Revija SRP 101/102

Giampaolo De Pietro

 

TRI VRSTICE SONCA

 

*

besede imajo

tiho krivuljo

besede ki

so ti vshech

in ki so vshech

moshkim in

zhenskam

 

meni

na primer

je vshech

beseda

ponedeljek

vendar se mi zdi

da sem ti to zhe povedal

 

morda zato

ker si ga

izmislim po

perutnicah

nedelje

 

 

*

Mojim babicam matrjoshkam

 

naj le povem

da je bil dan neokrnjen

jaz na trdnih nogah

vse moje ponedeljkove

zadevshchine sicer she

vedno na ramenih

 

naj le povem

da dobro uro kasneje

so sinovi sushili leta

in si na plecha nalagali

shtevilke in skrbi, zelo radi

so se malce zamujali po kosilu

popoldne pa marljivo parali obleke

in spet prishili chipke ob robovih na zrachne tokove

 

naj le povem, da smo dochakali vechere prezheti

z nekakshno otozhnostjo, ki nas je trudno uspavala

in nas prepustila sanjam, ne da bi nas sploh posvarila

 

noch se opoteka

stopalo okleva

cesta

se vedno spushcha ali vzpenja

she kar vshech mi je ta palica, ki je ne bi

znal izbrati, vendar me spremlja, drzhi me za roko

in nosi ista moja revmatichna znamenja ali krive poglede

jaz vsekakor she vozim in dalech vidim

jutrishnji dan pa poljubljam malo pochasneje ...

 

 

*

chuden razpon

 

imam ochi,

ki so she vedno skrite

za nekaj, kar

se v razponu nochi

odpira spanju

in ni dovolj, niso dovolj

nashtete razlage

nesposhtovana navodila

predlagane reshitve

krogi dejstva pogledi

strjene oblike

samo voda pozdrava

voda pozabljenja

kako sem zhejen

medtem, ko sanjam,

tako zelo, da spremenim

v pushchavo telo

daljave

v presojnost

 

 

*

rad bi povedal

nekaj

o ironiji sanj

 

toda nekaj

razumljivega

je zhe odshlo

 

ironija

ki nato postane

melanholija

sanj

 

ironija

okenskih polic

in njih

vrtoglavic

 

ironija

stolov

in njih

tesnob.

 

 

*

podajmo si oblake

in jih razcefrajmo

 

besede zberimo na trgu

 

prizhgimo jim luchke

(kot one bozhichne, ki se prizhigajo in ugashajo)

prisluhnimo njihovim glasovom

 

povohajmo dobre dime

za kratkimi rekami pa pojdimo

 

 

*

saj nebo niti ne zna

pasti na tla

z vsemi svojimi rokami

in z vsemi svojimi nogami!

 

 

*

ko rechem nebo

pomeni, da sem vzniknil,

iz raztresenosti

tu sem spet, saj sploh nisem

prichakoval vsega tega

ko sem rekel nebo

sem pach hotel

izstopiti prej in sem

zadihal chas she bolje

ko bom rekel nebo

me bosh zares slishala,

poslushala se bova

bolj ali manj kot takrat

ko sem bil rekel nebo

in sem bil prav majcen

in sem she vedno letel, govoril

sem nebo, bilo je zgodaj

in to sem pochenjal

prvich tako

jasno, kot da bi se skushal

prepoznati

rekoch nebo, z zgubljenim glasom ...

 

 

*

che tukaj ne najdete nichesar o,

 

odprtih ust

pojdite kar na

naslednjo stran

 

in che she vedno ishchete

 

ovijte se, prsti,

kot kodrchki na dlani, kot jaz

nich ne de, drage,

radovedne bralke

 

 

*

tiho je prifrlel metuljchek

priklican od svetlobe

v nochno sobo

nisem mu rekel: nich takega,

prosim, izvolite sesti!

niti prinashaj mi srecho,

naj le zaveje rahla sapa

komu naj izrechem svojo zadnjo besedo pred spanjem

komu naj prepustim svoj konec, da se razkadi

morda samo temu nekoliko jedkemu dimu

nekoliko she bolj strupenemu in odvechnemu

metuljchku bi verjetno koristla maskica proti smogu

zobni shchetki zadnji pozdrav preden zaspim ogledalu

in svezhim zobem, ki so pripravljeni, da zhvechijo sanje ...

 

 

*

Listje se vracha

domov, shelesti

za vrati

na pragu naredi

majhno ubrano preprogo

 

ne pometi ga she stran

vzemi ga kot zhelje, ki

chakajo zunaj preden vstopijo

ker ne znajo potrkati

 

zhep prve sobe je

natrpan z letnimi chasi

kot s shumenjem:

dobrodoshla jesen,

pozabljena zima,

ponovno vzcvetela pomlad,

zhilavo in razdrazhljivo poletje

 

dolgo zhivljenje list

moja edina vera

 

 

*

O vcherajshnjem dnevu pushcham smeshno malo rechi,

njegove nerodne in spotakljive chachke, zadnje male

razdalje nekaj korakov od dezhja in ploh, ki

pravim jih je bilo veliko, pogreznjenih v spominih: danes

sem pojedel rdechino she zelenkastega paradizhnika

s seboj sem prinesel curek na repu kopalnega plashcha

in poslusham in sordina po shivu strgan korak rokavice

pustil sem jo tam, da chaka

bledo rumena in chaka brata sodruga ledu in odjuge

shal okoli vratu ohranja moje misli na toplem,

spomini pa krozhijo

tvoje ime ovito okoli sedanje zvezde repatice

mojega chutechega razuma

ki z bleshchecho vrvjo obesi srce

na tvoj rojstni dan, kje neki si

tule me ishchesh in me vzamesh, saj sem razdeljiv na dvoje

 

 

*

sobe, ki jih ponovno

odpiramo kot

prtljago

in okna

 

na nachin kot to pochne

oblak bi se rad

shtel za popotnika

dnevov in najbolj

oddaljene okolice.

 

 

 

 

O avtorju

Giampaolo De Pietro se je rodil v Cataniji na Siciliji leta 1978. Kot pravi, bi zhe davno diplomiral iz modernih knjizhevnosti in starih razglednic, che ga ne bi zanimalo toliko drugih stvari; veselilo bi ga tudi, che bi znal shivati, za vse veshchine pa je premalo chasa, a prej ko slej se bo zgodilo, da bo imel diplomo v zhepu in morda se bo spotoma tudi izmojstril v shiviljstvu. Pishe zhe od mladih nog in trdno verjame, da ima njegovo pisanje prihodnost, da ne gre za muho enodnevnico. Shele leta 2008 je izdal pri zalozhbi Archilibri Edizioni (Comiso) svojo prvo pesnishko zbirko Tre righe di sole (Tri vrstice sonca). Pripravlja nove zbirke, saj ima polne predale popisanih listov, ki nestrpno chakajo, da jih pesnik uredi in objavi.

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka Jolka Milich