Giampaolo De Pietro
TRI VRSTICE SONCA
*
besede imajo
tiho krivuljo
– besede ki
so ti vshech
in ki so vshech
moshkim in
zhenskam –
meni
na primer
je vshech
beseda
ponedeljek
– vendar se mi zdi
da sem ti to zhe povedal –
morda zato
ker si ga
izmislim po
perutnicah
nedelje
*
Mojim babicam matrjoshkam
naj le povem
da je bil dan neokrnjen
jaz na trdnih nogah
vse moje ponedeljkove
zadevshchine sicer she
vedno na ramenih
naj le povem
da dobro uro kasneje
so sinovi sushili leta
in si na plecha nalagali
shtevilke in skrbi, zelo radi
so se malce zamujali po kosilu
popoldne pa marljivo parali obleke
in spet prishili chipke ob robovih na zrachne tokove
naj le povem, da smo dochakali vechere prezheti
z nekakshno otozhnostjo, ki nas je trudno uspavala
in nas prepustila sanjam, ne da bi nas sploh posvarila
noch se opoteka
stopalo okleva
cesta
se vedno spushcha ali vzpenja
she kar vshech mi je ta palica, ki je ne bi
znal izbrati, vendar me spremlja, drzhi me za roko
in nosi ista moja revmatichna znamenja ali krive poglede
jaz vsekakor she vozim in dalech vidim
jutrishnji dan pa poljubljam malo pochasneje ...
*
chuden razpon
imam ochi,
ki so she vedno skrite
za nekaj, kar
se v razponu nochi
odpira spanju
in ni dovolj, niso dovolj
nashtete razlage
nesposhtovana navodila
predlagane reshitve
krogi dejstva pogledi
strjene oblike
samo voda pozdrava
voda pozabljenja
– kako sem zhejen
medtem, ko sanjam,
tako zelo, da spremenim
v pushchavo telo
daljave
v presojnost
*
rad bi povedal
nekaj
o ironiji sanj
– toda nekaj
razumljivega
je zhe odshlo –
ironija
ki nato postane
melanholija
sanj
ironija
okenskih polic
in njih
vrtoglavic
ironija
stolov
in njih
tesnob.
*
podajmo si oblake
in jih razcefrajmo
besede zberimo na trgu
prizhgimo jim luchke
(kot one bozhichne, ki se prizhigajo in ugashajo)
prisluhnimo njihovim glasovom
povohajmo dobre dime
za kratkimi rekami pa pojdimo
*
saj nebo niti ne zna
pasti na tla
z vsemi svojimi rokami
in z vsemi svojimi nogami!
*
ko rechem nebo
pomeni, da sem vzniknil,
iz raztresenosti
tu sem spet, saj sploh nisem
prichakoval vsega tega
ko sem rekel nebo
sem pach hotel
izstopiti prej in sem
zadihal chas – she bolje –
ko bom rekel nebo
me bosh zares slishala,
poslushala se bova
bolj ali manj kot takrat
ko sem bil rekel nebo
in sem bil prav majcen
in sem she vedno letel, govoril
sem nebo, bilo je zgodaj
in to sem pochenjal
prvich tako
jasno, kot da bi se skushal
prepoznati
rekoch nebo, z zgubljenim glasom ...
*
che tukaj ne najdete nichesar o,
odprtih ust
pojdite kar na
naslednjo stran
in che she vedno ishchete
ovijte se, prsti,
kot kodrchki na dlani, kot jaz
– nich ne de, drage,
radovedne bralke
*
tiho je prifrlel metuljchek
priklican od svetlobe
v nochno sobo
nisem mu rekel: nich takega,
prosim, izvolite sesti!
niti prinashaj mi srecho,
naj le zaveje rahla sapa
komu naj izrechem svojo zadnjo besedo pred spanjem
komu naj prepustim svoj konec, da se razkadi
morda samo temu nekoliko jedkemu dimu
nekoliko she bolj strupenemu in odvechnemu
metuljchku bi verjetno koristla maskica proti smogu
zobni shchetki zadnji pozdrav preden zaspim ogledalu
in svezhim zobem, ki so pripravljeni, da zhvechijo sanje ...
*
Listje se vracha
domov, shelesti
za vrati
na pragu naredi
majhno ubrano preprogo
ne pometi ga she stran
vzemi ga kot zhelje, ki
chakajo zunaj preden vstopijo
ker ne znajo potrkati
zhep prve sobe je
natrpan z letnimi chasi
kot s shumenjem:
dobrodoshla jesen,
pozabljena zima,
ponovno vzcvetela pomlad,
zhilavo in razdrazhljivo poletje
dolgo zhivljenje list
moja edina vera
*
O vcherajshnjem dnevu pushcham smeshno malo rechi,
njegove nerodne in spotakljive chachke, zadnje male
razdalje – nekaj korakov – od dezhja in ploh, ki
pravim jih je bilo veliko, pogreznjenih v spominih: danes
sem pojedel rdechino she zelenkastega paradizhnika
s seboj sem prinesel curek na repu kopalnega plashcha
in poslusham in sordina po shivu strgan korak rokavice
pustil sem jo tam, da chaka
bledo rumena in chaka brata sodruga ledu in odjuge
shal okoli vratu ohranja moje misli na toplem,
spomini pa krozhijo
tvoje ime ovito okoli sedanje zvezde repatice
mojega chutechega razuma
ki z bleshchecho vrvjo obesi srce
na tvoj rojstni dan, kje neki si
tule me ishchesh in me vzamesh, saj sem razdeljiv na dvoje
*
sobe, ki jih ponovno
odpiramo kot
prtljago
in okna
na nachin kot to pochne
oblak bi se rad
shtel za popotnika
dnevov in najbolj
oddaljene okolice.
O avtorju
Giampaolo De Pietro se je rodil v Cataniji na Siciliji leta 1978. Kot pravi, bi zhe davno diplomiral iz modernih knjizhevnosti in starih razglednic, che ga ne bi zanimalo toliko drugih stvari; veselilo bi ga tudi, che bi znal shivati, za vse veshchine pa je premalo chasa, a prej ko slej se bo zgodilo, da bo imel diplomo v zhepu in morda se bo spotoma tudi izmojstril v shiviljstvu. Pishe zhe od mladih nog in trdno verjame, da ima njegovo pisanje prihodnost, da ne gre za muho enodnevnico. Shele leta 2008 je izdal pri zalozhbi Archilibri Edizioni (Comiso) svojo prvo pesnishko zbirko Tre righe di sole (Tri vrstice sonca). Pripravlja nove zbirke, saj ima polne predale popisanih listov, ki nestrpno chakajo, da jih pesnik uredi in objavi.
Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich