Revija SRP 1/2

Alenka Puhar

 

RAZISKOVANJE MEDIJEV
(6)
intervju Alenke Puhar

OSEBNI POGLED NA CHASE, KO JE BILO RAZPUSHCHANJE POLITICHNA MODA

 

 

Rajko Shushtarshich je chetrtino svoje kariere sociologa prezhivel v brezposelnosti. O razlogih zanjo je svoje chase popisal obilo listov, namenjenih kolegom in javnosti, seveda pa je pisal tudi toliko preprichljive besede, namenjene pravnikom, da ga je morala RTV lani znova zaposliti. V kratkih potezah predstavlja te konflikte, da bi morda postali sestavina tiste lekcije, ki tudi sodi v znanje za razvoj...

Po dobljenem procesu bi lahko rekli, da je satisfakcija popolna in primeren trenutek za zakljuchek kochljivega akcijskega raziskovanja. Lahko bi tudi rekli, da je to primeren trenutek za spremembo osebnega pogleda na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda, morda pa celo osebnega polozhaja v hierarhiji institucije. Vendar menil sem, da ni tako. Vrnitev pravic iz dela namrech ni reshitev za raziskovalno enoto, pa tudi meni ne omogocha niti formalnega raziskovanja, ker ni bil vrnjen status RO DERPO RTVL. Izbris iz razvida je ostal, javnost dela ni bila vrnjena, da sedanjih delovnih prostorov raziskovalne enote raje ne omenjam. Osebni pogled raziskovalca na bistvo raziskovanja je ostal nespremenjen, polozhaj tudi, nich bistvenega se ni spremenilo.

Rajko Shushtarshich, od spora z vrhom RTV, ki vas je konchno postavil pred vrata, je minilo zhe precej let. Cheravno ste o njem precej pisali, se je vechina besed pozabila. V chem je bilo bistvo spora, z drugimi besedami, kako ste prishli do sklepa, da "raziskovanje javnih medijev ni mozhno"?

Rekel bi takole: cesta je shiroka, vse poti pa vodijo v Rim. Najprej smo strokovno ugotovili, da raziskovanje M.M. ni mogoche, v raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (Branko Shibal, Peter Ocepek, Rajko Shushtarshich; Bilten SShP RTVL 42, l. 81). Dokazali smo to na primeru nashe raziskave "Radio Koper 80" (Bilten 41), kar pa je v socioloshki teoriji znano. Avtoriteti kot sta Lazarsfeld in Adorno sta v tej ugotovitvi dovolj preprichljivi. Po Lazarsfeldu se tako raziskovanje, ki ni raziskovanje tudi imenuje "administrativno raziskovanje" za razliko od avtonomnega kritichnega raziskovanja. To ni bilo le ponovno odkrivanje, zhe odkritega ampak kritichni prikaz, kako raziskovanje, oropano lastnega smisla in smotra (neavtonomno), degenerira v nereflektirano premetavanje shtevil, statistichne evidence, v orodje torej, s katerim vlada administracija. Vendar je nekaj drugega, che to vesh le iz teorije, kot pa che to dnevno okushash pri svojem delu.

Ochitno je, da se soochata dve nepomirljivi predstavi o raziskovanju. Razreshevanje tega konflikta je nujno vodilo v podreditev shibkejshega in konchno njegovo formalno ukinitev, ki ji administracija reche le reorganizacija ali izbris iz razvida RO. Organizacijski vidik ukinjanja sem, kolikor se je dalo, strokovno opisal v inkriminirani Raziskavi o raziskovanju, razvpiti Bilten 51. Na strani 54 je kratek opis te bolezni institucije. ("Vseeno vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTVL) ni mozhno. Raziskovalni rezultati v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovanje je tujek v instituciji M.M. Raziskovalno delo degradira v uradnishko evidenco ali pa se odstrani. Raziskovalci se spreminjajo v nekritichne manipulante s podatki, arhivarje, uradnike. Raziskovanje je to, kar je v instituciji najprej mozhno ukiniti. Ta izrez tvora pa se nikogar ne tiche: ne shirshe in ne strokovne, to je raziskovalne javnosti, tudi raziskovalnih institucij in raziskovalnih nadinstitucij ne.")

Ste lahko natanchnejshi pri pojasnilu, v chem je nezdruzhljivost teh dveh predstav o raziskovanju?

Bistvo spora je globlje, (od neke vrste formalnega nasprotovanja interesov dveh protagonistov RO in M.M.). Bistvo spora je v nepomirljivem nasprotju med raziskovalnim in administrativnim nachinom mishljenja.

Vrednotne orientacije obeh protagonistov so povsem razlichne: ene so usmerjene k spoznavanju, razkrivanju, razodevanju; in druge k koordiniranju, upravljanju, odlochanju, skratka mochi (politichni mochi). Raziskovanje hoche biti javno, svobodno v mishljenju in izrazhanju; vodstvo in koordinacija pa interna, vendar odlochna in zvesta ideji svojega ustanovitelja (pri nas SZDL in CK ZKS), to je vladajochi strukturi mochi "ozhji stranki". Ta vidik pa sem razkrival v nadaljnih raziskavah: "Vrednotne orientacije avtonomne orientacije propagande znanosti" ISU,1985-86; "Vrednotni sistem institucionalne strukture" ISU, 1985.

Koliko so ta moja razkritja in razodetja strokovna, je she vprashljivo, v chasu dominacije marksistichne teorije gotovo niso. A ravno raziskovanje vrednot je moja osnovna in dolgorochna (20 let-na) usmeritev, njen chas shele pride, che se chas na Kranjskem ne ustavi. Iz povedanega sledi, da sem bil izredno trdovraten zagovornik avtonomije raziskovanja, she bolj pa gesla, da mishljenja ni mozhno usmerjati z administrativnimi odloki!

Ta spor pa je bil, vsaj v pomembnem segmentu, delovni spor, zato ste s pomochjo sodishcha v njem zmagali in se po petih letih lani vrnili sluzhbovat v hisho RTV. Medtem je bil raziskovalni team "izbrisan iz razvida", neka raziskovalna enota pa vendarle she deluje. Kako je z njo?

Sedaj je ta enota razbita v tri oddelke, Radio in Televizija imata vsak svoj interni raziskovalni oddelek, na Televiziji Ljubljana pa je she Evidenca in statistika predvajanega TV programa. V nashi Sluzhbi za raziskovanje programov na TV nas je pet starih znancev, v glavnem delamo telefonske ankete po narochilu urednishtev, na dve leti pa opravimo she terensko anketo imenovano Barometer gledanja televizije.

Lahko rechem, da je uresnichena reorganizacija podrochja raziskave programa in obchinstva iz leta 83, katere bistvo je "izvajanje zozhenih raziskovalnih programov obeh programskih TOZD (TVL, RL)": Gen. dir. Ferdinand Luzhar (v Biltenu 51, st.47, toch.4.).

Ali natanchneje, uresnichena je "dana pobuda s strani programskega vodstva radia in televizije, zhe v letu l983 so se tisti raziskovalci, ki so doslej korektno izpolnjevali obveznosti iz samoupravnega sporazuma o svobodni menjavi dela, neposredno vkljuchili v sestav programskih temeljnih organizacij. S tem (bi) smo dosegli konkretnejsho delovno zvezo in funkcijsko odvisnost teh delavcev od programskih temeljnih organizacij ter s tem bolj osebni in odgovorni stik s programskimi urednishtvi in njihovimi javnomnenjskimi in programskimi raziskovalnimi potrebami." (Gen. dir. Ferdo Luzhar, Bilten 51, st.41)

Tu je povedano, v nashem jeziku: razbitje in podreditev RO, in seveda popolna izguba avtonomije raziskovanja.

Mozhnosti za raziskovanje niso bistveno drugachne in tudi ne bodo, dokler si ne zagotovimo minimalnih pogojev za raziskovanje.

Pa imajo drobne raziskovalne enote, kar se avtonomije tiche, sploh kakshne shanse v primerjavi z velikimi, mochnejshimi? Ali ne bi bilo priporochljivo povezovanje, da bi bila moch nekoliko vechja, z njo pa tudi odpornost?

Polozhaj drobnih raziskovalnih organizacij v primerjavi z velikimi (za nashe razmere seveda) ni toliko odvisen od shtevila raziskovalcev, kot tudi ne od kolichine prihodkov, pach pa bolj od jasne in dolgorochne ter seveda avtonomne raziskovalne usmeritve. Neprestane reorganizacije, intervencije v avtonomnost samih raziskovalcev pa so naravnost razdiralne. Nekoch nas je bilo 14, pa smo imeli lastno publikacijo BILTEN SShP in she revijo z istim imenom (Bilten sluzhbe za shtudij programa RTVL). Prenekateri inshtitut bi nam lahko zavidal vsaj glede javnosti raziskovanja. Potem pa je sledilo ukinjanje (leta 79, zhe po kakem pol letu zhivljenja revije) in od vsega tega danes ni ostalo nich!

Pomembni so tudi formalni pogoji, ki so:

urejen formalni status RO,
neposredni vir financiranja,
avtonomni dolgorochni in srednjerochni raziskovalni program,
strokovno in tolerantno vodenje RO.

Da ne nashtevam naprej. Potrebujemo vsaj to, kar smo nekoch davno pred reorganizacijo ali izbrisom zhe imeli.

Dalech najpomembnejsha pa je motivacija za svoj raziskovalni predmet, te ne more nadomestiti nobena koordinacija, prisila, niti podkupnina ne. Dolgorochna osebna raziskovalna usmeritev (opredelitev) ne more biti odvisna od ideoloshkih otoplitev ali ohladitev, od dnevne politike stranke ali strank, niti od sklepov kolegijev ali vodstva in koordinacije inshtitucij. Dolgorochna je, in osebna je. To, kar se v njej najbolj spreminja, so osebne tezhave raziskovalca, ko vztraja pri svoji raziskovalni motivaciji (svojem raziskovalnem problemu: tako je tudi z mojim dvajsetletnim raziskovanjem vrednot). Tega ni razumel she noben koordinator, pa je najpomembnejshe od vsega, kar sem povedal.

Izredno pomemben je stik med raziskovalci sorodnih raziskovalnih organizacij. V nekdanji DERPO sem bil zadolzhen za stik z tremi RO: ISU, Raziskovalnim centrom na Sindikatih in Enoto na KSS. Kaj se je zgodilo s tem sodelovanjem, je simptomatichno. Na KSS je bil oddelek za raziskovanje deinstitucionaliziran she preden je ozhivel. Na Sindikatih so Center ukinjali istochasno kot nas, mislim, da so jih motile predvsem raziskave o shtrajkih, takrat se jim je reklo "prekinitve dela" in "izsiljeni sestanki", ter raziskave o eksistenchnem minimumu delavcev. Moja prijatelja, nekdanja raziskovalca na Sindikatu (Lidija Mohar in Tine Jezh) she dolgujeta raziskavo "Znanstvena analiza lastnega konca". Mislim, da bo v zvezi z ukinjanjem znanosti na Slovenskem, le-ta zanimiv zgodovinski dokument. Na Inshtitutu za sociologijo pa sem dozhivel ukinitev zunanjega sodelovanja v chasu svojega procesa, torej takrat, ko sem ga najbolj potreboval.

To so bila leta, ko je bilo ukinjanje RO in inshtitutov politichna moda. Ukinjali so tudi Pedagoshki inshtitut v Ljubljani in vsa leta tudi ISF (Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani).

Prvich pa sem se soochil z ukinjanjanjem sociologije na Filozofski fakulteti. Takrat so nas hoteli kar chez noch prepisati na tedanjo Politichno sholo CK ZKS, kasneje FSPN. Reshilo nas je le to, da je cel drugi letnik hotel nadaljevati shtudij na FF v Beogradu in beograjski dekan bi nas z veseljem sprejel.

Eno samo ukinjanje, bosh rekla, pa she res je !

Ob konstituiranju skupshchine in ob enourni stavki televizijcev se je v chasopisju razvila zanimiva debata zanimiva zhe zato, ker se pri nas redko javno osvetljuje, kaj si gledalci mislijo o kvaliteti televizije. Ali je vasha raziskovalna ekipa posvetila kaj svojih sil fenomenu te stavke in odzivu gledalcev nanjo?

Priznam, da se mi nismo potegovali, da bi raziskovali mnenje gledalcev o stavki novinarjev na TV. Mislim, da za to raziskavo ne bi bilo sredstev, ali pa vsaj programskega raziskovalnega interesa ne. Nadalje se bojim, da bi bili anketarji od vprashanih prevechkrat nahruljeni in sploh bi bilo bolje, da bi tako raziskavo izvedla neka druga javnomnenjska institucija neutralna institucija. Kaj pa mislim jaz o stavki in o sklicevanju na avtonomijo novinarjev na RTVL, sem povedal v porochilu.* Priljubljenost mi zaradi te izjave ne bo zrasla.

______
* Porochilo: Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
(Naknadna opomba: po drugi, to je marchni stavki novinarjev na Radioteleviziji v letu 1992, pa sem problem stavke vseeno temeljito obdelal, v porochilu svetu RTVS: "Stavka". R.Sh.)

 

V Ljubljani, zachetek poletja 1990