Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 
IZ OBUPNIH PISEM
(4)

 

Analogija je kljub posebnostim obeh izlochitev tako ochitna, da jo je tezhko spregledati.

Ukinjanje raziskovanja je proces, ki je sestavljen iz samih navidez nepomembnih malenkosti. Vsaka zase se she da nekako utemeljiti (z asocialnostjo posameznika, tezhkimi razmerami v materialni osnovi znanosti, dinamichnostjo sprememb v nashi druzhbi, diferenciacijo) itn. itn. Vse te posameznosti pa v neki shirshi refleksiji dobe chisto drugachno podobo. Z njo problem ukinjanja avtonomnosti znanosti in minimalnih pogojev za njeno samostojno eksistenco postene resen, lahko bi rekel usoden, ne toliko za posameznike in ne le za posamezne druzhboslovne institucije, znanost kot subsistem, ampak za druzhbo, v kateri se to dogaja. Tako je na primer ukinjanje raziskovalne enote na Radioteleviziji bil ochiten primer takega ukinjanja avtonomije znanosti in ne interni problem RTVL in ta primer odnos med strategijo in taktiko ukinjanja vendarle nekoliko pojasnjuje, razkriva, predvsem pa dokumentira dejstva, jih ohranja v presojo kasnejshim raziskovalcev, tistim, ki jim nasho dedishchino zapushchamo.

Moji kolegi na sorodni raziskovalni organizaciji, Raziskovalnemu centru za samoupravljanje pri ZSS, so vendarle videli v nashem in njihovem primeru ukinjanja veliko skupnega, obchega, za nasho druzhbo resno in predvsem nezanemarljivo vprashanje. Ukinjani raziskovalci na Slovenskih sindikatih, med njimi Tine Jezh, Lidija Mohar, Zhivka Chrnivec, so ta problem dokaj uspeshno aktualizirali v slovenski in jugoslovanski javnosti. Pa ne samo to, zastavili so tudi raziskavo z delovnim naslovom "Znanstvena analiza lastnega konca". Pedagoshki inshtitut Univerze v Ljubljani je pozival na solidarnost raziskovalne organizacije. In kaj se je zgodilo, veste, in k temu so bistveno doprinesle raziskovalne organizacije, ki se jih problem intervencionizma v znanosti ne tiche, ker same she niso ukinjane, ali vsaj mislijo, da niso.

Ukinjanje avtonomije raziskovanja pa sem najprej opazil na nekdanjem Inshtitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani in ne shele na Radioteleviziji. Povsem logichno bi bilo, che bi sedaj po pridobljenih izkushnjah ukinjanega skushal v akcijski raziskavi ta zapazhanja analizirati. Vendar sem se odlochil, da tega ne bom storil. Vem, da tako analizo lahko opravi le nekdo, ki je v instituciji, ki ima dostop do dokumentov in dejstev she chisto drugache kot nek "enodnevni" zunanji sodelavec. Pa tudi utrudil sem se zhe, kajti muchno je dokazovati, da nekaj vseeno je (ukinjanje avtonomije znanosti), che pa skoraj nihche tega noche videti. Mnozhichni mediji, predvsem strokovne revije pa to ukinjanje zaznavajo komaj zaznavno ali kot povsem zachasen, nebistven, obroben problem v vrsti drugih pomembnih problemov na tem ubogem planetu Zemlja in v nashi vasi. Seveda so tudi izjeme, ki se trudijo opozoriti ostale, poleg zhe omenjenih zlasti Draga Ahachich, France Buchar, Alenka Goljevshchek, Janez Jerovshek, Zdravko Mlinar, Veljko Rus, Alenka Puhar, Niko Tosh in gotovo she mnogi, za katere ne vem; a vse zaman. Che pojava ni, si ga mi sami izmishljamo, ga pre-velichujemo, ker v resnici je vse v redu, dogajajo se chisto obichajni druzhbeni procesi, nashe negodovanje pa je le igra besed, niti prevech vznemirljiva, niti zanimiva. Da je to tako za shirsho javnost, je dokaj razumljivo, vemo, s chim se v svojem vsakdanu pretezhno ubada in kdo jo v to usmerja (M.M. in politichna in ekonomska propaganda v njih), da pa je to tako za strokovno javnost, pa ni razumljivo, ni opravichljivo, razen, che je tisto o velichanju problema res. Le da dejstva govore drugache, dopushchajo vsaj resen dvom.

Tako je bil Inshtitut za sociologijo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani nekoch Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. In ta filozofija mu je bila iz naslova odvzeta, izbrisana in tudi kadrovsko se mu je to poznalo (ne pa zaznalo). Svojo akcijsko raziskavo "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti" pa bi le rad pustil, da se izteche tako, kot sem to nachrtoval v njej sami in v predlogih zanjo.

Nekaj dokumentov she manjka, tako na primer: konchno veljavne recenzije, ki jih sprejme Socioloshko razsodishche, che so sporne, nasprotujoche; nadalje konchna sodna odlochba, to je razsodba v imenu druzhbe itn.

To moje dotikanje in povezovanje problema avtonomije znanosti in mogochih nachinov njenega ukinjanja, ki se dotika ISU, je povsem obrobnega pomena, tako za akcijsko raziskavo kot za institucijo ISU.

Skratka, to analizo bo opravil nekdo drug, ne jaz, ali pa je ne bo opravil nobeden, vsaj sedaj ne, ko je tema she vrocha (ona peche), ker tega problema ni!

Moj jaz si ga ni izmislil in ga pre-velicheval.

Mi nashim zanamcem ne bomo zapustili takega in takega gospodarstva, take in take politichne ureditve; ampak predvsem tako in tako znanost, raziskovanje, raziskave, raziskovalna iskanja. To je nasha dedishchina sociologom, intelektualcem, che sami to skushamo biti (bolj kot ekonomi, politiki).

Tako je moje videnje problema: zakaj?

Ne prichakujem, da bo sprejeto z obchim navdushenjem
ali vsaj tihim odobravanje, a malo tolerance
in kljub njej razgaljanje moje zmote, to pa sem le prichakoval.
Pozdravlja vas nekdanji kolega Rajko Shushtarshich
 
 
Poslano
Znanstvenemu svetu ISU, Ljubljana Cankarjeva 1
raziskovalcem, ki jih to zanima