Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

TRETJI PREMISLEK

SPOZNANJE SAMO PO SEBI NIMA MOCHI

Premislek o raziskavi "Vrednotne orientacije ekonomske propagande";
Vrednotna utemeljitev ekonomske propagande in izhodishcha znanstvene propagande;
ali za raziskovalca nenavaden ali vsaj redek pogled na znanost

 

V vrednotni utemeljitvi hierarhije subsistemov je znanost tisti subsistem, ki kazhe, da bo postal dominantni subsistem. Neznanstveni subsistemi vedno bolj aktualizirajo vrednotno utemeljevanje na znanosti, se torej kvaziznanstveno utemeljujejo. Znanost je tako moderna, da se celo umetnost skusha znanstveno utemeljiti, umetnishka dejavnost jemlje navdih za "samoutemeljitev" v znanstvenih postulatih, podmenah in predvsem vrednotah. Proces, ki ga skushamo opisati, je najbolj razviden v ekonomskem in politichnem subsistemu. Politichna ekonomija in znanstveni socializem, se iz okvira ved vrednotno povzdigneta v nadvedi, se tako ideologizirata, da se izlochita iz znanstvenega subsistema in se tretirata kot znanstvena utemeljitev ekonomskega in politichnega subsistema. To je seveda bolj ekonomska in politichna utemeljitev kot pa znanstvena vrednotna utemeljitev. Moderna ekspanzija subsistemov, predvsem ekspanzija ekonomskega, evidentno temelji le she na uporabi znanosti. Tu ne gre za vrednotno aktualizacijo, ampak za njene posledice. Medicina npr. je kot znanost le sredstvo ekspanzije zdravstvenega subsistema. Naravoslovne vede so predvsem sredstvo tehnoloshkoekonomske ekspanzije predvsem ekonomskega in vojashkega subsistema. To, kar smo skushali prikazati, je nachin, kako se vrednoti znanost. Kljub ekspanziji znanosti, priznavanju vedno vechje vloge znanosti, se znanost ne utemeljuje avtonomno. Znanost je kot subsistem razbita, podrejena predvsem dominantnim in s tem tudi drugim nedominantnim subsistemom. Opozorimo naj, da ne opisujemo administrativne ureditve, ampak vrednotno strukturo sistema. Dejal bi, da je aktualizacija avtonomne znanosti celo nazadovala. To je Proces, ki se aktualizira skozi stoletja. Znanost kot subsistem se je stoletja bojevala za relativno avtonomijo v odnosu do dominacije religioznega vrednotnega utemeljevanja in je zhe takrat aktualizirala temelje svoje vrednotne samoutemeljitve. Danashnji razkol in disproporcionalen razvoj naravoslovnih in druzhbenih ved (pri chemer je treba pri nas poudariti, da zaostajajo druzhbene vede, ki bi jih morali hitreje razvijati in ne obratno, kot trdijo uporabniki znanosti) je pripomogel k temu, da se znanost vedno manj utemeljuje kot relativno avtonomen subsistem.

Danashnja vrednotna utemeljitev znanosti kot subsistema je rezultat zgodovinskega obvladovanja znanosti s strani rivalitetnih dominantnih subsistemov: sprva predvsem religije, kasneje predvsem politike in ekonomike. Danes je znanost suprasistemsko povezana bolj kot kdaj prej in je subsistem, ki je najbolj prestopil meje svojih sistemov. Znanost se torej kot svetovna znanost bojuje za relativno avtonomno vrednotno utemeljitev do ideologij politichnih subsistemov, she posebej vojashkega subsistema in pa predvsem ekonomskega subsistema. Njena ekspanzija je v univerzalnosti znanosti. Znanost je ena. Tudi druzhbena znanost je ena znanost. To, po chemer se druzhbene znanosti razlichnih sistemov razlikujejo, je neznanstveno, ideoloshko obvladovanje neavtonomnih druzhbenih ved, druzhbene znanosti! Ideologije in vrednotne utemeljitve dominantnih subsistemov pa so ne le neuniverzalne, ampak konfliktne, medsebojno unichujoche ali razvrednjujoche. Uporaba ali bolje zloraba znanosti, je pripeljala do take ekspanzije npr. vojashkih subsistemov, da je z racionalnega, znanstvenega vidika to absurdno! N-kratnega potenciala za medsebojno unichenje sovrazhnika in sebe in tudi take sovrazhnosti same ni mozhno vrednotno utemeljiti, menimo, da niti na najnizhjem pragmatichnem nivoju vrednotnega utemeljevanja ne. Edina utemeljitev je ekspanzija zaradi ekspanzije, sovrazhnost zaradi sovrazhnosti. To pa je "larpurlartistichna" utemeljitev, ki se odreka znanosti in she posebej umetnosti, ki jo je odkrila ali bolje prva utemeljila. V larpurlartistichni vrednotni utemeljitvi je namrech kljuch do avtonomije in kasnejshe dominacije dejavnosti vsakega subsistema. Larpurlartizem je seveda napachno tolmachen, in sicer, da je umetnost sama sebi namen in ne sluzhi druzhbenim ciljem, to je ciljem sistema druzhbe. Pravilno pa je pojmovanje, da umetnost sluzhi druzhbenim ciljem, le che je avtonomna, to je, le che je sama sebi namen, sicer sluzhi predvsem dominantnim subsistemom, ki pa se vedno predstavljajo kot reprezentanti celotnega sistema kot druzhba. Poleg tega je umetnost univerzalna in kot taka "sluzhi" ciljem vsega chloveshtva, je torej suprasistemsko utemeljena.

Iz povedanega ni mozhno optimistichno sklepati, da se bo znanost kot subsistem univerzalne razsezhnosti avtomatichno avtonomizirala in celo aktualizirala kot chetrti zgodovinsko dominantni subsistem. Taka sprememba bi pomenila ukinitev vrednotnega utemeljevanja, ki ga simbolichno izrazhajo apeli:

- "znanost je moch",

- "znanost je profit, je dohodek",

- "znanost je razvoj",

- "znanost je institucionalizirana moch razuma", ker moch simbolizira "politichno moch" - vrednoto politichnega subsistema. Vrednoti "razum", "spoznanja znanosti" sta sami po sebi brez mochi. Navedene simbolichne vrednotne utemeljitve so primer neavtonomne znanosti in so proizvod neznanstvene propagande.

Simbolichno izrazhena avtonomna vrednotna utemeljitev znanosti je:

- "znanost je institucionaliziran razum",

- "znanost je institucionalizirana vednost, spoznanje" itn.

Znanost se lahko utemelji le na svojih vrednotah! Problem pa je, da si znanost sama zastavlja temeljna vprashanja o teoretichnih mozhnostih za dominacijo avtonomne znanosti v obchechloveshki druzhbi. To so: ali je razum tako univerzalen, da lahko racionalno utemelji institucionalno hierarhijo samo? Ali je hierarhijo sploh moch vrednotno utemeljiti? Ali je moch racionalno utemeljiti ekspanzijo, dominacijo? Ali so vrednote sploh dostopne racionalni analizi? Na taka vprashanja ni tako preprosto nedvoumno in enoznachno odgovoriti. To mochno presega nash namen, zato se bomo problema lotili s praktichne plati.

Nesporno je, da si je doslej znanost kot chista znanost sama izpodbijala vrednotne utemeljitve, ki bi ji omogochale avtonomno ekspanzijo in dominacijo, se pravi ekspanzijo, ki se jo dosezhe le z lastno ideologijo, scientificizmom. Zanichljiv ton vedno odkrijejo tisti, ki slutijo velike nevarnosti. To je namrech edina univerzalna ideologija, to je ideologija, ki lahko utemeljuje druge neznanstvene ideologije. Tako utemeljevanje je sicer bolj plod iracionalne kot racionalne dejavnosti uma, vendar brez takega utemeljevanja znanost kot subsistem ne more biti avtonomna, ostane podrejena in uporabljena od dominantnih subsistemov, razbita v svoji univerzalnosti na posamezne antagonistichne sisteme.

Najvechja praktichna ovira za ekspanzijo avtonomne znanosti pa je, da nima avtonomne propagande! Znanstvena propaganda sicer obstaja, celo zelo razvita je, vendar z dodatkom kot npr. znanstvena propaganda artiklov ali znanstvena propaganda politichnih idej. Znanstvena "propaganda znanosti in samo znanosti", brez dodatka, pa se imenuje kontradikcija v samem pojmu. Menda je razvidno, da tako vrednotenje izvira iz ekonomskega ali politichnega subsistema in pomeni usmerjeno manipulacijo znanstvenikov in znanosti. Znanost se lahko uveljavi kot relativno avtonomen subsistem le s potenciranim delovanjem avtonomne znanstvene propagande. Ta ima za svojo prvo nalogo, da lochi znanstveno propagando od ekonomske propagande in od politichne propagande. Avtonomna znanstvena propaganda demonstrira "znanstveni elitizem", da je znanost vrh znanstveno tehnoloshke strukture. Tehnologija brez znanosti je mrtva in negibna, se ustavi. Podrejanje naravoslovnih znanosti svoji lastni bazi je najvechja banalizacija znanosti, ki je sploh mogocha. Reduciranje in podrejanje fundamentalnih raziskav praksi in aplikativnim raziskavam je neposredno odvzemanje minimalne avtonomije znanosti, za katero se zdi, da jo je zhe imela. Znanost je razbita v subsisteme kot peto kolo, vendar je njena prednost ravno v tem. Lahko se zgodi, da zachno znanstveniki zunaj svoje dejavnosti nekega dne delovati kot peta kolona za svojo dejavnost. Doslej je bila najvechja prevara znanosti ta, da so proglashali za njen vedno vechji vpliv ravno to, da se dominantna subsistema, ekonomija in politika, utemeljujeta na znanosti. Zaradi predominantnosti ekonomije in politike pomeni tako vkljuchevanje znanosti njeno totalno podrejanje in uchinkovito propagandno prevaro znanosti.

Cilj avtonomne znanstvene propagande je, da se znanost utemeljuje v svojih baznih subsistemih in subsistemih, to sta predvsem sholstvo in razvojna tehnologija. Po tradiciji so dominantne propagande obvladovale sholstvo. Ko je sholstvo obvladala cerkev, je bil religijski subsistem nesporno predominanten in ko ga je obvladala drzhava, je bil predominanten politichni subsistem. Danes ga obvladuje gospodarstvo ali ekonomski subsistem (v simbiozi ali s pomochjo politichnega subsistema), ki je danes predominanten.

Hkrati je vse bolj, cheprav zhe ves chas, aktualno vrednotenje, da je najbolj naraven in racionalen tak razvoj sholstva, ki je le pod okriljem znanosti! Sholstvo je subsistem, ki je indikator najobchutljivejshih rivalitetnih premikov v utemeljevanju dominacije in predominacije. Zato je to subsistem, ki se neprestano reformira.

Ker je univerza elitni vrh strukture subsistema sholstva in hkrati strukturni vrh znanstvenega subsistema, je najmanj, kar je gotovo, to, da sta subsistema nelochljivo povezana. Ravno razvoj univerze na nivoju suprasistema v smeri vedno vechje avtonomije univerze je indikacija avtonomne utemeljitve znanosti v prihodnosti kot dominantnega in v oddaljeni perspektivi kot predominantnega subsistema. Po nashem sholstvo torej ni avtonomen subsistem, ampak je subsubsistem znanosti (!) ali temeljna baza znanstvene strukture. Ne more se avtonomno vrednotno utemeljiti, ampak le na znanosti, njeni ideologiji, scientizmu ali scientificizmu, che hochete, ker je to edina univerzalna ideologija znanosti.

Znanstveni socializem je pretendiral, da postane vrhovna in univerzalna utemeljitev znanosti, vendar je klonil pred politichno ideologijo.

Zaradi predominantnosti politichnega subsistema je postal drzhavna ideologija! Postal je bolj drzhaven in bolj politichen kot socialistichen. Kot ideologijo znanstvenega subsistema ga je mozhno aktualizirati v scientificizmu, ne kot znanstveni socializem, ampak le kot socializem znanosti, osvobojen vladajoche ideologije. Aktualizirati ga je mogoche kot emancipirano znanstveno propagando.

 

 

KONFLIKTNOST V VREDNOTNI ORIENTACIJI RAZISKOVALCA

 

Raziskovalec mora reflektirati svojo vlogo v subsistemu znanosti, ker samo v tem referenchnem okviru lahko kot raziskovalec deluje ne glede na svojo konkretno institucionalno pozicijo - j.j. vlogo (na delovnem mestu) v kateremkoli subsistemu in katerikoli instituciji.

Pred njihov individualni vrednotni sistem se postavljajo vprashanja, ki smo jih navajali, kot da zadevajo samo neke imaginarne strukture, imenovane znanstveni subsistem. Vendar naj ta vprashanja poenostavimo na tista, ki so po nashem mnenju bistvena za vrednotno orientacijo raziskovalca predvsem druzhbenih disciplin, pa ne samo teh, ampak tudi naravoslovnih, cheprav je pri njih konfliktnost institucionalne raziskovalne in institucionalne neraziskovalne vloge bolj prikrita.

Osnovnim vprashanjem se ni mozhno izogniti. Ta so:

- ali je avtonomno raziskovanje sploh mogoche?
- Ali je neusmerjeno raziskovanje, ki se nanasha na druzhbeni sistem, sploh mogoche?
- Kdo dejansko usmerja raziskave?
- Kdo postavlja, formulira raziskovalni problem?
- Kdo kontrolira raziskovalni proces, potek raziskave in kako?
- Kdo ponuja ali zahteva vnaprejshnje rezultate - vnaprejshnje reshitve problema?
- Kdo uporablja rezultate raziskovanja, kako jih uporablja in zoper koga jih uporablja?
Kje so nepremostljive pregrade inovativne in kreativne dejavnosti?
- Ali je znanost kupljiva, ali pomeni financiranje raziskovanja tudi nakup raziskovalcev?
- Zakaj se permanentno pojavlja konflikt med raziskovanjem in njegovo administrativno kontrolo?
- Ali je raziskovalni proces kot ustvarjalni proces sploh moch eksterno kontrolirati?
- Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se opredele za eksterno kontrolo znanosti?
- Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se ve vprashajo o smislu in smotru svoje dejavnosti?
- Ali je sploh mogocha bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija neosveshchenih raziskovalcev, neosveshchene znanosti?

 

 

TEZE KOT MOZHNI ODGOVORI, NE SICER DOBESEDNI

 

Ekspanzija druzhbenih sistemov, predvsem pa suprasistema kot celote, ki se danes kazhe kot zgodovinsko mogocha, temelji na ekspanziji avtonomne znanosti.

Ekspanzija znanosti kot avtonomnega subsistema je mogocha z ekspanzijo znanstvene ideologije scientizma.

Ekspanzija znanstvene ideologije je mogocha le s potencirano ekspanzijo avtonomne znanstvene propagande.

Osnovni konflikt znanosti na sistemskem nivoju je, da znanost ne more pristati na sistemske omejitve. Slovenske znanosti ni! Je le znanost na Slovenskem in to abnormalno malo avtonomne znanosti.

Osnovni konflikt znanosti na subsistemskem nivoju je konflikt med znanostjo in politiko in znanostjo in ekonomijo, torej ravno tam, kjer je deklarirano najvechje sozhitje. Znanost, ki jo "financira" ekonomski subsistem in "koordiniraj" politichni subsistem, je neavtonomna znanost. Avtonomna struktura znanosti temelji na lastni (zhe zdavnaj izplachani) tehnologiji in nikakor ne na tehnologiji, ki je last kapitala ali drzhave ali celo druzhbe, ki ima reprezentativnega zastopnika. Vrh znanstvene piramide tvorijo fundamentalne l'art pour l'art raziskave, srednji nivo piramidalne strukture znanosti tvorijo razvojne, aplikativne raziskave za znanost.

Nato shele slede aplikativne raziskave za druge subsisteme in she te ne, che so "raziskave po narochilu", ampak le che so to raziskave po presoji avtonomne strukture znanstvenega subsistema. Inovativna dejavnost pa je tehnoloshka baza znanstvenega subsistema.

Vsa dejavnost avtonomnega znanstvenega subsistema je torej kreativna in vsaj inovativna dejavnost. Raziskava, ki ni vech kot inovacija, pa ni raziskava.

Inovacije, ki jih odobri administracija, so neavtonomne in le nakljuchne. To je nash odgovor, zakaj pri nas skoraj ni inovacij. Za administracijo velja naslednje vrednotenje inovacij, to je instinktivno pravilo uradnishtva: Osnovna je volja po rutinerstvu. Vse, kar je nepredvidljivo, chesar administracija ne more kontrolirati, mora ukiniti. Vsaka inovacija pa ogrozha rutino.

Administracija je naravni nasprotnik raziskovalne ustvarjalnosti.

Raziskovalna in inovativna dejavnost ne moreta biti usmerjeni, navdihnjeni in kontrolirani z lastno administracijo. To kontrolo lahko izvaja le heteronomna (odvisna) administracija.

Administracija je osvojila sicer skromno, pa vendarle znanstveno tehnologijo, statistiko, to je: evidence, popise, tabele, odstotke, povprechja...

To je administraciji prepushcheno orozhje, orozhje, s katerim vlada. No, sedaj ji znanost predaja she mochnejshe orozhje, informacijske sisteme, centralne registre, in to brezpogojno!

Kot zhrtev ishche svojega rablja, tako raziskovalec ishche svojega administratorja, ker chuti svoj izvirni greh, da misli, ker misli avtonomno, to je j"s svojo glavo". Ravno zato, ker raziskovalec misli, ve, kdaj in kako se spreminja iz raziskovalca v uradnika. Shele tako spremenjen raziskovalec omogocha manipulacijo v znanosti.

Che je pri psiholoshko karakternih lastnostih raziskovalcev kaj zaskrbljujoche, je to njihova neverjetna nagnjenost k rivaliteti: med znanstveniki in raziskovalci, med naravoslovnimi in druzhboslovnimi raziskovalci, med univerzitetnimi in inshtitutskimi, po dolgem in pochez med vsemi, ki so na razlichnih nivojih institucionalne hierarhije. Ekstremna odsotnost solidarnosti med raziskovalci je tako vpijocha, da pri tem odpove vsaka razumska presoja. V cehovski solidarnosti jih stokrat prekasha zdruzhenje pekov na primer.

Obvladan raziskovalec ni klonil pod fizichno prisilo, kot je klonil pred njim suzhenj, tlachan, delavec, ker pach k raziskovanju ni mogoche nikogar prisiliti. Raziskovalec je klonil pred podkupnino, to je pred za znanost heteronomno motivacijo. Edina avtonomna motivacija je tista, ki se skriva v magichnosti raziskovalnega problema. Najuchinkovitejsha oblika odpora proti heteronomiji raziskovanja, ki jo je raziskovalec zhe zdavnaj odkril, je pasivna rezistenca. Pameti ni mogoche prodajati brez rizika. Raziskovalec ne dela! Raziskovalec raziskuje, raziskovalec misli, "misli s svojo glavo!" Ravno zato, ker raziskovalec misli, ve, kdaj in kako se spreminja iz raziskovalca v uradnika. Shele tako spremenjen raziskovalec omogocha manipulacijo v znanosti.

Che je pri psiholoshko karakternih lastnostih raziskovalcev kaj zaskrbljujoche, je to njihova neverjetna nagnjenost k rivaliteti: med znanstveniki in raziskovalci, med naravoslovnimi in druzhbenimi raziskovalci, med univerzitetnimi in inshtitutskimi, po dolgem in pochez med vsemi, ki so na razlichnih nivojih institucionalne hierarhije. Ekstremna odsotnost solidarnosti med raziskovalci je tako vpijocha, da pri tem odpove vsaka razumska presoja. V cehovski solidarnosti jih stokrat prekasha zdruzhenje pekov na primer.

Obvladan raziskovalec ni klonil pod fizichno prisilo, kot je klonil pred njim suzhenj, tlachan, delavec, kar pach k raziskovanju ni mogoche nikogar prisiliti. Raziskovalec je klonil pred podkupnino, to je pred za znanost heteronomno motivacijo. Edina avtonomna motivacija je tista, ki se skriva v magichnosti raziskovalnega problema. Najuchinkovitejsha oblika odpora proti heteromomiji raziskovanja, ki jo je raziskovalec zhe zdavnaj odkril, je pasivna rezistenca. Pameti ni mogoche prodajati brez rizika. Raziskovalec ne dela! Raziskovalec raziskuje, raziskovalec misli, "misli s svojo glavo!"

"Hvala, ker ste mu raziskovanje omogochili. "

"Kdo mu je omogochil raziskovanje? "

"Zhal bolj pogum kot razum."

V neavtonomiji druzhboslovnega raziskovanja smo prishli tako "dalech", da je raziskovalcu mnogo lazhje problem raziskati, razkriti, osvetliti, spoznati, kot pa biti radikalen, avtonomen, nenaravnan v avtocenzuro vnaprej dane, ponujene reshitve problema.

Mislim resno! Skushal sem ilustrirati vrednotni konflikt imaginarnega raziskovalca, ki pa se mi je razkrival le z introspektivno metodo, na lastni kozhi. Zato sklenem misli z apelom, ki bo veljal tako dolgo, dokler bom opravljal institucionalno vlogo raziskovalca. "Nochem biti trojanski konj v znanosti! Hochem shiriti propagando uporne znanosti!"

Vendar kakshne znanosti?

Nesporazumi so tako pogosti; vsaj nekoliko jih bom skushal odpraviti tako, da se opredelim do predmeta propagande tudi z nasprotne plati, to je, kakshne znanosti v tej druzhbi nochem propagirati! Morda bom s preprostejshim opisom razjasnil vprashanje, kakshne so mozhnosti znanstvene propagande pri nas.

Avtonomija znanosti je pri nas predvsem osvoboditev znanosti politichnobirokratskih pritiskov, organizacijskih intervencij v strukturo znanosti in predvsem ukinitev kadrovske selekcije v znanosti po politichnih kriterijih. Nadalje je za osvoboditev znanosti pri nas potrebna ukinitev popolne podrejenosti znanosti ekonomskim kriterijem. Industrijska tehnokracija, ki deklarira, da hoche rentabilno znanost, hoche v resnici dominirati zavesti, hoche podrejati znanost, hoche drugorazredno znanost, znanost, ki je prilagojena zaostali in znanosti odtujeni tehnologiji. Znanost, ki je obvladana, ima le to napako, da potem, ko je povsem obvladana, ni vech znanost. Kdo pravi, da mora s propadom gospodarstva propasti tudi znanost? Pri nas so znanstvene institucije bolne institucije, izchrpane v kadrovskih konfliktih, oslabele v financhnih mozhnostih, osumljene nazorskih (ideoloshkih) opredelitev, organizacijsko odvisne, neprestano reorganizirane in reformirane, skratka, druzhbeno razvrednotene, so tako imenovana "druzhbena neproduktivna dejavnost".

Preprechevanje avtonomije znanosti od birokracije in industrijske tehnokracije je primitivizacija znanosti, je proces ukinjanja znanosti.

Z vidika nashe druzhbe je mrachnjashtvo znanosti sabotazha celotnega sistema. Tezhko si zamishljamo, da bodo tisti, ki so odgovorni za stanje v znanosti, opravili popravni izpit in reformirali znanost. Tezhko si zamishljamo, da bo vechina raziskovalnega kadra nenadoma dobila interes za avtonomno znanost, za avtonomno motivacijo v raziskovanju.

Che avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna znanost(!), ni mogocha, potem je bolje nikakrshna znanost. Taka kot je, je destruktivna, je omenjena; je ponizhevalna in ponizhana za vsakogar, ki razmishlja o svojem polozhaju v znanosti, in za vse tiste, ki reflektirajo polozhaj znanosti v nashi druzhbi.

Dejali boste, avtonomna in dominantna znanost, to ni nich novega, to je utopichno ozhivljanje prezhivelih idej, ki se vlechejo zhe od Platona, pa so vsakich pokopane, she preden odpro kljun, In veste zakaj? Ker znanost ni razvila avtonomne propagande! Mi pa bomo rekli, da je to vizija, ki se vleche zhe od Platona.

 

P.S.

Naj vas ne moti, da smo se ponekod ponavljali, deloma v variaciji in deloma dobesedno. Osnovno orozhje vsake propagande in protipropagande je ravno ponavljanje in ponavljanje.

"PONAVLJANJE JE SMRT MODROSTI, ZATO PA JE PONAVLJANJE MATI PROPAGANDE!"

 

P.P.S.

V vsakdanjem sporazumevanju so uveljavljeni oz. pogosto se uporabljajo termini: "vrednostna orientacija, vrednostni sistem", namesto: vrednotna orientacija, vrednotni sistem (kar je pravilno), ker je termin izpeljan in vrednote in ne iz vrednosti. Vrednost je namrech ekonomska kategorija, ki pa je postala tudi vrednota. S tako terminoloshko "napako" simboliziramo ekonomizacijo - razvrednotenje vrednot v vrednosti. Vendar je nash razlog le ta, da ne moremo iz svoje kozhe. Napachno, to je danes neaktualno uporabo termina vlechemo zhe vrsto let in je tudi v naslovnih raziskavah o "Vrednostnih sistemih v samoupravni druzhbi" - ko izraza vrednotna orientacija in vrednotna utemeljitev she nista bila dovolj aktualizirana.

Podobno bi lahko razpravljali o terminih: religijski oz. religiozen subsistem, ali ekonomski oz. gospodarski, ali izobrazhevalni oz. sholski itn. Termin je po svoje napachen in pravilen, odvisno od zhelenega poudarka, upamo pa, da se bomo v osnovi, se pravi v pojmovanju vrednotne strukture, vseeno razumeli.