Revija SRP 1/2

Alenka Goljevshchek

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNPTNI SISTEM
(recenzija)
 

Sociolog Rajko Shushtarshich je raziskovalec posebne vrste; sam se imenuje za "alternativnega sociologa". Njegov nachin razmishljanja je s stalishcha, ki smo ga udobno navajeni, dokaj nepravoveren, za marsikoga morda celo pohujshljiv, saj strogo teoretsko analizo kombinira s konkretno akcijo, z zhivljenskimi izkushnjami in spoznanji, z mochno osebno angazhiranostjo, z osebno izpovedjo, ki se blizha literarnemu izrazhanju - v preprichanju, da se da le s kombinacijo in menjavo vseh teh elementov izraziti tisto, kar bi sicer ostalo neizgovorjeno. Shushtarshich svojo raziskavo zhivi in raziskovanje mu ni poklic, temvech poklicanost. Tudi zato deluje inovativno, odpirajoche, provokativno, vzpodbuja k razmishljanju.

Ni nakljuchje, da je Shushtarshicheva preokupacija raziskovanje vrednotnih sistemov in orientacij; temu se posvecha zhe 20 let. Tudi prichujochi Traktat je zbir njegovih analiz in dognanj s tega podrochja. Obsezhno in temeljito delo sestavljajo zelo razlichna poglavja, ki pa jo povezuje v chvrsto celoto osnovna teza - njen konflikt med spontanostjo svobodnega chloveka-posameznika in rigidno zaprtostjo institucije: upravljanje svobode in svoboda upravljanja sta nezdruzhljivi nasprotji. Svoboda je prav tisto "neposredno dejstvo nashe zavesti" (po H. Bergsonu), ki daje vsem drugim vrednotam okus in barvo. Chlovek potrebuje vrednote, da bi se orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja. Organizacija (sistem institucionalne hierarhije) potrebuje vrednote, da bi bila (she) bolj uchinkovita, da bi opravichila svoj obstoj in ekspanzijo. Vrednotni sistem je duhovno vodenje, a tudi nasilje duha, sugestivno, hipnotichno, reducirajoche. Z vrednotami se ljudem vlada. Le vrednota svobode nas lahko obrani pred tem, razbije povrshinskost in pozunanjenost nashega MI-jaza in nam pokazhe tisto, kar je skrito pod njim in kar se vsiljuje kot edino mogoche in resnichno: da nam vrednotni sistemi institucionalnih struktur z nasilno propagando nenehoma perejo mozhgane in nas tako krmilijo kot nekakshne robote.

Shushtarshich preprichljivo izpelje zanimivo enachbo: uspeshna ekspanzija sistema = uspeshnost njegove dominacije v vrednotnem utemeljevanju = uspeshnost njegove propagande. Zato posvecha najvech pozornosti analizi masovnih medijev, zlasti RTV, in glavnim tipom propagande, ki so "masovno onesnazhevanje psihe" sodobnega tv-gledalca, pohabljanje in redukcija chloveka na eno samo dimenzijo. Tako npr. ekonomska propaganda zlorablja obchechloveshke vrenote za to, da chisto ekonomske kategorije, kot so produkt ali firma, povzdigne v vrednote nad vrednotami; chloveka zozhi na zgolj-porabnika in ga vara z upanjem, da se da srecha, smisel itn. dosechi skrajno preprosto, zhe z nakupom dolochenega potroshnega predmeta. Propaganda ustvarja image; z imageom predmetov se utemelji socialna razslojenost, z imageom firme pa institucionalna hierarhija.

Pri takih tezah ni presenetljivo, da prihaja raziskovalec v spore z institucijami, predvsem z RTV, pri kateri je in ni zaposlen. Tu se odpira she eno pomembno podrochje njegovega raziskovanja, t.i. akcijska raziskava. Za Shushtarshicha je nepogreshljiva, saj je najbolj otipljiv nachin praktichnega preverjanja njegovih hipotez. Kot nesociolog ne morem rechi, ali je Shushtarshich to metodo iznashel sam kot neke vrste gverilo v neenakopravnem boju z vsemogochno institucijo, ali pa je imel kake vzornike v tujini; pri nas zagotovo ne. Metoda akcijske raziskave je namrech dostikrat zelo kruta in zahteva nemalo notranje mochi in poguma, saj raziskovalec ne opazuje dogajanja od zunaj, ampak je udelezhen v konfliktu kot akter in predmet obenem. "Zhrtev znanosti" ima le to zadoshchenje, da ji institucija na noben nachin ne more preprechiti razmishljanja, tudi z molkom, ignoranco, ukinjanjem in izgonom z delovnega mesta ne. Opis te Golgote je pomemben del prichujoche knjige, bere se kot odlichen faction, hkrati pa se razkrivajo mehanizmi, ki nas she kako preprichljivo pouchijo o naravi Institucije kot take. In seveda o tvegani in bridki usodi vsakrshnega svobodnega raziskovanja pri nas; tudi zato smo danes tam, kjer pach smo. "Moje osebno izkustvo", pravi avtor, "je tako negativno, da moram to dilemo nenehoma ponavljati. Malo je dopushchanja, malo tolerance, zato pa veliko prevech konfliktov, kot bi jih samo za njihovo spoznanje bilo treba."

Skoraj ne moremo verjeti, da je Shushtarshich vendar in kljub vsemu dokonchal to knjigo. A to je zgolj njegova osebna zasluga, v vseh letih svojega dela ni od nikogar dobil najmanjshe vzpodbude, she posebej ne od tistih, ki bi bili uradno za to zadolzheni. In she manj verjamemo, da bi bilo za slovensko druzhbo ne vem kako koristno, che je znanstveni raziskovalec prisiljen v molk, v potikanje po sodishchih zdruzhenega dela in v brezposelnost. Problemi, ki jih avtor obravnava v svojem Traktatu, so prav danes izjemno pomembni in odlochilni za nas vse, odpirajo povsem konkretne in zelo aktualne dileme. Avtor je teoretik in praktik v eni osebi; ob vojni za Slovenijo se je takoj odzval z akcijsko raziskavo o politichni (vojashki) propagandi ter sodeloval z ministrom Jelkom Kacinom. Svoje osebne izkushnje povezuje z izkushnjami naroda, saj sta po njegovem subjekta le dva: posameznik in narod. Tako pishe: "Svoboda naroda je prezheta s svobodo vsakega svobodnega individua (...) ko je ogrozhen subjekt-individuum, ta drobec naroda, je ogrozhen narod, njegova svojskost, njegovo sebstvo, lahko rechemo, da takrat narod ogrozha sebe." Traktat o svobodi je svezha, nekonvencionalna, radikalna knjiga. Preprichana sem, da bo v javnosti vzbudila zhivahne odmeve, tako pritrjevalne kot odklonilne. To pa je za knjigo najboljshe priporochilo. Zato zasluzhi vsakrshno podporo, ki ji jo lahko dodeli druzhba - che noche, kakor je zhal pri nas she prevechkrat v navadi, ustvarjalcev obsojati na molk in izolacijo.

 

25.9.1991 dr. Alenka Goljevshchek