Revija SRP 1/2

Ivo Antich

MRKI PTICHI VOJNE

 

 

(1)

 

Pod cvetochimi oljkami smo pri-

pravljali plovbo; potem smo se dvig-

nili na velikanskem valu in

smo shli na pot. Kostanji so cvete-

li v dolgi aleji, ko smo ujet-

nike s kamioni vozili v Hu-

di graben. Po tisti aleji sem

kot otrok hodil v sholo. Bil sem chu-

den dechek z veliko plavolaso

glavo na dolgem, tankem vratu. Z mo-

drimi ochmi sem strmel v svet in chis-

to jasno sem vedel, da bom nekoch

do komolcev segel v kri. Ko smo sta-

li v sholskem pevskem zboru, sem hotel

deklico, ki je veljala za naj-

lepsho, drzhati za roko. "Fuj, te-

bi zhe ne dam roke! Tvoje roke

smrdijo!" je siknila vame in

se oprijela drugega dechka.

Chez leta je bil med ujetniki.

 

(2)

 

Med ujetniki je bila tudi

ona: najlepsha deklica moje-

ga otroshtva. Pod cvetocho jabla-

no sem oba s pishtolo ustrelil

v tilnik. "Saj sta samo prekleta In-

dijanca, rojena ljudozherca!"

sem rekel glasno, kot da se pred ne-

kom opravichujem. "Saj to so sa-

mi prekleti ljudozherci!" je po-

navljal kapitan, ko smo metali

trupla pobitih Indijancev v re-

ko. "Ali vesh, kakshna je njihova

masha?" me je vprashal in brzh nada-

ljeval: "V chast sonchnemu bogu vlachi-

jo ujetnike na vrh tiste stop-

nichaste piramide. Na vrhu

svechenik z nozhem, okrashenim z zrn-

ci turkiza, vsakemu ujetni-

ku, ki ga drzhijo shtirje pomoch-

niki, iz prsi iztrga srce."

 

(3)

 

Srce, ki je she utripalo, je

svechenik polozhil v skodelo in

jo z obema rokama dvignil vi-

soko nad glavo, proti soncu. "Pi-

jemo tvojo kri, jemo tvoje me-

so, pij nasho kri, jej nashe meso,

o Véliki duh!" je ponavljal z moch-

nim, svechano zateglim glasom. Tru-

plo so zbrcali po stopnicah, kon-

chalo je med svechano pojedi-

no starcev, sonce pa je zhgalo s sve-

tlobo, kakrshne nisem videl nik-

jer drugje. Ali vesh, kakshno je me-

hishko sonce? Lezhal sem na skalah,

mochi so me zapushchale, reshi-

la me je mlada Indijanka, ki

mi je dala neko opojno ze-

lishche. Tri dni se mi je bledlo, pel

sem orlom, ki so krozhili nad ma-

no, vabil sem jih na pojedino.

 

(4)

 

"Na pojedino, bratje, mrki pti-

chi vojne! Tukaj lezhi jaguar,

kralj dzhungle, nevidne chloveshkim o-

chem! S kljuni mu razsekajte prsi,

iztrgajte mu srce in ga po

drobtinah raztrosite na shtiri

strani sveta!" s pojochim glasom kli-

che novi pacient na Studencu.

Zdravnik se zamisli nad njegovi-

mi podatki. Novinec se ime-

nuje Krishtof Golob, trdi, da je

v resnici Krishtof Kolumb, da je bil

mornar, zlatokop v Mehiki, shpanski

borec, partizan, domobranec, chet-

nik in kaznjenec na Nagem oto-

ku. Zdravnik se chudi: novinca so

pripeljali dvanajstega okto-

bra, petsto let po Kolumbovem pri-

stanku v Ameriki, rojen pa je

bil petsto let po rojstvu Kolumba.

 

(5)

 

Petsto let po rojstvu Kolumba sem

bil rojen na Nagem otoku. A-

li veste, gospod doktor, kaj je Na-

gi otok? Gola skala sredi mor-

ja, sonce zhge kot v Mehiki, ti pa

morash z macolo drobiti kame-

nje in ga prenashati na drugi

konec otoka, kjer je treba iz

drobcev oblikovati velikan-

ski napis: SVOBODA. Ko je napis

zgrajen, ga pazniki razdrejo in

spet se zachne nov krog. Lezhal sem na

skalah, mochi so me zapushchale,

reshila me je mlada Indijan-

ka, pozdravila me je z nekim ze-

lishchem, od katerega se mi je

tri dni bledlo, postal sem pernata

kacha, pogovarjal sem se z orli,

ko pa sem ozdravel, sem z avtoma-

tom pokosil vso njeno druzhino.

______

- odlomek iz epa Kolumbarij, napisanega dec. 1992 ob 500-letnici Kolumbovega prihoda v Ameriko