Revija SRP 1/2

Franci Zagorichnik

 

PONTSKA PISMA
 
Tretje pontsko pismo
Kljub vsemu draga Poncija
 

Ko se odlocham o nadaljevanju svojih pontskih pisem, mi pride na misel elegijski stih, kot ga je pisal nekdanji pregnanec v Tomih. Toda elegije mi v Gorenjskem glasu zhe ne bi objavili. Mogoche kdaj pozneje, ko me to ne bi vech zanimalo. Nekoch sploh vse preneha biti zanimivo, tudi tisto Vse - z veliko zachetnico. Pa moja pontska pisma tudi niso samo "pisma iz pregnanstva". Pontska so bolj zato, ker jih pishem svoji dragi Ponciji Pilatus. So pontska bolj po njenem minljivem imenu. Svoje elegije pa moram pisati za vechnost in na drug naslov.

Ovidovo pregnanstvo na Ponto, t.j. na konec sveta, vendar oznachuje tudi vsakokratni ex Ponto mojega jezika. In obala tega jezika ni stalna. Nemirno valovita je, ko se nich jezika kar naprej zaganja v sesutje tega jezika in s tem nachenja tudi samo bistvo slovenskega naroda in njegov obstoj. Che zhe v te rechi res kaj verjamemo, che vanje verujemo!

A pa se Poncija tega sploh zaveda in z njo vred mi vsi? Se je popolnoma prepustila nekemu kvazi svetu, kvazi druzhbi, kjer kar mrgoli od enakopravnosti in demokracije, od svobode in ustvarjalnosti, ne da bi kdo she vedel, kaj te besede sploh pomenijo? Ne da bi bilo to sploh komu mar!

Ravno v chasu svoje "raziskave iz aplikativnega jezikoslovja" sem naletel na neko Poncijo, kulturnico, slovensko pisateljico. Obhodil sem vech kranjskih javnih ustanov: obchino, zdravstveno skupnost na St. cesti, kranjsko univerzo, muzej idr. Ravno na neki kranjski kulturni ustanovi sem bil kar dvakrat presenechen. Najprej zaradi stvari, ki sem jo raziskoval. Dejal bi, da je tudi kranjska kultura jezikovno neozaveshchena - kar pomeni tudi nacionalno neozaveshchena!

In drugo, kar me je celo nekako prizadelo: ta Poncija, ta gorenjska akademska izobrazhenka! Zabrusila mi je: "Pa kaj! Men je chist vseen, a sem pisatelj al pisateljca!" Ja, seveda. Saj je chlanica Drushtva slovenskih pisateljev in je samoumevno, da so pisatelji lahko tudi pisateljice in pesnice! In konec debate!

Pomislil sem, kako je jezikovna neozaveshchenost lahko tudi kar spolna neozaveshchenost. To me pa res nich ne briga. Adijo! Pobrisal sem jo iz kranjske kulture, osramochen in navelichan, brez korajzhe, da bi se trenutno she kaj shel.

In vendar, kljub vsemu draga Poncija!

Jezik ni samo naglavni govorni organ. Ni samo govor, je tudi pisava. Tvoja pilatovska oblast pa je vsesploshna oblast, je absolutna oblast, ki se zhe takoj onstran materinske govorne nezhnosti prevesi v druzhbeno normativno spakovanje, v govorno nasilje, ki je vsemogochno, ne le kastno hierarhichno. Zhe mati ne obvlada vech dobro materinshchine, ko je otrok zashel v "obvezno" sholstvo, po katerem bo nazadnje ostal nepismen, jezikovno zaostal in jezikovno zakompleksan. Vazhnejshi mu bo tuji jezik in nashi ljudje bojo razvojno ostali na pol poti, sredi jezikovne nestrpnosti celo med starshi in otroki. Materinshchina se vseskozi umika. Niti slovenski, oz. gorenjski pisateljici ni mar, a je pisatelj al kugà!

Mislim, da sem se dovolj rahlochutno lotil zastavljenega problema. Nevsiljivo in brez vsake potrebe, da bi bil zhaljiv in da bi koga prizadel. In vendar je bilo moje prejshnje pismo po objavi jezikovno naravnost nespodobno in nekulturno. Rachunal sem na to, da je tema mojega pisma zhe na pogled dovolj obchutljiva in da se bo treba malo bolj potruditi, kako bo prishlo v javnost. Pa ne!

Che jaz zapishem: Danes se Poncij Pilat deli na Poncijo in Pilata, je to lahko objavljeno samo tako! Vchasih najmanjsha sprememba naredi nekoga za bedaka, ne da bi bil tak namen, pach pa je taka zanikrnost! Primerov takshnega in podobnega razlikovanja med zapisanim in prenosom tega v javnost je v nashem chasopisju kar prevech; pri tem prednjachi dnevnik Republika.

Kljub vsemu draga Poncija!

Verjemi, da mi je hudo, ko te gledam, kako znash biti vchasih zadovoljna za prazen nich. Namesto da bi bila zadovoljna raje ob svojem dobro opravljenem delu!

 

 

Drugo pontsko pismo
 
Draga Poncija, ljubi Pilat!
(Raziskava iz aplikativnega jezikoslovja)
 

V svojem razmishljanju ob uradnem nazivu slovenske vojske sem zabelezhil tudi primer povzdignjene besede. Takshna vishja raven besede je v primeru vojske podprta z drzhavnim prorachunom. Zato vztrajam pri tem, naj bo tudi uradni naziv vojske "drzhavni", namrech Armada Republike Slovenije, ne pa "slovenska", ne pa "ljudska", ne "nacional(istich)na", kar se lahko slejkoprej spremeni v vse sorte "ljudsko veselico". Pri tem gre za drzhavni represivni organ, ki po moje ne potrebuje nobene idealizirajoche ljudske ikonografije in kakshnega novega tradicionalnega obredja.

Demokracija ima veliko obrazov. Lahko so si med sabo podobni, ali pa je njen obraz samopodoben. Na Hrvashkem npr. lahko v javnih prostorih zhe vidimo "podobe" njihovega drzhavnega voditelja, kar samodejno spominja na ikonografijo totalitarnega rezhima. Pri nas se zdi, da mnogi obzhalujejo, ker Slovenci nimamo tako "mochnega" politika. Tako nastala razlika je z nashe strani blizu tisti samopodobnosti, ki je tudi blizu izvirnosti in s tem blizu nove slovenske nacionalne identitete. Eni in drugi pa se lahko strinjamo, da so nashi drzhavni sosedje blizhje diktaturi, in da smo lahko samo veseli, da imamo rajshi svoj kaos. Chesh, saj bomo zhe kako.

Bomo zhe kako in bomo razlichno, tako kot je tudi beseda na razlichnih ravneh. Nekje sem zhe zapisal, da kdor ima jezik, ta ima tudi oblast. To ni anekdota. Enkrat je nasha beseda drzhavno subvencionirana - tako kot slovenska knjizhevnost, in drugich je ponizhana. Ponizhan je slovenski jezik, kot da ga je prav treba ponizhevati.

Mene pri tem zanima druzhbeno sprenarejanje besede, tako rekoch njena oblastnost. Zato si vzorec njene oblasti poishchem kar na kranjski obchini. Svojo "ponovno raziskavo" nadaljujem tam.

Pishem "dragi Ponciji, ljubemu Pilatu" zaradi odkrite razlike med nekdanjo potjo "od Poncija do Pilata". Druzhba Poncija Pilata je seveda skrajno patriarhalna in patriarhalnost se vleche vse v nash chas, le da je rahlo modificirana. Grshko-rimsko demokracijo smo zmeraj pojmovali kot demokracijo suzhnjeposestnikov, v kateri so bili tudi osvobojeni suzhnji in zhenske v podrejenem druzhbenem polozhaju. V sodobni demokraciji ne hodimo vech od Poncija do Pilata. Druzhbeni razvoj skoz tisochletja je pripeljal do spoznanja, da je mogoche suzhnje in zhenske drugache izkorishchati. Njihova uporaba je optimalnejsha, od tistih skrajnosti, ko se morajo suzhnji tudi razmnozhevati, tako kot domache zhivali, saj bi sicer vsako danashnjo rimsko cesarstvo tudi propadlo, in zhenske je treba prishkrniti za samo zhenskost in tudi materinstvo, ker je samih suzhnjev premalo za vse tiste "vishje koristi" vechnega Rima, za katere si prizadeva oblast - ki je beseda!

Danes se Poncij Pilat deli na "Poncijo in Pilata". Pilat--oblast sam sebi nadeva ime podrejenega (s)pola. Zhenske opravljajo "moshka" dela. Tako se vzpostavlja vishja raven demokracije, cheprav je ta raven mogoche samo navidezna. Poncij samo navidez postane Poncija. Tudi che je obchinska usluzhbenka zhenska, je ona she zmeraj referent, je financhni referent, administrator, je strokovni sodelavec, cheprav se ji prizna, da je po imenu Poncija, Helena, Andreja, Zdenka, Marija itn., kot lahko ugotovim na kranjskem Ministrstvu za finance, kranjski Republishki upravi za javne prihodke.

Na Sekretariatu za obcho upravo je "tehnichni manipulant telefonist" Marinka, "samostojni strokovni sodelavec" je Janja itn. Na Sekretariatu za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve imamo "pomochnika sektorja in direktorja upravne organizacije", ki mu je ime Danijela. Na Sekretariatu za notranje zadeve je vrsta "sodelavcev" z zhenskimi imeni, tudi "maticharji" so v resnici zhenske. Na Centru za socialno delo so "socialni delavci", "pravnik", "diplomirani sociolog" in "diplomirani andragog". Celotni center je feminiziran, vendar v tem smislu, da naj bi bil neki neobstojechi volk sit in njegove zhrtve cele in nadvse zadovoljne.

Ta basenska jezikovna situacija v bistvu vleche nazaj v dolocheno preteklost. Sili v tradicionalno patriarhalno druzhbo. V tem jeziku je "pravnik" lahko tudi brez sramu pravnica, "strokovni sodelavec" je lahko strokovna sodelavka, "referent" je lahko referentka in tudi "zhupan", che bi bila zhenska, bi bila lahko zhupanja Kranja.

Nekomu je prav ravno tisto, kar je dejansko narobe. To ni noben kaos. To je natanchno dolocheni nered, po katerem naj bo nasha druzhba tudi jezikovno zaostala, da bi se lahko prikrila njena dejanska zaostalost. Samo temu lahko sluzhi nasha jezikovna neozaveshchenost, ki je takshna lahkoda "samo sluchajno", "samo ponevedoma".

 

 

Prvo pontsko pismo
 
K nazivu Slovenska vojska

 

V rubriki Odmevi se je 28. maja v Gorenjskem glasu pojavil chlanek z naslovom, ki ga je podpisala Slovenska stranka prava in njen predsednik g. Srechko Debenc. V chlanku se v prvem stavku pojavi ista sintagma dvakrat, najprej zapisana navadno, drugich z verzalkami. Glasi se: "15. maja praznuje slovenska vojska svoj praznik, s tem da she danes nima uradnega imena SLOVENSKA VOJSKA." Ta dvojna raba je opremljena tudi z dvojno namenskostjo. Enkrat je slovenski vojski namenjeno praznovanje in drugich dolochitev njenega imenovanja kot uradnega.

Iz gostote slovenskih zgodovinskih dni v letu 1991 se je za poznejsho memorialno kultno uporabo zhe izkristaliziralo nekaj posvechenih datumov. Med njimi tudi praznik slovenske vojske, ki si je sprva nadela zvito ime "teritorialna obramba". To ime je dejansko minimaliziralo pravi pomen in namen teh slovenskih paravojnih formacij. Ime je bolj asociiralo na nekakshne krajevne obrambne potrebe pri eventualni zunanji ogrozhenosti tistega, chemur srbohrvati rechejo "zemlja", kot da gre za svet, za "nash svet". V slovenski razlichici temu pravimo "dezhela" oz. Dezhela. In to razlichico so srbohrvati jemali posmehljivo in tudi sovrazhno.

Tudi navidez minoren pomen teritorialne obrambe je bil seveda takoj spregledan. Njena funkcija ni bila namenjena nekakshni krajevni pomochi JLA pri zunanji obrambi "nashe zemlje", pach pa obrambi Dezhele pred tisto vojsko, ki je bila samo po chrki in zakonu "zemlje" namenjena zunanji obrambi, njena dejanska vsebina in namen pa sta bila obrnjena k notranji ohranitvi in obrambi Sistema. Vemo, kako je pri tem "ljudska" armada odigrala svojo protiljudsko vlogo.

Pri tem je bila tudi funkcija besede povzdignjena na najvishjo raven. Zato beseda ni bila prepushchena sama sebi, podprta je bila z drzhavnim prorachunom za vojsko. Vojska je potem zato tukaj, da drzhi ljudstvo na njegovi infantilni razvojni stopnji. Sistem potrebuje svojo religijo, svojega boga (führerja) in svojo duhovshchino (duhovne voditelje naroda, pedagoshke krotitelje od vrtcev do visokih shol, svoje kulturnike in pesnike), rabi svojo drzhavno ikonografijo, svoje praznike in obelezhja, veliko zastavic za majhne in velike otroke, veliko ljubezni in tudi vsakodnevnega razkazovanja nasprotne, represivne mochi.

Kaj se spremeni po osvoboditvi, ki se v novoreku imenuje Neodvisnost - Independent? Ko se ljudsko premozhenje preliva v premozhenje tujcev? Ko iz ene okupiranosti nastaja nova okupiranost? Predvsem se ne bo imenovala s svojim pravim imenom. Saj tudi ne bo nobene takoj razvidne okupacije. Nobene tuje vojske ne bo. Mi ne bomo okupirani na zhe navajen nachin. Mi se bomo kar razprodali, oz. kar razprodali nas bojo. Mi sami bomo tujci v tovarnah, ki bojo nemshke, italijanske, kogarkoli. Govorili bomo v tujem jeziku, pri tem bo ta tuji jezik ravno slovenshchina, ki jo nashi novi gospodarji pretezhko razumejo. Toda to nam bo dopushcheno. Dopushchena nam bo tudi slovenska vojska, ki bo branila vse demokratichne pridobitve nashih novih gospodarjev. Tudi slovenshchina bo nekaj chasa she uradni jezik v drzhavi, ki se bo she naprej imenovala Republika Slovenija. Vazhno je le, da tam govorijo angleshko, nemshko, italijansko, kar chesh.

Mislim, da nimamo nobene neumne pravice odrivati takshne chrnoglednosti na stran. Lahko se strinjam tudi s Slovensko stranko prava, da je prvoten naziv slovenske vojske v njenem danashnjem polozhaju in pomenu neustrezen. Mi nismo nikogarshnji teritorij, ki potrebuje neko teritorialno obrambo. To pomeni, da naj pojem teritorialnosti zamenja pojem drzhavnosti, kar Sloveniji pripada. Pa ne tako, da bi se slovenska vojska enostavno "prenovila" v preprosto zapisovanje z veliko, kar naj bi bil tudi njen uraden naziv. Prvich, ime Slovenska vojska ne bi bil dalech stran od Slovenske ljudske vojske. Soseshchina nekdanje okupacijske vojske z njeno ljubkovalno "ljudskostjo" v imenu je lahko vech kot samo opozorilna. Drugich, v slovensko vojsko se ne bojo vkljuchevali samo Slovenci v tej drzhavi. Sploh pa ne Slovenci v sosednjih drzhavah, iz Italije, Avstrije, Madzharske, ali npr. iz Hrvashke, Srbije itn. Zato uradni naziv slovenske vojske ne more biti preprosto Slovenska vojska. To je lahko samo vojska slovenske drzhave.

V zvezi s tem sem zhe pred slovensko-jugoslovansko vojno sestavil naziv Armada Republike Slovenije, s kratico ARS. Objavljen je bil v Delu, v Knjizhevnih listih, 5.9. 1991, v obliki, kot se temu reche - slavilne pesmi. Opis tega dogodka, okolishchine in koincidence so bile podane v chlanku Iz prsti jezika, objavljenem v Nashih razgledih, 20.3. 1992. Danes, po vech kot dveh letih od nastanka prvega besedila, she zmeraj vztrajam pri tem svojem nazivu za slovensko vojsko. To je Armada Republike Slovenije, kot naziv, ki je najbolj primeren tudi za njeno mednarodno prepoznavnost in promoviranje.

 

 

Chetrto pontsko pismo
 
Poncija med sonchnicami poldneva
 
 
Mihelacheva Antologija slovenske poezije, katere notranja naslovnica razodeva, da so to tudi Sonchnice poldneva, ki prilozhnostno veljajo tudi kot glavni naslov.

Neka trdota je v tem naslovu - s sugestijo, da je po novem prava poezija predvsem lirika, kar je pomemben odmik od prejshnje, skoraj chetrt stoletja starejshe zadnje Velike antologije slovenske poezije - Zhivi Orfej. Ta odmik pa ni tako usoden, da bi bil mogoche novi slovenski Orfej kar "mrtvi Orfej", je pa tiste vrste odmik, ki mu je sam zalozhnik na predstavitvi antologije v DSP napovedal tudi mozhnost nekakshne antiantologije. Tudi novi Orfej bi utegnil biti zhiv, le da je vprashanje, ali ni mrtva njegova nova antologija. Zanimivo je na primer to, da smo po izidu Lirike slovenskih pesnic 1849 - 1984 dobili antologijo, ki bi se lahko imenovala Lirika slovenskih pesnikov ali Antologija slovenske moshke lirike. Chistost te moshke antologije je kontaminirana samo s tremi imeni slovenskih pesnic, kolikor sta jih sestavljalca antologije lahko enakovredno pripustila v celotni korpus dveh stoletij slovenskega pesnishtva, in tudi ta pripustitev je smeshna in odvechna. Ta tri imena sploh niso vazhna. V razpravi na predstavitvi so bila bolj zanimiva imena shtirih pesnikov, ki so prepovedali uvrstitev njihovih pesmi v antologijo. In sploh je bila zamujena prilozhnost, da se s temi zhenskami dokonchno opravi.

Danes se nam res ni treba slepiti o kakshni demokraciji. Che zhe poznamo tudi nasprotne tezhnje, nas seveda toliko bolj navdihuje chisti rasing moshkega orfejevskega opravila, na kakrshnega nova velika Antologija slovenske poezije jasno namiguje.

Seveda bi bila omalovazhevana zhenska rasa lahko prizadeta in vznemirjena. Pa ni.

Te dni mi je pisala prijateljica, s katero sva si v pismih na "dragi" in "draga", primorska pesnica Vida Mokrin - Pauer, ravno o tej antologiji. Pravi: "Zelo sem vesela, da so te dali v novo pesnishko antologijo!" Mislim, da je v teh besedah nekaj iskrene nezhnosti. Toda ne morem si kaj, da pri tem ne bi malo izostril svojega pogleda na ochitno docela erotichno izjavo, namrech: "da so te dali", recimo, v to trugo slovenske poezije. Ja, draga Vida, dovolj sem ves na prezhi, da sem te lahko takoj razumel in da sem ti od nekod hvalezhen za tvoje odkritosrchne besede.

Kaj pa moja Poncija, ki je bila pripushchena med orfejske vladarje srca in sploh cvetja (kar sonchnic!) in seveda posredno tudi med vladarje pesnishkega duhovnega sveta?

Ko se mi je na predstavitvi uprlo vsesploshno vzbujeno zanimanje, zakaj so shtirje pesniki prepovedali svojo uvrstitev v antologijo, sem spravil iz sebe prisrchno, vendar dvoumno izjavo, da je pa meni vshech, ker tistih shtirih ni zraven. Toda udelezhenci predstavitve so rajshi mislili, da samo frise pokam, cheprav sem pred tem opozoril na to, da je dejanje teh pesnikov zhe prva kritika antologije.

Od pesnikov, ki v antologiji niso bili uposhtevani, sem v svojem oporekanju izbral predvsem dva. Za Sasho Vegri in Valentina Cundricha sem zatrdil, da je njuno neuposhtevanje greh antologije. Za vsakim od obeh imen sem imel seveda v mislih she nekaj drugih. Eden od antologistov je stvar hitro razreshil z ugotovitvijo, da bi bil moj izbor prav tako samo subjektiven, z isto pravico, kot je tak tudi njegov. Temu nisem oporekal, navrgel sem samo razliko, da pa sem jaz pesnik, sestavljalec pa to niti ni.

Projekt antologije slovenske poezije bi bil po svojem obsegu in po chasovni mozhnosti pojavljanja prej nacionalni projekt, kot pa ozko zasebni, in she ta prihaja iz rok nekompetentnih ljudi. Eden pri tem sploh ni iz stroke, ni pesnik, ni literarni znanstvenik ali kritik na podrochju slovenske poezije. Drugi je petorazredni pesnik, ki pishe tudi kritiko poezije, to pa tako, da pri tem raztrga marsikoga, komur pesnishko in mishljenjsko ni dorasel.

Moja Poncija pri tem nich ne zardeva. Je zadovoljna s svojo uvrstitvijo in ji ni mar za nikogar drugega. Jaz ne vem, a smo vsi skupaj samo trop divjadi, in kdor bo odstreljen, bo pach odstreljen, in kdor bo ostal, ga bojo pach utaknili v to mrtvo stvar. Saj smo bili plachani za to. Njegova stvar, che se kdo pri tem pochuti, da je bil nategnjen.