Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

Dodatek 2, za shirsho inachico

 

O HLAPCHEVSTVU NARODA

 

Che hochemo resno razglabljati o demokraciji, se ne moremo izogniti njenemu bistvu, svobodi chloveka v sistemu. Ko pa zhe razpravljamo o svobodi chloveka, svobodi narodov, se nikakor ne bomo mogli izogniti antipodu te vrednote, nesvobodi chloveka, naroda. To je hlapchevstvo individua, hlapchevstvo naroda, kar je le premena (modaliteta istega). Ker chlovek je vech kot vloga, ki jo igra, vech kot vloga, ki jo z njim igrajo. Ker narod je vech kot mu pripisujejo tisti, ki ga definirajo, in vech kot igracha v rokah nacionalistov. Lotimo se torej vechno aktualne teme, nikoli reshenega in nikoli dokonchno reshenega problema, to je - hlapchevstva naroda.

 

O hlapchevstvu naroda

Tako zelo radi podlezhemo vplivu aktualizirane vrednote o hlapchevstvu v narodu Slovencev, pri chemer mislimo, da hlapchevstvo zadeva le hlapce in ne gospodarjev, da se sramujemo hlapchevstva hlapcev, ne pa njega tvorcev. Che me nekdo zmerja s hlapcem, potem me toliko ne moti, che to dela s prezirom ali iz njega, kot me moti, da to dela z namenom, da me kot hlapca ohranja.

To hlapchevstvo pa je le premena (modalnost) lojalnosti in ta je strukturotvorna (konstitutivna) vrednota vsake institucionalne hierarhije, reda institucij.

Je nacionalna obarvanost slovenskega hlapchevstva skozi stoletja tako zelo svojska Slovencem, je zanje tako tipichna? Treba jo je videti tako, kot je, v njeni chisti obliki, to posebnost hlapchevstva, brez vrednote lojalnost, ki je pravzaprav hlapchevstvo, lastno vsem narodom sveta, le da so vechinoma tvorci njih hlapchevstva iste narodnosti kot v hlapce pretvarjani. Hlapchevstvo takega naroda se ne le manj vidi, ampak tudi manj propagira.

Druga emanacija hlapchevstva, in to je treba lochiti od prve, pa je: hlapchevstvo naroda drugim narodom. Zopet je posebnost zgodovinskega hlapchevstva Slovencev drugim narodom eno in podrejanje narodov po narodih drugo. In tu prvega, te posebnosti, zopet ne kazhe aktualizirati chez vsako mero okusa kot nacionalno jed prve vrste.

Che je narod Slovencev narod - rod hlapcev,

che so Slovenci hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni,

je to Cankarjevo zmerjanje svojega naroda, ta jeza na svoj narod upravichena? Che je tako, potem tudi ni treba stvari obrachati in se izgovarjati na simbolno in mobilizatorsko moch tega ideoloshkega apela narodu, ki da je usmerjen z zheljo osvobajanja svojega naroda hlapchevstva in ne narobe, z zheljo gospodovanja svojemu narodu.

Stvari so stvari in simboli so stvari, ki ne ostanejo samo tam, kamor jih vrzhesh. (Vem, da sem dregnil v srshenje gnezdo.)

Ko bi apel mochneje govoril o rodnosti (generiranju) hlapchevstva namesto o rodu hlapcev, bi ne bil eden tistih apelov, ki je tako zelo mochan in toliko chasa aktualen. Cankar je, pa naj je to hotel ali ne, z njim k hlapchevstvu svojega naroda sam doprinesel. Bil je zelo jasen, ko je vrgel narodu ta apel in tega hlapchevstva svojega naroda ni videl v luchi hlapchevstva v narodih in hlapchevstva narodov. Aktualizirati hlapchevstvo kot temeljni greh naroda ali vsaj kot njegovo poglavitno narodno posebnost, je vsaj pretirano, che ne hud redukcionizem mochnega simbola - apela, ki bo morda trajal stoletja.

Tezha hlapchevstva, vrednotne orientacije svojega naroda, je velika, njen predznak je negativen, zato v narodu vzbuja obchutenje nesvobode, nesvobode v narodu, in che taka vrednota zazhivi v narodovem duhu, ga prav gotovo ne osvobaja, ne vodi k svobodi. (Che se izrazim zamotano: evalvacija te vrednote in tega apela je intenzivna in negativna in tega ni mogoche prikriti. Intenziteta pa je neizmerljiva in lahko je tudi neizmerna.)

Apel in vrednota v njem sta simbola, navzven so to mrtve besede, v sebi pa nosijo magichno moch. Vrzhena v svet je beseda mrtva, ko pa se je samo dotaknesh, ali se te ona dotakne z duhom, je kot zhiva in deluje in usmerja. To vedo propagandisti vsake vrste. Ti operirajo z izlochenim simbolom, apelom in ne z njegovim pomenom v kontekstu. Propagandist ne vrzhe knjige, on vrzhe apel, pa she ta je samo zunanji znak tega, kar vrzhe.

Che me vprashate, kaj bi s tem hotel Ivanu? Hotel bi zmanjshati njegov vpliv, njegovo moch, uporabo te njegove mochi in ne recite, da bi zhelel utemeljiti omejitev umetnishke svobode. Toliko samo kot primer, ker velika je tezha apela o hlapchevstvu naroda. Mochan bes in jezo na narod, tudi moj, je obchutil Ivan, ko je izrekel ta apel, njegova magija deluje, ko ga narodnjak izreche, izreche tako, da obchutim ta bes in to jezo. In ta bes in ta jeza se me dotakneta in ne geslo samo, zanju je geslo le iztochnica, le sopotnik, korelat njun, in che me vprashate: kaj bi hotel s tem? Hotel bi iznichiti njegovo magichno moch.

Jezik pravi, da je geslo zhivo in mochno, pa ni tako. Da bi to mogel, bi moral biti mochnejshi od tega, kar je v njem, potem bi jezik ozhivljal in bil bi jezik zhiv.

 

V Ljubljani, 1985, Rajko Shushtarshich