Jozhek Shtucin
POKOSHEN S KOSOVELOM
pazim na bitja
jutro brez vlage,
ko ne bom MORIL!
verjamem, DA SEM
zgolj DOTIKALEC pojavov.
slutim te,
voham te,
CHAKAM TE …
in sem VMESNO BITJE …
a stoji kot pribito.
sem:
– SRD, KI UBIJE MUHO,
– KORAK, KI REZHE POT,
– EDEN, KI SE RAZRASHCHA V STRAHU,
– MORILEC BREZ ZHRTVE, A KRIV ZA VSE SMRTI.
*
trajo
skrivali smo se:
nekdo je shtel.
napetost v grlu:
nekdo bo zadnji.
reshilna beseda:
trajo.
beseda otrochjih charovnikov
vzpostavi red:
nekdo je bil zadnji.
*
kakor da me ni,
se kamni kotalijo po hribu,
se narcise razcvetajo,
se dekleta shminkajo.
kakor da me ni,
se sonce igra slikarja,
se luna skriva v mraku
in se
megla vleche chez svet,
chez polje,
chez bichevje,
chez loko …
spet in spet.
*
sem ter tja
v rokah macheta,
za regrat,
med zobmi viski,
za moch,
med prsti chrke,
za besedo,
v zhepu nova tishina,
za rezervo,
v zraku plaha sapa,
pomladna,
zvecher na nebu orion,
pasje lep.
*
zakaj mi ti ne napishesh pesmi
ko zhe mislim, da te slishim nekaj shepetati,
se izkazhe, da so to le
zhage, ki tulijo v gozdu,
avioni, ki drvijo po nebu, in
ljudje, ki klepetajo na ulici …
sprashujem se,
kakshen je tvoj glas,
ki je tishji od tishine,
bolj nem od kamna in
bolj gluh od nicha.
*
megle
se vlechejo po cesti,
se valijo iz Soche,
kapljajo z dreves.
predejo prazne slike,
ki bodo lezhale na travi
cel dan.
megle bodo
pitale mraz v kroshnjah,
vlago v dushi …
… in
zameglile
hojo skozi chas.
*
moj najstarejshi obraz
nima gub,
nima utrujenih vek,
nima nikakrshne technobe.
moj najstarejshi obraz
ima navihane ochi,
rjave pege
in igriv nasmeshek.
moj najstarejshi obraz
ni vech moj,
sploh ga ni vech,
je le she seme spomina
v sivi pegi.
*
artistichne dileme
zakaj ti ta pesem ni vshech?
ker je smrtno-nevarno-povprechna ---------DA
ker je otrochja -----------------------------------DA
ker je zlagana -------------------------DA
ker je pishkava -------------------------------DA
ker pove samo, da sem star --------------------DA
ker sem izgubil obchutek za vragolije ------DA
ker ne pove nich --------------DA
in je nichna -------------------------------DA
ker ti gre na zhivce moja siva pega -----DA
ker sem presuh za svoja leta -----------------DA
ker pesmi niso zame --------DA
jaz pa nisem zate -----------------------DA
ker je art isto kot artritis -------DA
*
matejina pesem
soba, kamor vstopam ob posvechenih trenutkih,
je zaprta,
gluha kot Petkovshkova izba,
tishja od barv.
glasu ni od nikoder,
od nikoder tishine,
za platnom brbotajo le
neme chrke,
ki chakajo na
glas.
*
golobje zgodbe
pozimi so jata –
okrog sto osebkov
preletava nebo.
tishchijo skupaj kot eden.
spomladi so par –
okrog petdeset osebkov
ishche samotne napushche.
frchijo narazen kot ljudje.
*
surova dejanja
roka na ukaz zastavi
visoko pesem.
celice se delijo brez reda,
chrke se vrtinchijo,
strah se za hip umakne
tesarskim orodjem
in hisha biti raste,
raste,
raste,
raste.
a priche bodo izprichale:
klesal jih je moker od muk,
preziral je chas in si
utrgal hip le zase,
za svojo zmrzal
v tuji dezheli.
*
kako se ishchemo
to so
presmeshne zgodbe.
jaz tebi pishem pismo,
ti meni pishesh porochilo.
jaz ti pishem brezglavo,
ti odgovarjash z rebusom.
jaz ponavljam korake,
in vchasih zapishem: pishmeuh,
ti pa hodish na vse strani istochasno
in govorish: moj ogleduh.
se ishchemo
na vrat na nos
in padamo na nos.
*
zapustim
kako kdaj zapustim
svoje pesmi …
kar grem
in se ne
poznamo vech!
dolgo, dolgo.
*
dezh, mil,
neusmiljeno moker,
pada globoko,
globoko.
kot senca se vleche
z neba.
drzhi se telesa,
umiva mi roke,
mochi lase in
krchi misel na –
dezh,
mil,
neusmiljeno moker,
kot jata pinozh,
ki gnezdijo v ustih,
kot kaplje, ki lijejo
iz tusha strasti …
*
trije zakoni poetike
(prosto po Asimovu)
1. poet ne sme shkodovati chloveku ali z neposredovanjem dopustiti, da se chlovek poshkoduje.
2. poet mora vedno slediti ukazom chloveka, razen ko so ti ukazi v nasprotju s prvim zakonom poetike.
3. poet mora varovati svoj obstoj, dokler varovanje obstoja ni v nasprotju s prvim ali drugim zakonom poetike.
*
dva koraka
prvi je, ko se premaknesh z mesta,
drugi je, ko nadaljujesh.
nato se vse ponovi.
obnavlja se dan za dnem.
in rechesh si:
jaz tudi hodim,
hodim,
hudimana,
prav res hodim.
*
kaj bi dal,
da bi se lahko izkljuchil,
da bi se na ekranu zapisalo:
fatal error.
kaj bi dal,
da me od zdaj naprej ne bi bilo vech,
jebenti,
vse bi dal,
she slovnico,
da bi kar poniknil
v barju,
ki ve:
tu si, dokler si, potem, ko te ne bo vech, te pach ne bo vech.
tezhko mi gre z ust,
ampak kriknil bom:
pizda materna!
pa she drugich:
pizda materna!
*
pismo
dobro jutro,
zame slabo,
chrke me stiskajo v zemljo kot kakshno crkovino,
kaj pa vem,
chutim pezo, golo, kot so gole rozhe spomladi.
pa she tebe vpletam.
se bojim.
sneg pada,
bel je in
chist.
bleshchecha popotnica za
temen dan.
kakshna kompresija stanja!
kakshna hecna mimikrija dushe …
… ki se skriva za drugimi.
*
kako teche chas
odprejo se rumena sonca,
regratova,
Vincenc jih je spregledal,
rumena in zharecha
sonca med kravami in biki.
danes so sonca,
jutri bodo lunice,
nato padalci.
chas teche v brezchasju.
sekundni pospeshevalnik odshteva naprej in nazaj.
ure brnijo …
rumena sonca
cvetijo zdaj,
prav zdaj,
in vedno zdaj,
chas je moj,
jutri in nekdaj.
*
ti, a vesh,
da sam ti vesh,
da sem jaz malo prismuknjen.
ne me izdat golobom,
prosim,
ker oni letijo na vse strani.
*
chlovek z zemlje
zemlja ima kozho.
na nekaterih krajih se ziblje v valovih,
drugje je obla in porashchena.
zemlja = chlovek
chlovek = zlato
zlato = drek
dusha, pokoshena s Kosovelom,
pije iz chashe nesmrtnosti
in ishche smrt.