Revija SRP 1/2

Rajko Shushtarshich

 

 

O KRITERIJIH RESNICE ZA MNOZHICE,
MEDIJEVI KRITERIJI RESNICE
 
 

Najprej vam moram priznati, da je ta sestavek nekoliko abstraktnejshi od mojih dosedanjih prispevkov. Trudil sem se, da bi ga napisal chim enostavneje, a zhal enostavneje ne znam. Skratka ni za hitro branje in ni za tiste, ki imajo radi samo konkretno. Ochitek, da je intelektualistichen ali intelektualicistichen, kar je naslednja stopnja v zanichljivem oznachevanju intelekta, mu pa tako in tako ne uide.

Mnozhichni medij gradi kriterije svoje resnice na mochi, ki je odvzeta njegovi mnozhici. Njegova resnica je javna, objavljena resnica, je resnica za mnozhice, je resnica mase.

Le po povrshni primerjavi je medijev kriterij resnice podoben, ne filozofskemu, temvech socialnopsiholoshkemu kriteriju resnice, to je resnici iz obchega soglasja. Nekoliko natanchnejsha analiza nam pokazhe, da to ni; v njem namrech ni ne obchosti ne soglasja. Obchost je omejena na mnozhico, ki jo opredeljuje komunikacijsko polje obchila, obchinstvo (bralci, poslushalci, gledalci). Soglasja pa ni niti v idealnem primeru. Mnozhica je dobesedno preobremenjena s konkurenchnimi mediji, med katerimi ni soglasja, pach pa konfliktna polarizacija ali vsaj konkurenchni boj. Delno soglasje, sozvochje je dosezheno le z umetnim omejevanjem sicer teoretichno in tehnoloshko univerzalnega komunikacijskega polja. Vsako sporochilo lahko mochan medij prevede iz kateregakoli nacionalnega in kateregakoli specialnega propagandnega jezika v svoj jezik. Vsako tehnichno motnjo lahko mochni medij eliminira, na svojem ozhjem podrochju je vedno najmochnejshi. Vsako ideoloshko bariero lahko medij prestopi. Vse to premochni mediji zaenkrat lahko store le teoretichno. Njihovo praktichno prizadevanje je temu nasprotno. Njihov cilj je ograditi svoje polje pred drugimi mediji in shiriti svoj vpliv. Tu pa se pojavi she nepremostljiva bariera, ki je v naravi same mnozhice, mase. Ta je nestanovitna, neprestano pulzira; ko dosezhe vishek enotnosti, soglasja, sozvochja, sobitja, potem razpade hitreje, kot je nastala (po Eliasu Canettiju).

Vzdrzhevanje mnozhice kot mase je nedosezhen ideal vsakega mochnega medija. Mnozhica medija ima to prednost pred ostalimi tradicionalnimi masami, da nastane, ne da bi se sploh sestala (po E.C.). Razpade pa tako, da medij tega sploh ne more zaznati. Dosedanja raziskovanja odmevnosti na programe mnozhichnega medija Radiotelevizije Ljubljana nam kazhejo, da tega sploh noche zaznati. Sprejme le take podatke, ki kazhejo neprestano narashchanje sebe, svoje mochi, svoje mnozhice. Tudi v idealnih primerih vplivanja, ko medij dosezhe kolektivno hipnozo dobesedno obsedenega obchinstva, je to obchinstvo razprsheno, luknjichavo, nezgoshcheno. V mnozhichnem obchinstvu je vedno neko poljubno, nikoli ugotovljivo shtevilo neobsedenih, nehipnotiziranih, nevplivanih individuov. Z nobeno analizo odmevnosti obchinstva na program medija jih ni mogoche odkriti. Pretvarjajo se in maskirajo. Na ankete odgovarjajo lojalno do medija, v skladu s prichakovano in izsiljevano resnico, ali pa sploh ne odgovarjajo. Celo aparate imajo vkljuchene, ko jih sploh ne gledajo in ne poslushajo. Chasopise imajo narochene in jih ne berejo. Kar pa je najhuje, nekateri jih berejo po svoje, to se pravi, jih prevajajo v svoj jezik ali berejo med vrsticami. Njim podobni pa televizijo gledajo po svoje in radio poslushajo po svoje in si pri tem mislijo svoje.

Mnozhichno razvija naravno obrambo zoper agresijo medijev: individualizacijo ali individuacijo, ki je masizaciji nasprotna. Doslej navedeno bi moralo vsaj malo zamajati predstavo o neizmerni mochi medijev. Glavni ugovor proti resnici medijev, izvirajochi iz obchega soglasja, pa je po mojem preprichanju tale. Che eden ali nekaj njih govori mnozhici, tu ni soglasja, ampak je le enoglasje, razglashanje ali razglashevanje. Razglasna postaja je simbol ukazujoche, velelne komunikacije. Ta ne more prikriti enosmerne usmeritve, ukaza, obchasno pa kar korakanja. Pogoj soglasja dveh ali vech komunicirajochih je, da so tolerantno glasni, da lahko govore razlichno, vendar enakopravno glasno in poslushajo lahko razlichno, vendar drug drugega. Ta, ki govori mnozhici, pa je ne poslusha, poslusha le svoj lastni odmev v njej. Idealni primer enosmerne nekomunikacije je nekaj najmochnejshega, kar medij sploh lahko dosezhe, je primer "nahujskane mnozhice". Z razlago Eliasa Canettija smo pochastili tak dosezhek nashih medijev. Ni se she konchal, ko se je spet zachel drugi, ki bo hujshi, che se bo razplamtel. To pot je na zhrtev nahujskana dvojna mnozhica, mnozhica zhivih in mnozhica mrtvih (za razlago bi spet priporochil Eliasa Canettija, poglavje Dvojna mnozhica v knjigi Masa in moch).

Posebnost tega nashega domachega dosezhka je bila she v nechem, bil je sochasno lajanje, linchanje, krizhanje mrtvega in zhivega. Mnozhica je bila nahujskana na mrtvega Edvarda Kocbeka, ki je svoja krizhanja belezhil, in prichevanje zhrtve je vedno pretresljivo in srhljivo, in sochasno na zhivo Spomenko Hribar, ki je usodno nujno potegnila nase nahujskano mnozhico, ker ji je v zborniku o Kocbeku pripadlo tisto nesrechno poglavje nashe civilizacije, tista nevralgichna tochka nashega plemena, "vechanje mnozhice mrtvih sovrazhnikov", ki je sprozhila tudi Kocbekovo Golgoto ljubezni njegovega plemena. Tako sta imeli obe zhrtve isto usodo, zavezani sta bili druga drugi. Obe zhrtvi sta prevech zheleli, da bi njuno pleme prestopilo prag civilizacije na poti iz vechne teme chloveshkega divjashtva. Da bi ustavili sodobno hajko proti Spomenki Hribar, je treba konchati ozhivljeno hajko proti mrtvemu Kocbeku. Da bi oboje konchali, je bilo potrebno etichno ochishchenje. Tega masovni mediji ne delajo, rajshi imajo hajke. Njihovo geslo je: katarza ja, toda usmerjena. Sokrat pa bi na to dejal, da katarza ne more biti usmerjena, je chista ali pa ni katarza.

Moderni hajki v mnozhichnih medijih smo posvetili posebno pozornost, ker ne moremo prezreti, da je to lajanje, linchanje, krizhanje nekaj najmochnejshega, kar mochni mediji zmorejo, je samo she priprava mnozhice na vojno.

 

P.S.

Spomenki:
 
Sodniki ne razumejo, sodniki sodijo,
sodijo z lahkoto, che jim je bistvo nedostopno.
Bistvo jim ne sme biti dostopno.

 

P.P.S.
 
Potem, ko so nas osvobodili:
 
Takrat se mi seveda ni sanjalo,
kako bleshchech bo Antigonin vzpon,
na Kreontov tron.

Moderna masovna komunikacija je sprevrzhena v svoje nasprotje, v najbolj nepristno, najbolj posredno komunikacijo. Medij je srednik, meshetar med ljudmi. Na srecho je chlovek bitje, ki ima notranji glas in notranji govor. Te svobode govora mu ne more vzeti nihche. Zato lahko ve, kdaj mu kdo prishepetava od zunaj. Che smo kljub temu pripravljeni trditi, da mnozhichni mediji vendarle dosegajo zgledno soglasje v mnozhici, moramo dodati, da je to soglasje zunanje, navidezno, krhko in minljivo. Ko ga medij dosezhe, ga dosezhe na silo, z mochjo. Mochi pa mediji nimajo v sebi. Ta njihova moch, ki je tehnoloshka, je sama po sebi mrtva, administracija napol mrtva, od ustvarjalcev pa zopet prenesejo le mrtve ali napol mrtve, ali pa take, ki so dalech stran od medijev. Moch imajo mediji po drugem, ta drugi pa je tisti, ki je v strukturi sistema prevladujoch. Pri nas sta to politika in ekonomika. Prevladujochi sestavini medijev sta politichna in ekonomska propaganda. Mochni mediji svoje obchinstvo radi poimenujejo javnost, kar seveda ni isto. Mnenje, ki ima oznako "javno mnenje", je problematichen termin. Mnenje javnosti pa je zhe jezikovni izraz v Novoreku. Javnost sicer nima mnenja, ga ne more imeti, ni subjekt niti kak drug subjektu ustrezajoch nosilec, ki bi lahko imel svoje mnenje. Besedice "svoje" nikakor ni mogoche dovolj podchrtati.

Toliko sploshno o kriteriju resnice za mnozhice, ki naj bi izvirala iz obchega soglasja, preden skushamo osvetliti njegovo tipoloshko strukturo.

 

Odmerjena ali pretehtana resnica

1. Prvi kriterij resnice za obchinstvo bi lahko simbolichno poimenoval tudi kriterij "aritmetichne sredine" mnenj. V chisti obliki redko nastopa, pogostejshi je iz njega izvedeni, nekoliko kompleksnejshi kriterij obtezhene aritmetichne sredine mnenja. V statistiki mu strokovno pravijo kriterij ponderirane aritmetichne sredine. Sorodstva med statistiko in administracijo ni mogoche zatajiti. Uporaba ali zloraba statistike je she vedno glavno orozhje administracije, s katerim vlada, dokler ne bo usvojila uporabe modernejshe metode vladanja s centralnimi informacijskimi sistemi, registri. Princip vladanja bo ostal isti: zozhen, rigiden, nezhivljenjski, le tehnologija bo napredovala.

Posvetimo se najprej enostavnejshemu kriteriju resnice za mnozhice. Da bi dobili resnico, tehtamo dve razlikujochi se, vchasih nasprotujochi si stalishchi, mnenji, sodbi. Medij razsodi: "Resnica je kot ponavadi nekje na sredini." V manj jasnih primerih, ko jasnost ni nujna, pa medij razsodi bolj sproshcheno: "Resnica pa je nekje vmes". Taka shablonska razsodba, to tehtanje resnice se vchasih dobesedno papagajsko ponavlja. Che vam tega izrecno ne povedo, potem vam tehtanje resnice rezhirajo tako spretno, da ga she opazite ne. A temu ni tako. Resnica je na sredini tako redko, kot je redko kaplja rose na vrochem shtedilniku. Resnica je navadno onstran enega ali drugega stalishcha, mnenja, sodbe. Lahko je bolj radikalna od najradikalnejshega stalishcha, ki je prishlo v medij in iz medija, ali pa je nasprotno bolj oportuna od najbolj oportunistichnega medijevega sporochila. Pomembno je vedeti, da medij izbere obe mnenji, nujno razlichnost in nasprotnost. S tem pa zhe sam dolochi sredino in svojo medialno resnico. Vse, kar vam preostane v tej pomenski manipuaciji, je, da reshujete uganko, se z njo tako zaposlite, da pozabite na svoje mnenje in pochasi, vendar neopazno tudi na to, da so she drugachne in globlje resnice.

Potem, ko je vprashani pokazal veliko pouchenost o vseh aktualnih dogodkih chasa na planetu Zemlja, z navedbo virov seveda, je v njegovem prichevanju izstopalo le dvoje: da je odgovore vedno zachel z "menim, da" in konchal nekako takole: "Sicer pa imate vse o tem..." Izprashevalca je to ujezilo in postavil mu je konchno vprashanje: "Dobro, pa imate tudi kakshno svoje mnenje?" Vprashani mu je odgovoril: "O ja, seveda ga imam, a se z njim ne strinjam." Cheprav je primer iz neke shale, je v njem globlja resnica kot v medijevih anketeh.

 

Razsojana resnica

2. Drugi kriterij medijeve resnice je izveden iz filozofskega kriterija resnice: ujemanje, skladnost sodbe s stvarnostjo. Poudarek je na sodbi. Medij sodbo obtezhi z mochjo ali s hierarhijo sodechega oziroma govorechega razpravljalca. Zgolj od pozicije razpravljalca, njegove mochi, je odvisno ujemanje sodbe s stvarnostjo. Che bi sodbe tako natanchno opredelili, da bi jih lahko matematichno prerachunavali, bi ugotovili, da je resnica o tem kriteriju zelo blizu obtezheni sodbi, ne glede na njeno vsakokratno vsebino. Strokovno bi rekli, da sodba o stvarnosti limitira k chisti resnici, odvisno od obtezhitve govorechega. Tezhava je le v tem, da se sodbe dá natanchno opredeliti, mochi govorechega pa ne. Preprosteje recheno velja: che je govorechi dovolj tezhak, obtezhen z mochjo, ki izvira iz njegove hierarhichne pozicije, potem govori tako rekoch chisto resnico nasproti vsem ostalim razpravljalcem, ki nimajo tezhe. V idealnem primeru se izkazhe, da so ostali razpravljalci le v vlogi predstavnikov tistih, ki jim je sporochilo namenjeno. Konchni cilj medijevega sporochila pa je vedno obchinstvo, mnozhica, masa.

Shele, ko preteche dolochen chas, ko vsa moch obtezhitve sodbe - resnice upade, takrat shele ostane argument brez tezhe. Takrat je medij v veliki zagati. Sporochilo je treba popraviti. Medij se reshuje s slabim spominom; che to ne gre, se loti tega, kar je zanj ideal - spremembe stvarnosti in ne vech sporochila. Ne pozabimo: "medij je sporochilo" in sporochilo je za medij stvarnost. Ostane le tehnoloshki problem. George Orwell je ta problem ministrstva za resnico reshil idealno. Vsi chasopisi v vseh izvodih, v vseh arhivih so spremenjeni. To pa ne pomeni vech, da so bili popravljeni. Dokaza ni. Spremenila se je stvarnost, in to za nazaj.

Tudi pri tem kriteriju medijev resnice je pri manipulaciji z njim she vedno ista tezhava kot pri prvem kriteriju. Dodatno jo zapletajo personalne spremembe v mochi. Ko gre za moch, ki se vzpenja, se pokazhe, da je bila ta mochnejsha, kot je bila v (medijevi) resnici predstavljena. Ko gre za moch, ki pada, pa se pokazhe, da je bila ta v resnici predstavljena mochnejsha, kot je bila. V medijevih polemikah, razpravah, okroglih mizah se ne more prikriti ta ekvilibracija z resnico oziroma z njenimi kriteriji. Drugache je pri pisani besedi in spet drugache pri govorjeni, s sliko postane vsa stvar she bolj zapletena in gotovo ni dovolj raziskana. Zhelim povedati, da tu nisem razpravljal o strukturi vechplastne komunikacije, ampak zgolj o poenostavljenih kriterijih resnice masovnih medijev. Tu je pomembno predvsem eno: mediji resnice ne ishchejo; ampak jo zhe vedo in jo sporochajo, jo zgolj rezhirajo, reche se tudi, da jo moderirajo. Moderator je zvezda vodnica medijeve resnice.

Razlika med Aristotelovim kriterijem resnice in izvedenim medijevim kriterijem resnice je ochitna. Po mediju stvarnosti ni vech, ta se kar razblini, zamenja jo konstrukcija stvarnosti (realitete). Sodba ostane, poudarek je na njej, a ni poslednja, cheprav se kot taka predstavlja, ker je sicer nihche ne bi jemal resno.

Mnozhichni mediji se ne bodo odrekli trditvi, da so najmochnejshi iskalci resnice chasa ravno s pomochjo obeh obravnavanih kriterijev. Resnici po prvem kriteriju bodo rekli polemichna resnica, resnica, ki izvira iz polemike. Drugi resnici bodo rekli objavljena resnica, resnica, ki izvira iz objave, in redkeje - cheprav je bolj pravilno - oznanjena resnica, resnica, ki izvira iz oznanjenja. Mnozhichni mediji pa bodo zamolchali tretji kriterij resnice, resnico za mnozhice, ki pa je medijev glavni kriterij resnice. Vseh medijevih kriterijev resnice je vech, a menim, da zadoshcha, che obdelamo tri najmochnejshe. Odvech je poudariti, da se tudi ti trije med seboj podkrepljujejo.

 

Papagajski kriterij resnice

3. Vse doslej omenjeno je Blazhev zhegen v primeri z osnovno resnico, ki jo medij uveljavi brez kriterija; s preprostim ponavljanjem, ponavljanjem in ponavljanjem. Ta najmochnejshi kriterij resnice za mnozhice shtejem za najmochnejshega tako teoretsko kot po pogostosti njegove uporabe v mnozhichnih medijih. Ker je kriterij izven vseh kriterijev, resnica po njem sploh ne podlega nobenemu kriteriju resnichnosti vech. Sodba je sodbi enakovredna ne glede na to, koliko je ta resnichna ali neresnichna. Morash biti zhe hudo zakrknjen, da se vsaj delno ubranish tej "poshasti v moderni preobleki". Che mediju uidesh zavedno, te bo ujel podzavestno. Podzavest je vedno budna. Moch medijev je v njihovi propagandi, moch propagande pa v ponavljanju. Idejo mochnega medija je rodila ideja manipulacij. Redko najdemo knjigo, ki toliko pove v samem naslovu, kot je knjiga Djura Shushnjiæa "Ribichi chloveshkih dush (Ribari ljudskih dusha); ideja manipulacije in manipulacija z idejami". Che se kdaj pochutite kot riba na suhem, che zhelite vedeti, katera vaba visi na katerem trnku, se vam jo splacha prebrati, mediji jo bolj malo reklamirajo.

Tretji kriterij resnice medijev je izveden iz kriterija apriorne resnice. Spet gre za kriterij apriorne vednosti uma, ki je razlichen od kriterijev razuma in izven njih, chisto nasprotje medijevemu kriteriju. Medijevemu kriteriju apriorne resnice bi lahko rekli: kriterij skrajnega spoznavnega in vrednostnega relativizma. Distanca med apriornim kriterijem uma in izvedenim medijevim kriterijem apriorne resnice je neskonchna. Odlochiti se je treba med tem, ali je chlovek umno bitje ali papagaj, ali je chlovek bitje iz vrste umnih bitij ali iz vrste serijskih bitij.

Moderni zemljan je nepojmljivo bombardiran z resnico mochnih medijev. Vsakrshnih polresnic ali pollazhi lezhi na kupe, kamor se ozresh. Premishljeno so prebrane in sistematichno so nam servirane. Kar pa je vech kot to, se mukotrpno upira priti na svetlobo, kot da v chasu zmanjkuje prostora. Nekaj pa je gotovo. Resnica, ki skusha biti vech kot to, ne prihaja na dan v porochilih, oglasih in ne na sejah, posvetih, okroglih mizah, pa tudi ne tako, kot se nam kazhe: vechinoma kramljaje sedé, vchasih doneche stojé in prepogosto ponizhno kleché.

Tistim, ki zavidajo slavnim delavcem pri mochnih medijih, bi v njihovo opravichilo rekel, naj jim v nobenem primeru ne zavidajo. Skushati dosledno lagati, resnico prikrivati in ponarejati je tezhe kot iskati she tako skrito ali zamotano resnico. Resnica je lastnost sodbe, ki sama sili k svetlobi. Ekran in pola papirja imata svojo svetlobo in svojo zatemnitev, a to je premalo. Lázhi je potrebna moch, da se uveljavi. Resnica ima protimoch, ki jo imenujemo pogum. Odlochilna razlika pa se pokazhe v chasu. Chim daljshi je chas, tembolj gre v prid shibki resnici. Da bo chloveshtvo s silo uskladilo narashchajoche razlike med zapisi chasa, tega ni videti, videti je le narashchajocho moch in silo. Chlovekov spomin je poslednji manifestni netehnoloshki zapis chasov. Obremenjen in moten je z vrsto napachnih zapisov, a ti bledijo hitreje od pravih, ker nosijo v sebi isto nesrechno neskladje kot v sedanjosti. Schasoma ostanejo le skladja ali pa slab spomin. Mediji to vedo. Z vsemi sredstvi skushajo unichiti svojega sovrazhnika - chlovekov spomin. Informacijsko bombardiranje psihe gledalca, poslushalca, bralca je vojna. Biti prevech informiran je isto kot biti uniformiran. Osvobajajo le shibki mediji. Administrativno shibki in morda tudi zato ustvarjalno mochni mediji so pogumni mediji.

V Ljubljani, 23. 2. 1985, Rajko Shushtarshich