Revija SRP 1/2

Ivo Antich

 

MRKI PTICHI VOJNE
 
 
(1)
 
Pod cvetochimi oljkami smo pri-
pravljali plovbo; potem smo se dvig-
nili na velikanskem valu in
smo shli na pot. Kostanji so cvete-
li v dolgi aleji, ko smo ujet-
nike s kamioni vozili v Hu-
di graben. Po tisti aleji sem
kot otrok hodil v sholo. Bil sem chu-
den dechek z veliko plavolaso
glavo na dolgem, tankem vratu. Z mo-
drimi ochmi sem strmel v svet in chis-
to jasno sem vedel, da bom nekoch
do komolcev segel v kri. Ko smo sta-
li v sholskem pevskem zboru, sem hotel
deklico, ki je veljala za naj-
lepsho, drzhati za roko. "Fuj, te-
bi zhe ne dam roke! Tvoje roke
smrdijo!" je siknila vame in
se oprijela drugega dechka.
Chez leta je bil med ujetniki.

 

(2)
 
Med ujetniki je bila tudi
ona: najlepsha deklica moje-
ga otroshtva. Pod cvetocho jabla-
no sem oba s pishtolo ustrelil
v tilnik. "Saj sta samo prekleta In-
dijanca, rojena ljudozherca!"
sem rekel glasno, kot da se pred ne-
kom opravichujem. "Saj to so sa-
mi prekleti ljudozherci!" je po-
navljal kapitan, ko smo metali
trupla pobitih Indijancev v re-
ko. "Ali vesh, kakshna je njihova
masha?" me je vprashal in brzh nada-
ljeval: "V chast sonchnemu bogu vlachi-
jo ujetnike na vrh tiste stop-
nichaste piramide. Na vrhu
svechenik z nozhem, okrashenim z zrn-
ci turkiza, vsakemu ujetni-
ku, ki ga drzhijo shtirje pomoch-
niki, iz prsi iztrga srce."

 

(3)
 
Srce, ki je she utripalo, je
svechenik polozhil v skodelo in
jo z obema rokama dvignil vi-
soko nad glavo, proti soncu. "Pi-
jemo tvojo kri, jemo tvoje me-
so, pij nasho kri, jej nashe meso,
o Véliki duh!" je ponavljal z moch-
nim, svechano zateglim glasom. Tru-
plo so zbrcali po stopnicah, kon-
chalo je med svechano pojedi-
no starcev, sonce pa je zhgalo s sve-
tlobo, kakrshne nisem videl nik-
jer drugje. Ali vesh, kakshno je me-
hishko sonce? Lezhal sem na skalah,
mochi so me zapushchale, reshi-
la me je mlada Indijanka, ki
mi je dala neko opojno ze-
lishche. Tri dni se mi je bledlo, pel
sem orlom, ki so krozhili nad ma-
no, vabil sem jih na pojedino.

 

(4)
 
"Na pojedino, bratje, mrki pti-
chi vojne! Tukaj lezhi jaguar,
kralj dzhungle, nevidne chloveshkim o-
chem! S kljuni mu razsekajte prsi,
iztrgajte mu srce in ga po
drobtinah raztrosite na shtiri
strani sveta!" s pojochim glasom kli-
che novi pacient na Studencu.
Zdravnik se zamisli nad njegovi-
mi podatki. Novinec se ime-
nuje Krishtof Golob, trdi, da je
v resnici Krishtof Kolumb, da je bil
mornar, zlatokop v Mehiki, shpanski
borec, partizan, domobranec, chet-
nik in kaznjenec na Nagem oto-
ku. Zdravnik se chudi: novinca so
pripeljali dvanajstega okto-
bra, petsto let po Kolumbovem pri-
stanku v Ameriki, rojen pa je
bil petsto let po rojstvu Kolumba.

 

(5)
 
Petsto let po rojstvu Kolumba sem
bil rojen na Nagem otoku. A-
li veste, gospod doktor, kaj je Na-
gi otok? Gola skala sredi mor-
ja, sonce zhge kot v Mehiki, ti pa
morash z macolo drobiti kame-
nje in ga prenashati na drugi
konec otoka, kjer je treba iz
drobcev oblikovati velikan-
ski napis: SVOBODA. Ko je napis
zgrajen, ga pazniki razdrejo in
spet se zachne nov krog. Lezhal sem na
skalah, mochi so me zapushchale,
reshila me je mlada Indijan-
ka, pozdravila me je z nekim ze-
lishchem, od katerega se mi je
tri dni bledlo, postal sem pernata
kacha, pogovarjal sem se z orli,
ko pa sem ozdravel, sem z avtoma-
tom pokosil vso njeno druzhino.

 

______
- odlomek iz epa Kolumbarij, napisanega dec. 1992 ob 500-letnici Kolumbovega prihoda v Ameriko