Pogum Revija SRP 2017/2

Bogdan Novak

 

CVETNI PRAH

 

 

Kje rastejo cvetlice

 

Astra

Azaleja

Begonije

Bezeg

Bucha

Ciklama

Dalija

Detelja

Encijan

Forzicija

Fuksija

Gladiola

Glicinija

Hijacinta

Hortenzija

Ivanjshchica

Jagoda

Jetrnik

Kadulja

Kala

Kapucinar

Kopriva

Korchek

Kovachnik

Lilija

Lokvanj

Macheha

Machica

Magnolija

Mak

Marelica

Marjetka

Murka

Nagelj

Narcisa

Oleander

Orhideja

Orlica

Ostrozhnik

Pelargonija

Perunika

Petunija

Planika

Plavica

Podlesek

Potonika

Regrat

Resje

Slak

Slez

Sonchnica

Spominchica

Srchki

Svishch

Shmarnica

Teloh

Trobentica

Tulipan

Vetrnica

Vijolica

Vrtnica

Zimzelen

Zlatica

Zvonchek

Zvonchnica

 

 

 

 

 

 

 

Vrtnica, metulj rdech

na dolgi, tenki zhici

do neba letech;

rdecha buba

v okrvavljeni plenici.

 

 

 

 

Trobentica, pomladi rozha,

shopek zharke rumenine,

ki jo marchno sonce bozha:

na zlati cvet zapiskam

v mladostnih dni spomine.

 

 

 

 

Shmarnica dehtecha,

lat kraguljchkov belih,

ti si srecha opotecha,

strup svoj z vonjem skrivash,

vsak tvoj cvet je smrtni kelih.

 

 

 

 

Kapucinar, chepica za shkrata,

ki se znova tihotapi

skoz spomina vrata:

gospod kapcinar kapco zgubil

sem se rad preshteval z brati.

 

 

 

 

Vetrnica bleda

se je razcvetela

izpod leda;

zdaj povesha glavo,

vse prezgodaj dozorela.

 

 

 

 

 

Magnolija je rozhnat svechnik,

kot da sveche chakajo cvetovi:

nisem jaz bil tisti srechnik,

ki bi ogenj v njih prizhigal,

iz oblakov so sesuli se gradovi.

 

 

 

 

Nagelj, cof karmina,

s sulico naboden,

rdecha bolechina:

ta mi bo na prsih,

ko bo svet svoboden.

 

 

 

 

Pekocha je kopriva,

med listi cveti so vabechi:

tako te lahkozhiva

z lepoto k sebi zvabi,

a njeni listi so srbechi.

 

 

 

 

Macheha barvita,

kakor tvoj obraz:

v belo al chrnino si zavita,

rdechica in bledica,

chisto vse mu je v okras.

 

 

 

 

Planika, rozha iz klobuchevine,

sred skalovja le uspeva;

k tebi gledam tja v vishine,

kjer na varnem skrita

se smejish mi, deva.

 

 

 

 

 

So orlice

kakor modre krone

za device,

ki bi rad posadil

jih na zlate trone.

 

 

 

 

Zvonchnica je kot shiroko krilo:

nad kolenom je shumelo,

ko je njeno modro svilo

vetrich ji spodrecal,

da sem videl nje nozhico belo.

 

 

 

 

Begonije so sklonjene,

a niso se zlomile,

tebi so naklonjene:

ko si mimo shla,

so se priklonile.

 

 

 

 

Korchek, rozha petelinja,

nezhno obchutljiva,

sramezhljivo se ogrinja,

che ji tiho rechesh,

da je ocharljiva.

 

 

 

 

Slez je kakor tvoja kozha,

blede barve in prosojen:

ti si moja rozha,

le jaz, revezh,

nisem te dostojen.

 

 

 

 

 

Trop metuljev je ciklama,

ki na steblih se igrajo;

ti tako si razigrana,

ko si v igri med dekleti,

ki od cveta k cvetu frfotajo.

 

 

 

 

Hijacinta, zvezde modre,

iz katerih je pricheska:

vsak je shopek las zvit v kodre,

skrbno spét, razmeshchen,

takshne nosish ti, princeska.

 

 

 

 

Pelargonije viseche,

mushkatni cveti pisani,

rozhe so disheche:

vem, da tod si mimo shla,

cheprav so vonji zhe zabrisani.

 

 

 

 

Bleda je kot vosek kala,

krhko dela jo bledica,

tudi ti tako si zala,

vsa si krhka, bleda,

moja lepotica.

 

 

 

 

Ivanjshchica se v vetru maje,

kosharica na dolgem steblu.

Na konju prechkala si gaje:

trepetava, vitka, ozka v pasu

in vzravnana v konjskem sedlu.

 

 

 

 

 

Lokvanj, vodna lepotica,

zate krona je skovana:

zlata je sredica

s srebrom okrashena

in s smaragdi je obdana.

 

 

 

 

Astra je zvezda

nedosegljiva,

ptichka iz gnezda,

ki letash pred mano,

neulovljiva.

 

 

 

 

Srchki, kich narave,

tebi jih je v roke dala,

da jih spremenish v uhane prave;

vse si v prid obrnesh,

da bi mene zapeljala.

 

 

 

 

Oleandrov cvet strupen

si v kotu ust grizljala,

razsipala si smeh grlen,

a jaz prepozno sem spoznal,

da si s poljubi mi zavdala.

 

 

 

 

Perunika, ponosna iris,

rozha egipchanska,

naj bom tvoj Oziris,

ki ti dih bozhanski vdahne,

ljubica ciganska.

 

 

 

 

 

Lilija je bela

rozhica devishka,

a bo kmalu ovenela,

v gube spremenila

se lepota bo deklishka.

 

 

 

 

V venchek si marjetke spletla,

glavo z njim si okrasila,

potlej si pred mano stekla;

venchek ovenel je,

ker slabó si ga pazila.

 

 

 

 

Dalijo kot usta vrocha

si zatâknila si za ushesa,

strast mi vzbujajocha:

o, che smel bi na uho te poljubiti,

bi odprla meni se nebesa.

 

 

 

 

Mak pri maku na poljani,

kri je polje oshkropila,

ko devici zapeljani

je postalo jasno,

da sva se ljubila.

 

 

 

 

Sredi polja je plavica,

nanjo me spominja:

se mi je devica

sredi polja vdala,

pa me zdaj preklinja.

 

 

 

 

 

Mehki popek je zlatica,

skrito raste ob potoku:

zlat je gumbek bradavica,

z njim se slast prebuja,

ki potihne v stoku.

 

 

 

 

Murka kakor chmrlj v travi,

cvet v dlani si vzamem:

glas mi v srcu pravi,

naj she tebe se oklenem

in z rokami te objamem.

 

 

 

 

Kakor chipka bezgov cvet,

nezhno bela in prosojna:

dal bi ti pred noge svet,

pa imam le rozhe zate,

da ljubezen bo opojna.

 

 

 

 

Ti petunije v lase zatikam,

ves pijan od sreche,

s prsti se te rad dotikam,

ishchem slastni nektar

in ustnice drhteche.

 

 

 

 

Azaleji bi iz cveta roso pil,

saj so kot iz svile chashe,

rad obraz bi vanje skril,

saj so kakor spodnja krila,

ki skrivajo nozhice vashe.

 

 

 

 

 

Hortenzije so barvne kepe,

poleti se bom zhogal z njimi;

dojke tvoje lepe

nezhne in okrogle,

zhoge bodo mi pozimi.

 

 

 

 

Cvet pri cvetu orhideja,

kakor bi nosila kite,

plaho se srce nadeja,

da te bom na vrat poljubljal

in iskal kotichke skrite.

 

 

 

 

Teloh, bela srajchka.

tiho se je razgrnila,

sonce po telesu rishe zajchka:

kjer tkanina je razpeta,

dojke jedre je razkrila.

 

 

 

 

Machica na veji

kakor popek iz barzhuna:

ti si muca v moji reji,

skrij zdaj kremplje

in mi daj poguma.

 

 

 

 

Cvet jagode ni nich poseben,

gumbek zlat in venchek bel,

ki pa v sad razvije se izreden:

misel ta me je prevzela,

ko sem srajchko ti odpel.

 

 

 

 

 

Cvet rumen na buchi

kakor zlati netopir,

ki se v sonchni luchi

sem v lase zapletel tvoje,

s prsti ishchem tvoj izvir.

 

 

 

 

V mraku detelja je bela,

s cvetom kot kresnichka,

ki je k nama priletela,

da mi bo svetila,

ko poljubljam te na lichka.

 

 

 

 

Potoniko zagrinja

temna rdechica,

rozha me spominja,

ko v ljubezni

so ti rdela lica.

 

 

 

 

Razcveteli mech je gladiola,

z njim pred mano se ubranish,

ko telo vzdrhti ti kot viola,

kadar s prsti zaigram na njega,

saj me z mechem ne ukanish.

 

 

 

 

Glicinije, viseche v grozdu,

vse nochi so nama kratke:

ko sprehajava se v gozdu,

kakor grozdje te okusham,

jagode so tvoje sladke.

 

 

 

 

 

Narcisa v srajchki beli

in spodnjici rumeni:

kot bi segal zhenski zreli

tja v toplino,

k rozhi pozheleni.

 

 

 

 

Svishch modrí se na planini,

kot nebo bi se zdrobilo,

drobci padli so po koshenini:

srecha iz ochi ti sije,

vse najlepshe se je tu zgodilo.

 

 

 

 

V resju rdechem, drobnem

je lepo lezhati,

kakor v miru grobnem,

nezhno se ljubiti,

tebi se predati.

 

 

 

 

Ostrozhnik, modra svecha,

s cveti okrashena,

kvishku vsa kipecha,

ker ljubezen tvoja

mi je podarjena.

 

 

 

 

Marelice cvetijo

v barvi tvojega perila,

chez poletje v sad zorijo:

tudi ti si iz dekleta

v zhensko se zmedila.

 

 

 

 

 

Spominchica, ta drobcena ochesca!

Modrooka lepotichka

zavrtela si mi vsa kolesca,

zdaj si v zmoti mislim,

da si v moji kletki ptichka.

 

 

 

 

Encijan rumeni

dal je moch pijachi:

dushi razboleni

je v tolazhbo,

ko jo ljubosumje tlachi.

 

 

 

 

Forzicija cveti v pomlad,

na vejah rumené chebele,

jaz bi te poljubil rad,

ti pa se poljuba branish,

ker so ustne mi uvele.

 

 

 

 

Pod snegom zimzelen

svoj modri cvet poganja:

je dushi mochno zazhelen,

saj v mrazu upe vzbuja

in z nama o pomladi sanja.

 

 

 

 

Je regrat sonchek v travi,

pogachica medena:

ochesci jezerci sta v glavi,

ko sredi regrata spoznava,

da srecha je lonchena.

 

 

 

 

 

Kadulja je v shkrlat odeta

kakor sonce, ki zahaja:

ti si v moje misli vpeta,

proch obrnjena od mene,

si ljubezen, ki odhaja.

 

 

 

 

Sonchnica vsa zlata

proti soncu silish:

jaz pred tvoja vrata

pridem in trepechem,

chakam, da se me usmilish.

 

 

 

 

Slak se vzpenja,

vse objema,

plezati ne jenja,

potlej pade vase,

ker si vsa ledena.

 

 

 

 

Tulipan je chasha rdecha,

to so tvoja usta vlazhna,

kjer izvira moja srecha.

ki zhivljenje mi napaja,

pa cheprav si mi sovrazhna.

 

 

 

 

Cvet fuksije je krempelj ptice,

ki ne izpusti vech plêna:

tak sem v rokah lepotice,

a bolj zasajash nohte,

tem bolj si zazhelena.

 

 

 

 

 

Ko barvo jetrnik spreminja

od modre pa do lila,

srce se mi spominja,

kako sem bil drugachen,

ko si bila she moja vila.

 

 

 

 

Zvonchek v zadnjem snegu

kot belinchek zlaga krila:

zdaj so misli mi na begu

in srce kopni kot snezhna kepa,

ker si sanje mi razbila.

 

 

 

 

Bled kovachnik pleza,

zad za zidom rase,

ven za soncem gleda,

a jaz v tvoji senci

strt propadam vase.

 

 

 

 

Zhe podlesek barve lila

skozi listje k soncu se ozira:

kot spomina sila

v srcu korenini,

prsi mi predira.

 

 

 

 

Vijolica, vonjav kraljica,

skrinjica dishavna,

drobna krasotica,

vonj si le v spominu,

kot ljubezen davna.