Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

 
PROGRAMSKEMU SVETU RTVS IV
Avtonomija raziskovanja, raziskovalca SRP

 

VPRASHALNIK:

To so ista vprashanja, kot sem jih zhe zastavil raziskovalcem v sobotni prilogi Dela, 23. junija 1990 (Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju); nadalje novinarjem v Delu in Demokraciji (Vrednote avtonomnega novinarstva, 6.11.1990; Vrednotne orientacije avtonomnih novinarjev v metezhu medijske propagande na Slovenskem, Avtonomija novinarja v obdobju med totalitarizmom in porajajocho se demokratizacijo nashega sistema, 6.11.1990; she prej pa v Raziskavi o raziskovanju, "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", Bilten SShP 51, 1983. Ochitno je torej, da se mi zde vprashanja pomembna in se sama zastavijo vsakich, ko se raziskovalec zamisli o smislu svojega pochetja. Pa tudi sicer je raziskovalce tezhko preprichati, da je ta samorefleksija nepotrebna, obchasno se raziskovalne zadeve tako zapletejo in zamegle, da je neke vrste samosprashevanje oziroma samozaslishanje neizbezhno.

Na vprashalnik bom odgovoril najprej sam, to pa lahko stori tudi kdorkoli od prizatih, ali pa vsi tisti, ki so vsaj delno seznanjeni s problematiko SRP RTVS:

 

Ta vprashanja so:

- Ali je avtonomno raziskovanje sploh mogoche?

- Ali je neusmerjeno raziskovanje, ki se nanasha na druzhbeni sistem, sploh mogoche?

- Kdo dejansko usmerja raziskave?

- Kdo postavlja, formulira raziskovalni problem?

- Kdo kontrolira raziskovalni proces, potek raziskave in kako?

- Kdo ponuja ali zahteva vnaprejshnje rezultate - vnaprejshnje reshitve problema?

- Kdo uporablja rezultate raziskovanja, kako jih uporablja in zoper koga jih uporablja?

- Kje so nepremostljive pregrade inovativne in kreativne dejavnosti?

- Ali je znanost kupljiva: ali pomeni financiranje raziskovanja tudi nakup raziskovalcev?

- Zakaj se permanentno pojavlja konflikt med raziskovanjem in njegovo administrativno kontrolo?

- Ali je raziskovalni proces kot ustvarjalni proces sploh mogoche

eksterno kontrolirati?

- Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se opredele za eksterno kontrolo znanosti?

- Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se ne vprashajo o

smislu in smotru svoje dejavnosti?

- Ali je sploh mogocha bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija neosveshchenih raziskovalcev, neosveshchene znanosti?

 

Konkretni odgovori na vprashalnik danes, ko je neka raziskovalna praksa zopet degradirana ali degenerirana do mere, kot jo opisujem v poblematiki raziskav razvedrilnega programa:

She prej opomba: To pot bodo moji odgovori osredotocheni na sedanje stanje v SRP zlasti v odnosu do problematike raziskav razvedrilnega programa RTVS (in tako zozheni na nivo banalne konkretnosti). Glej: PROGRAMSKEMU SVETU RTVS II in III. (44.1 PROBLEM: Kako preprechiti vsako ustvarjalnost v Sluzhbi za raziskave programov, 7 maja 1993, 45.1 Problem raziskav razvedrilnega programa, 9.6. 1993)

 

ODGOVORI

1 - Ali je avtonomno raziskovanje (danes v SRP) sploh mogoche?

Avtonomno raziskovanje je dandanes na RTVS v SRP morda she mogoche, vendar vedno manj mogoche. Bomo videli, kakshen bo izid boja zanj. Sicer pa je nekoliko celovitejshi odgovor tak: nachelno da, v praksi pa skorajda ni mogoche, je le izjemoma mogoche, in to zaradi trdovratnosti posameznikov, a v tem primeru je ignorirano, je torej, kot da ga ni.

2 - Ali je neusmerjeno raziskovanje, ki se nanasha na druzhbeni sistem (in na medij mochi), sploh mogoche?

Neusmerjano raziskovanje, ki zadeva v interese sistema (in interese medija mochi) ni zazheleno. Prej ga je usmerjala ena stranka, sedaj ga posvaja pritisk interesov rivalitetnih strank, kratko recheno, sedaj je moderen - aktualen pritisk strankokracije.

3 - Kdo dejansko usmerja raziskave?

Raziskave vedno bolj usmerjajo tisti, ki jih financirajo in ki imajo dejansko institucionalno moch. Konkretni narochniki se predvsem uredniki redakcij, obchasno pa vodstvo in posamezni voditelji oddaj. (Med njimi zhe dolgo prevladuje en sam, to je M.T., zato se bom odslej v odgovorih osredotochil na relacijo z njim - urednikom razvedrilnega programa RTVS).

4 - Kdo postavlja, formulira raziskovalni problem ?

Raziskovalni problem postavlja M.T. formulira pa ga, che temu lahko tako rechemo, P.O.

5 - Kdo nadzira raziskovalni proces, potek raziskave in kako?

Raziskovalni proces, potek raziskave nadzira P.O. in ta potek je povsem izven kontrole ostalih raziskovalcev SRP. Ta raziskovalni postopek, ki se sestoji predvsem iz anketiranja, obdelave podatkov, do procentov in povprechnih ocen in pa prikazovane gledanosti oddaj v tisochih gledalcev. Anketarska skupina je skupina P.O. Interpretacij ni (niti ene same), so ustna domena urednika M.T.

6 - Kdo ponuja, ali zahteva vnaprejshnje rezultate - vnaprejshnje reshitve problema?

Ne bi mogli rechi, da urednik zahteva vnaprejshnje rezultate, vendar prichakuje vedno vechje delezhe gledalcev, rezultat tega je neverjetna, za sedaj rekordna 86% gledanost televizije v chasu oddaje razvedrilnega programa.

7 - Kdo uporablja rezultate raziskovanja, kako jih uporablja in zoper koga jih uporablja?

M.T. uporablja rezultate raziskovanja tako, kot jih do sedaj ni she nihche, chez vsako mero okusa: problematichna je neposredna uporaba rezultatov tel. anket v sami redakciji Razvedrilni program (grafikoni na stenah, vrednotenje pomembnosti neposrednega rangiranja voditeljev in vishina ocene posameznih oddaj in njenih sestavin), saj imajo ti pokazatelji vendarle celo vrsto omejitev: intervenirajochih vplivov (variabel), ki niso kontrolirane, na primer: vpliv programskega chasa, dneva predvajanja oddaje, izobrazbene strukture anketirancev, nasichenost komercialnih sestavin - reklam v oddajah, itn. Menim, da je problem postal tako perech, da bi ga lahko ilustriral s prispodobo o "pogrebnem raziskovalnem oddelku" v eni in "interno promocijskem raziskovalnem oddelku" v drugi skrajnosti. (45.1) Brez dlake na jeziku bi rekel, da M.T. manipulira z rezultati anket, v redakciji, med redakcijami in she posebej v odnosu do sponzorjev narochnikov EP (reklam).

8 - Ali je znanost kupljiva, ali pomeni financiranje raziskovanja tudi nakup raziskovalcev? (Odgovor je pritrdilen, cheprav tezhko dokazljiv.)

9 - Zakaj se neprestano pojavlja konflikt med raziskovanjem in njegovo administrativno kontrolo? (Ker le-ta lahko tolerira le toliko raziskovanja, kolikor ga lahko obvladuje.)

10 - Ali je raziskovalni proces kot ustvarjalni proces sploh mogoche eksterno kontrolirati? (Odgovor je: ni mogoche, treba je dobiti, pridobiti sodelavce znotraj raziskovanja.)

11 - Kaj se dogaja z raziskovalci, ki se opredele za eksterno kontrolo znanosti?

Kaj je z raziskovalci, ki se ne vprashajo o smislu in smotru svoje dejavnosti? (Najprej neverjetno povechajo kolichino preglednic, tabel podatkov, skratka probleme reshujejo s kvantiteto dela, ki jo spremlja popolna odsotnost kritichne refleksije svojega pochetja. Pridobe na mochi in statusu v instituciji, izdajo pa stroko, pochno metodoloshko nevzdrzhne rechi, konkretno raziskovanje medijev degenerira v "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev".) Postanejo administrativni raziskovalci. To se je namrech enkrat zhe dogodilo v SShP, takrat je bil P.O. na strani raziskovalnih interesov, celo soavtor kritike degeneriranega raziskovanja je bil. (05)

12 - Ali je sploh mogocha bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija (nekoch zhe) osveshchenih raziskovalcev?

(Ni mogocha!)

"Interno promocijska in pogrebna dejavnost takega raziskovanja" je povsem v sluzhbi produkcije imagea o nepogreshljivosti M.T., televizijskega razvedrila za Slovenke in Slovence, in predvsem image o uchinkovitosti EP (sponzoriranja in reklamiranja) v teh oddajah.

Tudi nekdanje prizadevanje M.T. za nacionalno (nekomercialno), kulturno, umetnishko-ustvarjalno TV je le she pozabljena sindikalna preteklost, njena vrednotna orientacija pa zavrzhena, da ne rechem sprevrzhena.

Za raziskovalne oddelke na medijih pa she posebno vprashanje:

13 - Ali z raziskavami javno mnenje zgolj raziskujemo, ali ga morda bolj soustvarjamo?

Kot sem to brezobzirno opisal v Problematiki raziskav razvedrilnega programa, vse kazhe na to, da je neposredna uporaba rezultatov anket pomembna le za utrjevanje in ustvarjanje imagea Trefaltove vizije razvedrilnega programa, in shirshe, vizije nacionalne televizije Slovenije.

 

 

Priloga: samo za tiste, ki jih zanima tudi historiat problema

 

Za osvezhitev spomina naj povzamem she odgovore, oziroma bistvo odgovorov na ta vprashanja raziskovalcem in novinarjem (leta 1990) in raziskovalcem in instituciji RTVL (leta 1982)

1 "Tako javnomnenjski raziskovalci temeljito razpravljajo o meto-doloshkih problemih raziskav javnega mnenja, kar gotovo ni slabo. Slabo je, da pri tem spregledajo bistvo, da so svojo nepristranost (z avtonomijo vred) zhe zdavnaj prodali narochniku - plachniku raziskav. Od tod izvira vechji del napak v merjenjih in odslikavah javnega mnenja. In kot zhe recheno, to je kar ustvarjanje tega mnenja.

Spregledajo tudi dejstvo, da je statistika orodje administracije, s katerim ONA vlada! Njihov medsebojni prepir pa je le nelojalna konkurenca, ali slikoviteje recheno, kot bi se pet berachev prepiralo, kdo od njih je bolj reven.

TV Slovenija ni nacionalni medij. Natanchneje, govoriti o RTVS kot o nacionalni instituciji, katere programi so ogledalo slovenske kulture, ni resno. Kultura je na mochnem mediju postranska zadeva. TV medij je najmochnejshi medij v sistemu. Sistem ga potrebuje in on potrebuje sistem, se zgleduje po njem.

V sistemu sta najmochnejsha (podsistema) politika in ekonomika in zato je to medij enosmerne komunikacije, mas medij, medij sistema za mase - mnozhice. Je kar najbolj manipulativni medij v sistemu. Je medij, v katerem je bistveno predvsem dvoje:

politichna propaganda in ekonomska propaganda, ostalo pa je ogrodje, na katerem to bistvo visi ali parazitira, ker samo po sebi ne more stati, ne more eksistirati.

Mochni mediji, she posebej televizijski, onesnazhujejo psiho gledalcev s hipertrofirano propagando. Zeleni bi lahko malo vech pozornosti posvetili ravno tej vrsti onesnazhevanja.

Tudi nadstrankarski ta medij ne more biti. Je lahko le vechstrankarski, ali bolje: vech majhnih strankarskih TV medijev. She posebej zato, ker ljudje, ki so od samega zachetka, vrsto let sluzhili eni sami partiji, eni ideologiji, ne zmorejo biti kar chez noch nadstrankarski ali nestrankarski, she manj pa so lahko nad svojo preteklostjo, in se sedaj sklicujejo na avtonomijo medija v sistemu in avtonomijo novinarjev v mediju - TV Slovenija. S tem sem povedal, kaj mislim o stavki novinarjev na TV Slovenija. Ankete javnega mnenja, kaj mislijo gledalci o stavki novinarjev, pa na televiziji seveda nismo delali." (26)

 

2 Teze kot mozhni odgovori, ne sicer dobesedni

"Ekspanzija druzhbenih sistemov, predvsem pa supersistema kot celote, ki se danes kazhe kot zgodovinsko mogocha, temelji na ekspanziji avtonomne znanosti.

Ekspanzija znanosti kot avtonomnega subsistema je mogocha z ekspanzijo znanstvene ideologije scientizma.

Ekspanzija znanstvene ideologije je mogocha le s potencirano ekspanzijo avtonomne znanstvene propagande.

Osnovni konflikt znanosti na sistemskem nivoju je, da znanost ne more pristati na sistemske omejitve. Slovenske znanosti ni! Je le znanost na Slovenskem in to abnormalno malo avtonomne znanosti.

Osnovni konflikt znanosti na subsistemskem nivoju je konflikt med znanostjo in politiko ter znanostjo in ekonomijo, torej ravno tam, kjer je deklarirano najvechje sozhitje. Znanost, ki jo "financira" ekonomski subsistem in "koordinira" politichni subsistem, je neavtonomna znanost. Avtonomna struktura znanosti temelji na lastni (zhe zdavnaj izplachani) tehnologiji in nikakor ne na tehnologiji, ki je last kapitala ali drzhave ali celo druzhbe, ki ima reprezentativnega zastopnika. Vrh znanstvene piramide tvorijo fundamentalne l'art pour l'art raziskave, srednji nivo piramidalne strukture znanosti tvorijo razvojne, aplikativne raziskave za znanost.

Nato shele slede aplikativne raziskave za druge subsisteme in she te ne, che so to "raziskave po narochilu", ampak le che so to raziskave po presoji avtonomne strukture znanstvenega subsistema. Inovativna dejavnost pa je tehnoloshka baza znanstvenega subsistema.

Vsa dejavnost avtonomnega znanstvenega subsistema je torej kreativna in vsaj inovativna dejavnost. Raziskava, ki ni vech kot inovacija, pa ni raziskava.

Inovacije, ki jih odobri administracija, so neavtonomne in le sluchajne. To je nash odgovor, zakaj pri nas skoraj ni inovacij. Za administracijo velja naslednje vrednotenje inovacij, to je instiktivno pravilo uradnishtva: Osnovna je volja po rutinerstvu. Vse, kar je nepredvidljivo, chesar administracija ne more kontrolirati, mora ukiniti. Vsaka inovacija pa ogrozha rutino.

Administracija je naravni nasprotnik raziskovalne ustvarjalnosti.

Raziskovalna in inovativna dejavnost ne moreta biti usmerjeni, navdihnjeni in kontrolirani z lastno administracijo. To kontrolo lahko izvaja le heteronomna (odvisna) administracija.

Administracija je osvojila sicer skromno, pa vendarle znanstveno tehnologijo, statistiko, to je: evidence, popise, tabele, odstotke, povprechja...

To je administraciji prepushcheno orozhje, orozhje, s katerim vlada. No, sedaj ji znanost predaja she mochnejshe orozhje, informacijske sisteme, centralne registre, in to brezpogojno!

Kot zhrtev ishche svojega rablja, tako raziskovalec ishche svojega administratorja, ker chuti svoj izvirni greh, da misli, ker misli avtonomno, to je "s svojo glavo". Ravno zato, ker raziskovalec misli, ve, kdaj in kako se spreminja iz raziskovalca v uradnika. Shele tako spremenjen raziskovalec omogocha manipulacijo v znanosti.

Che je pri psiholoshko karakternih lastnostih raziskovalcev kaj zaskrbljujoche, je to njihova neverjetna nagnjenost k rivaliteti: med znanstveniki in raziskovalci, med naravoslovnimi in druzhboslovnimi raziskovalci, med univerzitetnimi in inshitutskimi, po dolgem in pochez med vsemi, ki so na razlichnih nivojih institucionalne hierarhije. Ekstremna odsotnost solidarnosti med raziskovalci je tako vpijocha, da pri tem odpove vsaka razumska presoja. V cehovski solidarnosti jih stokrat prekasha zdruzhenje pekov na primer.

Obvladan raziskovalec ni klonil pod fizichno prisilo, kot je klonil pred njim suzhenj, tlachan, delavec, ker pach k raziskovanju ni mogoche nikogar prisiliti. Raziskovalec je klonil pred podkupnino, to je pred za znanost heteronomno motivacijo. Edina avtonomna motivacija je tista, ki se skriva v magichnosti raziskovalnega problema. Najuchinkovitejsha oblika odpora proti heteronomiji raziskovanja, ki jo je raziskovalec zhe zdavnaj odkril, je pasivna rezistenca. Pameti ni mogoche prodajati brez rizika. Raziskovalec ne dela! Raziskovalec raziskuje, raziskovalec misli, "misli s svojo glavo!"

Hvala, ker ste mu raziskovanje omogochili. Kdo mu je omogochil raziskovanje? Zhal bolj pogum, kot razum.

V neavtomoniji druzhboslovnega raziskovanja smo prishli tako "dalech", da je raziskovalcu mnogo lazhje problem raziskati, razkriti, osvetliti, spoznati, kot pa biti radikalen, avtonomen, nenaravnan v avtocenzuro vnaprej dane, ponujene reshitve problema.

Mislim resno! Skushal sem ilustrirati vrednotni konflikt imaginarnega raziskovalca, ki pa se mi je razkrival le z introspektivno metodo, na lastni kozhi. Zato sklenem misli z apelom, ki bo veljal tako dolgo, dokler bom opravljal institucionalno vlogo raziskovalca. "Nochem biti trojanski konj v znanosti! Hochem shiriti propagando uporne znanosti!"

 

Vendar kakshne znanosti?

Nesporazumi so tako pogosti; vsaj nekoliko jih bom skupal odpraviti tako, da se opredelim do predmeta propagande tudi z nasprotne plati, to je, kakshne znanosti v tej druzhbi nochem propagirati! Morda bom s preprostejshim opisom razjasnil vprashanje, kakshne so mozhnosti znanstvene propagande pri nas.

Avtonomija znanosti je pri nas predvsem osvoboditev znanosti politichnobirokratskih pritiskov, organizacijskih intervencij v strukturo znanosti in predvsem ukinitev kadrovske selekcije v znanosti po politichnih kriterijih. Nadalje je za osvoboditev znanosti pri nas potrebna ukinitev popolne podrejenosti znanosti ekonomskim kriterijem. Industrijska tehnokracija, ki deklarira, da hoche rentabilno znanost, hoche v resnici dominirati zavesti, hoche podrejati znanost, hoche drugorazredno znanost, znanost, ki je prilagojena zaostali in znanosti odtujeni tehnologiji. Znanost, ki je obvladana, ima le to napako, da potem, ko je povsem obvladana, ni vech znanost. Kdo pravi, da mora s propadom gospodarstva propasti tudi znanost? Pri nas so znanstvene institucije bolne institucije, izchrpane v kadrovskih konfliktih, oslabele v financhnih mozhnostih, osumljene nazorskih (ideoloshkih) opredelitev, organizacijsko odvisne, neprestano reorganizirane in reformirane, druzhbeno razvrednotene; so tako imenovana "druzhbena neproduktivna dejavnost".

Preprechevanje avtonomije znanosti od birokracije in industrijske tehnokracije je primitivizacija znanosti, je proces ukinjanja znanosti.

Z vidika nashe druzhbe je mrachnjashtvo znanosti sabotazha celotnega sistema. Tezhko si zamishljamo, da bodo tisti, ki so odgovorni za stanje v znanosti, opravili popravni izpit in reformirali znanost. Tezhko si zamishljamo, da bo vechina raziskovalnega kadra nenadoma dobila interes za avtonomno znanost, za avtonomno motivacijo v raziskovanju.

Che avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna znanost(!), ni mogocha, potem je bolje nikakrshna znanost. Taka kot je, je destruktivna, je omejena; je ponizhevalna in ponizhana za vsakogar, ki razmishlja o svojem polozhaju v znanosti, in za vse tiste, ki reflektirajo polozhaj znanosti v nashi druzhbi.

Dejali boste, avtonomna in dominantna znanost, to ni nich novega, to je utopichno ozhivljanje prezhivelih idej, ki se vlechejo zhe od Platona, pa so vsakich pokopane, she preden odpro kljun. In veste zakaj? Ker znanost ni razvila avtonomne propagande! Mi pa bomo rekli, da je to vizija, ki se vleche zhe od Platona." (08)

________
05 Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev, Bilten SShP 42, 1981, Ljubljana, p 71, /nosilec, avtor, sodelavca: Peter Ocepek, Branko Shibal/
08 Raziskava o raziskovanju, "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", Bilten SShP 51, 1983, Ljubljana, p 107, /avtor/
26 Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju, chlanek, Delo, sobotna priloga: 23.6.1990, Ljubljana, p 31, /avtor/
33 Vrednote avtonomnega novinarstva, Vrednotne orientacije avtonomnih novinarjev v metezhu medijske propagande na Slovenskem, Avtonomija novinarja v obdobju med totalitarizmom in porajajocho se demokratizacijo nashega sistema, chlanek, Demokracija, sht.43, 6.11.1990, Ljubljana, p 6, /avtor/
33 Vrednote avtonomnega novinarstva, chlanek, Delo, mnenjska stran: sht.259, 6.11.1990, Ljubljana, p 6, /avtor/
43.1 Problem: Primernost Tednika ali Kako preprechiti vsako ustvarjalnost v nacionalni radioteleviziji, Programskemu svetu RTV Slovenija I. in Darku Marinu - uredniku Tednika, Ljubljana, 30. marca 1993, p 6, /avtor/
44.1 Problem: Kako preprechiti vsako ustvarjalnost v Sluzhbi za raziskave programov, Programskemu svetu RTV Slovenija II. in dr. Mishu Jezerniku - predsedniku, Ljubljana, 7.maja, 1993, p 9, /avtor/
45.1 Problem raziskav razvedrilnega programa, Programskemu svetu RTV Slovenija III., posebej dr. Mishu Jezerniku in Mitu Trefaltu, uredniku Razvedrilnega programa, V Ljubljani, 9.6 1993, p 4, /avtor/

Opomba 2: Tudi ta vprashalnik delno demonstrira mogocho uporabnost nekaterih minulih raziskav, mojih chlankov.

Opomba 3: Vendar bistvenega problema se she vedno nisem dotaknil, ta presega opisani konflikt med RP in SRP ali med M.T. in mano. Z vidika vrednot kulturno-nacionalne televizije je bistven, pa o njem she ni bilo nich recheno. Temeljni problem vrednotnega utemeljevanja T. televizije, je televizija, ki je utemeljena na personalni legitimiteti v malem, to pa bom skushal opisati v naslednjem prispevku. Problem se mi zdi tako perech, da ga je potrebno vsaj skushati osvetliti, che se ga zhe "reshit" ni mogoche.

 

V vednost:
 
Rudi Sheligo - predsednik Sveta RTVS
Ing. Peter Mori - v.d. generalnega direktorja RTVS
Janez Lombergar - glavni urednik TV programov RTVS

Ljubljana, 17. junija 1993, Rajko Shushtarshich