Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

SPLAV

Pravica do splava in nova slovenska ustava ali
Splav v politichni propagandi demokratichnega sistema
 

 

O splavu: V porochilu o Slovenski ustavi in splavu sem bil zhe nekoliko razocharan nad mogocho evolucijo sistema. Ker tega porochila ni v Traktatu o svobodi (kot skrajno nezanimivo in nesprejemljivo je ostalo v interni zakladnici neljubih dokumentov slovenske radiotelevezije), ga sedaj povzemam.
 

Lahko domnevamo, da so nekateri vprashani vendarle doumeli ali vsaj zaslutili, da ni bistven, ne splav, ne "pravica do splava" zapisana v ustavi, ne ustava sama, ampak da se je zachel (ali izostril) predvolilni politichni boj za glasove strank, za oblast.

Zachne se z vprashanjem: "Zakaj me pravzaprav zadeva, ta pravica do splava in nova slovenska ustava, kaj me to briga?

Ker se zhe vrsto let ukvarjam z analizo medijske propagande, she posebej z medijema radiom in televizijo, sem zhe mislil, da sem za njune vplive odporen. Pa so mi venderle zopet uspeli pretirano afektirati zavest. Moral sem se zelo potruditi, da sem si lahko rekel: "Mediji me niso preprichali."

Niso pa me preprichali predvsem v naslednjem:

1 - da sporno dolochilo in celotni 55 chl. ustave sodita v novo slovensko ustavo in v katerokoli sodobno ustavo,
2 - da je drzhava ta, ki ima kompetence poseganja v svobodo vesti, she manj, da lahko ustvari razmere, ki omogochajo starshem, da se odlochajo za rojstva svojih otrok,
3 - da je chrka ustave mochnejsha od zhivljenja samega.

Skratka, utrdili so moje osebno preprichanje, da je to predvsem etichno vprashanje (vprashanje vrednot) individua. Mogoche ga je normativno urejati z zakoni, celo z ustavo, dasi je to toliko bolj problematichno, kolikor bolj se norma spopada z dejanskim zhivljenjem na eni in vrednotno orientacijo na drugi strani.

Pach pa so me mediji utrdili moje preprichanje v tem:

- da je bilo to nesrechno dolochilo zopet mochno uporabljeno v politichne namene,
- da smo s politichno propagando zopet padli pod nivo, ki bi mu lahko rekli, da je dostojen, kulturen.

Naj za primer navedem politichno geslo, apel, ki si zasluzhi, da pride v anale slovenske politichne propagande. Slovenke so v povorki skandirale: "Splav je pravica, drzhava je prasica!", v ozadju ali ospredju pa zhe znan simbol: koshara jajc pred slovensko skupshchino. Za nepouchene naj pojasnim, da imajo ta jajca poleg tega, da so pri demonstrantih priljubljena za obmetavanje osovrazhenih, she dodaten pomen, so namrech ponavljajochi se refren opozicije, ki mnozhicam slikovito dopoveduje, da so njihovi nasprotniki, to je, politiki vladajoche koalicije brez jajc (impotentni).

Nadalje so me mediji preprichevali, a me niso preprichali, da v formulaciji dolochila "pravica chloveka je, da svobodno odlocha o rojstvih svojih otrok" ni bistvena ravno sporna "pravica do splava", ampak da gre tu za mnogo shirshi kompleks pravic, ki urejajo rodnost (nataliteto), kontracepcijo in tako naprej. (Te pravice v ustavi sevade niso nashtete. Domnevam, da zato ne, ker bi se zopet izkazalo, da so bodisi samoumevne, bodisi jih nihche nikomur ne krati, ali pa so vsaj take, da v ustavo ochitno ne sodijo.) Che pa se skushamo tako ali drugache izviti bistvu dolochila, ga zabrisati, prikriti, potem se samo sprenevedamo.

Niti me mediji niso preprichali, da je "pravica do splava" res chlovekova pravica, ki sodi k osnovnim chlovekovim pravicam. Ali pa, da chlovek "svobodno odlocha o rojstvu svojih otrok" zato, ker je (ali che je) to dolochilo zapisano v ustavi. Vprasham vas, kakshni mislite, da bi bili odgovori na javnomnenjsko vprashanje, ki bi bilo formulirano takole: Ali menite, da dolochilo o posameznikovi svobodi odlochanja o rojstvu in smrti svojih (she nerojenih) otrok sodi v novo slovensko ustavo? Ugovor je jasen, rekli boste, da je chisti antipod (protipol) rojstvu - nerojstvo. Res je tako, vendar splav je lahko nerojstvo, lahko pa je njegova umetna prekinitev umor zarodka (za rojstvo zhivechega bitja). In le za to gre, in che tega nochemo videti, se sprenevedamo. Zopet smo pri ugotovitvi, da to najbrzh ne bo le pravno ali le medicinsko vprashanje, ampak mnogo globlje - etichno vprashanje. Zhelim samo prikazati problematiko celote, ker samo pravica ali svoboda o odlochanju o rojstvu in nerojstvu ne pomeni nichesar, che ni jasno dolocheno, kaj s tem mislimo, kako si ju lahko razlagamo. Vendar se mi najraje sprenevedamo in prerekamo. She hujshe pa je morda vprashanje, kdaj lahko materi prepove rojstvo (zarodka) drzhava ali njeno institucionalno zdravstvo, tudi che to utemeljuje z zdravstvenimi razlogi? Kdo ji daje to pravico?

Dolochba, "drzhava ustvarja razmere za uresnichevanje te pravice", je pa le malo bosa. Recimo, da te razmere drzhava lahko le soustvarja, ne more jih pa ustvariti ali celo jamchiti. She totalitarna drzhava tega ne more, razen deklarativno (vrednotno ideoloshko). Ker razmere se lahko v she tako mochni in mogochni drzhavi hipoma tako spremene, da ta lahko ustvarja predvsem razmere, ki uresnichujejo organizirano ubijanje v vojni, na primer. Mnogo prej bi drzhava morala ustvariti take razmere in jih jamchiti z ustavo, da bi bili vsi drzhavljani, ki to hochejo, zaposleni. Drugache recheno, jamchiti bi morala "pravico do dela", pa je ne jamchi, ker ve, da tega ne more. Vendar je chlovek, individuum, bitje, ki ne more biti brez dela, skrajno nerad je chlan "rezevne armade brezposelnih" ali socialni primer - breme na plechih drzhave - njenega institucionalnega skrbstva. She enkrat lahko rechem: zhivljenje gre svojo pot, ustava in zakoni pa svojo. Naj bo to dolochilo v novi slovenski ustavi ali ne, ustava je konec koncev normativni akt, che bo vsebovala ali ne nek chlen, ki je "nezhivljenski", to za drzhavljane she ni zhivljenskega pomena.

Vendar bistvo spora brzhkone ne bo niti v sami formulaciji dolochila niti v osebnem odnosu do prepovedi splava ali proti njej, ampak je drugje. Kje torej? Nekoliko blizhe smo bistvu tega "narodnega" spora, che rechemo, da se je ob njem narod razvnel in razdelil, ker se je strankarsko-politichni in javnomnenjski konflikt sprozhil ob vprashanju sprejetja ali nesprejetja nove slovenske ustave. Ne gre za splav, ampak za ustavo, ker che bi ne bil sporen ta chlen o splavu, bi bil pa kateri drugi. In mi bi ravnotako nasedli politiki in medijem. In glodali bi kak drug chlen in drug drugega bi glodali, ravno tako pridno, kot smo to pocheli in she pochnemo sedaj. V prid tej trditvi govori dejstvo, da je bil krshen konsenz (dogovor med strankami), da naj bodo v ustavi samo strankam nesporna dolochila, druga pa v ustavnem zakonu. No, tej krshitvi dogovora ni bilo posvecheno prav dosti pozornosti v medijih. Zakaj ne, vas vprasham. Morda zato, ker bi potem nasho novo ustavo morda le morali sprejeti, cheprav nismo chisto preprichani, da to sedaj res hochemo. Ostalo bi vprashanje: kje bi se potem Slovenci sprli med seboj, skregale stranke, razvnelo javno mnenje? Komu ta interes tako zelo koristi? Mi zhivimo v interesni druzhbi, she vedno v druzhbi pluralizma samoupravnih interesov, poleg tega smo zopet ali she vedno v predvolilnem obdobju. To je obdobje, ko morajo stranke in politiki (za vsako ceno) sebi nabrati politichni prestizh, medijske "poene", svojim nasprotnikom pa nabiti negativen image, roge na glavo. Gre namrech za resno zadevo: za politichno moch, za oblast.

 

Zakljuchek (razmisleka o splavu hobotnice)

Osebno menim, da pravica odlochanja o rojstvu in nerojstvu otrok ne sodi v ustavo, ker je drzhava ne more jamchiti niti ustvariti pogojev za njeno uresnichevanje. Ker tudi prvica do splava ni chlovekova pravica, ne sodi v kategorijo chlovekovih pravic. Zato tako dvomljivo (pragmatichno) dolochilo ne sodi v moderno ustavo.

Sicer pa o ustavi she vedno mislim tako, kot sem to napisal v razmishljanjih o "Igrah sistema" v reviji Likovne besede 8,9 1988:

Taka kot je in kot se je sprejemala z amandmaji vred, je bila bolj program vladajoche stranke kot pa prava ustava. (Danes pa je le bolj kompromisni ali sestavljeni program vladajochih in opozicijskih strank kot pa prava ustava.) Ustava je lahko kratka, che vsebuje avtonomne vrednotne orientacije in utemeljitve vseh dejavnosti sistema, to je: od ekonomike, politike, religije, znanosti, izobrazhevanja, kulture; solidarnostnih podsistemov (od zdravstva, do socialnih zavarovanj) do dejavnosti, kot so shport in zabava (recimo jim podsistem iger)... Opomba bi bila: Mi predvsem nimamo enake predstave, kaj je to reforma (oziroma sprememba) sistema, kako naj sistem deluje, kam naj se orientira. Resnejshi ugovor pa je: Zveza komunistov ni mogla reformirati sistema, ker ni bila subjekt (in danashnje stranke koalicije in opozicije tudi niso). Sta le dva subjekta, eden je chlovek - individuum, drugi je narod. Politichni subjekt pa ni subjekt, ker potem je teh subjektov veliko. Legitimna ustava, se pravi taka, ki ni vsiljena. Danes je to vsiljevanje predvsem zadeva agresivne medijske propagande, ki naj ima she nekaj zhivega v sebi, se lahko nasloni le na posameznika in na narod. To se pravi, plebiscitarno se sprejema in plebiscitarno spreminja. Chlovekove pravice in pravice narodov so temeljna dolochila ustave.

Naj she dodam, da taka, zaenkrat utopichna ustava ne bo tako sporna, kot je nasha sedanja slovenska. Prej bo taka ustava zdruzhenih narodov (in ne organizacije zdruzhenih drzhav), kot pa slovenska ustava. Vsekakor pa bo zelo kratka, ne bo vsebovala prav veliko chlenov in ti chleni ustave bodo jasni, ker se bodo ljudje poprej uglasili glede besed in pomenov, ki so v njih.

Nasha ustava bo sprejeta izsiljeno, bo otrok strankarske kuhinje, ki je zakuhala domnevne spremembe sistema. Vechina Slovencev se bo odlochila tako, kot bodo preprichani, preprichani pa bodo tako, kot jih bodo preprichali mas mediji. Mediji imajo tako moch, da nas preprichajo, ne da bi se mi tega zavedali. Tako tudi to pot ni shlo ne za splav ne za pravico do splava, zapisano v ustavi, shlo je za to, kdo bo koga na prihodnjih volitvah, shlo je za moch, za oblast. Mi pa smo zopet zapadli ne le pretirani politizaciji nekega serviranega problema, ampak preveliki mochi politike nad nami, to je vzdrzhevanju predominacije politike v sistemu, politokratizaciji sistema, nas samih, nashega mishljenja in chustvovanja. To si seveda zasluzhimo, ker dolgoletna dzhavljanska vzgoja totalitarnega sistema she ni zapustila nashe zavesti, globoko smo prezheti z njo. Jemlje nam prevech svobode, prevech smisla svojskega bivanju, odtujuje nas od ustvarjalnega dela, da delamo ravno tisto, chesar nochemo. Naj rechen karseda enostavno, zopet smo nasedli drzhavi, politiki, dajemo ji prevech sebe, svojega mistva.

V Ljubljani, 17.decembra 1991, Rajko Shushtarshich