Revija SRP 101/102

Iztok Vrhovec 

 

RIHARD

III

 

Omamen vonj cvetlic je v prebujajochem se Rihardu predramil spomine na chudovite dni njegovega otroshtva, ko je vsak konec tedna prezhivel pri starih starshih. Babica in ded sta bila ponosna lastnika cvetlicharne, ki sta jo poimenovala po dedovi prababici, ki je slovela po tem, da ni bila nikoli slabe volje: Vesela Cvetka. Rihardu je bilo ob nenadnih spominih tako prijetno pri srcu, da kar ni hotel odpreti ochi. Njegova radostna pljucha so se ob vsakem vdihu dvigala vse vishje in vishje, dokler ni njegovega blazhenega nosu vzdrazhilo nekaj nadlezhnega, da se je skremzhil, si ga razdrazheno popraskal, si nato pomel she ochi in razprl veke. Na okenski polici in na nochni omarici ob postelji so se bohotile najrazlichnejshe orhideje: bela trizoba kukavica z rozhnatimi pikami, shkrlatno-bela pikasta cvetna kukavica, pa nezhno vijolichna zvezdnata kukavica in najvishja med vsemi – shkrlatnordecha kukavica, ki jo je videl le enkrat v zhivljenju, ko se je z dedom kot shestletnik podil po Zaplani.

Rihard skoraj ni mogel verjeti svojim ochem. Koliko let, koliko desetletij je minilo, je z grozo pomislil, ne da bi se spomnil svoje charobne mladosti. Kako je vendar lahko postal tako otopel? Znova je zaprl ochi in prisluhnil dedovemu in babichinemu glasu, ki sta kot ubrani duet tako razlochno privrshala do njegovih mozhganov, kot bi sedela na njegovi postelji:

»Orchis Tridentata, Orchis Ustulata, Orchis Morio …« Vchasih je poznal prek sto latinskih imen najrazlichnejshih cvetlic!

»Tudi v Evropi in Sloveniji imamo orhideje,« je odzvanjal dedov glas. »Niso tako chudovite in barvite kot njihove tropske sestrichne, a ko jih spoznash poblizhe, niso nich manj sijajne kot njihove sorodnice z drugega konca sveta. Pri nas jih poznamo kot kukavice in murke, ki so po botanichni klasifikaciji zdruzhene v druzhino kukavichk …«

Spet ga je zdrazhilo nekaj sterilnega, kar je dokonchno prekinilo opojni tok spominov. Shele zdaj se je zavedel, da lezhi v beli sobi, na beli postelji, da je pokrit z belo odejo, oblechen v belo pizhamo, da so cvetlichni lonchki, v katerih se bohotijo vse te prekrasne rozhe, prav tako beli in da z belega stropa visi majhen bel lestenec.

Kje vendar je? Zagledal se je v vazo na nochni omarici, v kateri so bili trije prelepi tulipani: rumen, oranzhen in rdech, katerega cvetovi so kot podivjana griva nagajivo shtrleli na vse strani neba. Kje je?!

Odprla so se  bela vrata in v sobo je prikorakala zhenska oseba srednjih let, katere preobilna lica so se tresla kot priletni kuharici. Z ostrim pogledom je oshvrknila Riharda, ki je kot na ukaz potisnil glavo globoko pod odejo, da so izpod nje shtrlele le she njegove begajoche ochi. Gospa je privzdignila kovinsko ploshchice, na katero je bilo pripetih nekaj belih listov, iz desnega zhepa svoje bele uniforme izvlekla belo penkalo, z njim nekaj nachechkala na vrhnji list, vse skupaj znova obesila na belo posteljno prechko, se z desno dlanjo naslonila na bok in se zagledala v Riharda, katerega glava se je v zadnji minuti za nekaj centimetrov dvignila izpod odeje.

»Konchno, gospod Rihard,« je spregovorila, se prestopila na levo nogo, spustila desnico in se z drugo roko oprla ob levi bok. »Saj je bil zhe skrajni chas, mar ne?« je pokroviteljsko dodala, se rahlo namrshchila, si z desnico popravila belookvirjena ochala, ki so ji za milimeter zdrsnila po nosu navzdol, se zasukala na svojih shkripajochih belih ortopedskih chevljih, naredila shtiri urne korake, pritisnila na belo kljuko in Rihard je znova ostal sam v neskonchni belini sten in stropa in vrat in belega linoleja in majhne bele mizice in belega stola v kotu sobe.

V spomin so mu privrshali shef in Fingusht in tisti podrepni Simon; ob tem je s tako ihto stisnil pesti, da so njegovi ubogi chlenki v hipu postali nerazlochljivi od neskonchne beline, ki jih je obdajala.

Kaj se je zgodilo potem, ko je tista Simonska gnida zapustila shefovo pisarno? Kaj je zhe rekel shef?

Vrata njegove bele sobe so se ponovno odprla in skoznje je vstopil visok suhljat moshki, z rahlo ukrivljenim zgornjim delom hrbtenice in skoraj popolnoma sivimi lasmi. Kot stari prijatelj je sedel na rob Rihardove postelje in se s profesionalno skazhenim nasmeshkom zazrl vanj. Medicinska sestra, ki je stopala tesno za njegovim hrbtom, je vnovich obstala ob krajshi stranici postelje, z bele kovinske ploshchico izvlekla zgornji list in mu ga izrochila.

»Kar dolgo ste bili v svojem svetu,« je spregovoril sivolasec.

 »Kdo ste?« je vprashal Rihard in se, ko se je spomnil, da se prishlek pravzaprav pogovarja s policistom, malce privzdignil. »In kje sem?« je dodal ostreje.

Mozh v beli halji se je zazrl v rdechelichno sestro, ki ni niti trenila z ochesom ali kakor koli drugache dala vedeti, da je zhiva,  nato pa znova pogledal Riharda.

»Da,« je utrujeno zavzdihnil, »vsekakor nas zelo veseli, da ste po vsem tem chasu znova z nami.«

Rihard je postajal vse bolj nestrpen. Pa kaj ovinkari kot kriminalec! She za nekaj decimetrov se je privzdignil in se s svojo belo pizhamo naslonil na belo posteljno stranico.

»Vprashal sem vas, kdo ste!« je bevsknil. »In kdo je tale, tale …?« je z odporom pogledal proti nepomichni debelushki.

»Ah, seveda,« je privrshalo skozi sivolashcheva tanka usta. »Moje ime je Lazar,« se je predstavil in iztegnil tanko belo desnico proti Rihardu. »Doktor Lazar.«

»Me veseli,« je Rihard nestrpno potresel usahlo dlan. »In – ona?« je z glavo pomignil proti njej.

»Ah, da, kot vidite,« je Lazar spet preslishal Rihardovo vprashanje in namesto odgovora z ochmi zaokrozhil po belem prostoru, »se nahajate v tej prostorni, sonchni …«

Sterilni! je zakrichalo v Rihardovi glavi.

»… sobi.« V svojih petintridesetih letih, odkar je bil zaposlen v psihiatrichni bolnishnici, se je doktor Lazar njene beline zhe tako zelo navadil, da se mu je vsak drug prostor zdel – nenormalen. Kot tudi vsak, ki se z njim ni strinjal. Na primer njihov novi direktor, ki je zachel uvajati spremembe, ki naj bi »vnesle nekaj zhivljenja v nasho monotono vsakdanjost«, kot je pojasnil nepotrebne cvetlichne dodatke. O tem sta si bila s kolegom doktorjem Binkushtom, ki je bil v Belem gaju na profesionalni lestvici takoj za Lazarjem, popolnoma istih misli. Celo sestra Mihela, ki je stala ob robu postelje in mu je zadnjih shtiriindvajset let, sedem mesecev in shestnajst dni zvesto sluzhila, je nekoch, ko je prislushkovala njunemu pogovoru, energichno prikimala, chesar obichajno ni pochela. Torej je tudi ona zelo razburjena, sta sklepala kolega. In nihche, sta znova soglashala doktorja Lazar in Binkusht, nihche, ki je vsaj priblizhno priseben, ne more rechi, da sestra Mihela ni nadvse normalno bitje. Direktor pa si je za namechek omislil celo vrtnarja!

Doktor Lazar je krchevito stisnil cheljusti in nehote pogledal proti tulipanom. Kakshne nadlezhne barve, kakshni vsiljivi vonji!

S kolegom Binkushtom sta se seveda strinjala, da je mladi shef zagotovo neuravnoveshen. Najraje bi ga strpala v eno od premnogih praznih postelj in mu predpisala terapijo, s katero bi ga za shtiriindvajset ur na dan uspavala.

Lazarjeve ochi so zashvigale sem in tja po sobi kot razdrazhene frnikole po vreli vodi, nato pa znova obstale v otozhno poveshenem polozhaju; na obraz se mu je ponovno zarisala bolecha utrujenost in obichajna profesionalna trdost, katere glavne znachilnosti so bile nenaravno privzdignjeni kotichki ustnic in posiljeno napeti lichnici.

Rihardu je pojasnil, da so ga po zhivchnem zlomu prepeljali v bolnishnico, kjer je, ko je izvedel, da je gospod inshpektor Simon zhe skoraj razreshil primer in da je gospod kloshar Ferdo ves chas delal zanj in ne za Riharda.

Riharda je po celem telesu zabolelo, kot bi mu razstrelili kosti in potrgali mishice. Stisnil je pesti, rameni sta se mu privzdignili, uslochil je hrbet, ochesi sta mu vsako posebej dvakrat pozhmrkali.

Zdaj se je spomnil tudi on.

Kako se je prebudil v tuji postelji, oblechen v pizhamo z ogabnimi chrnimi chrtami, ki so se vlekle vzdolzh trupa in nog in po rokavih kot impotentne kache, da se je sam sebi zdel kot tretjerazredni zapornik. Na levi sta stala mozha v belem in nekaj zhlobudrala, na desni se je na stolu pozibaval njegov shef, ki mu je, ko je opazil, da je prishel k sebi, povedal natanko to, kar je zdaj pripovedovala ta povoshchena lutka, ki je trdila, da slishi na ime Lazar. Najraje bi temu samovshechnezhu, ki ima namesto ust dve trzajochi posusheni glisti, zavil vrat. In potem she tistemu babjemu shkricu, ki kot robot spremlja vsak njegov gib.

Ko je od shefa izvedel, da ga je Simon prehitel, da je Ferdo navadna izprijena izdajalska svinja, se mu je vnovich stemnilo pred ochmi. Zachel se je dreti, kot bi ga dajali iz kozhe, zgrabil je stol in ga zabrisal v okno, da so kosi zhvenketajochega stekla leteli na vse strani, mozha v belem sta se vrgla nanj, shef je medtem kot prenapeta kura kokodakal o tem, naj se vendar umiri, da ni konec sveta in podobne neumnosti, a se ni prav nich pomiril, temvech je napadalca stresel s sebe, kot bi bila smeti. Ko ga je vechji znova zgrabil za roko, ga je s prosto levico z vso mochjo kresnil na gobec, da se je sesedel kot pokoshena trava, in nato she drugega. Zdaj se je nanj vrgel celo shef. Njega je ugriznil v uho, da je cvilil kot prashich, ki mu rezhejo vrat. V tisti ogabni zapornishki cunji je nato odfrchal na hodnik, skoraj mu je zhe uspelo zbezhati, ko je za sabo zaslishal shum; za hip je zastal in se obrnil. Nad glavo je zagledal visoko dvignjen pendrek, ki je zhe v naslednjem trenutku kresnil po njegovi glavi, da se je sesedel kot minirana stolpnica.

Z vso voljo, ki jo je premogel, je globoko vdihnil, pochasi izdihnil in popustil krcheviti pritisk svojih razburjenih pesti. S silo ne bo dosegel nichesar. Saj je zhe poskushal – nich kolikokrat. In kje je pristal? V norishnici! Che se bo she enkrat spozabil, ga bodo morda zabrisali celo na zaprti oddelek. Zatorej, dragi Rihard, si je rekel, se bosh zadrzhal, nikomur ne smesh dati niti najmanjshega povoda, da …

»… in tako ste se,« je do njegove zavesti znova prodrl otozhno enolichni Lazarjev glas, »pred natanko enim mesecem znashli tukaj, pri nas. Kot vidite, smo za vas tako odlichno in strokovno poskrbeli, da ste tokrat, ko ste prishli k sebi, vsa dejstva sprejeli popolnoma mirno.« Na Lazarjevem obrazu se je zdajci zarisal tako ogaben nasmeshek, da je Rihard moral odmakniti pogled. Pes chuvaj ob vznozhju postelje se je ob tem celo prestopil in narahlo zavzdihnil.

Dobri doktor, popolnoma prevzet od navdushenja nad samim sabo, je privzdignil odejo, da je izpod nje pokukala Rihardova leva dlan in jo s svojo suho desnico nekajkrat potrepljal. Rihard se je s skrajnim naporom zadrzhal, da ni zakrichal. Le komaj zaznavno je skremzhil obraz, saj je bilo, kot bi se ga dotaknil v kis namochen mocherad; zhe naslednji hip pa se je, prav tako kot dobri Lazar, smehljal tudi sam, s chimer je bil psihiater nadvse zadovoljen.

»Odlichno vam gre,« je razvlekel presusheni ustni glisti in vstal. »Tudi moj kolega, ki ga boste spoznali danes popoldne, doktor Binkusht, izjemen strokovnjak, eden najboljshih, kar jih je kdaj videl svet, se bo zagotovo strinjal z vsem, kar sem ravnokar povedal.« Visoko je privzdignil obrvi in brado, se odsotno zastrmel v Riharda, nato pa, kot da se je vanj zagnal ledeni veter, napravil shtiri urne korake proti vratom, izdavil »se vidimo« in izginil kot kafra. Tesno za petami mu je sledila sestra Mihela, ki jo je Rihard zdaj, ko je opazil njena ukrivljena mesarska mecha, krstil za Buldoga.

Da so ga cel mesec prisilno drzhali v nezavesti z bog ve kakshnimi farmacevtskimi strupi, mu ni bilo niti najmanj vshech, je bil pa nadvse zadovoljen s tem, kako se je pravkar odrezal z Lazarjem. Potem pa ga je zaskrbelo: postajam tak kot Simon?

Vrata so se odprla zhe petich v zadnje chetrt ure, v sobo je vnovich pristopical Buldog in mu poklonil sovrazhen pogled, s katerim mu je sporochal, da nje pach niti sluchajno ni pretental. Ker je s tolikshno pozornostjo buljila vanj, se je zaletela v lonchnico, ki je stala ob Rihardovi postelji in jo skoraj prevrnila. To jo je tako zmedlo, da ji je v predebela lica, ki so se ji ob tem ogorcheno zatresla, butnilo nekaj prevech krvi, da so postala rdecha kot tulipan na Rihardovi nochni omarici. Upornishko je stisnila cheljusti in stresla z glavo, kri ji je kot na ukaz zachela odtekati, a se je v nekaterih delih lic vendarle zadrzhala dlje, kot bi si to zhelela jeklena sestra, zato je njen obraz postal lisast kot plesnive fige. Rihard pa ob vsem tem ni niti trenil.

Kot da je pozabila, zakaj je sploh prishla, je zhe tretjich izginila iz sobe in tako glasno zaloputnila vrata, da so se tulipani nekajkrat zazibali na levo in desno, kot da bi nenadejani pish vetra izkoristili za kratek ples. Tak moram biti tudi jaz, je pomislil Rihard. Ne glede na to, kaj se zgodi, se ne smem razburjati, ampak vsako situacijo kar najbolje uporabiti v svojo korist. In se ob tem zabavati.

Dvignil se je s postelje, si nataknil bela copata, ki sta kot uveli devici nepomichno zhdela drug ob drugem na belih linolejastih ploshchicah, odhlachal do okenske police, se sklonil k vsaki od petih orhidej, ki so z nemim navdushenjem vpijale tople sonchne zharke, jih previdno povonjal, jim spregovoril nekaj prijaznih besed, kot nekoch njegova babica in ded, priprl ochi in uzhival ob nenadnem osvobajajochem valu energije, ki se je razlil po njegovih prsih.

Kakshnih sto metrov od bolnishnice je zagledal mozha v visokih chrnih shkornjih in modri delovni obleki, ki se mu je v vsej neskonchni belini zazdel kot bozhji blagoslov. Sadil je rozhe. Najbrzh je to vrtnar, nad katerim se je zmrdoval Lazar, je pomislil.

Z nasmeshkom na obrazu je legel nazaj na posteljo. Je to sploh mogoche? Simon ga je vnovich osmeshil, njegova kariera je shla po gobe, dozhivel je zhivchni zlom – celo dva – strpali so ga v psihiatrichno bolnico, kjer nanj pazijo chisto pravi norci v belih haljah, on pa uzhiva ob pogledu na cvetlice in dozhivlja najlepshe trenutke v svojem zhivljenju. Da se mu ni chisto zares sfrkalo? A tudi ta misel ni skalila njegovega notranjega miru, ki se je tako iznenada naselil vanj. In tudi popoldne in zvecher, ko je spoznal Buldoga shtevilka dve, ki je na vecherni viziti s steklenim pogledom spremljal Lazarjevo mlajsho kopijo, doktorja Binkushta, in naslednji dan, ko se je prebudil in mu je Lazar celo dejal, da gre lahko na sprehod, je ostal tako miren in neomajno zbran, da se je le chudil samemu sebi.

»Zunaj je sicer pravo razdejanje,« je zardel doktor Lazar, »saj vrtnar zhe tretji mesec preureja vrt, dovazha na tone zemlje in z umazanimi shkornji taca po belem pesku, da so uboge chistilke zhe vse unichene od prekomernega dela. Upam, da vas to ne bo prevech motilo,« je skrusheno sklonil glavo.

Rihard se je na svoje presenechenje popolnoma iskreno nasmehnil, kajti toplina v prsih ga she vedno ni zapustila in zato samovshechnega Lazarja sploh ni mogel obsojati ali se mu posmehovati. She vech. Do njega je – in to ga je vnovich pretreslo do samih temeljev njegove biti – zachutil pristno sochutje. In za namechek celo do Binkoshta in buldoga shtevilka dve. Le z buldogom shtevilka ena je she imel tezhave, saj bi mu she vedno najraje zavil vrat. Zaradi tega mu je kar odleglo. Morda pa se mi vsaj nekateri koleshchki she vrtijo v pravo smer, je upajoche pomislil.

V garderobi se je previdno stlachil v bele shkornje, si nadel topel bel plashch in se po snezhno beli poti podal do zelenega travnika, kjer bi se od navdushenja najraje sezul in z bosimi nogami zdirjal po goli zemlji. A se je zadrzhal, saj je vedel, da vanj izza zamrezhenega okna budno strmita doktor Lazar in njegova zvesta pribochnica.

Kot nezadovoljna manekenka je previdno stopil na travo in se napotil do vrtnarja.

»Franc Ciklama, III.,« je dejal mozh, ko je dospel do njega. »Cvetlicharstvo in vrtnarstvo Ciklama.«

Rihard je z zgrozhenim izrazom pogledal proti bolnishnici in ko se je preprichal, da je doktor Lazar videl njegov osupli obraz ter ob tem odobravajoche zacmokal, mu je vnovich pokazal hrbet in se ves prevzet zatopil v pogovor  z gospodom Ciklamo: o chashljasti smetliki, chopasti grebenushi, alpskem vimchku, bledi kukavici, naglavku, chrni detelji, kranjskem grahovcu, srnodlakovi zlatici, zhanjevcu, zhuki, chmeriki, volchjem jeziku, zlati pogachici, slokastoplodnjemu repnjaku, rimenkastemu luku, polzhku, poponu, mondronshchici in she o stotih ali pa morda tisochih prekrasnih cvetlicah, o katerih je gospod Franc Ciklama vedel toliko kot njegova babica in ded ali pa celo kakshno podrobnost vech.

Franc je Rihardu povedal, da je bil poleg njegovega ocheta in deda vrtnar zhe njegov praded, a ni bil, tako kot moshki potomci naslednjih treh generacij, poimenovan za Franca, temvech mu je bilo ime Polde. Zato bi bilo pravilneje, che bi bil on Ciklama, IV. in ne III., saj bi bilo tako zhe na prvi pogled jasno, da nosi shtafeto vrtnarsko-cvetlicharske tradicije svoje druzhine zhe chetrto generacijo zapored. Ob tem je na obrazu gospoda Ciklame zasijalo tako radostno in globoko sposhtovanje do svojih prednikov, da je Rihard za hip obchutil kanchek nevoshchljivosti, saj je bilo popolnoma nedvoumno, da je Francevo zhivljenje veliko zanimivejshe in lepshe od njegovega, ki so ga gnale nekakshne iztroshene otrochje ambicije po tekmovanju s takimi izmechki, kot je bil Simon in na desetine njemu podobnih spachkov.

Ko se je Franc ob koncu delovnega dne poslovil od Riharda, se je ta she vse do mraka ves prevzet sprehajal med cvetlicami in se z njimi pogovarjal, a ob tem skrbno pazil, da je bil s hrbtom ves chas obrnjen proti bolnishnici, saj je vedel, da sta strazho na oknu nekaj po chetrti, ko sta Beli gaj zapustila Lazar in njegova pribochnica, prevzela Binkosht in Buldog shtevilka dve.

Preden so se ob mraku njegovi shkornji znova dotaknili belega peska, jih je nekaj dolgih minut nadvse pedantno brisal ob travo, nato pa kot po jajcih odracal do bolnishnichne vezhe,  se sezul in v svojih snezhno belih nogavicah oddrsel do umivalnice, kjer jih je spral pod ledeno mrzlo vodo.

Vrata umivalnice so se odprla in skoznje sta pokukali glavi njegovih nadzornikov. Z obraza Buldoga shtevilka dve je sijala tako sochutna ganjenost, da se je Rihard v hipu odlochil, da jo mora prekrstiti v Mucico shtevilka ena.

»Gospod Rihard,« je zletelo iz ust doktorja Binkushta. »Dovolj bo chishchenja, dovolj; zdaj, ko po zaslugi cenjenega doktorja Lazarja in, che smem dodati, moje malenkosti, tako odlichno okrevate, si vendar ne smemo dovoliti, da staknete kak nepotreben prehlad.« Iz rok mu je iztrgal shkornje in jih pomolil pod nos Mucici, ki jih je urno obrisala s papirnato brisacho, nato pa she urneje odhitela iz umivalnice in jih na hodniku zloshchila s snezhno belo pasto za chevlje.

Binkusht je shiroko razpotegnil svoja suhljata usta. »Odlichen chlovek ste,« je privrshalo iz njih. »Ne morem vam povedati, kako sva s cenjenim doktorjem Lazarjem navdushena nad vami.« Njegova tanka bela desnica se je iztegnila proti Rihardu, ki je segel vanjo, ne da bi ob tem obchutil kakrshen koli odpor.

Stresala sta si roki, kot da sta najboljsha prijatelja v galaksiji. Binkosht je brbljal, da so Riharda ves dan pozorno opazovali, kar mu morda ne bo ravno po volji, a mu mora povedati, da je njegovo obnashanje preseglo vsa prichakovanja. Celo do te mere, da ga niso hoteli vznemirjati s kosilom, chesar niso storili she nikoli, saj je, kot se ve, red za paciente Belega gaja izjemnega pomena. »In she to vam moram povedati, gospod Rihard,« je kimal Binkusht, »da z doktorjem Lazarjem ne vidiva nikakrshne prepreke, da v najkrajshem mozhnem chasu zapustite bolnishnico, seveda che se bo vashe stanje she naprej izboljshevalo s tako vrtoglavo hitrostjo kot doslej.«

Rihard, ki je vedel, da Binkoshtovega samogovora ne sme prekinjati, se je v mislih prepustil spominom na minuli dan, na nasmejanega Franca Ciklamo, neskonchna polja cvetlic, na pokojno babico in deda. In na svojo grozo in veselje obenem ugotovil, da je prezhivel najlepshi dan, odkar je bil otrok. Je bilo njegovo odraslo zhivljenje res taka zhalost?

»… najbrzh vas bova vkljuchila v najino raziskavo, ki teche zhe osemnajst let,« je she naprej zamaknjeno mlel Binkosht. »Osemnajst let, gospod Rihard!« je vzkliknil tako glasno, da se je Mucica, ki je Rihardove shkornje ravno polozhila na zgornjo polico sterilno chiste bele omarice, preplasheno ozrla prek rame.

»… kot vrhunski primer najine metode,« je pohitel Binkosht, ko je videl, da se jima bo Mucica vsak hip pridruzhila. She dvakrat je stresel Rihardovo roko, nato pa jo vendarle izpustil, nervozno pogledal proti prihajajochi medicinski sestri in dodal: »Zdaj pa na vecherjo, dobri mozh.« Pokimal je Mucici, chesh, sposhtovana gospodichna, saj vem, da naju potrebujejo tudi drugod. Da se morava posvetiti vsem pacientom, ne le vrlemu Rihardu. Urno sta se zasukala na svojih belih chevljih in po treh korakih izginila skozi prva vrata na levi, v sobo shtevilka trinajst.

Riharda je v sobi zhe chakala vecherja. Slekel si je belo haljo, jo obesil na belo kljuko na beli steni, sedel na beli stol, zgrabil bele plastichne vilice in bel plastichni nozh ter zarezal v bel kos mesa, ki je plaval v beli omaki na belem krozhniku. Bil je tako zelo lachen in zadovoljen, da mu tudi neznosna belina, ki je grozila, da ga bo utopila v svoji sterilni enolichnosti, ni mogla do zhivega.

 

*  * *

Rihard je po zajtrku prichakoval jutranjo vizito in se sprasheval, ali bo do Lazarja znova sposoben obchutiti vse tisto sochutje, ki se je v zadnjih dneh tako neprichakovano naselilo vanj. Odprla so se vrata, a vstopil ni ne Lazar ne Binkusht ne Buldog ne Mucica shtevilka ena, temvech njegov shef in za njim she Fingusht.

Shef se je priblizhal postelji, iztegnil proti Rihardu svojo mesnato desnico in natresel nekaj fraz o tem, kako ga veseli, da konchno dobro okreva, da so zdravniki zadovoljni in da »imamo tako lepo vreme«.

»Lazar pravi,« ga je iznenada zabodeno pogledal, »da si zhe dovolj pri mocheh, da bosh prenesel, kar ti moram povedati.«

Rihard ga je she naprej mirno opazoval in shefu se je zazdelo, da je na njegovem obrazu opazil nekaj, kar je bilo she najbolj podobno zadovoljstvu in to mu ni bilo prav nich vshech. Se norci takole nasmihajo? Kje je tisti stari Rihard, ki so mu nenehno trzale roke, ki ni mogel biti niti sekunde pri miru, ki mu je kar naprej skakal v besedo? Riharda, ki mu je hodil po zhivcih, je razumel in ga je lahko obvladal, ta tukaj pa … Morda pa se tako priskutno nasmiha samo zato, ker so ga nafilali s pomirjevali, ga je navdala odreshilna misel. A se je takoj zatem spomnil, da mu je Lazar povedal tudi to, da Rihardu zhe natanko deset dni niso dali nobene tablete, kar se mu je zdelo popolnoma trapasto, ampak, se je poskushal potolazhiti, morda pa ta psihicha, kljub temu, da sta psihiatra, vesta, kaj delata. Ko pa mu je tisti drugi trot »nadvse zaupno« napletel she to, da preizkushata novo metodo, ki bo, »che se bo izkazala za uspeshno, zagotovo poimenovana po cenjenih priimkih cenjenih znanstvenikov, ki sta ocenila, da bi bila lahko neprecenljive vrednosti za cenjene paciente in se zato odlochila, da jo obelodanita cenjenemu svetu – torej Lazar-Binkushtova, na kratko,« je blebetal kot kak podrepni policijski kadet,  »a naju do konchnega priznanja chaka she strma in tezhka pot, saj je, gledano z ozkega medicinskega stalishcha, najin tretma za premnoge strokovnjake, ki verjamejo, da brez tablet preprosto ne gre, naravnost krivoveren,« mu je postalo jasno, da bi bilo stokrat koristneje, che bi Riharda zaprli v ustanovo, kjer jim take neumnosti, da bi norce zdravili brez farmakoloshkih strupov, ne padejo niti na kraj pameti.

Vse to je vrshalo skozi shefovo glavo, ko je opazoval Rihardove blage ochi, ne da bi uspel dognati, kaj natanko se skriva za njimi. Morda, je zlobno pomislil, in ob tem mu je obraz spreletel zlohoten nasmeshek, pa se bo znova spremenil v starega, dobrega Riharda potem, ko izve, kar mu bom povedal. In ko se bo, ga bosta tista dohtarska shalabajzerja z veseljem vnovich nafilala s tabletami in konchno bo spet vse tako, kot si je zamislil dobri bog.

»No,« je nadaljeval, opogumljen z navalom nesrecho znanechih misli, »prishel sem zato, dragi Rihard, da ti povem, kaj se je zgodilo s tvojim primerom …«

Rihard ga je she naprej opazoval kot nedolzhen jagenjchek.

»… ki zdaj, to morash tudi vedeti, ni vech tvoj.«

Bolnik je dobrovoljno kimal in se she naprej nedoumljivo smehljal.

»Zhe od vsega zachetka smo vama sledili,« je shef kot razjarjeni petelin iztegnil vrat dalech naprej, da je s chelom skoraj trchil  v Rihardovo glavo.

Rihardov izraz se she vedno ni spremenil.

Shef se je she komaj zadrzheval, da ni popenil kot razbesnelo morje. Z rokami je zgrabil beli kovinski rob postelje in ga stisnil s tako silo, da je Fingusht bojeche odskochil, ker se je zbal, da jo bo prelomil na dvoje in bo Rihard, kot je dolg in shirok, telebnil na svezhe zloshchena bela tla.

»Ker sem torej she predobro vedel, kako nesposoben si, Rihard,« je shef ves zasopihan siknil skozi rumene zobe, ko je posteljo konchno spet izpustil iz svojega togotnega prijema, »ker si v svoji dolgi, razvlecheni karieri zavozil vsak pomembnejshi primer, ti seveda po sluzhbeni dolzhnosti nisem smel dopustiti, da bi tudi tega. Tudi zato ne, ker me je klical moj dobri prijatelj Klavdij …« je z roko razkacheno zamahnil po zraku, kot da hoche pregnati roj nevidnih komarjev, ki so se iz svojega nevidnega sveta nenadoma pognali v njegov zaripli obraz, »primera nikakor nismo smeli zavozit! Vaju dva,« je v upanju na dokonchni triumf nemarno pomignil proti pobledelemu Fingushtu in zozhil zenici, da sta se spremenili v zlohotni shpranji, skozi katere sta imela dovoljenje brizgati le srepa jeza in sovrashtvo, »smo uporabili za topovsko hrano. Rigel in Konrad sta sledila vsakemu vajinemu koraku, vsako uro sta mi porochala, kaj pochneta. Kaj sta bila res lahko tako butasta,« je z gnevom skremzhil obraz kot nilski konj, ki je pogoltnil pest zhebljev, »sta bila res lahko taka tepca, da sta mislila, da smo spregledali tisti faks iz Nemchije? Da sem vama dal nalog za preiskavo kar tako, na lepe ochi, ne da bi vedel, kaj se dogaja?! Da nihche ni poznal tistega tvojega zgubljenega pijanchka?! Ojojojojojojoooj!« se je v vlogi samopashnega diktatorja zhe tolikanj sprostil, da mu je kri tudi po najtanjshih kapilarah zabuchala s tako silo, da je bil preprichan, da na celem planetu ni pomembnejshega bitja od njega. »Vesta, koliko chasa je zhe na nashi plachilni listi?« se je zakrohotal. »Rigel ga je poznal, ko si bil ti, Rihardek, she pri prometni. Ti, bedak, pa si mislil, da dela zate! Za tistih nekaj ushivih fichnikov, ki si mu jih sem in tja stisnil v zhep … Revchek!« Za hip je predahnil, da si je popravil shop zamashchenih las, ki mu je zdrknil na chelo. »Kdaj zhe smo vedeli, da je mali pobegnil v Mehiko! In za njim she njegov brat s tisto starko, ki vaju je v stanovanju tistega Shpanca – ki v resnici sploh ni noben Shpanec – pretentala, kot da sta popolna amaterja.« Z gnevom je privzdignil zgornjo ustnico in nagrbanchil nos kot nahodni bernardinec, glavo pomenljivo zasukal na levo in se zagledal v Fingushta, katerega ramena so se sesedla, da je zlezel sam vase kot predrta zhoga. »Kakshna bedaka!« je zmagoslavno zabliskal z ochmi in se znova nagnil proti Rihardu. »Kdaj zhe smo vedeli, kaj se dogaja! Kdaj nam je bilo zhe znano, kdo je v resnici Shpanec in kam so vsi pobegnili … Seveda sem o tem nemudoma obvestil tudi Klavdija. Z zheno sta se odlochila, da gresta za njima, za svojima otrokoma … She srecha, da sta se ob pravem chasu znashla na pravem mestu,« je zaigrano zavzdihnil in se zabuljil v Riharda kot pavijan, ki je preprichan, da vse samice v tropu omedlevajo zhe samo ob pogledu na njegovo velichanstvo.

Rihardu se je zazdel kot kak rahlo prizadet vashki tepchek. In do pred nekaj dnevi je bil sam prav tak. Pravzaprav med njima ni bilo nobene razlike, mu je bilo naenkrat jasno.

»Skratka,« se je znova izprsil shef, »Shpanec je bil v resnici Tin, to smo ugotovili po prstnih odtisih, she preden sta vidva zatavala v njegovo stanovanje; Tim je prvi pobegnil v Mehiko, sledil mu je she brat, dechva je pregovorila ocheta, da sta prav tako odfrchala, za Klavdija in gospo Cecilijo sem zhe povedal … Sanja in oche sta se vrnila chez dva tedna, dvojchkova starsha konec poletja …«

Premolknil je in se zravnal, nenadoma ga je popadla silna utrujenost. Odsotno se je zazrl v Riharda, ki ga ochitno nich od tega, kar je povedal, ni vrglo s tira. Le lezhal je v svoji nagravzhno sterilni postelji in ga opazoval izpod svojega nagravzhno sterilnega kovtra kot prismuknjena mish. Sicer pa, si je mislil, le kako bi lahko prichakoval kaj drugega – tip je bil itak vedno za luno. Zdaj se mu je pach dokonchno zmeshalo, tista prismojena dohtarja pa tega nista sposobna dojeti. Ne, s tem izmechkom nima smisla  izgubljati chasa. Ko bi bedak le lahko zashtekal, kako zelo ga prezira! Pa saj niti tega ni sposoben razumeti, kar mu je pravkar povedal. Zguba zahojena! Kakor koli, se je nestrpno prestopil, tukaj si lahko privoshchijo, da se igrajo norce, mene pa zunaj chaka resnichni svet in resnichni problemi!

»In kaj je zdaj z … vsemi?« je vprashal Rihard.

Shefu je od presenechenja spodnja cheljust zdrknila skoraj do prsnega kosha. Torej je slishal in razumel vse, kar mu je povedal! A kako je vendar lahko tako prekleto miren?! Iznenada se je zavedel, kako na shiroko zija, zmedeno je pozhmrkal in si z desnico potisnil spodnji del brade navzgor, da so mu zobje ob tem glasno zashklepetali.

»Primer she ni dokonchno reshen,« je zamomljal. »A o tem ti bo vech povedal Fingusht. Jaz moram … delat!« je zaprhal skozi pordele nosnice. »Ko se bosh vrnil, te bomo vtaknili nekam, kjer se ti ne bo treba pretirano naprezat. Placho bosh seveda imel tako kot zdaj. Kriminalist pa ne bosh vech!« je zavreshchal kot otrok, ki she poslednjich skusha znervirati svojega ocheta. In ko od Riharda tudi tokrat ni bilo zhelenega odziva, je she enkrat nemarno zamahnil z roko, nato pa zgrabil kljuko in izginil na beli hodnik.

Rihard je skozi okno opazoval Franca Ciklamo, kako se sklanja k rozhnatim potonikam in njegove prsi je znova napolnila zhlahtna milina, ki se je ob shefovem rohnenju za nekaj chasa zavlekla v malo bolj skrit kotichek njegovega srca.

Fingusht je she vedno bolshchal v tla in se z zgornjim delom telesa kot prestrashen otrok zibal naprej in nazaj.

»Fingusht,« je dejal Rihard tako ljubeznivo, da je ta v trenutku privzdignil glavo in ga upajoche pogledal.

Rihard je desnico izvlekel izpod odeje in z njo potapljal po postelji.

»Pridi sem,« je znova potolkel po robu postelje, ko je Fingusht she vedno stal sredi sobe.

Moj bog, je pomislil, ko je Fingusht konchno nerodno prisedel in ga je zalila shkrlatna rdechica, kakshen otrok je she.

»No,« je dejal nezhno, »zdaj mi pa she ti povej, kar vesh.«

Fingusht je odprl usta, a ni mogel iz sebe spraviti nobenega glasu.

»No, le povej, » ga je Rihard opogumljajoche trepljal po roki.

Fingushtu se je prav tako podrl svet. She pred nekaj tedni sta bila z Rihardom partnerja, skupaj sta reshevala primer, potem pa je izvedel za kakshna norca so ju ves chas imeli in spet je postal tak, kot je bil vedno – bebavi Fingusht, ki z nikomer ne govori. Sicer pa boljshega tudi ni bil vreden, si je mislil. Kakshen trot! Kako je bil lahko tako neumen, da je verjel, da sta z Rihardom tik pred tem, da razvozlata enega najvechjih primerov v zgodovini! Vnovich je zardel in osramocheno sklonil glavo.

»Vsi smo nepopravljivi bedaki,« je zavzdihnil Rihard.

Pa kaj se je zgodilo s tem chlovekom? Kot da zanj vse tisto, kar se mu je she vcheraj zdelo najbolj pomembno na svetu, nima vech nobenega smisla. Gre le za kratko fazo, ki bo minila takoj, ko bo spet zunaj? Konec koncev je vendar v norishnici …

»Fingusht, povej,« je znova zaslishal topel Rihardov glas, ki ga je spomnil na njegovo staro teto, s katero je kot prvosholec prezhivel shtiri srechne mesece. Bila je edini chlovek, ki je bil z njim kdaj koli prijazen. Ob njej se mu je zdelo, da je lahko tak, kakrshen pach je: z vsemi svojimi napakami in dobrimi lastnostmi. Nikoli ga ni obsojala. A je trajalo tako kratek chas; nenadoma je zbolela in nekega jutra se ni vech prebudila. In potem so ga znova dali k rejnikom …

»Oh,« je zavzdihnil Fingusht. Po zachetnem jecljanju in sramu, ki ga je nosil v sebi, odkar je pomnil, mu je jezik vendarle stekel. Govoril je kot pravi, zhivi chlovek, vchasih je zastal in se pomenljivo zazrl v Riharda, glas se mu je dvigoval in spushchal, roke so ozhivele, celo telo, ki se je obichajno obnashalo kot shkripava stara omara, se je zachelo gibati v ritmu njegovega glasu, stavkov, misli, obchutkov.

Rihard ga je z zanimanjem opazoval in postalo mu je jasno, da ta nesrechni fant ni prav nich drugachen od njega ali Franca ali od kogar koli drugega, ki hlacha po tem svetu. Prvich v zhivljenju se je zavedel nechesa, kar vse ljudi povezuje in ne tistega, chemur je doslej posvechal pozornost: drobnim razlikam, ki so se mu zdaj zazdele le neznatni odtenki iste barve v pisani mavrici zhivljenja. Saj ni chudno, da se mu je utrgalo ... In zdaj? Si lahko zaupa? Koliko chasa bo trajala njegova mirnost? Tukaj je odrezan od zunanjega sveta, cele dneve polezhava kot princeska, drugi pa mu nosijo hrano … Kaj bo z njim, ko bo znova moral gledati odurno faco svojega shefa in kolege, ki se mu bodo za hrbtom rogali in ga ogovarjali …

Ko je Fingusht konchal s pripovedjo, je spregovoril she Rihard. Popolnoma iskreno in odkrito. Fingusht ni mogel verjeti svojim ushesom.

»In zdaj,« ga je vprashujoche pogledal Rihard, »she sam ne vem, kaj naj storim. Naj se vrnem na policijo? Kako naj po vsem, kar se je zgodilo, she delam tam?«

»Ampak kaj bosh pa pochel? Konec koncev nimash vech dvajset let …«

»Za v grob pa tudi she nisem,« se je Rihard kislo nasmehnil. »Bomo videli,« je zavzdihnil. »Ampak daj mi raje she enkrat povej: si res rekel, da sta se fanta v Mehiki stepla? In da so se kot po nekem chudezhu tam znashli tudi njuni starshi?«

»Njuna starsha in Sanja s svojim ochetom, pa tista Ofelija in she neki Mehichani,«je kimal Fingusht. »Pravzaprav je fant uradno she vedno pogreshan. Za njim je izdana tiralica. Ker z Mehiko nimamo nobenega dvostranskega sporazuma, lahko samo chakamo. Che se bo prikazal v Evropi, ga bodo nemudoma zgrabili in izrochili slovenski policiji.«

»Torej primer she vedno ni reshen,« je zabrundal Rihard.

»V bistvu she ne, cheprav vemo zhe vse: da se je mali preoblekel v Shpanca, da je namestil vse tiste kamere zato, da bi sledil bratovi punci, da je ukradel opremo v Avstriji. Zdaj ga je treba le she prijeti.«

»In kaj se je zgodilo z njegovim bratom?«

»Hm,« se je Fingusht popraskal po chelu, »shef pravi, da to za primer ni pomembno. Da je druzhina zhe toliko pretrpela, da ne bo razpredal o stvareh, ki se ne tichejo nikogar drugega kot njih. Povedal je le to, da sta bila starsha v Mehiki do konca poletja, potem pa sta se vrnila. Da je bil Tim resno poshkodovan, o tem se strinjajo vsi na postaji. A v chasopise ni prishlo nich, zato ne vemo niti tega, ali je sploh prezhivel. Ker ni storil nich nezakonitega, ni, kar se policije tiche, nobene potrebe, da se z njim ukvarjamo. Lovimo le njegovega brata. Che shef ve she kaj, tega ni povedal nikomur. In kot kazhe imajo precej vpliva na medije, kajti po nekaj zachetnih chlankih je kar chez noch vse potihnilo. Pravzaprav se s primerom ne ukvarjamo vech. Obveshchen je Interpol, pa drzhave, s katerimi imamo sklenjen dogovor o medsebojnem izrochanju osumljencev. In to je bolj ali manj vse.«

»In kako si ti? Najbrzh so ti dodelili novega partnerja?«

»Starega Repca,« je skomignil z rameni Fingusht, »ki ima do upokojitve she leto in pol. Spet sem postal chisto pravi zelenec, ki je dober le za to, da prinasha chasopis in kavo, poseda v avtu in postori she kakshno neumnost … Sicer pa, che me zhe sprashujesh, kako sem … Saj ne vem, kaj naj rechem … Danes si me zelo presenetil … She celo meni si dal misliti …«

 

Ko je bil Rihard spet sam, mu je postalo jasno, da se na policijo ne more vech vrniti. Ne zaradi strahu ali sramu, saj mu ni bilo mar, kaj si o njem mislijo kolegi, temvech zato, ker tja enostavno ne spada vech. Ravnokar se je prebudil iz dvajsetletne môre. Naj se zdaj spet vrne vanjo, kot da se ni zgodilo nich? Ampak kaj naj pochne? Ob misli, da ima zhe petinshtirideset let, se je kar zgrozil. Zhe dolgo ni vech tisti nadobudni petindvajsetletnik, ki je poln optimizma prishel na policijo, da bi spremenil svet. Kakshen naivnezh. Bo tudi Fingusht potreboval dve desetletji,  da se prebudi iz kome? Bi mu moral pomagati? Saj she zase ne ve, kaj naj stori.

Pretegnil se je in sedel. Ciklama je bil she vedno zatopljen v svoje delo, za hrbtom so se mu odprla vrata.

»Dober dan,« je zaslishal Lazarjev glas in zazdelo se mu je, da je celo prijazen. Ko je zdravnik prishel do njegove postelje, sta se rokovala kot stara prijatelja. »Zelo smo zadovoljni z vami, gospod Rihard,« je dejal. »Kaj bi zheleli pocheti danes?«

Rihardov pogled je vnovich splaval skozi okno.

»Che vas ne bi motilo, gospod Lazar …« je zajecljal kot otrok.

»Ne, ne bi me motilo,« je nenavadno hitro razumel zdravnik. »Pravzaprav sem domneval, da boste zheleli na vrt. Kot veste, sam tega ne odobravam, mislim, vse te zemlje in umazanije, a che vam koristi, zakaj pa ne. Delovno obleko imate zhe pripravljeno,« je dejal in Buldogu z glavo pomignil proti vratom. Medicinska sestra se je nemudoma vrnila z modro delovno obleko. Kot da je kos dinamita, ki lahko vsak hip eksplodira, jo je previdno polozhila na Rihardovo posteljo.

»Najlepsha hvala, gospod doktor,« je bil presrechen Rihard.

»Ni za kaj,« je odvrnil Lazar in se odpravil proti vratom, kjer se je obotavljajoche ustavil. »Ee … mislim, da vam je zhe moj cenjeni kolega, doktor Binkusht, nekaj malega omenil … O tem, da bi midva, mislim o najini raziskavi … o tem, da  … saj veste, zhe sedemnajst let, pravzaprav osemnajst … in zdaj, ko ste vi …«

»Ja, ja, ni problema,« je pokimal Rihard. »Che potrebujeta moj uradni pristanek, podpis, kar koli … bom pomagal, kolikor bo v moji mochi. Tudi potem, ko me bosta odpustila, che bosta seveda presodila, da sem sposoben …«

»Ah, o tem ni nobenega dvoma,« je zadovoljno kimala Lazarjeva glava. »To je zdaj le she vprashanje chasa … Hvala za razumevanje in she enkrat najlepsha hvala, gospod Rihard …«

Ritensko je  zapustil sobo in za njim she medicinska sestra. Za hip je prezirljivo pogledala v strop, chesh, kaj se je tukaj res vsem zmeshalo? Da Lazar, ki ga pozna zhe skoraj chetrt stoletja, nenadoma zachne jecljati kot kmechka nevesta in se klanjati pred ubogim pacientom, ki je bil she do pred nekaj dnevi v nezavesti, zdaj, ko je pristal na sodelovanje v neki bedasti raziskavi, pa ga imajo vsi za – kaj neki le?! No, jaz bi vam zhe pokazala, prevarantom, vsem po vrsti!

Rihard si je navlekel karirasto modro srajco, modre delovne hlache in moder povrshnik. Polotilo se ga je vznemirjenje, ki ga je komaj krotil. She malo, pa bo v svojih dlaneh zachutil nezhne koreninice rozh, ki jih bosta s Francem zasula z dishecho zemljo. Je na svetu she kaj lepshega?

Pri izhodu so ga chakali zeleni shkornji, ki so se mu prilegali kot uliti. Po belem pesku je odhitel proti Francu, ki je bil o njegovem prihodu zhe obveshchen. Prisrchno mu je stisnil roko in mu pojasnil, da se bosta danes ukvarjala z machicami.

Molche sta delala vse do kosila. In po kratkem pochitku she naprej do mraka. Ko se je Rihard zvecher svezhe oprhan v beli pizhami in beli halji in belih nogavicah odpravil do svoje bele mize, na kateri so ga znova chakale bele vilice, bel plastichni nozh in bel krozhnik, je zhe zelo dobro vedel, kaj she lahko pochne v zhivljenju. Ob tem spoznanju mu je bilo tako prijetno pri srcu, da je za trenutek z zaprtimi ochmi obsedel na belem stolu, nato pa z desnico zgrabil vilice, z levico nozh in zachel jesti. Vse seveda ni odvisno samo od njega; jutri, se je odlochil, bo zastavil kljuchno vprashanje, potem pa – kar bo, bo.

 

* * *

 

Prishla je zima in pomlad in za njo novo poletje. V cvetlicharni, ki je zhe chetrto generacijo zapored slovela kot najboljsha v mestu, je vse teklo po ustaljenih tirih: delovno in veselo, z ogromno prekrasnih cvetlic.

Franc Ciklama, III., je kot vsako jutro tudi tokrat zhe navsezgodaj prishel preverit, ali je vse tako, kot naj bi bilo. So prispele vse cvetlice, ki jih je narochil? Seveda ne, saj je ura shele sedem. So zhe vsi zaposleni v sluzhbi? Seveda ne, saj je ura shele sedem in dve minuti. Je sploh zhe kdo v sluzhbi? Seveda je. Kot vsako jutro, odkar se je pred dvema letoma zaposlil pri njem, je prvi prispel – Rihard. Ko mu je v psihiatrichni bolnishnici dan za dnem pomagal in pri tem tako zelo uzhival, je bilo ob koncu poletja, ko je bilo delo opravljeno, obema tezhko. Stala sta pred nasadom rumenih tulipanov, ki so se razcveteli ravno tistega dne, in Franca je misel, da se naslednji dan ne bosta vech videla, neprijetno zhulila v trebuhu.

»Rihard, bi se zaposlil v moji cvetlicharni?« je usekal brez ovinkarjenj in ga pogledal  naravnost v njegove kot leska rjave ochi. Natanko to bi storil tudi moj oche, si je mislil. In pred njim moj ded, Franc Ciklama, I.. In she pred njim moj praded.

Rihardu so se zaiskrile utrujene ochi, lichnici sta mu poskochili kot na trampolinu, z rokami je zakrilil kot otrok in skoraj zakrichal:

»Franc, kaj mislish zares? Chisto zares?«

Ob Rihardovem navdushenje je bil chisto iz sebe tudi Franc. Kot zhe marsikateri dan prej, je vnovich pomislil na to, kako je Rihard sploh lahko postal policist, potem pa mu je skozi glavo shvignila misel, ki mu jo je bila neshtetokrat povedala babica, in je popolnoma zadovoljila njegovo potrebo po odgovoru: Franc, chudna so pota Gospodova!

»Ja!« je dejal in odlochno segel v Rihardovo desnico.

Rihard mu je zaupal, da si je zhe dolgo zhelel, da bi se lahko zaposlil v njegovi cvetlicharni, a si ga kar ni in ni upal vprashati. Konec koncev ni imel nikakrshne uradne izobrazbe za cvetlicharski poklic.

»Nisem she srechal chloveka, ki bi o rozhah vedel toliko kot ti,« je dejal Franc. »Che seveda ne uposhtevam svoje druzhine.«

In nato sta se dogovorila, kdaj bo zachel z delom. Doktorja Lazar in Binkusht sta ga zhe pred tremi tedni obvestila, da lahko zapusti bolnishnico, a ju je prosil, che lahko ostane she toliko chasa, da  Franc koncha s svojim delom. Seveda sta se strinjala. In v svojo raziskavo O inovativnih metodah zdravljenja zhivchnega zloma zapisala: V najini bolnishnici sva po brezshtevilnih neprespanih nocheh, po letih odrekanj in nechloveshkih naporov dosegla tako odlichne pogoje, da mnogi bolniki tudi po zakljuchku terapije ne zhelijo zapustiti najinega sanatoriuma.

V ponedeljek, ko je Rihard po treh mesecih zapustil njun sanatorium, se je pochutil kot prerojen. Doma je napisal precej dolgo pismo, v katerem je shefu pojasnil, da se zahvaljuje za vse, kar je v dolgih letih sluzhbovanja storil zanj, da vse lepo pozdravlja in da z danashnjim dnem nepreklicno daje odpoved. Ako je mogoche, je napisal na koncu, bi vas, cenjeni gospod shef, prosil, da v luchi vsega, kar se je zgodilo pred in v chasu moje hospitalizacije, prekinete pogodbo o delu takoj, ko prejmete to pismo. Brez trimesechnega odpovednega roka, ki ga zapoveduje pogodba. She enkrat hvala. Vash Rihard.

Naslednji dan je zachel z delom v Francevi cvetlicharni. Poleg njega sta bila zaposlena she vajenec Peter, ki je bil suh kot pajek, velik kot smreka, pochasen kot polzh in vedno zaspan, sicer pa na moch simpatichen, in gospa Ciklama, Franceva zhena, ki je bila zadolzhena za uradnishko plat posla. Bila je prav tako prijetna in odlochna kot Franc in z obema se je v trenutku ujel.

Chez teden dni je prejel odgovor s policije. Njegov nekdanji predstojnik je bil nadvse uraden, a mu ni povzrochal tezhav. Pismu je prilozhil odlochbo o prekinitvi delovnega razmerja in Rihard se je lahko tudi uradno zaposlil v cvetlicharni.

Tedni in meseci so mu minevali v nenehnem navdushenju ob delu, ki ga je tako zelo osrechevalo. Potem pa se je nekega poznojesenskega dne v cvetlicharni pojavil Fingusht.

Zhe na prvi pogled je bil chisto spremenjen. Cheprav ga je ob prihodu zalila sramezhljiva rdechica, ta nikakor ni mogla skriti zrelosti, ki je vela iz njega kot prijeten vonj vrtnic, iz katerih je Rihard ravno izdeloval shopek za gospo Cipreso, ki je enkrat mesechno kupila pet rozh, od katerih so tri vedno morale biti vrtnice – drugi dve je lahko Rihard izbral po svojem okusu.

»Pozdravljen,« je dejal Rihard in mu prek pulta ponudil roko.

Nekaj minut sta kramljala takorekoch o nichemer, potem pa je Fingusht povedal, da so mu pred nekaj dnevi dodelili nekdanjo Rihardovo pisarno in z njo tudi njegovo bivshe delovno mesto. »V sluzhbi je chedalje bolj naporno, tudi jaz sem resno razmishljal o tem, da bi zapustil policijo, ampak – kaj naj pa pochnem?« je shiroko pogledal svojega nekdanjega partnerja. »No, kljub vsemu moram priznati, da sem s svojim zhivljenjem kar zadovoljen. Saj sem vedno hotel biti policist, kajne?«

Nekaj zelenca je pa vendarle she ostalo v njem, se je sam pri sebi nasmehnil Rihard, ko je opazoval njegove izbuljene ochi in pretirano odprta usta, ki so zevala proti njemu, kot da se pripravljajo na to, da mu bodo odgriznila nos.

Fingusht je pripovedoval she o shefu, ki je bil vchasih tudi Rihardov shef, pa o Simonu, ki je bil po njegovih besedah she vedno enak hinavec kot vedno. In nato she o Timu in Tinu. O tem, da se je mali prevarant pred enim letom konchno vrnil iz Mehike in se celo sam javil na policijo. Da je dobil le pogojno kazen in da se je Tim konchno prebudil iz kome.

Rihard je ob zadnji novici vznemirjeno poskochil. »Res?« je vzkliknil. »Kdaj? No, povej zhe! No?!«

Fingusht je globoko vzdihnil in se zazrl v strop, kjer je bilo v najrazlichnejshih glinastih lonchkih razobeshenih vse polno dishechih cvetlic.

»Dan ali dva preden se je njegov brat vrnil v Slovenijo … Shef je povedal, da baje takrat, ko je v Mehiki umrla tista … ee … s katero je zbezhal … Kako ji je zhe bilo ime …?« je spachil chelo in se s kazalcem podrgnil po brkih. Rihard je shele zdaj opazil, da ima brke. Vchasih jih ni imel.

»Ofelija!« je vnovich vzkliknil Rihard.

»Ja,« je pokimal Fingusht in znova sprostil obrazne mishice. »Govorilo se je, da se je iz kome prebudil ravno takrat, ko je Ofelija izdihnila.«

Rihard je za nekaj centimetrov zasukal glavo na levo in ga sumnichavo pogledal.

Fingusht je opravichujoche privzdignil ramena. »Ne vem, che je res … Tako se je govorilo … Sicer pa,« je zamahnil z roko, »je to sploh pomembno?«

Rihardov she vedno vprashujochi izraz na obrazu ga je preprichal, da se njemu to zdi pomembno, zato je nadaljeval:

»In potem se je govorilo she o neki nori zgodbi, ki je nekako prishla na ushesa Simonu … Vsa rech je tako neverjetna, da ji sam ne morem verjeti, ampak ker vidim, da te vse skupaj zanima …« In je povedal, kako naj bi po Simonovem pripovedovanju tistim, ki so bili v Mehiki, neka stara coprnica napletla neko neverjetno zgodbo o tem, zakaj se je vse skupaj zgodilo.

»Chakaj, chakaj,« se je namrshchil Rihard. »Lepo po vrsti, prosim …«

In Fingusht je nadaljeval lepo po vrsti. O tem, da so Tina tlachile neke chudne more. Da so bili ljudje, o katerih je sanjal in so se mu pozneje prikazovali celo v budnosti, zelo tesno povezani z njim. In tako naprej, dokler ni lepo po vrsti prispel do konca.

»In kako je Simon vse to izvedel?« je ves osupel vprashal Rihard.

»Od dvojchkovih starshev zagotovo ne, ker sta o vsem molchala kot grob, od shefa, mislim, da tudi ne, tako da ostane le she gospod Lesar.«

»Aha,« je zavzdihnil Rihard. »In kaj se je potem zgodilo s fantoma?«

»Vem samo she to, da so tistega – kako mu je zhe ime? … Matic! – da so Matica, potem ko so ga odpustili iz bolnishnice, vzeli k sebi Tinovi in Timovi starshi. In da so ga pozneje celo posvojili.«

»Res?« se je spet chudil Rihard. »No, to je pa lepo.«

»Tudi njuno sobo so popolnoma preuredili. Hisho so dvignili, iz sobe, kjer sta vchasih zhivela Tim in Tin naredili dve, zgoraj pa she eno … Za Matica …«

»In kaj pochne sedaj Tin?«

»Poleti, ko je chakal na obravnavo na sodishchu, se je baje ves chas pridno uchil in s tistimi, ki so imeli konec avgusta popravne izpite, naredil drugi letnik. Ofelija naj bi mu zapustila nekaj denarja in stanovanje in doma se je dogovoril, da lahko stanuje tam … Vsaj dokler se stvari ne reshijo … Mislim, z njegovim bratom.«

»In kaj je z njim?«

»V komi je bil skoraj celo leto. Imel je tako hude poshkodbe, da so ga zdravniki zhe odpisali. Ves chas je bil prikljuchen na naprave, ki so ga umetno ohranjale pri zhivljenju. Potem ko je izdihnila tista starka, pa …« Fingusht je zastal in se zagledal v velike zelene liste srcholistnega filodendrona, ki se je pozibaval nedalech od Riharda.

»Che imash machko ali rozho, nisi nikoli sam,« je zamrmral Rihard.

»Prosim?«

»Ah, nich, nich,« je odmahnil z roko Rihard, »samo spomnil sem se stavka, ki ga je pogosto pripovedovala moja babica … Ja, res chudno nakljuchje. Che je to, kar je rekel Simon, res …«

»No,« ga je Fingusht znova pogledal, »saj bi se najbrzh dalo preveriti … Kakor koli, junija se je prebudil iz kome in baje precej dobro okreva. Je pa she vedno v bolnishnici …«

»Z bratom sta se zhe srechala?« je vprashal Rihard.

»Kolikor vem, she ne.«

»Hm,« se je Rihard zamishljeno zagledal mimo Fingushta, »che je tisto, kar je govorila starka, res … Pravish, da se znamenja popolnoma ujemajo?«

»Ja,« je pokimal Fingusht, »tako pravijo.«

In nato sta se pogovarjala o vremenu in o cvetlicah in Fingusht je dejal, da bi bilo nemara prav, che bi kupil shopek za svoje dekle, saj se je s tem namenom tudi oglasil pri Rihardu, cheprav Mira v resnici she ni njegovo dekle, saj jo je spoznal shele pred kratkim, ampak morda pa nekoch bo.

»Amarilis!« je poskochil Rihard in stekel do cvetlice z velikimi rdechimi listi. »Z njim ji bosh povedal, da jo sposhtujesh. Ciklama,« je pokazal na vrsto rozhnatih cvetic, »da jo cenish z najchistejsho naklonjenostjo; pa hijacinta, se je zasukal k vijolichnemu grozdastemu socvetu – da te tvoje sanje vedno vlechejo k njej … In za konec she kraljica rozh, vrtnica …«

»Kako se pa imenuje tistale,« je Fingusht s prstom pomeril proti rdechim listom svaljkastih oblik, katerih konice so bile videti, kot bi jim kdo navlekel bele nogavice.«

»Ah, seveda!« se je Rihard tlesknil po chelu. »Kako sem vendar lahko pozabil! Dalija! Simbol sonca in – Mehike!« je pomenljivo vzdignil kazalec. In po kratkem premolku zaljubljeno dodal: »Moje srce je vedno s teboj …«

»Prosim?« ga je izpod obrvi pogledal Fingusht.

»Pomeni tudi: moje srce je vedno s teboj,« je ponovil Rihard.

»Aha, seveda. Mislim, da bo ta najbolj prava.«

»Tudi jaz,« se je strinjal Rihard. In ko je rekel she to, da mu ni treba plachati – »Le danes!« je pojasnil, ko je na Fingushtovem obrazu opazil senco nelagodja, »ker je pach tako zelo poseben dan,« – je bil njegov nekdanji partner zhe chisto ganjen.

»Pravzaprav si zelo dober chlovek,« je dejal.

»Hvala,« je zamrmral Rihard in narahlo sklonil glavo. »V preteklosti sem toliko stvari pochel proti sebi. Najhujshe, kar lahko naredi chlovek,« je dejal, ko je bil Fingusht zhe pri vratih, »je to, da je nasilen do samega sebe. Potem se tako obnasha tudi do drugih. Najprej se je treba odvaditi prvega, da imash sploh mozhnost popraviti drugo …«

»Zares si se spremenil,« je sposhtljivo odvrnil Fingusht. »Na bolje. No, pa she enkrat najlepsha hvala. Se vidimo …«

Rihard je she nekaj trenutkov zamishljeno zrl za odhajajochim prijateljem. Morda pa se je res spremenil – na boljshe. Tako mu vsaj dopovedujejo vsi, ki jih je poznal tudi v preteklosti. In njihove besede zvenijo na moch resnichno in mu chisto zares nekaj pomenijo. In za to, da je postal drugachen, se mu sploh ni bilo treba posebej naprezati. Vsaj ne tako kot takrat, ko je hotel na policiji cel svet impresionirati s svojimi bedastimi detektivskimi podvigi. Zdaj je bilo vse tako preprosto. Z ljudmi je le delil tisto, kar je imel najraje.

 

* * *

 

Jesen se je prevesila v zimo, ta spet v pomlad in ko so odcveteli zvonchki in trobentice in jelshe in topoli, bele breze, mogochni hrasti in belorozhnate cheshnje, je prishlo spet novo poletje. Rihard je v chasu, odkar je opravljal svoj novi poklic, spoznal zhe toliko zanimivih ljudi, da se kar ni in ni mogel nachuditi svoji srechi. A v Francevo cvetlicharno so prihajali tudi tisti, ki jih je poznal zhe prej, ko je bil she policist.

In tako ga je nekega dne s svojim prihodom presenetil njegov bivshi shef.

»Potrebujem shopek za svojo zheno,« je dejal. »Za rojstni dan. Pravijo, da delash najlepshe shopke v mestu, zato sem se oglasil tudi jaz.« Rihard mu je zares naredil tako lep shopek, da shef kar ni mogel skriti svojega veselja. »Zares impresivno!« je dejal navdusheno. »Zagotovo se she kdaj vidiva.«

In potem se je v cvetlicharni prikazal celo Simon. Nekaj minut se ni mogel znebiti svojega hinavskega izraza, a ko Rihard temu ni posvechal nobene pozornosti in se je do njega vedel, kot da sta zhe od nekdaj najboljsha prijatelja, so se mu obrazne mishice sprostile in od njega je zavelo nekaj chisto pravih chloveshkih chustev. Z zanimanjem je sledil Rihardovemu pripovedovanju o tem, da nikakor ne priporocha rumenih narcis, saj z njimi prejemniku sporochamo, da je tako nestalen kot te chudovite cvetlice, ki ponosno zacvetijo, nato pa v hrepenenju povesijo svoje glave; she manj bele, razen che zhelimo povedati: Draga, unichila me bosh! Da prijatelju lahko podarimo beli nagelj, saj je simbol najtesnejshega prijateljstva … In ko sta se konchno sporazumela, da Simon potrebuje shopek za svojo zarochenko, s katero se bosta chez dva tedna porochila, sta se odlochila za nekaj vrtnic razlichnih barv, dve od njih pa je Rihard povezal tako tesno, da sta bili videti, kot da poganjata iz istega stebla. »In za konec she nekaj upanja,« je dejal, ko je shopku dodal she nekaj vejic zelenja.

Kako nenavadno, je tuhtal Rihard, ko je bil spet sam. Chlovek, ki sem ga nekoch preziral in sovrazhil, ki bi mu najraje zavil vrat, se je nenadoma spremenil v prijatelja; no, morda ne ravno prijatelja, vsaj v dobrega znanca, do katerega ne chutim nobene zamere vech, pa zagotovo. Pa naj she kdo reche, da chudezhi ne obstajajo.

 Natanko chez teden dni sta na Rihardovo osuplost v cvetlicharno pristopicala she doktorja Lazar in Binkusht.

Brez svojih poshtirkanih zdravnishkih halj sta se Rihardu zazdela she bolj smeshna kot v Belem gaju. Lazar je zhmrkal z ochmi in se plashno oziral sem ter tja, kot da se boji, da mu bo katera od neshtetih cvetlic skochila za vrat, Binkusht ga je z napetim izrazom na obrazu drzhal pod roko in spodbujajoche trepljal po podlahtnici.

»Sposhtovanje,« je dejal Binkusht in privzdignil svoj sivi klobuk. Lazar je upognil vrat in zamrmral nekaj nerazlochnega.

»Tudi vama,« je odzdravil Rihard. »Kaj dobrega vaju je prineslo?«

»Kot veste, gospod Rihard,« je hlastno nadaljeval Binkusht, kot da se je dolgo in temeljito pripravljal na svoj govor, »imamo pri nas v Belem gaju vso opremo, che se lahko tako izrazim, v enotnem, pomirljivo belem tonu. In kot vam je prav tako znano, so se malo pred vashim prihodom stvari zachele spreminjati.« Zastal je in poshkilil proti svojemu kolegu, kot da si od njega obeta vsaj kanchek pomochi, a Lazar se je she naprej le bojeche stiskal k njemu. »Schasoma sva tudi s cenjenim kolegom prishla do sklepa,« je nadaljeval, »da morda vse skupaj le ni tako zelo privlecheno za lase. Da morda cvetlice zares pomagajo pacientom. Vsaj nekaterim. Ko ste odshli, je kar naenkrat zhelel na vrtu delati tudi tisti iz trinajstice …«

»Meglich!« je vzkliknil Lazar.

»Da, gospod Meglich,« je zadovoljno pokimal Binkusht in hvalezhno pogledal shefa, ki je stopil za korak vstran in prenehal s pogledom vznemirjeno shvigati po prostoru. »In potem …«

»… so sledili she drugi,« je zadonelo iz Lazarjevega grla, ki se je ochitno navelichal stranske vloge. »Gospoda Chrepinshek in Golavshek, pa gospe Smerdel in Koshuta, gospod Dekleva,« je nashteval, »ki so prav tako zheleli delati na vrtu, kar smo jim po zachetnem oklevanju dopustili. Vse skupaj pa sva seveda s cenjenim kolegom skrbno belezhila in po vech kot osemnajstih letih …«

»Devetnajstih,« ga je popravil Binkusht.

»Odvisno od kdaj shtejemo,« je nagnil glavo za centimeter na desno in nato spet nazaj Lazar, potem pa se odlochil, da se o tem ni vredno prerekati. »Kakor koli, pred dobrimi shestimi meseci sva jo konchno poslala reviji Nature, in vcheraj,« je dejal s tako sijochim izrazom na obrazu, da je od njegovega ponosa in navdushenja zazharela cela cvetlicharna, »so nama odgovorili, da so nad najinim chlankom navdusheni in da ga bodo objavili v naslednji shtevilki!«

»In to je bil tudi eden od razlogov, da sva vas obiskala,« je nadaljeval Binkusht, ko je ugotovil, da njegov cenjeni predstojnik potrebuje nekaj chasa, da si opomore od vznemirjenja, ki so ga v njem vzburkale njegove lastne besede. »Odlochili smo se namrech, da bomo v vsaki sobi uredili majhen rastlinjak, da bodo nashi bolniki v nenehnem stiku s cvetlicami. Tudi che zaradi slabega vremena ne bodo mogli ven. In seveda bi radi, da za to poskrbite vi. In morda priredite she kakshno uchno delavnico, v kateri bi o tem izobrazhevali nashe paciente …«

»Seveda,« je bil navdushen Rihard. »To je vendar chudovito. In chestitke za vajino raziskavo!« Stekel je izza pulta, jima stisnil roki in ju za namechek she objel. Binkushtu in Lazarju je bilo sprva nerodno, a ker sta se cvetlicharne zhe malce privadila, sta jima glavi ponovno delovali vsaj priblizhno tako, kot sta bili tega vajeni obichajno, zato sta v Rihardu znova videla pacienta, kar ju je dokonchno pomirilo. In ker sva zdravnika, sta si mislila, in to prava zdravnika, ki sva bolnikom na voljo tudi kadar nisva v sluzhbi – bova potrpela tudi to.

Rihard se je z navdushenjem lotil postavljanja rastlinjakov in ko so bile vse sobe polne dishechih cvetlic, mu je ob pomochi mladega direktorja celo uspelo pregovoriti Lazarja in Binkushta, da so sobo gospoda Miklicha prebarvali z modro, zeleno in oranzhno barvo; nedolgo zatem so sledile she druge sobe in bolnishnica je kmalu postala pravcati zhivopisni raj. Tako jo je vsaj oznachil novinar, ki je o njej napisal obshiren chlanek za drugi najvechji slovenski tednik. Chez nekaj dni sta o njej porochala she radio in televizija. In potem je prispel novinar iz Avstrije in nekaj dni pozneje she iz Nemchije, Francije, Belgije in Luksemburga. Doktorja Lazar in Binkusht sta se znashla na straneh tolikih chasopisov in revij, da so ju poznali zhe skoraj v vsaki evropski vasi. Bila sta srechna kot otroka. Mediji so seveda pisali tudi o Francu in Rihardu, ki se kar ni mogel nachuditi svoji usodi. Ko je bil policist, je fantaziral o tem, da bo nekoch postal slavni detektiv, zdaj ko je vedel, da se za tako neumne misli ne splacha potroshiti niti najneznatnejshega trenutka, pa je kar naenkrat postal nekakshna vrtnarska zvezda. Kamor koli je shel, so ga prepoznali in mu chestitali. In nihche ni bil prav nich nadlezhen. In Rihard je bil vsakich znova presrechen, che je lahko pripovedoval o svojih krasnih cvetlicah. Pacienti so bili v Belem gaju, ki se je zdaj preimenoval v Zhivopisni raj, tako zadovoljni, da so ga zapushchali le s tezhkim srcem, kar je direktorju povzrochalo nemalo preglavic, saj je imel zhe toliko novih prijav, da bi lahko napolnil tri Zhivopisne gaje in pol.

In ko so se proti koncu poletja stvari vendarle toliko umirile, da je imel Rihard kakshno sekundo spet chisto zase, je prvega septembra v Francevo cvetlicharno vstopilo dekle s tako chudovitimi temnomodrimi ochmi, da so se Rihardu kljub temu, da je zhe odshteval dneve do Abrahama, tako zelo zashibila kolena, da se je moral zgrabiti za pult. V nosnicah je zachutil vonj po trobenticah, cheprav je bila pomlad zhe zdavnaj mimo. Dvakrat se je zasukal okoli svoje osi, kot da bo s tem odkril nenavadni vir opojnega vonja, nato pa se je zmedeno zagledal v prikupno damo s kratko pristrizhenimi chrnimi lasmi.

»Tri vrtnice in dve gerberi,« je spregovorila. »In nekaj zelenja, prosim.«

Rihard je, kot vedno, kadar je zaslutil, da lahko komu pove kaj novega o cvetlicah, nadvse vljudno vprashal, che mu sposhtovana gospa morda lahko zaupa, za kakshno prilozhnost potrebuje shopek.

»Gospodichna,« ga je popravila mlada dama.

»Gospodichna,« je ponovil Rihard in rahlo zardel.

»Za mamin rojstni dan,« je nadaljevala gospodichna.

»Vrtnice in gerbere so vsekakor odlichna izbira,« je dejal Rihard, »a che dovolite, bi vam predlagal nekaj malce manj klasichnega, che vam ne bo vshech, pa bova naredila, kot ste zheleli.«

»No, pa poskusiva,« se je nasmehnila chrnolaska.

Rihard se je urno zasukal, iz ene od vaz izvlekel rumeno sonchnico, dodal krizantemo s tremi shkrlatnimi cvetovi, oranzhno gerbero, rumeno vrtnico in nekaj listov agave.

 »Takole,« je dejal. »Nich ekstravagantnega, morda samo za odtenek drugachnega. Kot vidite sem delno uposhteval tudi vashi zheljo.«

»Chudovito,« se je znova nasmehnila gospodichna, se nagnila k shopku in povonjala veliko rumeno sonchnico. »Moja mama obozhuje sonchnice. Ne vem, kako da se nisem zhe sama spomnila. Morda zato, ker nikoli ne vidim shopka s sonchnico.«

V cvetlicharno je vstopil mlad moshki. Ko ga je Rihard prepoznal, so se mu znova zashibila kolena.

Mladenich s skoraj chrnimi ochmi in z otozhnim pogledom je pristopical do pulta in pozdravil. Obrazne mishice chrnolase dame so ob pogledu nanj v razburjenju otrpnile, z dlanjo si je prekrila usta in shiroko razshirila ochi. In nekaj trenutkov pozneje je Rihard v njih zagledal solze.

»Tim,« je izdavila pretreseno, »si to res ti?«

»Ja, gospa Ana,« je pokimal Tim. »Dober dan.«

Rihard je stekel v pisarno, pograbil zavojchek papirnatih robchkov, ga med dirjanjem nazaj v cvetlicharno odprl, izvlekel dva in ju ponudil Ani.

Ana se mu je zahvalila, si z njima nekajkrat previdno popivnala ochi in lica, nato pa zopet vsa ganjena pogledala Tima.

»Saj ne morem verjeti,« je dejala s tresochim glasom. »Ti! Zdaj, ko te ne uchim vech, zhe lahko povem na glas: vedno si bil moj najljubshi uchenec! Potem pa izvem, kaj se ti je zgodilo! Saj sem bila chisto prech! Na sholi nisem vech mogla ostati. Vse se je kar naenkrat obrnilo na glavo. Nekaj chasa sem si dopovedovala, da ne smem reagirati tako chustveno, a ni prav nich zaleglo. Morala sem zamenjati sluzhbo.« She enkrat si ga je ogledala od nog do glave, nato pa previdno nadaljevala: »In ko si se po vsem tistem chasu prebudil iz kome … Kaj se je zgodilo potem, Tim?« Shele zdaj jo je spreletelo, da s Timom nista sama. »Joj, oprostite,« je opravichujoche pogledala Riharda. »Veste, vchasih sem pouchevala angleshchino. Bila sem Timova razrednicharka … Potem pa se je zgodilo nekaj strashnega … Zdaj ne uchim vech … Nashla sem neko pisarnishko delo na Ministrstvu za obrambo.  Z njim sicer nisem najbolj zadovoljna, ampak po tistem, kar se je pripetilo Timu, preprosto ne morem vech delati z otroki.«

»Nekaj vem o tem tudi jaz,« je zamrmral Rihard.

Tim in Ana sta se zachudeno zagledala vanj.

Rihard jima je povedal, kaj je v svoji she ne tako davni preteklosti pochel on in Tim se je spomnil dneva, ko je pobegnil v Mehiko in je Rihard v Tivoliju lovil Jana in njegovo bando. In potem so se zapletli v pogovor, kot da so najboljshi prijatelji. Ano je seveda zanimalo, kaj Tim dela sedaj, kako je okreval, kakshne so posledice … in kaj se je zgodilo z njegovim bratom.

»Ko sem se prebudil iz kome, sem potreboval dva meseca, da sem lahko znova vstal s postelje,« je pripovedoval Tim. »Starsha sta najela inshtruktorje in v enem letu sem naredil izpite za drugi in tretji letnik. Danes grem prvich po dveh letih znova v sholo. Na Poljansko gimnazijo … Na stari sholi bi bilo prevech spominov … Tin se je baje vpisal na Bezhigrajsko. Od takrat se she nisva videla … Danes sem se odlochil,« je izdavil z drhtechim glasom, »da se prvich po dveh letih oglasim … Sanji. Zato sem prishel kupit shopek …«

Ko je Ana zaslishala, s kakshno ljubeznijo je izgovoril Sanjino ime, je znova zahlipala. A zdaj je zaradi tega ni bilo vech sram.

»O, Tim!« je vzkliknila in ga objela. »Se opravichujem,« je dejala Rihardu, ko se je odmaknila od fanta in smrknila v robchek.

»Kot da me ni,« je zamrmral Rihard.

»O, pa she kako ste,« je rekla Ana in ga pogledala s tako prodornim pogledom, da je nehote zardel. »Upam, da se vama bo izshlo,« je rekla Timu.

»Kaj pa vem … Preselili so se nekam na morje. Morda ima zhe drugega fanta. Od Tanje sem dobil njen novi naslov in zdaj bi ji rad poslal nekaj … posebnega.«

»Predlagam nekaj preprostega, chudovitega, neobichajnega, originalnega, kar najbolj primernega situaciji,« je poskochil Rihard, se sklonil pod pult in izpod njega izvlekel oranzhno lonchnico s prelepimi, nazaj zavihanimi kimastimi listi. »Kranjska lilija oziroma zlato jabolko!«

»Ja,« je zadrzhano pokimal Tim. »Zdi se mi, da bo kar prava.«

Rihard je cvetlico postavil v papirnato shkatlo nezhne pastelne barve, to pa v she eno iz navadnega rjavega kartona, na katero je moral Tim le she napisati naslov.

»Dostavimo jo lahko mi,« je dejal Rihard. »Dobila jo bo she danes! Brez dodatnega plachila!«

Seveda se je Tim strinjal.

Ko sta Rihard in Ana znova ostala sama, se je Rihard pomenljivo odhrkal. Zhelel jo je vprashati, che bi se she kdaj videla, pa se nikakor ni mogel odlochiti, kako naj zachne, kaj shele nadaljuje in koncha.

»Oprostite,« ga je zmotila sredi zvijanja prstov in si s tako ljubko kretnjo popravila pramen las, ki ji je bil zdrknil na chelo, da bi Rihard najraje skochil prek pulta in jo objel, »morda se vam bo zdelo, da sem prevech vsiljiva … saj o vas nichesar ne vem … a kljub vsemu … bi shli morda zvecher z mano k moji mami?«

Rihard se je zbal, da mu bo razgnalo prsi. Z dlanema se je oprl na pult, da se je nekako zadrzhal na nogah, usta so se mu razpotegnila v pretiran nasmeh.

»Res?« je izdavil.

Ana je pokimala in nato she dvakrat.

In ko sta se dogovorila, kdaj in kje se dobita in se je nekdanja uchiteljica angleshchine poslovila, se med vrati she enkrat zasukala in dejala: »Zares sem vesela, da sem vas … da sem te spoznala, Rihard,« in je Rihard odvrnil: »Mene tudi,« je kot urochen odcapljal do svoje pisarne in se sesedel na stol. »Kaj je res mogoche, ljubi bog?« je mrmral sam zase. »Da si se usmilil mene, bednega, zavozhenega policaja … Pri teh letih …«

Skozi vrata je pokukal Franc.

»Kaj se je zgodilo?« ga je zaskrbljeno vprashal, saj ga ni she nikoli videl takega.

Rihard mu je kot kaka branjevka povedal vse podrobnosti o srechanju z Ano in s Timom.

»To je pa res chudovita novica,« je bil navdushen Franc. »Nadvse chudovita!« je kimal in se zadovoljno smehljal. »Zelo sem vesel zate, Rihard. Zelo.«

In Rihard je vedel, da je Franc zares chisto zares vesel.

»Komaj chakam, da povem zheni. In seveda bosh shel danes dve uri prej iz sluzhbe!«

Rihard je ugovarjal, a Franc se ni dal. »Samo danes. Jutri in naslednje dni pa si bosh lahko spet po mili volji pretegoval hrbet ob kateri koli uri dneva se ti bo zahotelo!«

  

Anina mama je bila prijazna stara gospa, z neshteto gubami in majhnimi bleshchechimi ochmi, ki so radovedno opazovale Riharda. In bile s tem, kar so videle, nadvse zadovoljne.

Ko sta se poslovila in zakorakala v toplo noch, je Rihardova dlan kar sama od sebe poiskala Anino. Sam sebi se je chudil zaradi svojega poguma, a se mu je obenem zdelo, da je to, kar je storil, nekaj chisto normalnega. In Ani se je zdelo takisto.