Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

SHE O DEMOKRACIJI V MOJI DEZHELI

 

Che se sedaj, po daljshem, a potrebnem ekskurzu vrnemo k mogochosti demokracije v nashem sistemu, bomo morda v nashih prichakovanjih glede nje , demokracije namrech, vsaj malo bolj skromni.

Demokracije bo morda kaj vech takrat, ko bo volivcev manj kot upravichencev - zavezancev. Volilni pravici se resda ne reche vech dolzhnost, je pa she vedno nuja zacharanih, preprichanih. Tisti, ki ne chutijo potrebe, da izpolnijo svojo drzhavljansko pravico, prav gotovo niso enoznachna masa. She bolj so strukturirani, kot so to volilci strank.

Zato je bolj gotovo, da bo demokracije kaj vech shele takrat, ko bo tistih, ki so preprichani, manj od onih, ki to niso, in ko bo med njimi vechina takih, ki niso predvsem drzhavljani, ampak so predvsem individui.

Takrat bo politika morda dejavnost med dejavnostmi sistema in ne naddejavnost, shele takrat morda sistem ne bo vech politokratski. In shele takrat bodo morda politiki opravljali svojo institucionalno vlogo funkcionalno ali produktivno. Image politika in image stranke pa morda ne bosta vech tako salamensko pomembna, morda postane kdaj pomembna politikova sposobnost.

Morda kdaj postane politik poklic med poklici, enako poklican kot drugi poklici. Vendar tu je ta morda, ker ne smemo pozabiti na njih, ki ne bodo izpareli kar tako. Mochi se ne bodo odrekli kar tako. ONI po njej so. Vendar do tega je she dalech, zato pustimo to drzhavljanom in NJIM. Nas zanima predvsem, kaj lahko stori individuum zase, za svoje dostojanstvo, da se ne pusti voditi za nos?

Da bi ustanovili stranko tistih, ki ne hodijo na volitve in politiko prepushchajo duhovno manj razitim? Stanka bi bila morda kmalu najmochnejsha, a kdo bi volil njihove poslance? To torej ne gre.

Da bi uprizorili kampanjo za volilno neudelezhbo? Ta pravzaprav ves chas poteka in uprizarjajo jo vse druge stranke, ko se tako nespretno razprodajajo in medsebojno razveljavljajo - ustvarjajo negativni image nasprotnim strankam in konkurenchnim kandidatom. Obeti niso majhni, saj je produkcija negativnega imagea v politichni propagandi vedno vechja, bolj in bolj perfidna in bo morda kmalu presegla sprejemljivo mero okusa. Vendar vse to nam kaj dosti ne pomaga, ker ONI se bodo zadovoljili tudi z majhno volilno udelezhbo in uporabili nash argument, da je ta nenadoma postala dokaz demokracije. Kampanja pa bi bila predvsem v prid mochnih strank, tistih torej, v katerih zagotovo niso vsi statisti. Obvladovali nas bodo kot doslej. Mi pa bomo v njihovi igri she bolj, kot smo bili. Lahko jim torej zaupamo, da bodo urejali sistem tudi brez nas, vsaj znosno zadovoljivo.

Ne, che nochemo voliti tistih, ki so zhe vnaprej izvoljeni, ki so se izvolili sami, nam ostane torej le volilna neudelezhba, prepustiti volilno pravico in preprichanje preprichanim in reshiti vsaj svoje dostojanstvo. Naj se norchujejo z njimi, ki to hochejo. Preostane nam le zadoshchenje, da jim za to pochetje ne dajemo legitimitete. Preostane nam tudi zadoshchenje, da imamo o vsaki politichni in sistemski zadevi, ki zadeva nas, svoje lastno mnenje, tako, ki se z njim strinjamo. To pa ni tako malo in zhe nekoliko dishi po demokraciji, le che je svoboda izrazhanja nashega lastnega mnenja zagotovljena. Prevelika pa bi bila zahteva, ko bi hoteli svobodo govorjenja in pisanja pa morda she nastopanja na mas medijih. To bi ne shlo, in kar je she slabshe, she preden bi se zavedli, bi zopet bili v njihovi igri.

Tudi med nevodljivimi in nepokornimi drzhavljani so velike razlike, in ravno tako so med njimi elite. Razlika je ta, da vladajo bolj sebi kot drugim; predvsem pa ta, da v javnih zadevah delujejo javno, che le morejo. Delujejo v majhnih grupah, v malih nepomembnih medijih. Ko preidejo v hrupne medije, je to gotovo znak, da so prestopili na drugo stran.

Che sedaj nekoliko skrajsham tole izvajanje o demokraciji in volivni pravici drzhavljanov na eni in svobodi individua na drugi strani, lahko razmislek sklenem z naslednjo ugotovitvijo.

Demokracija je dandanes iluzija, razblini se, ko jo le nekoliko premislish, osvetlish. Vladajo ONI, elite, clandenstine grupe, lozhe. Nevidni so in ni jih mogoche prijeti ne za vrat ne za besedo. Vladajo pa s tajnostjo in predvsem zato to ni demokracija.

Danes zhe mnogi mislechi drzhavljani vedo, da je z demokracijo nekaj v temelju narobe. Narobe je predvsem, da temelji na govoru - govorjenju. Vech, ko se govori, bolj besede zgubljajo svoj pravi pomen, pa predvsem iskreno obchutenje in she jasno misel.

Govore po medijih, govore v parlamentu, govore na volilnih shodih, govore na posvetih, govore v komisijah, kolegijih, odborih... Govore in govore.

Ko pa pishejo, ko dajejo uradne izjave, proglase, razglase, apele, ukaze, takrat so pazljivejshi, a she vedno se slishi to njihovo pisanje, okuzheno je z govorom. Oni se poslushajo, tudi ko pishejo. Poslushajo, kako to njihovo pisanje slishi mnozhica. Mnozhice pa ne slishijo, zhe davno so jo nehali poslushati. Slishijo le svoj lastni odmev v njej, odmev svojega govora.

Che sedaj tale mali traktat o demokraciji vendarle koncham, dovolite, da rechem le she to.

Nepopravljivo so nam onesnazhili zavest, z govori - praznimi, apeli mochi in mochnimi slogani.

 

Dovolj je govoreche demokracije, prezhivel jo je chas.

Zdi se mi tako, da chas zahteva svoje, chas je, da zachno reshevati probleme, pa natanchno porochati o tem. To pa ni apel, je le zdenje.

Preprosti, she naravni ljudje vedo, da oni nam lazhejo. Pa mislim tako (domnevam), da oni ne lazhejo, da so le izgubili obchutek za resnico, kriterije (nje), kar pa je hujsha bolezen uma, kot je lazh sama.

Che pa kdo hoche, da mu bo to izvajanje she razvidnejshe, je skorajda nujno, da pogleda v Traktat o svobodi ali vrednotni sistem institucij ali vsaj sestavek v njem Kriteriji resnice za mnozhice, medijevi kriteriji resnice.

 

Da pa ne bo ta sestavek dolgochasen, mu bom dodal she propagandni dodatek.

 

Chlovek, reduciran na vlogo
 
Che zhelite spremembe, ne hodite na volitve,
ker sistem se ni spremenil, vsaj po bistvu ne!

Sistem ni vech totalitaren, a zato she ni demokratichen. Oni, ki so prej obvladovali Orwellovo vladajocha partijo (igralci in protiigralci), sedaj obvladujejo mochne stranke. Delovali so na vrednoti tajnosti, ovadbe, zarote; she vedno delujejo tako. Enopartijsko vladavino je zamenjala strankokracija. Slabo se pishe tistim, ki niso v nobeni stranki, in tistim, ki ne uzhivajo zaupanja vsaj ene njih. Nihche se ne bo zavzel za njih, nihche jim ne bo popravil krivic, ki jim ji je domnevno povzrochal prejshnji rezhim. Nihche ne bo opazil novih krivic, ki jih bo povzrochal novi sistem, ker ljudje se nismo spremenili chez noch, isti smo, ki smo obvladani, in isti so, ki vladajo. Spremembe gotovo so, a bistvenih ni. Brezchutnost, otopelost narashcha, kar je she je, pa razvodeni v hrupu lazhi medijev, ki sluzhijo le tistim, ki imajo resnichno moch, in pa sebi. Na svojo moch dajo mediji najvech in kriterije resnice za mnozhice obvladajo do potankosti.

Ni je stranke, politika, ki bi znal povedati, zakaj mora biti toliko ljudi brez dela. Marsikaj govore: da so delovna mesta draga, da je gospodarska recesija, da je to zlo podedovano od prejshnjega rezhima... Oni pa so potrebni bolj kot si mislijo sami, potrebni so sistemu, da se sistem ohrani tak, kot je - brez bistvenih sprememb.

Pa vendar ljudje po svoji naravi niso lenuhi, le sistem jim to dopoveduje. Ne dovoli jim delati, kolikor pa jim dovoli in tistim, ki dovoli, dovoli le, ko je njihovemu duhu odvzel ustvarjalni zanos, ravno tisto, kar daje njihovemu delu char in smisel. Ker tako to mora biti, pravijo, da je chlovek usmerjen, reduciran na vlogo na delovnem mestu, institucionalno sistematiziran, to je namrech sistem.

Edino, kar lahko storite, che zhelite spreminjati sistem, komaj opazno, pa vendarle v upanju, da se zmanjshuje pomen sistema v vas, vashe institucionalne vloge in povechuje vasha svojskost, ustvarjalnost, individualnost, je to, da nenehoma preverjate utemeljenost in smisel svoje vloge v instituciji. To vas lahko osvobodi. Le tako bo morda sistem postal nekoliko bolj chloveshki. Nikogar ni mogoche v to prisiliti, nikogar ni mogoche v to stanje sistemachno postaviti. Preprechevati pa tega tudi ni treba, sledil bo upor ali pa vsaj pasivni odpor ljudi individuov, ki so ustvarjalni, od katerih ima tudi sistem najvech.

 

Maliki

ONI pa che zhe delajo, kar pochno tako ochitno, namrech da ne delajo ustvarjalno, da na ustvarjalnosti parazitirajo, jo domnevno omogochajo - institucionalno zagotavljajo pogoje za njen razmah. V resnici pa je ravno narobe, ustvarjalnost onemogochajo, dasiravno se kitijo z njo, to je ta hinavska forma parazitiranja na njej. Che zhe mora biti tako, v kar nisem she preprichan, potem nam ostane vsaj to, da ne dajemo svojega soglasja, naj to pochno brez nas.

Vchasih se tudi z njimi poigra usoda. Nevidna bozhja roka jih usmeri tja, kamor sami nochejo, stvari jim nenadoma uidejo z rok, se odvijejo po svoje, tako da to z nichemer razlozhiti ni mogoche. Vendar oni se ne dajo, store tako, kot da so sami to hoteli, naj bo she tako grozovito, pogubno, tudi za njih. Takrat oni zgolj bluffirajo, takrat vlada brezup namesto njih.

Takrat, ko se vendarle ochitno zgodi, da jim vis major prekrizha rachune, ko jim stvari uidejo z vajeti, gredo mimo njih, ko tudi oni le she nemo zro v igro usode, nevidno roko boga, takrat bodo ravnali dosledno, kot da je bila taka njihova volja in chez chas bodo resnichno verjeli sebi (to je NJIM), pa tistim ob njih in nad njimi po rangu mochi. Roka boga je nevidna, njihova tudi. Bog je v njih mrtev, kako gre naprej, pa zhe itak veste. A ne bojte se NJIH, bogovi niso, le maliki so.

 

Indoktrinacija

Che daste kaj na svoje dostojanstvo, che vam je kaj do tega, da se oni ne norchujejo iz vas, vam ni treba nichesar storiti, le tega ne storite, kar oni hochejo. Ne tecite na volitve, ne hodite tja, kjer se boste osmeshili.

Prikrojili so si volilno zakonodajo, izmislili volilno igro, vdrli so v vasho zavest s politichno propagando (apeli, slogani PP); zasuli so vas z obljubami, lazhmi; onesnazhili so vam zavest in, kar je she huje, tudi podzavest. (Tudi podzavestno jih boste volili.) Ko bo predstava konchana, pa se vam bodo takoj mashchevali. Mashchevati se morajo za ponizhanje, ki so ga utrpeli, ko so se plazili pred vami, se vam ponujali kot hotnice brez sramu. Tudi oni imajo svoj ponos in dostojanstvo, pa she oholost in zavest nadljudi.

Predvsem pa so nas preprichali, da je politika dejavnost nad dejavnostmi sistema. Videz javnosti je zlagan, ni zaradi demokratichne kontrole NJIH, ampak je predvsem zaradi njihovega nastopashtva. Kateri poklic pa she toliko potrebuje obveshchanje javnosti o svojem nepomembnem nastopu kot ravno poklic politika? O bistvenih odlochitvah tako in tako ne izveste nich, sploh niste informirani, ker v bistvenem politika deluje tajno.

Vsa ta neskonchna skrb za vas, da ste kar najbolje informirani, je hinavska. Informacije vam prebirajo, za vas izbirajo, pravilno dozirajo. Vse to seveda pochno v vashe dobro, da ste kar najbolje informirani, da bi lahko sprejeli pravilne odlochitve. Vendar oni vas ne informirajo, pach pa vas indoktrinirajo.

Naj bo predvolilna igra she tako pestra, kandidati she tako preprichljivi in zaupanja vredni, nekateri celo preprichljivi, ali pa simpatichni, ko bo igra konchana bodo ostali to, kar so. ONI so tisti, ki so se polastili mochi.

She refren: zmaga pa je itak zhe znana, vnaprej!

Edino, kar lahko storite zoper to, je, da se ne pustite vlechi za nos, naj se ne norchujejo iz vas.

Najprej je treba sprevideti, da vrednotni sistem institucij ni samoumeven, vanj smo le preprichani! Shele potem smo lahko za njih-ovo indoktrinacijo imuni, morda le najdemo globlji smisel bivanja, kot je ta, ki nam ga ONI dolochajo.

 

Predestinirani

Pa recimo, da vi osebno poznate nekega kandidata in mu zaupate. Morda bo ta kandidat celo izvoljen v parlament (drzhavni zbor ali svet), a kaj on pomeni v primeri s temi, ki so izvoljeni zhe vnaprej. Vnaprej so izvoljeni tisti, ki jih sploh ne boste volili, ker so na nacionalnih listah, med njimi tisti, ki so v listah mochnih strank. Med strankami bodo zagotovo prishle v parlament le mochne stranke. V nashem primeru - volitev 1992 v Sloveniji so to neliberalni liberalci, krshchanski nedemokrati, pa pravi nedemokrati in she neprenovljeni komunisti in seveda she kaka stranka presenechenja, ker je tako dolocheno vnaprej, bo to anacionalna - nacionalistichna stranka Zmaga Jelinchicha. V volilni kampanji si neustavljivo prizadeva za svoj negativni image ravno stranka nepravih demokratov, a ne bojte se za njih, pobrali se bodo, oni so vam usojeni. V tezhavah pa so stranke, che jih nashtejem: stranka, ki ji uhaja ljudstvo, to je ljudsko-kmechka stranka; stranka, ki dovoli, da ji odzhirajo bazo, to je premalo socialna socialdemokratska stranka; in ne chisto zeleni (chrno-rdeche-zelene) Slovenije. Trda prede socialistom, kot da so Slovenci zhe naredili krizh chez socializem. Hudo je narodnim demokratom, ki so po nerodnosti pozabili, kaj narod ni! Ostale stranke pa bodo za sedaj lahko upale le na manj pomembne stranske (lokalno regionalne) vloge, che bodo v parlament sploh prishle. Naj she omenim, da stranka, ki je pri koritu glavna in jo podpirajo she mochni mediji, skoraj zagotovo na volitvah dobi najvech glasov, v vsakem primeru pa vech, kot jih zasluzhi. Pa ne mislite, da gre tu le za pre-moch v parlamentu, tu se preigravajo najpomembnejshi vzvodi sistema, vzvodi mochi. Pa recimo, da za nas to ni tako bistveno, za njih pa je, ker taka so pravila igre, tako nam je usojeno vnaprej. Che pa bi hotel biti she natanchnejshi, bi rekel, taki so nam usojeni vnaprej.

In to je le spodnji dom parlameta, ki seveda she zdalech ne predstavlja sistema. Sistem je namrech mnogo bolj kompleksna zgradba. In omenjene in neomenjene stranke bodo izvoljene predvsem zato, ker so imele najmochnejsho propagando v mas-medijih, in ne zato, ker ste vi tako hoteli. In she vse to skupaj, ta cirkus okoli strank in parlamenta ni pomemben za sistem, ker moch v sistemu je stvar dogovora mochnih in mogochnih.

In tako je tudi vnaprej izvoljen predsednik nove drzhave (in to v prvem krogu). In izvoljen je tako premochno, ker drugi kandidati nastopajo le zaradi pestrosti predstave-igre, in ne morda le zato, ker je zhenskam tako simpatichen, ampak zato, ker noben drugi kandidat ni imel niti najmanjshe mozhnosti: biti izvoljen. Mediji so to mozhnost podarili samo njemu edinemu (ochetu naroda: Milanu Kuchanu). Pa tudi to je bila stvar dogovora, zhe davno poprej so se ONI dogovorili tako. Naprej pa ne bom vech razglabljal o podrobnostih, ker bistveno smo zhe rekli poprej.

Naj omenim le she sploshno pravilo: vsi tisti, ki jih ne marate vech med nastopachi, ki ste jih zhe siti, ker si zhelite drugih obrazov, pa boljsho predstavo, skratka zhelite si sprememb, a ne bo shlo, oni so nepogrshljivi. Zhelite si novih obrazov, takih, ki bi ne bili prepojeni s preteklostjo, ki bi jih ona (preteklost namrech) ne rodila, ni. V zavest so vam jih vrinili mas-mediji ali mediji mochi. Le oni vam jih lahko zamenjajo. Zaupajte medijem in vedno boste manipulirani, ker tudi mediji so manipulirani.

 

Javne osebe

V nashem primeru bi bilo lepo, ko bi vsaj na videz demokracije kaj dali, pa ni tako. Niti dokumenta, da so javne osebe, niso hoteli sprejeti kot obvezo. (To je, dokumenta, da niso imeli in nimajo opravka s tajnimi sluzhbami sistema, za vsak primer ne bi podpisali.) Pa bi navaden chlovek le prichakoval, da so javne osebe, ki delujejo javno, so javnosti zavezane, tudi same orientirane z vrednoto javnosti. A najbrzh niso, eno je njih javno nastopanje in drugo je njih tajno delovanje. Tajnost temelji na strahu pred ovadbo, zalezovanju in prislushkovanju, pa vdoru v zasebnost, javnost pa nasprotno, na razvidnosti postopkov, dejanj. Trdim namrech, da sta ti dve vrednotni orientaciji nezdruzhljivi v eni osebi, che to oseba je. Che pa javna oseba ni oseba, che je zgolj vloga, ki osebo igra, potem je vse v redu in prav, le videz demokracije ni pravshen, she njena podoba je umazana ali vsaj lepa ni, ni takshna, da bi se z njo ponashali v svetu. O stanju demokracije pa to govori, da she ni chisto prava, da javne osebe she ne igrajo dobro svojih vlog; javne osebe she niso chisto javne, tajne pa tudi ne dovolj skrite, prikrite.

 

Nezamenljivi

Kako chudno je to v tej dezheli, dezheli she komaj rojene demokracije, da so njeni najvidnejshi predstavniki, predstavniki ljudstva, tako hitro nezamenljivi. She malo pa bomo sveto verjeli, da so nepogreshljivi, verjeli bomo, da imamo Slovenci samo enega edinega (dosmrtnega) predsednika, samo enega edinega pravega (prvega) diplomata, samo enega edinega vojskovodjo in samo enega edinega (najboljshega) chuvarja reda (prvega policista sistema) itn. Da bi ostali na oblasti, so pripravljeni storiti vse, segajo po policijski drzhavi, hipertrofirajo moch svojih resorjev (tako hromijo celotni sistem), za shalo spreminjajo ustavo, pishejo si svoje zakone, pa grabijo chez vsako mero: premozhenje, lastnino, nekdaj "druzhbeno", sedaj njihovo privatno, zasebno. To delajo mimo vseh zakonov, pa tudi po vseh svojih zakonih. Vendar resnichno pomembno jim je le eno: da si prigrabijo moch, chim vech mochi, po njej so to, kar danes so, potem, ko jo izube, so nich.

 

Legitimiteta

Izvolili se bodo torej, pa che vi greste na volitve ali ne. Che pa le hochete storiti neko demokratichno dejanje, potem na volitve ne greste. Zgolj simbolichno je to dejanje, a za vas pomembno, niste jim dali legitimitete.

Che nochete biti voli,
che nochete, da se iz vas norchujejo,
che nochete dati legitimnosti:
 
NJIM, ki so si jo sami vzeli vnaprej,
potem vam ni treba nichesar storiti,
ne storite le tega, kar ONI resnichno od vas hochejo.
 
To pa ne velja samo za chas volitev.
Vedite, da legitimiteto potrebujejo od vas;
te najdrazhje igre sveta ni brez legitimitete, ki jim jo dajete,
cheprav jim je v resnici ne dajete, ker dajete le videz nje.

 

Preobrazba

Osvobodili smo se njih, ki se she nekako vidijo, in dobili namesto njih zavratnike, ki se vedno manj vidijo, she nekaj let demokracije in bodo skorajda nerazvidni. Preobrazba bo hitra in nebolecha, saj bo demokratichna.

 

Zakljuchek (chetrtega razmisleka)

To je torej chetrti premislek, premislek o mochi in demokraciji. To je premislek o mochi, ki generira samo sebe, premislek o NJIH. Bil sem ga dolzhan sam sebi in tudi v Traktatu o svobodi she ni premishljen, tako kot bi bilo treba. Bil sem ga dolzhan sebi, dasiravno sem nekoch Ivanu Urbanchichu dejal, da ga ne bom napisal. Imel je prav, moral sem ga napisati, cheprav dvomim, da mu bo, tak kot je, vshech. A mera je bila polna, v njegovo pisanje me je prisilil gnev v meni, prevech tega se je na hitro skazilo po nashi osvoboditvi.

Vsega tega si seveda nisem izmislil, stare so to ugotovitve nekaterih individuumov.

Nekoliko temeljitejshi prikaz tega vechnega antagonizma med svobodo, demokracijo na eni in sistemom na drugi strani, vmes pa opletanje nepomembnega individua, sem javno priobchil v Traktatu o svobodi. Dasiravno je vprashljivo, che je publikacija v tristo izvodih javna(?), prej bi lahko rekli, da je ekskluzivna. Zato pa bom tudi ob tej prilozhnosti obnovil, navedel nek povzetek iz nje. Propaganda je mati modrosti, vendar v mojem primeru vam zagotavljam, da ne gre za mnozhichno propagando. Vsaka globlja komunikacija je skrajno individualna.

Chetrti razmislek "o mochi" je sochasno moja osebna interpretacija volilne propagande preko mas medijev in demokracije v novi slovenski drzhavi, ki se je posebej izkazala v volitvah 1992. Rad priznam, da je razlaga in nachin razmishljanja nekoliko nenavaden, ali vsaj neobichajen, kar upam, velja za vse moje osebne (torej neuradne) interpretacije. Sama interpretacija je torej bolj malo verjetna, ne bo delezhna obchega soglasja, pa saj ga ne potrebuje. Nikogar ne zhelim preprichati, zhelim le vzpostaviti komunikacijo z individuumi, ki to ali nekaj podobnega zhe tako vedo, da zvedo, da je she kdo, ki misli, nekako tako, po svoje.

Kot vidite, sem le malo pozornosti posvechal volilnim rezultatom, od teh najmanj mochi (razvrstitvi) strank. She najvech pozornosti sem posvetil mogochim odgovorom, kot so: ne gleda televizije, ne bo shel na volitve, ne bo volil nobene stranke, nobenega kandidata za predsednika republike, she najvech pa tistim, ki jih skorajda ni, ki pravijo, da jih volitve, stranke in kandidati ne zanimajo.

Le v njih je morda tudi nekaj takih, ki so she edino preostalo upanje za demokracijo dezhele, demokracijo v sistemu in nadsistemu.

No, in che ste sluchajno vse to nakladanje prebrali in she vedno ne dopushchate mnenja, da so volitve zgolj spektakel demokracije, dalech od resnichne demokratizacije sistema, potem vam moram rechi, da ste po mojem mnenju nepopravljivo zasvojeni ali zavedeni. Vi pravite, da temu ni tako, tako to preprosto ne more biti. Vendar imam she eno vprashanje za vas, ker je zhe dovolj grozljiva misel, da bi lahko bilo tako. Kaj ste storili, da kaj takega ne bilo mogoche?

 

Ste shli na volitve?

Osvobodili smo se, ali bolje osvobodili so nas ONI, NJIH, ki jim niso bili KOS. Dosegli smo svojo drzhavo nekako zlahka, poceni smo jo odnesli, medtem ko nashi nekdanji sodrzhavljani, bratje po sili sistema, in njega, edinega in vechnega (nekoch), ki bil je nash BOG, zanjo plachujejo s krvjo. Kako naj bi se osvobodili she NJIH, ki jih ne vidimo?

Che naj postanemo hlapci, sedaj le hlapci svojim gospodarjem, potem se nismo kaj dosti osvobodili. A v dodatku bom povzel she nekaj misli o hlapchevstvu naroda, zopet iz tega nesrechnega Traktata o svobodi, ki jo toliko reklamiram, svobodo namrech, ne traktat.

 

V Ljubljani, 27. novembra 1992 Rajko Shushtarshich