Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

CHETRTI PREMISLEK O MOCHI
 
MOCH SAMA PO SEBI, DEMOKRACIJA MOCHI
SLOVENSKE VOLITVE, DEMOKRACIJA V LETU 1992?
 
Razmislek ob volilni kampanji v novi drzhavi Sloveniji
Osebni pogled na demokracijo v Moji dezheli

 

Razmislek je poskus nekoliko svobodnejshe, ali che hochete, samovoljne interpretacije o volilni kampanji v novi drzhavi Sloveniji. Razmislek vkljuchuje mogochost demokracije v drzhavi, ki se je izvila iz totalitarnega sistema, in sochasno razmislek o mogochosti resnichne parlamentarne demokracije v svetu danes (suprasistemu), to je svetu, ki ga zhivimo, kot ga pach zhivimo, ne da bi kaj dosti razmishljali o njem.

Menim namrech, da je proklamiranje danashnje, tako sloveche demokracije, vredno razmisleka. She posebej to velja za novo, nastajajocho demokracijo. Ko se ta zgleduje po idealih obstojechih sistemskih ureditev, so njeni krcheviti pohodi v demokratizacijo sistema grobi, zato pa razvidni. Ravno zato govori ta razmislek o mimikriji demokracije modernega sveta, ki tako rada govori, venomer ponavlja in ponavlja misel Winstona Churchilla, da boljshega sistema zhal ni, ker ga she nismo iznashli. Nekaj misli bomo torej posvetili tudi dejstvom, zakaj boljshega sistema she nismo iznashli.

Razmislek vkljuchuje predvsem dva vidika demokratizacije.

Prvi je sistemski - institucionalni, nanasha se na vlogo posameznika v institucionalnem sistemu, s posebnim poudarkom na politiki (politichnem podsistemu).

Drugi je individualni, zadeva svobodo individua, ki zhivi poleg institucionalnega zhivljenja, katerega uokvirjajo institucije, ali celo pred njim, she neko svoje, sebi lastno zhivljenje.

Za zachetek bi vam zaupal svoj osebni pogled na neko igro, ki sem se je tako rad igral v svoji mladosti. Igri pravimo, in ji bodo ljudje she dolgo rekli "chlovek, ne jezi se". (Beseda chlovek bi morala biti pisana she z manjsho zachetnico.) Pri tej igri je bilo zanimivo to, da se praviloma ne jezi tisti, ki zmaguje, vsi drugi pa se, che pa se ne, potem sploh niso pravi, to je zavzeti igralci in z njimi je to igro igrati nezanimivo, zguba chasa. Vseeno je, katero barvo figur izberesh za svojo, kmalu se izkazhe, da se je jeziti mogoche zhe pri izbiri barve. No, kasneje si nekateri igralci prisvoje eno od barv v igri, pa nihche ne more vech rechi zagotovo, zakaj so si izbrali ravno to, ko pa bi si lahko katero drugo in pri igri bi to nich ne spremenilo. Pa tudi sami ne morejo povedati, zakaj hochejo ravno to barvo, najbrzh je pravilen en sam odgovor, zato pach, ker verjamejo, da bodo igro dobili ravno s to barvo figur. Pomembneje je, da igra temelji na zakonu verjetnosti, vsi imajo isto mozhnost igro dobiti ali izgubiti, pa se vendarle kasneje izkazhe, da eni dobivajo pogosteje od drugih, a chez chas se izkazhe, da so to vedno eni in isti, ki so dolocheni za zmagovalce in drugi dolocheni za porazhence. To seveda z igro sluchajnosti nima vech nobene zveze, tega ni vech mogoche razlagati z njo. Pa ni nujno, da zmagovalci krshijo pravila igre - goljufajo, dasi se tudi to pogosto dogaja. V igro se vpletejo tanchine, odtenki igranja, ki so znachilni, dolocheni za zmago in nasprotno tisti, ki vodijo neizbezhno v poraz. Inteligenca ne igra kdo ve kako pomembne vloge vech, saj igra ni intelektualno zahtevna. Na koncu je mogoche rechi samo to, da so nekateri takorekoch rojeni za zmagovalce, drugi rojeni za porazhence, pa tudi v to bi nekega dobrega in senzibilnega opazovalca tezhko preprichali. Igra nich ne stane, tudi to je tako samo za povrshne opazovalce. Jeza je lahko tako mochna, v tem je ravno char te igre, da si zavzeti igralci pulijo lase. Tega najbrzh ni treba rechi, pa povem zato, ker je prva moja igra, ki je zamenjala igrache, imela tako chudovito nalepko chlovechka, ki si puli lase. Dodobra me je zasvojila, ta igra. Igral sem jo dlje, kot se to za neko otroshko razdobje spodobi, shele danes vem, kako je bilo koristno, da sem jo tako dolgo igral. Sploh bi bilo mogoche rechi, da tisti, ki prezgodaj nehajo igrati to igro, niso spoznali tanchin igre in sploh niso bili nikoli kaj prida igralci, nikoli dovolj zasvojeni, zacharani z njo.

Ta uvod je nekoliko otrochji, ali tudi ne, ker natanko tako je tudi z najdrazhjo igro na svetu, ki se ji reche "demokracija".

V demokratichnem sistemu imamo drzhavljani volilno pravico, pravico, da se volitev udelezhimo ali ne, in pravico, da na volitvah izberemo stranke in kandidate, ki jim zaupamo, tiste, ki so nas preprichali s svojimi programi, volilnimi obljubami, ali pa zhe s svojim sharmantnim nastopom v (tej) volilni kampanji in tudi prej (kar ni nepomembno). Zaupamo jim, da nas bodo poslej zastopali (nashe interese, nashe vrednotne orientacije, skratka funkcioniranje in spreminjanje sistema). Ali drugache recheno, zaupamo jim reguliranje sistema, njegov razvoj. Ali ravno nasprotno, zaupamo v nespremembe v sistemu, v njegovo stabilnost, in zato v tiste, ki jamchijo konservativnejshi, nezaupljivejshi odnos do sprememb, ki ne uveljavljajo vsakovrstnih sistemskih novotarij.

She prej, v prejshnjem sistemu je bilo nekoliko drugache, drzhavljani smo namrech imeli volilno pravico in dolzhnost. V nashe dobro je bilo, da smo se volitev udelezhili, kajti sicer bi bili lahko slabi drzhavljani in marsikaj se nam je lahko zgodilo, naprimer: lahko nismo dobili potnega lista, samo nekateri, vendar dovolj za zastrashevanje mnogih; lahko smo imeli tezhave pri razpisih za delovno mesto, cheprav samo nekateri, vendar dovolj za zastrashevanje ostalih; lahko pa smo dobili oznako "razredni sovrazhnik", potem se nam ni dobro godilo, vendar ne zaradi nas samih, bili smo le primer za zastrashevanje mnogih. Bili smo predvsem gradivo sistema, ki je bil tako mochan, da nas kot individue skorajda ni vech potreboval, skratka, bil je totalen in totalitaren. Zhe smo verjeli, da je vechen, najboljshi, nespremenljiv, ko nas je razocharal, se sesul, skorajda chez noch. Ko bi to drzhavljani vedeli prej, upali ali verjeli, ali si vsaj upali verjeti, da je to mogoche, bi temu sistemu gotovo ne dajali tako navdushujoche podpore, legitimitete v volilnih ritualih.

Volilno pravico in dolzhnost v totalitarnih sistemih smo drzhavljani dodobra izpolnili. In bil je to res pravi spektakel: bolnike, starce in onemogle so vozili na volishcha, zopet samo nekatere, in volishĉa so med seboj tekmovala, katero bo boljshe - prej konchalo volitve (s sto odstotno udelezhbo), ali vsaj katero bo doseglo vishjo volilno udelezhbo. Konchni rezultat volilne udelezhbe je bil fascinanten, da ne bomo prevech natanchni, visoko chez devetdeset odstotkov ali blizu stoodstotnemu delezhu volilnih upravichencev. Bilo bi natanchneje, che bi jim rekli: volilni obvezniki ali zavezanci. Takrat se je reklo, da imamo visoko razvito drzhavljansko zavest, pravilneje bi gotovo bilo, ko bi rekli, da imamo malo drzhavljanskega poguma. Zakaj? Zakaj sta bila volilna udelezhba in volilni rezultat v resnici za sistem tako ugodna, tako visoka? Na kratko, zaradi strahu in goljufije, strahu drzhavljanov in njihove zaslepljenosti; zaradi zastrashevanja in goljufije njih, ONIH, ki so volitve v resnici rezhirali. In kdo so bili ONI? ONI so bili sistemski inzhenirji chloveshkih dush.

Kako smo jih razpoznali? ONI so bili ti, ki so rekli, da so MI. Vendar oni niso bili MI, niso bili mi-stvo nashe, ne naj-stvo nas. Ravno to ne. Oni so bili in so ti, ki niso po sebi, po svoji individualnosti. So to, kar so po NJIH, po njih organizaciji, stranki, lozhi. Odrekli so se sebe, se zavezali NJIM, podpisali zavezo, da bi dobili nesluteno moch. Pa saj vednost o tem je prastara, le sproti jo pozabljamo, ali pa je v vsakdanjosti nikakor nochemo videti.

Ne bomo torej trdili, da je danes visoka volilna udelezhba na volitvah le izraz in dokaz nedemokracije, nizka pa nasprotno, demokracije sistema. Tako enostavna ta rech ni, zagotovo pa pretirano visoka volilna udelezhbe je kazalec, da demokracije ni, in ne svobode. Nekdo namrech ljudi obvladuje, vlada jim tako, da jih prepricha, vsaj to jih prepricha, kako pomembno je, da izrazijo svojo volilno pravico, da na volishcha dero. In zopet so to ONI, eni in isti, ki poznamo jih zhe kot inzhenirje chloveshkih dush, kot ribiche na voljo ljudi, kot lovce na chloveshke glave, kot propagandiste moderne dobe. V resnici ljudje ne izrazijo svoje volje, ki, kot sem zhe vechrat omenil, ne da je nimajo, gotovo jo imajo (svojo voljo namrech), ampak se z njo ne strinjajo. V resnici volilci izrazijo voljo preprichanih in naivnih, kar pa je nekaj takega, kot je bila prej volja prestrashenih in zaslepljenih.

Volilni rezultat je torej rezultat uspeshnosti ONIH, ki so spektakel volitev rezhirali. V bistvu lahko meri le njihovo preprichevalno moch, pa she te ne povsem neposredno, ker glavna igra, njen izid je znan zhe vnaprej.

Che hochete natanchneje, rezultat volitev res ni vedno znan vnaprej (dolochen), ker tako tudi igra ni prevech zanimiva, vendar zmaga je vedno znana vnaprej, te ne morejo prepustiti sluchajnosti, tako bi ne imeli nobene mochi. (Na to me je opozoril prijatelj B.C., ki je bolj eksakten, natanchen, ukvarja se z naravnimi vedami.)

Najlazhe bi vam to volilno igro razgalil, razkril s prispodobo. Dusho so si izpihali, grlo iskrichali (gledalci in navijachi na neki nogometni tekmi), rezultat pa je bil znan zhe vnaprej. ONI so se dogovorili tako. Zgodilo se je, da so se tako razvneli, ko so navijali za svoje, da poraza niso mogli prenesti, da so se stepli, bilo je nekaj mrtvih; rezultat pa je bil znan vnaprej. Oni so se tako dogovorili. Potem so se ti isti navijachi izkazali kot plenilci, posiljevalci, kot klavci zverinski; rezultat pa je bil znan zhe vnaprej. ONI so se tako dogovorili. Epilog te zgodbe je: grdo so se poigrali z njimi.

Povolilno geslo, ki ga navadno izrazijo porazheni politiki, "volilci imajo vedno prav", ni resnichno. Volilci namrech nikoli nimajo prav, ker v vsakem primeru volitev (ko se volitve primerijo) imajo vedno prav ONI. Od volivcev pa imajo lahko prav le tisti, ki na volitvah volijo pred kamerami. Nikakor ne bi rad zmanjsheval pomena volitev kot sistemskega dejanja prve vrste.

Pomemben spektakel volitve gotovo so. Sluzhijo pa predvsem videzu magije, da nam zozhijo polje zrenja, da ne bi videli dejanske mochi. Pa ne boste trdili, da se glavna moch na volitvah izpostavlja? To bi bilo le prevech prichakovati. Ta ostaja ista ne glede na izid volitev, ne glede na rafiniranost predstave. Razvpite demokracije v svetu so toliko bolj demokratichne od onih, ki se shele udejanjajo, kolikor je njihova predstava bolj izdelana, mimikrija bolj rafinirana. Ne pozabite na drzhavni aparat - administracijo, ki chaka na izvoljence, utrpel bo le minimalne spremembe, pa she za te se bodo dogovorili, seveda vnaprej. In tako je to z navidezno neodvisnim sodstvom, diplomacijo, pa vojsko in s policijo in s tajno policijo. In tako je to z vsemi institucijami sistema, ki so posebnega druzhbenega pomena, ali posebne druzhbene ali ekonomske mochi. Med njimi so vedno bolj pomembne za sistem (vladanje sistemu, obvladovanju mas) institucije, ki jim rechemo mochni mediji, ali mediji mochi - usmerjevalci mas, kreatorji javnega mnenja. Sistem se vendar ne daje na kocko zaradi nekih volitev.

Rekli boste (ali pa bodo rekli ONI namesto vas), da je to, kar pishem, voda na mlin mochnih strank, strank, ki imajo trdno bazo potencialnih volilcev, to je trdno preprichanih in zelo zaupljivih. Naj poreko, kar hochejo, ni tako. Che pa vas resno skrbi, kdo bo zmagal ali izgubil na volitvah, potem le tecite: niste she svobodni. In zreli za demokracijo tudi ne. Niso vse stranke enako slabe, in ne vsi kandidati, pa vendar, to dejstvo ne odtehta tega, da so ONI najbolj poklicani in ONI tisti, ki resnichno obvladujejo sistem - torej vas kot volilce in drzhavljane, kot igralce institucionalnih (sistemskih) vlog. Oni so zhe tu. Izbrani so, ker so se sami izbrali, izvoljeni so, ker so se sami izvolili. Nekaj jih boste vseeno izvolili, nekatere izbrali, ki niso za to dolocheni vnaprej, zhe res, vendar njihova vloga je zhe dolochena, njihovo delovanje uravnano tako, kot to pritiche sistemu in pa volji ONIH, ki ga resnichno obvladujejo, ki vladajo vam. Ti vashi izbranci so v najboljshem primeru stranski igralci, ali statisti, potrebni so bolj zaradi spektakla kot pa zares. Zhe vidim, da ugovarjate, da to ni mogoche. Pa je, in she posebej tezhko ni. Kot so si moch v prejshnjem sistemu prigrabili, zagotovili in utrdili, tako so jo prenesli v novi sistem. Le malo popravkov je potrebnih na nosilnih vlogah, le malo igralcev zamenjati (rotirati) in sistem deluje tako kot prej, pa vi greste na volitve ali ne. Ni vladala vam stranka (partija) le, in sedaj, ne vladajo vam le stranke. Vladajo vam tajne lozhe (clandenstine grupe), stranke so le maska NJIM (kostum, preobleka), ki menjajo jo ali ne.

Kako ONIM to venomer uspeva? Preprosto, prikrojili so si ustavo, prej je bila bolj program stranke kot ustava, sedaj je bolj program strank kot ustava. Priredili so si volilno zakonodajo, razdelili volilna okrozhja, in kar je glavno, she vedno obvladajo mas medije - medije mas in s tem vas. Ostalo je samo stvar izvedbe predstave, ki ji ni para v vsej zgodovini gledalishcha. ONI pa so isti, ker drugih ni, che pa morda le so, jih vi ne poznate, niso javne osebe. Ko she kdo to vendarle postane, je zato plachal ceno, sprejel je pravila igre, postal je eden od NJIH.

ONI so javne osebe, ki jih poznate, pa jih vendarle ne poznate, ne poznate njih tajnih organizacij - mondialnih lozh, ki jim dajejo nesluteno moch. Vladajo s tajnostjo, nevidno nas obvladujejo, che se zapletemo z enim njih, imamo opravka z vsemi, to je, z njihovo nevidno organizacijo. Ni jim pomembna nobena ideologija, ne vera, ne rasa, ne narodnost; zlahka premoste te nepomembne razlike za njih. Za njih je pomembno le eno: vladati svetu. Nimajo moralnih predsodkov, po nashe vrednot, pravzaprav imajo eno samo, ki vanjo resnichno verujejo, reche se ji: moch. Zanjo store vse, in odsotnost, otopelost za druge vrednote jim strahovito povecha moch. Z lahkoto zhrtvujejo narode, bogastvo, celo svet so pripravljeni pognati v propad, da bi ohranili to svojo moch do zadnjega dne. Najprej so zhrtvovali organizaciji sebe, svojo individualnost in z njo svojo resnichno ustvarjalnost.

S to trditvijo se seveda mnogi ne bodo strinjali. Trdili bodo, da so med njimi vrhunski ljudje, elite ustvarjalcev iz vseh sfer sistema in ne le mochni im mogochni - chastilci mochi. Le dve mozhnosti imajo, ali so nepomembni statisti, potrebni bolj zaradi videza predstave kot za res pravo igro, ali pa so opravili iniciacijo, v tem primeru so kot individui mrtvi, ni jih vech, pomembni so zgolj she kot ohranjevalci iger sistema.

Tudi kadrujejo se iz elit v sistemu slovechih institucij - organizacij, pa tajno in vchasih tako, da posameznik tega niti ne ve. Ko se zave, je zhe opravil iniciacijo, to je, zhrtvoval je sebe sistemu, instituciji, organizaciji. Zhrtvoval je sebe, individualnost svojo, svojo svojskost in z njo svojo ustvarjalnost. Tako sem vam tudi povedal vse, kar je potrebno vedeti, che zhelite postati eden njih. Opazili vas bodo in nekega dne kadrovali, to je, sprejeli v organizacijo. Che pa se boste prevech vsiljevali, ne bo shlo, "Grad" bo ostal za vas nedostopen.

Ko je pajkova mrezha prepredla ves sistem, njene nevidne niti sezhejo v nadsistem, niso pa zanemarljive tudi tiste, ki tvorijo podstat sistema. Nobena institucija, organizacija, ki da nekaj nase, ni brez lozh. Praviloma vech njih, tako da je mrezha mochi razprshena, da skorajda daje videz pluralizma ali pa celo demokracije.

 

Vech kot moje razglabljanje lahko pove neka zgodba PRIMOPREDAJNO POROCHILO GENERALNEGA DIREKTORJA DR. JANEZA JEROVSHKA

 

 
P.S.
 
Chetrti razmislek o mochi: Moch sama po sebi, Demokracija mochi (Razmislek ob volilni kampanji 92 v novi drzhavi Sloveniji) sem pisal na glasbeno predlogo Maurica Ravela: Bolero. Tega, ne vem zakaj, avtorji ponavadi ne povedo, dasi mnogi delajo tako.
 
P.P.S.
 
She moj nasvet: varujte pa se tistih, ki pishejo ob glasbi Richarda Wagnerja: Gotterdamerung, pa Die Walküre.
 
--------------------------------
Bibliografija:
- Primopredajno porochilo, dr. Janez Jerovshek, generalni direktor, RTV Slovenija, Ljubljana 1992
- Traktat o svobodi ali vrednotni sistem, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana /avtor/

V Ljubljani, novembra 1992, Rajko Shushtarshich