Revija SRP 101/102

Ivo Antich

 

HONORAR

 

– Zdravo, stari! Kako si?

– Odlichno. Dobil sem honorar za roman.

– Pha! Kaj pa bosh z njim? Saj to je miloshchina.

– Kupil bom hisho.

– Kaaj?

– In avto tudi.

– Nemogoche!

– Okrog hishe je lep vrt, poln drevja …

– Ne razumem. Od kdaj pa so nashi pisatelji tako dobro plachani?

– Hja, cene rastejo, honorarji pa tudi.

– Che je tako, bom tudi sam zachel pisati. Ni hudich, da ne bi znal kaj napraskati. Saj se gre danes zhe vsak smrkavec nekakshnega pisatelja. Jaz imam vsaj bogato preteklost. Vsako zhivljenje je roman.

– Seveda, seveda … Srchkane stvari si bom kupil … Pa she nekaj denarja mi bo najbrzh ostalo …

– Neverjetno! Chutim, da me je zachel grabiti pisateljski navdih. Dal si mi idejo. To morava zaliti!

– Oprosti. Zdajle nimam chasa. Kupiti moram hisho in avto. Pozno je zhe, vsak chas bodo zaprli trgovino…

– Kako pravish?!!

– Videl sem pecivo zanimivih oblik. Enkrat si pa lahko privoshchim, ne?

 

 

___________

(iz rokopisne zbirke humoresk Dvogovori; op. avt.)