Revija SRP 101/102

Andrej Lenarchich

 

SLOVENSKA DRZHAVNOST NI SHELE OD LETA 1991

(Odprto pismo ob pogovoru premierja Boruta Pahorja in metropolita Antona Stresa

na TVS v oddaji Sveto in svet dne 8. decembra 2010)

  

V pogovoru, ki je bil javnosti posredovan na veliki krshchanski praznik Marijinega brezmadezhnega spochetja (zakaj tega nadshkof in metropolit ni posebej omenil – vsaj takrat, ko je govoril o druzhini?), je bil poseben poudarek namenjen odnosu Slovencev do svoje drzhave. Sogovornika sta veliko povedala o pomanjkanju enotnosti, kadar gre za drzhavne zadeve, metropolit je izpostavil razliko med politikom, chigar prioriteta so kratkorochni interesi, in drzhavnikom, ki vidi dlje in je pripravljen zhrtvovati tudi trenutni lastni politichni uspeh, kadar to zahtevajo dolgorochni drzhavni interesi. O razdvojenosti, neenotnosti slovenskih ljudi govorijo tudi izsledki raziskav v tujini (metropolit je omenil Madzharsko in Avstrijo), ki umeshchajo Slovenijo med najbolj polarizirane drzhave. Seveda je tekla beseda tudi o mochno izrazheni slovenski posebnosti, da se probleme najraje prevracha na drzhavo, chesh naj drzhava uredi, kot da bi manjkala zavest, da drzhava ni nekaj tam zunaj, zgoraj, marvech da smo drzhava vsi in smo zanjo tudi odgovorni. Premier je opozoril na pomanjkanje smisla za drzhavne praznike in zlasti na pomen drzhavnih simbolov ter hkrati povedal, da smo samostojno drzhavo dobili shele pred dvema desetletjema in da Slovenci nimamo drzhavne tradicije kot npr. Chehi ali Poljaki in celo Estonci (pri tem se je skliceval na svoj nedavni obisk v Estoniji).

 

Vse povedano kliche po komentarju.

 O zapazhanjih obeh sogovornikov ni spora. Odsotnost drzhavotvornega premisleka ni le problem shiroke javnosti, marvech – in to je tragichno – samega vrha politike, ki odlocha. Aktualna tukajshnja drzhavotvorna misel namrech izhaja iz predpostavk, ki so ali napachne ali izkrivljene. Vzorci, znotraj katerih se giblje slovenska drzhavotvorna misel, so pach umetni in vechinoma nimajo nobene zveze z dejanskim stanjem. Na kratko bi bilo mogoche rechi, da slovenska politika zhivi v utvari, da se je slovenska drzhavnost prichela leta 1991. To se razkriva v razpolozhenju in ravnanju ljudi.

Ljudstvo, ki nima lastne drzhavnosti, torej je berach in siromak na tem podrochju, z veseljem sprejme, kar koli se mu ponudi – celo okupatorja, che se le najde kdo, ki premore strukturo, zmozhno reshevanja problemov, ki jih na zasebni in skupinski ravni ni mogoche reshiti. Kdor pa ima lastno drzhavo zhe stoletja in je v ljudstvu ta (samo)zavest trdno zasidrana, sprejme vsako drugo drzhavnost kot macheho – kaj shele okupatorjevo. Slovencem, ki s(m)o vso znano zgodovino zhiveli v svojih lastnih dezhelah/drzhavah, so bile te drzhavne/upravne strukture domache in so pomenile temeljno identiteto, ki she danes obstaja, chetudi proces pozabljanja in odtujevanja traja zhe stoletje. She vedno s(m)o v dokajshnji meri najprej Primorci, Kranjci, Koroshci, Shtajerci itd.

Obdobje nacionalizmov in imperializmov devetnajstega stoletja, ki so odmevali she vse dvajseto, je bilo do Slovencev kruto. Slovenske pradavne dezhele/drzhave so postale predmet shovinistichnega prevzema s strani nemshtva, na kar Slovenci nis(m)o odgovorili ustrezno. Namesto da bi se uchinkovito borili za svoje mesto pri upravljanju drzhave, tj. svojih dezhel, smo se s pomochjo Cerkve umikali na podrochje religije, etnije, kulture in folklore, drzhavni posli pa so vse bolj postajali domena tujih uradnikov. Zadevo s(m)o katastrofalno zaokrozhili tako, da so se narodni voditelji (brez mandata) od nashe drzhavnosti poslovili in Slovence prepustili usodi: t. i. »narodna reshitev« leta 1918 je dejansko bila slovo od nashih dezhel/drzhav, ki se je manifestiralo z dobesednim razchetverjenjem. Iz narodne skupnosti, ki je zhivela v svojih lastnih drzhavah, smo chez noch postali ogrozhena manjshina v shtirih tujih drzhavah in lastno drzhavnost smo »pustili lezhati ob cesti«. 

Da smo lastno drzhavnost Slovenci imeli in da smo se je zavedali, se je odrazhalo in se odrazha prav v tistem, kar sta ugotavljala sogovornika na TV: razdeljenost, pomanjkanje enotnosti, infantilno gledanje, da je drzhava nekje tam zgoraj, nekaj tujega, klavrn odnos do drzhavnih praznikov in ignorantstvo do simbolov.

Imeli smo lastno drzhavnost. Seveda. In jo imamo, saj drzhavnosti ni mogoche ukiniti – lahko jo le ignorirash. Da pa zhivi bolj ali manj pritajeno, bolj ali manj globoko v (pod)zavesti, jasno kazheta prav omenjeni odnos in razpolozhenje ljudi. Ker imamo v zavesti to svojo pradavno lastno drzhavnost, nam komaj dve desetletji trajajochi nadomestki in izmishljije ne morejo pomeniti kaj dosti. Zato preslikavamo svoj odnos do vsiljenih juzhnoslovanskih drzhavnostnih tujkov – celo do okupatorjev – na lastno slovensko drzhavo, ker nam jo na silo ponujajo kot novum, ne pa kot vrnitev nechesa zhe davno obstojechega in zaradi krutih okolishchin (ter prav gotovo v veliki meri tudi zaradi nesposobnosti in nekompetentnosti t. i. voditeljev) skoraj izgubljenega. Zato se do nje tako vedemo. Zato ne sposhtujemo drzhavnih simbolov, saj so vendar izmishljeni. Nashe lastne, izvirne pa nam odrekajo. Ne bo zadovoljen s ponaredki, kdor ve, da so originali njegova last. Seveda je popoln nesmisel prichakovati in zhe kar zlochin je terjati narodno enotnost na izmishljenih podlagah.

Slovenski katolishki metropolit je – morebiti prav zaradi katolishkega praznika Matere – zelo odlochno izpostavil druzhino kot temelj moralnega in zavestnega oblikovanja chloveka kot osebe. To je prav in logichno. Druzhine si ljudje niso izmislili. Druzhina se je izoblikovala in je obstala zato, ker je oblika sozhitja, ki je sposobno prezhivetja, in katerega uchinki so druzhbeno koristni, pravzaprav nujni: chloveka nauchijo pripadnosti, tolerance, zdrave tekmovalnosti in solidarnosti. Zaradi tega obstaja druzhina in zato so mochne tiste druzhbe, ki imajo svojo podlago v zdravih druzhinskih skupnostih (katere koli oblike – da bo prvi minister pomirjen!).

Zelo podobno je z drzhavo. Tudi drzhave si ljudje niso izmislili. Ni nikogarshnja kaprica. Nastala je iz naravnih danosti in potreb. Tista, ki je zrasla v polnem soglasju tako z materialnimi okolishchinami kot z duhovnimi razsezhnostmi/ potrebami bivanja drzhavljanov, je pach obstala in ostala, sama ali v taki ali drugachni shirshi, naddrzhavni povezavi. V zavesti jo nosijo njeni prebivalci, tudi che za daljshi ali krajshi chas nastopijo drugachne okolishchine.

Govor je o izvirni drzhavnosti, o drzhavnosti npr. slovenskih dezhel, ki obstaja od zachetkov dokumentirane zgodovine in ki je temelj druzhbene identitete njih prebivalcev. Kdor hoche vzpostaviti narodovo enotnost, solidarnost pri spopadanju s problemi moderne dobe, kdor zahteva sposhtovanje lastne drzhave in nje simbolov, mora ljudem najprej vrniti to njihovo domovanje. Vrniti mora v ustavnopravno strukturo drzhave Slovenije njene dezhele, katerih drzhavna subjektiviteta nikoli ni izginila, katerih teritorij in drzhavne meje she vedno obstajajo – tudi in she zlasti na jugu, kjer je nastal problem prav zaradi pomanjkanja slovenske drzhavne (samo)zavesti. Zahteve Evropske unije po regionalizaciji izvirajo iz te evropske tradicije suverenih dezhel/drzhav, kakor so slovenske, mi pa jih ignoriramo. Ne le zaradi slovenskih drzhavnih interesov in zaradi zdravega sozhitja in razvoja znotraj drzhave Slovenije, tudi zaradi zahtev Evropske unije moramo vrniti dezhele v nasho drzhavno strukturo. Njihovo ozemlje in meje so znane in zaznamovane na terenu, ne le v zavesti prebivalcev. In kakor bi na ta nachin izginili vzroki neenotnosti, nedrzhavotvornosti, netolerance in zapiranja v lastne ozke interese (zaradi obchutka ogrozhenosti), bi se hkrati tudi sama po sebi pojavila prava izhodishcha za razreshitev neutemeljenega spora o t. i.  juzhni meji, ki ga ni in ga ne bi smelo biti, saj so slovenske dezhele, ki so mejile na teritorij juzhne sosede, imele s tem teritorijem vedno jasno dolocheno in trdno meddrzhavno mejo. Seveda se je mogoche o vsaki meji dogovarjati; o nekaterih spremembah drzhavnih meja slovenskih dezhel proti zahodni, severni in vzhodni sosedi so bili v okviru juzhnoslovanske drzhave sklenjeni zavezujochi sporazumi, na jugu, kjer je znotraj in v chasu obstoja juzhnoslovanske drzhave nastala danashnja Republika Hrvashka, pa omenjene in obstojeche drzhavne meje doslej nihche ni obravnaval, in tako ta meja ni dolochena, kar pove tudi podpisani in ratificirani meddrzhavni Sporazum o arbitrazhi, s katerim je dolocheno, da bo o tej meji odlochil arbitrazhni tribunal. Ta mora odlochati v okviru pravil in nachel internacionalnega prava – mora torej uposhtevati mednarodnopravno relevantna dejstva, to pa je v prvi vrsti prav tu omenjena meddrzhavna meja slovenskih dezhel/drzhav.

Prepoznanje dejanskega stanja glede slovenske drzhavnosti, slovo od nepotrebnih surogatov in izmishljij je torej pravi odgovor na vprashanja in dileme, ki sta jih v pogovoru izpostavila sogovornika na slovenski nacionalni televiziji. In ne le to. Na ta nachin je tudi pot do normalne in mednarodnopravno korektne (raz)reshitve vprashanja nashe »juzhne meje« bolj zanesljiva in zlozhnejsha.

 

(Ljubljana, 12. 12. 2010)