Revija SRP 1/2

Alenka Puhar

 

Iz zapushchine Egona Tomca - prvega raziskovalca na RTVL
(7)
PRISPEVEK K RAZISKAVI O RAZISKOVANJU
RADIOTELEVIZIJA LJUBLJANA 1967 - 1984
 
 
Pokazalo se je, da je neka zelo analogna ukinitev na RTVL zhe bila. "Prvi raziskovalec RTV Ljubljana je to zaslutil zhe leta 1967 in dokonchno dognal leta 1968. Egon Tomc je bil prvi ukinjeni raziskovalec. Drugi R.Sh. Pa zanj po nekaj letih sploh ni vech vedel. Tako namrech deluje spomin institucij, che ga prepustimo zgolj njihovemu spominu, njihovim arhivom. Njen prispevek opisuje usodo nekega raziskovalca na RTVL - Egona Tomca in zachudujocho logiko institucionalnih postopkov v operacijskem postopku tumorjev institucij, to je, s spontaniteto in individualnostjo okuzhenih osebkov. (Op.ur.: Prispevek je A. Puhar napisala novembra 1984.)
Nekaj dni bo res dishalo po starem pretepenem psu,
potem se nas bo lotila pozabljivost,
zamenjala jo bo breskrbnost
in navsezadnje bo she kdaj nam vsem veselo.
Dominik Smole, Antigona

Trije prispevki, objavljeni po dolgem chakanju v poshtnem predalu Dela (Sobotna priloga, 17.novembra 1984) so konchno ponudili javnosti vsaj skromen vpogled v dogajanje, ki je trajalo leta in leta in ki ni postalo afera zgolj zato, ker je bilo zaprto v gluho lozo. To se ni zgodilo prvich in gotovo ne zadnjich. Jasno, molk je izrazito prikladno orodje za "poravnavanje" vsakrshnih konfliktov. Eni stranki omogocha, da se skozi vsake viharne vode prebije s celimi jadri - che le pokazhe dovolj spretnosti - drugi stranki pa, da utone brez zbujanja nepotrebne pozornosti. Valovi se pomirijo, kot da se ni nich zgodilo in navsezadnje pride tudi brezskrbnost in veselje.

Da se je pri ukinjanju oziroma reorganiziranju Raziskovalne enote pri RTV Ljubljana dogajalo prav to, je razvidno iz cele vrste izjav in opazhanj, objavljenih v Raziskavi o raziskovanju (Sluzhba za shtudij programa sht.51, marec 1983), kot tudi iz izjave Ferda Luzharja, generalnega direktorja RTV, v sobotni prilogi Dela. Kaj je javnosti sporochil generalni direktor o raziskovanju, polozhaju raziskovalne sluzhbe, strokovni avtonomiji ter o razmerju med raziskovalci in raziskavami? Povedal je, da:

"... ne gre za zunanje ali objektivne dejavnike, ampak izkljuchno za notranje, subjektivne razloge."

"Delovna enota Raziskava programa in obchinstva (oz. njena predhodna Sluzhba za shtudij programa) je bila v okviru RTV Ljubljana organizirana pred vech kot desetimi leti, da bi s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike obeh medijev, radia in televizije. Do leta 1980/81 je enota opravljala naloge v skladu s prichakovanji in je dejansko predstavljala pomemben chlen in oporo urednishtvom pri oblikovanju tako programske politike kot tudi konkretnih programskih projektov. Po letu 1980 oz. 81 pa so bili delovni rezultati te enote vedno slabshi."

"Seveda pa so in bodo morali biti v bodoche she ostrejshi spori glede takih stalishch, kot jih ima npr. tov. Shushtarshich, ki meni, da je raziskovalec v svojem raziskovalnem delu nedotakljiv, da nihche razen strokovnih recenzentov (pa she to le nekaterih) ne sme presojati smisla njegovega dela, da uporabnikom ni mozhno nachrtovati raziskovalnega dela..."

"Morda bi tak nachin delovanja in podobne, lahko bi rekli zasebne raziskave bile sprejemljive za svoboden poklic ali za chiste raziskovalne institucije (cheprav o tem dvomimo), gotovo pa ne sodijo v delovno organizacijo, ki ima jasno dolocheno osnovno dejavnost in na tej osnovi tudi definirane raziskovalne naloge."

Generalni direktor je torej javnosti sporochil, da je raziskovanje na RTV Ljubljana dobro desetletje potekalo mirno, uchinkovito, takorekoch v vsestransko zadovoljstvo (da, zhivljenje je ochitno preprosto in veselo), cilji in metode raziskovanja so bili vseskozi jasni, problemi zlahka reshljivi... dokler se ni pojavil "subjektivni faktor". S tem je Ferdo Luzhar veshche izpeljal manever, ki ga - v skladu s prej omenjeno pomorsko metaforo - lahko orishemo takole: Plovba je bila mirna in prijetna, dokler se ni, kdo ve od kod, pojavil neki posameznik ali skupina posameznikov, ki so potovanje pokvarili. Obnashali so se zoprno, nedisciplinirano in, roko na srce, zhaljivo do avtoritet. Na srecho jih je bilo malo, njihova moch je bila shibka, tako da smo njihove zasebnishke interese hitro registrirali, obsodili in izvedli edini ustrezni ukrep - izkrcanje v prvem pristanishchu.

Ker gra za izredno razshirjen manever, se mi zdi pomembno, da ga osvetlim z zornega kota neke davne, pozabljene izkushnje. Pri tem me ne vodijo motivi, ki bi bili vezani na kljubovanje danashnjemu vodstvu RTV Ljubljana ali na podporo nesojenemu raziskovalcu Rajku Shushtarshichu in njegovim kolegom. Gre mi za nekaj drugega. Opisani manevri so zmeraj znova izvedljivi zato, ker smo druzhba kratkega spomina, zato v posameznosti zlahka spregledamo sploshnost. Vsaka izkushnja (chloveka, skupine, vede, stroke, obdobja itn.) se vsakokrat znova znajde v popolni osami, v praznem prostoru. Odvzeta ali otezhena ji je zmozhnost primerjave z drugimi izkushnjami, mozhnost za preverjanje podobnosti in drugachnosti, s tem pa za sistematizacijo in tematizacijo problema ali, drugache recheno, za ugotavljanje notranje logike nekega procesa.

Ni moj namen, da bi raziskala to notranjo logiko, in ne ambicija, da bi skonstruirala njen teoretichen model. Razgrnila bom preprosto neko osebno izkushnjo z zachetka raziskovalne dejavnosti v RTV Ljubljana, da bo morda v tej luchi nekoliko jasnejshi njen konec. To pochnem v upanju, da zaris druge tochke zhe omogocha geometrijo, pa chetudi je skromna. Morda bi se iz vech tochk kmalu izoblikoval vzorec. In morda bi bil s tem neki specifichen primer razreshen okova izjemnosti, enkratnosti in nepomembnosti.

 

Sluzhba za shtudij programa je zachela nastajati poleti 1967, to je v chasu, ko je vodstvo RTV zhe chutilo potrebo po analizah radijskega in televizijskega delovanja. Eno od razpoznavnih znamenj te ambicije je razvidno v dejstvu, da je pri zunanjih institucijah narochalo prve shtudije o poslushanosti in gledanosti, drugo pa, da je zhelelo ustanoviti lastno raziskovalno enoto; ta naj bi ocenjevala predvsem kvaliteto programa.

 

Kakshni vse so bili motivi za ustanovitev lastnega, samostojnega shtudijskega oddelka, je verjetno tezhko ugotovljivo. Deklarirani razlog je gotovo bil (kot leta 1984 trdi danashnji generalni direktor), "da bi s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike obeh medijev". Vendar je bila ustanovitev tovrstne sluzhbe verjetno tudi prestizhnega znachaja. Sredi shestdesetih let so nekatere sorodne ustanove tak oddelek zhe imele (na primer RTV Beograd), sploh pa so bili pozivi k "strokovnemu", "analitichnemu pristopu" in sklicevanja na pomen znanosti - gre za chas gospodarske reforme - tedaj eno najizrazitejshih politichnih gesel. In konchno je treba k temu sklopu dodati she motiv povsem druge vrste: reshiti kadrovski oziroma personalni problem nekega usluzhbenca RTV Ljubljana, ki mu je bilo ime Egon Tomc.

Toda ostanimo le pri glavnem, deklariranem motivu, cheprav to v celoti ne bo mogoche; osebnosti se pach ne da v celoti lochiti od njegove sluzhbene persone, zlasti che je ustanavljajocha se sluzhba dolgo poosebljena v enem samem chloveku. Zhe med zachetnimi pogovori se je pokazalo, da so vsi pojmi, zajeti v deklariranem namenu, dvoumni in torej odprti za hudo razlichne interpretacije. Kasneje, v prvem letu delovanja, pa se je to vedno znova potrjevalo. Sporna so bila vprashanja: Kaj sploh raziskovati oziroma analizirati, kako razporediti prioritete, kaj je strokovno in kaj ne, katera kritichna analiza pomaga in usmerja, katera pa je destruktivna in demobilizirajocha, kolikshen je sploh interes za shtudiozne ocene in podobno.

Prva dogovorjena naloga, v skladu z "duhom chasa", je bila, odpreti se svetu, preveriti predvsem evropske izkushnje in dognati, v katero smer se razvijajo nekatere kvalitetne radijske postaje, potem pa, jasno, preudariti, kaj bi bilo uporabno in izvedljivo na ljubljanskem radiu. Prva shtudija, ki jo je izdelal Egon Tomc oziroma enochlanska sluzhba za shtudij programa, ima naslov "Nekaj zapazhanj z obiska pri radijskih postajah Baden/Baden in Stuttgart, oktober 1967". Dolga je 29 strani in na primeru dveh dobrih manjshih radijskih postaj (po velikosti primerljivih z ljubljansko) osvetljuje problem, s katerim so se v shestdesetih letih mrzlichno ukvarjale vse radijske postaje v Zahodni Evropi: Ima radio ob zmagovitem pohodu televizije sploh she kakshno vlogo? Che da, kam naj se usmeri in kako? Tekst "Nekaj zapazhanj" je bil spisan in vodilnim ljudem RTV Ljubljana ponujen sredi novembra 1967, v preprichanju, da gre za tematiko, do katere se bo moral kmalu opredeliti tudi slovenski radio. Do novega leta tega teksta ni nihche prebral, niti ni pokazal kakshne drugachne oblike zanimanja za prve ugotovitve, ocene in sugestije "Sluzhbe za shtudij programa".

Enake indifirentnosti je bilo delezhno vprashanje, kdaj in kako naj sluzhba za shtudij programa sploh zachne z lastnim analitichnim delom. Prvi resnejshi pogovor o tem je bil shele novembra 1967, po daljshem prizadevanju edinega chlana te sluzhbe. Eden vodilnih ljudi RTV je tedaj razgrnil poglede na znachaj te sluzhbe, ki "ne bi smela biti nekakshna 'akademska institucija', ampak bi se morala ukvarjati z najbolj perechimi radijskimi problemi". Pogledi na to, kaj so najbolj perechi problemi, pa niso bili povsem istovetni.

Edini chlan sluzhbe je po svoji presoji odbral temo in izdelal koncept za prvo shtudijo, katere predmet je bil domachi program. Odlochil se je analizirati popoldanske aktualno-politichne oddaje, se pravi vsa porochila in prispevke z gospodarskega, notranjepolitichnega in zunanjepolitichnega podrochja. Kot razgledanemu chloveku mu je bilo namrech jasno, prvich, da gre za najbolj pomembne, pa tudi najbolj kochljive elemente programa, in drugich, da gre za zelo pomemben chas (kar je z danashnje perspektive toliko bolj jasno), saj je temperatura doma in po svetu hudo narashchala. Prav na aktualno-politichnih oddajah kot kljuchnem delu programa bi se, po mnenju raziskovalca, najbolje razkrilo, koliko je ljubljanski radio kos svoji nalogi, oziroma kakshen je njegov nivo.

Nastajanje koncepta in priprave na samo analizo aktualno-politichnih oddaj so spremljali najrazlichnejshi zapleti, ki jih je raziskovalec dozhivljal kot omalovazhevanje njegovih prizadevanj in kot osebne zhalitve. V tem svojem mnenju ni bil osamljen, saj so se govorice o tem razshirile tudi zunaj RTV Ljubljana; na Visoki politichni sholi (oziroma FSPN), kjer je Egon Tomc tedaj predaval mnozhichne komunikacije, se je baje govorilo, "da M. zajebava Tomca"; to, kajpada, ni prispevalo k uchinkovitejshemu startu sluzhbe za shtudij programa. Toda po shtevilnih konfliktih je bil koncept zastavljen, februarja 1968 je stekla analiza popoldanskih politichnih oddaj, ki jo je opravljal she vedno edini chlan sluzhbe s pomochjo shtirih zunanjih sodelavcev.

Ker se je s tem dejansko zachelo raziskovalno delo na RTV Ljubljana, s tem pa tudi prvo preskushanje vprashanja "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", si kazhe ogledati, ali se je pomena tega podjetja in njegove usode prvi raziskovalec zavedal. Naj o tem pove uvodni odstavek nachrta za analizo (november 1967):

"Analizo predlaga 'oddelek za shtudij RTV programa', ki formalno she ne obstaja. Ustanovitev oddelka se je zavlekla deloma zaradi dileme o njegovem statusu, tochneje, o stopnji njegove avtonomije. Logichna reshitev te dileme je sicer na dlani: che zhelimo, da bi oddelek vrshil svojo analitichno funkcijo, mu je treba zagotoviti dolocheno neodvisnost od tistih, katerih programsko dejavnost raziskuje. Vendar takshna logichna reshitev prav gotovo ne bi ustrezala, che jo oba programska sektorja ne bi s preprichanjem sprejela. Poleg tega kamna spotike postavlja ustanavljanje oddelka za shtudij programa she vech drugih vprashanj. Modelov, po katerih bi se lahko zgledovali, je vech... O tem, kakor tudi o ostrejshi funkcionalni opredelitvi shtudija programa, bo treba vsekakor she vech razmishljati in se nikakor ne prenagliti z odlochitvami, dokler zhivljenjsko upravichenost oddelka in njegov profil ne preizkusimo v praksi. Ta naj tudi pokazhe, che smo zhe toliko mochni, da prenesemo institucionalizirano samokritiko - kajpada ne takshno, kakrshno si v programu od chasa do chasa velikodushno privoshchimo na svoj rachun, ampak stvarno podprto, objektivno, kolikor je to pach dosegljivo."

Stvarnost in objektivnost je sluzhba za shtudij programa (ki ji je bilo zaradi indiferentnosti institucije dosegljivo bore malo) skushala dosechi tako, da je pet razgledanih ljudi razlichnih strok in generacij vse popoldneve februarja 1968 poslushalo popoldanski radijski program, si belezhilo vtise in pripombe, hkrati pa spremljalo tudi druge medije mnozhichnega komuniciranja. Cilj analize je namrech bil "ugotoviti in vrednotiti tehtnost programsko politichnih koncepcij urednishtva ter izprichati nivo oblikovanja teh zamisli", pri chemer so ocenjevalci "sistematichno primerjali politichno strategijo urednishtva in njeno razumevanje druzhbeno aktualnega s slovenskimi in jugoslovanskimi dnevniki, tedniki, televizijskim zhurnalizmom in drugim ustreznim gradivom". Na podlagi njihovih spisov je bilo spomladi 1968 izdelano 95 strani obsegajoche "Porochilo o kritichnem poslushanju aktualno politichnih oddaj I. radijskega programa".

"Porochilo", prvi izdelek sluzhbe za shtudij programa, je danes staro dobrih shestnajst let, vendar je v marsichem she vedno aktualno. O celi vrsti ugotovitev je mogoche rechi, da jim veljavnost sezhe chez radijski program februarja 1968. Naj to ilustrira odlomek iz tistega dela porochila, ki ga je prispeval ugleden sociolog:

"Che pogledamo zgornje faktorje, ki determinirajo uspeshnost propagande, potem lahko rechemo, da v glavnem delujejo negativno, kar praktichno pomeni, da je propagandna funkcija vseh mnozhichnih komunikacijskih sredstev tezhavna in uspeshnost manjsha, kot pa bi lahko bila. Sama vsebina informacij (oddaj), s katerimi skushamo propagandno vplivati, ni primitivna. Vendar je ochitno, da oddaje v glavnem popularizirajo in zagovarjajo stalishcha oblasti, cheprav je mnogokrat ochitno, da so ta stalishcha problematichna ali pa so to stalishcha dela (grupe) oblasti.

Vrednote, ki se v vsaki druzhbi pojavljajo, imajo svoj izvor v oblasti, v tistih socialnih grupah, ki se identificirajo z oblastjo, rastejo pa tudi iz tistih socialnih grup, ki niso identificirane z oblastjo. Che propaganda tega dejstva ne uposhteva, je njena uchinkovitost manjsha.

Tezhko bi rekel, da so radijske oddaje, informacije lazhnive ali netochne. Nisem nichesar opazil, kar bi lahko oznachil z namerno lazhjo. Vprashanje objektivnosti pa se postavi tedaj, ko je kaka stvarnost, problem osvetljen z enega zornega kota, ko so o tej stvarnosti dane sicer tochne informacije, vendar ne tiste, ki to stvarnost najbolj osvetljujejo. To pa je zelo znachilno za Radio Ljubljana, da govori o dolochenem problemu, vendar ne omenja tistega, kar dela ta problem aktualen." (Porochilo, str. 44)

Ocenjevalec je skushal biti radijskim novinarjem pravichen in je pristavil, "da radio v tem pogledu ne zaostaja za Delom. Ker pa menim, da je Delo slab chasopis, che ga primerjam z Vjesnikom ali Politiko, sledi iz tega, da kvaliteta porochanja Radia Ljubljana ni na zavidljivi vishini". Za ilustracijo "zelo slabega porochanja" je ta ocenjevalec navedel spremljanje gospodarske reforme. Navedel je niz statistichnih podatkov, "ki kazhejo na neuspeh ekonomskih ciljev reforme", medtem ko so po njegovem mnenju "druzhbeni cilji reforme zelo problematichni". Njegov sklep:

"Zakaj mnozhichni komunikatorji tega ne bi povedali, zakaj ne bi konfrontirali dveh pojmovanj: enega, ki vidi, kako reforma uspeva, in drugega, ki vidi, da se Jugoslavija s to reformo vedno bolj blizha klasichni ekonomski krizi.

Jugoslavija je v letih 1952 do leta 1963 dosegla velike uspehe, od leta 1964 pa je nash progres relativno majhen, in zdi se, da imamo za gospodarstvo, ki smo ga ustvarili, neadekvatno organizacijo. Novinarji pa vsak ukrep oblasti izredno hvalijo in zagovarjajo in s tem dejansko delajo slabo uslugo sebi in oblasti." (Porochilo, str. 46)

Nemogoche je na kratko predstaviti skoraj sto strani dolgo analizo, v kateri je obilo konkretnih primerov in iz njih izpeljanih sploshnih zakljuchkov. Najkrajsha mozhna oznaka bi bila: Porochilo ugotavlja zelo nizek nivo ljubljanskega radia in pri tem celo vrsto njegovih pomanjkljivosti povezuje tudi z nizko stopnjo zhurnalistichne avtonomije v razmerju do politike.

 

Kako je oblastni sloj RTV Ljubljana reagiral na takshno oceno svojega dela?

Prva reakcija: ignoriranje. Porochilo o kritichnem poslushanju je bilo konchano in oddano v vech izvodih konec aprila 1968, vendar ga vodilni ljudje dober mesec niso utegnili prebrati.

Druga reakcija: Nasprotujoche si ocene porochila. Eden vodilnih ljudi je edinemu chlanu sluzhbe za shtudij programa v obraz dejal, da je s Porochilom zelo zadovoljen in "da ga veseli, da nekdo podpira ugotovitve, ki jih sam zhe leta in leta ponavlja", za hrbtom pa je analizi nasprotoval in v nekem javnem dokumentu celo polemiziral z njo, ne da bi jo omenjal. Vechina vodilnih ljudi pa se je zatekla v varno zavetje drobnjakarskih, irelevantnih pripomb in klasichnega opravichevanja s kolichino, naravo in tempom novinarskega dela, z borno minutazho in pomanjkanjem dopisnikov ter podobnimi "objektivnimi tezhavami".

Tretja reakcija: nasprotujocha si sklepna ugotovitev. Vodilni ljudje so ugotovili, da Porochilo dokazuje, "kako zelo potreben je shtudij programa", v isti sapi pa tudi, da prvi izdelek tega shtudijskega oddelka "seveda ni za med ljudi".

Chetrta reakcija: poskus preusmeritve sluzhbe za shtudij programa v manj kochljive vode. Njen (she vedno edini) chlan je predlagal, da bi jeseni 1968 ponovil februarsko kritichno poslushanje; ponovitev naj bi imela funkcijo kontrolne skupine in naj bi torej potrdila, ovrgla ali korigirala ugodovitve prve analize; hkrati je dogajanje neusmiljeno dokazovalo, da mora RTV prav v aktualno-politichne oddaje usmeriti nadpovprechno veliko znanja in energije, saj so v sredishchu pozornosti. (Predlog je bil podan 3.junija 1968!) Ta predlog je bil zavrnjen. Edini chlan sluzhbe za shtudij programa je predlagal, da bi na enak nachin analiziral pred kratkim uvedeni slovenski televizijski dnevnik. Tudi ta predlog je bil zavrnjen. Vodilni ljudje RTV Ljubljana so dali nekaj sugestij za bodoche delo sluzhbe, vendar so se edinemu chlanu te sluzhbe vse predlagane teme zdele obrobne, nedopustno plehke in resnega analitichnega dela v tem chasu nevredne.

 

V prvem letu delovanja si je torej ustanavljajocha se sluzhba za shtudij programa nabrala obilo izkushenj, ki jih je junija 1968 strnila takole:

"Za premestitev na shtudij programa sem se odlochil kot za izhod v skrajni sili, cheprav, priznam, me je shtudij programa vselej privlachil in sem se z raznimi aspekti radijskega novinarskega in sploh programskega dela intenzivno ukvarjal. (Opomba A.P.: To je razvidno tudi iz predavanj na FSPN.) Toda v radijski organizaciji s sedanjim vodstvom nisem videl za resnichno in koristno shtudijsko delo prav nikakrshnih mozhnosti. M.M. poznam zhe vsaj petnajst let kot bolno ambicioznega chloveka, ki ob sebi ne trpi chloveka, ki bi kaj vedel, kaj shele nekoga, ki bi lahko bil kritik njegovega dela (kar bi moral shtudij programa postati slejkoprej). Ker sem mu bil osem let predpostavljen, poznam predobro tudi njegove programske kapacitete. Ne pomnim novinarja na radiu, ki bi imel tako malo posluha za radijsko komuniciranje. Svojo pozicijo v radiu in izven njega si je M.M. ustvaril z neradijsko aktivnostjo, ne s programsko kvaliteto. Te njegove kvalitete prihajajo do polnega izraza v sedanjem stanju radijske programske organizacije. Programska direkcija je postala birokratska (vendar slaba birokracija) oblastnishka institucija, direkcija v najslabshem pomenu besede, namesto da bi postala specializirana, strokovno usmerjena enota planiranja, koordinacije, izvedbe - primus inter pares - ob odgovornem, politichno najobchutljivejshem programskem delavcu, uredniku aktualno-politichnih oddaj, kulturnega in glasbenega programa. Namesto tega cveti oblastnishka linija, vlechejo se brezkonchne seje, pishejo semantichno nevzdrzhne analize in programske teze, pravo morilsko pochetje, ki bi moralo do konca poteptati programske energije, che bi jih she kaj ostalo. Navzven seveda ti dokumenti prichajo izredno aktivnost, budnost (- kajti v vsakem dokumentu je tudi opozorilo na "sovrazhne sile, ki bi se rade polastile radia") in najrazlichnejsha blufiranja kot na primer tista s slovenizacijo, pri kateri bi she sama besedna birokratska grdobija morala odpreti ochi.

Ker se generalni direktor za razliko od svojih prednikov za radijski program komajda zanima, ker je tudi politichno kvalificirana javnost vse mochneje obrnjena na televizijo, ni seveda nihche she zaslutil, kakshno razdejanje je medtem nastalo v radijskem programu. Ob dvomesechnem spremljanju aktualno-politichnih oddaj sem se moral vedno znova zgoziti nad nepopisno nemarnostjo, indolenco, neskrbnostjo, s katero se pripravljajo aktualno-politichne oddaje. Novinarji, ki so zdaj zhe malone veterani, ne obvladajo niti najbolj osnovnih pravil radijskega pisanja. Za te svoje nebogljene (in nezakrivljene), ochitno she povsem nerazvite zmogljivosti dobivajo celo nagrade, medtem ko programski direktor v svojih programskih tezah vedno znova ugotavlja bistvene premike v kvaliteti...

Po vechmesechnem delu v shtudiju programa sem moral le do kraja z najvechjo potrtostjo spoznati, da v M.M.-ovem radiu za shtudij programa ni mesta."

Razplet prvega obdobja v zhivljenju sluzhbe za shtudij programa je bil sorazmerno preprost, ker se je vmeshala tako imenovana usoda. Edini chlan te sluzhbe je hudo zbolel in jeseni 1969 umrl.

 

Morda si je tedaj kakshen Haimon rekel:

Nekaj dni bo res dishalo po starem pretepenem psu,
potem se nas bo lotila pozabljivost,
zamenjala jo bo breskrbnost
in navsezadnje bo she kdaj nam vsem veselo...

Mozhno je torej, da je bila Sluzhba za shtudij programa res ustanovljena zato, da bi, kot se je izrazil Ferdo Luzhar, (Delo, 17. november 1984) "s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike", vendar pa naj bi to, spet po Luzharjevih besedah, pochela "v skladu s prichakovanji". Ta prichakovanja pa so bila, kot je razvidno iz izkushenj prvega raziskovalca, upajoche usmerjena v to, da bodo shtudije apologetske ali pa vsaj ne preostro kritichne; v vsakem primeru pa naj bi vsaj delno potrjevale to, kar vodilni mozhje tako ali tako "zhe dolgo ugotavljajo". Shtudije naj bi potemtakem dale "strokovni" pechat na zhe znano, ugotovljeno in od vodilnih avtoritet opozorjeno. Morda res ni treba eksplicite povedati, da gre za klasichen primer pojmovanja znanosti ali stroke kot ancille oblasti.

Kajpada je zdaj mozhno, morda celo nujno vplesti tudi osebne in zasebne elemente, ki so utegnili vplivati na to, da se je prvi poskus raziskovalne dejavnosti na RTV Ljubljana ponesrechil. Navedimo najprej tiste, ki govorijo v prid raziskovalcu:

Egon Tomc je postal novinar takoj po vojni (pred njo je bil kot pravnik zaposlen v advokatski pisarni), vendar je tedaj rekrutirane novinarje dalech presegal tako po formalni kot po neformalni izobrazbi. Veljal je celo za enega najbolj vsestransko razgledanih in kultiviranih ljudi svoje generacije, o chemer nekaj pove tudi podatek, da so ga na zachetku petdesetih let vabili, naj bi predaval filozofijo na ljubljanski univerzi. V chasu hladne vojne je postal izjemno uspeshen in priljubljen zunanjepolitichni komentator, zaradi svoje vsestranske izobrazbe kasneje tudi zelo uspeshen programski direktor RTV Ljubljana. Verjetno leta 1967 na RTV Ljubljana ni bilo chloveka, ki bi bil bolj kvalificiran za kritichno analiziranje in strokovno ocenjevanje radijskih in televizijskih dosezhkov. Che je leta 1968 ugotavljal, da je od vodilnih ljudi delezhen predvsem shikan in zhalitev ter da je prisiljen delati "v najbolj ledeni izolaciji, ki me je vchasih kar pehala v najhujshe depresije", je to za razmere, v katerih se je spochenjalo raziskovalno delo na RTV Ljubljana, dovolj zgovorno. Mlad, neznan in neizkushen novinec bi bil verjetno delezhen she chesa hujshega.

 

In zdaj elementi, ki govorijo proti raziskovalcu:

Egon Tomc je med svojimi kolegi veljal za pretirano, celo brezobzirno kritichnega, strogega in nepopustljivega razsojevalca, zlasti v svoji dolgoletni funkciji programskega direktorja. Priljubljenosti mu ni prav nich povechevalo to, da je kazal vzvishen, zhe kar prezirljiv odnos do ljudi, ki so po njegovi sodbi nedopustno slabo opravljali svoj poklic, she manj pa je skrival svoj prezir do povzpetnezhev, politikantov in intrigantov. Njegovo zadnje novinarsko obdobje (1966/67) je bilo prepolno konfliktov, v katerih so se zasebni razlogi meshali s profesionalnimi. Za ilustracijo: Po njegovem mnenju so bila porochila o vojni v Vietnamu nezaslishano enostranska, hujskashka, nabita z odvechno emotivnostjo itn., kar da ne sodi v stvarno objektivno obveshchanje; njegove brezobzirne pripombe so bile zavrnjene enako strupeno, denimo z oceno, da je Tomc znano zahodnjashko usmerjen in s podobnimi opombami iz dovolj znanega stalinistichnega repertoarja. Njegov odpor do prevlade ideologije nad informiranjem se je kazal tudi v izrazito kritichnih ocenah porochanja o izraelsko-arabski vojni in kasnejshih konfliktih. Tu si je dovolil celo misel o antisemitizmu, ki da se kazhe v spremljanju izraelskih dejanj, in jo tudi glasno izrekel. Eden od povrachilnih ukrepov je bila "ugotovitev", da od Tomca drugachne sodbe tako ali tako ni mogoche prichakovati, ko pa je Zhid!

Kakorkoli zhe: domnevati smemo, da bi zachetno obdobje v delu sluzhbe za shtudij programa dosti bolj gladko potekalo, ko bi bila personificirana v manj strogem, nepopustljivo kritichnem chloveku, chigar norme so bile od nekdaj izrazito visoko postavljene. Morda bi se vse skupaj lepshe izteklo, ko odnosi med protagonisti ne bi bili obremenjeni s hipoteko starih zamer? Morda je vsaka stran videla v ocenjevanju dela nasprotne strani tudi prilozhnost za popravljanje nakopichenih rachunov?

V nasprotju z vechino sociologov, ki se zgrozijo nad uposhtevanjem osebnostnih elementov in "psihologizacijo", kadar raziskujejo "strukture" in "sisteme", sem preprichana, da je analiziranje nemogoche brez uposhtevanja osebnosti, kajti vsak sistem je sistem interpersonalnih razmerij. Vsa nasha dejanja imajo psiholoshke motive, zavedne in nezavedne. Zgroziti pa se je treba ob dejstvu, da je mogoche osebne motive in "zasebnishtvo" (kar ima zmeraj izrazito pejorativen pomen) zmeraj znova ochitati samo tistim, ki so na dnu hierarhichne lestvice, medtem ko so tisti na vrhu osebnosti in zasebnosti chudezhno razresheni. Zgroziti se je treba ob dejstvu, da je nekemu raziskovalcu ochitano, da se gre "zasebne raziskave", medtem ko se zdi samoumevno, da vodilni ljudje ustanove, ki je predmet raziskovanja, nimajo prav nobenih zasebnih motivov za to, da se dolochene teme ne raziskuje, ampak ostanejo varno zamolchane.

In konchno bi se kazalo bolj mirno zamisliti kot pa gnevno zgroziti nad fenomenom pozabljanja. Zmeraj znova je veshche poskrbljeno, da vsakrshne konflikte pogoltne amnezija. In ko je to opravljeno, je mogoche rechi karkoli - da je raziskovanje potekalo v idilichnem ozrachju, dokler se ni pojavil 'subjektivni faktor' s takim in takim priimkom, ali pa - da je Partija izumila avione. Kdor obvladuje sedanjost, pach obvladuje preteklost. Vsak poskus nasprotovanja amneziji pa je zhe vnaprej obsojen na pechat mrachnih zasebnishkih pobud in, res, zakaj pa ne, ochetovskih in drugachnih kompleksov. Gotovo se bo zgodilo tudi tokrat. Kljub temu pa je zdaj, ko je raziskovanje na RTV Ljubljana dozhivelo "izbris iz razvida" (!) - koliko lucidnosti se lahko skriva v birokratskem jeziku - smiselno jasno rechi: Konec je bil vsebovan v zachetku.

"Vseno pa vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna", je zapisal Rajko Shushtarshich leta 1984. "Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTV Ljubljana) ni mozhno. Raziskovalni rezultati raziskav v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovalno delo je razvrednoteno. Raziskovanje je tujek v instituciji mnozhichnih medijev." (Problemi sht.5, 1984, str.113)

Prvi raziskovalec RTV Ljubljana je to zaslutil zhe leta 1967 in dokonchno dognal leta l968.

 

Opomba: Vsi citati, pri katerih vir ni naveden, so vzeti iz zapushchine Egona Tomca.

 

November 1984