Revija SRP 1/2

Denis Ponizh

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNPTNI SISTEM
(recenzija strokovne razprave/monografije)
 

V slovenski humanistichni znanosti poznam malo razprav, kaj shele monografij, ki bi se podrobneje in vsestransko osvetljujoch argu-mente pro et contra ukvarjale z raziskovanjem same znanosti, ki bi torej skushale ugotoviti, kaj je metaznanstvena pozicija (raziskovalca, znanstvenika, tistega-ki-sprashuje). Posebej malo takih poskusov je, ki bi zastavili, kot pravimo, "celega chloveka", se pravi, ne raziskovalca kot "full" ali "partial" zaposlenega "usluzhbenca", "najemnika", che hochete "mezdnega delavca", ne glede na posledice, ki jih tak "zastavek" lahko ima. Zdi se, da je vech kot dvajsetletno raziskovanje sociologa Rajka Shushtarshicha dokaz, da je to mogoche in she vech, da drzha, ki jo sam imenuje "alternativna", omogocha znanstveno veljavne, neoporechne, in tudi za shirsho javnost zanimive rezultate. To raziskovanje, ki je v marsichem signum temporis chasa in pogojev, v katerih je zhivela znanost v monistichni, znanosti sovrazhni druzhbi (to posebej velja za humanistichne vede, ki so v tem pogledu na moch "neprilagodljive" in "neubogljive"), je prav po zaslugi neupogljivosti in vchasih prav neverjetne vztrajnosti Rajka Shushtarshicha (ki je zastavil samega sebe kot "nedeljivega" chloveka, znanstvenika, raziskovalca, samo-kritika), dozhivelo in prezhivelo svincheni chas. Pred nas prihaja v obliki monografije, ki metodoloshko razvija, po mojem skromnem preprichanju vsaj tri medsebojno povezane nivoje.

Nivo akcijske raziskave. Njegovo socioloshko podrochje - vrednotni sistemi in orientacije v povezavi/odvisnosti od mnozhichnih medijev - zahteva v temelju drugachne raziskovalne postopke, evaluacije, a tudi kritichno strokovno refleksijo. Sistem monistichne oblasti z neshtetimi podsistemi horizontalnega in vertikalnega "moralnopolitichnega preverjanja" z uchinkovito distribucijo znanosti dodeljenih financ in utemeljenostjo na maloshtevilnih, toda vplivnih korumpiranih znanstvenikih, je bil naravna ovira postopkom, kakrshne je zahtevala Shushtarshicheva znanstvena metoda. Konflikt je bil neizogiben, a bil je tudi pouchen, ker ga je znal sociolog ves chas inkorporirati v samo bistvo raziskovalnih postopkov. Raziskovanje raziskovanja in znanost o (komunikoloshki) znanosti pokriva vse nivoje, od teorije do akcijske raziskave o propagandni znanosti v komaj minuli slovenski vojni.

Nivo stalnega dopolnjevanja raziskovalnih metod in orodij. Danes se humanistichne znanosti ne sprashujejo samo o svojem smislu (kot se sprashujejo o bistvu svojega raziskovalnega predmeta zhe od tochke, ko so "postale" znanosti), marvech morajo to sprashevanje reflektirati v procesu, ki je proces konkurence. V tem procesu pa naj bi ne veljale apriori vrednote, marvech naj bi te vrednote tudi postale del raziskovalne metodologije. To, kar je posameznik glede na narod, to je znanost glede na mnozhichne medije. Odtod Shushtarshichevo zanimanje za obe "socioloshki" kategoriji: narod in mnozhichne medije.

Nivo ustreznega sporochila jezika znanosti. Znanost ne govori sebi, govori celoti (naroda), v kateri nastaja. Vechina humanistichnih znanstvenih projektov, tudi Shushtarshichevih, je v osnovi "nacionalno" naravnanih (kar jih ne blokira v njihovi trans - in nadnacionalnosti!). Vprashanja, ki jih postavlja sociologija, so morda posebej "bolecha", ker zadevajo direktno v jedro skupinskega obnashanja. Svoboda ali nesvoboda (ki jo danes v veliki meri regulira pravilna uporaba ali zloraba medijev) pa je temeljno vprashanje vsake demokratichne druzhbe; z njim demokracija stoji ali pade.

Shushtarshicheve raziskave, ki so podlaga prichujoche monografije, so nastajale v neprijaznih in znanosti neprimernih pogojih; vztrajanje na evaluaciji lastnih znanstvenih metod je Shushtarshich med drugim plachal tudi z vechletno brezposelnostjo. Vendar so njegove raziskave dokazale, da je "resnica" njegove metode mochnejsha od sistema, ki je ves chas vsiljeval drugachne metode in pri tem ni izbiral sredstev. Ne glede na to, v kakshni meri nam je Shushtarshichev postopek blizu ali ne, pa je treba priznati, da je Traktat o svobodi kot celota in z vsemi svojimi deli/poglavji pomembno delo slovenske socioloshke in komunikoloshke znanosti. Ob vsem drugem namrech odpira tudi nadvse aktualno vprashanje drugachnega razumevanja statusa znanstvenika v nashem chasu. Zato natis ali kakrshnokoli drugachno financhno podporo projekta v celoti in z veseljem priporocham in podprem.

 

Ljubljana, 24. oktober 1991 dr. Denis Ponizh