Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

SAMO ZA PRIMER: RAZISKAVA NA SODISHCHU
(8)
 

Za institucionalno obdelavo mi je (po letu 1983) od institucij, ki so se hotele ukvarjati z mano, preostalo samo she sodishche Zduzhenega dela v Ljubljani in vechletna brezposelnost, oziroma brezplachna zaposlenost z raziskovanjem. Opisana je v knjigi Traktatu o svobodi, v poglavju Iz vrednotnih orientacij avtonomne propagande znanosti. V celoti je to opisano in dokumentirano v raziskavi Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti I. in II. Samo za primer: kako se je raziskavi godilo na sodishchu, kako je bila komunikacija med ukinjenim raziskovalcem in institucijami sploh she mogocha, pa sem izbral le aktualni povzetek iz sodnih spisov predlagatelja (mene) in odvetnika predlagatelja - Matevzha krivica, ki je hkrati zunanji sodelavec v omenjeni raziskavi.

Nadaljevanje in stopnjevanje konflikta v sodnem procesu, institucija Radiotelevizije ni opustila. (Nove obtozhbe, nepriznavanje izvedenskega mnenja - recenzije sodnega izvedenca dr. Slavka Splichala, poskus prekvalifikacije obtozhbe itn. itn.)

Pritozhba udelezhenca, odvetnika Mira Senice (7.7.1988) me je spravila ob zhivce, tako da zhe napisanega odgovora po nasvetu M.K. sploh nisem oddal sodishchu, ampak samo Odgovor na pritozhbo udelezhenca, Matevzha Krivica. (23.7.1988) To je bil edini primer abstinence v mogochi sodni komunikaciji. V dokumentih raziskave ima suhoparen naslov Odgovor na pritozhbo udelezhenca R.Sh. (15.7. 1988)

Po petih letih, treh mesecih in enem dnevu je bila moja Odisejada z Institucijo Radiotelevizijo Ljubljana iz naslova inkriminirane "Raziskave o raziskovanju" zakljuchena. Vrnjene so mi bile pravice z dela, to je placha za nazaj in delovno mesto raziskovalca.

Che komentiram razloge, brez katerih po mojem mnenju ne bi bilo mogoche dobiti tega procesa, oziroma, zakaj ga je bilo po mojem mnenju sploh mogoche dobiti, je razlogov gotovo vech, ki so sovpadali in sovplivali. Che bi manjkal samo eden od nashtetih, bi to ne bilo mogoche. Razlogi so:

- Nagla demokratizacija sistema koncem osemdesetih let ali gro-zech razpad totalitarnega sistema.

- Avtoriteta, reputacija pravnega zastopnika M.K. zlasti v boju proti trojnemu funkcionarju J.K.

- Napaka institucije Radiotelevizije Ljubljana, da je obtozhila, inkriminirala raziskavo, jo tretirala kot verbalni delikt ali disciplinski postopek. Brez te napake bi bila obramba v obliki akcijske raziskave nemogocha.

- Javnost delovanja, to je obchasno publiciranje problema ukinjanja znanosti, njene avtonomije.

Vendar, vse to so sistemski razlogi in chlovek se nehote vprasha, kje pa so tisti drugi, chloveshki? Ker vse, kar je umno zamishljeno v akcijski raziskavi in strategiji boja z institucijami, odpove, che se zlomi chlovek. To pa je vendar glavni namen procesov sistema. Zlomiti chloveka, ker ogrozha red sistema.

No, ti razlogi pa so individualni, osebni, odvisni so od posameznika, njihova tezha in lahkotnost je individuu neocenljiva. Vendar ve, da bi se brez njih zlomil kot chlovek. Tezhko jih je navesti, ker ti razlogi spadajo v chisto drug tip literature. Tu jih bom skushal le naznachiti, ker se ti razlogi dogajajo nesistematichno, ni jih mogoche predvideti, ni jih mogoche povezati v nek urejen red. To so chudezhi, rechemo jim tudi nakljuchja.

Tako je nekega dne zgolj nakljuchno prishla v roke Alenke Goljevshchek ta nesrechna inkriminirana Raziskava o raziskovanju. In prevzela jo je ravno dovolj, da je njeno tematiko vkljuchila v svojo igro "Otrok, druzhina, druzhba ali Lepa Vida 1987". Naj povzamem odlomek iz gledalishkega lista Mestnega gledalishcha ljubljanskega (pero Toneta Partljicha):

"Gre namrech za: ...- satirichno kritiko necivilne orwellovske druzhbe institucij, zapisnikov, zavodov, ideologij...

Goljevshchkova je svojo dramo posvetila "soavtorjem" Rajku Shushtarshichu, Matjazhu Hanzhku, Ivanu Cankarju in Otonu Zupanchichu. Ta chudna druzhba ima z njeno igro "resnichno" in "literarno" zvezo. Resnichni dogodki (z "neko" javno tribuno na temo Otrok, druzhina, druzhba, in z usodo "nekega" raziskovanja) seveda niso odlochilnega pomena, da bi zanje iskali "kljuch" v drami. Omenjamo jih predvsem zaradi tega, ker se chloveku zdi, da so ti "pretirani" poudarki nashe avtorice lahko le plod kritichne fantazije, a so zhal "samo" chista resnica. Ivan Cankar in Oton Zhupanchich pa sta v drami citirana. (V esejistichni in polemichni obliki bi lahko problem glavnega junaka Jurija Vankota, ki je v sporu z zavodom LVTR, nashli tudi v 50. in 51. shtevilki Nove revije spod peresa nashe ugledne novinarke in publicistke.)"

(Op. R.Sh. Gre namrech za: Alenko Puhar, njen objavljeni "Prispevek k raziskavi o raziskovanju, RTVL 1967 - 1984", ki pa je nastal za raziskavo "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti", ISU 1986. Alenka Puhar in Matevzh Krivic sta bila namrech prostovoljna in neplachana sodelavca R.Sh. v tej raziskavi. Njen prispevek opisuje usodo nekega raziskovalca na RTVL - Egona Tomca in analognost institucionalnih postopkov v operacijskem postopku tumorjev institucij, to je, s spontaniteto in individualnostjo okuzhenih osebkov. Napisan pa je bil zhe novembra 1984.)

Matjazh Hanzhek pa je bil prvi med sociologi, ki si je drznil napisati recenzijo te inkriminirane raziskave.

Pa tudi ukinjena raziskovalca na slovenskih sindikatih Lidija Mohar in Tine Jezh sta moja prijatelja.

To sluchajno povezovanje venomer enih in istih oseb pa je le malo chudno, she tajni policiji sistema je nedoumljivo.

Kot vidite, je tu vedno she neka druga igra, zgolj sluchajno povezhe posameznike neke dolochene zvrsti, osebe z neko dolocheno sistemsko "napako", le da mi tej sluchajnosti rechemo usoda in napaki individualnost. Vendar samo to nenavadno, nedoumljivo, dasi bezhno povezovanje je tisto, ki ga sistem ne more pouzhiti in zato posameznik lahko prezhivi sistem.

__________
* Opomba avtorja: Gre namrech za: Alenko Puhar, njen objavljeni "Prispevek k raziskavi o raziskovanju, RTVL 1967 1984", ki pa je nastal za raziskavo "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti", ISU 1986. Alenka Puhar in Matevzh Krivic sta bila namrech prostovoljna in neplachana sodelavca R.Sh. v tej raziskavi. Njen prispevek opisuje usodo nekega raziskovalca na RTVL Egona Tomca in analognost institucionalnih postopkov v operacijskem postopku tumorjev institucij, to je, s spontaniteto in individualnostjo okuzhenih osebkov. Napisan pa je bil zhe novembra 1984.)

 

 

She danes pa je puchna in aktualna tale obramba krshiteljev ugleda mogochne institucije medija (povzemam tochko 7. iz spisa Matevzha Krivica)

SODISHCHE ZDRUZHENEGA DELA V LJUBLJANI
Ljubljana, Resljeva 14
PREDLAGATELJ: Rajko Shushtarshich, Prazhakova 13, Ljubljana, ki ga zastopa Matevzh Krivic, Sp. Pirniche 24, Medvode
UDELEZHENEC: Radiotelevizija Ljubljana, DSSS, Moshe Pijadejeva 10, ki jo zastopa odvetnik Miro Senica, Trubarjeva 26, Ljubljana

 

ODGOVOR NA VLOGO UDELEZHENCA

Krshitev ugleda RTV Ljubljana

Nashe pravo ne shchiti ugleda nobene institucije niti posameznika pred resno kritiko, celo che je ta kritika neutemeljena le pred zhalitvami in obrekovanji (t.j. neresnichnimi ochitki). Zato je o krshitvi ugleda RTV kot krshitvi delovnih dolzhnosti mogoche govoriti kvechjemu v zvezi z vprashanjem neresnichnih trditev o RTV, ne pa mimo tega. To vprashanje pa je bilo zhe obravnavano pod tochko 5.

Kljub temu ni mogoche molche mimo trditve v vlogi udelezhenca, da "ni v navadi, da individualni poslovodni organ obrazlaga izven svoje OZD smiselnost in potrebnost reorganizacijskih procesov, speljanih po samoupravni poti". Ta trditev bi zhe v zvezi z "navadno" OZD izrazhala nesprejemljivo pojmovanje, da so dogajanja znotraj OZD le stvar nje same in da se javnosti nich ne tichejo. She toliko bolj je taka trdtiev nesprejemljiva, che se nanasha na RTV kot organizacijo, katere dejavnost je izrazito shirshega druzhbenega pomena in she dvakrat bolj, che je znotraj take organizacije prishlo do ukinitve raziskovalne enote, poprej vpisane v razvid raziskovalnih organizacij pri Raziskovalni skupnosti Slovenije.

Tudi ne drzhi povsem trditev v vlogi udelezhenca, da na reorganizacijo v DSSS RTV ni imela nikakrshnih pripomb RK SZDl 26. 10. 1984 je bilo npr. recheno, da "ni mogoche tolerirati ukinitve raziskovanje" na RTV.

O dokazni vrednosti pisma Lada Poharja (priloga VIII) pa najbrzh dovolj pove zhe dejstvo, da je navedbe v tem pismu, kolikor se nanashajo nanj, dr. Slavko Splichal v celoti demantiral v svojem pismu tov. Vipotniku z dne 10.20. 1984 (glej Vrednostne orientacije avtonomne propagande znanosti, ISU, Ljubljana 1986, str. 136). Prilagam kopijo tega pisma.

Prilagam tudi kopije pisem predsednika Jugoslovanskega zdruzhenja za sociologijo Nika Tosha, predsednika Slovenskega socioloshkega druzhtva Ivana Svetlika in predsednika znanstvenega sveta Instituta za sociologijo Slavoja Zhizhka, ki vsi v imenu svojih institucij protestirajo proti ukinitvi raziskovalne enote v RTV Ljubljana.

Zaslishevanje prich po mojem mnenju ni potrebno. Che bi udelezhenec vztrajal pri zaslishanju priche Vide Shrot, pa predlagam, naj sodishche, che noche iz ustnega prichevanja dobiti enostranske slike, zaslishi kot priche she raziskovalce na RTV Zlatka Naglicha, Staneta Obranovicha, Petra Ocepka in Branka Shibala (RTV Ljubljana, Moshe Pijadejeva 10).

Po pooblastilu predlagatelja

Matevzh Krivic
Ljubljana, 3. 4. 1988