Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

PROGRAMSKEMU SVETU RTVS V

 

Personalna legitimiteta v malem
ali
Vrednotni sistem enega
 

Predvsem skusham v tem prispevku predstaviti nekaj sploshnega iz teoretskih raziskav vrednotnih sistemov, vrednotnih orientacij. Vendar to sploshno je uporabno, tako menim, tudi pri mogochi razlagi problema, ki je tako aktualen, da ga ni mogoche ne videti. To je problem "Personalne legitimitete v razvedrilnem programu RTVS". Brez dlake na jeziku pa bi temu problemu lahko rekli "Trefaltov razvedrilni program (za Slovenke in Slovence)" ali pa "Trefaltova razvedrilna redakcija RTVS" ali kar "Trefaltova televizija", z eno besedo pa "trefaltizem".

Gotovo mislite, da je to pretiravanje ali vsaj grdo obrekovanje, pa ni, je le zhelezna logika vrednot, vrednotnih sistemov, ki delujejo analogno, tako v velikih sistemih kot v manjshih institucijah. V nashem primeru je zharishche problema v redakciji razvedrilnega programa institucije RTVS. V tem eklatantnem primeru vrednotni sistem enega (generiranje personalne legitimitete v malem) neverjetno spominja na tisto veliko in mogochno posvojitev drzhave - sistema, in jo nekdanji Jugoslovani tako dobro poznamo. Ni pomembno, da gre v nashem primeru za prisvojitev le neke redakcije in posvajanje institucije televizije, pomembno je, da se to dogaja na analogen nachin. Sicer pa to trditev presodite sami.

Naj svoje bralce zopet uvedem v problem z neko literarno prispodobo.

Ko odpiram vrata nashe pisarne - bivshe kopalnice na RTVS, je na nasprotni strani hodnika vrsta veselih pisarn, na vratih jim pishe Razvedrilni program, potem spodaj imena oddaj in imena njih, ki so ustvarjalci razvedrilnega programa RTVS.

Ko grem po hodniku, srechujem vesele ljudi. Res, posebni ljudje so ti zabavniki, tvorci razvedrilnega programa, vsak je nekaj posebnega, je individualnost zase.

Eden med njimi pa je vendarle bil nekoliko drugachen, bolj resen, zapet, bolj premishljen, sistematichen. Tako se mi zdi, da se je razlikoval od drugih predsem po nechem: On je ves chas vedel, kaj hoche. Celo sprijateljila sva se, v hudih chasih spremembe sistema, pa lastninjenja televizije in predvsem grozeche reorganizacije. Pa ne mislim sedaj obnoviti celotne zgodbe nashega sindikalnega prizadevanja, naj zgodbo koncham tako, da je On postal urednik Razvedrilnega programa RTVS, kdo drug bi she lahko?

A danes se mi zdi, da se je tu vizavi vse spremenilo, pochasi, sprva skoraj neopazno, potem pa vedno bolj vidno sistematichno in she preden smo se dobro zavedli, kaj se dogaja, je bilo gotovo dejstvo. Tej sistematiki danes odkrito rechem trefaltizem. On je postal kralj slovenske estrade. A spremenilo se je vzdushje v razvedrilnem programu in to vzdushje je pomembno, najpomembnejshe od vsega, kar bi zhelel opisati v tej prispodobi, pa ga vseeno ne zmorem opisati, ne da bi zapadel v trivialnost. Povem naj samo to, da so bolj resni, zabavniki vizavi nas, bolj turobni, zamorjeni, z obchutenjem gotovosti vem, da se v takem vzdushju tezhko rojeva razvedrilni program. Pa neprestano hodijo sprashevat v pisarno vizavi, kakshen rezultat so desegli v zadji anketi. Sprashujem se, koliko sem doprinesel k temu spremenjenemu vzdushju z najinim sindikalnim druzhenjem in koliko je vplivala nesrechna okolishchina, da so jim v bivsho kopalnico vselili raziskovalni oddelek SRP, in koliko je bil to zhelezni scenarij, ki se odvije iz dolochene kombinacije vrednot, vrednotnih orientacij? Slednjemu bom posvetil ta premislek.

Skushal bom izpostaviti splet lastnosti in vrednot, hipotetichno seveda, kot da bi delal osnutek scenarija za neko (katerokoli) osebo neke zgodbe. Vasha naloga je samo to, da presodite, che vas opis spominja na pojav, ki mu rechemo vrednotni sistem enega ali nastajanje personalne legitimitete.

Najprej je tu vrednota delo, nesporno je delaven. Potem je tu vrednota zasluzhek - denar, v kombinaciji ju izrazha reklo "kdor dela, naj tudi zasluzhi". Meni, da je mogoche kupiti in prodati karkoli, le dovolj spreten morash biti, da le pravilno trzhish, koruptnost in koruptibilnost sta le sredstvi modernega poslovanja. Kot vsem hierarhom, mu nista zanemarjivi moch in avtoritarnost, a v nashem primeru sta prishli bolj do izraza shele postopno, to se razume, ker sistematichnost je njegova nesporna lastnost. Rad posezhe po sankcijah, tako pozitivnih kot negativnih.

Do tu ni nich posebnega in moram se strinjati z vami, ker vse to bi lahko pripisali mnogim.

Morda nekoliko posebna znachilnost je njegovo izredno samozaupanje vase, lahko bi rekli, da celo pretirano, potem je tu she gotovost v presojanju kvalitete na svojem podrochju, "on ve, kdo kaj pomeni v svetu estrade, to ima v malem prstu". Osebni okus ima zelo izostren, tako zelo je preprichan v svoj osebni okus, da ta postaja institucionalna norma (zaveza za druge). Ustvarjalnosti drugih (to je podrejenih) ne mara, meni, da ustvarjalcev v njegovi okolici ni in pa, da jih je mogoche proizvesti - sproducirati. Da je nesrecha she vechja, meni, da je izjemen ustvarjalec, najbolj se zanese na proizvode, ki jih ustvari sam.

Izjemno visoko postavljena vrednota zanj je druzhina, morda prevech. Ni se mogel upreti, da bi ne bila tudi njegova druzhina delezhna tega, kar je prinesel nov polozhaj. Tudi to je lepo in chloveshko, a nevarna cher je to, ker skupaj z drugimi vrednotami prezheta dozhivi ta vrednota nevidno premeno v nepotizem, chez chas tega ni mogoche vech prezreti. In kaj bi hotel s tem osnutkom lastnosti, vrednot? Hotel bi pokazati, da taka kombinacija lastnosti skoraj zagotovo vodi v obchutek velichanja enega samega chloveka, chlovek schasoma meni, da je mali bog, vrednotni sistem enega je le neizogiben rezultat. Vprashanje je le, kaj o tem rechejo drugi?

Ta literarni opis je seveda skrajno poenostavljen, bolj kislo zabaven kot resen, ne jemljite ga resno, je samo uvod za sprostitev v resnejshi tekst.

 

 

Priloga: samo za tiste, ki jih problem res resnichno zanima

 

Sedaj pa nekaj sploshnega in resnega o kljuchnih vrednotnih orientacijah, ki se pojavljajo v tej nesrechni zgodbi o personalni legitimiteti. (36)

 

O vrednoti delo

Vrednota delo je ena najbolj manipuliranih in manipulabilnih vrednot, pripravna je za utemeljevanje chesarkoli, she posebej pogosto pa se jo uporablja v vrednotnem sistemu institucionalne strukture. Lahko bi rekli, da je delo vrednota, ki je izredno manipulabilna, ki je tako cenjena, ideologom ljuba, pogosto uporabljana in zlorabljana, skratka, da je vrednota, ki naravnost kliche po manipulaciji.

Preden preidem na opis njene nivojske strukture, bom skushal ilustrirati njene posebnosti, a res le nekoliko, ker so v njenih modalnostih in variacijah neizchrpne. Vrednota delo - nedelo ima med vrednotami, ki utemeljujejo obstojechi red sistema, njegovo institucionalno hierarhijo, prav posebno mesto tudi po tem, da je nepogreshljiva v vseh sistemih sveta kot deklarirana, oziroma deklarativna vrednota. V njej je izpostavljen skrivnostni pomen vrednote, ki osvobaja chloveka. She nedavno tega nam je bila znana v inkarnaciji "Arbeit macht frei". Pa se kljub temu, da jo je ena najmochnejshih propagand sveta izobesila na slavoloke smrti, ni prav nich izrabila, to je, prav nich ni izgubila na svoji aktualnosti, uporabnosti (dasi vemo, da se vrednote z deklariranjem obrabijo). Delovnih taborishch, v katerih prisilno delo osvobaja, prevzgaja, chloveka socializira, tudi danes ne manjka. Obsodba na prisilno delo je priljubljena nagrada za izkazano nelojalnost sistemu in sledi ji preselitev inkriminiranega individua v vzvrnjeni del institucionalne piramide (hierarhije), vse zato, da ne bi vech kazil njene svetlejshe, bolj osvetljene nadgradnje. V shirshem pomenu pa je vsako delo, ki ga opravlja individuum z nejevoljo, odporom, prikrito prisilo (pa naj je ta materialne ali nematerialne narave), vse prej kot njegovo osvobajanje.

Zakaj je delo lahko tako atraktivna vrednota? Delo je sinonim za chlovekovo aktivnost, ki je sama po sebi neutralna in je agens, ki naravnost kliche po usmeritvi, po vrednotni orientaciji. Tako da delo vedno pomeni nekaj, kar je opredeljeno in vrednotno usmerjeno shele skupaj z nekim pomenskim dodatkom, ki je navadno neekspliciran, a ga je mogoche iz konteksta (sooznake) razbrati, deshifrirati ali vsaj slutiti. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih nastopa najpogosteje v tehle zvezah: urejeno delo, vodilno, vodstveno, upravljalsko, pa umsko ali fizichno delo, merljivo, rutinsko in avtomatizirano delo, za razliko od avtomatskega dela robotov, nadalje kot disciplinirano delo (v tej modalnosti zagotovo poudarja izostritev reda in utrditev hierarhije obstojechega), tako brez konca naprej in vedno bolj zabrisujoch svoje amorfno bistvo v vedno daljshih sestavljenkah nashega novogovora, ki pa jih ne bom nashteval. Tako mi ne preostane nich drugega, kot da she sam dodam nekaj daljshih, a ilustrativnih opisov dela:

- delo je vitalna sila hierarhije, njena dinamika, ki jo je z dejansko vrednotno orientacijo treba shele napolniti, ker samo delo kot tako ne more biti vrednota (!);

- delo samo ne osvobaja. Da bi osvobajalo, ga je treba dvigniti na nivo spontanitete, povezati z ustvarjalnostjo ali kar s svobodo samo, kar pa je v institucionaliziranem delu skozi vso chloveshko zgodovino prej izjema kot pravilo (v tem primeru je opis nekoliko daljshi, ker pri tem oskrunjenju dela prichakujem najvech zgrazhanja);

- delo je razdeljeno, razstavljeno delo ("druzhbena delitev dela" je v resnici najprej delitev vrednotnih orientacij in sledi ji njihova institucionalizacija).

V neki nam dobro znani opredelitvi je delo razdeljeno na produktivno in neproduktivno delo in s tem so bile tako opredeljene cele dejavnosti druzhbe, po nashe subsistemi, v tiste, ki proizvajajo in tiste, ki participirajo oziroma parazitirajo v sistemu. Nadalje so nam she v zhivem spominu aktualne delitve dela v politichno in apolitichno delo, she bolj pa konsekvence te delitve dela.

Najbolj pa so nam znane delitve dela na: politichno, ekonomsko ali gospodarsko, pa obredno, znanstveno izobrazhevalno, socialno, kulturno delo in tako naprej; vendar o tem nekoliko kasneje.

Skratka delo je operacionalizator institucionalne stukture sistema na vertikalni in horizontalni ravni oziroma osi hierarhichne piramide, vendar mora biti vrednotno orientirano z nekim pomenskim dodatkom. Tam nekje, kjer se piramida prelamlja, pa so manjvredna dela, zanichevana dela, neugledna dela, vse tja do zlochinskih, protisistemskih del, ki imajo nekoliko modificiran sooznachevalec; ta dela se preimenujejo v delovanja, samo zato, da ne bi umazala chistosti dela kot vrednote. In che she sedaj vztrajate na tem, da so vsa dela enakovredna, enako cenjena in enako sposhtovana, potem trdite, da hierarhije v sistemu ni in da vrednotni sistem kot aspekt zavestnega reflektiranja dejstev (vrednot) ne obstaja. Ta trditev me mochno spominja na deklarirane vrednotne sisteme, ki v osnovi trde, zatrjujejo, da druzhba ni ali ne bo ali ne sme biti razslojena, sistem pa ne hierarhiziran. S tem trde, da ni vrednotnega sistema socialne stratifikacije, da ni vrednotnega sistema institucionalne hierarhije, je le fikcija druzhboslovcev, sistemologov. In potem bi zhe zaradi doslednosti morali trditi, da ne obstaja "izkorishchevalsko delo", niti izkorishchano delo in da dela sploh ni mogoche izkoristiti niti kot simbol vrednote niti kot dejavnost chloveka.

Bili pa bi krivichni do vrednote delo, che ne bi posebej poudarili njegove svetlejshe povezave z vrednotami, kot so:

- ustvarjalno delo, inventivno delo, samoiniciativno delo;

- svobodno delo, kot je to svobodno delo svobodnih umetnikov in drugih svobodnih poklicev, pa samostojno delo samostojnih kmetov, obrtnikov in podobna dela spodobnih samoutemeljujochih poklicev.

Dasi te vrste dela ne enachim z ustvarjalnostjo ali svobodo samo, so to she vedno institucionalizirane dejavnosti vlog in institucionalnih vrednotnih orientacij, vendar za sistem ochitno she niso dovolj institucionalizirane. Vidno jih krchi po obsegu in shtevilu, skratka, zelo si prizadeva za njihovo enakopravno vkljuchitev v "zdruzheno delo", to je, da jih institucionalizira vedno bolj in bolje.

Chisto drugache pa je na deklarativnem nivoju. V deklarativnem prizadevanju jih sistem visoko povzdigne, a vseeno prav nich ne pomaga, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu te orientacije dela ne morejo prav zazhiveti kljub propagiranju, ker so nasprotne: redu, urejenosti, discipliniranosti, kontroli, vodljivosti, usmerljivosti, ker s svojo samoorientacijo, spontaniteto in relativno svobodo rushijo obstojecho hierarhijo. Z njihovo doinstitucionalizacijo pa te vrste vrednotenja dela izgube svojo vitalno moch, ki je bila ravno v ustvarjalnosti, samodeterminaciji, samostojnosti, svobodi. Skratka, njihova vitalna moch je ravno v vrednotni soorientaciji z obchimi vrednotami, za katere pa vemo, da imajo to znachilnost, da se ne dajo institucionalizirati, omejiti, definirati, ker, ko to storimo, niso vech obche vrednote.

 

O hierarhiji

Zakaj imajo vrednote institucionalne legitimitete svoj evaluacijski predznak (so pozitivne ali negativne) po svoji relaciji do temeljne vrednote "hierarhija je" ali do njenih modalitet, medtem ko sama hierarhija kot chista utemeljitev vertikalne strukture sistema nima vrednotne evaluacije po drugih vrednotah?

Chista vrednotna relacija je: hierarhe - anarhe ali hierarhija - anarh(e)ija. V aktualni modaliteti antihierarhija in anarhija je chisti vrednotni relaciji zhe dodana heteronomna institucionalna evaluacija in sicer: hierarhija je (+) pozitivna vrednota in anarhija je (-) negativna vrednota, tako v socialno veljavnem vrednotnem sistemu institucij. Zhe omenjeni preprostejshi odgovor na to vprashanje je, da je to zato tako, ker institucionaliziranih nehierarhichnih vrednotnih sistemov sploh ni, niso nam znani. In to dejstvo je tako ochitno samo pri tej vrednoti in mnogo manj pri katerikoli njenih modalitet. Malo kompeksnejshi odgovor pa je ta: Chista hierarhija je nevtralna vrednotna relacija, ki se z institucionalnimi vrednotami shele napolni, natanchneje recheno, jih strukturira, hierarhizira po vertikalni osi hierarhije. S tem pa jim daje tudi evaluacijski predznak vrednot in nevrednot in s tem se sama institucionalizira. Nehierarhizirane bi bile vrednote institucionalne legitimitete enakovredne med seboj in o vrednotnem sistemu bi sploh ne mogli govoriti, nobene osnove za strukturiranje in sistematiziranje ne bi bilo.

Nobene druge mozhnosti ne vidim za reshitev protislovja (antinomije) med socialno veljavno vrednoto "hierarhija je" in deklarirano vrednoto "hierarhija naj bo", mora biti (!), kot to:

V deklarativnem vrednotnem sistemu ima hierarhija nasprotno (obrnjeno) vrednotno evaluacijo, kot jo ima v socialno veljavnem sistemu vrednot. Tu je razlog razkola, antinomije vrednot deklariranega in dejanskega vrednotnega utemeljevanja, le ta je pri nekaterih vrednotah bolj, pri drugih manj, ochitna. Posameznik pa sam do hierarhije lahko zavzame poljubno opredelitev, a temeljna je neizogibna, ker "hierarhija je" in nanj deluje, ga usmerja.

Povsem drugo vprashanje pa je, katere vrednote so hierarhizirane v vrh vrednotne strukture oziroma, kako so hierarhizirane?

In na to mislimo, ko govorimo, da nobena hierarhija vrednot ni vechna in da ima vsak posameznik svojski vrednotni sistem. Deklarirani, socialno dejansko veljavni in svoj lastni (osebni) vrednotni sistem individuum reflektira kot tri razlichne medsebojno mochno razlikujoche se, dejansko pa nasprotujoche si nachine strukturiranja vrednot. Njihovo nezdruzhljivost povechuje ali zmanjshuje s svojo lastno vrednotno orientacijo, s svojskim dojemanjem vrednot kot dejstev zavesti in ne le simbolov, istih besed, ki imajo tako razlikujoch se pomen.

Modalitete vrednote hierarhija, kot so: druzhbeni red, institucionalna ureditev ali pa v nesestavljenih oznakah, kot: urejenost, organiziranost, vodenost in tako naprej, ter v modalnostih, ki operacionalizirajo tip hierarhije, kot so to: centralizem, totalitarizem, integralizem, hegemonija, imajo tako ochitni skupni imenovalec vrednot hierarhijo, da brez nje ne opredeljujejo nichesar. Natanchneje recheno, te vrednote lahko v deklariranih vrednotnih sistemih hierarhijo idealizirajo ali jo celo morajo idealizirati, vendar v socialno veljavnih vrednotnih sistemih, tistih, ki regulirajo dejanske orientacije, je poudarjanje "naj-vrednot" (vrednot, ki naj bi bile regulativi; vrednot, ki naj shele bodo vrednote), samo potrditev "tu-vrednot", (vrednot, ki so dejansko aktualne).

Vrednota hierarhija ima negativno konotacijo samo zaradi deviacij (izkrivljanja) veljavnih vrednot konkretnih hierarhij (hierarhichnih struktur). Drugache recheno, zaradi socialno veljavne hierarhizacije predominantnih vrednot hierarhija deviira. Najrazvidnejshi primer deviacije legitimitete institucij je v premeni (modifikaciji) hierarhizacije vrednot v njihovo personalno konotacijo, to je deviacija institucionalne legitimitete v (nam dobro znano) personalno legitimiteto institucij.

 

O personalni legitimiteti institucij

Tudi "institucionalna hierarhija" kot idealna struktura in katerakoli konkretna hierarhija sta nekaj povsem razlichnega. Da s slednjimi nekaj ni v redu, da v njih ni skladja in ni skladja niti s funkcionalno hierarhijo, se nam kazhe zhe v tem, da obche vrednote v konkretnih vrednotnih sistemih delujejo praviloma kot naivna percepcija vrednot institucionalne strukture. To pa ni le estetski problem urejenosti hierarhije vrednot, ampak zhivljenjski problem vrednotne orientacije vsakega individua. Individuum, orientiran v realizacijo obchih (obchechloveshkih) vrednot, vsaj zelo slabo prosperira v institucionalni hierarhiji, che se mu ne godi kaj hujshega. Njegov socialni vzpon je odvisen od prilagajanja svojih vrednot neki konkretni modifikaciji institucionalnih vrednot, ki ni nikoli jasno eksplicirana. To, da med razlichnimi nivoji vrednotnega sistema ni skladja, lahko vodi posameznika, ki bi si prizadeval vskladiti nevskladljivo, samo do "shizofrenega" razpada njegovega vrednotnega sistema, orientacije ali pa v skrajni vrednotni relativizem. Zopet je to en vidik drame njegovega razchlovechenja, izvirajoche iz soochenja s konfliktnostjo institucionalnih vrednot, ker posameznik skladja ne more vzpostaviti, lahko le reflektira to neskladje, da tako utemelji smisel svoje lastne institucionalizacije.

Problem pa je treba videti tudi z druge strani. Ko se delni chlovek zave sterilnosti, sivine in hkrati neverjetne uchinkovitosti in premochi institucionalne legitimitete nad njim, njegovim smislom bivanja, hoche dati in dodati tej mochi svoj lastni doprinos, vsaj delchek svoje lastne chlovechnosti. To obchutenje in z njim prizadevanje je posebej mochno ob njegovi iniciaciji, ko prvich zasede vlogo v instituciji in se vsakich ponovi, ko se mu le dozdeva, da je zasedel eno kljuchnih vlog v institucionalni hierarhiji. Trudi se, da bi vnesel vanjo nekaj chlovechnosti, domachnosti, svojskosti, v okviru svojih zmozhnosti seveda, ki pa so odvisne predvsem od njegove pozicije v hierarhiji vlog. Rezultat tega prizadevanja je personalna legitimiteta institucij. (So pa posamezniki, res redki in samo v nekaterih obdobjih razpada sistemov, ki dajo svoj osebni pechat vrednotni orientaciji sistema, ki ji rechemo: personalna legitimiteta sistema ali vrednotni sistem enega.)

Na nivoju vrednot bi rekli, da institucionalizirane vrednote v tezhnji, da bi se priblizhale obchim in polnim vrednotam, v sistemu, ki jih definira, she bolj deviirajo. Drugache povedano, personalna legitimiteta je osebno modificiranje vrednotne utemeljitve vloge, ki je po instituciji brezosebna. Nadalje je osebno modificiranje legitimitete institucije, vrednotne orientacije subsistema in na koncu, in to je najbolj razvidno, modificiranje vrednotne utemeljitve in regulacije sistema kot celote. Relativno chiste institucionalne vrednote, kot: lojalnost, nadrejenost, razvoj, se obarvajo s prilivom osebnega (vrednotenja), s pechatom osebnosti. Vedno bolj jih zamenjujejo vrednote, kot so: avtoritarnost, posesivnost, uzurpacija, slavohlepnost. Skratka, manipulabilnost vrednot se izrazi v polnem zamahu. Pa tudi vrednota lojanost, na primer, vedno bolj pomeni pripadanje in vdanost nekomu in ne vech vlogi, instituciji, sistemu. Lojalnost je vedno bolj osebna in vedno manj institucionalna (inpersonalna) vrednota, enako velja za vse druge institucionalne vrednote. Kadar pa taka preobrazba institucionalnih vrednot ni povsem razvidna, se aktualizira kot na primer vdanost "za nekaj" in ne (odkrito) "nekomu" ali pa kot zavzemanje za neke "skupne cilje", se na koncu izkazhe, da so ti za neke bolj skupni kot za druge, da je ta "nekaj" bolj od nekaterih kot od drugih. Vrednotna relacija avtoritarnost - neavtoritarnost je lahko zgolj modificirana preobrazba relativno chiste institucionalne vrednote nadrejenost - podrejenost. Personalna legitimiteta je stopnjevano prevrednotenje in razvrednotenje tako legitimitete kot legitimnosti hierarhije institucij, njihovega inpersonalnega, funkcionalnega vrednotnega sistema.

Pomembna je she osvetlitev nivojske identifikacije individua. Tu so razlike v identifikaciji in personalizaciji posameznikov glede njihove pozicije v hierarhiji ochitne. Vrhovne vloge se zelo lahko identificirajo s celotno legitimiteto (odgovarjajocho vrednotno strukturo), se pravi, nosilci vrhovne vloge v relativno avtonomnih institucijah se identificirajo s celotno institucijo, institucije se polaste, kot da bi bila ta njihova domena. V tem nekoliko poenostavljenem opisu je osnova, lahko bi rekli pravilo osebne modifikacije vrednotnega utemeljevanja konkretnih institucij. Pogosto pa se motimo, ko jo pripisujemo sami hierarhiji. Naj ponovim: hierarhichnost (hierarhe - anarhe) je temeljni princip institucionalizacije, nehierarhichnih institucij ni. Ukinitev te temeljne vrednotne relacije ni mozhna, ker bi pomenila ukinitev kakrshnekoli vrednotne utemeljitve institucij in s tem samih institucij. Ne more pa nobena institucija ukiniti svoje vrednotne utemeljitve, to se kratkomalo ne da niti zamisliti. Kadarkoli in kjerkoli pa je mogocha ukinitev personalne legitimitete institucij, le odgovarjajajocha institucionalna moch je za to potrebna. Zhal pa pomeni ukinitev personalne legitimitete le njeno modifikacijo v drugo ali vech drugih manj bleshchechih personificiranih vrednotnih sistemov. Izredne vloge ali izredno pomembne institucije, na primer "institucije posebnega druzhbenega pomena", utemeljujejo svoj pomen, svojo kljuchnost, enkratnost, nepogreshljivost, neminljivost in nespremenljivost vse tja do suprasistema. Tu ne shteje vech pomembnost vloge za sistem, ampak pomembnost osebe za chloveshtvo. Pa tudi tu se vrednotno utemeljevanje personalne legitimitete ne ustavi, ampak ga presega v transcendentalno utemeljitev. Personalna legitimiteta se transformira v karizmatichno legitimiteto.

 

Shematsko bi deviacijo vrednotnega sistema institucij v personalno legitimiteto opisal takole:

Najprej je tu stopnja mochne identifikacije individua z vlogo. Ta se v celoti, a nereflektirano vzhivi v institucionalno vlogo, to nam ni tezhko videti, nekoliko tezhje vidimo prezhemanje individualne vrednotne orientacije z institucionalno legitimiteto, ker je to stapljanje postopno, manj razvidno, ko se obelodani je premena zhe dejstvo.

Sledi personifikacija vloge, kar pomeni polastitev vloge, ko se individuum ne more vech lochiti od vloge. Postaja nezamenljiv, njegova osebna vrednotna orientacija je v vrednotnem sistemu institucije odlochujocha.

Personalna legitimiteta je vidna preobrazba legitimitete institucij z osebnim vrednotnim sistemom, ki je institucionaliziran. V njem ni obchih vrednot, che so, se nujno institucionalizirajo, potem niso vech obche in niso vech neposredna dejstva nashe zavesti, ampak so posredna in posredovana dejstva. Stopnja institucionalne identifikacije posameznika z legitimiteto institucije soupada z vishino njegove hierarhichne pozicije. Mozhnost modificiranja legitimitete institucij je socialno pomembna le na kljuchnih pozicijah v hierarhiji. Realizira pa je ne, niti premochna identifikacija mogochnih posameznikov niti njihova moch in zmozhnost uzurpacije vrednotnega utemeljevanja, ampak shele sochasna preobrazba in soglasje celotne hierarhije, njena lojalnost je naravnost naravnana k temu. Tu je vrednota lojalnost kot narocheni katalizator preobrazbe: ne da bi se kaj dosti sama spreminjala, jo neverjetno pospeshuje. Vrednota lojalnost se modificira le toliko, da postane sedaj "chista" lojalnost do osebe, hierarha, voditelja, vodje in ne vech lojalnost do vloge, polozhaja, ki ga le-ta (vech ali manj zachasno) zaseda. To pa je pravzaprav tista klima, v kateri se lojalnost najlazhje izrazi, rekli bi, sedaj shele dobi svojo polno veljavo, identiteto.

Zhelim poudariti, da je to lochevanje zgolj shematsko, dejansko se prevrednotenje vrednot dogaja sochasno, brez nekega reda, sistema, zaporedja, pogosto nenadno, iracionalno, vendar tako, kot se to dogaja, ni mogoche shematsko opisati.

 

She o vladavini Enega - Sistem Enega

Sedaj pa si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Etienna de La Boetiea o oni drugi nesvobodi - prostovoljnem suzhenjstvu, tako, kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten - strukturiran. To je, o prostovoljni suzhnosti izvirajochi iz: same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Etienne de La Boetie, lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo.

 

Vladavina Enega
 
Naj Eden vlada,
Eden naj bo, ki nas predstavlja,
Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.
Tako bi danes rekel Homer, Etienne pa bi se samo nasmehnil
in rekel nekako takole:
Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da
toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov
prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega tirana,
ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;
ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi, kolikor oni
sami dopushchajo;
ki jim lahko stori zlo, le che so ga oni brez nasprotovanja
voljni trpeti.
To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,
da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,
ko na miljone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav pod jarmom
brezsramnim;
pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka vechja moch, mochnejsha
prisila,
pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani, vse tako kazhe, z imenom
Njega Edinega,
ki bi se ga ne bilo treba bati, ravno zato ne, ker je on sam,
ki bi ga ne bilo treba ljubiti, ne njega, ne lastnosti njegovih,
ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko...
O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj imenujemo to?
Kakshna je to nesrecha? ...

(Naprej pa v dodatku 3)

_____
Etienne de La Boetie, Le discours de la servitude volontaire; po prevodu Rasprava o dobrovoljnom ropstvu; izdal Filip Vishnjich (Libertas), Beograd 1986
36 Rajko Shushtarshich, Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana, p 272, CIP 316.75 / ISBN 27992576 Poglavja: Vladavina enega, O vrednoti delo, O hierarhiji, O personalni legitimiteti institucij
 
V vednost: Rudi Sheligo - predsednik Sveta RTVS
Ing. Peter Mori - v.d. generalnega direktorja RTVS
Janez Lombergar - glavni urednik TV programov RTVS

Ljubljana, 17.junija 1993, Rajko Shushtarshich