ishche smrt.