Revija SRP 101/102

Damir Globochnik

 

JURIJ S PUSHO (1884 – 1886)

 

»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho je zachel izhajati 10. aprila 1884 v Trstu. Lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik satirichnega polmesechnika je bil Eduard pl. Braunitzer, prvi dve shtevilki je uredil Miroslav Malovrh, od 3. shtevilke dalje ga je urejal Ivan Dolinar. Celoletna narochnina je bila tri goldinarje. Tiskala ga je tiskarna Carla Amatija v Trstu. 11. shtevilka iz leta 1886 je po Dolinarjevi smrti izshla v Gorici.

»Evo prve shtevilke novega, slovenskega, humoristichnega chasopisa Jurija s pusho je v »Vabilu na narochbo« poudarilo urednishtvo in upravnishtvo Jurija s pusho, ki se je nastanilo v ulici Solitario sht. 17 (oziroma Via Ferriera 323) v Trstu. »Kdor primerja Jurija s pusho z druzimi humoristichnimi slovenskimi chasopisi, se prepricha na prvi pogled, da je Jurij s pusho najvechji, najelegantnejshi in ob jednem najcenejshi slovenski list te vrste. Vsebina mu bode kolikor mogoche zanimiva in urednishtvo si bode i nadalje prizadevalo, da bodo vsi spisi vseskozi zabavni, ter prijali ravno tako slovenski inteligenciji kakor priprostemu narodu. Posebno skrb obrachala se bode na listek, v katerem se bodo priobchevale humoristichne chrtice; za ta oddelek obljubili so nam nekateri odlichni slovenski pisatelji svojo pomoch.

Jurij s pusho zastopa v prvi vrsti narodne interese primorskih Slovanov, ali tudi iz druzih slovenskih pokrajin prinashal bode izvirne dopise in telegrame. Tudi s shalo vzbuja se narodna zavest in sodech s tega stalishcha, priznal bode vsakdo, da je chasopis potreben in vreden vsestranske podpore.« (»Vabilo na narochbo«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1)

Prvi urednik, chasnikar Miroslav Malovrh (18611922) v Juriju s pusho ni videl samo zabavnega, kratkochasnega, shaljivega, satirichnega lista, temvech mu je bil tudi pripomochek za diskreditiranje nasprotnikov in tekmecev. Zato je na prvi strani 1. shtevilke v chlanku Lekcija Ivanu Zheleznikarju in njegovim tovarishem napadel oziroma morda samo vrnil udarec uredniku ljubljanskega liberalnega chasnika Slovenski narod in satirichnega lista Shkrat (1883–1885) Ivanu Zheleznikarju (1839–1892), ki naj bi bil soudelezhen pri razshirjanju vesti, da se je Malovrh samovoljno razglasil za doktorja filozofije. Po Malovrhovem mnenju pa naj bi bil Zheleznikar povezan z izginotjem denarja za spomenik prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomshichu. Podoben sramotilni chlanek je sledil na drugi strani. Spreml­ja ga podoba, ki bi jo lahko razumeli kot karikaturo v chlanku napadenega »Komarjevega Janeza«. »Komarjev Janez je mozh, vreden Zheleznikarjevega Ivana. Komarjev Janez je spisal debelo knjigo o chasnikarstvu in nashih chasnikih. Knjiga je dobra; podobna je berashkemu plashchu, ki je narejen iz samih krp. – Tudi broshura Komarjevega Janeza sestavl­jena je iz samih krp a vsaka krpa ukradena je iz druge literature. Toda – Kaj zató? Komarjev Janez je do dobrega dokazal, da je podlistkarju dovoljeno krasti, samo zgodovinarji ne smejo tega storiti. Komarjev Janez zasluzhi torej po pravici lepi priimek: slovenski Plaht [najbrzh po dunajskem bankirju Plahtu; op. D. G.]. Tudi njegovemu delovanju je nachelo: höchste Fruchtifizierung literarnih produktov. To je modro. Ni le to odlochen mozh? Shkoda bi bila, ko bo ga Slovenci pozabili kadar umrje. To nesrecho, ki mu preti, zapazil je Komarjev Janez, preroshki duh in zato se bo Komarjev Janez zdaj na stare dni ozhenil! Zhivio!« (»Komarjev Janez«, Jurij s pusho, 1884, sht. 1)

Malovrh je najbrzh namigoval na podlistek Chasnikarstvo in nashi chasniki, ki je konec leta 1883 in na zachetku 1884 izhajal v Slovenskem narodu. Avtor podlistka je bil trzhashki profesor Janez Jesenko, politichni chasnikar, pisec zemljepisnih in zgodovinskih uchbenikov, toda tisti del, ki se je nanashal na domache chasnike, so morda napisali drugi, predvsem Ivan Zheleznikar. V podlistku so se skrivali napadi na predsednika dezhele Kranjske Andreja Winklerja, na Frana Shukljeta, urednika vecherne priloge Ljubljanski list v dezhelnem uradnem listu Laibacher Zeitung, in na druge »elastikarje«; te napade so spodbudili takratni spori med »elastiki« in »radikali« v liberalnem taboru.

Prichakovati je bilo, da bo Zheleznikar v Slovenskem narodu odgovoril na Malovrhov pamflet, vendar se chasopisna afera ni utegnila razplamteti, saj v 2. shtevilki Jurija s pusho, ki je izshla chez mesec dni, naletimo na zamenjavo v urednishtvu. Namesto Malovrha je kot urednik napisan Eduard pl. Braunitzer, ki se je v »Izjavi« v Slovenskem narodu (sht. 104) distanciral od spornega Malovrhovega chlanka: »Jaz podpisani kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik v Trstu izhajajochega shaljivega lista 'Jurij s pusho', naznanjam, da zaradi zaprek v upravnishtvu, provzrochenih po Miroslavu Maloverhu, ki se za doktorja izdaja, druga shtevilka v 25. dan m. m. ni mogla iziti, in sem neprijetno primoran premeniti dneve izhajanja tako, da bode 'Jurij s pusho' 2. in 4. soboto vsacega meseca izhajal.

Pri tej priliki preklichem v 1. shtevilki Jurija s pusho dné 10. aprila 1884 priobcheni po prejshnjem upravniku Miroslavu Maloverhu pisani lazhnjivi in obrekovalni chlanek 'Lekcija Ivanu Zheleznikar­ju' ter imenujem g. Miroslava Maloverha nezanesljivega chloveka, ki si vech upa, kakor kateri 'Schwindler'. V Trstu v 5. maja 1884.«

Urednishtvo Jurija s pusho je obvestilo narochnike, da bo satirichni list dobil drugega urednika. Omenjeni so bili nadaljnji Malovrhovi grehi, med drugim naj bi zapravil denar, ki ga je za satirichni list prejel od narochnikov.

Novi urednik in lastnik Jurija s pusho Ivan Dolinar se je priporochil bralcem z uvodnikom na naslovnici 3. shtevilke. Pozval je nekdanje dopisnike, naj nadaljujejo s poshiljanjem dopisov, narochniki, ki niso prejeli svojega izvoda, pa naj to sporochijo. Jurij s pusho bo strogo nadstrankarski, objavljal bo lepe slike in bo vseboval samo zdravo in lepo gradivo, je poudaril Ivan Dolinar. »Opozarjamo slavno obchinstvo, da nemata ne Maloverh, ne Braunitzer vech posla pri listu, da se jima ne poshilja narochnina in nichesa.« … »Da pa list she danes nema nachelne podobe, uzrok je ker se podpisani ni mogel kar na vrat na nos odlochiti, da prevzame zanemarjeni list brez vse denarne odshkodnine. Porok pa je s svojim imenom, da bode zadovoljil po svojih slabih mocheh obchinstvo z dobrim in zdravim gradivom.«

»Chasopis za shalo in satiro« Jurij s pusho (od 5. sht. podnaslov »Zabavni shaljivi list«) je sledil stopinjam soimenjaka in predhod­nika satirichnega lista Juri s pusho (1869/1870). V 5. shtevilki je Ivan Dolinar objavil uvodnik »Hej rojaci!!!«, pri katerem se je skorajda dobesedno naslonil na uvodnik Jurija s pusho iz 1869, ki pa ga je za leto 1884 nekoliko posodobil.

V novem Juriju s pusho poleg karikatur neznanih, morda slovenskih ali italijanskih avtorjev, srechamo tudi vech karikatur iz prvega trzhashkega Jurija s pusho. Posebej za Jurija s pusho pa so morale nastati karikature, ki se nanashajo na aktualne trzhashke razmere. Te karikature so delo avtorja, ki je naslikal obe naslovni zaglavji. Imena karikaturistov so danes neznana. Omeniti velja, da je imel likovno izobrazbo tudi urednik Ivan Dolinar.

S 5. shtevilko je Jurij s pusho dobil lastno naslovno zaglavje, na katerem je upodobljena figura Jurija s pusho nad Trzhashkim zalivom. Pred njim in psom bezhita dve osebi, ena ima marelo in zmechkan cilinder, druga moshnjichek z denarjem. »Strela udri iz vishine, izdajalca domovine!« lahko preberemo pod naslovnim zaglavjem. Tudi to geslo je bilo prevzeto od Jurija s pusho iz let 1869/1870. Naslovnica drugega letnika, ki ima podoben podnaslov »dolgochasen list za lahone, nemshkutarje, magjarone i druge nerodne ljudi«, v sorodni kompozicijski razporeditvi prikazuje Jurija s pusho pred panoramo Bleda, njegovi trije (narodni) sovrazhniki pa so predstavljeni kot zmaji. »Za blagor ochetnjave naj pushka govori!« se glasi v ilustracijo vkljuchen napis. »'Juri' bori se – in to ni igracha – / proti trem zmajem, ki nosi jih v glavi, / Da pokoncha jih in vse tri zadavi, 'Juri' zaupno do vas se obracha …«

Med redne podlistke so sodili Jurjegrami, Juri pishe politiko, Juri na potovanji, Miche Godrnjal, Jezdurjev Jozhe, Smeshnice idr.

Poleg Jurija s pusho je Dolinar izdal tudi Jurijev koledar za leti 1885 in 1886. Jurijev koledar za navadno leto 1885, ki ga je natisnila Amatijeva tiskarna v Trstu, je izshel na 109 straneh. Jurijev koledar za navadno leto 1886 je imel 24 strani. Njegova cena je bila 50 kron.

Osrednji urednik Jurija s pusho Ivan Dolinar je bil rojen 26. avgusta 1840 v Shkofji Loki ochetu Gashperju Dolinarju, po poklicu chevljarju, in materi Mariji, rojeni Wilfan. Osnovno sholo je obiskoval v Shkofji Loki in Ljubljani. Nato je stopil kot uchenec v slikarsko in podobarsko delavnico Shtefana Shubica (18201884) v Poljanah nad Shkofjo Loko. She preden je konchal vajenishko dobo, se je vrnil domov in zachel slikati.

Z devetnajstimi leti je prostovoljno odshel k vojakom. Kot desetnik lovskega bataljona se je pogumno bojeval v Italiji in prejel odlikovanje. Bil je tudi ranjen in ujet. Med ujetnishtvom so ga odpeljali v Pariz. Kot vojak je nekaj chasa zhivel v juzhni Dalmaciji, hodil je v Chrno goro in se ukvarjal s cerkvenim slikarstvom.

Leta 1865 se je Dolinar naselil v Trstu. Naslednje leto so ga zopet poklicali k vojakom. Do leta 1879 je bil zaposlen pri carinarnici na zheleznishki postaji.

K politichnemu delovanju so ga vzpodbudili narodni boji v Trstu leta 1868. Dolinar je sprva deloval v rojanski chitalnici kot odbornik, rezhiser in nekaj chasa tudi predsednik. Prizadeval si je za ustanavljanje chitalnic v blizhini.

Z dezhelnim in drzhavnim poslancem Ivanom Nabergojem, kamnosekom in narodnoprosvetnim organizatorjem Antonom Trobcem in drugimi je 1. novembra 1874 ustanovil politichno drushtvo trzhashkih Slovencev Edinost. Prva leta je bil drushtveni tajnik in kasneje odbornik. Dolinar je bil izdajatelj in odgovorni urednik polmesechnika Edinost od 8. januarja 1876 do 3. marca 1880. Urejal ga je s pomochjo pesnika, prevajalca in politika Franca Cegnarja (18261892). Od konca leta 1879 je Edinost izhajala kot tednik.

Zalozhil je Krizhmanova Krajna imena v trzhashki okolici (ponatis iz Edinosti 1876) in Zakrajshkove pesmi Lira in cvetje. Pod psevdonimom Samovich je v letih 1881 in 1882 v Edinosti objavil spomine na vojashka leta pod naslovom Chrtice iz mojega dnevnika. Kot dopisnik je sodeloval s Socho, Novicami, Slovenskim narodom in drugimi slovenskimi listi (psevdonim Podlipchan, Frickov Janez).

»S slovnico se je Dolinar sicer vedno prepiral in v obche ni bil korenito naobrazhen, kar je sam najbolj chutil in chesto tozhil prijateljem svojim: 'oh, zakaj se nisem vech uchil!'; a vrhu tega nedostatka so bili nekateri njegovi chlanki s tolikim mladostnim odushevljenjem napisani, da jih je 'Slov. Narod' vechkrat ponatisnil iz 'Edinosti',« je poudarjal Ljubljanski zvon (»Zh.«, »Ivan Dolinar +«, Ljubljanski zvon, 1886, str. 442; avtor Dolinarjevega nekrologa bi bil lahko Ivan Zheleznikar).

»Dolinarjev shaljivi 'Jurij s pusho', katerega je bil preuzel 1883. leta, ni bil posebno shaljiv in tudi jezik mu je bil zeló nedostaten, vender so njegove shale in zabavljice vechkrat v zhivo zadele dotichne greshnike na Primorskem,« lahko leta 1886 preberemo v Slovanu (»F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 267).

Ivan Dolinar je sodeloval pri organizaciji slovenskega drushtvenega zhivljenja v Trstu. Bil je soustanovitelj Delavskega podpornega in bralnega drushtva, njegov prvi predsednik, pozneje tajnik in konchno uradnik. Z Delavskim podpornim in bralnim drushtvom je 31. januarja 1880 priredil veliko veselico v trzhashkem gledalishchu Fenice. To je bila prva velika slovenska javna slavnost v Trstu in tudi prva slovenska predstava v trzhashkem gledalishchu.

Dolinar je bil soustanovitelj Trzhashkega podpornega drushtva, Trzhashkega Sokola (1882), Pevskega drushtva, Trzhashke chitalnice in rojanske chitalnice. Prirejal je gledalishke igre, v katerih je kot igralka nastopala njegova soproga Katarina, rojena Jereb. Ivan Dolinar je bil vnet in uspeshen aktivist in agitator na volitvah. Umrl je 6. junija 1886 v Trstu (Po: »F-i.«, »Ivan Dolinar«, Slovan, 1886, str. 266).