Revija SRP 101/102

Andrej Lenarchich

 

»ZAPADNI BALKAN«

 

(pismo avstrijskemu veleposlaniku v Sloveniji Valentinu Inzku)*

 

Sposhtovani gospod veleposlanik!

Ker je veleposlanik Avstrije vech kot pravi naslov v teh zadevah, si dovolim Nj. eksc. nadlegovati s temle pismom.

Omenil sem pred kratkim, da bi Juga she vedno obstajala, che bi ne vkljuchevala Slovenije. Pravzaprav bi bilo bolje postaviti obratno: Ker je bila Slovenija sestavni del Juge, je Jugo razgnalo. Popolni tujek v balkanskem kotlu, kar so Slovenci in Slovenija per definitionem, je deloval kot generator in encim procesa razgradnje. In kakor se ponavadi dogaja, je bila zunanja manifestacija »slovenske« udelezhbe komaj opazna, vsekakor pa dalech manj na ocheh kot njeni uchinki. A tudi dejansko so bili apetiti preostalih udelezhencev jugoprojekta, ki so se mnozhili v humusu slovenske samobitnosti, posebnosti, tujosti, in so na ta rachun poskushali uveljaviti svoje partikularne koristi znotraj sebi podobnih, dalech intenzivnejshi, surovi in mnogo bolj rushilni od slovenskega »inicialnega« delezha. Slovenci s(m)o preprosto hoteli proch iz zablode stoletja, nazaj, odkoder so nas izgnali zblojeni projekti. Preostali, med seboj bolj soroden – che zhe ne povsem enak – vechji del Juge pa je dobesedno ejakuliral v svojem stilu in kulminiral v genocidnem medsebojnem obrachunavanju, v boju za chimvechji izplen. Ochitno stvar zoologov, raziskovalcev obnashanja primatov. (Prim.: Pobijanje po zmagi Titove JLA leta 1945; ponovitev zgodbe v zadnji vojni – incl. Srebrenica, ki je do podrobnosti kopija divjanja po drugi vojni na slovenskem ozemlju.)

Kdor se je pripravljen pouchiti, na kakshen nachin se je na pobudo Britancev posrechilo Titu dogovoriti s srbskimi chetniki za sodelovanje in podporo, naj prebere knjigo Philip J. Cohen in David Riesman, Serbia's Secret War, Propaganda and the Deceit of History (Texas A&M University Press, 1996), kjer bo izvedel, kako so dovcherajshnji chetniki »obrnili kape«, izvrshili povojni sploshni pokol protikomunistov drugih nacionalnosti v Jugi, si s tem kupili zhivljenje, a se hkrati s krvavim zlochinom na zhivljenje in smrt zavezali Titu, ki so ga zato do konca absolutno zvesto varovali. S Titovo smrtjo je »charni ris« minil, (pre)minila je tudi Titova Jugoslavija.

Shtevilna dela, shtudije in disertacije, ki se lotevajo problema jugoprojekta, imajo bistveno napako v samem startu, to jih naredi v celoti neverodostojne in neuporabne. Nekritichno prevzemajo izhodishchno stalishche, ki je notorichno zmotno, neresnichno: mednarodno-zgodovinsko pravno povezujejo Slovence in Hrvate in brez rezerve povzemajo floskulo o »hrvashkem drzhavnem pravu«. Od vse velike mnozhice ostane le malo uporaben seznam nekaterih faktov in dogodkov, ki jih je tezhko razvrstiti v uporabno izhodishche, saj so zlozheni v sfizhen konstrukt, slonech na fikciji – kolikor znanstveni pristop, ki v nachelu obdeluje le posamezne vidike fenomenov, zhe zaradi tega ni sposoben predstaviti zgodovinske resnichnosti, ki je dinamichen splet mnogoterih dejavnikov v chasu in prostoru. Kakor pri anatomiji predmet raziskave zhe zaradi samega postopka izgubi svoje chloveshko bistvo in stroka preiskuje le she kadaver, tudi zgodovinar, bolj ko je »znanstven«, manj resnice pove.

Kdor ima namen kritichno analizirati razvoj polozhaja Slovencev nasproti Hrvatom skozi chas, v nobenem primeru ne sme prezreti nekaterih bistvenih osnovnih dejstev.  

Drzhavnopravna, kulturna in gospodarska navzochnost ljudstva, ki se danes imenuje Slovenci, je evidentirana in z artefakti izprichana od najzgodnejshih chasov kontinuirane evropske zgodovine. Zapis slovenskega jezika je sploh prvi zapis kakega danes zhivega evropskega jezika. Zapisanim in mnogim drugachnim prichevanjem o drzhavnopravnih dejanjih, ustolichevanjih in vojashkih dejavnostih ni mogoche ugovarjati. Ves zgodovinski razvoj obmochja, kjer od nekdaj zhivijo Slovenci, to izprichuje. Od samih zachetkov, zgodovinsko dokumentiranih »za nazaj«, ko so se zapisovanja zgodovinskih dogodkov v Evropi sploh shele pojavila, je vse do kolapsa leta 1918 trajala ista oblast, obstajale so iste dezhele. Ime vladarja ne spremeni nichesar. Niti jezik. Vse do poznega novega veka je bil itak samo latinski, nemshchino pa je prinesla shele industrijska revolucija ter nacionalizmi in ekspanzionizmi, ki so se bohotili na krilih zakonitosti ekonomskega razvoja. Kakor je bil ta ali oni karantanski knez Slovenec, je bil oni drugi Babenberzhan, pa potem Habsburzhan – a vedno in znova legitimni knez suverene drzhavne tvorbe, izbran oz. potrjen od ljudstva in v njegovem jeziku, pa naj se je dezhela imenovala Karantanija ali Dedne dezhele. Vzpon dezhelne organiziranosti v nichemer ni odvzel nichesar drzhavnopravnega, le nekatere ingerence so shle z vojvodo na kraljev/cesarski tron. Nemogoche je torej imeti objektivno sliko stanja, che se ignorira dejstvo, da je bil vsakokratni avstrijski nadvojvoda ali kralj ali cesar predvsem legitimni vladar Dednih dezhel in vsake s Slovenci poseljene dezhele posebej.

Je in ostane bistveno dejstvo, da so si oblastnike Slovenci postavljali sami, da Dunaj Slovencem nikoli ni bil okupator, saj so bili prav oni njegov zgodovinsko-drzhavno-pravni temelj. To je bilo dokonchno potrjeno tisti hip, ko je dinastija svoj imperij sesula, ker je na to dejstvo pozabila.  

Kaj pa ostane od opevanega hrvashkega »drzhavnega prava« razen nabreklih fantazijskih slikarij, postane ochitno, ko odpremo ochi. Prav nichesar, niti od dalech vsaj podobnega dejstvom, navedenih zgoraj pri Slovencih, ne opazimo. O literaturi dosti pove Trubarjevo naprezanje, da jim nekaj ustvari. A je npr. biblija morala she stoletja dolgo pochakati ... Drzhavnopravna upravichenja iz zgodnejshih chasov so bolj ali manj pravljicharstvo ali ugibanja na osnovi nekaj vklesanih fragmentov, kakshno »bashchansko plocho« pa jim je itak moral odkriti in pokazati slovenski shkof. Trdno stoje le izprichana in dokazljiva dejstva, da so vechino dezhel, ki danes sodijo pod Hrvashko, na zachetku »pisane zgodovine« okupirali in si jih podredili Madzhari. Vse odtlej pa do konca prve svetovne vojne je ostalo tako. Madzhari so si uzurpirali vso oblast. Kot podlozhnikom so Hrvatom ustanovili madzharsko shkofijo v Zagrebu, kar pove svetnik, ki mu je stolnica posvechena: madzharski kralj Shtefan. Niti domachega imena za guvernerja jim niso dovolili (verjetno si ga niso znali izbrati), zato so jim do konca zapovedovali bani (!). »Sabor« pa je itak najbolj obichajna stvar – pri nas ga je imela vedno vsaka vas ... »Hrvashko« ime je bilo omejeno na eno samo majhno pokrajino. Vechina dezhel pa je imela drugo ime in svojo upravo. Dalmacija ves chas sploh neko chisto posebno, kolikor ni bila podrejena slovenskim dezhelam. Kolikor bolj se sprehajamo skozi zgodovinsko dogajanje na tem obmochju, bolj tonemo v vsakovrstne igre Madzharov, Srbov, Hrvatov in manipulacije Habsburzhanov, da bi iz vsega tega prek personalne unije potegnili zase najvechjo korist. Izprichane grdobije, ki so se s strani ondotnih domorodcev dogajale nashim kranjskim in shtajerskim vojshchakom, vitezom in poveljnikom, ki so morali v okviru »vojnih krajin« varovati jugovzhodno mejo na Sotli in Kolpi, pa tudi same dovolj glasno vpijejo o »drzhavnopravni« integriteti tamkajshnjega okolja. Che na osnovi razvidnega dejstva, da je bil Habsburzhan legitimni (domachi) vladar Slovencev, kot madzharski okupator pa tudi vladar Hrvatov, potegnemo kak sklep, je edini mogoch ta, da smo bili Slovenci vladarji Hrvatom – in je to tudi vse, kar ostane od glorificiranega hrvashkega »drzhavnega prava«, ko z optiko objektivnih dejstev osvetlimo razkoshne privide, naslikane z oljem na cunje. A na to fantazijsko zadevo so si slovenski politichni ignoranti upali postavljali usodo slovenske pradavne subjektivitete in drzhavotvornosti – ki so ju hkrati perfidno shenkavali »Nemcem« in »Avstrijcem«, zlasti z vcepljanjem priselitvenih izmishljij, s chimer so svoje rojake delali tujce v lastni domovini in drzhavi, iz suverena hlapca.

Ko chlovek prebira literaturo, ki opisuje dogajanje na za nas relevantnih obmochjih proti koncu habsburshke dobe, se soocha s frapantno pojmovno in miselno zmedo takrat odlochujochih ljudi. Dejansko chloveka shokira totalna ignoranca in hkratna zaslepljenost z nekimi vizijami, ki so bile totalno v opreki z zdravo pametjo in seveda tudi z resnichnim stanjem stvari. Je sicer res, da je po bitki vsak lahko general, a v tem konkretnem primeru gre za to, da so ljudje mirne dushe briskirali tudi njim zhe tedaj jasno razvidna dejstva. Hlapchevanje vabljivim, a she bolj varljivim jugoslovanarskim sirenam, izdatno podprto s strani visokega klera, je zalotilo Slovence ob kolapsu imperija, kljub popolnoma potolchenim italijanskim napadalcem, nemochne in brez vsakega drzhavotvornega koncepta. Kaj so si mislili Wilson in njegovi po pogovoru s »knezoshkofom«, si je komaj mogoche predstavljati. Bilo bi pa vsekakor pouchno prebrati ... Ostane, da so si Chehi z Masarykom, ki je zhe dolga leta prej intenzivno deloval med zavezniki, pridobili podse tudi podobno »zaspane« Slovake, Slovenci pa smo po zaslugi domachih ignorantov in prodancev chez noch izgubili vsaj polovico nacionalnega ozemlja, prav toliko ljudi in vsaj dve tretjini nacionalnega bogastva. A ko bi si navlekli za vrat le to strahotno izgubo! Hkrati so nas ti nashi kalini porinili pod knuto okolja, ki nas je stoletja dolgo neusmiljeno tolklo pod firmo »turshki vpadi«. Na milost in nemilost so nas prepustili okolju, ki so mu »Srebrenice« obichajen postopek. Nobenega dvoma ni, da gre tudi krivdo za razmah revolucionarnega divjanja in poshastne morije med drugo svetovno vojno in po njej prav tako pripisati nashi »jugoslovanski opciji« leta 1918. Nikoli poprej se namrech kaj takega v nashem okolju ni dogajalo – jasno, saj nikoli dotlej nismo odprli svoje jugovzhodne meje ondod uveljavljenim maniram.

Bo drzhalo, da je po katastrofalnem bolechem izkupichku »projekta« za vse udelezhene in po njegovem totalnem sesutju prishel chas, da se vzame »pamet v roke« in se neha tlachiti skupaj nezdruzhljivo.

Kar se tiche nas, Slovencev, glavnih »krivcev« za slavno habsburshko imperialno epopejo, pa bi bil chas, da premislimo, kaj nam pove za ravnanje v prihodnje preteklost, ki naj jo konchno pogledamo skozi prizmo objektivnosti. Slika skozi to prizmo namrech pripoveduje, da slovenska drzhavnost ni fantazma oz. neupravicheni dobitek od vcheraj, marvech da je vsaj toliko stara in utemeljena, kot je avstrijska – s tem, da je nasha v kamen zapisana od pradavnine, ko nikjer ni bilo she nobenega Avstrijca, kaj shele Nemca, avstrijsko so pa Avstriji dodelili moderni paragrafi – ter da ene ni brez druge, kakor je tudi knezhji kamen last nas vseh, in bi ga razumna oblast na Dunaju nemudoma zahtevala, in ga postavila v svojo chast in ponos v prestolnici, ki je tako slovenska kot avstrijska.

Ker pa je she vedno – in, kot kazhe, vedno bolj – v zraku smer Balkan, ni odvech spomniti, da se ni modro ozirati na muhe enodnevnice, kar floskule o slovenski izvedenosti glede Balkana pach so. So to in nich drugega. Kar pa je tu tisoche let, in nas je skozi zgodovino dolochalo, je meja na Kolpi in Sotli. Te meje si nihche ni izmislil. Tu je od zachetkov. So jo pa nashi predniki mnogokrat morali braniti v krvavih bojih, che so hoteli prezhiveti. Vsakokrat, kadar je Balkan pljusknil prek te meje, je na Slovenskem kri tekla v potokih.

 

 

 

 

 

 

Da se je habsburshka dinastija vedno zavedala, odkod njena legitimiteta, po svoje pove tudi ta segment dekoracije poglavja o Koroshki v katalogu dunajske svetovne razstave ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jozhefa I.

(Ni brez pomena, da je tudi she zhivi prestolonaslednik to potrdil v osebnem pogovoru, ko je na vprashanje, kako to, da tega niso razglashali, pojasnil, da se druzhinsko srebrnino najbolj uchinkovito varuje, che se je ne razkazuje in se z njo ne postavlja ... Neke svoje pripombe k tej izjavi tukaj ne bom citiral...)

 

26. 2. 2006

 

____________

* (marca 2009 je V. Inzko prevzel naloge visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH; op. avt.)