Revija SRP 1/2

Étienne de La Boétie

Propagandni dodatek 3

 

 

PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO

 

Novih receptov za svobodo in z njo mogocho demokracijo ni. Nekateri so stari tisochletja, drugi le nekaj stoletij, vsi pa imajo to nesrechno lastnost, da se nas nikakor ne primejo. Izbral vam bom enega, ki ga je predpisal Étienne de La Boétie. Vendar, zhelel bi pripomniti, da vsak od njih potrebuje, che se naj prime, svezhino, ta pa je, individualna modifikacija, ki jo opravi vsak individuum zase. (Uvod ur.)

Etiénnov pa je takle:

 

PROSTOVOLJNO SUZHENJSTVO
 
She voli stokajo pod jarmom. Ptice kopne v kletki...
 
Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin po-korjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene, za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na zheljo, da ga ponovno ozhivi...
 
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem...
 
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhiveli v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo, ko je to okrasheno, ne! ...
 
Gotovo je torej dejstvo, da se s svobodo sochasno izgubi tudi srchnost. Podaniki pa nasprotno v boju ne kazhejo niti navdushenja niti jeze: nevarnosti gredo nasproti, kot da so zvezani, otrpli, sploh ne obchutijo, da v njih globini gori strast za svobodo, ki daje moch, da se navarnost prezira in ki ustvarja zheljo po slavi in chasti, ki jo daje lepa smrt med tovarishi...
O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj to imenujemo?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?
 
Naj se na dve strani postavi petdeset tisoch oborozhenih ljudi,
naj zavzamejo borbeni polozhaj, naj se spopadejo;
eni so svobodni in bore se za svojo svobodo,
drugi poskushajo z vojno, da jim jo vzamejo.
Komu bo pripadla zmaga, kateri bodo shli srchneje v boj:
ti, ki upajo, da jim bo nagrada zmage ohranitev lastne svobode,
ali tisti, ki za nagrado za zadane in dobljene udarce prichakujejo
samo suzhenjstvo drugega?
 
A kaj? Che je svobodo dovolj zazheleti, che je enostavno zanjo potrebna le volja,
se bo nashel katerikoli narod, ki bi verjel, da predrago je plachal svobodo, che ve,
da jo je mogoche dosechi z enostavno zheljo? ...
 
Vendar od vseh dobrin sveta, ki jih ljudje tako zhele,
je ena sama vrednota, za katero ljudem, ne vem zakaj, zmanjka sle,
da bi hrepeneli po njej - a ta je svoboda - tako velika vre-dnota - tako prijetna dobrina.
Che se ta dobrina izgubi, privrela bodo vsa zla, in dobrine,
ki preostanejo po njej, v suzhenjstvu sprijene, izgube svoj okus in vonj.
 
Edino svobode ljudje ne zhele, in to, zdi se tako,
z enim samim in edinim razlogom:
che bi jo zheleli, imeli bi jo;
oni zavrachajo svobodo, ta dragulj,
ker je prevech lahko priti do nje.

 

 

She o vladavini Enega - Sistem Enega

Sedaj pa si bom dovolil nekoliko svobode in na kratko povzel misli Étienna de La Boétia o oni drugi nesvobodi - prostovoljnem suzhenjstvu, tako, kot bi mi to danes rekli, ko je jezik nekoliko bolj zapleten - strukturiran. To je, o prostovoljni suzhnosti izvirajochi iz: same narave institucij, hierarhije sistema, vrednotne utemeljenosti njihovega reda. Bistvo je isto, kot govori o njem Étienne de La Boétie, lepshe ni mogoche, le razpoznamo ga nekoliko tezhje, ker ravno tega nochemo.

 

VLADAVINA ENEGA
 
Naj Eden vlada,
Eden naj bo, ki nas predstavlja,
Eden naj bo predstavnik vseh, ki jim to zmore biti.
 
Tako bi danes rekel Homer, Etienne pa bi se samo nasmehnil
in rekel nekako takole:
 
Ob tej priliki bi rad dojel, kako to, da
toliko ljudi, toliko mest in vasi, toliko njih narodov
prenasha kdaj pa kdaj (v svoji zgodovini) enega edinega tirana,
ki ima samo tisto moch, ki mu jo oni dajo;
ki ima le toliko mochi, da jim nashkodi, kolikor oni
sami dopushchajo;
ki jim lahko stori zlo, le che so ga oni brez nasprotovanja
voljni trpeti.
 
To je zagotovo velika, pa vseeno tako vsakdanja stvar,
da bi bilo bolje razzhalostiti se, kot pa biti presenechen,
ko na miljone ljudi bedno sluzhi, upognjenih glav pod jarmom
brezsramnim;
pa ne zato, ker bi jih na to primorala neka vechja moch, mochnejsha
prisila,
pach pa zato, ker so obsedeni in ocharani, vse tako kazhe, z imenom
Njega Edinega,
ki bi se ga ne bilo treba bati, ravno zato ne, ker je on sam,
ki bi ga ne bilo treba ljubiti, ne njega, ne lastnosti njegovih,
ker on z njimi ravna nechloveshko, divjashko.
 
 
O dobri Bog!
Kaj bi moglo biti to?
Kako naj imenujemo to?
Kakshna je to nesrecha?
Kaka hiba je to, kakshna brezmejna hiba je to,
da je mnozhica ljudi ne samo poslushna, she hlapchevska je?
Ne samo, da jim vladajo, pach pa jih tiranizirajo do te mere,
da nimajo: ne dobrin, ne starshev, ne zhena, ne otrok;
she svojega lastnega zhivljenja ne;
rop trpe, pa lopovshchino in okrutnost,
pa ne od neke vojske, barbarske horde,
temvech od nekega chlovechka,
enega edinega chloveka.
 
Naj jo imenujemo strahopetnost?
Naj ljudem, ki sluzhijo rechemo: slabichi, strahopetci?
Che se dva, trije, ali shtiri njih ne upro enemu,
je chudno to, a vseeno, mogoche je.
Rekli bi tako, da njim manjka srchnosti.
 
Che pa na stotine, tisochi njih enega trpe,
bomo she rekli strahopetnost temu, da si ne upajo ga napasti,
ali bolje morda, da ga nochejo napasti,
ker prezirajo in podcenjujejo ga?
 
Che pa vidimo, da ne stotine, ne tisochi ljudi,
ampak stotine dezhela, na tisoche mest, miljoni ljudi ne napadejo
posameznika, ki se vede do njih kot le do hlapcev, slug,
kako imenujemo naj to?
 
Je to strahopetnost?
Ne.
Kakshna je potem to monstruozna hiba,
ki ne zasluzhi, da bi ji rekli strahopetnost,
ki se ji ne more najti dovolj gnusno ime,
hiba, ki se je narava odreka,
zanika, da bi jo ustvarila,
hiba, ki ji jezik zavracha dati ime?
 
A ni bistvo v tem, da se njemu edinemu nekaj odvzame,
temvech je v tem, da se mu nichesar ne da.
 
Narodi sami dopushchajo to, delajo tako, da so ukrocheni,
ker bi zhe samo z zavrnitvijo sluzhenja bili osvobojeni.
Narod sam sebe podjarmlja,
isti narod, ki mu je mogoche,
da izbiral bi:
med podanishtvom in svobodo.
 

 

Étienne de La Boétie, Le discours de la servitude volontaire