Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

TRIJE PREMISLEKI IZ RAZISKAVE O RAZISKOVANJU
(9)
 

Uvod (in povzetek)

C:\revijasrp.si\knrevsrp\pogum2003-1\pogum13.htm

Kako se je pravzaprav zachelo to, chemur bi lahko rekli upor nekega raziskovalca ali shirjenje avtonomne propagande znanosti?

V letu 1980 smo se lotili za nashe takratne razmere morda tveganega podjetja, to je inventure smisla nashega raziskovalnega postopka ali drugache recheno - avtorefleksije raziskovanja v Sluzhbi za shtudij programov na Radioteleviziji Ljubljana. Zadeve smo se lotili dokaj previdno z raziskavo Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev (publicirane v letu 1981). Nadaljeval pa sem jo dosti bolj neprevidno z analizo Vrednotnih orientacij ekonomske propagande (publicirano v letu 1982). In zgodilo se je, kar se je zgoditi moralo z Raziskavo o raziskovanju. Njen podnaslov: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?, ni bil nakljuchen. Pokazalo se je namrech, da to ni mogoche, raziskava je bila proglashena za disciplinski prestopek ali pisni delikt. Raziskovalec in raziskovalna enota sta bila ukinjena, izbrisana iz razvida raziskovalnih organizacij v Sloveniji.

To bi lahko bil odgovor na vprashanje, kako se je pravzaprav zachel upor nekega raziskovalca, pa ni pravi, ker zachel se je zhe davno prej, a o tem v spominu na sam zachetek, chisto na koncu. Pa tudi ta konchni odgovor na vprashanje, kako in kdaj se je to pravzaprav zachelo, ni popoln, ker uposhteva le eno stran, nekega raziskovalca ali nekaj njih. V resnici je dosti bolj kompleksen, vsebovan je zhe v vrednotah institucij, je torej institucionalno pogojen. Ta odgovor pa sem skushal predstaviti z analizo vrednotnih orientacij institucij (sistema), na konkretnemu primeru konkretne institucije in konkretnega sistema, to je moje dezhele. Odgovor je torej treba iskati v odnosu individuum - sistem. O tem ljubechem razmerju govori knjiga Traktat o svobodi ali vrednotni sistem. Sedaj pa se vrnimo k avtorefleksiji.

Trije premisleki iz Raziskave o raziskovanju so nastali ob ukinitvi neke raziskovalne enote. Uvodoma bom skushal pojasniti, kakshna raziskava je to bila.

Raziskava je pravzaprav bila le raziskovalno porochilo, ki se je razlikovalo od administrativnega porochila predvsem po tem, da je raziskovalec v njem porochal (raziskoval in deloval) s predpostavko, da je znanost avtonomna! Da to ni bila in to ni niti sedaj, tega najbrzh ni treba rechi.

"Kakega pol leta po prehodu iz znanstvene ustanove ISF (Inshtituta za sociologijo in filozofijo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani) se mi je kot (als ob) raziskovalcu zastavilo neko preprosto vprashanje kot odlochilno, tako odlochilno, da se raziskavi sploh nisem mogel izogniti. Vprashanje predlaganja in administrativne odobritve raziskave v takem primeru sploh ni pomembno. To raziskovalno nujo bi najlazhe ilustriral z nujo gasilca, ki mu gori lastna hisha. Porochanje v raziskavi je sestavina raziskovalne akcije. Drugache recheno, raziskovanje je sochasno institucionalna intervencija.

Raziskava ishche odgovore na vprashanja o temeljnih problemih raziskovanja, ki so oznacheni s podnaslovi raziskave: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche? Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti? Ali je mogocha avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna? Administrativna rutinizacija, podreditev raziskovanja interesom institucije ali kar institucionalizacija raziskovanja.

Ker je raziskava akcijska, je hkrati nachin boja proti ukinjanju raziskovanja (samoobramba), je proti razlichnim vidikom enega in istega problema: razvrednotenja znanosti. Teoretsko pa raziskava analizira in posploshuje spor med raziskovalno in administrativno institucionalno vlogo, to je med raziskovalcem in uradnikom v raziskovalcu, v raziskovalni enoti, v instituciji medija. Problem je aplikabilen shirshe, njen cilj je vzpostavitev avtonomnega - avtentichnega raziskovanja v instituciji in izven nje. Cheprav je to raziskava navidez nepomemnega gradiva: zapisnikov, sklepov, zahtevkov, pripomb, pisem, ugovorov, deklariranih izjav in podobno, a njen rezultat je samo kratka diagnoza neke bolezni druzhbe. "Kako malo!" boste rekli. Vendar temu je tako zato, ker vas simptomi bolezni druzhbe ne zanimajo. Che pa bi vam odkril raka ali samo sum nanj, potem gotovo ne bi ugovarjali. Pri druzhbenih boleznih pa je tako, da "pacient" pride k zdravniku z diagnozo bolezni, ki jo sam postavi in zahteva zdravljenje, ki ga sam predpishe.

Vseeno pa vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru Radiotelevizije Ljubljana) ni mozhno. Rezultati raziskav so v instituciji neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovalno delo je razvrednoteno. Raziskovanje je tujek v instituciji mas medijev. Raziskovanje degenerira v uradnishko evidenco ali pa ga odstranijo. Raziskovalci se spremenijo v nekritichne manipulante s podatki, v arhivarje, v uradnike. Raziskovanje je tisto, kar je v instituciji najprej moch ukiniti. Ta izrez tvora pa se nikogar ne tiche: ne shirshe, ne strokovne javnosti, pa tudi raziskovalnih institucij in raziskovalnih nadinstitucij ne!

Utemeljitev ukinitve raziskovalne enote, da je raziskovanje v instituciji predimenzionirano, je z raziskovalnega vidika nichna. Morda je z vidika administrativne miselnosti celo briljantna, vendar bi si upal podvomiti tudi o tem. Pri tolikshni kolichini uradnikov in uradovanja v nashi instituciji je ukinjanje ravno raziskovalne enote vsaj chudna uresnichitev teze, da je "znanost osnovna proizvajalna sila" (v sistemu), bolj je uresnichitev teze, da je "dober raziskovalec - ukinjeni raziskovalec". Televizija hoche svoje raziskovalne enote, rezultate, ki jih obvladuje, vnaprejshnje interpretacije, take, ki jim je treba vstaviti le she shtevilke, hoche le apologetsko metodo, v zadnji konsekvenci hoche svojo privatno "gospodinjsko znanost", ki pa ima le eno napako, namrech, da potem, ko je obvladana, ni vech znanost.

Pa ne gre le za neko raziskovalno enoto, le za neko institucijo, le za znanost pri nas, ampak za nekaj, kar je odlochno vech kot vse to. To je avtonomna vrednotna orientacija znanosti. Odlochilen je torej princip znanosti; v odnosu do tega principa so vsi trenutni rezultati akcije smeshno nepomembni in z akcijo je treba kdaj pa kdaj pochakati na pravi trenutek. Nam se pravzaprav ne mudi.

Vendar ima tudi institucija svojo vrednotno orientacijo - svoj princip. V imenu tega principa je morala raziskovanje ukiniti za vsako ceno. She tako tehtni argumenti, sklicevanja na zakone, sporazume, so v primeri s principom hierarhije nichni. Che pa je tako, potem je bil konflikt obojestransko principialne narave in samo v tem primeru je konflikt vreden svojega imena. Rezultat (oziroma izid) pa je dolochen vnaprej, konflikt je torej predvidljiv. Med ustvarjalci in administratorji ali med malimi ustvarjalci in velikimi administratorji je ustvarjalni konflikt, oziroma vechni administrativni spor. To dvoje je eno in isto, le eni in drugi protagonisti spora ga razlichno poimenujejo. Lahko rechemo: ko bi nekaj raziskovalcev pravochasno pristalo na vech "krizhanj" (ustaljen izraz za enostavno statistichno tabeliranje), po nashe pa, na krizhanje znanosti, bi oddelek she danes obstajal in izrachunaval delezhe gledalcev in poslushalcev, in to narobe, namrech po metodologiji, s katero ni mogoche zadovoljivo opraviti niti seminarske naloge v prvem letniku fakultete. Chemu bi morali plachati tako ceno za eksistenco nechesa, chemur navadno pravimo strokovno sharlatanstvo in gospodarski kriminal? Tako bosta sedaj dva raziskovalna oddelka, eden na radiu in eden na televiziji, ne bosta v razvidu raziskovalnih organizacij, za interno znanost pa to tako ali tako ni pomembno. In kot vse v tej zgodbi bodo po principu negativne selekcije tisti, ki jih dolzhimo, da so odgovorni za propad neke raziskovalne enote, dobili ponovno prilozhnost, da ponovno padejo na izpitu. Nismo prijatelji, pa vseeno vam, ukinjevalcem in tistim, ki ste se solidarizirali z njimi, sprijaznili z interno domacho ali gospodinjsko znanostjo, rade volje odstopim nasvet:

En sam raziskovalec, ki bi resno jemal svojo raziskovalno vlogo (to pomeni le, da bi vztrajal pri tem, kar se je nauchil), bi povzrochil ponoven spopad v enoti, razpad na uradnike na eni in raziskovalce na drugi strani, na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo, ampak le raziskujejo. In zgodba bi se ponovila. Pri tem temperament in stil delovanja posameznika nista toliko pomembna. Pomembno je dejstvo, da se lahko konflikt med raziskovalno in administrativno vlogo aktualizira (che je le kaj na sociologiji) zhe, che se pojavi en sam raziskovalec. Pomembno je tudi vzdushje, raziskovalno vzdushje je kuzhno zhe po svojem izvoru. Raziskovalna okuzhba je neizogibna in v dolochenih razmerah so se okuzhili tudi na videz imuni, zhe preizkusheni administrativni raziskovalci. Skrajshano pa se nasvet glasi takole:

Pazite, da se vam v institucijo ne vtihotapi niti en raziskovalec. Ostanite pri krizhanjih. Kopichite podatke o gledalcih v preglednice in v nedogled. Merite obchinstvo v tisochih in kritike oddaj v kvadratnih metrih (mē). Delajte! Kdor dela, ta ne misli! A ne recite, da je to raziskovanje, sicer vas bo bolezen popadla od zunaj. Imejte diskretne interne raziskovalce.

Odlochilnim, kljuchnim ali koordinativnim dejavnikom institucij sistema pa bi svetoval shirshe:

Mogoche je spraviti raziskovanje na nivo uradovanja (brez raziskovalne avreole ali z njo), lazhje ga je ukiniti. Resnichno raziskovanje nikoli ne bo administrativno dovoljeno!

(Kot vidite, bil sem zelo jezen, ko sem to pisal.) Ukinitev t.i. formalne raziskovalne vloge mi je visela nad glavo kot Damoklejev mech shtirinajst let. Ukinjali so raziskovalno organizacijo ISF pri Univerzi v Ljubljani, ukinjal sem se she dodatno ali posebej sam, dvakrat sem hote ali nehote prekinil raziskovalno vlogo v isti znanstveni instituciji. Lahko samo rechem: Hvala vsem ukinjevalcem, ker ste me ukinili. Cheprav sem zopet izkazal tradicionalno nehvalezhnost, to je konchni protest DS DO RTVL ali razglas o alternativnem raziskovanju. Bilo je dovolj te osebne in formalne prizadetosti. Iz prevelike prizadetosti se rodi upor. Ker pa raziskovalec, kljub prizadetosti ne more ne misliti, in ker spoznanje samo po sebi nima mochi, raziskovalec spoznavanju doda she akcijo ali akcijsko intrigo, che hochete. Tako so nastali trije premisliki o mochi (v Raziskavi o raziskovanju) in she chetrti (za morebitno drugo izdajo knjige: Traktat o svobodi ali vrednotni sistem).

 

TRIJE PREMISLEKI

Razlaga dogodkov, opisanih v akcijski raziskavi, izhaja iz konkretnih razmer v konkretni instituciji, premislek pa skusha to konkretnost presechi na nivo, ki je edino relevanten za znanost, to je na nivo univerzalne tipike medijev (radia in televizije v nashem primeru). Odlochilni dogodki, ki se porajajo, namrech niso zgolj interni problem nekega medija, ampak morajo biti pogojeni z determinantami, ki delujejo na medije in v medijih v podobnih stopnjah razvoja sistema. Taka interpretacija je vedno tvegana, kaj hitro je lahko zmotna, vendar je last nekega raziskovalca, ki se je trudil, da bi problem, ki se mu je zastavil, svobodno raziskal.

Prvi del razlage "Bistva opeharjena znanost" je premislek o ujetem, neavtonomnem raziskovanju M.M. (Zhe v raziskavi Administrativno raziskovanje mnozhichnega medija, R.Shushtarshich, P.Ocepek, B.Shibal).

Drugi del "Medij noche vedeti" je premislek o obeh medijih, televiziji in radiu. (Ta je predstavljen v poglavju Boj za nacionalno radiotelevizijo.)

Tretji del razlage "Spoznanje samo po sebi nima mochi" pa zadeva znanost nekoliko shirshe, je premislek o mozhnostih njene lastne (avtonomne) propagande. (Prvich zhe v raziskavi Vrednotne orientacije ekonomske propagande.)

 

 

PRVI PREMISLEK
 
BISTVA OPEHARJENA ZNANOST
Premislek ob raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev"
ali za nameshchenca RTV nenavaden pogled na raziskovanje radia in televizije

 

V letu 1980 smo predlagali obsezhno metodoloshko analizo, ki naj bi valorizirala predvsem prednosti oziroma slabosti dveh nachinov empirichnega zbiranja podatkov o odmevnosti radijskega programa.*1 Predvsem nas je zanimalo, kateri nachini zbiranja podatkov o poslushalcih radia, njihovi pogostosti poslushanja posameznih radijskih postaj in poslushalskih preferencah imajo vechjo validnost oziroma releabilnost.

Hoteli smo zvedeti predvsem nekaj vech o razlogih, zakaj se podatki, ki smo jih zbrali na oba nachina, med seboj razlikujejo, katere prednosti oziroma slabosti imata oba nachina merjenja. V raziskavo smo nameravali vkljuchiti tudi zunanje sodelavce, specialiste za statistichne analize, za rachunalnishko logichno kontrolo, in metodologe, ki bi analizirali doseg in relevantnost takega empirichnega raziskovanja. Za zachetek smo se odlochili za krajsho preliminarno analizo, ki bi vsaj delno dosegla cilje shirshe metodoloshke analize, predvsem pa praktichni cilj in sicer grobo oceno prednosti oziroma slabosti posameznih merskih instumentov, kar bi lahko privedlo do racionalizacije dela v raziskovalni enoti na Radioteleviziji Ljubljana. *2

Vendar moramo rechi, da nas je preliminarna analiza odvrnila od namere, da bi realizirali nalogo v celoti. (Izvedba analize bi zahtevala ponovno shifriranje in rachunalnishko obdelavo podatkov in tudi ponovno anketiranje istih respondentov.) V preliminarni analizi pa smo ocenili, da je vrednost vsega empirichnega postopka (vzorchenje, anketiranje, verodostojnost registriranih izjav anketirancev, shifriranje, tako imenovana logichna kontrola in ne nazadnje mozhen doseg interpretacijske ravni) tako priblizhna in tako frivolna, da negira smiselnost natanchnejshe analize.

Dodatna metodoloshka analiza bi sicer odgovorila na vprashanje, kateri merski instrument je manj zanesljiv, in morda na to, v kolikshni meri nismo merili tistega, kar mislimo, da smo izmerili, to je, smiselno in enoznachno opredeljeno odmevnost poslushalcev na sporochila medija in tako imenovani kontakt poslushalcev s programom ali celo komunikacijsko polje medija, vse tja do preferenc poslushalcev o vsebinah medijevih sporochil. Vendar se sprashujemo, ali je to dovolj resno utemeljen raziskovalni problem, ali opravichuje napor in stroshke za izvedbo take analize? Od tu, preuchevanja enega dela komunikacijskega procesa (odmevnosti poslushalcev na medij, do preuchevanja komunikatorja in analize sporochil, vse do refleksije posameznih vidikov celotnega komunikacijskega procesa) je v raziskovalnem prizadevanju logichna pot, ki shele omogocha zagledanje preuchevanega pojava "v celoti druzhbenih odnosov". To pa je (kot vse kazhe) za administrativno raziskovanje nezanimiva in nedosegljiva orientacija. *3

Tako parcializacijo in sakralizacijo interesov v raziskovanju (raziskovalni usmeritvi) mnozhichnih medijev ja razgalil Prokop. She konkretnejshi pa je po nashem mnenju Claus Eurich "Kritik der empirischen Kommunikationsforschung" (iz Rundfunk und Fernsehen 77/44), po katerem smo povzeli tele ugotovitve:

- Metoda, ki naj bo uporabljena, je odvisna od raziskovalnega komunikacijskega fenomena in interakcij odnosov v komunikacijskem procesu. Metodo dolocha problem in ne obratno; ker pa je tako, obratno namrech, se dogaja, da imamo toliko raziskovalnih problemov, kot je programov in posameznih oddaj. Metodo pa le eno, statistichno preshtevanje recipientov na oddajo. - (Komentar moj.)

- Po Eurichu je statitistichno razvrshchanje recipientov v demografske kategorije oddaljevanje od realnih socialnih grup, realnih socialnih odnosov ali redukcija analiz M.M. na mehanichno preuchevanje recipientov. Zato se zavzema za kombinirane kvalitativne pristope v raziskovanju namesto kvantitativnega shabloniziranja, ki je domena statistike in birokracije. Konkretizirana ugotovitev o administrativnem raziskovanju M.M. kot pri Lazarsfeldu. - (Opomba moja.)

- Empirichno komunikacijsko raziskovanje naj preide od ravni opisovanja na raven razjasnjevanja. (Dodal bi she konkretizacijo tega: od ravni utemeljevanja mochi medijev na raven raziskovanja le-te.)

Zhe rezultate preliminarne analize lahko postavimo na raven problematiziranja ali ocene smiselnosti oziroma nesmiselnosti obeh nachinov tako imenovanega odslikavanja odmevnosti radijskega programa pri poslushalcih in shirshe, na smiselnost takih empirichnih raziskav.

Nashe stalishche utemeljujemo z izsledki preliminarne analize in s premislekom, do katerega nas je privedla analiza. V povzetku pa zhelimo bolj kot rezultate ilustrirati nash premislek. Prichenjamo ga s temeljno ugotovitvijo in temeljnim vprashanjem, ki problematizira smiselnost raziskovalne metode. In ta "izvirni greh" se prenese na vse udelezhence raziskovalnega procesa, in sicer od anketirancev na anketarje, obdelovalce podatkov, rachunalnishke strokovnjake, vse do bralcev takih raziskav.

Che anketiranci na postavljena vprashanja ne odgovarjajo resno, natanchno, dosledno, konsistentno, ravnajo tako tudi zato, ker tega vechinoma ne morejo! Zakaj?

Merski instrument je enoten izdelek, torej izdelek za nekega enotnega, povprechnega, abstraktnega poslushalca, anketiranca. Osnovni zahtevek metodologije je, da je merski instrument za vse enak. Vendar se ti poslushalci med seboj zelo razlikujejo in za vsakega imed njih je ta izdelek (merski instrument) nekaj povsem drugega. Mi samo mislimo, da sprashujemo vse anketirance enako, kar je formalno sicer res, vendar se njihovo razumevanje nashih vprashanj zelo razlikuje. Seveda bodo tisti, ki niso opravljali anket, trdili, da je trditev pretirana. Tisti pa, ki imajo izkushnje v podobnem komuniciranju, vedo, da morajo zhe pri samem anketiranju krshiti navodila (osnovne postulate empirichne metodologije) zhe s tem, ko so prisiljeni preformulirati (navadno poenostaviti) vprashanja, ki bi morala biti enako postavljena vsem anketirancem. Preprosteje povedano, mi vprashanim samo na videz postavljamo enaka vprashanja. Za en del vprashanih so vprashanja pretezhavna, prekompleksna, za druge preenostavna, preneumna, prevech jih utesnjujejo v nekaj mozhnih modalitet odgovorov. (Glej opis neenoznachnosti odgovorov na navidez tako enostavno vprashanje, kot je nashe: "Ali poslushate radio?")

V komunikaciji z recipientom preko vprashalnika, torej v sami metodi takega empirichnega raziskovanja, so zhe vsebovani razlogi, ki silijo anketirance, da dajejo konformne odgovore, torej odgovarjajo tako, kot menijo, da se od njih prichakuje, in to ob zagotovljeni ali nezagotovljeni anonimnosti njihovih odgovorov oziroma njih samih. (Podatki o pogostosti poslushanja radia na primer kazhejo tezhnjo vprashanih po vechjem izkazovanju poslushanosti radia, kot je dejanska.)

Mozhnosti, da bi anketirance s katerimkoli enotnim merskim instrumentom "prevarali", da bi lahko ali da bi sploh lahko zanesljivo, enoznachno, po resnici odgovarjali na smiselno postavljena vprashanja, so po nashem mnenju majhne. To omenjamo zgolj kot ilustracijo metodoloshkih tezhav, sicer pa konkretne izvire metodoloshkih tezhav pri zbiranju in valorizaciji podatkov v empirichnih raziskavah razvrshchamo takole:

1. imanentna naravnanost take empirichne metodologije (ilustrirali smo jo s stalishchem: medij si ustvarja sliko o sebi),

2. nizka raven in interpretacijski doseg take metodologije (je konstrukcija neke empirichne realitete: statistichnih povprechij, lestvic, distribucij, kategorij, ki zelo slabo reprezentirajo dolochene ali realne socialne vsebine, odnose in grupe,

3. nekorektnost izpeljevanja empirichnih raziskav ali neuposhtevanje osnovnih postulatov tudi tako omejene empirichne metodologije (menimo, da prav nasha preliminarna analiza dovolj ilustrira primer degeneracije raziskovanja v tako imenovano "administrativno raziskovanje", kot ga je oznachil Lazarsfeld.

Banalne tezhave takih empirichnih analiz so po nashem mnenju samo izpeljava gornjih postavk, ki se kazhejo le kot tehnoloshke slabosti metode in jih je domnevno mogoche odpraviti. Pa ni tako, ker imajo fundamentalno omejenost, jih s tehnoloshkim perfekcioniranjem ni mogoche odpraviti, lahko pa jih prikrijemo. Naj jih nekaj vseeno nashtejemo:

- variiranje pri "subjektivnem" opredeljevanju na osnovna vprashanja, tako med anketiranci kot med anketarji,
- nenatanchnost vprashanj,
- nenatanchnosti ob "nakljuchnem" izboru vprashanih,
- nenatanchnost pri nadaljni obdelavi podatkov,
- povrshnost v interpretacijah podatkov in preseganje njih pomenov v posploshitve, ki ne izhajajo iz konkretnih podatkov,
- revnost registra vprashanega (o njej v analizi ni bilo veliko govora, ker je sama po sebi kompleksen problem, ki ga lahko le sistemachno valoriziramo. She najbolj si jo ilustriramo, che si potem, ko smo sami po vrsti odgovorili na vsa vprashanja v vprashalniku, postavimo she eno ali dve dodatni vprashanji.)

 

Kaj smo povedali bistvenega o sebi in svojem odnosu do medija?

Odgovor se nam zdi reven. O sebi na primer le:

- da smo moshki ali zhenska,
- da smo stari npr. od 31 do 40 let,
- da smo usluzhbenci z nizhjo ali srednjo izobrazbo,
- samostojnega poklica ali drugo (sem sodijo vsi, ki se niso mogli uvrstiti v osem predhodnih kategorij poklicev),
- morda she narodnost,
- konchana shola,
- chlanstvo v DPO, samoupravnih organih, delegatska funkcija.

To je tako imenovana socialdemografska opredelitev subjekta.

Kolichinsko precej vech povemo o svojem odnosu do medija, medijev, vnaprej kategoriziranih medijskih vsebin. Imamo mozhnost odprtih odgovorov, toda v kalupu ali shabloni predhodnih kategorij, ki nas predhodno usmerjajo. Pesti nas obchutek, da verjetno nismo dovolj natanchno odgovorili, katere programe, vsebine, postaje in kako pogosto ponavadi poslushamo, skratka, kakshne navade in zhelje imamo; ali pa ugotovimo, da z vsemi temi odgovori nismo povedali nich bistvenega; da smo ostali na povrshini problemov in da je tako sprashevanje formalizem v vzvratni komunikaciji med anketarjem in anketirancem oziroma recipientom in medijem.

Ravni dosega takega vprashalnika za posameznika (gre za povprechnega posameznika) v principu ne moremo presechi s she tako eksaktnimi izrachuni in kombinacijami podatkov. To pa nas vodi do osnovnega socioloshkega ugovora proti vprashalnishkemu nachinu empirichnega ugotavljanja odmeva na medij (kar pa velja tudi shirshe, za ugotavljanje javnega mnenja v takih empirichnih raziskavah), ki so danes zhal dominanten nachin raziskovanja v sociologiji.

To raziskovanje evidentno temelji na nevzdrzhni domnevi, da je javno mnenje (odgovori statistichnih kategorij) seshtevek enoznachnih individualnih mnenj, ki imajo enako stopnjo mochi, jasnosti razumevanja, veljave, vpliva, skratka enak socialni pomen. V interpretacijah se seshtevki individualnih stalishch (izjav) praviloma subjektivizirajo ali "personificirajo" v stalishche neke socialno neeksistentne stalishchne kategorije in to ne glede na terminoloshko previdnost, ki se uporablja v interpretacijah. V konsekventno izpeljani interpretaciji te logike se uporabljajo termini: moshki, zhenska, mladi do 30 let, gospodinje, npr. menijo... V previdnejshi terminologiji sicer "vechina med njimi meni", kar pa se vseeno razume, da ta ali ona kategorija zastopa neko stalishche. Ali pa nasprotno; mnenjske, stalishchne, preferenchne kategorije, kot na primer: "poslushalci popevk, resne glasbe, vremenskega porochila" in tako naprej, sestavljajo bolj moshki kot zhenske ali pa vech moshkih kot zhensk in tako naprej in venomer.

Ne glede na variacije v terminologiji je razumevanje pomena izjav vprashanih principialno analogno, to je razumevanje v smislu pripisanih pomenov izjav personificiranih kategorij.

Sploshneje opredeljena osnovna zgreshena domneva, ki je imanentna vprashalnishki metodi, se glasi: javno mnenje je seshtevek enoznachnih in enakovrednih individualnih mnenj. Uposhtevati ta ugovor pri takem empirichnem raziskovanju pomeni principialno nemozhnost seshtevanja individualnih podatkov in s tem nemozhnost take empirije v celoti.

Zhal pa obstajajo she banalnejshe tezhave, s katerimi se ubada empirichno raziskovanje te vrste. Imenujemo ga "izpopolnjevanje kar tako", na oko, naknadno friziranje odgovorov, podatkov - termin se uporablja v tej zvezi. Mozhnost "friziranja" imajo vsi udelezhenci empirichnega rituala od raziskovalcev, obdelovalcev (podatkov), anketarjev do anketirancev, she posebej pri merskem instrumentu, imenovanem barometer.

Vsekakor pa moramo imeti tudi nekaj razumevanja za take slabosti. Te so lahko tudi nachin izrazhanja odpora do vse pogostejshega in nadlezhnejshega sprashevanja, ki ob vechji natanchnosti prehaja v zaslishevanje.

Tako raziskovanje je po nashem mnenju nesmiselno. Je dovolj teoretskih in praktichnih, psiholoshkih ali socialno-psiholoshkih razlogov, da se ga ukine; ali pa naj se ukine vsaj kot modno in reducira na minimalno mero, saj so mozhna tudi drugachna empirichna raziskovanja.

Che povzamemo nekaj stalishch glede konkretne raziskave "Radio Koper 80", na katero se preliminarna analiza nanasha, veljajo pa tudi za druge empirichne raziskave take narave, bi se odlochili za tole:

- odmevnost na medij merimo tako nenatanchno, tako nereprezentativno, da se zastavlja vprashanje smiselnosti interpretacije empirichnih rezultatov (to je problem "pregrobega merila"),

- napake ali variacije, ki izvirajo iz metodologije in tehnik "friziranja" ali potvarjanja rezultatov so vechje, kot pa tiste variacije ali spremembe, ki izvirajo iz spreminjanja merjenega pojava samega,

- ne merimo le tistega, kar mislimo, da merimo (enoznachno opredeljeno komunikacijo: mnozhichni medij - recipient ali kontakt z medijem ali odmevnost na medijsko sporochilo ali obseg komunikacijskega polja in tako naprej), ampak v precejshnji meri tudi naklonjenost (lojalnost) poslushalcev do ustanove mnozhichnega medija.

Problematichno je variiranje delezhev (procentov), od raziskave do raziskave kot tudi znotraj iste raziskave.

Problematichno je prikazovanje zhe skoraj dosezhenega ideala 100% poslushanosti radia. Trenutno je kazal barometer 98,2% - poslushanosti. Za ilustracijo navajamo: "Zaradi boljshe preglednosti in neposredne primerljivosti (vprashanje "Katere programe Radia Ljubljana poslushate in kako pogosto?" je bilo v obeh anketah postavljeno v enaki obliki) smo vnesli delezhe poslushalcev oziroma neposlushalcev posameznih programov iz obeh anket v isto preglednico (maj 1979 in marec 1980). Na kratko lahko ugotovimo, da se je delezh poslushalcev (na sploshno) povechal, saj je letos 1,8% odgovorilo, da radia ne poslushajo (lani 4%) in le 0,2% je bilo takih, ki nikoli ne poslushajo programov Radia Ljubljana oziroma redkeje kot enkrat na teden (lani 1%). *3

S tem, kako blizu smo zastavljenemu idealu, kot tudi s postavljanjem rekordov z 92,4% odzivom *4 na "pol poshtno anketo" (kar bi lahko bil svetovni rekord, che ne bi zhe v radijskem barometru marca '80 dosegli rekorda z 94,8% odzivom *5), se ne gre postavljati. Oboje je namrech tako neverjetno, da je le indikator problematichnosti vzorchenja in preostalega metodoloshkega instrumentarija.

Podatki nas slepijo in ustvarjamo si lazhno sliko o sebi in o mochi medija (njegovi razshirjenosti).

Ko uvedemo dodatni merski instrument za merjenje istega pojava, odmevnost recipientov na radijski program, je ta hkrati kontrola zanesljivosti podatkov predhodnega instrumenta. Che te mozhnosti ne analiziramo, lahko ostanemo samozadovoljni s svojim raziskovalnim pochetjem, saj so si totali podatkov po obeh nachinih merjenja precej podobni. Po taki, cheprav le preliminarni analizi, pa bi se lahko nashe samozadovoljstvo skalilo. Kontrola enega merskega instrumenta z drugim dokazuje tolikshno nezanesljivost podatkov, s katerimi manipuliramo, da po nashem mnenju ne opravichuje stroshkov in naporov za pridobivanje takih podatkov.

Tako raziskovanje je razmetavanje sredstev in raziskovalnih energij. Prevech smo usmerjeni v mishljenje, ki se mu she zdi potratno zapravljanje "naravnih energij", ne pa tudi razmetavanje s chloveshko psihichno energijo, zapravljanje psihosocialnih energij.

Dokler raziskovanje ni le administriranje, ampak tudi reflektiranje lastnega postopka, obstajajo vprashanja, ki si jih raziskovalec mora postaviti ne glede na njihovo priljubljenost v instituciji.

Zachne se z banalnimi vprashanji, kot na primer:

- kakshna je resnost anketiranchevih odgovorov,
- kakshna je vestnost (sugestivnost - nesugestivnost) anketarjev,
- kakshni sta vestnost in odgovornost obdelovalcev podatkov, programerjev do vsakega zbranega podatka,
- kakshni so vestnost, intenca in doseg raziskovalcheve interpretacije podatkov.

Vse to so, posamichno vzeto, lahko malenkosti ali individualne slabosti, vendar ni tako. Te so sistematichne in oblikujejo celoto, ki po nashem mnenju problematizira smiselnost "raziskovalnega" dela.

Postavljanje (vech ali manj) daljnosezhnih hipotez, njihovo preverjanje, skratka celotna interpretacija in omenjene slabosti niso v smiselnem razmerju. Neresne podatke lahko le neresno interpretiramo.

 

Je to she raziskovanje?

Je avtor she raziskovalec ali je uradnik?

Kam nas vodijo interpretacije, v katere sami ne verjamemo?

Odgovor: ne le v funkcionalizem, kar je ustaljena obtozhba, ampak v "fikcionalizem". Kot raziskovalci delamo, kakor da bi bili raziskovalci, in nashe interpretacije so als ob interpretacije. (Als ob filozofija H. Weihingerja).

Che je resno raziskovanje usmerjeno v prodiranje ali je vsaj poskus prodiranja od pojava k bistvu, je napor tako degeneriranega raziskovanja usmerjen v zapiranje ochi pred dejstvi ali poskus prodiranja od pojava k fikciji.

Za konec naj povemo, da vse te slabosti po nashem mnenju niso rezultat neke osebne "pokvarjenosti" protagonistov empirichnega rituala, ampak rezultirajo kot zakonitost, ki se generira iz temeljne omejenosti metode same v dosegu spoznavanja in njene administrativne rutinizacije, podreditve interesom institucij ali kar institucionalizacije raziskovanja. *6

Vsaj skushali smo prikazati primer generiranja (degeneracije) tako imenovanega empirichnega raziskovanja. Za nekatere pa bo she potrebno, da povemo: ne mislimo, da je opisani problem le problem raziskave "Radio Koper 80" ali le tega raziskovalnega oddelka!

 
________
*1 En nachin merjenja je vprashalnik z vprashanji o pogostosti poslushanja radia in preferencah poslushalcev o programskih vsebinah oziroma zvrsteh vsebin. Drugi nachin merjenja je barometer, ki zaznamuje poslushanost dolochenih oddaj oziroma poslushanost radijskih programov v chasovni mrezhi.
*2 Delovna enota za raziskovanje programa in obchinstva pri RTV Ljubljana
*3 Breda Kostanjshek: Barometer poslushanja (radia) za teden od 28.3. do 3.4.1980, preliminarno porochilo, 4/80, SShP, RTV Ljubljana.
*4 isto tam
*5 "Vzorec in zajemanje podatkov" iz raziskave "Radio Koper 80": Stane Obranovich, Rajko Shushtarshich, Peter Ocepek, Breda Kostanjshek, raziskava SShP, sht. 6/80, RTV Ljubljana.
*6 Sistematichno pozitivno sankcioniranje ugodnih rezultatov in negativno sankcioniranje neugodnih s stalishcha institucije nujno rezultira v raziskovalni usmeritvi in metodi dela raziskovalne enote; kot pozitivne sankcije shtejemo ne samo sistem financhnega nagrajevanja, internih promocij, ampak tudi in predvsem neformalne sankcije, kot so konzultacije v ozhjem krogu (clandenstinih grup) pohvale itn. Kot negativne pa spregledovanje raziskovalnih rezultatov (ignoranca), nasprotovanja objavi, torej javnosti raziskovalnega dela.