Revija SRP 101/102

Jolka Milich

 

(IM)PERTINENTNO VPRASHANJE LJUBLJANSKI FILOZOFSKI FAKULTETI

Je sporochilo chlanka in simpozija nekakshno vabilo v prid asimilacije?

 

Ni mi povsem jasno, zakaj so KL (Delo, 27. X. 2010) zhrtvovali toliko dragocenega prostora za objavo porochila o simpoziju Eksofonija – En jezik (nemshki) in mnogo identitet; opremili so ga tudi s fotografijami treh pisateljic, in sicer slovenske Koroshice Maje Haderlap, Rusinje Juliye Rabinowich in Japonke Yoko Tawade (zadnja sicer she vedno trdovratno pishe tudi v japonshchini – moch navade?), ki se literarno zatekajo k nemshchini, saj jo menda zhe boljshe obvladajo in jim nudi tudi vech mozhnosti za objavo.

Pustimo daljni Vzhodnjakinji, ki nekako niti nimata druge mozhnosti, da prideta na Zahodu do besede in se uveljavita, che zhivita zhe stalno v Avstriji, in se osredotochimo v Haderlapovo, ki je – cheprav manjshinka z onstran Karavank – nashe blizhnje gore list. Iz zapisa Mance G. Renko je razvidno, da se je pach pustila ... pojesti, beri asimilirati, ker navkljub prvotni zhelji, da bi postala slovenshchina njen jezik, tega ni zmogla udejaniti do konca in je ochitno vrgla pushko v koruzo, saj je recheno, da ji je zares najnaravnejshi jezik slovensko narechje, ki so ga govorili doma (moj pripis: z njim pa ne pridesh dalech!), sledi mu nemshchina, jezik vsakdana, do prave pravcate slovenshchine pa iz razlichnih razlogov ni dobila nobenega odnosa, saj se v Sloveniji pochuti bolj tujo kot v Avstriji. Shkoda. Zanjo in za nas, da nas vidi tako oddaljene, nepristopne in ... drugachne, anti ne kot kakshne marsovce ali lunatike? Jaz obichajno spotim sedem srajc, preden dopovem mojim italijanskim znancem, da z Avstrijci na sploshno in s Tirolci posebej, ki so njim najbolj znani, nismo v blizhnji zhlahti. Pa saj ste enaki, se pridushajo, po manirah, oblachenju in mishljenju, le v jodlanju ste nekoliko manj spretni; prej smo vas razlikovali, ker so bile meje vmes, odkar jih ni vech, ne vemo, kje se Avstrija neha in zachne Slovenija.

Skratka, pri Maji Haderlap gre malo manj kot za klasichni primer asimilacije, najprej tihcene in skoraj neslishne, nato samo tihe, ki pa prej ali slej – zlasti za pishoche in skribomane – dokaj hitro postane tudi glasna in dejavna, in vechkrat, prav tako iz najrazlichnejshih razlogov, skoraj nenaklonjena do sebi enakih, dokaj ali hudo kritichna zlasti do svojcev in vchasih ali celo prepogosto domala sovrazhna. Na dnu vsemu temu najvechkrat botruje vsaj kanchek nadlezhnega obchutka odpadnishtva in krivde, ki pa se ju da najlazhje odgnati ali utishati z odlaganjem tesnobe in nelagodja na druge, obichajno – pri nas na Slovenskem – na tako imenovane in zhe sploshno znane ... slovenceljne, cheprav jim v vsakem domachem kraju pravijo drugache, ki so ponavadi opremljeni z ozkoglednimi pogledi in z zhe kronichno izsushenimi kulturnimi ustanovami, brez koncepta, nachrtov in denarja za zagotavljanje prostora slovenski literaturi, oni pravi, da se razumemo, ki si zasluzhi veliko zachetnico in preveva prsi odpadnikov, in podobne rechi, ki neizbezhno pripeljejo do zamere in posledichno do zamenjave slabe izvirne identitete z ono blizhnjo, sposojeno, neprimerno boljsho in perspektivnejsho, saj zhe na pamet vemo, da je sosedova trava vedno bolj zelena od domache, tuje besede pa bolj zveneche in vechpovedne od lastnega govora, ki je – po mnenju zhe prevech ljudi – revcen in v bistvu za nikamor, za nobeno pravo rabo.

Je morda sporochilo chlanka pa tezhnja simpozija Eksofonija ustvarjanje knjizhevnosti v jeziku, ki ni tvoj (precizirajmo: nemshki!), ki so ga v okviru nachrta Ljubljana – svetovna prestolnica knjige pripravili ljubljanska Filozofska fakulteta (?), Goethejev inshtitut (!) in Avstrijski kulturni forum (!), nekakshno vabilo: Slovenci, ki zhivite na tujem in predvsem v bivshem »zamejstvu« (kot smo nekoch rekali), to je v Italiji, Avstriji, na Madzharskem in Hrvashkem, nehajte pisariti in technariti po slovensko in preshaltajte na ... jezik vsakdana, kot je bilo recheno, to je na vechinski jezik. Iz chlanka se zdi celo, da kdor se bo odlochil za ta a-similizacijsko prevratni korak, ki bi ga lahko poimenovali »iz gluhe loze v shirni svet«, lahko rachuna od slovenskega Ministrstva za kulturo pa od Agencije za knjigo, morda tudi od SAZU(?), kakshno izjemno shtipendijo z zagotovilom, da se bo evrom zelo kmalu pridruzhilo – seveda le za posebno prizadevne – she kakshno visoko priznanje za izredne jezikovne zasluge in tvorni donesek k evropejizaciji.

Kar naenkrat se mi je stozhilo (pa brez zamere – she pomnite, tovarishi?) po rajnkem Josipu Vidmarju, prav tako rajnih Janezu Menartu in Janezu Gradishniku, Janku Modru, Ivanu Mraku in she po marsikaterem, zhal, pokojniku in po she zhivechih, a podobno ... okostenelih Slovencih, ki niso pridigali in ne pridigujejo alienirane eksofonije, marvech se po starem zavzemajo, navijajo in se navdushujejo za domache zgode in nezgode v slovenski shprahi in pisavi. Ker smo Slovenci zhe vechinsko bolj ali manj vechjezichni, je samo razveseljivo, che svoje literarne umotvore, polizdelke in artefakte znamo tudi vech kot spodobno in zhe virtuozno prevesti v kak tuj jezik, da ne obtichijo le doma, marvech si utrejo pot tudi onstran domachih in tujih plank v shiroki svet. A pri tem ne gre za tajenje sebe in rezanje svojega jezika v prid drugega, za samoodrekanje in prestope, marvech za shiritev obzorja, prej v korist materinshchine kot v njeno shkodo ali ukinitev. Saj mi tudi italijanski poeti, oni mlajshi, ki radi krmarijo po internetu in komunicirajo prek elektronske poshte, ker me zhe nekaj let stalno berejo v neki rimski online reviji, vechkrat s pohvalami in proshnjami, kje bi lahko kupili kakshno zbirko tega ali onega nashega pesnika, poshiljajo tudi svoje pesmi v recenzijo (!), vchasih jim dodajo pobozhno zheljo, da jim kaj prevedem, ker bi tudi oni radi prestopili italijanske pregrade in barikade in vsaj za hipec s kakshno pesmijo vedrili pri nas na tujem, beri ... v shirnem svetu.

 

______________

Gornji chlanek je neokrnjeno odprto pismo naslovni slovenski univerzitetni inshtituciji, ki pa je bilo v skrajshani in tu pa tam celo prikrojeni ali osiromasheni obliki objavljeno v Delu, KL (10. nov. 2010) v rubriki Pomisleki in ugovori. Ker se nasploh ni mogoche strinjati s prakso urednishtev, ki javna in perecha vprashanja – pa naj bodo she tako pertinentna ali impertinentna – dokaj samovoljno spreminjajo v navadne odmeve, ugovore ali pomisleke, je tukaj objavljen v izvirni celoti z ohranjenim pisemskim znachajem. Naj bralci sami presodijo, zakaj so bile urednishtvu Dela krajshave – rez na koncu in tu pa tam med besedilom – sploh potrebne. (Op. ur.)

 

 

P. S.

 

Sposhtovani Tomazh Ogris,

vashe razmishljanje na moj rachun v rubriki Prejeli smo (KL, 24. 11. 2010) sem prebrala z velikim zanimanjem, shkoda le, da ste ga ochitno napisali v afektu, ki je obichajno zelo slab bralec in she slabshi svetovalec, in tudi, se zdi, premalo veste o meni, da ne bi v prenagljenosti streljali mimo, kot ste. Delno tudi ponevedoma, ker niste prebrali mojega pisma v celoti, le skrajshano in brzhchas nekoliko zavajajocho ali vsaj informacijsko pomanjkljivo verzijo, ki je izshla v Knjizhevnih listih Dela. Na obvezne krajshave sem pristala, ker drugache bi moje »predolgo« pismo ljubljanski Filozofski fakulteti zletelo v kosh, jaz pa sem pragmatichne sorte, kot so obichajno zhenske, ki so mnenja, da malo je malo, nich pa nich, in po krajshem premisleku sem vzela – urednikom na ljubo – shkarje v roke in maksikrilo skrajshala tja do kolen, cheprav bi rajshi nosila ono dolgo do glezhnjev in celo podaljshano s kakshno shushtecho vlechko. Ni sploh shlo za navadne pomisleke in ugovore, pach pa za pravo pravcato pismo s presvitlim naslovnikom, dandanes bi rekli Emonci (in za njimi vsi pishochi, ki kaj dajo nase) z destinacijo in destinatorjem, bog se jih usmili in mamka bozhja, ali pa njun pohlevni sluga gospod hudich! (Kletvico lahko preslishite ali preskochite.)

Ker Delo, osrednji dnevnik za celo Slovenijo, ne samo za Ljubljano, svetovno prestolnico knjige, nima posebno v chislih obrobnih in manjshinskih perechih tem, ker hochesh nochesh neprijetno zaudarjajo po naftalinu provincialnosti in zaprashenih prejshnjih stoletjih – bolj po njegovih srchnih in umskih merah so mu vesoljna in vesoljska razpredanja, ker so veliko bolj zrachna »e di largo respiro«, kot bi rekli nashi zahodni sosedi, od domachijskih malodane nereshljivih marenj, vam svetujem, da polemiko umakneva na stranski tir, kamor pravzaprav sodi, kjer pa noben urednik ne mene ne vas in ne drugih ne bo prosil, naj bomo kratki, marvech bo (do)pustil, da si poveva in povemo, kar pach misliva/mo, in tudi zakaj mislimo tako in ne drugache. Ker Dela, zhal, vechina manjshincev v Italiji ne bere, sem tisto svoje pismo z izvirnim naslovom (Im)pertinentno vprashanje ljubljanski Filozofski fakulteti poslala tudi gorishkemu tedniku Novi glas (odgovorni urednik Jurij Paljk; e-mail: gorica@noviglas.it), in je izshlo v celoti 11. nov. 2010. Zdaj nestrpno chakam na reakcije nanj, lahko berete: kdo bo lopnil po meni. Ker iz izkushnje vem, da matichni Slovenci zamejskega tiska ne berejo, sem prosila urednika ljubljanske Revije SRP, s katero redno sodelujem, naj ga objavi v nastajajochi shtevilki 101/102, menda je zhe na internetu. Che she ni, vam ga lahko poshljem jaz po e-mailu ali po navadni poshti, le povedati mi morate, kam. Ko ga boste prebrali, vashe zhe objavljeno pismo v Delu lahko poshljete na revijo, popolnoma nespremenjeno, che ste mnenja, da so vsi vashi pomisleki she vedno upravicheni, lahko pa ga temeljito spremenite, da ne bo strelov v prazno.

V predokus samo nekaj drobnih odgovorov.

1. Ja, kaj malega in tudi precej, da ne rechem vse knjizhno vezanega, seveda v slovenshchini, ker nemshchine ne znam, od Maje Haderlap sem sproti preb(i)rala. Pa she od drugih koroshkih pesnikov in piscev. Zame velja parola: nich zamejskega ji ni tuje. Prej kot med vzvishene in samozadostne matichne gospe s sonchne strani Alp sodim med zelo verzirane in malce tudi ... zadrte manjshince z zelo dolgim sta(le)zhem na tem podrochju.

2. Ponovim, kar sem rekla, ne da bi v nich devala nobeno narechje: z njimi ne pridemo dalech. Ko bi se z vami sporazumevala v krashkem mishmashu (ki vechkrat res ne zasluzhi plemenitega imena slovensko krashko narechje), bi verjetno vame le debelo gledali kot tele v nova vrata. Jaz pa podobno v vas, che bi zavijali, veliko bolj zgledno kot mi, kot so vasha mati djali. Obenem se popolnoma strinjam z vami, da tudi s slovenshchino ne pridesh dalech. Zhiva resnica. Neki mlajshi ljubljanski pesnik je to bridko resnico zelo duhovito komentiral, mislech na angleshke kolege: blagor njim, ki pishejo zhe v prevodu. Prav zaradi tega sem se odlochila, da nekaj svojega publicistichnega in polemichnega chasa zhrtvujem in posvetim prevajalstvu v italijanshchino, da omogochim nashim pesnikom skok chez domache planke v shirni (?), ne le v shirshi svet. Nachrt mi je 100 % uspel. Naj se malo pobaham, saj mi ne zamerite: objavila sem zhe okrog 40 pretezhno dvojezichnih prevodnih pesnishkih zbirk. Pa she to dobronamerno strelico mi dovolite: Che bi Maja Haderlap prishla dalech s svojo domacho govorico, ji sploh ne bi bilo treba, da se odlocha med slovenshchino in nemshchino, ta hamletovska kot svinec tezhka dilema bi povsem odpadla, saj bi lahko pisala kar po domache, pa bi jo razumeli tudi na Sashkem in na Bavarskem, da o Tirolcih in Shtajercih v blizhnji Avstriji niti ne govorimo. Tudi jaz bi jo tolkla rajshi kar po nashe – in slovenshchina kot uchni predmet in nasploh bi lahko kar vzela slovo, prav tako nemshchina itd.

3. Nasvet: Ponovno prav pozorno preberite, kar je napisala Manca G. Renko o Maji. Che drzhi, kar je napisano, se je pach pustila pojesti, nich hudega zanjo, che ji je to vshech. Ne bo ne prva ne zadnja. Jaz poznam kar nekaj takih, z razliko, da zhivijo na nashem koncu. Na zhivce mi grejo le, ko mi trobezljajo malo manj kot koprneche ... o koreninah (le radici). In iz njihovih patetichnih besed se zdi, da so ti napol izruti shtrclji in oveli poganjki v njih grenkejshi kot hren. Ko bi vsaj shlo za koren lechen, ne bi nich rekla, ali za kakshno mlado in sochno redkvico. Vi pa besede obrachajte, kakor hochete, sklicujoch se na Cankarja in Presherna, za oba je bila slovenshchina, kot radi pravimo dandanes, hisha (namesto predomachnostnega doma) njune literature. Ko bi Presheren vrgel domache pero v koruzo in izvolil kakshno nemshko bolj ugledno pisalo, bi ga pach shli iskat v cvetnike nemshke knjizhevnosti, che bi ga pristojni spustili vanje, zapravil bi si pa totalno vse shanse, da bi postal slovenski bard, mi pa bi si morali izvoliti kakshnega drugega Presherna, morda celo manj nadarjenega, kar bi nam pach slovenski trg takrat ponujal, verjetno kakshnega rimacha ne ravno »erste Klase«, nekoga, ki je pach ostal doma in bil za domacho rabo, namesto da bi jo popihal na boljshe. Amen za zdaj. Nasvidenje v Reviji SRP. Prav lep pozdrav, Jolka Milich.

 

_______________

Na gornji chlanek, v okrnjeni obliki objavljen v Delu, KL, se je oglasil Tomazh Ogris; tukaj kot P. S. dodatek objavljamo she avtorichin odgovor oponentu (Delo, KL, Pomisleki in ugovori, 8. 12. 2010). (Op. ur.)

 

 

v gajici >