Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 
 
IZ ARHIMEDOVEGA ZAKONA
(3)
 
 
Kaj pomeni odobrena raziskava?
Poglejmo njene sestavine.
 

- Predmet raziskave, raziskovalna tema je analiza vrednot institucionalne strukture. Analiza vrednot pa je ravno tisto podrochje raziskovanja, zaradi katerega sem zdruzheval delo in sredstva v raziskovalni enoti Radiotelevizija Ljubljana. Predmet raziskave, raziskovalna tema je in mora biti raziskovalni problem tistega konkretnega socialnega polja, v katerem se raziskovalni problem aktualizira kot problem. Analiza komunikatorja, institucije masovnega medija, konkretno v nashem primeru institucije RTVL, je predmet raziskovanja, ki je odobren s strani Skupshchine RTVL. "Vrednote institucionalne strukture" pa je naslov raziskave, ki je teoretska posploshitev in utemeljitev posameznih analiz v Biltenih 42, 48, 51. Shele v okviru opisa strukturalne analize shirshega vrednotnega sistema institucionalne strukture bo namrech mogoche zadovoljiveje osvetliti raziskovalno problematiko, ki je v omenjenih biltenih nedovrshena, eksplicirana tako, da nas zavezuje za tako nadaljevanje in tako eksplikacijo raziskovanja vrednot, v katerem bo razviden tudi shirshi teoretski okvir raziskovanja vrednot, tisti, ki nam shele utemelji doslej eksplicirane teze in trditve na teoretski ravni.

- Cilji raziskave pa so spoznavni in akcijski cilji. Razvidni so zhe iz podnaslovov "Raziskave o raziskovanju", vechkrat navedene, med drugim zhe na seji Delavskega sveta DSSS, 15. 1. 1983.

Naj jih she enkrat nashtejemo: "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", "Razvrednotenje raziskovalnega dela v raziskovalni enoti", "Ali je mogocha avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna znanost?", "Administrativna rutinizacija raziskovanja, podreditev interesom institucije ali kar institucionalizacija raziskovanja".

- Za raziskovalno metodo in njeno aplikacijo mora veljati avtonomija raziskovalca v celotnem postopku raziskovanja. Che jo hoche "drugi" razumeti, mora postati raziskovalec, druge mozhnosti ni. Sicer mora kratkomalo slepo zaupati strokovnosti raziskovalca. Zaupanje pa je zunaj razumevanja. Pod strokovnim raziskovanjem pa ne razumemo nich drugega kot to, kar je opredeljeno v zakonu in samoupravnem sporazumu o raziskovalni dejavnosti. Samo po sebi se razume, da ni take metodologije, ki je vredna svojega imena, da bi tezhila k neustvarjalnemu raziskovanju.

Kratko in enostavno. Raziskovalni cilji se zavzemajo za ustvarjalno in nepodrejeno raziskovanje. Tezhava pa je administrativne narave, ker je v primeru "zaupanja v strokovnost raziskovalca" izkljuchena manipulacija z raziskovalcem in raziskovanjem. Strokovnega vodenja pa seveda ni; je le navidezno.

- Raziskovalna usmeritev pa je najshirsha in temeljna usmeritev raziskovanja, zato jo dolocha skupshchina preko zanjo odgovornega znanstvenega sosveta. Chlani znanstvenega sosveta in raziskovalci so se dobro zavedali, da grozi najvechja nevarnost raziskovanju, da se ga podredi ozkim programskim interesom. Borili smo se skupaj, pod isto zastavo, z istim geslom "raziskovanje ne sme postati servis programov". Naj vam citiram izjavo nekdanjega predsednika skupshchine RTVL Anteja Novaka, ki je bil poprej tudi direktor znanstvene institucije ISF: "Treba je razchistiti odnos med Sluzhbo za shtudij programa in programom, SShP ni servis, razvija naj svoj samostojni program."

Podobno chlani znanstvenega sveta: Tomo Martelanc, Lado Pohar, Slavko Splichal.

Ali vam to zadoshcha?

Sluzhba pa je izgubila znanstveni svet, sebe in svojo avtonomijo. Interesi programa so bili mochnejshi. Servis pa vseeno ni mogla postati. Programski managerji so s tako usmeritvijo vsaj zachasno opravili, izbojevali so temeljno zmago, vendar ta utegne biti podobna Pirovi.

Predmet raziskave, raziskovalni smotri, cilji in metoda raziskovanja niso bili narocheni, ker ne morejo biti narocheni. Tega ne more narochiti niti raziskovalec svojemu asistentu. Zmotno pa je, che kdo misli, da vse te sestavine v tej sporni raziskavi niso bile odobrene. Spomnil vas bom samo na nekaj citatov iz porochil o raziskovanju:

"Kontrola opravljenega dela je mozhna, komisijski pregled konceptov rokopisa, ki obsega kakih 120 strani."

"Porochilo o raziskavi DS DO RTVL, 9. 3. 1983. Mnoge resne probleme raziskovanja v instituciji sem raziskal, razkril, ali vsaj osvetlil v raziskavi z delovnim naslovom: Ali je raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev mozhno? ali Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti. (Delovni naslov ima vech podnaslovov)."

"To je raziskava, ki ima kup navidez nepomembnega gradiva: zapisnikov, sklepov, zahtevkov, pripomb, pisem, ugovorov, deklariranih izjav, itn., itn. Vendar to je raziskava, katere rezultat je samo kratka diagnoza neke bolezni druzhbe. - Vseeno pa vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTV Ljubljana) ni mozhno."

(Ne recite, da niste vedeli, da gre tudi za medij RTV Ljubljana).

Tako smo prishli do zadnje sestavine raziskave, ki je raziskovalno porochilo, ki se razlikuje od administrativnega porochila o raziskovanju predvsem po tem, da vsebuje raziskovalni rezultat.

- Raziskovalnega rezultata pa ne more predvideti, zato niti narochiti, niti odobriti nihche, niti sam raziskovalec samemu sebi ne, che hoche biti raziskovalec. Che ve za rezultat raziskave pred samim zachetkom raziskave ali raziskovanja, potem ve vsakdo, "da tu ni kaj raziskovati".

In vendar je v nashem primeru institucija bila obveshchena sproti, celo o rezultatih, takoj ko smo do njih prishli, ne v zachetku raziskovanja, ampak precej pred dokonchnim izidom raziskave. To je bilo prvich povsem razvidno, ko sem vam zaupal diagnozo. Z vsako boleznijo je tako, da se je moramo zavedati, jo javno priznati, che jo hochemo zaustaviti.

Dobro si oglejte datume (navedenih citatov iz) dokumentov akcijske raziskave in videli boste, da so nekateri zhe kar stari, to pa je prednost sprotnega obveshchanja v akcijski raziskavi.

Na to, kako je raziskava razumljena, pa lahko le malo vplivam. Che je razumljena le kot institucionalna intriga, potem to tudi je. Vendar je tako reducirano sprejemanje raziskave, seveda, dojemanje le najnizhjega nivoja njenega vechplastnega sporochila. Ko ste jo zhe razumeli samo na tem nivoju, potem mi vsaj povejte, kdo je blatil ugled institucije (krajevne skupnosti), npr. tat iz te skupnosti, ki je ukradel moped, ali inshpektor, ki je tatvino razkril? Odgovor ne more biti stvar osebnega gledanja na tatvine ter sploshnega gledanja na javni red. Analogija z obrazlozhitvijo sklepa disciplinske komisije v drugi epizodi ne drzhi le toliko, ker se tat ne bi upal trditi, da je le uresnicheval sploshno pravico do osebne lastnine. "V nashem primeru je to mogoche." Pri nas se vse obracha, kot da smo mehanizirani s samimi obrachalniki. Tako je tudi z osebnim obrachunavanjem avtorja (raziskave) z nekaterimi delavci RTV Ljubljana. S tem stavkom se koncha "mnenje o vsebini biltena 51 za disciplinsko komisijo" direktorja in glavnega urednika radijskih programov mgr. Lenarta Shetinca. Obsodba je mochna, ustvarja vtis, negativni image raziskovalcu in instituciji. Zamenjava vlog se hitro spregleda. Ko bi vsaj bilo recheno, da gre za medsebojno obrachunavanje, toda ne! Zanimivo je, kako vedno zhrtve obrachunavajo z rablji in nikoli narobe.

Tozhiteljem ni bila razvidna celota raziskave iz njenih sestavin, ki so bile skoraj vse posredovane dalech pred izidom raziskave, z ochitnim namenom, da bi z akcijo vplival na dogajanje v instituciji, do chesar pa raziskovalec nima pravice, zlati ko se ukinja raziskovalna enota in raziskovanje. To pa je problem njihovega neuvida v raziskovalno tehnologijo akcijskega tipa. Sodijo pa v tem primeru le celoti, ki se zdi drugachna kot njene sestavine, sodijo torej sintezi. Po drugi strani pa moram rechi, da tudi meni she ni povsem jasna administrativna logika. She vedno ne vem:

1. s chim sem prekorachil pooblastila, zlorabil polozhaj raziskovalca,
2. s chim sem povzrochil materialno shkodo DO RTVL,
3. s chim so zaradi raziskovanja nastale motnje v samoupravnih odnosih v DO RTVL?

Domneve:

1. Ker se nisem drzhal formalnega sestava raziskovalca, ki je sestavljen takole:
20% sodelovanje z vodilnimi organi zavoda in sorodnimi raziskovalnimi institucijami,
30% izdelava raziskovalne naloge,
50% koncipiranje in vodenje raziskovalnih projektov.
Opis dejanskega delokroga pa je priblizhno takle:
10 % komuniciranje z raziskovalci v drugih raziskovalnih institucijah,
10% strokovno izpopolnjevanje, regeneriranje raziskovalnega orodja, shtudij,
20% preuchevanje socialnega fenomena (socialnega polja, vsebine medijevih sporochil, komunikatorja, obchinstva; druzhbe),
50% mishljenje, razmishljanje, meditacija (ki se povrhu vsega vtihotaplja she v vse ostale postavke),
10% operacionalizacija mishljenja ali materializacija misli, to je, eksplikacija misli na papir.

Iz tega sledi, da sem kriv predvsem, ker sem mislil, a kaj, ko ne znam drugache. Preden kak raziskovalni predlog sploh lahko formuliram, potrebujem vsaj eno leto, raje pa vech, razmishljanja. To je osnovno delo vsake moje raziskave, pa to verjemite ali ne. To vam povem zato, da boste morda razumeli, zakaj tako vztrajam na zhe formuliranih raziskovalnih predlogih, ki so praviloma formulirani zhe v predhodnih raziskavah, in trdim, da je zato she kako potrebna kontinuirana raziskovalna usmeritev in z njo individualna motivacija raziskovalca. Brez nje je mozhna le industrializirana, rutinizirana, v obrazce ujeta znanost, vendar brezosebna in zato neodgovorna, taka, ki je nezainteresirana za celoto, to je, za druzhbo in svet.

 

 

Dokler bo znanost zlo, bo raziskovanje zloraba!
 
2. Che raziskovalec povzrocha materialno shkodo s tem, ko sledi osnovni misli le, kar se uporabe in gospodarnosti tiche, ki je ravno zavzemanje za vechjo racionalnost in gospodarnost pri raziskovanju in njegovi uporabi, potem se nam obetajo slabi chasi in veliko materialne shkode.

Naj vam navedem samo nekaj mozhnih nachinov uporabe "Raziskave o raziskovanju":

Lahko bi ostal le pri interpretaciji na nivoju meditacije, to je le na nivoju sploshnega, a rekli bi, "o chem pa govori?" Pri nas je namrech to mogoche, da navadna logika ni uporabna, ker se ne uporablja, je namrech najmanj uporabna spretnost. Preidimo torej k konkretnejshim mozhnim nachinom uporabe raziskave.

Raziskava je uporabna tudi za preverjanje ustreznosti nekaterih kadrov v instituciji, natanchneje, za preverjenja ustreznosti oziroma neustreznosti zasedbe institucionalnih vlog. Svetujem vam, da se ne pochutite ogrozhene zaradi tega stavka. Ko je namrech raziskava nakazala, da tudi in zlasti v instituciji mnozhichnega medija Radiotelevizije Ljubljana kadrovska bolezen je, ali pa npr., da raziskovanje v instituciji res ni mogoche in zakaj ni mogoche, je opozorila tudi na mozhen prihranek sredstev in dela, in je zato ta raziskava prispevek k ekonomski stabilizaciji institucije.

Povejte mi zhe enkrat, ampak konkretno, katere raziskave in analize ste uporabili, vkljuchno z raziskavo "Radio Koper 80", B. 41 in mestoma za raziskavo "Poti in stranpoti II", B 31; (v prvi sem soavtor, v drugi sem avtor), kako ste jih uporabili, zakaj ste jih uporabili, pa vam bom konkretno povedal, pri kateri raziskavi ste se kje, zakaj in kako motili.

Vseh mozhnih nachinov uporabe pa ne nameravam nashteti, ker so iz raziskave razvidni, a dovolite mi she enega. Kljuchna uporaba "Raziskave o raziskovanju" (v shirshem smislu) kot celote je ta, da je kljuch za to, da vam pove, da ste se ravno pri uporabi (po vashem) najbolj uporabnih raziskav, tako im. narochenih raziskav, najbolj banalno motili. To je ena od metodoloshkih mozhnosti za uporabo raziskave, za to pa je potrebno izpolniti le she en dodatni pogoj, da ne unichite arhiva SShP, DERPO.

"Raziskovalni rezultati so neuporabni le, ker so neuporabljeni!"

Ker se medij ne zheli odrechi nesmiselni ekspanziji, ker ne zheli zaustaviti negativne kadrovske selekcije; ker medij ne misli na zmernost pri ekspanziji predominantne, dominantne propagande, ker ne zheli vzpostaviti ravnovesja med predominantnimi, dominantnimi in skoraj neeksistentnimi potencialno avtonomnimi propagandami v svojih sporochilih, ker ne zheli propagirati zlasti avtonomne znanstvene in avtonomne kulturne propagande; ker medij zaenkrat sploh she ne potrebuje raziskovanja kot kriterija za odkrivanje novuma, ker potrebuje le apologijo obstojechega, zlasti apologijo obstojechih pomot in stranpoti, zato:

tisti, ki ga razum ogrozha,
racionalnega principa ne more uporabiti.
Isto, a nekoliko krajshe:
ker rutina prevladuje novumu (prvi premislek),
ker medij noche vedeti (drugi premislek),
ker spoznanje samo po sebi nima mochi (tretji premislek).

Raziskovanje v instituciji medija ni uporabno, ker sploh ni mogoche.

Venomer in venomer se potrjuje odgovor na vprashanje: "Ali je raziskovanje v instituciji medija sploh mogoche?"

To vprashanje pa me je kot raziskovalca prisilno motiviralo vse od takrat, ko sem si ga zastavil, to je kakega pol leta po prihodu v institucijo RTVL.

Uporabnost pa je kochljiva zadeva tudi na drugi strani. Mnenji dir. Staneta Graha in mgr. Lenarta Shetinca, oziroma mnenji programskega kolegija televizije in vodstva radijskih programov (glej prilogi 4. 11., 4. 12.) sta za vrednotenje raziskovanja neuporabni!

Kaj pa je sodnikom od obtozhb pravzaprav she ostalo?

Trditev, da raziskava ni bila narochena. Naj vam povem, da raziskave v smislu, kot bi jo administratorji zheleli narochit, she sam sebi ne morem narochiti.

Ali ste se vprashali, zakaj nisem raziskoval naslednjih tem: (Delovni naslovi osnutkov za predloge raziskovalnih nalog)

- 1. Primerjalna metodoloshka analiza validnosti in releabilnosti empirichnih pokazateljev gledanosti M.M...
- 2. Evidenca programskih raziskovalnih interesov...
- 3. Modelska shema alternativnega TV programa...
- 4. Podruzhbljanje RTV medija...
- 5. Analiza estetskega fenomena na televiziji...

Odgovor je: zato, ker so bile ignorirane zhe v osnutku predloga. Raziskovanje Evidence programskih raziskovalnih interesov pa je bilo she posebej strokovno zavrnjeno ali prepovedano. "Tu ni kaj raziskovati, to bi raziskovalci morali zhe vedeti."

Morda se boste vprashali tudi, kako sem lahko predlagal naslove osnutkov raziskav, za katere nisem bil osebno motiviran, kajti samo dva naslova se delno prekrivata z mojo osebno usposobljenostjo, oz. s podrochji raziskovanja, s katerimi sem se vechinoma ukvarjal.

To je mogoche z dodatnim naporom in metodo vzhivetja v vlogo drugega. Vzhivel sem se v vlogo programskega managerja. Take naloge bi namrech predlagal neobremenjeni manager. Pa hvala, ker jih niste odobrili. Danes vechine teh nalog ne bi vech predlagal. Podrochja, za katera nisem usposobljen, zahtevajo dodatno usposobljenost, dokvalifikacijo. Chlovek pa se vzhivljanja v vlogo drugega lahko tudi navelicha.

Povejte mi, zakaj sem delal Raziskavo o raziskovanju.

Odgovor: ker je bila odobrena in to tako ochitno, kot she nobena raziskava v DERPO. O tem prichajo dokumenti. Bila je neformalno ali formalno nepravilno, a dokumentirano odobrena. Formalno pravilno pa ni mogla biti odobrena, kot tudi nobena druga raziskova ne, ker bi morala vsaka raziskava biti sprejeta po formalni proceduri preko znanstvenega sosveta raziskovalne enote. Ker pa je bil znanstveni sosvet enako ukinjen kot raziskovalna enota in raziskovanje v njej, se sedaj natezamo okrog teh formalnosti. Vendar ne gre zgolj za formalnosti. Meni je predvsem do vsebine raziskovanja. Sedaj pa mi povejte she: kdo je prepovedal raziskovanje raziskovanja. ("Ali je raziskovanje v institiciji M.M. mogoche?")

Odgovor bo kratek: nihche!

Naj vas she spomnim, da sem vas naprej opozarjal na nujnost neke formalne procedure pri sprejemanju, odobravanju predlogov raziskovalnih nalog po propozicijah, ki jih predpisuje raziskovalna skupnost Slovenije. Prvich je to bilo 20. 7. 1981: "Che plan ni bil verificiran na vseh potrebnih nivojih RTV institucije, bi bilo praktichno in potrebno izvajalca raziskovalne naloge o tem obvestiti prej, kot je konchal raziskovalno nalogo."

Tudi po tem stavku me ni nihche obvestil, da naj preneham z raziskovanjem raziskovanja. Raziskava "Administrativno raziskovanje M.M." pa je kot veste sestavni del Biltena 51.

Prevech je moteche, da disciplinska komisija in njene sive eminence sodijo raziskovanju (razchlenjeno: strokovnemu pristopu, stilu izrazhanja, raziskovalni metodologiji, raziskovalnim smotrom...) kljub temu, da venomer ponavljajo, da se na vsebino raziskovanja ne spoznajo. Posebna zanimivost pa je she ta: nobeden od sodnikov ni prebral raziskave.

Prekorachili ste kompetence, dragi moji. Sodite znanstveni svobodi. Ko smo zhe pri sojenju, apeliram na vas, bodite bolj administrativno natanchni. Komur se mudi, ta dela napake in vam se je zelo mudilo. Naj nashtejem samo nekaj morebitnih spodrsljajev predvsem s formalne plati:

- pomote pri navedbah chlenov Pravilnika o obveznosti in odgovornostih delavcev (delavec mora vedeti, po katerih chlenih je obtozhen, da se lahko pravilno brani),
- datum obravnave (sklicujte jo osem dni po prejemu vrochilnice),
- pripravljalni postopek uvedite v dvomljivih zahtevah tudi, che se vam mudi,
- zakljuchevanje obravnave (ne hitite, che niso izvedeni dokazi, zlasti takrat ne, ko bi jih bilo mogoche izvesti zhe v pripravljalnem postopku),
- zadnja beseda delavca, da je v postopku (ne prikrajshajte delavca zanjo, che meni, da je ni izpovedal, zato je tudi ta nash sestavek daljshi, kot bi lahko bil),
- povrnitev materialne shkode instituciji, ki je nastala z izdajo "izjemne naloge" (bi bila chastna naloga zame, saj bi si jo tolmachil tako, da financiram resnichno raziskovanje, a kaj, ko je tu she moj sum, da je to morda le nova oblika plachevanja "po nedelu", to je, raziskovanja po kvantiteti, kvaliteti in gospodarnosti).

To gotovo niso vsi formalni spodrsljaji postopka, za nekatere ne vem, nisem strokovnjak na tem podrochju, za druge pa sem sklenil, da jim ne bom oporekal. Ne morem pa mimo stalishcha IO OOZS DSSS, ker je le-to posebna zanimivost v nashi nadaljevanki in ni tako nebistvena, da bi lahko shli preko nje.

Che sindikat ne pristane na zastopanje delavca R.Sh., ker se strinja z zahtevo generalnega direktorja F.L., saj bi to pomenilo, da je sindikat nudil moralno podporo delavcu namesto direktorju, potem je tako stalishche usodnejshe, kot se zdi na prvi pogled in to za delavca in za njegov sindikat.

Brez prejudiciranja krivde (ki je, mimogrede recheno, prevevalo disciplinski postopek od zachetka do konca) takega stalishcha ni mogoche zavzeti. Zato tudi predsednik IO Emil Oreshnik na 10. izredni seji, katere edina tochka dnevnega reda je bila zadeva tov. R.Sh. reche takole: "Sindikat ne more zastopati delavca, ker je dokazano, da je blatil ugled Radiotelevizije."

(Tega seveda ni v zapisniku, domnevam, da to zhe spada k domnevam pod tochko 3).

3. Kako so mogoche take motnje v samoupravnih odnosih, ki so v raziskavi opisane, pa je vprashanje, ki ga ni in ni bilo, zaman sem chakal nanj. Mnogi seznanjeni z raziskavo so se zanimali, kako je mogoche, da je ta raziskava izshla v RTV instituciji, v Biltenu 51? (Sedaj pa res ne vem, ali so take motnje samoumevne ali pa sem jih premalo natanchno opisal?). Kako so nastale motnje ravno z raziskavo, ko pa sem ves chas mislil, ko je shlo za samoupravljanje, da te motnje bistrim, torej odstranjujem, saj je raziskava akcijska. Sumljivo mi je tudi to, da niti enkrat samkrat v teku procesa ni bilo omenjeno, da so v raziskavi navedene nesamoupravnosti ali motnje v samoupravljanju neresnichne! Motnje je vendarle treba bistriti, zato dragi moji, ne vzemite osebno. Che se me je odrekel sindikat v DSSS, odrekel moralno podporo delavcu, podlegel nezmotljivosti generalnega direktorja v dvomljivi in zmotljivi obtozhbi, se sindikatu moram odrechi tudi jaz.

Ne bo veliko shkode, kajne?

(S tem zakljuchujem nashe domneve.)

Apeliram na vas, ne bodite polovicharski, bodite brezkompromisni. Che mislite, da ste dokazali krshitve raziskovalcu v raziskavi, potem vsaj odmerite tezhi krshitev primerno sankcijo. Naj pomirim vasho vest, che je tako, kot izrekate, potem se ta nekompromisna sankcija ne da odlagati v nedogled, je neizbezhna. Neizbezhnosti pa she nismo ukinili. Mnogi so me she najbolj razumeli, che sem se izrazil v prispodobi.

Shtiriletno klanje prashicha je neuchinkovito, izprichuje nesposobnost in je she nehumano, povrhu vsega pa nekateri she zhele, da bi se prashich kar sam zaklal.

Ukinitev ali sprememba raziskovalnega delokroga, edine formalne legitimitete, ki je raziskovanju she ostala, pa ima iste posledice kot disciplinska izkljuchitev, je torej isto. Raziskovanje boste ukinili v vsakem primeru, raziskovalca boste konec koncev vendarle vrgli na cesto, ne trudite pa se, da bi si olajshali vest tako, da bi prevalili svojo potrebo po neraziskovanju tudi na moja plecha. V tem vam zhal ne morem ustrechi.

Vashe obtozhbe pa so chudne tudi s te plati: Che je namrech vse to, kar trdite, res, potem sem "fantom", ki ima skoraj fantastichno moch. V svojih rokah imam takorekoch vse, kar potrebujem: raziskovalno usmeritev, ki sem jo odvzel Skupshchini RTVL, vodenje raziskovalne enote, ki je ni prevzel formalni, to je disciplinski vodja, vsilil sem odobritev raziskovalnega dela znanstvenemu svetu, ki ga ni, itn.

Vse to pa she ni tako hudo, che ne bi imel v rokah skoraj privatne tiskarne in ekspedita.

Vsa ta moch pa izvira najbrzh od tod, ker sem se po petnajstih letih raziskovanja nenadoma odlochil za neraziskovanje, ali za tako raziskovanje, ki nima znanstveno raziskovalnega znachaja. Moram vam priznati, da sem se sam chudil, kako tochno sem predvideval vasha dejanja in namere v televizijski raziskovalni nadaljevanki. Je predvidevanje mogoche zaradi neraziskovanja in nepoznavanja institucije medija, v katerem se nahajam? Che je tako, potem sem vedno za tako raziskovanje, cheprav nima znanstveno raziskovalnega znachaja. Izdam vam she tehnoloshko skrivnost, ki vse to omogocha. Vloga, ki jo posameznik zaseda v institucionalni hierarhiji, dolocha vech kot devetdeset in karakter manj kot deset delezhev determinant njegovega ravnanja v instituciji. Moti me torej le vash karakter, za popolnejshe predvidevanje seveda.

Zopet je dobra in po svoje slaba stran nashega korespondiranja, nepristnega komuniciranja, tale:

Ponavljanje in zopet ponavljanje. Ponavljenje zato, ker je vse to in she vech kot to, kar sem dodal v prisilnem nadaljevanju "Raziskave o raziskovanju IV", mozhno razbrati iz sporne raziskave. Morda pa bo ponavljanje le pomagalo pri razumevanju pomena njenih skritejshih plasti.

Ponavljanje je nujno v propagandne namene. Tu je primer, morda zachetnishke znanstvene propagande, v opravichilo tej propagandi pa naj bo, da vsaj ni dolgochasna. Ponavlja se namrech v variacijah, kar pri agresivnih simbolih ekonomske propagande ni izdelano.

Odslej naprej pa bodo moji prispevki, kolikor mi bo le mogoche, ochishcheni in ochishchevani administrativnega aspekta. Naj vas spomnim:

 

"Administrativni konflikt in ustvarjalni spor, to je eno in isto."

 

Od sedaj naprej se lahko pogovarjamo le she o vsebinskih problemih raziskovanja in ustvarjanja nasploh. Zhalitev raziskovanja in ustvarjanja ne mislim vech reklamirati. Bojim pa se mochno, da to pomeni, da se sploh ne bomo vech pogovarjali, vsaj na tak nachin ne vech. To bo le negovor ali mimogovor, kar pomeni nekomunikacijo, nekomunikativnost, nekomunikabilnost, nemozhnost pristne neposredne komunikacije.

Prevech ste me zhalili v tem muchnem postopku ukinjanja, a niste zhalili samo mene. Zhalili ste vse ustvarjalce v instituciji in tudi mnoge izven nje. Pa ne pozabite, sodili ste raziskovanju in vsaki ustvarjalnosti!

Ker je zahteva po avtonomnem mishljenju in raziskovanju stara stoletja, vam za konec povem she neko izjavo, ki pa je stara vech kot dva tisoch let (212 p.n.e.). Bila je to draga izjava, stala je eno glavo takoj, ko je bila izrechena. Bila pa je vredna mnogo vech kot nekaj glav in nekaj zakonov skupaj!

 

Noli turbare circulos meos! (+)

 

P.S.
Pridrzhujem si pravico, da dopolnim raziskovalno porochilo v raziskovalne, nikakor pa ne v disciplinske namene.
 
P.P.S.
 
"Ustvarjalnost po narochilu je vash izum."
(Na to vam bom odgovoril na nash nachin, z gesli, v dobro-bit znanstvene propagande.)
 
"V raziskovanje ni mogoche nikogar prisiliti, zato raziskovanja ni mogoche prepovedati!"
(Vsi vashi takshni in podobni napori so nesmiselni.)
 
"Mishljenja ni mozhno administrativno ukiniti, zato raziskovanja ni mogoche prepovedati!"
(To vam torej ne bo uspelo.)
 
"Mishljenja ni mozhno usmerjati z administrativnimi odloki, mogoche ga je le obglaviti!"
(Ta praksa pa nam je znana iz davnine.)

Lep pozdrav, pa brez osebne zamere. Rajko Shushtarshich

 

Interpretacija:

Nepoznavanje in nerazumevanje raziskovanja, raziskovalne metodologije, bistvenih raziskovalnih problemov in konkretnih raziskav administraciji odvzema vsako kompetenco odlochati o raziskovanju in konkretnih raziskavah. To se zdi logichno in malokdo bi temu nasprotoval. Vendar sploshnost ima svojo konkretnost in konkretna "Raziskava o raziskovanju" bi ne bila tak zaskrbljujoch primer, che ne bi bil predmet njenega raziskovanja ravno razvrednotenje znanosti in konkretna likvidacija raziskovalne organizacije. Potrebno je poudariti, da so tisti, ki so z administrativno intervencijo anatemizirali raziskavo, tudi isti, ki so v raziskavi identificirani kot konkretni izvajalci likvidacije raziskovalne organizacije. Ta likvidatorska vloga pa ni ravno chastna, dasi je treba priznati, da tudi hvalezhna ni, vse to zaradi razkola med deklariranimi in dejanskimi vrednotami, zaradi ochitnega razhajanja normativnega reda od dejanskega ravnanja. Ti isti v svoji nekompetentnosti razgaljeni in identificirani nosilci vrednotnih orientacij, ki raziskovanje razvrednotijo, in identificirani nosilci raziskovanju nasprotujochih interesov, so odlochali o komunikoloshkem raziskovanju v instituciji. To pa ni logichno, to je absurdno. Logichno je le, da je bilo to prav zaradi svoje absurdnosti za raziskovanje usodno. Zakaj?

Tu je bila ogrozhena institucionalizirana moch. To je edina resnichna razlaga za prichujocho izgubo razsodnosti te iste mochi. Administracija velikega administratorja je bila z raziskavo zasachena, bila je razgaljena, razkrita, identificirana v svojem intimnem bistvu in to v raziskavi o raziskovanju zato, ker so nashtete modalitete raziskovanja priblizhen opis bistva raziskovanja samega. To, kar pa je samo prililo olje na ogenj, je bil svojski stil eksplikacije, ki je, ali vsaj ima ambicijo biti tudi prichevanje. Zato je bilo prichevanje razumljivo tudi neraziskovalcem. Raziskovalec ni reduciran zgolj na vlogo raziskovalca v instituciji, ampak je tudi subjekt. Subjekt pa ne pristaja na vlogo manipuliranega objekta, na reducirano vlogo, ampak reagira kot celostni subjekt. To pa je druga resna ali bolje resnichna pozicija, ki ogrozha intitucionalizirano igro vlog.

Najresnejsha pa je tista grozhnja instituciji, ki je najbolj dojemljiva, ker je sorodna njeni osnovni dejavnosti. To je shirjenje avtonomne propagande znanosti celo na sodishchu in tudi s tem spisom. Moralna shkoda, povzrochena instituciji mnozhichnega medija z raziskovanjem njene propagande, njene infantilnosti, administrativne okostenelosti, je neupravicheno ochitana raziskavi in raziskovalcu vse dotlej, dokler se ne preveri in izpodbije dejstev, na osnovi katerih je interpretirana vrednotna orientacija institucije (zlasti v odnosu do subsistema znanosti), njeni programski interesi (zlasti pojmovanje njenih programskih raziskovalnih interesov), njene aspiracije po neskonchni in nesmiselni ekspanziji in njeno konkretno ravnanje, ki tako odstopa od deklariranega, da je pravzaprav njegov chisti antipod. Moralna shkoda, ki jo institucija povzrocha obchestvu, je po tej primerjavi z domnevno shkodo, ki jo povzrocha vse avtonomno raziskovanje, neprimerljiva, ker je neizmerljiva. Enako je z materialno shkodo. Shkoda, ki jo povzrocha institucija mnozhichnega medija, ki iracionalno troshi abnormna sredstva v okviru ne prevech ekonomsko bogatega sistema za tehnichno in administrativno ekspanzijo sebe, to je institucije medija, medija, ki vara z imageom blishcha mochi in svojega pomena za obchestvo, ki vara z lazhno sliko o samem sebi in svoji mochi, tudi oba svoja komitenta: politiko in ekomoniko, je neizmerljiva. Tudi zgodovinsko bo ostala neizmerjena in nihche od nas je ne bo odplachal. Zato metodoloshkih opozoril v raziskavi o nesmiselnem raziskovanju, ki je strokovno sharlatanstvo in gospodarski kriminal hkrati, ni bilo mogoche vzeti resno, ni jih bilo mogoche preverjati, saj ogrozhajo to osnovno lazh. Dejstva, ki tako obtozhujejo eno ali drugo stran, zasluzhijo in zahtevajo preverjanje. Primite me za besedo tu. Pri vseh narochenih raziskavah sem torej lagal, pri vseh nenarochenih raziskavah (Bilteni 42, 48, 51, 54) pa sem razkrinkal svojo lastno udelezhbo v javni lazhi. Tega institucija ni mogla razumeti niti pri tako ochitnem paru, kot sta bili raziskavi "Radio Koper 80" (Bilten 41) in antipodna raziskava "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (Bilten 42). Po svoji vesti bi pristal le na obtozhbo zaradi raziskovanja in publiciranja le tistih raziskav, ki jih je administracija narochila ali izsilila v razmerah njej podrejenega raziskovanja. Ker po mojem mnenju spor izhaja iz razlichnih vrednotnih orientacij in ker so ravno te moj teoretski okvir raziskovanja in nazadnje, ker je to moja vech kot desetletna individualna raziskovalna usmeritev, lahko bistvo spora ilustriram v zgoshcheni simbolichni formi:

Che hochete znanost, ji dajte avtonomijo. Ne usmerjajte raziskovalnih programov, projektov, niti konkretnih raziskav, zlati pa ne narochajte raziskovalnih rezultatov. V tej fazi nashega razvoja pa pomeni apel za avtonomno znanost in svobodno motivacijo v raziskovanju le skromno in zato sramotno zahtevo po minimalnih pogojih za raziskovalno dejavnost.

Che znanost ni avtonomna, potem je pohabljena.
Che je znanost avtonomna pod narekovaji, je skoraj ni.
Che znanost ni avtonomna, je bolje, da je ni. (Tu se skoraj strinjamo.)
Che pa vseeno je, jo je treba ukiniti. (Vendar s tem se ne strinjamo, to je jedro spora.)