Revija SRP 101/102

Andrej Lenarchich

 

LJUBLJANSKO BARJE

EKOLOSHKA SANACIJA TER SONARAVNA ESTETSKA IN

EKONOMICHNA EKSPLOATACIJA (10. 07. 1997)

 

Danes je v zvezi z Ljubljanskim barjem1 mogoche ugotoviti zlasti dvoje:

1. Ljubljansko barje kot biotop, oziroma svojevrstni ekosistem, izgublja svoje znachilnosti, in

2. Po naravni poti ga ni vech mogoche niti ohraniti in she manj vrniti v prejshnje stanje.

Ob tem ni dvoma, da je Barje s svojimi, v zmanjshani meri ohranjenimi znachilnostmi neponovljiv in nadvse dragocen rezervat v luchi danashnjega, ekoloshko osveshchenega razumevanja naravnega okolja, njegovih danosti in pomena.2 Prav tako ni mogoche mimo krute resnice, da to znachilno barjansko okolje nezadrzhno propada, da ni mogoche zaustaviti nasilnih, nekontroliranih posegov, pa naj gre za stihijsko pozidavo, ceste in druge komunikacije ali za navadno, primitivno onesnazhevanje z odplakami in odpadki. Vse to pa ima neogibno posledico, da izginja tipichno rastlinstvo in zhivalstvo, da shtevilne ptice selivke ne najdejo vech svojih obichajnih pochivalishch, ter ne nazadnje, da izginjajo enkratne vedute, razgledi.

Za razumevanje problematike Ljubljanskega barja je treba najprej vedeti, da je poleg osushevalnih ukrepov v davnini3 na njegovo stanje najbolj usodno vplivalo poglabljanje struge Ljubljanice skozi Ljubljano in hkratno intenzivno izkorishchanje shote, pa tudi sploshno unichevanje shotishch z zazhiganjem. Eden od uchinkov tega je bil, da se je obchutno znizhal nivo podtalnice, pa tudi same povrshine Barja. Danashnje dogajanje le she dodatno obremenjuje in unichuje ta usodno nacheti biotop.

Na kratko je mogoche rechi, da smo priche dehidraciji Barja, pri tem pa degradirano zemljishche ne pridobiva trdnosti, da bi bilo primerno za gradnje,4 in tudi kemichna sestava prsti se ne spremeni tako, da bi jo bilo mogoche izkorishchati za poljedelstvo. Konec koncev ostaja degradirano okolje, pri katerem je negativni estetski uchinek she najmanjsha shkoda.

Ukrepi, ki se jih kazhe lotiti chimprej, naj bi torej vrnili Barju potrebno vodnatost, nujni minimum zamochvirjenih predelov ter dovolj barjanske povrshine za tipichni rastlinski in zhivalski svet.

Najhitrejsha pot do tega cilja je naslednja: Dolochen (vechinski) del barjanske povrshine, ki ni obremenjena z zgradbami in napravami, se preprede s sistemom kanalov, povezanih jezer in vechjih ali manjshih vodnih povrshin, in to vzdolzh Ljubljanice, njenih pritokov in zhe obstojechih kanalov. Z izkopano zemljino se dvigne nivo trdine, obenem pa se dosezhe potrebna globina vode. Ves sistem bi predstavljal nekaj kvadratnih kilometrov veliko vodno povrshino in prav tako nekaj kvadratnih kilometrov obsegajocho trdino.5 Pri dolochanju oblike tega tkiva bi, poleg rechnih strug in obstojechih kanalov, sledili tudi reliefnim znachilnostim zemljishcha v skladu s strokovno ugotovljenimi potrebami po zamochvirjenih povrshinah in trdini za rastline in zhivali, ki sodijo v barjansko okolje. Vse ostale vodne in suhe povrshine, to je nekaj deset kvadratnih kilometrov kanalov, jezer in zemljishcha s sto in vech kilometri obalne chrte, je mogoche komercialno izkoristiti v rekreacijske, turistichne, shportne in kulturne namene, uposhtevaje vse kriterije sonaravne eksploatacije brez obremenjevanja okolja. Trgu je mogoche ponuditi nekaj tisoch parcel za vikende, vech tisoch privezov za jahte in druga plovila, prostor za gostinstvo, hotele in druge turistichne dejavnosti, kot so kopalishcha, shportne naprave, pristajalishcha za hidroplane, proge za regate in druga tekmovanja.

Ob uposhtevanju dejstva, da bi ta hidrosistem s povprechno globino tri metre in vech vseboval nekaj deset milijonov kubichnih metrov vode, je na dlani njegov pomen za potrebe savskih elektrarn, she posebej nuklearke v Krshkem.6 Pri tem je potrebno poudariti, da dolocheno nihanje nivoja vode ne bi imelo negativnega uchinka. Jezera te vrste imajo namrech travnate brezhine, dostop do vode je praviloma prek mostovzhev in splavov, kopalishcha imajo posebej urejene plavajoche bazene.

Da je mogoche ta projekt, ob skrbnem uposhtevanju naravovarstvenih kriterijev, uresnichiti v dobro Ljubljanskega barja kot tipichnega ekosistema, ni dvoma. Utegnejo se pokazati celo ugodne klimatske spremembe zaradi temperaturnih razlik in, posledichno, vetrov v sicer brezvetrni ljubljanski kotlini. Prav tako pa tudi ni dvoma, da je ta projekt uresnichljiv ob hkratnih/sprotnih pozitivnih ekonomskih uchinkih. Vnaprejshnja prodaja parcel za vikende, zemljishch za turistichne in druge dejavnosti, in seveda mnozhice privezov za plovila, she zlasti tujim interesentom,7 ki bi svoje jahte z veseljem privezovali tu, namesto da jih z Jadrana, kjer zanje ni prostora, vozijo dalech v severne drzhave, bi prinesla dovolj sredstev za sukcesivno izvrshevanje del. Znachilnost tega projekta je tudi, da ga je mogoche brez shkode za celoto uresnichevati postopoma, kakor pritekajo sredstva ali kot se izpopolnjujejo nachrti. Pri tem nadaljevanje zemeljskih del v nichemer ne moti uporabnikov zhe urejenih predelov, nivo vodne povrshine ostaja nespremenjen.

 

 

 

POVZETEK PRIDOBITEV:

 
– Vech kot deset kvadratnih kilometrov svojevrstnega jezera ali »morja« v sredishchu Slovenije;

– sto in vech kilometrov obale s »plazho«, kopalishchi, turistichnimi in shportnimi kapacitetami;

– turistichno-kopalna sezona vech kot dva meseca, shportna vse leto;

– nekaj tisoch individualnih parcel za vikende;

– nekaj tisoch privezov za jahte;

– milijoni kubichnih metrov vode za uravnavanje pretoka reke Save (hidrocentrale, nuklearka);

– dovolj zamochvirjenih povrshin in trdine, vse rezervirano za rastlinski in zhivalski barjanski svet;

– nich vech nevarnosti poplav (razprostranjena vodna povrshina8 sprejme tudi stoletne vode brez pretiranega dviga nivoja), zhe obstajajochi objekti ostanejo, piloti so celo obstojnejshi, ker je nivo talne vode vishji in stalen; nivo Ljubljanice v mestu, v njenem neuglednem, zabetoniranem kanalu (kloaki), je mogoche dvigniti za dober meter, to pa ne bi bil le estetski dosezhek,9 marvech tudi dobrodoshla mozhnost zgraditi vodno elektrarno nekje na Fuzhinah;10

– sukcesivno, sonaravno in ekonomsko uchinkovito (»samofinanciranje«) uresnichevanje celotnega projekta (malo delovne sile, okolje neobremenjujocha mehanizacija, brez vnashanja tujih materialov);11

– raj za ekologe, arheologe, krajinarje in hortikulturne strokovnjake (skrbno in dosledno urejena infrastruktura, komunikacije, dvizhni mostovi, sistem zaprtih greznic s stalnim chishchenjem).

 

Ljubljana, 27. 11. 1995

 

 

OPOMBE

1 Barje je novejshe poimenovanje, ki se je uveljavilo z ilirizmom; izvirno ime je mah.
2 Velike jate ptic selivk so nekdaj pestrile zhe tako bogat ptichji svet. V mochno omejenem shtevilu selivke she danes uporabljajo to, dokaj osiromasheno etapno pochivalishche. A je vse manj gnezdishch zlasti stalnih naseljenk.
3 Osushevanju in gradnji cest v rimski dobi so temeljitejshi ukrepi sledili shele v terezijanski dobi, ko so sanjali o zhitnici na osushenem mochvirju. Grubarjev prekop in druga obsezhna dela so bila neusklajena, »pozabili« so na zapornico pred odcepom Grubarjevega kanala pred mestom, ki bi vzdrzhevala standardni nivo vode na Barju med poglabljanjem struge in she pozneje. Tako pa so postavili zapornice shele po dolgem chasu, ko je Ljubljanica odtekala po poglobljeni strugi skozi mesto. Barje se je tako osushilo in sesedlo. Mahovito zemljishche je trdno in stabilno le, dokler je dovolj namocheno in polno rastlinja. Osusheno sprhni v prah.
4 Znizhani nivo talnice in tudi sicershnje sushenje barjanskih tal unichujeta pilote pod stavbami.
5 Dovolj namochena prst, bogata korenichja ter nizkega in visokega rastlinja, bi bila dovolj chvrsta podlaga za poti in stavbe.
6 Kako nujno je dopolniti pretok Save v sushnih mesecih, kazhejo nachrti, da bi si pomagali z akumulacijo na Planinskem polju. Tu obravnavana ureditev Ljubljanskega barja je mnogo ugodnejsha in ekoloshko sprejemljivejsha reshitev.
7 Investitor bi na ta nachin zbral precej milijonov sredstev.
8 Nekaj deset kvadratnih kilometrov.
9 Plechnikova sanacija »mojstrovine« dunajskega inzhenirja Grubarja zahteva nivo reke v mestu do stopnic Plechnikovega pristana.
10 Projekt elektrarne pri Plechnikovih zapornicah je zhe star. Danes jo je mogoche locirati vzhodneje, mogoche pri Toplarni. Bila bi precej mochnejsha, saj bi bil vodni padec vech kot meter vishji.
11 Mogoche je rachunati z zanimanjem UNESCa. Izginjajocha mochvirja niso le nash problem. Ljubljansko barje je eno najpomembnejshih mochvirij v Evropi, to pa brez korenitega posega zagotovo kmalu ne bo vech.

 

 

 

 

 

 

ZA SKLEP

 

Zhe od nekdaj, posebej intenzivno pa od tedaj, ko mi je mandat poslanca drzhavnega zbora odprl nekaj vech mozhnosti, sem se ukvarjal s problematiko Ljubljanskega barja ali Morosta, kakor smo ga znali prijazno klicati tisti, ki smo ugledali luch sveta v njegovem meglenem, mokrotnem narochju. Sedaj, ko so leta mladosti potonila v vechno minulost drugega tisochletja, kot sivolasi zaljubljenci zaman ishchemo ostanke nekdanje prelesti. Trepetave jelshe zgrozhene medlijo ob bregovih blatnih jarkov, pravih greznic, ki polzijo iz razmetane goshchave chrnih gradenj. V jenjajochi spomin so zbledele kodrolase breze s travnikov Rakove jelshe. In kot v upanju, da si utegnemo priklicati nazaj razkoshje minulih chasov, se Morostarji vse bolj zagnano ukvarjamo z nesrecho, ki razzhira kraje nashe mladosti.

Dovolj in prevech je razlogov, prav nich romantichnih ali umishljenih, za to malodushje. Brez shtevila pisem in prispevkov sem napisal na vse mogoche naslove, technaril po ministrstvih in pri drzhavnih sekretarjih, ki jim je nalozhena skrb za okolje. Nisem se ustavil niti pred vrati zhupanstva in ministrstev. Odgovorov je bilo malo, skoraj nich. Bolj slutil, kot pa vedel, sem lahko, da je kdo vrgel pogled na poslane papirje in priloge, ko sem slishal, da »je pa najbolj neumna ideja tista, da je treba Barje spremeniti spet v jezero«. To je, zhal, dokaz, kako povrshno ljudje obravnavajo resne zadeve. Ali pa jih pri odlochanju vodijo kakshni prav posebni interesi, zaradi katerih se bo Barju she naprej slabo godilo.

Izkushnje drugod po Evropi zgovorno povedo, kako narobe je bilo vse, kar se je doslej ukrenilo v zvezi z mochvirji. Narava kruto opominja. Trajne izgube flore in favne prvi hip niti niso tako boleche. Neposredno in takoj pa udarijo silovite poplave, ki so posledica samopashnosti nekakshnih strokovnjakov. Lanska katastrofa v dolnjem toku reke Odre in poplave v okolici Ingolstadta kazhejo, da so edina reshitev dovolj zmogljivi zadrzhevalniki visokih vod, ki morejo biti suhi ali mokri. Njihovo velikost in znachilnosti – ali naj bodo vodnati ali pa bolj ali manj mochvirne povrshine – morejo z veliko natanchnostjo dolochiti za to usposobljeni strokovnjaki. Vsaka poplava, pa tudi vsaka degradacija ekosistema, je izkljuchno krivda strokovnjakov. Prav nich v tem obsegu ni nepredvidljivo. Statistichni podatki zanesljivo dolochajo nivoje stoletnih vod, razliko med dotokom hudournih voda in najvechjo zmogljivostjo odtokov je mogoche z lahkoto izrachunati. Vsekakor pa bi bilo treba ukrepati hitro. Stanje na Barju je táko, da bi imela poplava in potres na obmochju Barja katastrofalne posledice.

 

Ljubljana, 3. 7. 1999