Revija SRP 101/102

Hasan Mercan

 

SRCE V VETRU STOLETIJ

 

SRCE

 

Iz kamna so ga izklesali

bilo je

in je izginilo

 

Da bi nekoga zelo hladno ljubilo

so vanj spet postavili kamen.

 

 

 

 

VETER STOLETIJ

 

(4)

 

Na pesku lezhijo

prazne votline morske zvezde

Nagubanemu chelu je pretesen razgled dneva

 

(7)

 

Velika romanja

k Bibliji in h Koranu

so glas otroka ki je zaspal

 

Katera izsushena zemlja

bi prenesla igro njegovega odmeva

 

 

 

 

 

OPOMBA K MERCANU

 

Mikroantologija poezije balkanskih narodov se s Turki, ki so po abecednem redu na koncu, zaokrozhuje na Kosovu, kjer se je tudi zachela (s kosovskim Albancem Ramadanijem – po kriteriju drzhavnosti bi morali biti Albanci in Romuni zastopani s po dvema drzhavama?). Turki so poseben primer balkanske identitete, ker so danes le deloma, z manjshim skrajno zahodnim delom svojega bioareala, na Balkanu; ta »turshki Balkan« pomeni tako uradni evropski del Republike Turchije kot turshke etnomanjshine v vech balkanskih drzhavah (exYU, Makedonija, Bolgarija, Grchija, Romunija, Gagauzi v Moldaviji). Turshchina je edini neindoevropski balkanski jezik, beseda Balkan menda turshkega izvora (tudi pokrajina v Turkmenistanu).

V turshkem primeru pojma jezik in literatura funkcionirata tako v edninski kot mnozhinski obliki: gre za etnije z vrsto sorodnih jezikov skupnega porekla (oznaka turanski jeziki v 19. stol., danes bolj obichajno turshko-mongolski ali uraloaltajski), poleg turshkega v ozhjem smislu so znatnejshi azerbajdzhanski, uzbeshki, kirgishki, turkmenski (tudi madzharshchina, finshchina, protobolgarshchina, delno japonshchina, korejshchina). Poglavitna znachilnost teh jezikov je t. i. aglutinacija, sistem besednih sufiksov, tako rekoch zrcalno nasproten indoevropskim jezikom, kot bi shlo za dve pobochji (zahodno in vzhodno) uraloaltajskega gorovja, ki je geoloshka lochnica med Evropo in Azijo. Turki so v siloviti migracijski ekspanziji iz izvornih turanskih step osvajali ozemlja proti zahodu in v kratkem chasu zgradili imperij »treh kontinentov«. Razpad te kaotichne raznolikosti je bil neizogiben, kljub turshki drzhavotvornosti se je konchal z dolgo dekadenco, s tehnoloshkim zaostankom in financhnim bankrotom, s Kemal-pashevo obrambno vojno za »ostanek ostankov«, ki pa je bil na koncu she vedno soliden, chetudi dalech od nacionalistichnih sanjarij (panturcizem, panturanizem shiril pesnik Mehmet Ziya Gökalp, 19/20. st.; vpliv celo na Madzhare, med drugo sv. v. njihova organizacija Turán vadászok, tj. Turanski lovci, udelezhena v pokolih ob zasedbi romunske sev. Transilvanije).

Turshka knjizhevnost se deli v tri obdobja: predislamsko (nomadsko), v osmansko-otomansko (doba sultanata) in v moderno (republikansko); v prvem pisava podobna runam, v drugem arabska, v tretjem latinica (od 1. 11. 1928), turshkim narodom v SZ vsiljena cirilica. Opazna je »balkanska tipologija«: stoletjem vechjezichne eksotike (»materinski jezik« praktichno pojem brez pomena, mnogi pisali v dveh ali treh jezikih, tudi Slovani iz Bosne) sledita modernizacija od srede 19. stoletja z mochnim zahodnim, zlasti francoskim vplivom (moderna – simbolizem) in markantna uveljavitev v 20. stoletju vse do Nobelove Orhanu Pamuku 2006 (zhe v otomanskem chasu nekaj vechjih imen, npr. Yunus Emre v 13. stol. ali modernist Tevfik Fikret na prelomu 19/20. st.; v Republiki vech avtorjev »nobelovskega ranga«, vsaj pesnika Hikmet in Daglarca ter prozaist kurdskega porekla Yaºar Kemal).

V exYU okoli 300.000 Turkov, v glavnem v Makedoniji in na Kosovu, po 1945 preporod manjshine s chasopisi, knjigami, gledalishchem (Skopje) v turshchini. Razmah manjshinske literature, predvsem poezije, pa tudi proze in dramatike. Vidna pesnishka imena: Necati Zekeriya, Emin Ilhami, Arif Bozaci in zlasti Hasan Mercan (mercan – tur. korala); slednji objavil vech kot 50 knjig (pesmi, proza, drame, eseji). Rojen na Kosovu (Prizren, 1944), zhivel v Skopju kot novinar, nato v Prishtini kot tv komentator, med vojno (1999) zaradi prosrbskega angazhmaja prishel na »chrno listo« (alb.), skoz »uho shivanke« emigriral, umrl v Ankari 2006. Med drugim je zapustil gradivo za antologijo turshkih pesnikov iz petih balkanskih drzhav. Njegova poezija daje vtis hipnih, neposrednih chustvenih ekspresij, z znachilno turshko lapidarnostjo, tudi v obliki »haikuja« ali »tanke«. Tukaj je predstavljen na podlagi makedonskih, srbskih, turshkih, angleshkih virov.

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich