Revija SRP 101/102

Jolka Milich

 

O PREVAJANJU IN POEZIJI (XVII)

 

Ker nam je nedavno – 12. julija 2010, meni in brzhchas vsem cehovskim kolegom – mlajsha pesnica in prevajalka Barbara Pogachnik poslala alarmantno pismo v zvezi z novo »strashljivo prakso pogodb za prevajalce na samem DSP« (beseda je namrech o avtorskih honorarjih), sem jaz, ki sem sicer zastran honorarjev in avtorskih pravic po novih shegah zhe od zachetka izzhivcirana, sem postala she bolj pozorna na te dodatne in po mojem mnenju chisto samovoljno vsiljene uzance. Oziroma me je v alarmno stanje postavil zhe Kajetan Kovich pred nekaj meseci, ko nas je z glasom njegove negovalke in skrbnice sprasheval, kako to, da nismo njega povprashali o avtorskih pravicah, marvech smo ga – meni nich tebi nich – kar obshli in v Trstu na svojo pest tiskali prevod njegovega Machka Murija, prepesnjenega od mene v italijanshchino ...

Meseca julija sem tako mislila zacheti tole svoje 17. nadaljevanje, preprichana, da bom najprej spregovorila o teh problematichnih, nevshechnih in dolgoveznih stranskih uchinkih, ki so zhe v simbiotichni zvezi z literaturo, shele nato kaj malega dodala o knjigah, ki sem jih le omenila v predzadnji shtevilki SRPa, o njih pa nisem nadrobila niti ene same misli ali vtisa, pa me je od julija do danes (20. decembra 2010) spet naravnost zasulo, da ne rechem spodneslo toliko novih knjig, da se ne morem sprenevedati, kot da jih ni pri hishi, marvech moram o njih vsaj kaj malega povedati. Konec koncev se t. i. leto knjige she ni povsem konchalo in se spodobi, da ga ne pokopljemo pred chasom, tako rekoch ob zhivem telesu.

Zachela bom z zajetnim Intervjujem Mete Kushar (28cm x 20cm), ki je zhe lani izshel na 215 straneh pri Slovenski matici, k meni pa je kot darilo prishel letos. Intervjuvanih je 24 vidnih osebnosti; 6 zhensk in 18 moshkih, zadnjega – Freudov lapsus? – so na zavihku pozabili omeniti, razvrshcheni so poimensko po abecednem redu, ne pa po letnici pogovora z njimi. Na koncu ni niti navedbe, kje in kdaj so intervjuji revijalno ali chasopisno (morda) zhe izshli, to pa je prevech pomemben podatek, da bi ga lahko brez shkode zamolchali. Zanimivi pogovori z znanimi in vech kot zanimivimi pisatelji, pesniki, igralci, arhitekti, pevci, psihologi itd., le knjiga je za branje precej neprirochna (lahko berete: nerodna), monografsko zasnovana, edino primerne zanjo bi bile trdne ali vsaj nekoliko she trdnejshe platnice, ne pa te sicer prijetno belo-chrno oblikovane, a prevech upogljive; tu pa tam tudi v besedilu ni brezhibna, kot da ni shla skozi roke korektorja, ker v kakshni besedi ali tujem imenu she vedno shari shkrat; neodpustljivo je za Slovensko matico, da ne zna deliti besed ali pa neelegantno zanemarja delitev, brezhibnost bi morala biti obveznost pri izdajah vsake bolj pretenciozne publikacije, in mednje sodi ta. Ponavljam: zanimivo branje, kar je sicer za intervjuje sploh precej znachilno, saj v bistvu gre za zretje v srchne ali duhovne bolj skrite tuje kamrice. Kaj je lepshega za chloveshko vrsto, ki jo zhe od nekdaj odlikuje radovednost, ta pa je skozi stoletja in tisochletja postala zhe kronichna? Dobila sem v dar tudi nekaj novih »tezhkih Bred«. Med njimi eno pravo pravcato kot cent tezhko, in sicer Veliki slovenski tekst Brede Smolnikar na 860 straneh, kjer je vzorno lepo zbrano in tudi na kratko satirichno komentirano vse (kako naj rechem, da ne bo narobe razumljeno?) spotakljivo, kar je doslej zelo veshche napisala. Naklada je izshla v 70 izvodih novembra 2010, drugache recheno: zhe zdaj sodi med bibliofilske izdaje. Shkoda, da nash standard (mislim na standard obichajnih ljubiteljev knjig) in krizni chasi vnaprej onemogochajo bibliofile, ki bi znali knjizhno redkost tudi preplachati. Vechino besedil sem zhe davno prebrala, prvega sem se ponovno lotila, da bi videla, ali in koliko je kljuboval chasu, ne da bi se sesedel, in moram priznati, da se je she predobro obnesel, na povrtnine kot takrat ob prvem branju ne smem niti pomisliti, ker me takoj zagrabi slabost. Zhe davno, leta 1994, ko je Smolnikarjeva Zaznamovano poslala na anonimni natechaj Urada za zhensko politiko in chasopisa Republika za kratko zgodbo, sem se sprashevala, kako jo bo zhenska komisija brala, kako komentirala, nisem si pa znala odgovoriti, in she manj danes po shestnajstih letih. Le pisateljici sem izrazila svoje dvome, da bi chrtico nagradili. Smolnikarjeva je replicirala: Tudi sama mochno dvomim, da bo kakshen od tistih nagradnih tolarjev (120.000 – 80.000 in 50.000) skochil v moj zhep, kakor bi rada, a naj vidijo razpisniki zhenski svet tudi iz moje pisateljske izkushnje in perspektive; naj vidijo, da tudi zhenske znajo kot moshski pisati trdo prozo, kar se da solidno in kruto realistichno, nich objokane ali samopomilovalne zgodbe, kot jih brzhchas prichakujejo od zhenskic, ki sukajo pero … Navajam prosto, po spominu. Komisijo so sestavljale tri pisateljice: Nedeljka Pirjevec, Marjeta Novak-Kajzer, Lela B. Njatin in nekdanja urednica Jane Bernarda Jeklin. Impozantne osebnosti. Nedeljka je medtem umrla, njo bi she najlazhje vprashala, ker sva se poblizhje poznali in je bila nadvse prostodushna in polna esprija, a ta odgovor na davno temo in tudi kasnejshe bolj resne misli in obchutke sem, zhal, zamudila, ko pa sem si zmotno predstavljala, da je njen odhod (kam?) she za devetimi gorami. Ostale tri pa she zhivijo in pishejo in nastopajo, in morda, che bi katero vprashala, bi mi enako prostodushno odgovorila, cheprav se med seboj manj poznamo. Enkrat si bom vzela chas, se ojunachila in vprashala Lelo B. Njatin. Najhujshe, kar se mi lahko zgodi, je, da me poshlje k vragu ali mi sploh ne odgovori. Torej kazhe tvegati. Jaz pa sem shele na zachetku Bredinega Velikega slovenskega teksta, shele na strani 45. Da ponovno preberem she manjkajochih 815 strani in jih po svoje povzamem, bo gotovo preteklo she precej vode. V ochi in ushesa pa bijeta sochnost in zvochnost njene pisave, neposnemljiv jezik in slog, jedrnatost in trpkost stavkov, pa ... festivali norchavosti, grenkobe, bridkosti in prav jedke in krepke (avto)ironije in sarkazma. Prej ali slej jo bodo morali domachi oklicani kritiki in literarni zgodovinarji nehati obravnavati le kot eklatantno sodno pomoto (lahko berete: sodno sramoto), ki si je v potu obraza s skoraj nechloveshko vztrajnostjo priborila status nich krive pisateljice in si s tem reshila zhivljenje in premozhenje, in se zacheli z njo le literarno ukvarjati kot s kakshnim boljshim slovenskim piscem. Cheprav njeno afero poblizhe poznam od zachetka do konca, mi she zdaj ni povsem jasno, zakaj so se vanjo nekaterniki zagnali kot trop volkov ali shakalov in ji naprtili nerazumno visoke globe in kazni celo za tuje prekrshke, kot da bi se skregali z logiko, ki ne le svetuje, marvech narekuje pravo mero o vsem, slepi in gluhi za vsak zdrav dvom in pameten premislek ... Sprashevala sem takrat levo in desno, brez odgovora. Postavila sem chisto navadno vprashanje ustanovi ali drushtvu, ki skrbi za pravice potroshnikov (ne spominjam se, kako mu je uradno ime, predseduje mu menda Kutinova), in po telefonu so mi rekli, da izrazhajo mnenja samo narochnikom njihove revije. Narochila sem se na revijo in jim ponovila tisto preprosto vprashanje, odgovora nanj pa nisem nikoli dobila, she vedno mi ga dolgujejo. Ker se je medtem vse srechno izteklo, bi mi konec koncev lahko odgovorili zdaj. Mi vsaj povedali odkritosrchno, zakaj so se obirali in si niso upali na dan z besedo. Pa ne kazhe, da bodo kdaj poravnali ta stari dolg, cheprav bi ga po mojem mnenju morali. Po preteku letne narochnine in ob prejemu nove nakaznice se na njihovo revijo nisem vech narochila. Chemu, vas vprasham, che pa ti ne dajo, kar so ti obljubili? Ne pravi nash pregovor, da gre dvakrat na led samo osel? Da bi hodil v tretje, in she na svoje stroshke, ne na tuje, bilo bi pa res prevech.

V zvezi s tem Bredinim primerom: Je pa precej strashljivo, da je, ko bolj ali manj nedolzhnega chloveka zajaha kakshno sodishche, odvisno le od njegove umske sposobnosti, denarne zmogljivosti in neomajne vztrajnosti, da ne bo ... bolj ali manj po krivici neizbezhno kaznovan. Jaz, ki ne znam brati sodnih spisov, ker mi je njihov jezik bolj nerazumljiv od culukafrshchine, bi gladko pogrnila. In z mano she marsikdo, to pa je naravost grozljivo pri vsej tej shtoriji z vech kot muchno dolgoletno vsebino in nadvse srechnim koncem – kot v pravljicah. Kakshen sodnik, odvetnik ali raziskovalni chasnikar (she eksistira ta zvrst na nepolitichnih podrochjih?) bi nam morali vseeno razlozhiti, kako se vrtijo sodni mlini in zakaj so se eni do nerazsodnosti brezobzirno zaganjali v pisateljico, drugi pa so vechinoma kot ribe ali ... riti molchali (tudi Matjazh Hanzhek kot varuh chlovekovih pravic, to se mi je zdelo naravost osupljivo, jo je ignoriral, kakor da je ni; ni protestiral niti kot literat in kolega, in se ni uvrstil med bolj redke cehovske Bredine zagovornike), shele »vrhovshcheki« (saj chez ustavno sodishche ni inshtance, samo bog bi lahko zagrmel in poslal kot svarilo v kakshno sodno dvorano ali urednishtvo kakshen blisk in strelo, a morda se tudi on ne sme vmeshavati v posle, ki so v izkljuchni chloveshki kompetenci.) so udarili po mizi, morda zagodrnjali »Pa kaj so nori?« in namesto pike na koncu stavka so okitili Rozino z zlato zvezdico in ji uradno dovolili, da se gre le literarno junakinjo in eno od najbolj privlachnih in radozhivih zhensk v slovenski knjizhevnosti. Morda pa so ji podzavestno vsi njeni preganjalci le zamerili, ker je pretrgala oziroma – cak! – presekala s svetlo tradicijo slovenskih milih Jer in ustolichila dokaj domiselno, nemirno in malce tudi pregreshno (to jo dela she bolj privlachno in zhivo) heroino Rozino.

Od profanih sodobnih pogovorov se zdaj napotimo k bolj pobozhnim temam iz prejshnjega stoletja in v izrazito predvojni rustikalni svet, kot bi rekli dandanes, ker dajemo prednost tujkam (da se od snovi s pretezhno kmechkega podezhelja nekako distanciramo?), se pravi v svet, ki ga na sploshno veliko rajshi idealiziramo, kot da bi ga pogledali bolj natanchno in celo dali pod lupo, lachni idilichnosti bolj kot vchasih (pre)tezhke resnichnosti, cheprav se vechkrat iz skopih besed dajo slutiti razpoke in neskladnosti. In zashtrlijo podobe kot pri Prezhihu Vorancu, Cirilu Kosmachu, Mishku Kranjcu pa v Potrchevih »nesmilechnih« dogodkih Na kmetih. No, v dar sem prejela tudi 516 strani debelo dokumentarno knjigo Milanke Dragar Zvest Krizhanemu, Muchenec Lojze Grozde, ki je izshla letos v Ljubljani pri zalozhbi Dragar. Lepa knjiga, opremljena z nadvse zgovornimi fotografijami, ki pripoved plastichno dopolnjujejo in bralca zelo preprichljivo vrzhejo v chas pretekli, razkazhejo mu svet, ki ga v glavnem ni vech, kot da bi kdove kam potonil ali bil posrkan od zelo drugachne sedanjosti. Da jo je sestavila obchutljiva zhenska, mati in lirichna dusha, ki je tudi sama, cheprav drugache, veliko pretrpela, bode naravnost v ochi. Prav tako brzhchas tudi njena mestna provenienca pogojuje njen nachin gledanja, iz primerne daljave in prav nastavljeni smo vsi na pogled lepshi ali vsaj drugachni, kot pa smo dejansko. She zlasti che podobe rahlo retushiramo in magari tankochutno obarvamo. Navedki ob prijetno kratkih in neprezgoshchenih poglavjih so non plus ultra lepo izbrani. Ustvarjajo zheleno ozrachje ali klimo za zbrano in premishljeno branje in izdajajo poglobljeno poznavalko starega in novega svetega pisma. Pripoved jasna, gladka, nich hlastava, zmerno hagiografska, skoraj nemoteche slavilna, vech kot sprejemljiva. Mladenich, o katerem teche bridka beseda, se ti prav prikupi. In silno zasmili. Blazhenost, ki je vedno post mortem, mi ne odtehta njegove smrti, she zlasti, che kdo z njo politichno nekako operira ali zhonglira, in zdi se, da ima politika tudi prste vmes, pa tezhnja, ki je na Slovenskem pravo tekmovanje, za katero si lahko sposodimo moto iz Sneguljchice: »Zrcalce, zrcalce, povej, kdo najlepshi je v dezheli tej« … In brzh ko je kdo najlepshi, so vsi drugi vsaj manj lepi pa veliko grshi in najgrshi. To povzrochi, da – kot v panju – zavrshi, saj je v chloveshki naturi, da hochemo biti vsi najlepshi ali vsaj dovolj lepi, da sploh ne bi bilo mogoche, da bi nas kdo presamovoljno uvrstil med grde in najgrshe. In potem rojenju in brenchanju ni vech konca. To je samo po sebi umevno. Zdi se ti, da se je tudi on, mislim ta dolenjski nesrechni fant in blazheni, kot mnogi drugi pokosheni na bojnem polju ali usmrcheni, ki si jih vchasih tudi osebno poznal ali pa si o njih bral, pa cheprav so bili chisto drugachni, nich ali komaj kaj pobozhni, in za navrh na nasprotni, recimo kar na partizanski ali kakshni drugi strani – le znashel v nepravem chasu na nepravem mestu. Zgodi se in se bo she zgodilo. Jaz mislim, da ga niso ubili, kot je bilo vechkrat recheno, le zato, ker je bil veren, marvech nasprotno: ker je bil veren, so sklepali, da je kot veliko vernih na Kranjskem in Dolenjskem na strani okupatorja, ali bolj jasno recheno – nekakshen kolaboracionist. Dandanes so tudi italijanski manjshinjci in vechinci podobno sintagmo obrnili v svoj prid. Nadvse radi poudarjajo, da so veliko njihovih sorojakov – znancev in sorodnikov – zmetali »nashi« (beri: zmagovalci) po vojni v brezna, v znamenite italijanske foibe, samo zato, ker so bili Italijani, to pa sploh ni res niti od dalech. Gre za spretno ponarejanje resnice sebi v prid. Res je, da je tudi kakshen nedolzhen Italijan konchal v breznu, ker so zmagovalci mislili, da so bili fashisti vsi Italijani, ki so se za chasa fashizma naselili v nashih krajih. Razlika je obchutna, in noben resnicoljuben raziskovalec vojnih grozot – saj se vendar pogovarjamo o vojnih grozotah, ali ne? – tega ne bi smel spregledati, ne glede v chigav prid je in ne glede, katero stran zagovarja danes, saj sploh ni recheno, da je isto stran zagovarjal tudi vcheraj in predvcherajshnjim. In niti da jo bo jutri in pojutrishnjem. Oportunosti sodijo med vechne nestalnice. Ljudje pa smo na sploshno prej vetrogonchichi kot viharniki. Avtorici Milanki Dragar, ki je nadvse sochutno in prizadevno zbrala tako obshirno dokumentacijo, jo komentirala in uredila to, vsaj zame, zelo bolecho knjigo (premalo nas je, da bi si lahko privoshchili luksus, da se sovrazhimo ali da se samo ne maramo in se odklanjamo, to nas lahko pripelje le v pogubo, zlasti zato, ker imamo o sebi zelo slabo mnenje, ne ljubimo se, in od tu do samomora je le korak, te razkrajajoche igrice nashi-vashi, mi-vi bomo morali zamenjati s kakshnimi bolj socialno naravnanimi, bolj adhezivnimi, zrashchajochimi, tipa vsi enaki, vsi drugachni, vsi nashi), sem zelo hvalezhna, da mi jo je podarila in mi dala prilozhnost, da poblizhe spoznam koshchek domovine, se zamislim v zgode in nezgode skupaj z apoteozo mladenicha, ki je brez vsake krivde umrl nasilne smrti, brzhchas samo zato, ker je bil na napachni strani (se pravi, na strani tistih, ki so izgubili vojno, da o napachnem kraju v nepravem chasu niti ne govorimo). Torej storimo vse, che se le da, da preprechimo vojne. Che se ne da, ker smo nadvse agresivna in krvolochna vrsta, pa si vsaj ne delajmo iluzij, kaj nas hudega lahko dochaka, saj je v takih primerih parola »aufbiks in kdo bo koga« zapovedan evangelij. Omeniti moram she tri debelejshe knjige, prvo, Zhiveti zhivljenje Jozheta Felca (Celjska Mohorjeva druzhba, Celje-Ljubljana 2010) sem takoj po smrti znanega pisatelja, psihiatra in prijatelja prebrala z zelo zhivo bolechino, ki she vedno tli na dnu in peche; branje je kajpada povzrochilo plaz davnih in blizhnjih, silno prisrchnih in she vedno svezhih spominov. Njegov smehljaj na platnici in smehljaj zhene Alenke, njegovega angela varuha, na koncu knjige ti pomagata zhiveti v trenutkih depresije, ob pogledu nanju te spet oblije vedrina. Krasna knjiga. Pravzaprav malce pogresham ob razdelku Intervjuji (1976-2009) ali na koncu she seznam imen vseh tistih, ki so ga kdaj intervjuvali, pa za kateri chasopis so ga sprashevali in shtevilko strani, da to lahko prej najdesh, ko spet in spet, po potrebi, bolj selektivno prebirash. Ponavljam: prelepa knjiga. Sposodite si jo, ne boste se kesali!

Ker knjige tudi kupujem (ne dobim jih vedno v dar, invazija vezanega papirja pa postaja pri meni zhe neznosna, she zame, ki knjige ljubim, kaj shele za obiskovalce, ki vchasih nimajo do njih nobenega odnosa, kaj shele sposhtljivega), sem si le sposodila, da ne bi prishla zhe letos na kant, knjigo Ena je groza Tineta Hribarja, ki je izshla pri Shtudentski zalozhbi s silno privlachno naslovnico izpod oblikovalskega chopicha in peresa Samire Kentrich. Sem shele pri prvih bralnih taktih. Pridrsala sem shele do 87 strani. Ne vem, kako berejo drugi debele in umsko zahtevne zvezke – Italijani jim pravijo mattoni (opeke); naj she tako dajem plin moji bralni mashinci, premika se vseeno po polzhje. Sprashujem prijatelje, kako gre njim od rok, pa mi nekateri rechejo, da berejo samo »shlank« izdaje, najvech 120-150 strani. Vsega, kar je debelejshe, ne vzamejo niti v roke. Drugi le nekaj napol skrivnostnega zamrmrajo, da iz (nedo)rechenega sklepam, da sploh ne berejo nich, niti vitkih knjig, da je vse, kar knjizhnega vejo, mogoche zvedeti iz mesechnikov Bukla in Modrijan. No, nekaj je vendarle nekaj, a zakaj ne povejo? Menda v sobotni prilogi Dela sem iz neke polemike razbrala, da je Ivo Svetina zhe prebral Hribarjevo knjigo »o eni grozi«. Ima me, da bi ga poklicala po telefonu in ga testirala, ali jo je res; obchutek imam, da vse te debele knjige poklicni bralci preberejo le diagonalno, in da jaz ne pridem zlepa do konca, ker pach berem she po starem, stran za stranjo, opomba za opombo, in na koncu she literaturo in nazadnje she o vseh knjigah, ki so zhe izshle v tej knjizhni zbirki (Koda), pa v Metamedia in v Claritas.

Tretja sedemstostranska debelushka je mladinski roman Iztoka Vrhovca Dvojchka, ki je letos izshel pri zalozhbi Ved s spremno besedo Leva Detele. Ista zalozhba jo je izdala tudi v osmih zvochnih knjigah, ki jih interpretira Jadranka Tomazhich, in njeno branje v celoti traja 20 ur. Jaz sem sicer medtem utegnila knjigo samo dovolj pozorno prelistati in se razveseliti kratkih poglavij in ne prevech gosto kondenziranih stavkov, za moj bralni okus in estetske potrebe mora namrech vsaka stran ohraniti tudi nekaj beline (beri: praznine), da se oko spochije in uho oddahne. Pri zgodbah za mlade je to nujno, pri onih za odrasle pa sicer ni diktat, je le zazheleno. Na koncu knjige je nanizanih she nekaj laskavih mnenj o romanu, iz katerih bom v ilustracijo iztrgala kakshno spodbudno misel; kdo jo je izrekel, pa bralci zvedo, che sami radovedno vtaknejo nos v knjigo: »Neprekosljiva avtorjeva domishljija tudi v tej knjigi povzrochi, da nas zgodba dobesedno posrka vase ... na koncu pa se izkazhe, da ... smo meshanica sanjarij, domishljije in resnichnosti. – Zanimivo, privlachno, drugachno branje mladinskega romana ... – To bi bil tudi enkraten film (ali pa nadaljevanka) ... – Knjiga Dvojchka se zachne kot vzemirljiva mladinska kriminalka ... – Napeto branje, ki ga ne moresh vech izpustiti … To je knjiga, ki se bralca dotakne in ga zachara.«Avtorja romana ni treba posebej predstavljati, ker sodi med tiste pisce, ki imajo marsikaj povedati in malodane neusahljivo pero vedno v roki. Kdor bi pa hotel vedeti kaj vech, tudi o njegovih drugih knjigah, naj pogleda na spletnem naslovu www.svarun.org.

Zdaj pa je zhe skrajni chas, da se razpishem she o poeziji, saj sem tudi pesnishkih zbirk dobila celo goro. A vech italijanskih kot slovenskih, recheno pa je bilo, da tujih ne bom omenjala (kakshen razlog sem zadnjich navedla? Zhe vem!) zaradi pomanjkanja prostora. Pesnica Vanja Strle je letos izdala pri Edini dve pesnishki zbirki. Dvojezichno Vprashaj Magnolijo / Pitaj magnoliju, ilustrirala jo je zelo okusno hcherka Kristina Matichich Strle, prevedla v hrvashchino pa Silvana Lauter. Che se ne motim, je prva naklada poshla in jo zdaj prodajajo v ponatisu. Pa pravijo, da poezijo zhiv krst ne bere. Prav tako pri Edini v Ljubljani je izshla she Vanjina zbirka Pesmi o Marjah, prav tako ilustrirala hcherka. Moto zbirke je shtirivrstichnica:

»V miru pojdimo / v nov chas, / ki ga imamo, / che ga imamo, Marja«. O kom in o chem je beseda, pa delno zvemo iz spremne besede Tatjane Pregl Kobe z naslovom Odkrivanje bistva, ki je ochem skrito.

Pri Kulturnem drushtvu Vilenica v Sezhani so nedavno izshle kar shtiri pesnishke zbirke. Podobe zlodjev in svetnikov istrskega Avstralca ali avstralskega Istrana Berta Pribca; O stanju sveta od zgoraj in od spodaj – tako je pesnik podnaslovil zbirko – je duhovito spregovoril dr. Matjazh Kmecl. V pokushnjo pesem Biti razlichen:

»Biti razlichen / in vendar biti zraven / kot del celote, / da nisi osamljen / in she vedno biti poseben, / da nisi utopljen / v dushe drugih, / da nisi brezoseben. //

Biti lastni jaz / in vendar v enosti / z drugimi ljudmi / in prirodo obenem, / le da nisi z zlodjem / obseden.«

Magdalena Svetina Terchon je izdala Krchenje neskonchnosti. Prvi cikel je posvetila nedavno umrlemu ochetu, na katerega je bila zelo navezana (Pesmi o atu), v ostalih pa govori o sebi, o drugih, o tesnobi, ki jo pesti, o nastajanju in odhajanju, o srcu, ki ga je pozabila zamenjati, o ponovnem rojstvu, o prajeziku pa o Iskanju neskonchnosti:

»Na tej strani neskonchnosti / je moje zhivljenje / izzhivel zhe Adam. / Le malo drugache. / Zato jaz ishchem / drugo stran neskonchnosti / in druge sanje.« Spremno besedo Zakaj skrchiti neskonchnost je napisal njen mozh in literat David Terchon, ki je tudi zelo estetsko likovno in fotografsko opremil zbirko: s staro, osamljeno in vso zdelano belo vrtno klopco, obdano od vsepovsod z osutim jesenskim listjem.

Tretjo zbirko, dvojezichno, je prispevala Maja Razborshek in jo naslovila Nepopolna Hestija, prevedla sem jo jaz v italijanshchino (L'imperfetta Estia) in zanjo napisala tudi spremno besedo. Avtorica je sama opremila to svojo tretjo zbirko, saj je izuchena oblikovalka. Sicer je pristna Ljubljanchanka, ki se je povsem udomachila na Krasu in si tu ustvarila dom in delovne pogoje. Prav pogosto razmishlja o poeziji nasploh in posebej o besedi in pisanju, skratka o Pisavi, ki je zanjo »kot shivanje /za she nerojenega otroka. – Pretaka se kot kri, / upochasnjena s spoznanji. / Nezajezljiva se blizha / slutenemu jedru. / Kadar ga ne zgreshi, / ga svojevoljno obide. // Varuje skrivnost. / Ohranja chistost. / Lahko bi bila voda.«

 

O chetrti zbirki pa bo beseda kdaj drugich, ko bo pach prestopila hishni prag in bom o njej kaj vech vedela. Zdaj le kratko informacijo iz predstavitvenega lista. Avtorica Dora Bernetich je sezhanski in okolishki publiki zhe znana po svoji prisrchni prvi pesnishki zbirki Moje poti, ki je izshla pred leti, naslov njene druge zbirke pa je Murva, tudi platnica je sugestivno okrashena najbrzh z domacho prav koshato murvo. Knjigo je predstavila Jasna Persholja; prebrala je nekaj pesmi kar velikemu obchinstvu ljubiteljev poezije v Srednji dvorani Kosovelovega doma v Sezhani, kjer je vecher popestril she nastop pevk kulturnega drushtva Krashki shopek Sezhana, ansambla Prizma in istrske skupine Triushupetre.

A ne povejte naprej o tem dogodku, da ne pride na ushesa Cirila Zlobca. Novica, da je sezhansko kulturno drushtvo Vilenica izdalo kar shtiri pesnishke zbirke hkrati, bi ga spravila chisto iz tira. Pa kaj so tudi Krashevci ponoreli? – bi zavpil ves zgrozhen, padel vznak in si ne bi opomogel vsaj teden dni. Zlobec namrech sodi med tiste, ki jih silno moti skoraj industrijsko sthancanje slovenskih zbirk, po 200-300 letno, tako rekoch na tekochem traku, to malodane zajchje razmnozhevanje pesnikov – na shkodo onih zelo redkih, med katere shteje tudi sam sebe, poklicanih od samega boga in visokodonecih in letechih grshkih muz ter domachih, malce bolj trshatih in pritlehnih, pardon, prizemeljskih in prizemljenih modric, da so ljudstvu in narodu za svitle zglede in posrednike med svetom in svetim. In takim enkratnim osebkom se samo po sebi umevno tudi »hlipa« po na primer Gregorchichevih chasih, prav glasno se jim hlipa in tozhi. Naj le imamo Slovenci Presherna za »ta narbuljshega izmed ta narbuljshih«, Zlobca in njemu podobnih ne boste preprichali, on bo kar naprej srborito trmoglavil s svojo izbiro, in sicer z gorishkim slavchkom. Zdaj mi boste zborno ochitali, da natolcujem, da grdo opravljam prvo-vrstnega poeta po Srechku Kosovelu, krashkega sorojaka iz Ponikev. Pa se sami »previzhajte« o mojem verodostojnem govorjenju, zame prichata radijska novinarka Neva Zajc, ki je na predvecher svetovnega dneva knjige v Izoli pesnika Zlobca intervjuvala, koprska chasnikarka Maksimiljana Ipavec pa je o tem porochala v Primorskih novicah z dne 26. aprila 2010. Najprej je recheno, da je za pisatelja moch knjige neusahljiva in neminljiva, tudi v nashi informacijski dobi. Nato pesnik bridko obzhaluje, da smo Slovenci, ker smo prehlastno planili po vseh novostih in udobju informacijske dobe, pretrgali stoletja dolgo popkovino s knjigo. Drugache recheno: z njo se ne pogovarjamo vech in nimamo do nje vech aktivnega odnosa. Zgodil se je strahovit razvojni skok v smislu formalne kulturizacije; to trditev ilustrira s primerom, ki ga dobesedno citiram, in sproti tudi komentiram, kjer se mi zdi, da je tu pa tam nedosleden: »Leta 1957, ko sem izdal pesnishko zbirko Pobeglo otroshtvo, sta v Sloveniji ob moji izshli le she dve zbirki poezije. Lani jih je izshlo tristo!« (Potemtakem le nismo pretrgali popkovine s knjigo, marvech smo povezanost z njo neverjetno razvili, jo tako rekoch postoterili.)

Zlobec nadaljuje: »Dogaja se nam proizvodnja, kakovost je vse manjsha, tehnichna dostopnost omogocha, da zbirko v samozalozhbi izda domala vsakdo, ki si to zheli.« – In doda, da je v takih razmerah kritika popolnoma odpovedala, ker je kolichina premaknila in sesula vse kriterije. Strinjam se z njim, da je kolichina popolnoma premaknila vse dozdajshnje kriterije, saj se je kar veliko shtevilo ljudi iz navadnih in posebnih bralcev spremenilo v bolj ali manj spretne in zanimive pisce-lirike. Obvezno sholanje je svojo misijo vech kot odlichno opravilo. Naj chez njo le kar naprej udrihamo in jo non stop iz meseca v mesec reformiramo, na slabshe ali na boljshe – vseeno, vse te male in velike ujme je niso zaustavile v zmagovitem pohodu izobrazhovanja mnozhic doma in po svetu. Zlobec se mi zdi domala presenetljiv, da tarna, namesto da bi se veselil ob samo pozitivnih konstatacijah. Jaz, ki sproti (pre)berem vse novo na pesnishkih poljanah in nikoli ne govorim na pamet, kot je pri nas zhe utirjena navada pri negodovanju, lahko na sploshno samo pohvalim nivo pretezhnega shtevila izdanih zbirk. Vech kot marsikatera se sploh ne bi osmeshila, che bi shla vshtric s Pobeglim otroshtvom, ki je prav lepa zbirka, mimogrede recheno in brez zamere na levo in na desno. Med njimi in njo ne bi zazijal noben prepad v zvezi s kvaliteto. Morda pa Zlobec premalo bere druge ali pa pristopa k novi pisariji z vnaprejshnimi predsodki, ki postanejo pogosto nepremostljiva ovira za sproshcheno dojemanje vseh novosti. Bogve. Morda pa dobimo odgovor na vsa ta vprashanja iz zakljuchnih misli sprashevalke in pesnika, saj oba z obzhalovanjem ugotavljata, da slovenski pesnik ali pisatelj od svojega dela ne moreta zhiveti. Na zhalost to velja tudi za vse pesnike in vechino pripovednikov v tujini. Zlobec je v potrditev svoje misli potegnil iz svojega zheleznega repertoarja nich manj kot Gregorchicha (Bojan Shtih – kako ga pogresham! – se je rad skliceval na bajne honorarje Ivana Cankarja, ko se je sam sebi zasmilil, ker je premalo plachan, on in njegovi copains de plume). Takole pravi Chiro: »Simon Gregorchich si je s honorarjem prve in edine pesnishke zbirke kupil hisho in posestvo.« Novinarka pa je do bolj brezperspektivnega konca pripeljala to staro in pouchno Zlobchevo anekdoto in pristavila: »V zachetku 90. let prejshnjega stoletja je honorar, ki ga je dobil slovenski pesnik za svojo knjigo, znashal priblizhno toliko, da si je lahko uredil kopalnico. Danes pa si she metra kopalnice ne more.« – In kdo je kriv za tako klavrno situacijo? Gre pach za stranske, to je za shkodljive uchinke obvezne pismenosti. Ko bi mnozhice znale komaj kaj pisati, bi veliko vech brale, zlasti kaj podobno komunikativnega, razumljivega in milozvochnega, kot so pesmi gorishkega slavchka, nekaj, kar bi jim pomagalo zhiveti in – upati na boljshe, pismeni pa bi kasirali vechje novce za zdalech vechje naklade, da bi si lahko za prejete honorarje dokupili she dnevno sobo ali spalnico in she kakshno parcelico, primerno za vrtichek in gojenje zelenjave. Tako pa je danes, ko znajo sukati pero she fahidioti, postalo stanje za ves pisateljski ceh – s kakshno redko izjemo – prav brezizhodno. Kaj pa sloves, vas vprasham, drugovi? Pa glorija – in od 20 do 40 zbirk na pesnishko glavo? Kaj nich ne shtejejo in nich ne zalezhejo te papirnate in bolj abstraktne satisfakcije? Pa nastopi ob zhe tradicionalnih preshernijadah vsako leto februarja? In ob raznih 20-letnicah osamosvojitve, ki jih shirom po domovini snema nacionalna televizija, one komercialne TV pa she kaj prelestnega navrzhejo? Zlobca magari bi morala izlochiti vsaka televizijska hisha, ker jih samo shimfa in postavlja na slab glas, ima jih javno za medije, ki ljudi samo poneumljajo. Zadostuje pa, da taka poneumljajocha ustanova le zazhvizhga oziroma povabi tega ali onega pesnika na recital ali pogovor, pa zhe priteche, ves blazhen, da jim lahko pomaga poneumljati javnost. Kogar pa ne povabijo ali ga iz neznanih razlogov vrzhejo iz seznama povabljencev, taki iz globoke uzhaljenosti in zharkega protesta napishejo odprto pismo predsedniku drzhave. Le zakaj predsedniku? Bi radi, da se zachne politika vmeshavati v privatne zadeve knjizhevnikov? Ne bi zadostovalo, che zhe ne gre drugache, pisemce ministrici za kulturo, ki nekako sodi v nash resor in vsaj priblizhno ve, kaj nas tare, veseli in zhre? Ja, tudi Boris A. Novak ni samo presenetljiv kot Ciril Zlobec, marvech prav neverjeten s svojo intervencijo pred proslavo menda v Delu. Berem, berem in se ne neham chuditi. Kaj za boga ga je prijelo, tako bistrega fanta in subtilnega pesnika, da se na vsem lepem poteguje tudi za formalno priznanje – na neki ad hoc improvizirani proslavi celo! – politichnih zaslug? Ga mar daje andropavza, povzrochiteljica raznoraznih frustracij in depresij? Da odzhenem chrne misli, si ad consolationem anima mea zachnem pripovedovati pravljice s srechnim koncem à la brata Grimm, Svetlanine krvavo sajaste z nadvse tragichnimi izidi kar odpishem, kot da jih ni. In vzamem v roke zadnjo zbirko haikujev Josipa Ostija Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla in si zhivo, prav zhivo predstavljam, da bi za to lepo, nedavno izdano zbirko lahko kupil vsaj hishico, in prav tako za vse druge doslej izdane v slovenshchini, nabralo bi se mu jih za eno naselje. Zlobec bi si bi si hish lahko nakupil za celo vas, vech kot shtirideset, che se ne motim, da o Tomazhu Shalamunu niti ne govorimo, ta bi si tam v Ljubljani lahko zgradil novo mestno chetrt in lichno opremljene gradbene enojchke in dvojchke pa trojchke dajal v najem turistom, da bi se lahko she bolj intenzivno, recimo kar celostno, posvechal poeziji. Itd. & itn. Chudovito! Chisto pomirjena odlozhim svinchik in se odpravim spat, z upanjem, da bo tudi prevajalcem kaj podobno tehtnega in rozhnatega padlo v prazno malho. Kakshna garsonjerca kje na lepem in tihem, vsaj 300 metrov dalech od hrupne in umazane Partizanske ceste, redkokdaj pometene, ki se vije in cepi, na mojem koncu, sredi samih razpadlih in razpadajochih hish ...

 

(se bo nadaljevalo)