Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

O STAVKI
 
Poskus celostne interpretacije stavke

 

Naj navedem najprej nekaj dejstev iz nashe sindikalne zgodovine.

Sindikati so bili v prejshnjem sistemu institucija mochi, ne pa protimochi. Za ilustracijo tega suhega stavka bom navedel nekaj dejstev: bili so organizacija za ohranjanje, vzdrzhevanje totalitarnega politokratskega sistema ene stranke (ZK). Sindikalni poverjeniki so bili predvsem rezhimski ali celo policijski poverjeniki. Lahko bi rekli, da je bila to tajna zdruzhba sindikalnih in policijskih poverjenikov, ki se je navidez ukvarjala z razpechevanjem ozimnice, sindikalnimi izleti, sindikalnimi tekmovanji, sindikalnimi proslavami uspehov v izgradnji socializma itn., skratka, z eno samo skrbjo za posvojen delavski razred. Sam sistem tega ni prevech skrival. Tako je bil naprimer predsednik slovenskih sindikatov (kasneje tudi zveznih) Marko Orozhen kar nekdanji shef slovenske policije. Bila je takrat seveda samo ena sindikalna organizacija, en sam enoten sindikat "delavskega razreda" oziroma njegove avantgarde (partije). Sedezh pa je imel v mogochni marmorni palachi s she mogochnejsho birokracijo v njej, na Dalmatinovi 4, v Ljubljani. (Naj ne pozabim omeniti, da so imeli tudi mochan raziskovalni center za preuchevanje samupravljanja, ki pa ravno stavk ni smel preuchevati, kar je bil tudi eden glavnih razlogov za njegovo ukinjanje, ker nekateri raziskovalci tega niso hoteli razumeti.

Sicer pa bi vechinoma lahko rekli, da so bile takratne sindikalne organizacije v institucijah sistema vechinoma pod nadzorom direktorjev, rekli bi jim lahko kar direktorski sindikati. Tako bi lahko oznachili tudi nekdanji sindikat delavcev RTV.

Che pa so delavci zhe stavkali, so jih sistemski vlogoslovci preprichevali in preprichali, da stavkajo proti sebi. Stavke so bile v tem sistemu strogo prepovedane, oziroma jih sploh ni bilo, kolikor so vseeno bile, so bile samo tako imenovane "prekinitve dela", njihovi voditelji pa so bili posebej nadzorovani in ni treba rechi, strogo sankcionirani.

Pa she nekaj o mediju in stavki:

Javno mnenje je bilo indoktrinirano (indoktrinarno), ali drugache recheno, javnost je bila bolj indoktrinirana kot informirana. Disidentstvo je bilo redko, disidentska elita pomembna, vendar tolerirana in hkrati skrbno nadzirana. Vodilni indoktrinarni medij je bila Radiotelevizija Ljubljana. Sistem ji je pripisoval veliko moch in temu primeren pomen. Tako je bil na vishku njene mochi njen najmogochnejshi nadzorovalec chetrti chlovek v republiki, Janez Vipotnik. (No, nekateri pravijo, da je bil po rangu mochi shele sedmi, pa to niti ni tako pomembno, pomembno je to, da je takratni sistem posvechal radioteleviziji izreno pozornost. Novinarji se bili pomembni med "inzhenirji dush" v sistemu. Kriteriji njihove resnice so bili prilagojeni hierarhiji sistema za mnozhice.

O stavkah niso porochali, ali pa so porochali s posebno previdnostjo, kajti takratno vodstvo je dobro poznalo nevarnosti stavke za sistem, njeno psihozo so poznali izkustveno iz chasov, ko so she bili stranka v ilegali in mnogi med njimi sindikalni voditelji.

Shele z novo demokracijo (demokratizacijo sistema) se je zachelo razvijati tako sindikalno gibanje, kot smo ga nekoch zhe imeli. Lahko prichakujemo sproshchanje psihosocialnih napetosti (energij), ki so se kopichile v potlachenih in zamaskiranih konfliktih totalitarnega sistema, vzdrzhevanega s silo, mochjo. Sochasno pa je razumljivo, da bo tudi novejshe sindikalno gibanje she lep chas vleklo svoje breme iz preteklosti. Tako imamo v nashi novejshi sindikalni zgodovini dva mochna sindikata: SSS - Svobodne sindikate Slovenije in NKNSS - Neodvisnost konfederacijo neodvisnih sindikatov. Zhe obe imeni izprichujeta veliko potrebo in morda tudi zheljo po svobodi in neodvisnosti sindikalnega gibanja. Pa bi jim tezhko kar tako verjeli na besedo ali na ime, ker je znano, da SSS (bivshi Ravnikov sindikat) ni povsem osvobojen od prejshnjega sindikata, njegove zgodovine in njegovih voditeljev, predvsem pa ne od nekdanje Partije, njene naslednice SDP (stranke demokratichne prenove). Enako NKNSS (Tomshichev sindikat) ne more zanikati svojega zaveznishtva s pisano koalicijo sedaj vladajochih strank.

Sedanja vladajocha koalicija pa nima ravno socialdemokratske programske usmeritve oziroma "slojno socialne" (sindikalne) vrednotne orientacije sistema. Tudi sicer bi tezhko trdili, da je vladajocha koalicija dolgorochno lahko zaveznik sindikalnim interesom, da je programsko socialdemokratsko orientirana. Taka orientacija je za vladajocho koalicijo (vsaj zdaj) prej izjema kot pravilo.

Oboje je po svoje zapleteno. Treba je namrech vedeti, da je management - naravni nasprotnik ali protipol sindikatov - vechinoma she v rokah "rdechih direktorjev". Izbrala, gojila in postavila jih je na polozhaje partija, predvsem (ali tudi) po principu lojalnosti sistemu (sebi).

 

Iz novejshe zgodovine sindikalnega gibanja na RTVL-S pa so pomembna predvsem tri dogajanja. Naj jih na kratko priklichem v spomin kot dejstva, ki nam govore tudi sama po sebi:

- opozorilna stavka novinarjev RTVS v maju 1990 (Bogo Samsa),
- grozhnja stavke sindikata KUU RTVS septembra 1990 (Spremembe zakona o RTVS),
- napoved stavke novinarjev TV Koper - Capodistria, decembra 1991.

Za prvo stavko naj omenim samo to, da je bila organizirana s strani ali s pomochjo tedanjega vodstva RTVS. (Vsaj tega ni zanikalo ne vodstvo ne novinarji RTVS.) Bila pa se je domnevna bitka za avtonomijo novinarjev, ki jo je krnila politika, politiki v slovenskem parlamentu. Prva stavkovna zahteva pa je bila: vishji osebni dohodki novinarjev ali kot se temu drugache reche ustrezno vrednotenje novinarskega dela. Javnost pa je stavka opozorila: predvsem na moch novinarjev RTVS.

Na kratko bi jo priklical v spomin s tremi dejstvi - gesli (propagandnimi apeli):

- brzojavka iz Murske Sobote v slovenskem parlamentu ("naj oche naroda zamenja urednike in novinarje RTV"),
- "labodji spev" slovenskega novinarstva (Janez Jansha),
- "da bi v Italiji v podobnem primeru prishlo do generalnega novinarskega shtrajka, da bi italijanski novinarji kot en mozh branili svojo neodvisnost in profesionalno samostojnost" (Bogo Samsa).

Druga "nestavka" je bila le grozhnja tedanjemu vodstvu (dejansko pa stavke ne bi bilo mogoche izvesti). Bil je to boj za nacionalno radiotelevizijo, za spremembe zakona o RTVS, na kratko: boj za spremembe na RTVS, za odstop tedanjega vodstva in preprechenje njegove reorganizacijske ambicije, preoblikovanje radiotelevizije v "samostojna" podjetja. Ta reorganizacija je ogrozhala predvsem kulturno umetnishke ustvarjalce na radioteleviziji tudi eksistenchno.

(Vech o tem pa v porochilu Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije: Predlog sindikata KUU RTVS, 7.7.91; Odprto pismo slovenski javnosti, skupshchini RS, 25.9.1990; Svetu RTVS 22.3.1991)

Tretje sindikalno dogajanje pa lahko shtejemo za predhodnico ali morda celo za napoved stavke novinarjev, usmerjeno proti novemu vodstvu (natanchneje delu sedanjega vodstva RTVS, predvsem proti njenemu gen.dir. dr. Janezu Jerovshku) in za uresnichitev pravic iz svoje (novinarske) sindikalne pogodbe.

Vtis (ali pravilo) o socialni klimi konflikta, ki ga ne gre spregledati:

Govori o bistvu stavk v klimi nove demokracije in je morda ravno v tem, da je shele sedaj prishel chas, ko se bo zachelo tisto notranje vrenje, dogajanje v sistemu, ki spremlja dejanske spremembe sistema. Dosedaj ga je zadrzhevala vojna in osamosvajanje Slovenije. (To je konstituiranje sistema - drzhave.) Dogajalo se bo namrech tisto neizbezhno sproshchanje psihosocialnih energij, skozi desetletja potlachenih socialnih konfliktov, ki so se kopichili v totalitarnem obdobju sistema. To velja she posebej za konflikt med managementom in sindikati. V resnici pa je to konflikt med protagonisti: delom managementa in delom sindikata (sindikalnimi voditelji). (Notranja dinamika v socialnem dogajanju, ki mu rechemo stavka, je izredno zanimiva, vendar je tu ne bom skushal opisati, konkretno jo premalo poznam, dasi jo delno poznam iz stavke, ki je ni bilo - dejavnost sindikata KUU RTVS.)

V nashem primeru (danashnji Sloveniji) pa so protagonisti socialnega konflikta - stavke, tako eni kot drugi (vodstva institucij in sindikati), v teoretski sistemski strukturi nejasni. Protagonisti so neizkristalizirani zastopniki (reprezentanti) sistemskih in subsistemskih institucionalnih interesov, poenostavljeno recheno, zlasti interesov politike in ekonomike. (Na eni strani je tu problem tako imenovanih svobodnih in neodvisnih sindikatov, na drugi pa rdechih direktorjev, novega managementa in novih lastnikov, to je zgornje socialne strate in reprezentanta oz. lastnika nedrzhavnih institucij.)

V ozadju te nejasnosti je morda najvechji problem sistema, ki se komaj kdaj omenja, kot da bi ne hoteli vedeti zanj, da ga chaka drama restratifikacije. Tega dramatichnega izraza ne uporabim sluchajno, ker za suho besedo restratifikacija, ki pomeni nich manj kot: ponovno aktualizirati vrednotni sistem socialne stratifikacije (slojevitosti druzhbe) in jo dejansko uveljaviti. Doslej smo bili namrech sistem (druzhba) z latentno socialno stratifikacijo, tako, v kateri so "vse zhivali enake, le da so nekatere bolj enake od drugih". Vrednote, ki so razslojevale ljudi v socializmu, so bile zabrisovane, prikrivane, stratifikacije pa uradno ni bilo. In zato bo drama restratifikacije toliko hujsha, dogajale se bodo chloveshke stiske, ne slojem, stratam, ampak konkretnim ljudem, individuumom. Nenadni socialni vzponi (npr. nove elite lastnikov) in padci na drugi strani (bednih in nezaposlenih) bodo pretresli ali (zopet suho recheno) prestrukturirali socialno strukturo od vrha do tal.

Klima je godna za socialne konflikte, stavke torej bodo in ni slabo, che pogledamo, kdo jih bo vodil, zato osvetlimo razloge zanje she nekoliko shirshe, kot nam to mediji ponujajo.

Tak, nekoliko dolg uvod je potreben, che naj bi tezhave v orientaciji nashega sindikalnega gibanja lahko vsaj hipotetichno razumeli tudi nepoznavalci nashih razmer. Pa tudi mi sami kaj hitro pozabimo nekatera dejstva nashe pretekle in she sedanje zavesti.

Pojasnilo: Kadar govorim o dejstvih, mislim na dejstva zavesti (to so v nashem primeru predvsem posredovana dejstva zavesti s PP - politichno propagando, vchasih pa tudi na neposredna dejstva zavesti, v tem primeru obche vrednote, vrednotne orientacije).

 

Preden poskusham interpretirati konkretno stavko novinarjev na radioteleviziji marca 1992, pa bom navedel she nekaj konkretnih dejstev, ki jih tudi ne kazhe spregledati:

- Stavka je bila v chasu sploshne stavkovne psihoze, priprave na generalni shtrajk v Sloveniji ali vsaj poskusa SSS, da organizira dveurno opozorilno generalno stavko. V taki psihozi je stavka novinarjev na mochnem mediju Radioteleviziji Slovenije she kako pomembna, lahko bi si drznili trditi, da je njena predhodnica ali napoved prve uspele ali pa druge neuspele generalne stavke v Sloveniji. Najlazhje pa je stavke organizirati ravno v monopolnih organizacijah, kot so npr. elektrogospodarstvo med gospodarskimi organizacijami in RTVS med mediji.

- Javno mnenje o stavki bo torej tako, kot ga oblikujejo vodilni mediji, med njimi pa je televizija najpomembnejshi medij za PP (politichno propagando) ali she vedno najuspeshnejshi medij za preprichevanje mnozhic.

(Za primer bomo vzeli dnevnik Delo in morda she Dnevnik.)

- Marchno stavko novinarjev so tradicionalno podprli SSS, niso ji pa nasprotovali niti Tomshichevi sindikati KNSS.

- Ni ji nasprotovala niti skupshchina RS (formalni ustanovitelj RTVS), ne slovenska vlada, ne minister za informiranje Jelko Kacin. Ali pa bi vsaj lahko rekli, da novinarjem v javnosti niso nasprotovali.

- Redki so bili politiki, ki so si drznili diskretno nasprotovati novinarjem RTVS v obdobju pred-predvolilne kampanje (kolikor vse obdobje slovenske demokracije ne shtejemo za eno samo permanentno predvolilno kampanjo). Mislim, da smo ves chas v predvolilni kampanji in da ogromno energij usmerjamo drug proti drugemu, logichen rezultat tega je kriza sistema, ki ji ni videti razreshitve.

- Ostali sindikati (sindikatov na RTVS je kakih dvanajst) so v koordinaciji podprli novinarski sindikat z zahtevo po odstopu gen. dir. dr. J.J. in poslovodnega dir. M.B. Novinarji pa so se od te zahteve diskretno distancirali, chesh da to ni bila njihova stavkovna zahteva. (Dnevnik)

- Osnovna stavkovna zahteva novinarskega sindikata je bila uveljavitev kolektivne pogodbe za novinarje. V tem so jih zopet podprli ostali sindikati RTV, cheprav je uveljavitev novinarske kolektivne pogodbe pred uveljavitvijo celotne kolektivne pogodbe na RTVS (ali natanchneje sochasno uveljavitvijo vseh posameznih pogodb na RTVS) za ostale sindikate zelo tvegano dejanje. Za skupen nastop pri podpisovanju kolektivne pogodbe se je she pred letom zelo zavzemal sindikat KUU, novinarski pa za skupen nastop sindikatov v tej zadevi ni imel razumevanja, nasprotno, bil je vsaj nekooperativen, da ne rechem, da je bil sindikatu KUU v njegovih reorganizacijskih prizadevanjih za koncept nacionalnega radia in nacionalne televizije (za bistvene spremembe v zakonu o RTVS) nevaren nasprotnik.

- Najbrzh je nesporno, da uveljavitev kolektivne pogodbe samo za novinarje (to je za 12% zaposlenih na RTVS) pred drugimi zaposlenimi postavlja le-te v priviligiran polozhaj.

- Tako je nastala chudna situacija, v kateri je gen. dir. zastopal interese ostalih (nenovinarskih) sindikatov. Pustimo sedaj, ali je to logichno ali taktichno, dejstvo je, da v sindikalnem konfliktu interesi konfliktnih strani managementa in sindikatov niso razvidni (niso skristalizirani). Lahko bi rekli, da so iracionalno nejasni, kot je nejasna sama socialno-stratifikacijska, sistemsko-politichna in sistemsko-ekonomska struktura sistema.

- Je bilo morda pomembno (novinarjem v tej stavki) le povishanje plach? Vemo, da je sama zahteva po vishjih plachah ena od bistvenih dolochil kolektivne pogodbe. Vemo pa tudi, da so plache pomemben mobilizatorski dejavnik za uspeh in realizacijo stavke, redko pa so pravi vzrok zanjo.

- Najpogostejshi vzrok in povod za stavko je eksistenchna ogrozhenost delavcev. V nashem primeru bi bila to morebitna chistka novinarjev ali ogrozhenost njihovih delovnih mest z reorganizacijo. Tak je bil primer v hitrem organiziranju sindikata KUU: z novo reorganizacijo bi mnogi med njimi bili le she zunanji sodelavci RTV, to je, "svobodni umetniki", osvobojeni dela in sredstev. Seveda pa tega dejstva ni mogoche dokazati, ker reorganizacija konec koncev ni bila uresnichena. Toliko tezhe bi jo danes lahko dokazali novinarji ob sprejemu statuta RTVS. Vendar ta ogrozhenost obstaja, pa naj bo realna ali samo umishljena ali taktichna ali pa del politichne igre. (Celo amerishko zunanje ministrstvo porocha kongresu o domnevni chistki 14 novinarjev na slovenski televiziji "zaradi, kot kazhe, politichnih razlogov".)

- Samozavest in moch novinarskega sindikata potencira dejstvo, da je na radioteleviziji efektna stavka le, ko stavkajo novinarji in tehnika. Stavko drugih sindikatov pa bi komaj opazili ali pa bi je ti ne mogli izvesti.

- Morda ne nazadnje je treba rechi, da boj za medij, za njegovo temeljno strateshko ali natanchneje vrednotno orientacijo ni bil konchan. V sindikatu KUU pa smo imeli vsaj svojo orientacijo (vsaj jasen "cilj"), dasi se danes kazhe, da je bila morda preambiciozna ali celo nestvarna za trenutno "stanje sistema". (Boj za nacionalno radiotelevizijo)

 

Problem vrednotne orientacije medija v nashem primeru

Samo na kratko:

- RTV je danes taka, kot je medij, ki je predvsem politichno informativni medij, je medij politichne mochi.

- V mediju dominira politichno informativni program, drugache recheno, politichna propaganda. Novinarji so v mediju privilegirani in tako tudi njihov sindikat.

- Da so novinarji avtonomni ali neodvisni od politichnih strank, je le pravljica za nepoznavalce, med njimi za tiste, ki pozabljajo preteklost. Avtonomen in neodvisen ne postanesh chez noch. Toliko tezhe pa postanesh to v afektirani politizaciji celotnega sistema. (Glej: Vrednote avtonomnega novinarstva)

- Tudi novinarji brez javne ali vsaj tihe politichne podpore so brez mochi, njihov sindikat she posebej.

- Z mediji se vlada (obvladuje ljudstvo), tako kot se je nekoch vladalo z represivnim aparatom (s pomochjo vojske, policije in s tajno policijo, sodstvom). Skratka, to je moderni nachin obvladovanja mnozhic.

- In to je mogoche zato, ker se z mediji vlada javnemu mnenju.

- To obvladano javno mnenje pa izvoli poslance v parlament in predsedstvo, vlada z njim stoji in pade.

- In tako je (nek) zacharani krog (circulus vitiosus mochi) sklenjen, zakljuchen.

- Danashnja znachilnost ali morda nasha posebnost je v tem, da so novinarji v obdobju govornishke (verbalno mnenjske in slikovno nastopashke vladavine) postali izredno mochan chlen te verige mochi.

- Prenekaterim novinarjem bi lahko rekli, da so prej arogantni kot avtonomni. Kateri novinar bi si bil upal v chasu Janeza Vipotnika javno oznachiti vodstvo na nachin, kot je to storila na primer L.B. v odmevnem chlanku "Psihiatrija sredi mesta, Zgodba o nashi televiziji". Kaj bi se novinarju takrat zgodilo, kako bi plachal svojo avtonomnost (arogantnost), to bi se bilo dobro vchasih vprashati. Cenim drznost, vendar se v takih primerih vchasih le vprasham, che novinarji res vedo, kaj delajo.

- Medijevi kriteriji resnice, kriteriji resnice za mnozhice, so takshni, kot so bili v prejshnem rezhimu, le da so sedaj bolj samovoljni ali svojevoljni, kakor hochete; hierarhija sistema je namrech nejasna, se neprestano oblikuje in preoblikuje, z njo tudi resnica.

- Da mediji javnost she vedno predvsem indoktrinirajo, bolj kot informirajo, tega dejstva ni ravno tezhko uvideti - spregledati. Ali pa velja razmisliti vsaj o tem, da je nasha oblika javnomnenjske manipulacije she vedno dokaj groba, nerafinirana in morda ravno zato bolj razvidna.

- Politichna moch novinarjev je v tem labilnem stanju sistema in boju novih, neizkushenih strank zelo narasla. Chutijo se ne le avtonomne od vlade, ampak nad njo, saj vedo, da "Kartagina mora pasti, in padla bo!"

- Dejanske - vsebinske (strukturalno programske) spremembe, ki so se zgodile na mediju po volitvah, so minimalne, so kakor da bi jih ne bilo. Boj za nacionalno radiotelevizijo ni bil le nekonchan, ampak je bil nesmiseln ali nerealen. Taka nevsebinska institucionalizacija (reorganizacija) televizije pa avtorjem, ustvarjalcem na RTVS ne more "popraviti krivic", oziroma "poravnati shkode", povzrochene v preteklosti, ker jih ni bilo, ker tudi tako imenovanega "bunkerja ni, je le vox populi", ker odlochujoche sive eminence na RTVS ne zmorejo ali ne smejo spoznati svoje preteklosti, ker je ta she tu, je sedanjost. Ker ti ljudje, ki so ustvarjalnosti povzrochali shkodo, jo onemogochali (ustvarjalnost, avtonomnost namrech), so isti. Mislimo tako, kot smo vajeni, to je, tako kot prej. (Niti enega samega ustvarjalca, ki je bil eliminiran na mediju v obdobju prejshnega rezhima, ni mogoche rehabilitirati, niti njegovega dela (oddaje) niti njegovega delovnega statusa. Krivice pa se domnevno she kar naprej dogajajo "nekdanjim rezhimskim cenzorjem", nekdanjim urednikom, rabljem torej in ne zhrtvam. (Primer razpisa sveta RTVS ustvarjalcem in izkushnja Alenke Auersperger)

Gotovo nisem nashtel vsega, kar je pomembno za osvetlitev neke konkretne stavke, vendar upam, da vseeno dovolj, da se priblizhamo konkretni predstavi dejanskega dogajanja v nekem ne tako nepomembnem socialnem konfliktu, da bi chlovek lahkotno zamahnil z roko in rekel: "Stvar je mimo in nas se vech ne tiche." Klobchich se namrech shele razvija in preden se bomo navadili pletenja in zapletanja, bo she nekaj chasa preteklo mimo nas, v nas pa energij, usmerjenih druge proti drugi, med vsemi mogochimi protagonisti. Najmanj sem pripravljen komu verjeti, da stavke kot ena od oblik socialnega konflikta niso politichne, da nimajo v ozadju primarno politichne animacije. Politika jih navdahne in politika jih razplete. Negativna energija, da ne rechem sovrashtvo, ki se je desetletja nabiralo v nas (razrednih sovrazhnikih), se mora sprostiti. In sproshchala se bo, kot recheno, med vsemi mogochimi protagonisti, sindikat in management pa so le en tak par ljubezensko - sovrazhnega razmerja.

 

Komentar k javnem mnenju, ki ga je do 3.4.92 ustvarila medijska konkurenca na primeru Dela in deloma Dnevnika, je kratek:

Javno mnenje je tako, kot ga ustvarijo mediji. Javno mnenje je bilo usmerjeno v podporo stavkajochim. Dogajalo se je v klimi priprav na sploshno opozorilno stavko slovenskih sindikatov. K njenemu uspehu je veliko prispevala ravno mochno (abnormno) popularizirana stavka novinarjev na RTV.

Komentar o medijski in stanovski solidarnosti: v tem preprichanju o solidarnosti, dostojanstvu in predvsem o mochi novinarjev manjka le preprichanje o upravichenih zahtevah ostalih delavcev na RTVS, nadalje na drugih medijih in konec koncev o socialnem polozhaju vseh delavcev v Sloveniji. Manjka pa tudi razmislek, kaj pomeni solidarnostna podpora konkurechnemu mediju (lahko bi bil to nek chasopis), ki se pojavi na trzhishchu brez politichno informativnih chlankov, na primer: samo z reklamami (med njimi takimi, ki sporochajo program: kaj je danes v tisku) in pa osmrtnicami, zopet le za primer.

V taki medijski agitaciji (in propagandi), kot smo jo povzeli na primeru Dela in Dnevnika, in ob uposhtevanju stavkovnih sporochil na medijih radia in televizije, tudi mnenja gledalcev TV Slovenija o stavki novinarjev niso presenetljiva.

 

Za kasnejshe chlanke velja rechi, da spadajo pretezhno zhe v konchno poglavje, v poglavje o refleksiji stavke. (Interpretacija kasnejshih chlankov)

Ta, kasnejsha mnenja, za javno mnenje o stavki niso bila vech odlochujocha. Niso vech mogla izravnati pristranske (stanovske) opredelitve v mnozhichnih medijih, v medijih za mnozhice. Take medijske agitacije druga nenovinarska stran (vodstvo RTVS in redki javni zavezniki) ni mogla nevtralizirati. Kot primer take podpore lahko shtejemo prispevka: Delo, 14.3.92, Time - out za TV reporterje D.S. in Delo, 21.3.92, Zhivljenje kot eksperiment, Iz dnevnishkih zapiskov F.V. Masovnega propagandnega uchinka pa taki prispevki nimajo, ne le zato, ker so literarno in teoretsko za mnozhice pretezhki, ampak predvsem zato, ker njihova udarna propagandna gesla (apeli) niso izpostavljena (s krepkimi naslovi in v podnaslovih), she bolj pa zato ne, ker so prepozni.

Propagandno pa je posebej zanimiv chlanek: Vsi avtorji izvirnega greha V.V. Navidez spada v to vrsto refleksivnih in zato propagandno neuchinkovitih chlankov, pa ni le to. Ravno zato, ker je chlanek dolg in relativno zapleten (tezhaven za bralca dnevnih novic-komentarjev), zato pa lahko bralec na hitro prebere odebeljena imena vseh avtorjev izvirnega greha, po V.V. seveda. Tudi za portret tedna: O Rudiju Sheligu, bi ne mogli izbrati boljshega trenutka za razglabljanje o razkolu med vlogo pisatelja in politika; v primeru seveda, che bi kdo hotel posebej aktualizirati in izpostaviti negativnega junaka v zagatni drami zgodovine. To z lahkoto opravi nekdo, ki je sicer sam po sebi lahko "brez posebnega psihologichnega talenta", vendar ne brez propagandnega talenta. (Portretist P.K. brez tega gotovo ni.)

 

Ko je javno mnenje zhe bilo usmerjeno, ga ni bilo mogoche kar tako obrniti ali nevtralizirati. Celo na medijih radiu in televiziji ne.

(Tudi na "lastnih" medijih radiu in televiziji so bili stavkajochi novinarji neustavljivi in preprichljivi, che se grobo izrazim, pa celo uzurpatorski. V eni zadevi pa ni bilo tako: ko je shlo za vishino novinarskih plach, so bili she suvereni, ne pa preprichljivi in to se je pokazalo kot odlochilno.)

V Delu so sporochilo iz pisarne generalnega direktorja RTVS, ki je javnost seznanjalo po sklepu Sveta RTVS (o resnichnih plachah novinarjev) opremili s tendencioznim naslovom: "Jerovshek pojasnjuje plache." Nepomembno, boste rekli. Pa ni, ker kreacija naslova je praviloma kreacija apela. In ta naslov je sluzhil za iztochnico odgovoru novinarjev: "Jerovshek spet udaril mimo."

Pri propagandi moramo biti pozorni, da to, kar je pri njej uchinkovito, ni celoten chlanek (ali pa knjiga, na primer), uchinkovit je le apel v njem. Drugache recheno, propagandist vrzhe v eter slogan-apel, chlanek, knjiga, oddaja pa so zanj samo njegov okvir.

 

Pisma

Pisma gledalcev, poslana generalnemu direktorju RTS dr. Janezu Jerovshku, ne predstavljajo (reprezentirajo) sedanjega slovenskega javnega mnenja, so pa zanimiva za kvalitativno analizo.

Za ilustracijo smo izbrali deset tipichnih pisem, ki nekako povzemajo celoten spekter odmevov pishochih gledalcev generalnemu direktorju nacionalne radiotelevizije ob stavki novinarjev na njej.

Pisma gledalcev so poslana generalnemu direktorju RTVS - predstavniku javne institucije. Zato jih imamo za javna, z njegovim soglasjem nekaj izbranih pisem objavljamo v shtudiji. Tako izbrana pisma kot tudi vsa pisma, poslana na RTVS, seveda ne predstavljajo sedanjega slovenskega javnega mnenja. Pisma radioteleviziji so bila vedno le eden od pokazateljev stika pishochih posameznikov in institucij z Radiotelevizijo Slovenija. Zanimiva so za kvalitativni vidik analize in ne nazadnje, ker so pokazatelj posebej zavzetih (ali prizadetih) odmevov na probleme medija RTVS.

Prav lahko, da so so gledalci mnogo pisem poslali stavkajochim novinarjem, lahko predpostavljamo, da so bila ta bolj kot ne v podporo novinarjem. Teh nismo dobili v analizo, na srecho, ker bi jih lahko bilo na stotine. Novinarji imajo namrech mnogo obozhevalcev, obchudovalcev pa tudi zanikovalcev.

Zhe iz kvalitativne analize pisem gledalcev bi bilo mogoche povzeti analizo vechine relevantnih dejstev v zvezi s stavko novinarjev RTVS v marcu 1992. Vendar tega ne bom storil, izbrana pisma govore neposredno, treba jih je prebrati.

 

Le she kratka mogocha interpretacija pilotne javnomnenjske ankete o stavki novinarjev na RTVS:

Gledalci so stavko novinarjev vechinsko podprli, cheprav so istochasno zahtevali neokrnjen program RTVS, saj so plachniki narochnin. To pa je vechina (kakih 60%) prihodka RTVS.

Prevladujoche mnenje, naj vodstvo ugodi zahtevam novinarjev, je protislovno zahtevi po neokrnjenem programu in tudi ni ravno skladno z izkazanim preprichanjem, da razmere niso tako hude, da bi terjale stavko.

Le malo njih pa je takih, ki so bili na strani vodstva: generalni direktor medija dr. J.J. v tej medijski interni vojni ni imel nikakrshne mozhnosti za vsesploshno odobravanje. Ni imel medijske mochi.

Informacijski molk je gledalce zelo prizadel, informacije (indoktrinacije) potrebujejo kot "opij". Program brez TV dnevnikov ni nikakrshen program. Ishchejo jih drugje, zlasti na HTV.

Glede razlage televizijskega spora so vechinoma nasedli mnenju, da je bistvo spora v zahtevi po zvishanju plach. Ni malo takih, ki se nagibajo tudi k menju, da za stavko tiche (ali tudi so) politichni interesi strank in da je (ali tudi je) bistvo stavke boj za moch - vpliv znotraj RTVS.

Bistvo spora (konflikta) med novinarji in vodstvom RTVS (v kontrolnem vprashanju) vendarle vechinoma razumejo predvsem kot zahtevo po vishjih plachah, uresnichitvi kolektivne pogodbe in zahtevo po zamenjavi vodstva. Na kratko recheno, boj za kruh in oblast na RTVS.

Razumljivo je tudi, da vechina vprashanih nima izoblikovanega mnenja o notranjih razmerah na RTVS, to je, o rivaliteti med "nekdanjimi vodstvenimi garniturami na RTV" in sedanjim vodstvom na RTVS. Vechinoma ne vedo (kaj dosti o tem), se ne morejo opredeliti. Relativno veliko jih tudi ne ve za "ambicije nekaterih vplivnih posameznikov izven vodstva RTVS".

Osnovna ugotovitev je, da so bili v tem primeru gledalci medijsko ali javnomnenjsko tako usmerjeni v podporo novinarjem (to je kreatorjem, usmerjevalcem javnega mnenja), da so odobravali stavko novinarjev, kljub temu, da jim je shla na zhivce, ali pa drugache recheno, da je bila to stavka na njihov rachun. (Domnevamo lahko, da bi bili tudi rezultati ankete drugachni, che bi vodstvo RTVS uporabljalo medij za sporochanje o stavki toliko kot novinarji.) Vsaj vtis, ki ga je dajal medij v chasu stavke, je bil tak, da medij obvladuje stavkovni odbor novinarjev. Potem to ni bila le stavka, marvech she medijski udar! Polovice vprashanih ni motilo, da so chas namenjen za TV dnevnike, v tako velikem obsegu uporabljali za porochanje o stavki. "Nekoliko presenetljivo", lahko rechemo, in se sprijaznimo s sedanjo mochjo medijev in novinarjev v njih.

 

She krajsha mozhna interpretacija rezultatov pa je takale:

Javno mnenje o stavki novinarjev je tako, kot so ga ustvarili mediji.

Niti malo ni nujno, da je konsistento, logichno ali stabilno. Che bi se obrnilo v nasprotno smer, to je, celo proti novinarjem, bi to lahko storili predvsem njihovi konkurentje, novinarski kolegi torej. Che namrech stavka medijska konkurenca, je solidarnostna podpora stavkajochim dvoumna, vprashljivo iskrena ali celo zlohotna, ker mediji, ki ne stavkajo, imajo od stavke neposrednih konkurentov lahko samo korist.

 

Stavka je konchana, ne pa konflikt

Ob koncu stavke (cheprav stavkajochi novinarji pravijo, da she ni konchana) lahko rechemo she nekaj nepredvidenega o njenem poteku. Stavkajochi so pridobili javno mnenje v veliki meri z netochno (neresnichno) informacijo o vishini oziroma nizhini svojih plach. To se jim je mashchevalo, lahko bi rekli, da so padli na tej tochki izpita. Zaigrali so na solidarnostno podporo javnosti, z neresnichnim navajanjem dejstev, koketirali so z javnostjo na nedovoljen nachin, prekrshili so pravila novinarskega kodeksa. Lahko rechemo, da so si stavkajochi novinarji (v tem konflitu) zanko zadrgnili sami. Tega seveda ni bilo mogoche predvideti.

Konflikt je, antagonizem obstaja in she se bo sproshchal. Navadili se bomo na stavke in stavkovna pravila, strategijo pri vodenju in preprechevanju stavk bomo izboljshali, gledalci pa bodo izkazovali svoje potrpljenje in mnenje, ki ni le njihovo; ne da ga nimajo, ampak se z njim redko strinjajo, to je, s svojim lastnim mnenjem.

V dneh stavke si je mas medij RTVS (kot celota) ustvarjal zhalostno sliko o sebi - negativni image, ki ga ni tako lahko popraviti. To (dela) bo storil chas, ko oslabe posredovana dejstva v nashi zavesti.

Ko pa bomo na to stavko skoraj povsem pozabili, nam bo o njej ostalo v spominu morda le naslednje dejstvo: novinarji so demonstrirali moch svojega (novinarskega) lobbyja, kot je J.P. "hudomushno komentiral: teh dvanajst odstotkov, ki so bili omenjeni v podcenjevalnem tonu, je pach pokazalo, kakshna je njihova specifichna moch...", ki sezhe od slovenske javnosti do amerishkega kongresa (to pa je moj komentar).

 

Za zakljuchek she nekaj o najmochnejshem (najhujshem), kar mediji zmorejo

Najmochnejsha in hkrati najbolj grda zadeva v medijsko politichno propagandni dejavnosti ali v posredovanju in usmerjanju dejstev zavesti za mnozhice pa je linch preko medijev in hujskanje mnozhice na vojno. Vojna je za nami, linchanje preko medijev pa ne in she dolgo ne bodo, zhrtev pa, ki je linchana preko medija, je zvezana, nemochna; gledalci udobno sede v naslanjachih in udarjajo nekaznovano, zhe dolgo so si to zhelili, sedaj se jim je zopet ponudila prilozhnost; tako je to, kot je vedno bilo, ko je drhal pljuvala, linchala, krizhala; sedaj to pochne le na moderen nachin, udobno, preko medijev. (E.C., Nahujskana mnozhica).

To, kar se je dogajalo v tej stavki, she ni bilo tako hudo, pa vendar, dishalo je po linchu, danes nekega gen. dir., drugich morda nekega sindikalnega organizatorja. Predvsem pa bi zhelel poudariti naslednje: nikoli ni mogoche rechi, da je en sam vzrok za nek socialni konflikt (stavko, na primer), ali celo, da je nek konkreten povod zanj odlochilen. V resnici je vzrokov vedno vech, zadeva je namrech kompleksna, da ne rechem sistemsko zapletena in prepletena, dogaja se najprej na nivoju konflikta vrednot. Interpretacija lahko samo poskusha interpretirati, ali bolje, ilustrirati to socialno dramaturgijo, che se nekoliko literarno izrazim. V tem je nujno nezadostna in nekoliko nejasna, ker o vrednotah ni mogoche govoriti enostavno. Le izrazhati se je mogoche poenostavljeno.

 

V Ljubljani, 13. aprila 1992 Rajko Shushtarshich

______
Opombe, izvlechki, chlanki, bibliografski podatki so natanchno dokumentirani in prilozheni raziskovalnemu porochilu Svetu RTVS.