Pogum Revija SRP 2017/1

Bogdan Novak

 

SREDI ZHIVLJENJA SMO

S SMRTJO OBDANI

 

 

VSEBINA

  

Na vrhu Gore se svetlika

V samostanskem varstvu

Strashen dan bo dan plachila

Nebesa se vidijo od dalech

Charovnice ne pushchaj pri zhivljenju

Sonce, veliki brat

Dajte mi obleko preizkushnje

Che je zaspal, je za vechno

Alma mater Rudolphina

Sveta preproshchina

Spovednik krizhnih sester

Imenitnost, soochena s skromnostjo

Kraljica vseh dokazov

Hudodelsko znamenje

Zhenska je odsev moshkega

Gvardijan Rafael Ptujski

Rozhnati cvetovi marelice

Kriva prisega

Oh, menishchich moj

Skrivnost vurbershkega gradu

Ljubljena moja

Celjski proces

Ljubi moj menishchich

O zhenskem bistvu

Divja jaga v Chrnem lesu

Vmesno zhivljenje

Danes gospodje Ptujski in nikoli vech

 

 

Na vrhu Gore se svetlika

 

Rafael Vogrinec, po domache Chuchkov dechkec, je zamishljeno stal na vzhodnem delu grajske planote ptujskega gradu. Strmel je navzdol na Ptujsko in Dravsko polje. Cheprav je bil zhe trinajstleten, torej zhe eno leto polnoleten in odgovoren sam zase, se je duhovno pripravljal, da bi ponovil besedilo obreda svete mashe. Bil je namrech ministrant v cerkvi svetega Jurija, ki jo je dal za svoje potrebe ob vznozhju grajskega hriba postaviti pred dvema stoletjema tedanji lastnik gradu, salzburshki nadshkof Konrad I., vanjo pa so poleg grajske druzhine zdajshnjih gospodov Ptujskih in njene sluzhinchadi zahajali k mashi mnogi meshchani, cheprav ni bila farna cerkev.

Rafko je silno rad ministriral pri mashah grajskega kaplana Herberta Majzla in srchno si je zhelel, da bi tudi sam nekoch postal duhovni gospod. Ne toliko zato, da bi se izkopal iz revshchine, kot zato, ker je bil resnichno globoko veren. Njegov oche je bil grajski vrtnar in je skrbel za zelenjavni vrt, ki se je raztezal med obzidjem na vzhodnem delu za glavno grajsko stavbo. Ob zidu na robu vrta je bila tudi skromna lesenjacha, v kateri je bil en sam prostor s chrno kuhinjo, vegasto mizo in nekaj stoli. V tem istem prostoru so si chez noch postlali na slami v kotu tri lezhishcha: za ocheta Vincenca, mamo Treziko in za Rafka.

Oche Vincenc Vogrinec je bil doma sicer iz Skorbe, vasice na drugi strani Drave, kjer se je prizhenil k Chuchkovi Terezi, zato so ga odtlej vsi klicali po domachem imenu Chuchkov Vincenc. Chuchkov kos zemlje ni bil tolikshen, da bi lahko prezhivljal razshirjeno druzhino, saj so Chuchkovi zhe prej na njej pridelali le nekaj ohishnice, za vse drugo so si morali zasluzhiti s trdim dninarskim delom na gosposkih poljih. Zato je z obema rokama zgrabil za prilozhnost, ki mu jo je ponudil grajski valpet Hans Heinz, ko ga je pred poldrugim desetletjem pobaral, ali bi hotel priti z druzhino za vrtnarja na grad. Plachilo je bilo skromno, le nekaj srebrnih denarichev na leto, povrhu she nova obleka in par cokel za vsakega chlana druzhine. Seveda brezplachno stanovanje in hrana.

Tako se je Vincencu in Treziki leta Gospodovega 1397 v grajski kochi ob robu zelenjavnega vrta rodil sin, ki sta ga krstila za Rafaela. Zhe kmalu se je pokazalo, da je fantich bister, zelo odprte glave. Prvi je to opazil grajski kaplan Majzel pri verouku. Rafko si je zlahka zapomnil vse, kar je slishal od gospoda kaplana. Celo najbolj nepomembne podrobnosti svetopisemskih zgodb si je vtisnil v mozhgane. Tako ga je kaplan kmalu posvetil v skrivnosti svete mashe in ga nauchil ministriranja.

Chisto na vzhodnem delu vrta, kjer se je bohotilo grmovje, je Rafko ob zidu odkril velik kamen, ostanek nekakshnega rimskega nagrobnika. Skrit za vejami se mu je zdel primeren za oltar, da je v miru pokleknil pred njim in ponavljal masho. Zhe je hotel zacheti z et introibo ad altare Dei, pristopil sem k bozhjemu oltarju, kakor se zachne mashno besedilo, ko je zaslishal govorjenje.

Pogledal je po vrtu. Stara sluzhabnica in dojilja Filomena je po stezici med zelenjavnimi gredami vodila za roko naravnost proti njemu slepo gospodichno Bernardko, mlajsho sestro grajskega gospodarja Bernarda Ptujskega.

Malo je bilo tako mogochnih gospodov, kot je bil Bernard Ptujski, vrhovni marshal in glavar Shtajerske. V dezheli, ki se je raztezala med Muro, Anizho, Labnico in Savo, so bili mogochnejshi samo she grofje Celjski in nad vsemi je imel oblast kralj Svetega rimskega cesarstva Jobst von Mähren, ki je pravkar zasedel prestol nemshkega cesarstva, ker je smrt pokosila njegovega predhodnika Ruprechta von der Pfalza.

Gospod vitez Bernard Ptujski je bil kot upravitelj ptujskega gradu pravzaprav podlozhen salzburshkemu nadshkofu Eberhardu III. Neuhaushkemu in je v njegovem imenu v Ptuju upravljal mesto in bil vrhovni vojashki poveljnik in glavar na Shtajerskem, torej v nekaterih vojashkih in upravnih zadevah celo nadrejen Celjskim. Poleg Ptuja je imel oseminshestdeset posesti z osemindvajsetimi gradovi. Vse to mu je prigospodaril ali dobil za svoje zasluge zhe njegov oche Hartnid V. Ptujski.

Gospod Bernard je imel she brata dvojchka Friderika VIII., ki pa je ves bolehen prebil v tej solzni dolini le nekaj let, nato je odshel v nebeshko kraljestvo prepevat slavo gospodu Bogu.

Pach pa je bila krepkega zdravja njegova sestra Bernardka. Izdal jo je le vid. V rani mladosti so se ji nenadoma zachele ochi megliti in je njen vid opeshal, dokler ni kmalu povsem zatavala v vechni mrak. Pravijo, da je to huje, kot che si bil od rojstva slep, kajti kdor je nekoch videl lepote tega zhivljenja, kdor je videl cveteti rozhe v stoterih barvah, kdor je videl letati pisane ptice in kdor je videl zhareti zvezde na poletnem nebu, tega slepota prizadene dosti huje kot tistega, ki ni nikoli obchutil radosti svetlobe in barv.

Njen brat Bernard je s svojo zheno Wilbirgo Maidburshko globoko obzhaloval Bernardkino nesrecho in je placheval najboljshe zdravnike, za katere je izvedel, da znajo ozdraviti slepoto, vendar je bil ves njegov trud zaman. Wilbirga, ki je bila od svojega mozha Bernarda mlajsha sedem let, je she posebej sochustvovala s svojo svakinjo, saj sta bili enake starosti, rojenega istega leta 1392.

Wilbirga se je porochila z Bernardom leta 1406, ko je bil on sredi svoje zhivljenjske dobe, star zhe dobrih trideset let, medtem ko je ona dopolnila shele shtirinajsto leto svojega zhivljenja. Bernard je bil kot vsi moshki svojega chasa zhe pred poroko izkushen v tem, kakshne radosti in sladkosti lahko najde v zhenskem narochju, saj se mu je lahko uprla le malokatera zhenska v njegovi blizhini. Medtem ko je bila Wilbirga ob poroki neizkushena devica, ki so jo starshi zameshetarili v sveti zakon z brhkim in mogochnim vitezom Ptujskim, ne da bi ga sploh prej videla kje drugje kot na podobi, ki so jo k njenemu ochetu s seboj prinesli ptujski snubci.

Poroka je bila na ptujskem gradu in zdela se ji je razkoshna, chudovito dozhivetje za deklico, ki ni dosti zahajala zunaj domachega gradu. Njen oche, gospodar Maidburshki in oskrbnik gradu, ki je bil v lasti Ptujskih zhe shest let, je bil bolj skop in je redko prirejal slavje. Tu, na ptujskem gradu, pa je bila poroka ognjemet dozhivetij, razkoshje zhenskih in moshkih slavnostnih oblachil, vriskanje glasbe do nebes, omotica od vrtenja ob plesni muziki, presitost od mnogih bogatih jedi in vrtoglavica od vina, ki je teklo v potokih.

Njen novi mozh Bernard ji je bil vshech, saj je bil krepke in visoke postave. Imel je svetle in skodrane lase, ki so bili nad okroglim chelom sicer zhe redki, a so mu ob straneh in zadaj padali do ramen, obraz so mu krasili veliki, povesheni brki, sicer si je v tistem chasu brado she bril. Malce se ji je zdel robat v obnashanju in govorjenju, a takshni so bili vsi mozhje, ki jih je poznala. Bolj jo je motilo, da se je od njega shiril vonj po potu, vinu, usnju in konjih.

Ko se je priblizhal vecher, ji je zhe prirasel k srcu, ker je bil kljub svoji robatosti ves dan pozoren do nje. Sprasheval jo je, ali kaj potrebuje, priporochal ji je jedi, za katere je sam menil, da ji bodo ugajale, natakal ji je vino v zlat kelih in ukazal je strezhnici, da mora vsako uro zamenjati posodo z vodo, v kateri so plavali dishechi listki rdechih in rozhnatih vrtnichnih cvetov. Pozno zvecher je zhe pomislila, da je imela srecho, da je niso starshi dali v zamozh kakshnemu staremu odurnezhu in surovezhu.

Potem je prishla porochna noch, ko sta se umaknila v svojo spalnico. Bernard je bil zhe dodobra okajen. She slekla se ni, ko si je zhe spustil hlache in jo zgrabil od zadaj kot kakshno deklo in si jo vzel silovito, da je krichala od bolechine. Radost porochnega slavja se je spremenila v grozo. Ko je odnehal, si je potegnil hlache kvishku, se prepasal in potegnil izpod nje platneno rjuho, na kateri je bil velik krvav madezh. V siju svech jo je zapustil na postelji in odnesel rjuho nazaj na svatbo, kjer jo je dvignil visoko v zrak in pokazal svatom. Razleglo se je glasno krichanje in ploskanje, svatba se je nadaljevala she dva dni in ves ta chas je Bernard popival, ne da bi se enkrat samkrat oglasil pri svoji zheni.

Pach pa se je v sobo kmalu po Wilbirgini bolechi izkushnji pritipala njena svakinja Bernardka. Poslala je sluzhkinjo po lavor z vodo in ji ukazala, da je pomagala novi gospe Ptujski, da se je umila. Druga sluzhkinja je pogrnila chez posteljo svezho rjuho in potem je Bernardka lezhala poleg Wilbirge, bozhala jo je po laseh in ji shepetaje govorila, dokler se ni pomirila. Tako sta deklici navezali med seboj pristne stike in sta si postali zaupnici.

Zhe naslednje leto je Wilbirga rodila dechka, ki so mu dali pri krstu priljubljeno druzhinsko ime Friderik IX. Wilbirga je spoznala, da zakonsko zhivljenje le ni vedno tako surovo kot na porochno noch. Njen Bernard je rad opravljal zakonske dolzhnosti in trezen ni bil takshen divjak kot prvich, razen kadar se je vrnil domov po daljshi odsotnosti. Morda je to pochel zato, ker je veliko otrok, she posebej deklet, pomenilo lepe mozhnosti za pridobivanje novih posestev s pomochjo zhenitovanjskih kupchij. Tako kot je kmet potreboval kopico otrok, da je imel dovolj rok za obdelovanje polja, tako je plemich moral skrbeti za zarod, da bi si pridobil nove posesti in ohranil stare. Che je rod izumrl in je rodovna veja postala jalova brez moshkega potomca, je obichajno plemishko premozhenje razpadlo na kose in rodbinska moch se je dobesedno zdrobila chez noch.

Posledice njunega skupnega veselja so se poznale. Wilbirga je leta 1908 povila Ano, naslednje leto Agnezo in to leto se je po grajskih sobanah razlegal zhe jok Magdalene. Rodbina si je lahko obetala nove druzhinske zveze in nova posestva. Bernarda je malo skrbela le resnica, da je imel enega samega potomca moshkega spola in je bila zdaj vsa druzhinska peza na ramenih Friderika IX. Vendar se je tolazhil s tem, da jabolko ne pade dalech od drevesa, zato je bil preprichan, da bo Friderik prav tako poskochen kot oche, saj je bil zhe zdaj, ko je imel komaj tri leta in pol, zelo zhivahen in gospodovalen dechek.

Stara Filomena in Bernardka sta prishli do grmovja, ob katerem je stal Rafko. Cheprav ga Bernardka ni videla, se je vseeno globoko poklonil in pozdravil:

»Bog vam naj nakloni lep dan, milostljiva gospodichna,« ji je rekel.

Che tega ne bi storil, bi ga stara coprnica Filomena prav lahko obtozhila nesposhtovanja gospode. Najmanj, kar bi ga doletelo, bi bilo, da bi ga oche na mrtvo pretepel s korobachem.

Bernardka se je ustavila in obrnila obraz v smer, od koder je slishala pozdrav.

»Kdo je to?« je vprashala.

»Oh, nihche,« je zagodrnjala Filomena. »Chuchkov dechkec, vrtnarjev sin.«

»Kaj pa pochnesh? Vrtnarish?« je hotela vedeti Bernardka.

»Ne,« ji je ponizhno odvrnil Rafko. »Premishljujem.«

»Premishljujesh!« je posmehljivo zakrakala stara veshcha Filomena. »Tvoje je, da delash z rokami, ne z glavo! Iz te betice zhe ne more priti kaj posebnega!«

»Ne bodi takshna, Filomena,« jo je ustavila Bernardka. Potem je vprashala: »O chem premishljujesh?«

»O sveti mashi, gospodichna,« ji je resno odvrnil. »Ponoviti sem nameraval besedilo svete mashe, ker vsak dan ministriram gospodu kaplanu.«

»Oh, ti si tisti bistri dechko, o katerem mi je zhe govoril kaplan,« se je razveselila Bernardka. »Povej mi, kaj bi rad postal v zhivljenju?«

»Gospod,« ji je rekel Rafko. »Mislim, duhovnik, kot so gospod kaplan.«

»To je zelo lepo,« je pokimala Bernardka. »Koliko si pa star?«

»Trinajst, milostljiva gospodichna.«

»Oh, in si she tako pobozhen? Obichajno gredo fantom tvojih let po glavi druge misli,« se je nasmehnila.

Srce se mu je topilo. Ne le zato, ker se je gospodichna Bernardka blagovolila ustaviti ob njem in se celo pogovarjati z njim, kot da sta si enaka. Grajska gospoda se ni pogovarjala s sluzhabniki in s posli. Vse, kar so jim namenili iz svojih ust, so bili le ukazi, najvechkrat kratki in zadirchni. Gospodichna Bernardka, ki bi bila zhe zdavnaj porochena gospa, che ne bi bila slepa, pa ga je celo sprashevala, kakshen cilj ima v svojem zhivljenju. Poleg tega so bile celo njene ugasle ochi tako predirljive modre barve, da so mu prebadale srce. Imela je izjemno mil obraz, nezhne roke z drobnimi, dolgimi prstki, ki so bili krhki kot vejice na potoniki. Plavi kodri so le she poudarjali milino in nezhnost njenega obraza. Pomislil je, da je takshna morala biti Marija, Zvelicharjeva mati. V prsih se mu je vse kar topilo od neke sladke bolechine. Vzdihnil je, da je zajel vsaj malce sape.

»Nichesar mi ne odgovorish,« je rekla Bernardka s svojim zvonkim glasom, ki mu je zvenel v ushesih kot strunje na citrah.

»Oprostite, milostljiva,« je zajecljal. »Tako so me vzgojili, da sem pobozhen.«

»Kako pa to, da ne molish v cerkvi?« je bila radovedna.

»Milostljiva,« ji je plaho, a resnobno odvrnil, »za vero ne potrebujete cerkve. Vera je v chloveshkem srcu. V cerkvi sicer lahko ishchesh vero, ker je tam takshen kraj lepote, spokoja in tishine, da si lahko zberesh misli. A najlepsho cerkev si je gospod Bog postavil v naravi. Narava je najlepsha bozhja stvaritev in mi ljudje smo samo del te narave. Zhe zato je chlovek del bozhje stvaritve in torej tudi del bozhje cerkve.«

»Ti si pa pravi modrijan,« se je nasmehnila Bernardka.

»Nisem,« jo je zavrnil Rafko. »Samo ponavljam tisto, kar nam je pravil gospod kaplan Majzel pri verouku.«

»Pa vendar,« je zamishljeno rekla Bernardka, »ko bi jaz imela le majhen del tvoje vere, bi mi Bog morda povrnil vid.«

»Che si to zares zhelite,« je preprichano rekel Rafko, »potem vas bo Bog zagotovo uslishal. Samo prositi ga morate. Saj je Jezus zdravil bolne, slepim je vrachal vid in mrtve je obujal. Samo zato, ker so verjeli vanj, kakor tisti stotnik, ki mu je rekel: Gospod, nisem vreden, da gresh pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj sluzhabnik bo ozdravljen. Moliti morate za svoje ozdravljenje in se pokesati svojih grehov.«

»Mislish?« ga je vprashala. »Bi molil z menoj in mi pomagal prositi za vid?«

»Bi,« je potrdil Rafko. »Ponovil bom masho, vi pa molite z menoj.«

»Prav,« se je strinjala Bernardka. »Lahko zachnesh.«

»Et introibo ad altare Dei,« je zachel Rafko v latinshchini, kakor se je brala masha. »Pristopil bom k bozhjemu oltarju. V imenu Ocheta in Sina in Svetega Duha.«

»Amen,« sta rekli Bernardka in Filomena.

»Milost nashega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Ocheta in obchestvo Svetega Duha z vami vsemi.«

»In s tvojim duhom.«

»Bratje in sestre, pripoznajmo svoje grehe in jih obzhalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti. Vsemogochnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem greshil v mislih, besedah in v dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil. Zhal mi je, zelo mi je zhal. Zato prosim sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in tudi vas, prosite zame Boga, nebeshkega Ocheta. Usmili se nas, vsemogochni Bog, odpusti nam nashe grehe in nas privedi v vechno zhivljenje.«

»Amen.«

Bernardka se je globoko zatopila v molitev in kesanje ji je privrelo iz srca, ko je poslushala zvonki glas tega dechka poleg sebe, ki ga ni mogla videti. Njegov glas je molil tako preprichljivo, s tolikshno vero, da je nehote zaupala vanj in prichakovala chudezh, ki bi ji povrnil vid.

Rafko je molil Slavo:

»Slava Bogu na vishavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje. Hvalimo te, Gospod Bog, nebeshki kralj, Bog Oche vsemogochni, Gospod edinorojeni sin Jezus Kristus, Gospod Bog, Jagnje bozhje, Sin Ochetov. Ti odjemljesh grehe sveta, usmili se nas. Ti odjemljesh grehe sveta, sprejmi Bernardkino proshnjo. Ti sedish na desnici Ochetovi, usmili se je. Zakaj edino ti si Sveti, edino ti Gospod, edino ti Najvishji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v slavi Boga ocheta.«

Bernardko je obshla omotica. Pomislila je, da je to zato, ker stoji pri miru in prestopila se je. V glavi ji je shumelo. Toda zbrala se je in takoj nato prisluhnila Rafku, ki je molil s preprichanjem:

»Molimo! Bog, nash Oche, prosimo te, povrni Bernardki vid, da bo spregledala in te bo lahko videla, ko se bomo nekoch vsi skupaj s tabo veselili v nashi nebeshki domovini. Po nashem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v obchestvu Svetega Duha zhivi in kraljuje vekomaj.«

»Amen!« sta odgovorili zhenski.

»O Bog,« je nadaljeval Rafko, »verjamemo vate in v tvojega Sina Jezusa Kristusa in v Svetega Duha. O Bog, ki si ustvaril svet, verujemo, da lahko Bernardki povrnesh vid. O Jezus, ki si ozdravil samo z besedo toliko bolnih in celo mrtve obudil v zhivljenje, verujemo, da lahko Bernardki povrnesh vid. O Sveti Duh, verujem, da lahko obsijesh s svojo mochjo Bernardko in ji razsvetlish noch v dan, da ga bo spet ugledala. O Devica Marija, nasha priproshnjica in zavetnica, vzemi nas pod svoj plashch v zavetje, prosi svojega Sina, naj podeli Bernardki kanchek svoje milosti in ji povrne njen vid. O Marija, glej, tudi Bernardka ima svojo mater, ki je zaradi njene slepote prav tako zhalostna, kakor si bila ti, ko je trpel tvoj Sin in so mu na krizhu s sulico prebodli srce. In tudi njena mati se bo veselila hcherkine ozdravitve, kot si se ti razveselila, ko je tvoj Sin vstal od mrtvih in shel v nebesa, kjer sedi na desnici Ochetovi.«

Bernardka je vzdihnila:

»Gospod Bog, nisem vredna, da pridesh k meni, ampak reci le besedo in ozdravljene bodo moje ochi.«

»Amen,« je rekel Rafko.

Pogledal je Bernardko, ki je molila z zaprtimi ochmi. Zdaj, ko je bilo molitve konec, je dvignila glavo in odprla ochi. Bila je chisto tiho. Potem so ji po licih zachele techi solze. Napol je razprla ustnice in vedno vech solz ji je teklo po obrazu.

»Vidish, fakin,« je s krakajochim glasom rekla stara Filomena, »samo razocharal si jo, ker si ji vlil lazhno upanje.«

Bernardka je stegnila roko predse in uperila kazalec v daljavo.

»Kako se imenuje tista gora?« je vprashala. »Tista, na katere vrhu se svetlika.«

Rafko je pogledal, kam je kazala z desnico in ji rekel:

»To je Gora. Tako ji rechejo. Samo Gora.«

Filomena si je pokrila usta z dlanjo in osuplo vprashala:

»Bernardka, ti vidish? Ti vidish tisto goro?«

Bernardki se je razjasnil obraz. Pokimala je. Obrisala si je solze z robchkom, ki ga je izvlekla iz rokava.

»Vse vidim!« je vzkliknila. »Gore, nebo, dolino, Dravo, ki teche tam spodaj, tebe, draga Filomena, vse vidim.« Tedaj se je obrnila in pogledala Rafka. »Tudi tebe vidim, Chuchkov dechkec, ki si me navdahnil z vero in mi pomagal izprositi vid od Boga in Marije.« Objela ga je in stisnila k sebi. Poljubila ga je na glavo. »Hvala ti, Chuchkov dechkec, tisochkrat ti hvala!«

Filomena se je obrnila in stekla nazaj proti dvorcu, pri chemer je opletala s koshchenimi rokami in vreshchala kot obsedena:

»Chudezh! Milostljiva je spregledala! Chudezh! Milostljiva je spregledala!«

Bernardka je izpustila Rafka in stekla za staro sluzhabnico.

»Filomena!« je zaman krichala. »Filomena, saj bosh prestrashila vse v gradu! Pochakaj me, Filomena!«

Rafko je gledal za milostljivo, ki je kot srna spretno tekla po potki med gredami, po kateri so jo doslej samo vodili za roko. Potem je zamishljeno pogledal proti Gori, na katere vrhu je zares opazil nekakshno svetlikanje, kot bi se rahlo bliskalo. Zamrmral je:

»Svet, svet, svet si ti, Gospod, Bog vsega stvarstva. Polna so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana na vishavah!«

 

 

V samostanskem varstvu

 

»Ali verjamesh v charovnice in charovnishtvo?« je grajski kaplan Herbert Majzel ostro vprashal Rafka.

Bila sta v grajski kapeli. Dechek je stal pred njim s pobesheno glavo. Cheprav je bilo sredi poletja, je bilo v kapeli na kamnitem tlaku in med debelimi zidanimi stenami iz kamna prijetno hlado. Ob omembi charovnishtva pa je Rafka kar zmrazilo po hrbtu. Dvignil je glavo in se s shiroko razprtimi ochmi zazrl v kaplana.

»Morash mi odgovarjati po resnici,« je poudaril kaplan. »Od teh odgovorov je odvisna tvoja nadaljna usoda.«

»Verjamem,« je prikimal Rafko. »Charovnice se zbirajo na Rogashki gori, kjer se sestajajo s hudichem in se dogovarjajo, kako bodo chim bolj shkodovale ljudem.«

»Torej se spoznash na charovnishtvo?« je siknil kaplan.

»Ne, ne!« je v grozi zavpil Rafko. »Ne spoznam se na charovnishtvo, samo stare ljudi sem slishal praviti o teh recheh. Ob zimskih vecherih, ko smo cufali perje.«

»Si ti uporabil kakshno charovnijo ali charovni urok, da si pozdravil Bernardko slepote?« je hotel vedeti kaplan.

»Ne, molila sva k Bogu in k Devici Mariji, nashi zavetnici,« je zatrdil Rafko. »Nikakrshne charovnije ni bilo, le chudezh, kanchek bozhjega usmiljenja.«

»Nabirash zdravilna zelishcha?« je vztrajal kaplan. »Za mater ali za katero od dekel v grajski palachi? Za kakshno staro zhensko v mestu ali kateri od okolishkih vasi? Poznash zdravilna in strupena zelishcha?«

»Ne,« je zanikal Rafael. »Samo v zgodnjih poletnih jutrih, ko je she rosa, hodim ob grajskem obzidju in nabiram preslico za mamo. Seseklja jo in si jo povezhe s cunjami okoli mech na nogah. Baje pomaga proti utrujenim nogam in krotovichenju zhil.«

»Prav,« se je omehchal kaplan Majzel. »Tudi moja mama si je utrujene noge povezovala s preslico. Vidim, da je tvoja vera v Boga trdna. Che bosh v tej veri trdno vztrajal, te chakajo v zhivljenju she velike rechi.« Pomignil mu je proti klopi. »Sedi in pochakajva.«

Rafko je sedel na trdo hrastovo klop. A je takoj spet planil pokonci, kajti od vhoda sem se je zaslishalo topotanje korakov in govorjenje. Prishel je gospod Bernard Ptujski s sestro Bernardo in z zheno Wilbirgo. Za njim je hodil grajski valpet Hans, she korak za njim sta zgrbljena od ponizhnosti capljala Rafkova starsha, oche Vincenc in mama Trezika.

Rafko se je globoko priklonil gospodi in chakal s sklonjeno glavo. Gospa Wilbirga in gospodichna Bernarda sta sedli v prvo klop, valpet v drugo poleg Rafka, starsha sta se stisnila v tretjo vrsto. Kaplan je po poklonu stopil vstran.

Gospod Bernard Ptujski se je razkorachil pred oltarjem, z levico se je prijel za mech, ki ga je nosil za pasom, desnico je z dlanjo polozhil na srchno stran prsi in dejal z gromkim glasom:

»V zahvalo za chudezhno ozdravitev moje sestre Bernarde Ptujske, bom storil to zaobljubo. Blazheni Devici Mariji, nashi zavetnici s plashchem, bom na gori, ki ji rechejo preprosto Gora, postavil cerkev v spomin iz rezanega haloshkega kamna in jo bogato okrasil. Gora se bo poslej imenovala Marijina Nova Shtifta. Ker je moji sestri Bernardi pomagal izprositi bozhjo milost Rafael Vogrinec, po domache Chuchkov, bom nagradil tudi njega. Omogochil mu bom sholanje za duhovnika na dunajski teologiji in ga bom vzdrzheval vse dotlej, da bo dokonchal shtudije v slavo Gospodovo. Amen!«

»Gospod je slishal besedo gospoda Ptujskega in s tem je postala zavezujocha,« je rekel kaplan Majzel. Razshiril je roke in se obrnil k zbranim: »Dominus vobiscum! Gospod z vami!«

»Et cum spiritu tuo! In s tvojim duhom,« so mu zamrmrali v odgovor.

Gospod Bernard Ptujski je pokleknil pred oltarjem in zmolil ochenash in zdravamarijo. Potem je vstal, pri chemer se je zgrabil za razboleli hrbet. Pochasi se je vzravnal in se obrnil k Rafku.

»Fant,« mu je rekel prijazno, »upam, da bo she kaj iz tebe. Vse potrebno sem narochil gospodu kaplanu. Ubogaj ga in ti bo dobro na zemlji. Tole pa je majhno plachilo, da bosh lazhe vzdrzhal do odhoda na Dunaj!«

Vrgel mu je manjshi moshnjichek, izdelan iz ustrojene machje kozhe. Ko je dechko spretno ujel moshnjichek, so v njem zazhvenketali srebrni denarichi. Potem je s sklonjeno glavo pochakal, da so grajski odshli.

»Jezus Marija!« je vzdihnila mati Trezika. »Moj sin bo shel za gospoda.«

»Res je,« je prikimal kaplan Majzel. »Eno leto se bo uchil pri sivih menihih, pri patrih minoritih. Ko bo star shtirinajst let, bo pripravljen za shtudij na dunajski univerzi. Tudi sam sem naredil bakalavreat znanosti na Almi Mater Rudolphini. Morda bo Rafku uspelo she kaj vech, da bo nekoch magister ali celo doktor. Vsekakor Ptuj potrebuje vech izobrazhenih duhovnikov.«

Rafko je izrochil moshnjichek z denarichi ochetu, ki jih je s tresocho se roko spravil v zhep.

»Ljubi Bog, toliko denarja!« je zashepetal Vincenc.

»Rafko,« je dejal kaplan, »jutri zjutraj ob petih se morash zglasiti v minoritskem samostanu. Vse je zhe dogovorjeno. Bival bosh tam in se uchil, da bosh pripravljen za sholanje na univerzi. Nichesar ti ni treba jemati s seboj, kajti vse je dogovorjeno v grofovem imenu.«

 

***

 

Naslednji dan je Rafko vstal zhe pred svitom. Vso noch se je nemirno premetaval v prichakovanju tega dne. Mati je zhe zakurila v pechi in oche je bil v kuhinji za mizo. Mati je postavila na mizo mochnik iz prosene kashe in kozjega mleka. Molche so pojedli.

Po zajtrku so se dvignili. Mati je potisnila Rafku v roke culo, v kateri so bili njegovi chevlji, rezervna rashevinasta srajca in kos ajdovega kruha. Stisnila je sina k sebi in ga objela.

»Ne pozabi na ocheta in na mater,« mu je shepnila na uho in ga v solzah pobozhala po laseh.

»Glej, da nam ne bosh delal sramote,« je rezko dejal oche in ga kljub temu pogledal z omehchanim obrazom. Potem se je odhrkal, zgrabil motiko in se odpravil na vrt, da bi okopaval grajsko zelenjavo.

Zunaj se je zhe razdanilo. Rafko je vznemirjeno stopil na domachi prag. Mati je prishla za njim in obstala. Pognal se je po stezi, ki je vodila v dolino. Mati je gledala za njim, toda Rafko se ni vech ozrl nazaj. Pohitel je novemu zhivljenju naproti, v dolino, proti minoritskemu samostanu, hishi manjshih bratov svetega Franchishka.

Ko je potrkal na samostanska vrata iz tezhkega hrastovega lesa, mu je po dolgem shkrtanju v kljuchavnici odprl kruljavi vratar, brat Miha. Nejevoljno je odsunil vrata toliko, da je dechkec smuknil v temachno vezho. Zaklenil je vrata in mu pomignil, naj stopi za njim. Vodil ga je po dolgih hodnikih in po stopnishchu, nato spet po hodnikih, dokler ni potrkal na neka vrata. Pochakal je, da je zaslishal povabilo naprej, nato je odsunil vrata in porinil Rafka v sobo. Vrata za njim so se zaprla.

Rafko je stal v polmrachni sobi. Za pisalno mizo je zagledal gvardijana samostana, patra Filomena. Poklonil se mu je in pokleknil na eno koleno.

»Dominus vobiscum,« je dahnil.

»Et cum spiritu tuo,« mu je odvrnil gvardijan in se nasmehnil. »Ti si torej Chuchkov dechkec, ki mi ga je ptujski gospod zaupal v varstvo?« je rekel bolj zase kot njemu. »In celo nekaj malega latinsko znash.«

»Celo masho znam na pamet v latinshchini,« se je ponosno pohvalil Rafko. »Gospod kaplan so me nauchili.«

»Oho!« se je zachudil gvardijan. »Za vrtnarjevega sina si zhe kar izobrazhen.« Pomignil je proti postavi v sivi kuti, ki je stala v senchnem kotu in jo je Rafko opazil shele sedaj. »Nash prefekt, pater Krishtof, bo skrbel zate do noviciata. Bodi mu poslushen in pokoren, pa bo vse dobro. On te bo nauchil vsega, kar potrebujesh.«

Nato je navelichano pomignil z desnico proti vratom. Pater Krishtof je sklonil glavo in odshel, Rafko mu je sledil. Spet je hodil za sivo kuto po dolgih hodnikih

in stopnishchih. Pater Krishtof ga je peljal v klet, kjer je odprl majhno celico. V njej je bilo lezhishche s tenko slamarico in nacefrano odejo.

»To bo tvoja celica,« mu je rekel pater Krishtof. »V njej je tvoj kraj pochitka, cheprav bo tega malo. Ob urah molitve morash biti v cerkvi, tako kot vsi drugi. To je ob shestih zjutraj, opoldan in ob pol desetih zvecher. Drugache pa te chaka trdo delo.«

Odprl je vrata v sosednjo celico, kjer je bil od Rafka kakshni dve leti starejshi fant. Pomignil mu je, naj pride iz celice.

»To je Jozhef, kandidat za novica,« je pojasnil pater Krishtof. »On ti bo razkazal samostan in poti v njem, cerkev in posestvo. Pol ure imata chasa, nato pridita v cerkev k skupni molitvi. Potem vama bom dolochil danashnja opravila.«

Pater Krishtof je odshel po hodniku po svojih opravkih. Bil je visoke, sloke postave, a nekako izpitega obraza z velikim, rahlo upognjenim nosom. Rafku ni bilo jasno, zakaj med govorjenjem neprestano mezhika z ochmi kakor zhenska.

»Kako ti je ime?« ga je brezbrizhno vprashal Jozhef.

»Rafko sem,« je rekel.

»Tukaj je pater Krishtof Bog in jaz sem njegova batina,« je vazhno rekel Jozhef. »V vsem si mi pokoren, sicer te bom prebutal. Pojdi zdaj, da ti na hitro razkazhem samostan. Saj ga bosh hitro spoznal sam, in to na kolenih.«

Vodil ga je po shkripajochih lesenih stopnicah in po dolgih tlakovanih hodnikih, pokazal mu je, kje so celice menihov, kje novicev in bratov, pokazal mu je knjizhnico, obednico in druge skupne prostore. Na koncu sta stopila v cerkev. Rafko je strme obstal v prezbiteriju in gledal chudovita okna z barvastim steklom, skozi katerega je prihajala pisana svetloba. Okna prezbiterija so bila ozka in visoka, med njimi so tekli navzgor ozki svodniki, ki so se staknili v sklepniku s podobo jagnjeta bozhjega, ki odjemlje grehe sveta.

Vsa cerkev je bila chudovita. Podolgovata ladja je bila visoka, kipela je v lokih navzgor in povzdigovala duha k Stvarniku. Jozhef mu je pomignil in ga peljal za levi stranski oltar, ki je bil okrashen z baldahinom. Za oltarjem je bil na steni naslikan Kristus Kralj na krizhu, ob njem je sedela skupina chloveshkih postav.

»Vidish, to sta sveti Peter in sveti Pavel,« mu je razlozhil Jozhef. »Zraven sta she sveti Franchishek Asishki in sveti Anton Padovanski.«

Za desnim stranskim oltarjem je bila podoba umrlega svetega Franchishka na parah, ki so ga obkrozhali zhalujochi sobratje. Rafka pa je najbolj prevzel kip Marije z detetom v narochju. Vsi kapitli stebrov so bili okrasheni z rastlinskimi deli.

Morala sta skleniti svoj obhod, kajti zachelo je zvoniti in v cerkev so zacheli prihajati menihi k skupni molitvi. Dechka sta se umaknila v klopi in se pridruzhila obredu. Eden od menihov je molil naprej, drugi so ponavljali za njim. Glasno mrmranje je odmevalo v visoki cerkveni ladji in se vzpenjalo she vishe, k vsemogochnemu Bogu.

Po skupni molitvi jima je pater Krishtof odkazal delo. Vsak je vzel cheber vode, sirkovo krtacho in cunjo, nato sta pokleknila na kolena in ribala kamnita tla po dolgih hodnikih in od hoje odrsane deske po neskonchnih stopnishchih.

 

 

***

 

 

Pri obedu je bilo bolj zabavno. Rafko, Jozhef in brat vrtnar Lojze so stregli za mizo sedechim patrom. Brat Lojze je stregel na chelu mize sedechega gvardijana Filomena in na nasprotni strani sedechega prefekta Krishtofa. Jozhef in Rafko sta stregla vsak na svoji strani mize. Vsak je imel za strezhbo sedem patrov.

Juho sta prinesla v velikih lonchenih jushnikih in z njo so si duhovni gospodje postregli sami. Juho so zajemali z leseno zajemalko, s krozhnika so jo nosili v usta z leseno zhlico. Zhe po nekaj srebljajih tople goveje juhe z jajchnimi vlivanci so se ogreli in pochasi je stekel pogovor. Vechinoma je tekel o hrani, ki je bila obilna. Obedi so bili sestavljeni tudi iz vech kot desetih riht, od rakov, rib, shkoljk, do raznih vrst mesa: kopunov, svinine, govedine, divjachine, vmes vrsta sladic in seveda vse obilno zalito z vinom vech sort. Videlo se je, da menihi ne trpijo pomanjkanja.

Precej zelenjave in zachimbnic so pridelali na samostanskem vrtu. Nosili so jim jo kmetje iz okolice mesta, prav tako so jih zalagali z raki, govedino, svinino, prekajenim mesom, sirom, jajci in drugimi dobrotami. Prebivalci so bili dolzhni plachevati davchne dajatve tako gospodom Ptujskim kot samostanoma. Poleg minoritskega je bil v blizhini she dominikanski samostan. Oba sta imela v okolici Ptuja gospodarske posesti. Samostanski podlozhnik na srednje veliki kmetiji je placheval samostanu 15 denarichev na leto, dve kokoshi, petnajst jajc, oddelati je moral tudi en dan tlake v letu. Vechji kmetje so morali oddajati dajatve v ovcah, kozlichkih, ribah, zhitu in vinu.

Rafko je pomislil, kaj so vsak dan jedli doma: koprive, alelujo, prchovno, ajdove zhgance, fizhol, kashe, belo polento, mochnike, krhlje, kuhano repo, shchiple, kvochne krape, rumeno postno juho in podobno. Tako kot da bi bil vsak dan post. Od mlechnih jedi je bilo v kajzhah na mizi mlechno zelje, mlechni fizhol, kislo mleko.

Najbolj jeshch je bil pater Benedikt, o chemer je prichala tudi njegova obilnost: na zhivinski tehtnici bi se jezichek ustavil nekje pri stotu in pol. Zato ni chudno, da je najvech govoril o jedeh. Jezno je mrcvaril kos shchuke na svojem krozhniku, oblite z beshamelno omako.

»Ribe, ribe in vsak dan ribe!« je godrnjal. »Kot da ne bi bilo dovolj rib zhe ob postnih dneh. Jutri je petek in bodo na krozhniku spet samo ribe. Ta jed ne da chloveku nikakrshne mochi, kajti ribje meso je tako prazno. Pa cheprav nash kuhar brat Ciril zabeli polenovko s pastinakom in jajchno omako.«

»Meni je post vshech,«je priznal pater Krishtof. »Rad grizljam suhe preste in postne pishkote.«

»Mogoche bi se ravnali po sobratih kartuzijancih iz Zhich,« je predlagal pater Maksimus, ki je bil zadolzhen za samostansko knjizhnico. »Tam tudi med kvatrnim postom jedo bobre. Nashli so uchen bestiarij, v katerem je bober uvrshchen med ribe, ker ima na repu nekakshne luske. Tamkajshnji prior Macena jim je dovolil, da bodo poskusili krizhati prashicha z ribami, ker che bi imel prashich luske, bi ga uvrstili med ribe in bi bil torej lahko na krozhnikih tudi ob postnih dneh.«

»Zanimivo,« je mljasknil z jezikom pater Benedikt. »Samo da ne bodo vzgojili prashicha s tolikimi drobnimi kostmi, kot jih imajo nekatere ribe. Kajti chlovek obracha, Bog pa obrne.«

Rafko je strigel z ushesi in lovil drobce pogovora, medtem ko je nosil hrano iz kuhinje, v kateri je kraljeval kuhar brat Ciril. Ko mu je omenil, da bi patri radi krizhali prashicha z ribami, se je brat Ciril samo pokrizhal in vzdihnil:

»Bognasvaruj! Nekateri so ochitno krizhani z bukvijo.«

Potem je revsknil v svoja hlapchka:

»Zgrabita vsak po enega nadevanega kopuna in ga odnesita na mizo, da se tla umirijo, kajti do sem je chutiti pozhreshno drhtenje njihovih zhelodcev!«

Ko je Rafko polozhil glinast pekach s pechenim kopunom pred gvardijana Filomena, si je ta prvi odrezal bedro in vzel zraven nekaj kruhovega nadeva. Resno je rekel proti patroma Benediktu in Maksimusu:

»Dobro, da sta omenila bobra, ki je prispodoba skushnjavca! Saj vesta, da si bober, ki ga preganja lovec, odgrizne svoje lastne testise in jih pozhre. Potem pa lovcu vzdigne zadnjo nogo, s chimer mu pokazhe, da nima vech najbolj slastnega dela telesa in ga nima smisla loviti she naprej. Tako je treba odrezati slabe navade in s tem pokazati hudichu, da nimamo nichesar vech, kar bi ga zanimalo. Ena takih slabih navad je vsekakor pozhreshnost.«

»Hm,« je zamomljal pater Benedikt s polnimi usti mehkega kopunovega mesa, »she vedno se splacha ujeti bobra, tudi che je brez dishechih testisov. Kajti zame je najboljshi del bobra njegov rep. In ta je zares podoben ribi, zato imajo morda kartuzijanci prav, ko ga uvrshchajo na mizo tudi ob postnih dneh.«

Gvardijan se je nasmehnil:

»Pater Benedikt, stvari niso vedno videti takshne, kot jih zaznamo s svojimi chutili. Tebe pozhreshnost zapeljuje, kot so bili zapeljani mornarji, ki so po hudem viharju pripluli do otochka sredi morja. Pristali so s svojim cholnom na otochku, zabili kol vanj in privezali choln, hvalech Boga, da so na varnem. Toda to ni bil otochek, le velikanski kit, ki je takoj zatem zaplaval v globino, kamor je potegnil s seboj tako choln kot mornarje. Vidish, bognasvaruj ima tisoche zvijach, s katerimi nas lahko zvabi v pekel.«

»V tistem zhichkem bestiariju, ki sem ga omenil,« je povedal pater Maksimus, »sem videl narisane tudi pasjeglavce. To so bitja, ki imajo chloveshko telo in pasjo glavo. Menda zdaj zhivijo dalech na Vzhodu. Toda vchasih so zanesljivo bili tudi pri nas, saj je she zhiva pripoved o deklici, ki so jo ugrabili pasjeglavci. Potem jim je ushla in jih v ochetovem mlinu, kamor se je skrila pred njimi, srechno obglavila enega za drugim, kakor so lezli v mlin in pomolili glavo skozi luknjo za mlinski kamen.«

»Bog je ustvaril najbolj chudna bitja,« je prikimal gvardijan Filomen. »Pasjeglavce in volkodlake, enonozhce in hermafrodite, samorozhce. Pasjeglavci se oblachijo kot ljudje, medtem ko so volkodlaki ostali na zhivalski ravni.«

»Baje so bile nekoch cele vasi, v katerih so zhiveli pasjeglavci v miru z nashimi ljudmi,« je vedel pater Maksimus. »O tem prichajo mnoga krajevna imena v nashi dezheli, kot so Pasji vrh, Pasji hrib, Pasji rep, Pasja glava, Pasja ravan, Pasji dol, Pasjek, Pasja gorica in podobno. A hotel sem te vprashati nekaj drugega, gvardijan, ker ti si bolje teoloshko razgledan. Che bi po nakljuchju kje naletel na vas pasjeglavcev, ali naj bi jim pridigal in jih poducheval v bozhjem nauku, ali ne? Imajo chloveku podobno dusho, ali zhivali?«

»Hm,« je rekel gvardijan Filomen, »o tem je zhe tekla beseda v teoloshkih razpravah. Pravijo, da imajo dusho, ker obchutijo sram pred nagoto, zato se pokrivajo z obleko tako kot ljudje, she posebej spolovila. Mislim, da bi jim lahko mirno pridigal o bozhjem kraljestvu in jih poducheval v veri do Boga.«

»Sicer bi pa o pasjeglavcih kaj vech vedel pater Krishtof,« se je posmehnil gvardijan. »Svetega Krishtofa so nekoch slikali s pasjo glavo. Zato so mu rekli Cananeus, iz chesar pride ime dezhele Kanaan. Otrok na njegovi rami, ko brede chez vodo, pomeni nedolzhnost, shele pozneje se je razvila zgodba, da je nosil na rami Kristusa in od takrat so ga slikali s chloveshkim obrazom ter ga imenova Cristoforus. On nosi popotnike skozi tuzemsko zhivljenje preko reke smrti v vechno zhivljenje. Stari ljudje pravijo, da kdor Krishtofa vidi zjutraj, se bo zvecher smejal. Qui mane te videt, nocturno tempore ridet

»Kdor ga zjutraj vidi, se bo zvecher jokal, velja pa za nashega Krishtofa!« je skozi zobe siknil Jozhef, ko sta z Rafkom hitela po hodniku v kuhinjo.

Rafko ni razumel, kaj Jozhef misli s tem. Je prefekt tako strog z novici?

»Tisto o nedolzhnem otroku na rami mi je vshech,« se je zahihital pater Krishtof. »Pasjeglavstvo pa manj.«

Rafko in Jozhef sta komaj dovolj hitro prinashala na mizo dobrote iz kuhinje, nalivala pijacho patrom in odnashala ostanke v kuhinjo, kjer bosta pogrete lahko okushala, ko se bodo patri nasitili. Rafko je strigel z ushesi in se trudil ujeti kar najvech pogovora za omizjem. Jozhef pa je bil chemeren kot vedno in je jedi postavljal na mizo z neko prikrito nejevoljo.

Ko so se najedli in izpraznili tudi kozarce z zhlahtno kapljico, so she na kratko pomolili, preden so se odpravili k popoldanskemu dremezhu. Prefekt Krishtof je tiho rekel Rafku, ko je prishel mimo njega:

»Hitro pojej v kuhinji, potem pridi v mojo celico; mi jo bosh spravil malo v red.«

Rafko in Jozhef sta znosila posodje z mize v kuhinjo in pobrisala mizo. Potem sta se lahko najedla ostankov. Druzhbo sta jima delala brata Lojze in Ciril, prvi vrtnar, drugi kuhar. Ostanki so bili bogati. Vsega je bilo na pretek. Lepi kosi rib, kopuna, govedine, svinine, gnjati, jajc in vsega drugega, kar so si prej privoshchili patri. Brat Ciril je tudi kandidatoma za novica nalil kozarec vina.

»Da se bosta spomnila na brata Cirila, ko bosta postala patra,« se je nasmehnil. »Ne pozabita, da sem bil vedno dober z vama. Saj vaju tudi pri kuhinjskem delu ne priganjam prevech.«

Rafko se je hitro najedel, potem je vzel krpo za pomivanje tal, vedro z vodo in omelo. Odpravil se je v celico patra Krishtofa.

Pater Krishtof je lezhal na trdem lezhishchu in pochival. Ko je vstopil Rafko, se je dvignil in sedel, hkrati je zamezhikal s trepalnicami kot zhenska in rekel:

»Odlozhi vedro in vse drugo. Tega ne bova potrebovala. In zapri vrata, potem sedi k meni na posteljo. Pouchil te bom o nekaterih stvareh, ki jih morash vedeti.«

Rafko ga je poslushno ubogal. Ko je prisedel k patru Krishtofu, mu je ta rekel z maziljenim glasom:

»Ne boj se, Rafko, pri meni si v zavetju svetega Krishtofa. Saj vesh, kaj je rekel prior: sveti Krishtof ima na rami nedolzhnega dechka. Zato sem poklican, da poskrbim za tvojo nedolzhnost.«

Rafko je pokimal, cheprav ni vedel, kam meri prefekt. Zdel se mu je sicer chuden, ker je bil ves zardel v obraz, tezhko je sopel in med govorjenjem se mu je

po bradi cedila slina. Obraz se mu je nekako podaljshal in ker je bil izzhet in suhljat dolgin, je res postal podoben pasjeglavcu.

»Toda!« je svareche dejal pater Krishtof in dvignil roko s svareche iztegnjenim kazalcem, »Vse, kar ti bom povedal zdajle in kar se bo zgodilo, mora ostati med nama in v tej celici. Che bosh drugim govoril o skrivnostih, v katerih te bom pouchil, ne bosh postal nikoli novic, pach pa te bom velel izgnati iz samostana!«

Zdaj je postalo vroche tudi Rafku. Malce zaradi popitega kozarca vina pri obedu, malce zaradi skrivnostnega obnashanja patra Krishtofa in zaradi napetega vzdushja v celici ga je obhajala vrtoglavica.

Pater Krishtof mu je zdaj rezko ukazal:

»Sleci si hlache!«

Rafko ga je ubogal. Vstal je in si slekel hlache. Obstal je samo v platneni srajchki. Ni doumel, kaj se bo zdaj zgodilo. Ga bo pater pregledal, ali ima ushi? Pater Krishtof ga je potisnil nazaj na posteljo, potem mu je s koshcheno roko prijel ud. Stiskal ga je, dokler mu ni v roki nabreknil kot muzhevna steblika spomladi. Rafko je postal chisto omotichen. Obshel ga je strah, vendar se ni upal pisniti, le tresel se je kot trstika v vetrichu.

»Pomiri se, nedolzhnost moja,« mu je shepnila pater Krishtof, nato se je sklonil k njegovemu udu in mu ga zachel sesati.

Rafku je bilo neprijetno, nekako se mu je zdelo, da je to greh. Toda pater je vendar bozhji chlovek, zhe ve, kaj se sme in kaj ne. Na vrhu uda ga je zachelo najprej neprijetno, potem pa vznemirljivo shchemeti. Pater je golchal in momljal s polnimi usti. Rafko ni vech vzdrzhal shchemenja in v udu je zachutil utripanje, ki mu je prineslo olajshanje.

Pater Krishtof je zadovoljno zagolchal in pozhiral, potem se je dvignil. S hrbtom dlani si je obrisal usta in rekel:

»Zdaj bosh ti enako storil Krishtofovi palici.«

Spodrecal si je menishko haljo in Rafko je zagledal njegov nabrekel, skrivenchen ud. Kar se je dogajalo od tega trenutka dalje, so bile moraste sanje, ki bi jih Rafko najraje pozabil. Bil je v nekem vrochichnem svetu, v katerem je komaj zaznaval svojo okolico in zhelel si je, da bi vse chimprej minilo.

Ko se je pater Krishtof zadovoljno zleknil na posteljo in sopihal, Rafko pa si je naglo oblekel platnene hlache, ga je odslovil z besedami:

»Pri Bogu prisezi, da o tem ne bosh govoril z nikomer. Che bosh prelomil besedo, bosh shel v pekel, kjer te chaka vechno pogubljenje!«

»Prisezhem,« je Rafko skoraj zajokal. »Prisezhem, da ne bom nikomur povedal!«

Nato je zgrabil vedro z vodo in cunjo ter stekel iz celice. Vedro je vrnil v kuhinjo, nato je stekel proti svoji celici, da bi se skril pred vsem svetom. Pred njegovo celico ga je chakal Jozhef. Imel je mrachen obraz. Ustavil ga je in vprashal:

»Kaj si pochel pri patru Krishtofu?«

»Pusti me!« je skoraj kriknil Rafko. »O tem ne smem govoriti!«

»Ker te bo sicer nagnal iz samostana in te chaka pekel, v njem pa vechno pogubljenje?« ga je jedko vprashal Jozhef.

Rafko je po teh besedah spoznal, da Jozhef pozna skrivnost patra Krishtofa in da ta pochne isto tudi z Jozhefom.

»Ti vesh?« mu je nehote ushlo, s chimer je vse priznal.

»O, vem!« je siknil Jozhef. »Z vsemi novici pochne to.« Potem je dobil nekako trd obraz in skoraj slovesno je rekel: »Nekoch ga bom zato ubil!«

Potem so se mu ulile solze po obrazu, obrnil se je in stekel v svojo celico.

Rafko se je prav tako zatekel v svojo celico. Vrgel se je na trdo lezhishche in se tresel po vsem telesu. Zavedal se je, da je bil to smrtni greh, kar je pochel pater Krishtof z njim in verjetno tudi z Jozhefom. Za smrtni greh mu je grozilo pogubljenje v peklu. Toda tudi che bi se spovedal in dobil odvezo, bi prav tako konchal v peklu, ker bi prelomil prisego, ki jo je izsilil od njega pater Krishtof. Izhoda ni bilo, v vsakem primeru mu je grozilo vechno pogubljenje.

 

  

Strashen dan bo dan plachila

 

Vsekakor Rafko ni prichakoval, da bo tako kmalu prishlo do Jozhefovega mashchevanja. Zhe pri vecherji, ko sta stregla patre za mizo ob soju lojenk, je Jozhef znorel. Vrgel je po tleh velik glinen pekach, v katerem je nesel na mizo slastnega kopuna. Zgrabil je nozh, ki je bil namenjen rezanju pechenke, ga dvignil nad glavo in zarjovel:

»Ubil te bom, satanovo seme!«

Z nozhem v roki se je zapodil proti mestu, kjer je sedel pater Krishtof. Ta je na shiroko odprl ochi in prebledel v obraz, mislech, da je zhe prishla njegova zadnja ura. Verjetno bi bilo to res, che ne bi suhljati pater Maksimus stegnil svojo palico, na katero se je opiral pri hoji. Jozhef se je spotaknil in padel na tla, kakor je bil dolg in shirok, pri chemer mu je nozh odletel iz roke. Tedaj sta planila nanj brat Lojze in pater Benedikt. Zvila sta mu roke na hrbet, vrtnar Lojze je segel v zhep svojega predpasnika in izvlekel rafijo, s katero sta mu zvezala roke.

Dvignila sta ga in odpeljala v njegovo celico, kjer sta ga pahnila na pograd in zaklenila vrata.

Gvardijan Filomen je molche sedel na chelu mize in zamishljeno pogledoval po omizju. Ko sta se pater Benedikt in brat Lojze vrnila, je pomignil omizju, naj jedo naprej. Jedli so v tishini, v kateri se je slishalo samo brenchati muho, ki se je ujela v pajkovo mrezho nekje pod stropom. Pater Krishtof je bil ves bled v obraz in tek ga je povsem minil.

Ko so pojedli, je gvardijan tiho dejal:

»Po vecherni mashi se bomo zbrali na dvorishchu.«

Tako se je tudi zgodilo. Vsi patri in bratje so se takoj po mashi zbrali na samostanskem dvorishchu. Tja sta brata Lojze in Ciril zhe prinesla podolgovato klop brez naslonjala. Nanjo sta na trebuh polozhila Jozhefa in mu roke in noge zvezala pod klopjo z mochno vrvjo.

Chisto na koncu je prishel tudi gvardijan. Pomignil je patru Krishtofu in ta je razgrnil pergament, s katerega je v soju plamenechih bakel prebral obsodbo: ker je Jozhef stregel po zhivljenju patru Krishtofu, je bil obsojen na sto udarcev z machkom, nato bo za vedno izgnan iz samostana, ker ni vreden, da bi bil kdaj posvechen v duhovnika.

Pater Krishtof si je zhe opomogel, spet je imel rdechico na obrazu in z neko strastjo je bral obsodbo, ki jo je podpisal gvardijan Filomen.

Za bicharja je bil dolochen brat Lojze. V rokah je imel machka, konopljen bich z devetimi repi, katerih vsak je bil na koncu zavozlan v vozel. Brat Lojze se je razkorachil poleg klopi, vprashujoche pogledal v gvardijana in ko mu je ta pokimal, je zamahnil. Tolkel je z vso mochjo in enakomerno. Pater Krishtof je mrmraje shtel shtevilo udarcev. Jozhef je imel na hrbtu platneno srajco, po kateri so tleskali vozli in se zasekavali skoznjo v telo. Srajca je po ducatu udarcev zachela rdeti. Kozha pod njo je zaradi vozlov na machku zachela pokati in krvaveti. Po nekaj deset udarcih je bila srajca povsem premochena s krvjo.

Jozhef se je zvil pod vsakim udarcem, toda niti pisnil ni. S spachenim obrazom je stiskal zobe, da ne bi zavpil od bolechine. Enkrat vmes, morda pri sedemdesetem ali osemdesetem udarcu, je izgubil zavest in mlahavo obvisel na klopi. Brat Lojze je nehal udarjati. Brat Ciril je zgrabil leseno vedro za rochaj iz vrvi, ga dvignil in polil dechkov hrbet z vodo. Pljusknilo je, pordechela voda se je zlivala chez fantov hrbet na kamniti tlak. Jozhef se je ovedel in brat Lojze je lahko tolkel naprej.

»Sto!« je kriknil pater Krishtof, ki je shtel udarce.

Roka brata Lojzeta se je povesila in nehal je tolchi. Patru Krishtofu so v soju bakel ochi zharele v neki nedoumljivi strasti. Brata Lojze in Ciril sta odvezala Jozhefa s klopi in ga postavila pokonci. Jozhef ni mogel stati, zato sta ga podpirala vsak z ene strani in napol nesla, napol vlekla do samostanskih vrat. Odprla sta jih, pahnila Jozhefa v temo in vrata zaprla. Brat Lojze jih je zaklenil. Shkrtanje kljucha se je razlegalo chez dvorishche, kajti nihche ni izustil niti besede.

Pochasi so se razshli. Brat Ciril se je sklonil k Rafku in mu shepnil:

»Gvardijan te zheli videti. Takoj zdaj.«

Rafku je zachelo razbijati srce. Le kaj hoche od njega v tej pozni uri? Vendar se je zbral in stekel po hodniku do gvardijanove pisarne.

Pater Filomen ga je zhe chakal. Na mizi je gorela oljenka in napol razsvetljevala sobo. Gvardijan je stal pri oknu in strmel skozenj, kot da kaj gleda v chrni temi, ki je bila zunaj.

»Rafko,« je tiho dejal gvardijan, »z Jozhefom sta si bila blizu. Mi lahko povesh, zakaj je hotel umoriti patra Krishtofa?«

Rafko se je zachel tresti kot shiba na vodi. Zdaj se je gvardijan obrnil od okna in pogledal dechku v ochi.

»No?« je dejal, »kaj mi bosh povedal?«

»Ne smem govoriti,« je shepnil Rafko in pogledal v tla.

»Zakaj ne smesh govoriti?« se je zachudil gvardijan.

»Prisegel sem,« je zastokal Rafko. »Che bom prelomil prisego, bom shel v pekel.«

»Do pekla je zelo dalech,« se je nasmehnil gvardijan, »cheprav je vchasih blizhje, kot si mislimo. Komu si prisegel?«

»Patru Krishtofu,« je tiho priznal Rafko.

»Patru Krishtofu?« se je zachudil gvardijan. »Vidish, jaz sem nad patrom Krishtofom, gvardijan sem celega samostana. In jaz ti rechem ego te absolvo, odvezujem te prisege, ki si jo dal patru Krishtofu. In povem ti, da ne bosh shel v pekel, che bosh spregovoril, ampak bosh v resnici storil dobro delo. Dobra dela pa vodijo v nebeshko kraljestvo.«

Rafku se je odvalil kamen od srca, ker je bil reshen prekletstva. Tiho je zachel govoriti o tem, kaj je pochenjal pater Krishtof z njim in tudi z Jozhefom. Gvardijan se je obrnil k oknu in ga molche poslushal. Ko je Rafko konchal svojo pripoved, je videl kljub medli svetlobi, da gvardijanu polzijo solze po obrazu.

Dolgo sta tako stala in molchala. Potem je gvardijan le rekel:

»Rafael, che chlovek dozhivi she tako hude stvari, zaradi tega ne sme moriti. Zapomni si to. S patrom Krishtofom ne smesh biti vech na samem. In che se ti bo she kdaj zgodilo kaj hudega v tem samostanu, pridi k meni.«

Potem mu je pomignil, da lahko gre. Rafko je stekel iz sobe in zdrvel naravnost v svojo celico. Legel je na svoj pograd in se vso noch premetaval v morastih sanjah, v katerih ga je pater Krishtof preganjal z machkom v rokah.

 

 

***

 

 

Po tednu dni je moral pater Krishtof Malus iz samostana. Gvardijan ga je poslal v Nemchijo, v minoritski samostan, eremitazho nekje v samotnih hribih. S seboj mu je dal na pot zapechateno pismo za tamkajshnjega gvardijana.

Toda pater Krishtof ni nikoli priromal do Nemchije. Komaj je zapustil v zgodnjem jutru samostan in odshel skozi mestna vrata Ptuja in chez dravski most, ga je nekdo zaskochil v blizhnjem gozdichu in ga zabodel do smrti. Ker je Jozhef izginil iz mesta, so osumili njega kot morilca. She posebej, ker so nashli patra Krishtofa ne le vechkrat zabodenega, ampak mu je storilec tudi odrezal spolovilo in mu vsega krvavega zatlachil v od groze spachena usta.

Po tistem so za Jozhefa slishali she vechkrat. Pohajkoval je po Shtajerski, kradel, ropal in tudi moril. Kmalu pa se je sled za njim izgubila nekje na Avstrijskem.

Rekvijem za patrom Krishtofom, missa pro defunctis oziroma masha zadushnica, je bil tri dni po tistem, ko so ga nashli in prepeljali nazaj v samostan manjshih bratov. Chrno masho je bral novi prefekt pater Konrad. V cerkvi se je trlo ljudi, cheprav je bil navaden delovni dan. Verjetno so prishli napast svojo radovednost, saj so po vsem Ptuju in po njegovi daljni okolici krozhile mnoge govorice o menihovem zhalostnem koncu.

Odprta krsta s Krishtofovim truplom je stala sredi cerkvene ladje pred oltarjem. Bila je stesana iz smrekovega lesa in oblechena v sivo blago, iz kakrshnega je bila tudi kuta, v katero so oblekli pokojnika. Tisto odrezano stvar so mu najbrzh vrnili pod kuto na primerno mesto, je pomislil Rafko. Pri tem ga je obhajala prikrita groza.

She posebej zato, ker je pater Martin, samostanski organist in zborovodja, zbral okoli sebe vse druge menihe, razen prefekta in gvardijana. Igral je na organum drugi stavek requiema Dies irae, ki so ga v gregorijanskem napevu prepevali minoriti. Njihovi glasovi so zloveshche padali v globino s cerkvenega kora, nato so se dvigali pod gotske oboke cerkve in od tam odmevali po vsem prostoru:

»Dies irae, dies illa, solvet saeclum in favilla, teste David cum Sibylla

»Strashen dan bo dan plachila, Zemlja se bo v prah zdrobila, pricha David in Sibila,« si je v mislih prevajal Rafko, ki ga je tako latinskega besedila kot slovenskega prevoda nauchil na pamet grajski kaplan Majzel.

Rafko je pomislil, da pesem ob koncu sveta obljublja plachilo za tostransko zhivljenje tudi mrtvemu prefektu Krishtofu.

»Liber scriptus proferetur, in quo totum continetur, unde mundus judicetur,« so peli menihi na koru.

»Knjiga k sodbi prineshena, hrani dela razvrshchena, dobra kakor zadolzhena,« je mrmral Rafko. V tej knjigi, ki jo bodo angeli prinesli pred Najvishjega Sodnika, so zapisana tudi Krishtofova dobra in slaba dela. Che bo slabih del vech kot dobrih in che bodo spadala med smrtne grehe, bo sodba huda. Saj je pater Krishtof vedel, kaj pravi bozhja zapoved. Ne nechistuj!

»Lacrymosa dies illa, qua resurget ex favilla, judicandus homo reus,« so zagotavljali glasovi patrov s kora, ki so bili she vcheraj Krishtofovi sobratje.

»O, pregrozni dan jokanja, ki iz grobnega nas spanja, k sodbi, greshnike prisili,« je z grozo v srcu pomislil Rafko. Kot pravi Sveto pismo, bo na sodni dan jok in shkripanje z zobmi. Zagotovo bo shkripal z zobmi tudi pater Krishtof. »Kaj pa jaz?« se je v srcu vprashal Rafko. »Pri njegovem nechistovanju sem sodeloval, cheprav me je prisilil v to. Je moj greh kaj manjshi? Chaka tudi mene shkripanje z zobmi in vechno pogubljenje? Gvardijan Filomen mi je zagotovil, da ne in mi je dal odvezo.«

Smrt sama se je Rafku zdela kot del naravnega konca zhivljenja. Zhivljenje je bilo kratko za vechino ljudi in njihov priljubljen rek je bil, kadar so izvedeli, da je kdo umrl: Sredi zhivljenja smo s smrtjo obdani. Tako je pela stara himna, ki so jo prepevali tudi na samostanskem koru v blagoglasnem gregorijanskem napevu:

»Media vita in morte summus; quem quqerimus adjutorem, nisi te Domine, qui pro peccatis nostris juste irasceris?«

Sredi zhivljenja smo s smrtjo obdani; in h komu se naj po pomoch zatechemo, che ne k tebi, Gospod, ki si zaradi nashih grehov upravicheno razzhaljen?

Smrt je lahko prishla kadarkoli, iznenada, zato se je bilo potrebno vsak dan kesati zaradi svojih grehov. Kajti smrti je sledil vechni spanec do konca sveta, ko bo Bog poklical iz grobov vse, ki so zhiveli na tem svetu in jim odmeril pravichno plachilo ali kazen, kar si je kdo v svojem zhivljenju zasluzhil. Pred Vechnim Sodnikom bomo vsi enaki na sodni dan. Rafko si je predstavljal, kako se vali mimo Sodnika neskonchna procesija okostnjakov, ki vodijo mimo cesarje, kralje, papezhe, menihe, mladeniche, lepotice, trgovce in druge meshchane, uboge kmechke pare. Chisto vseeno je, kako visoko na druzhbeni lestvici si sedel, ali si bil lep ali grd, velja le chistost dushe.

Po mashi zadushnici so prishli menihi s kora. Brat Lojze je s pomochjo brata Cirila prijel pokrov, ki je lezhal na tleh in ga poveznil chez krsto. S kladivom je pribil dva zheblja in se umaknil. Shtirje menihi so prijeli krsto za vdelane rochaje ob straneh in jo odnesli med prepevanjem gregorijanskih koralov. Spredaj je hodil Rafko z velikim krizhem v rokah, ki ga je imel vpetega v usnjen nosilec, opasan okoli zhivota. Za njim je hodil novi prefekt pater Konrad, sledila je krsta, za katero so stopali gvardijan Filomen in preostali patri, manjshi bratje, Franchishkovi bratje minoriti. Pot jih je vodila mimo oltarja v ozadje, kjer so s tal zhe prej umaknili tezhke kamnite ploshche, da so se pokazale stopnice v podzemlje.

Tja jih je vodila pot, po stopnicah navzdol. Brata Ciril in Lojze sta jim svetila z baklama. Spodaj se je razprostirala v polmraku bakelske svetlobe zatohla sobana. Ob vzhodni steni so bile zlozhene krste ena vrh druge. V njih so bila

trupla vseh dosedaj umrlih manjshih bratov. Tu so chakali na vstajenje in sodni dan. V sedemnajstih desetletjih, kar so bili zhe menihi v ptujskem samostanu svetega Petra in Pavla, se je zhe kar nabralo nekaj krst. Nekatere so bile nevarno preperele in so grozile, da se bodo zdrobile vase. Na vsaki krsti je bila kovinska ploshchica z imenom pokojnika, ki je bil v njej.

Zrak v podzemni sobani je bil gost, zatohel, dishal je po dimu bakel, pa tudi po sladkobnosti razpadlih teles. Menihi so odlozhili krsto na njen prostor, nato so med prepevanjem koralov odshli po isti poti, po kateri so prishli. Zadnja sta shla brata Ciril in Lojze. Na vrhu stopnic sta ugasnila bakli in zrinila tezhke kamnite ploshche nazaj na njihovo mesto, tako da so stopnice ostale prikrite do naslednjega pogreba.

Rafko se je po pogrebu zatekel v svojo sobo in molil zase in za dusho pokojnega patra Krishtofa, Bog naj mu odpusti njegove grehe in naj pochiva v miru. Z drugimi prebivalci samostana se bo spet srechal pri vecherji, ko jim bo stregel in potem pred spanjem she enkrat, ob skupni molitvi, ki je bila vsak dan v cerkvi ob deveti zvecher.

 

***

 

Po tistem se je marsikaj spremenilo. Rafko je kot obichajno moral vstajati zgodaj z drugimi menihi in prisostvovati jutranji mashi in molitvi zhe ob drugi uri. Ob peti uri je bila spet skupna molitev. In ob shesti prima. Nato je moral pomagati v kuhinji bratu Cirilu, z bratom Lojzetom je postregel pri zajtrku. Nato je pospravljal jedilnico. Enkrat tedensko je moral poribati podnice v vsem samostanu.

Ob devetih je bila terca. Toda vechji del dopoldneva do sixte, opoldanske molitve, in kosila je imel pouk. Molitev ob treh je bila nona, ob petih vespera in ob shestih vecherna masha. Nato so bili prosti po vecherji do devete ure, ko so morali v celice pochivat do jutranjice.

Gvardijan je za Rafka odredil, da se mora pripravljati, da si bo nabral dovolj znanja, da bo chez tri leta, ko bo v shestnajstem letu, morda pa zhe prej, che se bo izkazal, lahko odshel na shtudij teologije. Toda prej je moral opraviti enoletni postulat.

Gvardijan Filomen mu je za vzgojitelja, ki naj bi bedel nad Rafaelom, dolochil magistra patra Benedikta. Ta je bil okrogel kot sod, saj je tehtal poldrugi stot, toliko kot dva zhaklja pshenice, a je imel neznansko potpezhljivost, ki jo je sicer skrival pod jezikavim, drobnjakarskim kritikastrstvom, nenehnim godrnjanjem, ki je bilo sicer namenjeno hrani in kuhinji brata Cirila. Vse drugo pa je po bozhji milosti sprejemal dobrovoljno, skoraj brezbrizhno, z blagim ironichnim humorjem. Doma je bil nekje iz hribov okoli Gorice. Bil je zadolzhen tudi za Rafkovo uchenje latinshchine.

Med postulatom je bil Rafael kandidat za noviciat, za katerega se je lahko, che je zachutil bozhji klic, odlochil po enem letu. Ta chas je bil dolzhan svojemu vzgojitelju pripovedovati o svojem zhivljenju, iskal je v sebi iskrico bozhje navzochnosti in se zahvaljeval Bogu za ljudi, ki so spremljali njegovo dosedanjo zhivljenjsko pot. Opazhal je svoje zablode, prevzemal odgovornost zanje in se poskushal spremeniti. V drugem delu postulata se je zachel usmerjati k bozhjemu oblichju, spoznaval je Jezusovo zhivljenje in v molitvi iskal svoj odgovor na njegovo ljubezen. Pri tem mu je najvech pomagal vzgojitelj, ki se je opiral na izkushnje svetega Franchishka in sobratov.

Ta chas je moral Rafko zhiveti v skupnosti, sredi katere je rasel v chloveshki zrelosti, uvajal se je v zhivljenje z Bogom, se udelezheval skupnih molitev ob shestih zjutraj, opoldne in ob devetih zvecher. Veliko je premolil sam, bral je svete spise, ki mu jih je priporochal vzgojitelj, se osebno poglabljal vanje. Sodeloval je v skupnih

delovnih opravilih, spoznaval zhivljenje in duhovnost svetega Franchishka, udelezheval se je skupnih srechanj, na katerih so, najvechkrat po obedu, razpravljali o verskih vprashanjih.

Te razprave so bile zelo zanimive. Pogosto so se zachele zhe kar med obedom. Tako kot pri enem od prejshnjih kosil, ko so se pogovarjali o pasjeglavcih, so nacheli tudi razpravo o ljudeh ribah, ki da zhivijo v rekah, jezerih in morjih, in imajo verjetno zhivalsko dusho, saj ne prekrivajo svoje golote z obleko. Zato jim torej ne gre pridigati in niso del sveta, ki ima dusho, primerno za zvelichanje. Rafael je vzbudil kar nekaj smeha, ko je pripomnil, da morda pa imajo zvelichanja vredno dusho, podobno chlovekovi. Ne pokrivajo pa se z obleko, kajti v vodi je res neprijetno zhiveti v mokrih cunjah.

Ko so se nasmejali, je gvardijan Filomen dvignil roko, da je potihnil she zadnji smeh. Rekel je:

»Tvoje razmishljanje je vsekakor hvalevredno, Rafael. Chlovek mora vedno dvomiti o vsem, razen o Bogu. Zastavljati si mora vprashanja, zakaj je tako, in ko je zhe skoraj zadovoljen z odgovorom, si mora znova zastavljati nasprotna vprashanja in she povechati svoj dvom. Kajti tudi ljudje ribe so del bozhjega nachrta in dolzhni smo iskati pot k spoznanju bozhjih namenov, cheprav vemo, da hodimo po njej, a ne bomo nikoli prishli do konca poti, do celovitega in dokonchnega spoznanja, vsaj na tem svetu ne. Rafael, vechni dvom je pot k chlovekovemu razvoju, zapomni si to. Ko te bom poucheval o teologiji, bova pri Tomazhu Akvinskem prishla do tega, da se sme dvomiti celo v obstoj Boga, cheprav samo zato, da bi dokazali njegovo bivanje.«

Rafael je zardel ob tej pohvali. Menihi za mizo so pohvalno zamrmrali in spiritual, pater Gregorij, mu je prijazno pokimal. Magister noviciata, pater Deodat, se mu je celo nasmehnil. Z obema, tako s spiritualom kot z magistrom, se je moral Rafael osebno srechevati in se pogovarjati z njima o podobnih recheh kot z vzgojiteljem.

Ob vsem tem je moral Rafko opravljati she osebne zadolzhitve, ki so mu jih nalagali njegovi predstojniki. Vzgojitelj je pretehtal vsako dodeljeno mu nalogo in odlochil, ali jo sme prevzeti, da ne bi bil prevech obremenjen. Che je odlochil, da je prevech za njegova shibka ramena, je nalogo dodelil drugim. K srechi sta jeseni prishla v samostan za hlapchka she dva fanticha, sedemletni Miha in osemletni Jozhek. Miha je bil iz blizhnjih Markovcev, Jozhek iz oddaljenega Slamnjaka v Slovenskih Goricah. Oba sta upala, da si bosta schasoma pridobila zaupanje patrov in s tem pogoje za pripravo na vstop v njihov red.

 

  

Nebesa se vidijo od dalech

 

Rafko je imel rad pouk, ki ga je bil delezhen v samostanu. Ker je bil odprte glave, si je zlahka zapomnil vechji del tistega, kar so mu razlagali njegovi cerkveni uchitelji. Pisanja in branja ga je bil nauchil zhe grajski kaplan Majzel, zato ni imel tezhav s prebiranjem spisov, ki so mu jih priporochali in si jih je lahko izposojal pri knjizhnicharju patru Maksimusu v samostanski knjizhnici.

Da bi ga pripravili na morebitni shtudij teologije, so ga patri uchili o knjizhevnosti, latinshchini, matematiki, zgodovini, zemljepisu, glasbi in filozofiji, o vsem, kar je spadalo pod artes liberales.

O zgodovini minoritskega reda in njegovem namenu ga je poucheval magister pater Deodat. Bil je nemshki Shvicar po rodu. Zato je imela njegova nemshchina drugachen zven kot pri ostalih patrih, ki so bili vechinoma avstrijski Nemci ali Slovenci. Najprej mu je razlozhil izvor minoritskega reda.

»Manjshi bratje Ordrum Fratrum Minorum so se imenovali tudi Franchishkovi bratje minoriti. Ustanovil jih je Franchishek Asishki. Prvi bratje, ki so mu sledili, so se mu pridruzhili 16. 4. 1208. Papezh Honorij III. jih je 29. 11. 1223 potrdil kot red, ki je nosil sive habite, prepasane z belo vrvjo, ki ima tri vozle, kar spominja na tri zaobljube: zhiveti evangelijsko zhivljenje po zgledu svetega Franchishka, skladno z Vodilom in Konstitucijami. Zamisel za siv habit je dobil sveti Franchishek v Matejevem evangeliju, v katerem Jezus reche apostolom: »Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo, ne z dvema suknjama, ne s sandali, ne s palico (Mt. 10,9). Zato je sveti Franchishek oblekel zakrpano haljo s kapuco, kot so jo nosili najrevnejshi prebivalci.«

A pater Deodat je vedel she vech, kot so porochali sveti spisi. Poznal je namrech tudi svete spise drugih verstev, saj se je za duhovnika sholal na parishki Sorboni, ki je bila najuglednejsha teoloshka univerza na svetu. Tja je prishel s petnajstim letom. Do svojega enaindvajsetega je zhe dosegel naslov bakalar, pri sedemindvajsetem je postal magister. Che bi vztrajal she naslednjih shest let, bi postal doktor teologije, a zapletel se je v neki shkandal, o katerem je sicer skrbno molchal, zato je moral prekiniti shtudij in se odpraviti v ptujski samostan. Samo she gvardijan je poznal njegovo temno skrivnost, a je tudi on o njej skrbno molchal.

»Vidish,« mu je povedal pater Deodat, »tudi v indijski filozofiji, ki ji rechejo Vede, imajo nekaj podobnega, kot so trije vozli na nashi opasici. Oni pravijo, da je chlovekova dusha privezana na zemljo s tremi vrvmi, ki ponazarjajo stanje vrline, strasti in nevednosti. Vrv vrline pomeni krepost, modrost, zadovoljstvo, dobrodelnost. Vrv strasti ponazarja nashe zhelje, ambicije, pohlep, razocharanje, jezo. Vrv nevednosti nas vezhe na to solzno dolino z zhaljivostjo, svojeglavostjo, brezdeljem, iluzijami in zlovoljnostjo. Ob chlovekovi smrti se prva vrv sama razvezhe. Drugi dve vrvi se sprostita le, che se iznebimo razvad, iz katerih sta spleteni. Che se jih nismo, ostane nasha dusha privezana na tuzemeljsko zhivljenje in ne bo nikoli odplavala navzgor k Bogu v nebesa.«

Rafael se je moral na pamet nauchiti tudi nekaj podatkov in letnic o minoritih v Sloveniji. Najprej so se naselili v Gorici leta 1226, leta 1239 so zhe ustanovili samostan Svetega Petra in Pavla na Ptuju. A dolgo so zbirali denar, da so lahko zacheli graditi samostansko poslopje v letih 1255 do 1280. Gradnja samostana pravzaprav ni bila nikoli konchana, kajti glede na sredstva, ki so jih zbrali in na svoje potrebe so ga nenehno prezidavali in shirili. Hkrati je ob samostanu zrasla gotska cerkev, na katero so bili izjemno ponosni. Leta 1241 so minoriti prishli v Celje, zhe leto pozneje v Ljubljano in nazadnje, leta 1250 she v Maribor.

»Kakshen je sploh smisel nashega reda?« se je na glas sprasheval magister Deodat. »Minoriti si prizadevamo ljubiti Boga in ljudi, posnemati Jezusa ter v lastnem zhivljenju podozhivljati njegove skrivnosti. Trudimo se oznanjati in shiriti med ljudmi mir in vero, zhivimo v uboshtvu, preprostosti in veselju do zhivljenja, she posebej narave, na tem svetu sluzhimo Bogu.«

Rafko se je pri magistru tudi seznanil, kakshna pot ga chaka v prihodnosti. Leto dni bo opravljal postulat. Che se bo po letu dni v njem vzbudila zhelja, da bi vstopil v red manjshih bratov, mora napisati proshnjo za noviciat. Che bodo patri z gvardijanom na chelu menili, da je v redu opravil postulat, mu bodo dovolili vstop v noviciat. Sprejeli ga bodo slovesno z besedami: Gospod je poklical Samuela in on mu je odgovoril: Tukaj sem!

»S tem bosh sicer postal novic, a she ne polnopravni chlan reda in nashe province,« ga je pouchil magister. »Nalozhili ti bomo nekatere dolzhnosti in pravice. V tem chasu ne smesh shtudirati za akademske naslove, ampak te bomo le oblikovali na vzgojnem in izobrazbenem podrochju, da bosh pripravljen na shtudij. Duhovni del priprav je v spoznavanju molitev, liturgije, razmishljanju o Bozhji besedi, dnevih zbranosti. Redno se bosh moral pogovarjati z menoj. Shtudiral bosh zhivljenje in duhovnost svetega Franchishka, pa tudi redovna pravila, kot so Vodila, Oporoka, Konstitucija, Generalni in provincialni statut. Zaradi Konstitucije nas imenujejo tudi konstitucionaliste. Zhe dolgo velja Drugo Vodilo, ki ga je sestavil minorit papezh Nikolaj IV. pred dobrim stoletjem.«

»In ves chas bom zhivel v samostanu?« ga je vprashal Rafko.

»Po mozhnosti naj bi novic romal v Assisi, da se duhovno okrepi pri izviru reda,« se mu je nasmehnil magister. »Do takrat pa bo tvoje delo kot obichajno: skrbeti morash za urejenost samostana, okolja in vrta. Po enem letu bosh lahko zaprosil provincialnega ministra za polaganje prvih, preprostih zaobljub. Kajti zapomni si: nash red je podrejen generalnemu ministru. V posameznih provincah so provincialni ministri. Samostan pa vodi gvardijan. Njihova beseda je nash zakon.«

Na Ptuju so bili poleg minoritov she dominikanci, ki so imeli svoj samostan v neposredni blizhini tik ob Dravi, pri mestnih vratih. Kakor je Rafku povedal magister, jih je ustanovil leta 1215 sv. Dominik Guzman, doma iz Shpanije.

»Dominikanski red je pridigarski, sluzhi resnici in jo shiri med mnozhice, je borec zoper krivoverstvo, zato je sedezh inkvizicije,« je rekel pater Deodat. »Red zhivi v revshchini, se posvecha tudi znanosti in shtudiju. Menihi nosijo bel talar, shkapulir in chrn plashch s konichasto kapuco. Zato jim, tako kot cisterijancem, ljudje rechejo tudi srakarji. Prisegajo na bratstvo, demokracijo, shtudij, oznanjevanje evangelija.« Magister je za hip obmolknil in zamishljeno pogledal skozi okno. Potem je komaj slishno dodal: »Verski fanatiki so. Ne hodi jim blizu, kajti z njimi ni dobro cheshenj zobati.«

Ni podrobneje pojasnil, zakaj se je treba dominikancev bati, Rafko pa se ga ni drznil sprashevati. V tishini je chez sobano brenchala muha, ki se je ujela v pajkovo mrezho v kotu pod stropom. Rafko je videl, kako se je po mrezhi spustil k njej chrn pajek z belim krizhem na hrbtu in zachel muho naglo ovijati v pajchevino, da je bila kmalu ovita v bele niti, kar ga je spomnilo na dominikanski talar.

Ni vedel, zakaj ga je nenadoma zmrazilo po hrbtu. Morda se je spomnil ljudskega verovanja, da je pajek tkalec usode.

 

***

 

Pater Maksimus je v knjizhnici uchil Rafka zemljepisa in naravoznanstva. Razgrnil je pred njim razne zemljevide sveta, ki jih je imenoval mapae mundi.

»Vidish,« mu je razlagal, »nasha Zemlja je ravna ploshcha v obliki kroga. Nad njo se od roba do roba v loku pne nebo z zvezdami in Soncem. Sonce se premika, nasha Zemlja pa, ki je sredishche sveta, centrum mundi, miruje tam, kjer jo je Bog postavil. Neki Anglezh Bacon, profesor v Parizu in pozneje na Oxfordu, je sicer trdil, da je Zemlja krogla, ki jo je mogoche objadrati po morjih, cheprav je she vedno sredishche vesolja. A to je precej dvomljivo. Kajti premnogi pisci porochajo, da che pridesh do roba Zemlje, lahko pokukash chez, skozi firnament, ki nas obdaja. Na drugi strani firnamenta je koprena, stkana iz teme in sijochih zvezd, gledash lahko v vesolje, univerzum, videti je mogoche tudi nebesa, cheprav zelo od dalech. Tam na robu je horizont, kjer se stika Zemlja z nebesi. Tja pa za zhivega ne moremo. Bog je sicer naredil chloveka po svoji podobi, a je chlovek sposoben precej manj.«

Potem mu je pater Maksimus razlagal zemljevide, na katerih je bila narisana podoba sveta. Pokazal mu je Herefordsko karto sveta. Na njej je bilo sredishche sveta v Jeruzalemu, zgoraj na robu je bil narisan Eden, rajski vrt, v katerem sta bivala Adam in Eva, spodaj levo je bila Anglija, vmes Evropa, oznachena z rdecho barvo. Afrika je bila zlata. Vmes je bilo Sredozemsko morje, Kaspijsko morje, po celinah so se pretakali veletoki Nil, Ganges, Ind in Evfrat. Tudi Noetova barka je nashla svoj prostor na zemljevidu, ki je bil narisan v obliki kroga. Ob desnem robu je bila bela lisa, na kateri je pisalo Kitaj, poleg je bila dezhela pasjeglavcev.

»Tukaj nekje,« je pater Maksimus s prstom pokazal na juzhni del zemljevida, »pa bi morala biti po prichevanju starih Grkov Terra Australis Incognita, Neznana juzhna dezhela.«

Pokazal mu je tudi Ptolomejevo Geographio, prepis vech kot tisoch let starega rokopisa, ki je pogorel v Aleksandrijski knjizhnici, a se je ohranil v mnogih prepisih po svetu. Na Tabuli Pentigeriani je bilo narisano cestno omrezhje Rimskega cesarstva v chetrtem stoletju. Ebstorfska karta sveta, ki je bila novejsha, stara komaj nekaj chez dvesto let, je vsebovala tudi Koroshko, Istro in Panonijo.

Pater Maksimus je prekladal zvitke in rokopisne knjige s posebno nezhnostjo. Samostanska knjizhnica je bila bogata prav po njegovi zaslugi. Znal je izvabiti denar tako od gvardijana kot od mestne bogate gospode, samo da je lahko narochil prepis kakshne posebno dragocene knjige, ki jo je hotel imeti v lasti. Za vsako delo je vedel na pamet, kje je na policah. Izdelal je tudi katalog rokopisov z oznakami, kje je kateri spravljen. Rokopisov ni dovolil odnashati iz knjizhnice, tako da je moral vsakdo shtudirati pod njegovimi budnimi pogledi.

Njegovo najbolj priljubljeno reklo je bilo: Claustrum sine armorio quasi castrum sine armamentario, samostan brez knjizhnice je kakor grad brez orozharne. Njihova samostanska knjizhnica je bila zares bogato zalozhena. V njej so hranili skozi stoletja zbrane knjige s podrochja sedmih svobodnih umetnosti: gramatike, retorike, dialektike, aritmetike, astronomije, geometrije in glasbe. Seveda ni manjkala Biblija s knjigami, ki so bile potrebne za sluzhbo bozhjo: zakramentariji, ki so vsebovali zirke liturgichnih obrazcev, antifonariji s kratkimi napevi in misali, mashne knjige. Bile so na voljo knjige s komentarji k Bibliji, zbrane pridige in dela iz naravoslovja in geografije.

Rafko ga je poslushal s takshnim zanimanjem, da si je pridobil patrovo zaupanje. Zato mu je pater Maksimus pokazal tudi svoje lastno delo, ki ga je shele skiciral. To je bil zemljevid, na katerem je Maximus de Petovia skushal zajeti vsa posestva Gospodov Ptujskih, stolpe, gradove in mitnice, vsega skupaj 69 enot, od Enzelsfelda na severu do najjuzhnejshega Krshkega-Gurkfelda, od zahodnega Krajnika-Krainegga, pa do najbolj vzhodnega Shtatenberga-Stattenberga. Na svoje delo je bil she posebej ponosen. En izvod je nameraval obdrzhati v samostanski knjizhnici, drugega bi rad podaril Ptujskim, od chesar si je obetal denarno nagrado, s katero bo spet pridobil za knjizhnico kakshen dragocen rokopis.

Pater Maksimus ga je poucheval tudi o zgodovini sveta. Najprej mu je govoril o zgodovini pred Jezusovim rojstvom, predvsem na podlagi Stare zaveze, pri chemer je vpletal drobce iz pojmovanja sveta Starih Grkov. To je bilo she posebej priljubljeno, kajti nedolgo tega so prek arabskih spisov v lasti Mavrov v Shpaniji spoznali Aristotela, velikega misleca starega sveta. Sprva ga je cerkev prepovedovala, a pozneje ga je predvsem Tomazh Akvinski prilagodil cerkvenim dogmam.

»Najbolj je za zgodovino pomembno pojmovanje chasa,« je zatrdil pater Maksimus. »Stari Grki so svoj pogled na chas dobili od Indijcev, iz svetih spisov Vede. To je bil krog, v katerem so si sledile dobe v ciklichnem zaporedju. Filozof Hesiod je v osmem stoletju pred Kristusom opisal ciklichni potek chasa kot zaporedje od zlate dobe prek srebrne, bronaste, herojske in zhelezne dobe, nato se je vse skupaj ponovilo. Za njim sta to misel povzela tudi Empedokles in Platon. Aristotel pa je spremenil chas v linearen, ki teche od tochke A do tochke B. Zachne se z bozhjim stvarjenjem, teche prek pojava Jezusa in se koncha s sodnim dnem.«

»Kaj pa, che je Aristotel samo prerezal krog in ga raztegnil v ravno linijo?« je vprashal Rafko. »Tudi na krogu se zachne vse pri tochki A, se izteche pri tochki B in znova ponovi od A do B. Tako kot se v naravi leto zachne s pomladjo, nadaljuje s poletjem, prek jeseni preide v zimo, tej pa znova sledi pomlad.«

»Izjemno bister dechko si,« ga je pohvalil pater Maksimus. »Vendar se Aristotel razlikuje od indijskega pojmovanja, ker ga razglasha za pogansko praznoverje, za krivoverstvo, kajti krshchanski teologi ne priznavamo prehajanja dush iz enega cikla v drugega. Zato se za Aristotela chas zachne s stvarjenjem sveta in nepreklicno koncha s sodnim dnem. Druge prilozhnosti za dushe ni, to je le prazna utvara. Zato mora chlovek zhiveti, kakor je Bogu prav, zhe v tem zhivljenju, kajti prilozhnosti za popravni izpit ne bo dobil.«

»Shkoda,« je sochutno dejal Rafko. »Morda bi se vseeno kdo she zavedel svojih grehov in skushal zhiveti drugo zhivljenje bolj bogu vshechno.«

»Hesiod bi ti dal prav,« je rekel pater Maksimus. »Pisal je, da so v zlati dobi ljudje v povprechju zhiveli 912 let. Sveto pismo mu da prav, saj porocha, da so ljudje pred vesoljnim potopom zhiveli veliko dlje kakor po njem. Adam je dozhivel 930 let, Set 912, Enon 905, Kenan 910, Metuzalem 969, Noe 950 let. To bi se ujemalo z zlato dobo. S srebrno dobo se ujema svetopisemska starost, ko je Sem zhivel 600 let. Nato je zhivljenjska doba padala, pri Mojzesu na primer na 120 let, Job je uchakal 210 let. A v bronasti dobi so ljudje izdelali prvi mech in prvich jedli meso zhivali, ko so za uzhivanje zaklali kravo. Dotlej so klali zhivali le bogovom v daritve. Od takrat, porocha Hesoid, bozhanstva niso vech obiskovala ljudi. Tudi to njegovo porochanje se ujema s Svetim pismom. Bog je she osebno govoril Abrahamu in Mojzesu ter drugim ochakom. Po tistem pa nich vech, ker so si prilastili bozhjo daritev.«

Rafko je kar pozhiral njegove besede. Predvsem so mu bili ljubi novejshi dogodki, saj starejsho zgodovino je she kar poznal po Svetem pismu. Tako mu je pater Maksimus pripovedoval o vojni, ki na zahodu Evrope zhe skoraj sto let, vse od leta 1337 divja med Anglijo in Francijo in ji nikakor she ni videti konca, zato jo imenujejo zhe kar stoletna vojna.

Povedal mu je, da je sredi prejshnjega stoletja prishla v Evropo chrna smrt, ki je pomorila pol prebivalcev te celine, she zdaj pa divja v Rusiji, Aziji in Afriki. Zdravila zoper njo ni, cheprav so jih priporochali celo vrsto: od rozhne vode prek pomaranchnih lupin, ki naj bi jih imel v zhepih ali v zavihkih rokava.

Grozljiva se mu je zdela patrova pripoved, kako so v prejshnjem stoletju pridrli na Ptuj Turki sultana Bajazida, oblecheni v rdeche hlamudrache, modro suknjo in bel turban. Skoraj vsi so imeli brado ali vsaj velikanske mustache, v rokah pa so vihteli zakrivljeno sabljo handzhar. Pobili so veliko nashih vojakov, izropali so Ptuj in ga zazhgali, nato pa odpeljali v suzhnost shestnajstisoch meshchanov: mozh, zhena in otrok. Mesto si je komaj opomoglo. Trudoma so ga zgradili na novo. Pripoved o krvolochnih Turkih pa je ostala zhiva med meshchani in v podzavesti jim je nenehno tlela bojazen, kdaj bodo neverniki prihrumeli znova.

»To vse je pravichna kazen bozhja za chlovekovo odvrachanje od Boga,« je menil pater Maksimus. »Ljudje zanemarjajo vero in poudarjajo moch razuma. A razum brez vere ni vreden pishkavega oreha. Utapljajo se v obchudovanju narave, a ne kot bozhjega stvarstva, temvech v naravi vidijo lepoto samo po sebi. Razvratno se vdajajo chustvovanju, meseni in duhovni ljubezni, uzhivajo v jedeh in predajajo se telesnemu uzhivanju. A v resnici je samo ljubezen do Boga tista vrednota, ki je vredna sama po sebi. Boga je treba spoznati v osebnem mistichnem dozhivetju. Ljudje pozabljajo, da she vedno velja dogma o smrtnem grehu, zato se vdajajo praznoverju. Ni chudno, da je inkvizicija vsak dan mochnejsha in preganja iz dneva v dan vech charovnishtva, kajti papezhi so se odlochili izkoreniniti brezboshtvo do zadnjega nevernika.«

Rafko ga je poslushal z odprtimi usti. Pater Maximus je znal pripovedovati, da je Rafko obchutil mravljince po hrbtu. A zdaj se je Maximus nasmehnil in mu rekel:

»Da ne bosh razmishljal samo o greshnosti sveta in hudobnih Turchinih, ti bom posodil iz knjizhnice delo De fabrica mundi, ki ga je napisal ptujski shkof in muchenec Viktorin Ptujski. Ptuj je bil vchasih precej bolj pomembno mesto kot danes. Bil je shkofovsko mesto. Sveti Viktorin je razlagal Sveto Pismo. Celo sveti Hieronim ga je pohvalil, kako bister je, cheprav okoren v latinshchini. Po njem se ob uchlovechenju ni Sveti Duh spremenil v meso, ampak je Kristus privzel meso. Pred dobrim tisochletjem so bili she drugi shkofje na Ptuju: Arian, Julius Valens, Teodorik. Mnogih imena pa so padla v pozabo.«

 

 

***

 

 

 

S teologijo je Rafka seznanjal sam gvardijan Filomen, ki je doshtudiral na Dunaju. Dunaj je imel univerzo od 1365. Ustanovil jo je vojvoda Rudolf IV. z bratom Albertom III. Zato se je imenovala Alma Mater Rudolphina. Na njej so uvedli teologijo leta 1385 in pater Filomen je bil tega leta med prvimi shtudenti novega predmeta, ki so ga na primer na parishki ali oxfordski univerzi, sploh pa na italijanskih, predavali zhe dolgo.

She nedolgo tega so bili duhovniki vechinoma neizobrazheni, priucheni za opravljanje bozhje sluzhbe in svojega poslanstva. Sholali so jih kar v samostanih, predvsem v liturgiji in molitvi. Po reformi, ki jo je vpeljal papezh Gregor VII. na zachetku novega tisochletja, so morali shkofje ustanavljati stolnichne shole, kjer so kandidate za duhovnike pouchevali v kanonskem pravu in zakramentih, pa tudi logike, razpravljanja in teoloshke debate, gospodarjenja z zhupnijo. Uchenje je postalo zelo pomembno za napredovanje v hiearhiji. Pogosto je imela takshna shola le enega uchitelja.

V majhnih mestih, kjer so bile cerkvene shole, so nastajale tudi napetosti med meshchani in dijaki, kajti dijaki so spadali pod cerkveno oblast, kar so nekateri izkorishchali za nechednosti, celo umore, posilstva in rope.

Zato so zacheli ustanavljati vechje stolnichne shole v velikih mestih, kot so Pariz, Bologna, Oxford, Modena, Padova, Tolouse. Parishka univerza je nastala 1257, ko je Robert de Sorbon, kaplan Ludovika IX., ustanovil Collège de Sorbonne za shtudij teologije. Kmalu je cerkev zahtevala diplomo iz teologije od kandidatov za opate in shkofe, pa tudi za vedno vech nizhjih polozhajev. Vendar jih je le majhen del ustrezalo tej zahtevi.

Zato je pater Filomen, ko je postal bakalar z diplomo iz teologije, takoj postal gvardijan ptujskega samostana minoritov, cheprav je imel komaj dvaindvajset let. Vendar je bil uspeshen, ker je imel poseben dar, da je znal ravnati z ljudmi. Zdaj je nosil na plechih zhe shtirideset krizhev in nabral si je obilo izkushenj v vodenju samostana. V njem je imel nesporno avtoriteto zhe zaradi svojega znanja. Le pater Deodat je imel magisterij, torej vishjo izobrazbo od priorja, vendar je v samostan prishel pozneje, ko je bil Filomen zhe gvardijan. Poleg tega kljub izobrazbi zaradi temne sence, ki je visela nad njim od nenadne prekinitve shtudija, ni dobil gvardijanstva, ampak ga je generalni minister minoritskega reda poslal za kazen dalech od njegove shvicarske domovine, v ptujski samostan. Vsi drugi patri so bili priucheni duhovniki, ki so se liturgije nauchili v domachem samostanu. Toda svojega gvardijana so sposhtovali in ga imeli radi kakor ocheta.

Rafaelu je bil dober uchitelj. Najprej mu je pojasnil, o chem se bosta pogovarjala.

»Uchil te bom teologijo,« mu je rekel s svojim blagim glasom. »Izraz sam pride iz grshchine in je sestavljen iz dveh besed: theós in lógos, kar pomeni bog in veda. Torej se bova uchila vede o Bogu ali bogoslovja. Bogoslovje sistematizira verske resnice in jih razlaga v duhu chasa in prostora, v katerem zhivimo. Ishche mozhnosti za razumsko spoznanje Boga in temeljev vere, zlasti raziskuje okolishchine, upravichenost in verodostojnost bozhjega razodetja in vere.« Prior je obmolknil in vprashujoche pogledal Rafka. »Si me kaj razumel?« ga je vprashal. »Che ti kaj ne bo jasno, me takoj prekini in vprashaj. Naj teche najin pouk v obliki pogovora. Nimam rad samogovorov, ker se mi potem zdi, kot da predavam steni.«

Rafko je prikimal.

Gvardijan Filomen je nadaljeval:

»Rekel sem, da bogoslovje razlaga verske resnice v duhu chasa in prostora, v katerem zhivimo. Temelj teologije v nashem chasu je zato sholastika, ki temelji na delih svetih ochetov, zlasti svetega Avgushtina, in delu nedavno odkritega grshkega filozofa Aristotela. Pri tem pa je majhna, a ne chisto nepomembna razlika med sholastiko dominikancev in minoritov. Dominikanska shola sholastike temelji na spisih Aristotela. Minoritska poudarja pomen posamichnega in sledi izrochilu spisov svetega Avgushtina. Mi poudarjamo sistematizacijo znanja, strogo uporabo logike. Zahtevamo, da filozofija pojasni verske dogme. Torej ne ishchemo resnice, ampak zhelimo le dojeti in utemeljiti zhe povedano, objavljeno resnico.

Pri tem se sklicujemo na tradicionalne avtoritete, kot so Biblija, sveti ochetje, pa tudi Aristotel. Z notranjim mistichnim razodetjem posameznika zhelimo dosechi enotnost in ljubezen do Boga. Chlovek ima sicer svobodno voljo, ki pa je podrejena bozhji milosti: ta zhe vnaprej dolocha, kdo bo zvelichan in kdo pogubljen v vechno prekletstvo. Sv. Avgushtin je zapisal v razpravi s Pelagijem o izvirnem grehu, da je chlovek gonilo grehov, saj je greh vtkan v vse, kar pochnemo. Mislim, da ima pater Maksimus ta Avgushtinov spis v knjizhnici, pa si ga poblizhe oglej,« mu je navrgel prior in nadaljeval: »Sholastika skusha uporabiti chloveshki razum, she posebej Aristotelovo filozofijo, da bi razumela nadnaravno vsebino krshchanskega razodetja. Povezati hoche modrost stare Grchije in Rima z versko modrostjo krshchanstva. Dosechi hoche skladje med razumom in razodetjem. Razodetje pride od Boga, zato vsebuje vech zanesljivosti in resnice kot razum. Che se pokazhe nesoglasje med vero in filozofijo, na koncu vedno odlocha vera. Filozofija je suzhnja teologije. A si razumel?«

»Sem,« je prikimal Rafko. »Hoteli ste mi povedati, da se da vero vedno razlozhiti z razumom, kadar pa ta odpove, vedno zmaga vera, kakor je razlozhena v delih svetih ochetov in v Bibliji.«

»Vidim, da hitro razumesh,« se je nasmehnil gvardijan Filomen. »No, pojdi zdaj v knjizhnico k patru Maksimu in preberi Avgushtinovo razpravo o izvirnem grehu.«

Rafko se je poslovil in odshel v knjizhnico. Gvardijan je zadovoljno gledal skozi okno na samostanski vrt, kjer je brat Lojze vrtnaril med zelenjavo. Pomislil je, da je Rafael odprte glave. Morda bo zhe v dveh letih pripravljen za sholanje na Dunaju v Almi Mater Rudolphini. In che bo uspeshno dokonchal vsaj bakalavreat, bo Filomen lahko mirno zatisnil ochi, ker bo vedel, da si je vzgojil sposobnega naslednika.

 

***

 

Rafael je dobil dovoljenje za izhod iz samostana. Pater Maksimus ga je poslal na grad h kaplanu Herbertu Majzlu.

»Dal ti bo zavitek zame,« je povedal pater Maksimus. »Vzemi ga in z njim pridi naravnost nazaj v samostan in takoj k meni. Nikjer se ne ustavljaj in pod nobenim pogojem ne razvijaj zavitka! Si me razumel?«

Rafko je pokimal. Odpravil se je iz samostana. Kruljavi brat Miha, ki je sedel v vratarnici, mu je godrnjaje pomignil proti vratom, da lahko gre, ko mu je Rafko povedal, kdo ga je poslal po opravkih.

Zunaj je bilo chrno nebo, pripravljalo se je k poletni nevihti. Ljudje so strahoma pogledovali navzgor v temne oblake, med katerimi so shvigale strele in upali, da ne bo padala tocha. Rafko bi si zhelel iti na grad po daljshi poti ob Dravi, kjer se je vila Strojarska cesta, saj je bilo kljub smradu, ki se je shiril dalech naokrog, tam veliko zanimivega: strojarji so strojili, sushili in barvali kozhe, izdelovali usnje. Potem bi lahko shel po Zhitni cesti, ki je peljala od mestne zhitnice do sredishcha mesta. Vendar se ni upal. Moral je chim hitreje opraviti narochilo patra Maksimusa.

Zato je shel od samostana naravnost do mestne hishe, z Mestnega trga je zavil na levo proti Zhitni ulici, a she pred njo je zavil na Grajsko cesto, ki je vodila po blizhnjici na vrh grajskega hriba. A she preden je prishel do rotovzha, se je nebo chisto pochrnilo, skoraj stemnilo se je zaradi chrnih oblakov. Bliski so she pogosteje parali nebo in treskalo je kot za stavo. Ljudje so bezhali v hishe in se krizhali. Iz vseh mestnih cerkva, od Svetega Jurija, dominikanske in minoritske cerkve in od cerkve Vseh svetih, ki je bila she pred kratkim judovska sinagoga, se je oglasilo zvonjenje. Pa tudi iz kapele na Gradu. To so krizhali oblake, da bi jih razgnali in preprechili tocho.

Rafko je vedel, da bo zdaj nashel kaplana Majzla na malem pokopalishchu ob grajski kapeli. Kadar se je blizhala huda ura s tocho, je bilo treba zvoniti z vsemi zvonovi, oblake krizhati, duhovniki pa so se morali postaviti na pokopalishche pred cerkvijo in izganjati hudicha in coprnice iz oblakov. Zvonili so najprej s srednjim zvonom, nato z malim in na koncu z velikim.

V oblake so tudi streljali z mozhnarjem. Nabili so ga z zarjavelimi zheblji in z blagoslovljenim smodnikom, da bi pobili chim vech charovnic. Stari ljudje so vedeli povedati, da so nekoch pri Vurberku streljali trikrat v oblake. Prvich je priletel na tla levi chevelj, po drugem strelu desni. Po tretjem je padla iz oblakov charovnica, vsa razcapana, bosa in prestreljena s starimi zheblji.

Ve se, da charovnice delajo shkodo s tocho, zmrzaljo, viharjem, uroki, dotikom, charanjem. Tocho delajo iz pepela od ognja, zakurjenega na pepelnichno sredo. V zrnih toche so pogosto nashli lase in drobce metle, to je bilo vse od charovnic. Ker charovnice delajo tocho tudi iz svojih las, zato schasoma dobijo redke lase.

Po tochi so vashchani nemalokrat nashli v potoku mokro babo, to je bila zanesljivo charovnica. Nemalokrat so osumljeno zhensko kamenjali do smrti. Zachuda pa ljudje niso radi govorili, da je katera babura charovnica. Le pomenljivo so pripomnili: Ona zna she kaj vech, kot samo hrushke pechi. Potem so umolknili in nisi spravil vech besede iz njih, ker so se bali charovnih urokov. Che je koga charovnica samo oshinila s hudobnim pogledom, je lahko ohromel za vse zhivljenje.

Ko se je Rafko zachel vzpenjati po Grajski cesti, je na gradu zagrmel mozhnar. To so grajski zagotovo ukazali streljati v oblake! Kaplana Majzla je zares nashel na ozkem prostoru ob grajski kapeli, kjer je bilo nekaj starih grobov; zdaj tod niso vech pokopavali, ampak na skupnem mestnem pokopalishchu. Okoli vratu je imel shtolo. V levici je imel kadilnico in z njo mahal po zraku, da se je ozek trak belega dima vil proti chrnemu nebu, v desnici je imel kropilnico, ki jo je dvigal kvishku; zraven je mrmral molitve zoper tocho in charovnice.

»Apage satanas! Domine, libera nos a malo!« je zavpil kaplan Majzel, ko je zagledal Rafka, kako hiti proti njemu. Potem ga je spoznal, nasmehnil se je in mu porinil kadilnico v roke. »Na, pokadi she ti malo, pomagaj mi!« Shkropil je blagoslovljeno vodo proti oblakom in medtem ko je Rafko vihtel kadilnico, je vpil proti oblakom: »Bog Oche, pomagaj! Bog Sin, pomagaj! Ta Sveti Duh, pomagaj! Pater noster, qui es in caelis, sanctificetur nomen tuum. Adveni at regnum tuum. Fiat voluntas tua sicut in caelo et in terra...«

Nebo se je pochasi zachelo jasniti. Temne oblake je predrl zharek svetlobe. Bilo je videti, da je bila kaplanova molitev uslishana. Veter je gnal chrnino po nebesu proti Rogashki gori.

»Sed libera nos a malo. Amen!« je kaplan z olajshanjem konchal ochenash in se pokrizhal. »Seveda,« je dodal, proti Rogashki gori gredo oblaki. Tam se bodo cumprnice srechale s hudichem, svojim gospodarjem, s katerim so podpisale krvni pakt.«

»Glavno je, da ne bo toche,« si je oddahnil Rafko. »She kapljice dezhja ni bilo.«

»Tja poglej, proti Rogashki gori, tam bo padalo! Nobeno zvonjenje ne bo zaleglo,« mu je rekel kaplan Majzelj. »Nich chudnega, charovnishka zalega se tudi v teh krajih mnozhi, saj so nekateri ljudje, ki so kristjani samo po imenu, opustili izvorno luch resnice, da bi se povezali s smrtjo in bi trgovali s peklom. Hudichem darujejo in jih obchudujejo, izdelujejo ali posedujejo figure, obrochke, steklenichke, ogledalca in druge pripomochke, s pomochjo katerih ukazujejo demonom in jih prosijo za pomoch. Tem istim demonom se najbolj sramotno predajajo za najbolj nizkotne cilje. Turshki vpadi, kuga, poplave, lakota in tocha, vse to je bozhja kazen za neprimerno, nekrshchansko zhivljenje. V danashnjem chasu ljudje zhivijo vse bolj razvratno, boga preklinjajo, preshushtvujejo, zhivijo v prilezhnishtvu, pomochi ne ishchejo v veri, ampak pri vedezhevalcih, charovnicah.«

»Pa ste zhe videli kakshno charovnico?« je zanimalo Rafka.

»Videl?« se je zakrohotal kaplan Majzelj. »Videl, videl! Ne samo videl, tudi v pekel sem jih pospremil z molitvijo, ko so me ob smrtni uri zaman klicale na pomoch v smrtni grozi. Ravno prejshnji teden mi je ena na smrtni postelji zaupala, da je svojo dusho zapisala hudichu. Zdaj pa, pred smrtno uro me je klicala na pomoch in rotila za bozhje usmiljenje, kajti hudich ji je govoril, da sta dovolj letala po vishavah, dovolj je bilo uzhitkov na zemlji, zdaj jo bo odpeljal na dno pekla, kjer bo dobila vechno plachilo za svoje hudobije. Cumprnica je stokala, zvijala se je na smrtni postelji in krichala in stokala, joj, koliko solz namesto veselja, prej neskonchna svoboda, zdaj jo chaka v peklenski jechi vechno gorje. In ko je umrla, je gromko pochilo, kakor hitro je izpustila svojo dusho. In ne rechem dvakrat, da ni tudi zasmrdelo po zhveplu, kajti sam bognasvaruj jo je prishel osebno iskat. Hisha se je stresla, grmelo je in se bliskalo pri jasnem nebu, saje so se dvignile iz dimnika. Tudi med pogrebom je bilo vse narobe. Ko so krsto spustili v grob, je iz njega prilezla kacha. Zato sem le na hitro odzhebral molitve za pokop.«

»Torej vam je priznala?« se je chudil Rafko, ki je imel ob kaplanovem pripovedovanju shiroko razprte ochi in je skoraj pozabil dihati.

»Priznala, ampak prepozno,« je prikimal kaplan. »Potem sem preiskal njeno bajto in sem nashel nekaj, kar bosh zdajle ponesel patru Maksimusu, on bo zhe vedel, kako hraniti tako prekleto stvar na svetem kraju.«

Napotila sta se proti kaplanovi sobici v gradu.

»Slishim, da si priden uchenec v samostanu,« se je nasmehnil kaplan Majzelj. »Ponosen sem nate, dechkec. Ko bosh doshtudiral in bosh posvechen v duhovnika, se bosh sam moral boriti s satanom in s cumprnicami.« Za hip je obmolknil, potem se je posmejal: »Bi rad videl cumprnice? Morash si narediti Lucijin stolec. Decembra, na praznik svete Lucije, si naredi tak majchken stolchek, ki ima tri noge in se ga da skriti pod obleko. Iz devetih vrst lesa ga morash narediti. Vsak dan dodash kos iz ene vrste lesa. Delati se ga sme samo do sonchnega zahoda, pri tem pa se ne sme govoriti. Potem ga pod obleko prinesi k polnochnici, pri povzdigovanju ga vzemi izpod suknje in z eno nogo poklekni nanj. Videl bosh ljudi, ki so obrnjeni z obrazom proti oltarju. Cumprniki in cumprnice pa gledajo nazaj in kazhejo hrbet proti oltarju. Ene se plazijo po stenah in kazhejo nago rit proti duhovniku, druge so povsem gole. A potem morash hitro zbezhati, ker che bodo opazile, da si jih videl, te bodo ulovile in raztrgale na kose. Na varnem bosh shele doma, pod slamnato streho.«

Pred vhodom v grad se je kaplan ustavil. Rekel mu je:

»No, dechkec, skochi na hitro pozdravit svoje domache, saj jih nisi videl zhe nekaj mesecev. Potem pa pridi k meni v sobo, da ti bom dal zavitek za patra knjizhnicharja.«

Rafko se je razveselil njegovih besed. Stekel je chez grajsko dvorishche proti domachi kochi na robu zelenjavnega vrta. Mater Terezo je nashel v hishi, oche je prihitel z vrta, ko je videl, kdo je prishel na obisk. Mama si je v zadregi brisala roke v predpasnik, oche je snel klobuk z glave in ga v zadregi mechkal po rokah.

»Jezush, cel gospod si zhe!« je vzkliknila mama, potem se ni mogla zadrzhati in je objela sina.

»Tocha je hvalabogu shla mimo nas,« je stvarno rekel oche.

Naredil je korak naprej, kakor da bi tudi on rad objel svojega sina, a potem je povesil glavo in v zadregi obstal.

»Prishel sem po samostanskih opravkih h gospodu kaplanu,« je povedal Rafko.

»Seveda, zdaj imash samo she gosposke opravke,« je zagodrnjal oche in se nasmehnil.

»Gospod Majzelj mi je dovolil, da vaju na kratko obishchem,« je rekel Rafko.

»Hvala Bogu, sva zdrava in ochetu zelenjava uspeva, tako da so grajski zadovoljni z nama,« je rekla mama.

»Samostanski pa so zadovoljni s teboj, mi je povedal gospod kaplan,« se je oche odhrkal. »Menda se pridno uchish. Le glej, da nam ne bosh delal sramote. Gospode patre poslushaj in jih ubogaj, kakor si mene in mater in ti bo dobro na svetu.« Spet je pohrkal in dodal: »Precej bolje kot je nama.«

»Oh, nikar se ne pritozhuj,« ga je pokarala mati. »V primerjavi z dninarji na poljih se nama imenitno godi.«

»Veseli me,« je rekel Rafko. »Zdaj pa moram iti. Gospod kaplan me chaka.«

Ko je stekel iz koche, ga je nekaj kar stiskalo v prsih, ker so ga preplavili spomini na izgubljeno otroshtvo.

Zamishljen je prishel do stranskega vhoda v grajsko stavbo, tako da ni opazil grajske gospodichne Bernardke in se je skoraj zaletel vanjo, ko je stopila med vrata. Naglo se je umaknil vstran in se ji priklonil.

»Oprostite, milostljiva,« se je opravichil.

»O, Chuchkov dechkec, kajne? Moj Rafko, ki si mi povrnil vid,« je rekla s svojim zvonkim glasom, ki mu je odmeval v prsih kakor rajska godba. Nasmejala se je: »Saj vesh, da tebi oprostim vse.«

Zardel je in dvignil pogled. Ne iz predrznosti, le she enkrat je hotel videti ta njen mili obraz, njene cheshnjeve ustnice in ochi, ki so bile kot spominchice na cvetochem travniku.

»Kaj nisi v samostanu?« ga je vprashala. Videl je, da prav uzhiva v njegovi zadregi.

»Sem,« je zajecljal, »vendar so me poslali po opravkih h kaplanu Majzlju.

»Aha,« se je domislila, »kaplan te nenehno hvali, kako napredujesh pri minoritih. Le glej, da bosh doshtudiral za duhovnika, potem te bom vzela za svojega kaplana in osebnega spovednika.«

»Saj vi ne potrebujete spovednika, vi ste brez greha,« se je Rafku iztrgalo iz srca.

Bernardka se je glasno zasmejala in njen smeh se je raztresal po dvorishchu kot zvonchkljanje stoterih zvonchkov.

»Vidim, da se bosh znal prikupiti dekletom,« mu je rekla med smehom. »No, le pojdi h kaplanu, da te ne bo chakal.«

»Na svidenje, milostljiva,« je shepnil in stekel v grajsko stavbo.

Ves zadihan je pritekel v kaplanovo izbo. Kaplan Majzelj mu je potisnil v roke svezhenj, nekaj shtirioglatega, zavitega v staro krpo in prevezanega z rafijo.

»Na, Chuchkov dechkec, to nesi naravnost patru Maksimusu in glej, da ne bosh izgubil!« mu je zabichal z resnim glasom.

»Bom,« je obljubil Rafko. »Dol po bregu bo shlo she hitreje kot navzgor.«

Kaplan se je nasmehnil.

»Saj vem, da se lahko zanesem nate,« mu je rekel. »Pozdravi patra knjizhnicharja!«

Rafko se je naglo spustil po bregu navzdol in vso pot skoraj tekel proti samostanu. Malce upochasnil je hojo shele pri rotovzhu. Zavitek je stiskal pod pazduho. Nebo se je zhe skoraj povsem zjasnilo, le she pri Rogashki gori je bila huda ura in kazalo je, da tam klesti tocha.

Potem je izkoristil prilozhnost in vseeno zavil naprej, dokler ni prishel do Ulice vseh svetih, ki je vodila proti Dravi. Po tej ulici je stopal prvich v zhivljenju in to z nekakshnim strahom. She ne desetletje nazaj, leta 1404, se je ulica imenovala Judovska ulica. Tod so imeli svoje hishe Judje, vechinoma premozhnjeshi meshchani Ptuja. Toda tega nesrechnega leta 1404 so v Solnogradu obtozhili Jude, da so oskrunili blagoslovljeno hostijo in med skrivnim obredom umorili komaj rojeno detece. S tem obredom naj bi pridobili she vech posvetnih mochi, da bi si zgrnili na kup she vechje bogastvo, kot so ga zhe imeli.

Ko je solnograshki knezoshkof Eberhard III. Neuhashki izvedel za ta zlochin, je ukazal vse Zhide v mestu poloviti, najsi so bili otroci, odrasli ali starci. Sezhgali so jih na grmadi, njihov pepel pa stresli v reko Salzach. Njihovo premozhenje so zaplenili in je postalo last shkofa Eberharda.

Nedolgo zatem so polovili Jude tudi na Ptuju. Kristusove morilce so zaprli v grajsko jecho vse do septembra tega istega leta, nato so jih izpustili in pregnali iz mesta na veke vekov in tudi njihovo premozhenje je postalo nadshkofova last.

Da bi izbrisali iz mestnega spomina judovsko sramoto, so Sinagogo spremenili v cerkev Vseh svetih, Judovsko ulico pa preimenovali v Ulico vseh svetih. Rafko je pomislil, da so morali zoper Jude poklicati na pomoch vse svetnike, da je zaleglo. A cheprav je bil v varstvu vseh svetnikov, ga je bilo malce strah, da bo iz kakshne vezhe pogledal hudoben judovski obraz in stegnil svoje krempljaste roke za njim.

Ko se je malce potepal ob Dravi in opazoval strojarje pri delu, na Ribjem trgu si je ogledal she ribe, se je vrnil v samostan in prinesel zavitek patru Maksimusu. Temu so zazharele ochi, ko ga je zagledal. Zgrabil je zavitek z obema rokama in ga nezhno polozhil na mizo kot najvechji zaklad. Razvezal je rafijo in razgrnil staro cunjo. Prikazal se je zvezek s chrnimi platnicami. Pater knjizhnichar jih je odprl in na prvi strani je bilo napisamo z roko Kolomonov zhegen.

»Chrne bukve,« je zashepetal pater Maksimus. »Zares obstajajo! Chrne bukve!« Obrnil se je k Rafku in ga vprashal: »A vesh, kaj je to?« Ko je Rafko odkimal, mu je pojasnil: »Knjiga urokov in zagovorov, ki jo uporabljajo charovnice, da z njimi zdravijo bolezni, a tudi priklichejo uroke nad ljudi, pa tudi taki so vmes, s katerimi priklichejo duhove, celo samega hudicha. To je resnichna dragocenost, ki je v nashi knjizhnici she nimamo.«

Pater je zaprl zvezek, z dlanjo pogladil chrno platnico in spravil pridobljeno dragocenost v predal. Potem je pogledal Rafka in rekel s hripavim glasom:

»Seveda ne bo imel vsakdo dostopa do chrnih bukev. Nevarno je, hudichevo nevarno za nepouchenega.« Nato ga je naglo odslovil: » No, zdaj pa le pojdi na kosilo, bom takoj prishel za teboj. Ti morash biti prej v jedilnici, da bosh postregel.«

 

 

Charovnice ne pushchaj pri zhivljenju

 

Gvardijan Filomen je z Rafkom prishel do sholastike.

»Glavna filozofska sholastichna smer je nominalizem,« ga je uchil prior. »Najbolj pomemben je William Ochamski. Pred njim Peter Anselm v enajstem in dvanajstem stoletju. Pomemben je she francoski teolog, filozof in logik Peter Abelard, ki je deloval v istem chasu, prav tako duhovnik Roscelin, ki je zachetnik nominalizma. Postavil je teorijo o troedinosti Boga. Tako kot imamo v jeziku tri osebe: jaz, ti, on, sta Bog in Sveti Duh eno z Jezusom, ki je njuno uteleshenje. Njegovo delo so nadaljevali rabin in filozof Maimonides, Tomazh Akvinski, Albertus Magnus in Roger Bacon, spoznal pa bosh she dela drugih uchenjakov.«

»Se bom potrudil,« je prikimal Rafko, ki si je delal zapiske o tem, kaj mu je govoril prior. »Pogledal bom, kaj od tega imamo v knjizhnici.«

Gvardijan je prikimal in nadaljeval:

»Glavni sholastik je bil Tomazh Akvinski, ki se je rodil leta Gospodovega tisoch dvesto petindvajstega in umrl star devetinshtirideset let. Bil je dominikanec. Malo pred njegovim rojstnim dnem so ga po smrti razglasili za svetnika. Njegova velika zasluga je, da je prvi lochil teologijo od filozofije, znanje od vere. Vendar je opozarjal, da je treba biti v razmishljanju previden, kajti majhne napake na zachetku lahko na koncu pripeljejo do velikih napak pri sklepanju. Izhajal je iz narave. Opozoril je, da pri sestavljenih snoveh vedno najdemo obliko in snov. Pri chloveku je oblika telo, snov pa je dusha. Ne moremo pa trditi, kaj je bistveneje za zhivljenje, kajti enega brez drugega ni.

Napisal je tudi dokaz o obstoju Boga, ki temelji na podobnosti chloveshkega bitja Bogu. Spis se imenuje De ente et essentia ali O biti in bistvu.

Trdil je, da se zdi, kakor da Boga ni. Che bi eno od dveh nasprotujochih si bitij obstajalo brez omejitev, bi bilo drugo bitje popolnoma iznicheno. Toda beseda Bog pomeni nekaj neskonchno dobrega. Torej, che bi bil Bog, ne bi bilo zla. Vendar se ljudje na tem svetu spopadajo tudi z zlom, kar pomeni, da Boga ni.«

Gvardijan je utihnil in zamishljeno gledal skozi okno. Pochakal je, da je Rafko konchal s svojimi zapiski. Potem ga je radovedno pogledal in mu rekel:

»A razumesh? Sveti Tomazh ni trdil, da Bog je. Njegovo izhodishche je bilo nejeverno: kaj, che Boga ni. Pa se zdaj vprashajva: kaj pa, che Bog je? Potem ni zla in je vse, kar chlovek pochne, dobro in torej tudi greha ni, zato tudi pogubljenja ni, kajti Bog je neskonchno usmiljen. Vendar ni nobene potrebe, da bi ugibali, ali Bog obstaja. Vse, kar je na svetu, lahko razlozhimo z drugimi stvarmi brez domneve, da Bog obstaja, zato ker se naravne stvari razlagajo z naravnimi zakoni, medtem ko tiste, ki so narejene z namenom, umetno, so proizvod chlovekove volje.

V nasprotju s tem pa pravi Bog v Bibliji: Sem, kdor sem! Bog ne bi dovolil, da bi zlo obstajalo, razen, che je tako mochan, da lahko celo iz zla naredi dobro. Dokaz? Bog je dal hudichu takshno oblast nad chloveshkimi spolnimi odnosi, ker se s pomochjo spolnega akta s chloveka na chloveka nenehno prenasha izvirni greh, s katerim je chlovek postal hudichev suzhenj. Eva je Adama zapeljala v spolnost, zato je postala nosilka zla in sodelavka hudicha. Zhenske so v resnici manjvredne, kar se vidi zhe po tem, da se je Eva brez tezhav vdala zapeljevanju kache, se s tem odrekla veri in Bog ji je zato nalozhil strashno kazen: rojevanje. Chloveshtvo pa je doletel izvirni greh, ki se ponavlja pri vsakem obchevanju. Narava je zasuzhnjila Evo s spolnostjo. Vechino zhensk zato razganja nepoteshljiva pohota, ki jih sili v sodelovanje s hudichem. Ta ima podobo pohotnega kozla na dveh nogah, z rogovi na glavi in s kopiti na nogah, dolg rep ima na koncu chopek. Kakor pa pravi Sveto pismo stare zaveze v Mojzesovi drugi knjigi, Exodus dvaindvajset, osemnajst: Kdor greshi z zhivino, mora umreti! Kaj je hudich v podobi kozla drugega, kot zhivina?

Ko sem bil mlad, je chrna smrt v Evropi pomorila pol prebivalstva. Brat je zapustil brata, sestra sestro, zhena mozha. To je bila kazen za pohoto, ki je bila marsikje takshna, da mozh ni bil zadovoljen samo s svojo zheno, ampak je hlepel po sosedovi, ali si je vzdrzheval smrdljivo prilezhnico. Zato je morala biti za takshno nechistovanje kazen bolecha smrt.

Iz prej povedanega je jasno, da so charovnice po naravi pretezhno zhenske. Kaj je zhenska drugega, kot unichenje prijateljstva, neizbezhna kazen, nujno zlo, prirodna skushnjava, pozheljiva nesrecha, hishna nevarnost, drazhestna shkodljivka, naravno zlo, poslikano z lepimi barvami? Beseda femina za zhensko v latinshchini pride od fe in minus. Fe je fides, vera, minus je manj, torej ta, ki ima manjsho vero. Diabolus, hudich, pride od dia, kar je dva in bolus, kar je smrt, torej je hudich dvojna smrt, ker ubija oboje: tako telo kot dusho.

Cerkveni uchitelj Tertulijan je o zhenskah zapisal: Ve ste vrata v pekel, ve ste tiste, ki ste preprichale njega, ki se ga hudich ni upal napasti. Ali ne veste, da je vsaka od vas Eva? Bozhja sodba nad vami zhivi tudi v tem chasu in s tem ostaja nad vami tudi vechna krivda. Zhe dobrega pol stoletja pred njim je Aristotel trdil, da je zhenska arren peperomenon, pohabljen moshki.«

To o pohabljenem moshkem Rafaelu ni bilo chisto nich jasno, vendar tega rajshi ni sprasheval. Grajska gospodichna Bernardka se mu ni zdela nich podobna pohabljencu, she manj moshkemu, saj je bila lepa kot Devica Marija, v njej ni bilo nikakrshne moshke grobosti, niti moshkega smradu ni shirila okoli sebe, njeni prstki so bili dolgi, nezhni in krhki, v njenih ocheh ni bilo moshkega pozhelenja in pohote.

Bolj ga je zanimalo nekaj drugega.

»Ampak zlo vendar je na svetu, kajti ljudje nenehno greshimo,« se je zachudil. »Ali to pomeni, da je tudi zlo bozhje delo?«

»Da, je!« mu je zatrdil gvardijan in se nasmehnil. »Sveti Tomazh pravi, da che Bog to dovoli, demoni lahko povzrochijo zrachne tokove, pospeshujejo vetrove v viharje in povzrochajo, da z neba pada ogenj. Charovniki so sposobni ustvarjati tudi druge zhivali ali se spreminjajo vanje. Ker Stara zaveza govori, da so to delali faraonovi charovniki, pa tudi Mojzesov brat Aron je pred faraonom svojo palico spremenil v kacho, zato sholastiki dopushchajo, da charovniki lahko ustvarijo vsaj zhabe in kache.«

»Kaj so demoni? Hudichi?« je bil Rafko radoveden.

»Demoni so breztelesni duhovi, ki pa si lahko, kadar se jim zahoche, iz zraka, zemlje in vodne pare ustvarijo telo. Moshko telo je succubus, zhensko incubus. Uteleshenje jim dopushcha poljubno spolno obchevanje. Ko demon obchuje kot zhenska z moshkim, mu vzame seme, ki ga potem med obchevanjem kot moshki z zhensko prenese vanjo in oplodi. Rodi se hudichev otrok. Njegov namen je povelichevati hudichevo slavo. Ker so to bolj zmeneta, zgolj kos mesa brez dushe, jih je najbolje utopiti kot shcheneta,« je zatrdil gvardijan.

»Toda kako spoznamo, kdo je hudichev otrok in kdo ne?« je sprasheval Rafko in pri tem obchutil nekakshen srh groze na hrbtu.

»Najvechkrat tega ne vemo,« je priznal gvardijan Filomen. »Zato zhivijo med nami kot charovniki in charovnice. Kdo so to? Sveti Tomazh pishe, da so angeli, ki so padli z neba, postali demoni, ki zaradi subtilnosti svoje narave lahko pochnejo mnoge stvari, katerih obichajen smrtnik ne more. Tiste pa, ki demone napeljujejo k takshnim dejanjem, imenujemo charovnike in charovnice. Kdor ne verjame v padle angele, zanika obstoj charovnishtva. Zanikati obstoj demonov je kriverstvo, torej tudi zanikanje charovnishtva je kriva vera.

Toda oche kanonskega prava Gracijan je prevzel v svojo zbirko starega kanonskega prava Canon Episcopi. Po njem duhovniki javno razglashajo, da kdor veruje v vrazhe o letanju po zraku, v volkodlake in podobne rechi, da je izgubil svojo vero. Kdorkoli torej misli, da lahko karkoli nastane ali se zgodi brez sodelovanja Boga, ki je stvarnik vsega in z voljo katerega so vse stvari spochete, je nedvomno nevernik.

Papezh Gregor deveti je napisal v svoji buli, da je hudich na vseh heretichnih zborih. In to v pestrih podobah: kot zhaba, zlasti krota, vchasih kot chrn moshki, ki je napol sijocha prikazen, napol kocinasta zhival. Heretiki se pozhenejo k temu bitju in mu na zadnjico pritisnejo poljub pokorshchine, nato pa se po obichajnem zhrtju predajo najgrshemu nechistvovanju. Zato je cerkev charovnishtvo razglasila za krivoverstvo.

Leta Gospodovega tisoch tristo dvajsetega je papezh Janez dvaindvajseti pooblastil inkvizitorje poleg dotedanjega pregnjanja krivoverstva tudi za preganjanje charovnishtva, ker je bilo povezano s hudichem. V svoji buli Super Illius Specula je posebej opozarjal, naj duhovniki pazijo na brezbozhne zhenske, ki si, zaslepljene od demonov, domishljajo in trdijo, da ponochi s pogansko boginjo lova Diano, s Herodindo in krdelom drugih zhensk jahajo na zhivalih po zraku, preletijo velike daljave in morajo v dolochenih nocheh pochakati na hudicha, da jim razdeli svoje ukaze. Vse to da so poganske blodnje, ki jih hudi duh ustvarja v njihovi domishljiji.

Zato so shkofje poslali svojim duhovnikom pismo, v katerem so jih opomnili, naj med letno vizitacijo shkofa v njihovi zhupniji naznanijo, che vedo za koga, ki se ukvarja s charanjem, malikovanjem, hudichevim zagovarjanjem ali s kakshno drugo hudichevo vero, che kdo zapeljuje druge v hudicheve kremplje. Takshen chlovek je dolzhan pred shkofa priti, kdor to ve in take hudobne ljudi po imenu poklicati, s prstom nanje pokazati in jih razkrinkati. Che kdorkoli pozabi na svojo krshchansko vero in sklene s hudichem pakt ali ima karkoli opraviti z njim, ne glede na to, ali je s tem komu prizadejal shkodo ali ne, mora biti obsojen na smrt z ognjem.«

»Torej so charovniki tudi med nami?« je bil Rafko zgrozhen.

Gvardijan je prikimal. Razlozhil mu je:

»Ptujske charovnice se dobivajo na Donachki oziroma Rogashki gori. Mazhejo se z mazilom, ki ga izdelajo iz zelishch in hostij in otroshkih src. Zato lahko letajo. Namazhejo se z mazho pod pazduho, zajahajo burkle ali metlo, celo prashicha, kozo ali moshkega in rechejo: smuk nad grmovjem, smuk nad skalovjem, frk nad drevjem. Takoj jih ponese v zrak. To so odpadnice od krshchanske vere. Podpisale so z lastno krvjo pogodbo s hudichem. Z njim tudi spolno obchujejo, pri chemer nastajajo tocha, neurje, pozeba, jalovost zhivine. Tudi za velike poplave so krive charovnice.«

»Kaj pa pochnejo, ko se zberejo na Rogashki gori?« je sprasheval Rafko.

»Na Rogashki gori imajo srechanje s hudichem. Temu rechejo sabat. Tam tudi do polnochi obchujejo s hudichem in njegovimi demoni pomochniki. Po sabatu odletijo v kakshno vinsko klet in tam pijanchujejo do petelinjega petja. Neredko je kdo prichal, da jih je videl, a ker je bil tiho in jih ni podil, so ga pustile pri miru. Zagrozile pa so mu, da che bo o tem govoril, ga bodo poiskale in ga raztrgale.«

Gvardijan je bil o teh stvareh zares dobro pouchen, kajti vedel je she vech.

»Na sabat se charovnice zberejo v sinagogi, kot rechejo svojemu zbiralishchu. Bodi pozoren na to, da so izraze sabat in sinagoga prevzele od Judov, ki so izdali in krizhali nashega Gospoda Jezusa Kristusa. Shtirikrat letno imajo charovnice ekumenski sabat z mednarodno udelezhbo, ko se zbere vesoljno charovnishtvo z demoni. Najprej vsi pokleknejo in molijo k hudichu, ki ga naslavljajo z Gospodom in Bogom. Slovesno se vnovich odrechejo krshchanski veri, nato poljubijo hudichevo levo stopalo ali njegov spolni organ. To je poljub pokorshchine. Sledi spoved. Kdor prizna, da se je udelezhil mashe, ga hudich prebicha. Tedaj sledi obred, chrna masha, ki je norchevanje iz krshchanskega bogosluzhja. Hudich je ogrnjen v chrno ogrinjalo, s shkofovsko mitro na glavi in pridiga. V svoji pridigi obljublja po smrti she vech uzhitkov. Nato se usede na prestol in sprejema darove: hrano, denar, pridelke. Sveto pismo stare zaveze pravi o tem v Drugi Mojzesovi knjigi, Exodus, dvaindvajset, devetnajst: Kdor daruje bogovom razen Gospodu samemu, bodi iztrebljen!

A to she ni vse! Zatem je skupna pojedina pokvarjene, plesnive in gnijoche hrane ter sploshna zabava. Charovnice zapleshejo v krogu, obrnjene navzven, po plesu se zachne sploshen razvrat. Na vrhuncu zabave tudi hudich obchuje z vsemi, tako z moshkimi kot zhenskami, pri chemer se ne ozira na to, kateri dan v tednu je, saj vesh, da cerkev prepoveduje spolne odnose ob ponedeljkih, sredah, petkih in nedeljah, med shtiridesetdnevnim postom in vseh shtirideset dni pred bozhichem.«

»Tudi za zhivino?« je zanimalo Rafka.

»Ne, samo za ljudi,« je dejal gvardijan. »Zhivali nimajo dushe, zato tudi greshiti ne morejo.«

»Ampak prej ste rekli, da tudi charovnice nimajo dushe, so le kos mesa brez dushe,« je ugovarjal Rafko.

»Slabo si poslushal,« se je namrshchil gvardijan Filomen. »Dushe nimajo le otroci, spocheti med charovnicami in demoni. Charovnice pa imajo dusho. Zato je krvni sodnik oziroma inkvizitor dolzhan obtozhenko prisiliti k priznanju. Dusha je pomembnejsha od telesa, kajti telo je umrljivo, medtem ko je dusha vechna. Zato mora sodnik storiti vse, da obtozhenko prisili k priznanju in kesanju, s chimer reshi njeno dusho pred pogubljenjem. Telo je tako ali tako obsojeno na sezhig na grmadi, saj pravi zhe Stara zaveza Svetega pisma v Drugi Mojzesovi knjigi, Exodus, dvaindvajset, sedemnajst: Maleficos non patieris vivere! Charovnice ne pushchaj pri zhivljenju!«

Rafko je bil ves vznemirjen od vsega, kar je bil slishal od gvardijana Filomena, na katerega besedo in znanje je dal veliko, saj je bil uchen mozh. Hotel je zhe oditi, saj je gvardijan molchal in je vse kazalo, da je za tokrat pouka konec, ko mu je gvardijan navrgel v slovo:

»Pri patru Maksimusu si izposodi knjigo o chetrtem lateranskem koncilu, ki je uvedel obvezno spoved enkrat letno. Sholastiki so za potrebe spovedi nashteli stotrinpetdeset grehov v mislih, besedah in dejanju. Da bosh vedel, od kod izvirata greh in krivda.«

Ob tem se je Rafku zazdelo, da se gvardijanu kotichki ustnic vihajo navzgor, v poreden nasmeh.

 

 

***

 

 

»Danes se bova posvetila naravoslovju,« je rekel knjizhnichar pater Maksimus in izvlekel s police zajetno knjigo iz vezanih pergamentnih folijev.

Rafko je pogledal naslovnico, na kateri je pisalo Adam poimenuje zhivali. In pod naslovom she podnaslov Bestiarum vocabulum.

»Bestiarij ali Bestiarum vocabulum je zbirka zhivali, ilustrirana knjiga, v kateri so v verzih ali prozi opisane zhivali, tudi ptichi, celo kamnine. Zraven je obichajno she moralni poduk,« mu je povedal pater Maksimus. »Ta bestiarij je nastal po predlogi aberdeenskega bestiarija.« Odprl je knjigo in na prvem foliju je bil narisan pelikan. »Svet je sam po sebi bozhja beseda, zato ima vsako zhivo bitje svoj lasten pomen. Na primer pelikan, ki razpre prsi in izlezhe iz njih mladiche. Zato predstavlja Jezusa Kristusa, ki so mu s sulico prebodli prsi na krizhu.«

Listala sta knjigo in si ogledovala slike posameznih zhivali, pod katerimi je bilo njihovo ime in kratek opis. Zajec je bil narisan poleg dveh machk, ki sta se razlikovali od njega le po barvi, medtem ko sta bili njuni telesi kopiji zajchjega.

Pater Maksimus je vstal in izvlekel she eno knjigo. Na njej je pisalo Das Drachen Bestiarum. Naslikani in opisani so bili zmaji. Eni so bili s krili, drugi brez, eni so imeli shtiri, drugi le dve nogi. Nekateri so imeli noge kot gosi, drugi kot levi, tretji kot orli. Prav pri vseh je pisalo, da so strupeni. Eni so pljuvali samo strup, drugi tudi bruhali ogenj in zhveplo. Imeli so vech glav ali tudi samo eno.

Pod vsako podobo je bila zgodba, kakrshne so vechinoma prinesli v Evropo krizharji, ki so se vrachali z daljnega Jutrovega. Tako je bil narisan zmaj brez kril, ki ga je ubil na Rodosu Deodatus de Gozon, mlad templar Ivanovec.

V zmajskem bestiariju je bil tudi zmaj, kakrshnega je ubil sveti Jurij. Spodaj je bilo zapisano, da so na Jutrovem v mestu Lydia v Sveti dezheli imeli edino zajetje vode, a v njem je prebival velik zmaj. Che so mu vrgli ovco, so lahko ta chas, ko jo je zhrl, zajemali vodo. Ovac je pogosto zmanjkalo, zato so mu vrgli otroka ali mladenko. Nekega dne je prishla na vrsto hcherka tamkajshnjega kralja. Ta je rotil vse, naj mu pustijo edino hcher. Tedaj je prijahal mimo rimski vojshchak Jurij. Ubil je v hudem boju zmaja, meshchani pa so se vsi iz hvalezhnosti spreobrnili v njegovo krshchansko vero. Zato zmaj predstavlja poganstvo.

»Tudi na Ptuju imamo cerkev svetega Jurija,« se je domislil Rafko. »In na oltarju je njegova podoba, kako s sulico prebada zmaja. Pa tudi gospod Bernard Ptujski ima zmaja v svojem grbu!«

Pater Maksimus se je smehljal. Odprl je naslednjo stran, rekoch:

»Tu sta dva morska zmaja, ki sta od upodobljena na tapiseriji o stvarjenju sveta v katedrali shpanskega mesta Garona.«

Rafko si je tezhko predstavljal, kaj je morje, saj ga ni videl she nikoli. Pater Maksimus mu je, ko sta gledala karte sveta, pojasnil, da so to velikanska slana jezera. Morajo biti zares velika, da so v njem zhiveli takshni orjashki morski zmaji, veliki za nekaj hish.

Pater je obrnil she zadnji folio v knjigi zmajev.

»Najbolj strupen zmaj na svetu pa je bazilisk,« je pokazal na podobo. Bazilisk je imel petelinjo glavo s kljunom in grebenom, dolg vrat, debel trebuh, orlovske kremplje na shirokih tacah in dolg debel rep. Spodaj je bila napisana zgodba, ki jo je pater Rafku prevajal: »Neki italijanski plemich je shel na lov s prijatelji. Njegov pes je vznemirjeno lajal, zato se je plemich oddaljil, sledil je psu, ki ga je pripeljal do debele velikanske kache. Tedaj je kacha razshirila krila, ker je bila v resnici bazilisk. Pljunila je vanj strupeno slino in odletela. Zhivel je ravno she tako dolgo, da je spremstvu povedal, kaj se mu je zgodilo.«

Pater je knjigo odprl na prvih straneh, kjer je bilo poglavje O izvoru zmajev. Tu je bilo pojasnjeno, zakaj so takshne razlike med zmaji, da imajo eni kozlovsko, drugi petelinjo, tretji krokodiljo glavo, eni levje shape, drugi gosje nozhice ali orlovske kremplje, kachast rep. Pisalo je, da zmaji niso nastali s krizhanjem zhivali, kot na primer, che se konj spari z oslico in nastane mula. Pach pa zmaji zhivijo v votlinah skupaj z orli, jastrebi, netopirji, kachami, zajci, krokodili itd. Ko se te zhivali parijo, njihovo seme pada tudi na tla, kjer se ga z leti veliko nabere. Premeshana sperma vseh teh zhivali pod vplivom toplote prevre, fermentira in iz tega semena nastane nova vrsta zmajev.

»Tu mora imeti hudich svoje kremplje vmes,« je zagodrnjal pater Maksimus.

Potem se je umaknil in prebiral neko knjigo, ki jo je imel zhe prej na mizi, Rafka pa je pustil, da je listal po bestiarijih in preucheval chudoviti svet zhivali, ki ga je neznansko privlachil.

 

 

***

 

 

Tistega leta 1411 se je zgodilo marsikaj. Cesar Svetega rimskega cesarstva je postal Sigismund Ogrski, sin Karla IV. Luksemburshkega. Po cerkvah vsega cesarstva so molili zanj, da bi mu uspelo dolgo in pravichno vladati tako velikemu in pomembnemu imperiju. V lavantinski shkofiji, ki je imela sedezh v Svetem Andrazhu v Labotski dolini, je knezoshkofa Ulrika II. zamenjal knezoshkof Wolfhard von Ehrenfels. Na Ptuju pa se to ni bogve kaj poznalo. Tu je zhivljenje teklo dalje po ustaljeni strugi.

Zhe lep chas je pater Benedikt pripravljal Rafka na birmo.

»Ime pride od firma, ta pa od confirmatio, kar pomeni potrditev,« mu je razlagal vechno lachni debelushni pater, ki je vmes grizljal suhe skorje kruha s tolikshno vnemo, kot da ima pred seboj najslajshi biskvit brata Cirila. »Potrditev v veri, ki she dopolni in utrdi milosti, ki si jih dobil pri krstu. Ko si bil delezhen bozhje milosti pri krstu, si bil she nezavedno bitje. Zdaj si zhe skoraj mozh. Koliko si star? Shtirinajst, kaj ne? No, zdaj zhe razumesh stvari in s tem, ko bosh shel k birmi, bosh znova potrdil, da si veren, bogabojech fant. To bosh storil javno pred cerkvenim obchestvom in pred shkofom na binkoshtno nedeljo. V zameno bosh od shkofa prejel bozhjo milost in darove Svetega Duha: dar modrosti, dar umnosti, dar svéta, dar mochi, dar pobozhnosti in dar strahu bozhjega.«

Tako se je tudi zgodilo. Na Binkoshtno nedeljo je bil ves Ptuj bogato okrashen z zelenjem in cvetjem. Ljudje so se zgrinjali k cerkvi svetega Jurija. Ljudje so prihajali od blizu in dalech, na konjih, vozovih in pesh, da bi videli birmo, predvsem pa njegovo vzvishenost, knezoshkofa Wolfharda, saj je bila to redka prilozhnost. Birma je bila na nekaj let, ko se je nabralo dovolj birmancev in je imel shkof mozhnost priti na birmo, saj v enem letu ni mogel obiskati vseh zhupnij svoje shkofije, tudi s pomochjo pomozhnih shkofov ne. Zato so bili birmanci stari nekje med sedmim in petnajstim letom, odvisno od tega, kako dolgo zhe ni bilo birme.

Obichajno je prishel birmat v knezoshkofovem imenu kateri od pomozhnih shkofov ali kak drug visok cerkveni dostojanstvenik knezoshkofije, a tokrat se je knezoshkof odlochil, da bo Ptuj obiskal osebno in mu prinesel darove svetega duha.

Knezoshkof je v mesto prijahal zhe dan poprej in prespal na gradu pri Bernardu gospodu Ptujskem, podlozhniku solnograshke knezoshkofije, kamor je Ptuj spadal she pred slabima dvema stoletjema, ko je bil ta del lochen od Solnograjchanov in povzdignjen v lavantinsko shkofijo. Knezoshkof Wolfhard se je na Ptuj pripeljal v razkoshno okrasheni kochiji, ki sta jo vlekla konja, chrna kot oglje, s chrnimi perjanicami za oglavnico. Spredaj sta v spremstvu jahala praporshchaka, ki sta nosila v opornico zasajen prapor z grbom lavantinskega knezoshkofa: na postrani razpolovljenem shchitu je bil v zgornji polovici vzpenjajoch se karantanski panter, v spodnji polovici so bile rdeche belo rdeche barve avstrijske dezhele. Enak grbovni shchit je bil naslikan na stranskih vratih shkofove kochije, za katero je jahalo she shtevilno spremstvo, kakshnih dvajset mozh: predvsem osebni strazharji in sluzhabniki njegove prevzvishenosti.

Tisti, ki so zvecher she postavali pod gradom, da bi morda ujeli she kaj zanimivega, so vedeli povedati, da je bila pri gospodih Ptujskih pozno v noch hrupna pojedina, ki jo je spremljala posvetna glasba za ples in veselje.

Rafko je shel k birmi, ki naj bi se zachela okoli enajste ure, zhe dobro uro prej v spremstvu svojega birmanskega botra, patra Benedikta, ki je bil zhe tako ali tako njegov duhovni vodnik. Rafko je nosil nedeljsko obleko iz belega hodnika. Drugi birmanci pa so imeli zelo razlichne obleke. Meshchanski otroci so bili nachichkani kot fazani. Njihovi starshi, vechinoma premozhni obrtniki in trgovci, kar niso vedeli, kaj vse bi navlekli na svoje otroke. Deklice so bile skromnejshe od fantov, vechinoma v belih svilenih oblekah. Vendar je vse imelo svoje meje. Meshchanski stan ni smel nositi obleke, ki bi bila drazhja od dolochene vsote in ne vechjih chevljev, kot se je spodobilo za njihov stan. O tem so veljali strogi predpisi.

A teh bogatunskih otrok je bilo le za peshchico. Vechina drugih je bila v boljshih vsakdanjih oblekah, se pravi v belih hodnichnih hlachah, beli srajci iz platna, s chrnim telovnikom in chrnim klobuchkom. Marsikdo pa she tega ni imel in je prishel oblechen tako, kot je delal na polju ali v hlevu. Vechinoma so bili ti revnejshi otroci bosi. Pri njih se ni bilo bati, da bi presegli vsoto, dolocheno za noshnjo tistih, ki delajo.

Svet je bil namrech v grobem razdeljen na tri stanove. Na tiste, ki molijo. To so bili predstavniki cerkve, duhovniki, menihi, nune. Drugi so bili tisti, ki se vojskujejo. To so bili plemichi. Tretji, ki so bili vechina prebivalstva, pa so bili tisti, ki delajo.

Pred birmo so vsi molili k Svetemu Duhu:

»Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vzhgi v njih ogenj svoje ljubezni. Poshlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil bosh oblichje zemlje.

Oremus! Molimo! Bog nash Oche, Sveti Duh nas razsvetljuje in uchi. Naj nam pomaga, da bomo v zhivljenju spoznali, kaj je prav in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu nashem Gospodu. Amen.«

Razlegla se je mogochna pesem s cerkvenega kora, ki je preplavila vso cerkev in napolnila srca verujochih:

»Sveti Duh je studenec vse resnice! Je bozhji dih, je darovalec zhivljenja! Naj te preseneti sredi dneva, naj te spremlja pri vsem, kar bosh nachrtoval, naj te napolni s svojimi darovi, naj te poishche, che se bosh oddaljil od zhivljenja, naj ti pomaga zbrati se, che ne bosh imel vech cilja, naj ti sledi, che te bodo vsi zapustili, naj ti da krila pri vsem, kar bosh delal, naj ti pride naproti, ko ga bosh iskal, naj ti stoji ob strani, ko ti bodo misli blodile dalech stran, naj ti pomaga razumeti, ko ne bosh vech razumel, naj te zlomi, ko bo otrdela tvoja volja, naj te razzhari, ko se bo ohladila tvoja ljubezen, naj te preplavi s svojo ljubeznijo, ko bosh prevech pogreznjen vase, naj te napolni s svojo mochjo, ko bosh chutil v sebi samo praznino, naj te razveseli, ko bosh zhalosten, naj te objame, ko bosh osamljen, in ko bosh ostal brez besed, takrat bo molil v tebi. Naj te vedno spremlja ljubezen Svetega Duha.«

Zhupnik cerkve svetega Jurija je dejal pred odprtim Misalom, mashno knjigo:

»Poslushajte Bozhjo besedo, Evangelij po Janezu, shtirinajst, petnajst, devetnajst: Che me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; prosil bom Ocheta in dal vam bo drugega Tolazhnika, da bo za vedno ostal pri vas: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker prebiva pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil, sirot, prishel bom k vam. She malo in svet me ne bo vech videl, vi pa me boste videli, ker jaz zhivim in zhiveli boste tudi vi. In petnajst : shestindvajset: A Tolazhnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oche v mojem imenu, vas bo uchil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Zdaj so bili tik pred birmo in s cerkvenega kora je zadonel gregorijanski napev, ki je bil povsem drugachen od ljudskega petja. Ustvarjal je mistichno vzdushje, ki je prezhelo dusho:

»Veni creator Spiritus

Mentes tuorum visita,

Imple superna gratia,

Que tu creati pectora..

Knezoshkof Wolfhard von Ehrenfels je bil v cerkvi v rdechem ornatu, bogato izvezenem z zlatom, na glavi je imel shkofovsko kapo, mitro, umetelno izdelano, z dragimi kamni posuto in pozlacheno palico mu je med obredom drzhal duhovnik. Shkof je vsakega birmanca mazilil po chelu z oljchno palichico, pomocheno v sveto olje, in ko mu je domachi zhupnik shepnil na uho birmanchevo ime, je rekel:

»Rafael, prejmi potrditev, dar Svetega Duha.«

»Amen,« je odvrnil Rafko.

Shkof ga je rahlo klofnil.

»Pax vobiscum,« je zagodrnjal.

»Et cum spiritu tuo,«mu je razlochno odvrnil Rafael, kakor ga je bil pouchil boter Benedikt, ki je stal ob njegovi strani.

Birmanec si je moral izbrati tudi svoje birmansko ime tistega svetnika, ki ga najbolj obchuduje. To je bil za Rafka sveti Franchishek, zato je bil poslej uradno Rafaelus Franciscus de Petovia.

Ko so se pred knezoshkofom zvrstili vsi birmanci, je spet cerkvene ladje napolnil gregorijanski napev:

»Veni, Sancte Spiritus,

Et emitte caelitus

Lucis tue radium...«

Po mashi in birmi so se Ptujchani in okolichani zgrnili pred cerkev in s pogledi pospremili njegovo prevzvishenost knezoshkofa Wolfharda, ki se je odpeljal proti Ormozhu. Nato so se odpravili za cerkev, kjer je bil binkoshtni semenj. Rafko ni imel ne chasa ne prilozhnosti, da bi se udelezhil pisanega zhivzhava, saj se je moral s patrom Benediktom vrniti v samostan. Za svojo debelost je pater hodil neverjetno hitro in vso pot mu je krulilo v zhelodcu.

K srechi je imel brat Ciril zhe pripravljeno kosilo. Ker je bil birmanec, je gvardijan tokrat odvezal Rafka strezhbe za mizo. Smel je celo sesti za mizo s patri in prvich v zhivljenju obedovati kot gospod. Pred jedjo je molil prefekt pater Konrad. Sklenil je roke k molitvi in s povesheno glavo molil naprej:

»Gospod mi je dal brate, ker je neizmerno dober, kajti on ve, da sam ne zmorem, ker hoche, da v njih in z njimi dozhivim Njega, vechno navzochega in resnichnega v njegovi obljubi: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Zahvaljen za brate, Gospod! Zahvaljen za te brate, ki so z menoj v samostanu in z menoj zhivijo in delajo. Hvaljen bodi, o Gospod! Gloria Tibi, Domine

Ko je prefekt dvignil glavo, je gvardijan pomignil in brat Lojze je s hlapchkom Mihom prinesel skledo disheche kopunove juhe, v katero so bili zakuhani jajchni rezanci, tenki kot las, ki so se topili v ustih kot maslo.

Pater Benedikt je po juhi, ko so chakali na potochne rake v koprchevi omaki s smetano in repinim pirejem, nalil Rafku za nekaj prstov vina v leseno kupico in se mu nasmejal:

»Le zvrni ga, danes ga lahko. Jutri bosh spet tekal okoli mize in cedil sline.«

Patri so se nasmihali. Zagotovo so vsi zhe dozhiveli kaj podobnega, ko so jih prvich pripustili za samostansko obedno mizo.

Rafko je okusil kiselkasto rdeche vino in zardel v obraz. Takshno je torej zhivljenje patrov. Sklenil je, da ga zagotovo ne bo zapravil in da bo storil vse, da bo nekoch dobil za vedno pravico sedeti za polno oblozheno mizo, obdan s Franchishkovimi brati.

»Pa juha? Juha je bila dobra?« se mu je smejal pater Benedikt. »Hvala Bogu, da smemo minoriti svobodno govoriti za mizo. Pri zhichkih patrih kartuzijanih je to povsem drugache, saj so zavezani k molchechnosti. Govorijo lahko samo, che je zares potrebno. Tako so sedeli za bozhich pri mizi, ko je eden od belih menihov zinil: Ta juha je prevrocha! Naslednje leto, ko je prishel bozhich spet naokrog, je drugi menih zagodrnjal: Ta juha je prehladna! Komaj so tretje leto za bozhich spet sedli h kosilu, je prior rekel, she preden so postregli juho: Nehajte se zhe prepirati zaradi juhe!«

Pater Benedikt se je shali krohotal sam. Rafko ni vedel, kaj naj bi bilo smeshnega v tej pripovedi, drugi sobratje pa so to shalo slishali zhe desetkrat in jim ni bilo vech do smeha.

 

 

Sonce, veliki brat

 

»Danes bova govorila o zhivljenju svetega Franchishka,« je zamomljal pater Benedikt s polnimi usti. Od zajtrka si je prinesel she nekaj kosov rzhenega kruha. Rafko ga je poslushal s ponizhno sklonjeno glavo. »Franchishek Asishki se je rodil leta 1181 v mestu Assis v Umbriji. To je pokrajina v srednji Italiji. Nekateri njegovi zhivljenjepisci sicer trdijo, da se je v resnici rodil leto dni pozneje,« je zagodrnjal pater Benedikt. »A pravzaprav je to vseeno. Rodil se je v bogato druzhino. Njegov oche je bil spreten trgovec Peter Bernardone. Trgoval je s suknom, z raznimi blagovi. Franchishkova mama je bila Pika Bourlement, doma iz Provanse v Franciji. V resnici so novorojenca krstili za Giovannija Bernandoneja, po nashe bi rekli za Janeza. Toda zhe od malega so ga vsi klicali Francesco, torej Franchishek.

Ko je odrashchal, je fant dobil svojo prvo znanje v zhupnijski sholi svetega Jurija. Od mame se je nauchil tudi nekaj malega francoshchine. Toliko, da ga v Franciji ne bi mogli goljufati v trgovini z blagovi. Saj sta bila oche in mati preprichana, da se bo posvetil druzhinski trgovini.

Toda Franchishek je bil razvajenec. Vse drugo mu je shlo po glavi prej kot druzhinsko podjetje. Oche je garal od zore do mraka, Franchishek pa je njegovo bogasto razmetaval med veseljachenji s prijatelji, ki so ga imeli radi v svoji druzhbi, saj je vsem placheval pijacho in jedacho.

Mladenich vseeno ni bil zadovoljen samo s praznim veseljachenjem. Zelo si je zhelel postati vitez. Takrat so se italijanska mesteca pogosto vojskovala med seboj, zato se ni bilo treba napotiti kam dalech na vojno, v kateri bi si lahko pridobil viteshko chast in slavo s svojimi junashtvi. Prav takrat se je Assisi zapletel v vojno z blizhnjim mestecem Perugio. Namesto da bi se Franchishek ovenchal s slavo, se je njegovo vojskovanje konchalo kaj klavrno: postal je ujetnik. Celo leto je s tovarishi prebil v ujetnishtvu, dokler jih Perugia ni pomilostila in poslala domov. Da bi bila mera polna, je doma she resno zbolel.

Ko je ozdravel, je hotel poskusiti znova. Ochitno mu vojskovanja she ni bilo dovolj. Napotil se je proti Apuliji, kjer je divjala vojna. Apulija je chisto na dnu italijanskega shkornja, pravzaprav njegova peta, in tedaj je bila del Siciljanskega kraljestva. Pot iz Assisija do tja je bila kar dolga. Med potjo pa je imel Franchishek skrivnostne sanje, v katerih je videl Boga, ki ga je odvrnil od vojskovanja. Njegovo mishljenje se je povsem spremenilo. Molil je in razmishljal. Bolj je molil, blizhjega se je chutil Bogu in to ga je osrechevalo. Razmishljal je o tem, kdaj je chlovek popolnoma svoboden. Slutil je, da je prostost mogocha samo z bozhjo pomochjo, zato je prosil nashega Gospoda, naj mu pomaga, da bo lahko dosegel to popolno osebno, duhovno svobodo. Spoznal je, da je mogocha pot do te svobode samo preko evangelija, zato je zachel dosledno zhiveti, kakor zahteva evangelij.

Ko se je vrnil v rodni Assisi, se je njegovo zhivljenje povsem spremenilo. Pomagal je ubogim in bolnim ne le z dobro besedo in tolazhbo, ampak tudi z denarjem. Oche Peter se je kmalu ustrashil za svoje bogastvo, saj je kazalo, da ga bo sin razdelil med revezhe. Ko je imel tega razsipanja denarja dovolj, je zahteval od sina, da se javno odreche dedishchini.

Spomladi leta Gospodovega tisoch dvesto shestega so se pred asishko stolnico zbrali mnogi meshchani tega mesta. Prishli so gledat, kako se bo sin bogatega trgovca pred shkofom in svojo druzhino javno odpovedal dedishchini. Ko je petindvajsetletni mozh to storil, je zbral ves denar, kar ga je she imel pri sebi. Vrnil ga je ochetu. Potem se je slekel do golega in vrnil Petru Bernandoneju tudi razkoshno obleko. Rekel je:

»Doslej sem Petra Bernandoneja klical za ocheta. Zdaj mu vracham vse, tudi obleko. Zato ne bom vech nikoli rekel oche Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oche nash, ki si v nebesih!«

Mnozhica je bila osupla. Med njo zagotovo ni bilo nikogar drugega, ki bi se bil pripravljen odrechi tolikshnemu bogastvu in prezhiveti preostanek zhivljenja v siromashtvu.

Franchishek pa je storil prav to. Zhivel je v siromashtvu in molil. Nekega dne je bil zatopljen v molitev sredi napol podrte, razpadajoche cerkvice Svetega Damijana v Asisisju. Nenadoma je zaslishal razlochen, malce zhalosten glas:

»Franchishek! Kaj ne vidish, da se moja hisha podira? Pojdi in jo popravi!«

Franchishek se je zdrznil in zdramil iz zamaknjenja. Ozrl se je po cerkvi. Nikogar ni bilo v njej, le sonce je prodiralo skozi poshkodovane zidove. Pred njim je na steni bilo obesheno razpelo s Krizhanim, ki je imel zhalosten obraz in je nepremichno zrl naravnost v Franchishka. Tedaj je vedel, da je z njim govoril Gospod.

Najprej je sam zachel popravljati cerkvico svetega Damijana. Ko pa je videl, da ne bo zmogel brez pomochi, jo je shel iskat med zhupljane. Mnogi so mu rade volje priskochili na pomoch, saj jih je znal preprichati z zharom svojih besed in s svojim pogledom jim je segel naravnost v srce. Kmalu se je na gradbishchu trlo ljudi, ki so mu pomagali obnoviti cerkvico, da je bila spet sijajna kot pred propadom.

Ko je bilo to delo konchano, se je ozrl po mestu in okolici in videl, da je klavrna tudi cerkev svete Marije Angelske, ki so jo imenovali Porcijunkula po kraju Porziuncola poleg Assisija, kjer je stala. Zbral je denar med meshchani in nekaj marljivih rok ter popravil tudi to cerkev. Ker je bila cerkev v lasti benediktinskega samostana na Monte Subasio, se je odpravil k predstojnikom in jih prosil, da bi mu jo prepustili v rabo in oskrbo. Ustregli so mu. Naselil se je ob cerkvi, stregel pri mashi, medtem ko je v prostem chasu molil in razmishljal. Iskal je v svojem srcu, kakshna je bozhja volja, da bi jo lahko izpolnjeval z vso ljubeznijo do Gospoda. Vedno bolj se mu je dozdevalo, da je bozhje besede prevzel prevech dobesedno. Lepo, da je popravil obe cerkvici, a kamen in vse materialno je minljivo. Morda pa je Gospod hotel, da bi mu popravil zhivo Bozhjo hisho.

Konec februarja, na god svetega Matija leta Gospodovega tisoch dvesto osmega je kot obichajno stregel pri mashi v porcijunkulski cerkvici. Med masho je duhovnik bral odlomek iz Matejevega evangelija, kako je Jezus poslal apostole oznanjat evagelij:

»Pojdite rajshi k izgubljenim ovcam Izraelove hishe. Spotoma pa oznanjajte in govorite: Nebeshko kraljestvo se je priblizhalo. Bolnike zdravite, mrtve obujajte, gobave ochishchujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane.«

Tedaj je Franchishek razumel, kaj terja Gospod od njega. Uboshtvo je pomembno v zhivljenju vsakega kristjana, kot tudi Cerkve: Kristusov apostol mora biti ubog, da ga lahko Bog napolni s svojo ljubeznijo. Biti mora apostol uboshtva, zavrechi mora vse gmotno in zhiveti v uboshtvu, kakor je nekoch zhivel Kristus s svojimi apostoli.

Takoj po mashi je odshel iz cerkve in svojo pushchavnishko obleko zamenjal z oblachili najbolj ubozhnih ljudi v teh krajih. Oblekel si je sivo rjavo haljo s kapuco iz neobdelane volne in se opasal z vrvjo. Vrnil se je v Assisi in shel naravnost v cerkev svetega Jurija, kjer je pridigal ljudem s preprostimi in iskrenimi besedami o pokori in potrebi po medsebojni ljubezni. Njegove pridige so v srca ljudi prinashale spokoj, tolazhbo, veselje in pogum za novo zhivljenje.

Ker je tudi sicer zhivel zgledno zhivljenje, je sejal med vernike evangelijski duh s preprichevalnimi besedami, ki so mnoge prevzele. Mozhje so se chudili njegovi preprosti modrosti, ki jim je bila blizu. Zhenske so vzdihovale ob gorechnosti njegovega glasu. Zhe po nekaj dneh so se nekateri odlochili, da se mu bodo pridruzhili in sprejeli njegov nachin zhivljenja. Bogat in ugleden asishki trgovec Bernard de Quintavalle je razdal svoje premozhenje med revezhe in shel za Franchishkom. Zvijachni pravnik Peter Cattani se je zagledal ob Franchishkovih besedah v svojo dusho in postalo ga je sram. Prav tako je razdal premozhenje in sledil Franchishku.

Zdaj so bili trije, ki so nesebichno skrbeli za uboge. Franchishek ju je imenoval moja brata. Vendar je videl, da nista povsem preprichana, ali sta ravnala prav. Zatorej ju je peljal v cerkev svetega Nikolaja. Prosil je duhovnika, naj jim trikrat odpre evangelijsko knjigo. Duhovnik jim je ustregel. Trikrat jo je odprl in vsakich se je razprla na mestu, kjer evangelij govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboshtvu. Ves vesel se je Franchishek zahvalil Bogu, ker jim je potrdil evagelijsko pot. Obrnil se je k Bernardu in Petru in jima rekel:

»Brata, to je nashe zhivljenje in nashe vodilo, kakor tudi vseh tistih, ki zhelijo stopiti v nasho druzhbo. Pojdita torej in izpolnita, kar sta slishala.««

Pater Bernard je rekel Rafku:

»Zapomni si ta dan. To jima je rekel shestnajstega aprila leta Gospodovega tisoch dvesto devetega. Tega dne je s temi besedami ustanovil red manjshih bratov. Od tega dne dalje so bratje zhiveli v duhu evangelija, kakor jim ga je pokazal Gospod. Pridruzhevali so se jim she novi mozhje in kmalu jih je bilo dvanajst, kakor dvanajst apostolov. Vendar so se v duhu ponizhnosti imenovali manjshi bratje, Fratres minores. Zhiveli so v celici poleg porcijunkulske cerkvice, kjer so se povsem posvetili molitvi, razmishljanju in pridiganju. Vendar niso pozabili na delo. Stregli so okolishkim gobavcem, pomagali so ljudem na poljih in ob drugem delu. Za svoje delo niso jemali denarja, le hrano, kolikor so je potrebovali za prezhivetje. Ljudje so se jih kmalu navadili, sposhtovali so jih in obchudovali njihovo predanost Bogu, plemenitost, preprostost in dobrodushnost.

Leto pozneje je Franchishek napisal Vodilo, pravila svojega bratstva, ki mu ga je potrdil papezh Inocencij tretji. Ta je Franchishka imenoval za vrhovnega predstojnika novega reda. Bil je posvechen v diakona, duhovnik pa ni zhelel postati, ker se je imel za nevrednega te sluzhbe. Prihajali so mladi mozhje, ki so se mu zheleli pridruzhiti in red je rasel. Okoli porcijunkulske cerkvice so si postavili koche iz protja, pokrite s slamo. Franchishek jih je vodil in vzgajal z veliko ljubeznijo. Nichesar jim ni ukazoval, pach pa jim je bil sam za zgled, kako morajo zhiveti. Svoje brate je po dva in dva poshiljal v blizhnje in daljne kraje oznanjat Kristusov evangelij spreobrnjenja.

Sam je ostal v Asisiju. Tamkajshnji shkof ga je prosil, da je redno pridigal v stolnici. Med njegovimi pridigami se je v cerkvi vedno trlo ljudi. Med njimi je bila vsako nedeljo pri mashi tudi prikupna mladenka Klara. Njen oche je bil Favorino Scifi, grof Sasso-Rosso, njena mama Ortolana Fiumi. Mladenka je bila krshchena za Chiaro in je bila zhe od mladih nog Franchishkova prijateljica, vendar sta se pozneje bolj malo videvala, ko je Franchishek zapustil druzhino in se posvetil veri v uboshtvu.

Nekoch ga je vsa zhalostna vprashala:

»Kdaj se bova spet videla?«

»Kmalu zatem, ko bodo rozhe cvetele,« ji je smehljaje odvrnil in odshel.

Bila je zhalostna, kajti zima je bila in vse naokrog je lezhal sneg. Tedaj je nenadoma opazila, da povsod okoli nje iz snega silijo rozhe in se razcvetajo.

Ponovno srechanje s Franchishkom med pridigo v stolnici jo je presunilo. She bolj je podprlo njeno vero. Sklenila je, da bo sledila evangelijski poti v uboshtvu, kakor jo je pridigal njen prijatelj Franchishek. Nobene njegove pridige ni zamudila in pogosto je she dolgo potem ostala v cerkvi, zatopljena v molitve. Vedno bolj je bila preprichana, da se mora odpovedati svetu in mu slediti v evangelijskem uboshtvu.

Oche in mama sta sklenila, da jo bosta bogato porochila s postavnim mladenichem, toda Klara je zavrachala poroko, ker je zhelela postati bozhja nevesta. Na cvetno nedeljo, dvajsetega marca leta Gospodovega tisoch dvesto dvanajstega se je oblekla v najbolj razkoshno obleko in si nadela najdragocenejshi nakit. Takshna je odshla k mashi in poslushala Franchishkovo priliko. Potem je bila tako zatopljena v molitev, da ni shla kot vsi ljudje k shkofu po palmovo vejico. Ko je shkof to opazil, je stopil iz sanktuarija in prishel k deklici. Potisnil ji je v dlan oljchno vejico. Ljudje so strmeli, saj se kaj takega she ni zgodilo. Klari pa se je zdelo, da je to potrditev njenih namenov, znamenje iz nebes.

Ves dan je molila in premishljevala. Sredi nochi, she preden se je naredilo jutro, je odshla s svojo teto Bianco k porcijunkulski cerkvici. Franchishek je z brati zhe odpel jutranjice in jo je prichakoval. Prishel ji je naproti z brati, ki so nosili v rokah plamenice. Odpeljal jo je v cerkev pred oltar. Tam je odlozhila razkoshne obleke in drag nakit. Franchishek ji je odstrigel dolge zlate lase in ji izrochil grobo stkano redovnishko oblachilo in gost pajcholan za chez obraz. Zjutraj jo je odpeljal k sestram benediktinkam.

Oche Favorino je pobesnel, ko je slishal, kaj mu je storila najstarejsha hchi. Hotel jo je preprichati zlepa ali zgrda, da bi se vrnila domov in se porochila z izbranim mladenichem, toda moral je odnehati, ker je bila stara osemnajst let.

Kmalu se ji je v novem drugem redu Franchishka, ki so mu rekli she red ubogih gospa ali ubogih klaris, pridruzhila tudi sestra Nezha. Pozneje she mlajsha sestra Beatrika, teta Bianca in po ochetovi smrti celo mama Ortolana. Zhivele so poleg cerkvice svetega Damijana pred Assisijem in se posvechale svojemu poslanstvu. Sledile so jim mnoge deklice iz mesta in okolice. Kmalu so zachele graditi pri cerkvi svetega Damijana samostan za klarise.

Medtem so manjshi Franchishkovi bratje shirili vero tudi med pogani. Predvsem v Sveti dezheli, v Siriji, Egiptu in Maroku. Tudi Franchishek je potoval. V Egiptu je pogumno stopil pred sultana Maleka-al-Kamila in mu govoril o Kristusu. Vendar se je kmalu vrnil v Assisi. Vodstvo reda je prepustil vikarjema Petru in Eliji, z Elijem sta napisala tudi novo Vodilo, ki ga je potrdil papezh Honorij III.

Franchishek je ustanovil she tretji red manjshih bratov, katerega chlani zhivijo doma v svojih druzhinah ob vsakdanjih dolzhnostih, a se trudijo, da bi zhiveli v evangelijskem duhu.

Pridruzhil se mu je tudi Anton Padovanski. Ta je bil najprej avgushtinec in se je z ladjo odpeljal pokristjanjevat v Maroko. Komaj je prispel v to dezhelo, zhe je hudo zbolel, da se je moral vrniti s prvo ladjo. Na poti domov pa je vihar raztreshchil ladjo na chereh pri Siciliji. Sveti Anton se je nekako reshil in odshel v Assisi, kjer je spoznal Franchishka. Prestopil je k manjshim bratom in postal slovit popotni pridigar, dokler se ni ustalil v Padovi. V Franchishkovem duhu je oznanjal Alteri vivas oportet, si vis tibi vivere; za drugega morash zhiveti, che hochesh zhiveti zase.

Poleti, leta Gospodovega tisoch dvesto shtiriindvajsetega se je Franchishek umaknil na goro La Verno, kjer je imel v skalo izsekano kapelico. V samoti je molil in razmishljal, pripravljal se je na praznik svetega Mihaela. Sredi septembra, na praznik Povishanja svetega krizha, je molil in razmishljal o trpljenju Krizhanega. Ker ga je ljubil, je sochutno podozhivljal krizhanje. V tem zanosu se mu je prikazhal Jezus na krizhu. Ko je podoba zbledela pred njim, je bila Franchishkova dusha napolnjena z ljubeznijo do Jezusa. Tedaj je opazil, da ima na rokah, nogah in na desni strani prsi Kristusove rane, iz katerih je mezela kri.

She vechkrat je krvavel iz teh ran in konec meseca se je vrnil v Assisi, kjer je oblezhal in trpel do svoje smrti. Z bozhjo pomochjo je prenashal hudo trpljenje. Vid mu je peshal in ko je zaslutil, da se mu blizha konec, je napol slep rekel sobratom:

»Zapel vam bom Sonchno pesem, hvalnico stvarstva.« Napol se je dvignil na lezhishchu, da je lazhe zadihal, nato jim je pel:

»Najvishji, vsemogochni, dobri Gospod,

tebi hvala, slava in chast in ves blagoslov.

Tebi, najvishjemu, edinemu pristoji

in nihche ni vreden tebe imenovati.

Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi,

posebno s soncem, velikim bratom,

ki razsvetljuje dneve in nas.

Lepo je in v velikem sijaju zhari.

Tebe, Najvishji, odseva

Nekaj chasa je molchal, potem je shepnil sobratom:

»Prosim, odnesite me v Pocijunkulo, da bom svojo pot sklenil tam, kjer sem jo zachel. Kajti svojo pot sem v resnici zachel shele, ko sem se ves posvetil nashemu Gospodu.«

Bil je vecher, tretjega oktobra leta Gospodovega tisoch dvesto shestindvajsetega, ko so ga sobratje v procesiji odnesli k Porcijunkuli. Sredi cerkvene ladje so ga polozhili na gola tla, ker je tako zahteval. Z roko jim je pomignil, naj se zberejo okoli njega. S komaj slishnim glasom jim je govoril:

»Ljubeche vas prosim, ljubite nashega Gospoda. Bodite zvesti veri. In natanchno se drzhite uboshtva. Zbogom, bratje, ostanite v Bozhjem strahu, medtem ko grem jaz k Ochetu, chigar milosti vas priporocham.«

Nato je utihnil in izdihnil. Star je bil komaj shtiriinshtirideset let.«

Rafko je strme poslushal o zhivljenju svetega Franchishka. Pater Benedikt je she dodal:

»Samo dve leti po njegovi smrti je papezh Gregor deveti razglasil Franchishka za svetnika in odlochil, da se bo njegov god obhajal chetrtega oktobra. Bratu Eliji pa je ukazal, naj v Assisiju zgradi velichastno katedralo, posvecheno novemu svetniku. Bila je hitro zgrajena in maja leta Gospodovega tisoch dvesto tridesetega so svetnikovo truplo prenesli iz cerkve svetega Jurija v novo cerkev svetega Franchishka.«

Pater Benedikt je zgrabil she zadnji kos kruha in si ga zbasal v usta. S polnimi usti je zamomljal:

»Prihodnjich pa bova govorila o pomenu svetega Franchishka za minoritski red.«

 

 

Dajte mi obleko preizkushnje

 

Pri kosilu je pater Urban povedal, da je slishal med meshchani govoriti, da se Turki znova pripravljajo za vpade v krshchanske dezhele.

»Treba bi bilo znova zbrati viteze za krizharsko vojsko proti turshkim pesjanom,« je pomodroval pater Maksimus. »Tako kot sredi preteklega stoletja, ko so jih templjarji poshteno naklestili pri Smirni.«

»Potem bomo morali pripraviti spet kakshen mrtvashki prt,« se je zahahljal pater Bernard. »Gospod gvardijan, povejte nam, kako so dominikanci opetnajstili tistega francoskega viteza!«

Gvardijan Filomen se ni dal dvakrat prositi. Nasmehnil se je in zachel pripovedovati:

»Leta Gospodovega tisoch dvesto shestdesetega so pod gospodom Hartnidom prvim, prednikom nashega gospoda Bernarda, prijeli beracha Janeza Suhodolskega. Obtozhili so ga hudih rechi, chesh da je shkodoval ljudem s hudichevimi uroki. Nashli so kar nekaj prich, ki so potrdile, da jih je med prosjachenjem grdo pogledal in so she istega dne utrpeli shkodo: enemu je poginila krava, drugi si je zlomil nogo, tretji je dobil po vsem telesu garje in podobno.

Gospod Hartnid ga je velel privesti na grad, kjer so ga na dvorishchu prebichali z machkom, v katerega so bili vpleteni koshchki nasekanega svinca, tako da je imel kozho vso razmesarjeno. Pod bichem je priznal svojo zvezo s hudichem, zato so ga razpeli na krizh, na katerem je v hudih mukah preminil. Tudi s trnovo krono mu niso prizanesli in na koncu so mu prebodli desno stran prsi, da so se preprichali, ali je zares mrtev. Grajski zhupnik Mohant je sicer nekaj godrnjal, da je to norchevanje iz trpljenja Jezusa, Gospoda nashega, a trdosrchni Hartnid ni jemal za mar njegovih besed.

Ko so se preprichali, da je cumprnik izdihnil, so ga sneli s krizha in po tedanjem obichaju so ga zavili v lanen prt, namochen v meshanico vode in soka iz albe in mirte. V tem neprepustnem lanenem prtu so ga polozhili na odzadno grajsko dvorishche, kjer se je prt na soncu posushil.

Naslednji dan so truplo odvili iz prta in ga pokopali zunaj pokopalishkega obzidja, kakor je navada za razbojnike in druge zlochince, sploh pa za krivoverce. Krvnik, ki je skrbel za truplo in pogreb, je opazil, da je na prtu popoln odtis Janezovega telesa. Izrochil je prt svoji zheni, naj ga dobro opere v lugu, da bo she kdaj uporaben, vendar se je zhena zaman trudila. Podoba na platnu je ostala vechna in je ni bilo mogoche izprati.

Krvnik se je zelo prestrashil, ker je mislil, da je bila to she zadnja coprnija starega coprnika. Odnesel je prt do grajskega zhupnika Mohanta in mu ga pokazal. Ta se je v grozi prekrizhal in dejal, da se je na prtu pokazala Kristusova podoba, ker je bil Jezus razzhaljen zaradi krizhanja podezhelskega potepuha in krivoverca. Za srebrno desetico je odkupil prt od krvnika, potem ga je nesel pokazat priorju dominikanskega samostana, patru Deodatu.

Pater Deodat je dal zhupniku za prt srebrn tolar, chesh da bodo prt hranili v samostanu, saj bi z njim le po nepotrebnem vznemirjali ljudi. Zhupniku je zabichal, naj o tem molchi.

Skoraj stoletje pozneje, leta Gospodovega tisoch tristo shestinshtiridesetega, se je chez Ptuj vrachal francoski templarski vitez Geoffroy de Charny. Spremljal ga je cvet krshchanskih vitezov. Vrachali so se iz dolgotrajne krizharske bitke s Turki pri Smirni, kjer so se borili pod poveljstvom Humberta drugega Dunajskega. Vitezi so prenochili v dominikanskem samostanu, kjer je Geoffroy po nakljuchju videl mrtvashki prt. Po vsej sili ga je hotel imeti in tedanji prior Urban je konchno popustil za sto zlatnikov.

Francoski plemich je povedal, da bo v svojem rodnem kraju postavil cerkvico, posvecheno Devici Mariji in v tej cerkvici, kjer zheli biti nekoch pokopan, bo razstavil tudi prt, za katerega je preprichan, da je na njem odtisnjena Jezusova podoba.«

Gvardijan Filomen je videl, kako ga Rafko poslusha z odprtimi usti, pa mu je rekel:

»Vidish, Rafko, stvari niso nikoli takshne, kakrshne so v resnici, ampak, kakrshne so videti. Videti so pa takshne, kakrshne zhelimo videti. Vem, ker sem videl francoskega plemicha, kako so se mu svetile ochi ob razgrnjenem prtu in zaman bi ga preprichevali, da na njem ni Jezusova podoba. Illud equidem palam omnes vidimus, kar smo vsi razlochno videli, kajti bil sem namrech zraven kot mlad redovnik.Tunc enim aderam, ker sem bil tedaj tam, kakor pravim.«

»Bogve koliko takshnih relikvij je po vsej Evropi,« je zagodrnjal pater Bernard med dvema grizhljajema. »Kakih stotnija cerkva se hvali z zheblji s krizha, da ne govorimo, koliko ladijskih tovorov lesa svetega krizha so pritovorili krizharji iz svete dezhele.«

»Nekoch sem romal z nashimi verniki v nemshki Cahen,« je povzel pater Dominik. »Tam hranijo v stolnishki zakladnici skrinjo zaveze, plashch Device Marije, obleko Deteta Jezusa, laneno oblachilo Zvelicharja, v katerem je bil krizhan in prt, v katerega je bila po obglavljenju zavita glava Janeza Krstnika.«

»Nich hudega,« je sklenil pogovor gvardijan Filomen. »Vse, kar med ljudmi utrjuje vero, je koristno.«

 

***

 

Rafko je bil zhe leto dni v minoritskem samostanu. Postulat mu je mineval in gvardijan Filomen mu je dovolil, da je napisal proshnjo za sprejem v noviciat. Njegov vzgojitelj pater Benedikt ga je toplo priporochil.

Tega leta 1411 je Cerkev imela kar tri papezhe. Dve leti prej so kardinali odstavili rimskega papezha Gregorja XII., vendar ta ni priznal njihove odlochitve, da bo poslej papeshko tiaro nosil Janez XXIII., ki je prestoloval v Pisi. Papezha Janeza je razglasil za protipapezha. Janez je imel pravo ime Baldasarre Cassa, doma je bil v Neaplju in imeli so ga za brezvestnega pustolovca, ki je bil najprej vojak in pozneje postal kardinal. Del kardinalov, ki so bili iz Francije, Shkotske, Sicilije, Kastilije, Aragonije, Navarre in Portugalske, pa je izvolil za novega papezha Pedra Martineza da Luno, ki je bil iz aragonskega kraljestva, zhivel pa je v Perpignanu. Da Luna si je nadel ime Benedikt XIII. In je prestoloval v Avignonu. Tudi tega je Gregor XII. preklel in razglasil za protipapezha.

Za minorite to sploh ni bilo pomembno. Ukaze so sprejemali samo od svojega generalnega ministra reda Giovannija da Stronconeja in od provincionalnega ministra shtajerske province, patra Wolfganga Stockla. Kar je bilo oddaljenih novic o vojnah, ki so divjale na Zahodu Evrope, o papezhih, o cenah zlata v Shpaniji in podobnem, so prihajale na Ptuj z daljsho zamudo, vchasih celo nekajletno. Novice so prishle s popotniki, ki so shli skozi mesto in bile so odvisne od stanu prinashalca novic. Trgovce so zanimale druge novice kot viteze, te spet druge kot potujoche duhovnike ali morda trubadurje, ki so hodili od gradu do gradu in prepevali ob spremljavi lutnje pesmi grajskim gospem in gospodichnam.

Pach pa so v blizhino mesta Ptuja, na Goro zacheli z vseh vetrov sveta prihajati mnogi obrtniki stavbarske stroke: zidarji, kamnoseki, kiparji, slikarji, kovachi, mizarji, tesarji, tezhaki, stavbarji, z njimi druzhine, tudi zhenske sumljivega slovesa, trgovci in gostilnicharji. Furmani so na tezhkih vozovih zacheli dovazhati na goro kamnite bloke haloshkega peshchenjaka, mentrge peska in kamenja, apna, drobne mivke. Po Dravi in nato na vozovih na Goro je prihajal stavbni les.

Gospod Bernard Ptujski je zachel izpolnjevati svojo zaobljubo, da bo na Gori postavil cerkev Mariji na chast, ker je po milosti Bozhji spregledala njegova sestra Bernardka. Cheprav je bil bogat in je imel zhe kar 69 posesti z lepimi dohodki, je skushal zmanjshati stroshke pri zidavi cerkve tako, da je pregovoril tudi celjskega grofa Hermana II. v sodelovanje pri zidavi cerkve na Gori, ki so jo zacheli imenovati kar Marijina Nova Shtifta. Tudi Bernardov bratranec Ulrik IV. Walseejski je primaknil za zidavo lepo vsoto.

Lepega julijskega dne je pater Benedikt smehljaje se rekel Rafku:

»Rafael, gvardijan je uslishal tvojo proshnjo za sprejem v noviciat. Danes zvecher se bomo zato zbrali pol ure prej k molitvi.«

In res je zvecher brat Peter, ki je skrbel za zvonove in za peshchene in vodne ure v samostanu, pa tudi za sonchno uro na vrtu, ki je bila uporabna samo ob sonchnih dneh, pozvonil z malim zvonom pol ure prej. Menihi so se zgrnili v cerkev.

Rafko je bil pripravljen, saj ga je njegov magister postulata pater Benjamin o vsem zhe pouchil. Patri so najprej zapeli psalm:

»Dominus pascit me nihil mihi deerit...«

Blagoglasna pesem ubranih moshkih glasov se je vzdigovala pod gotske oboke minoritske cerkve in blazhila njihovo ostrino. Glasba se je stapljala z zadnjo svetlobo, ki je padala skozi visoka okna in se pochasi spreminjala v mrak:

»Gospod je moj pastir in nich mi ne manjka,

na zelenih pashnikih mi daje lezhishcha.

K vodam pochitka me vodi.

Mojo dusho pozhivlja.

Vodi me po pravih potih

zaradi svojega imena.

Tudi che bi hodil v temni dolini,

ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj...«

 

Gvardijan Filomen je stopil korak naprej, pokleknil pred oltarjem, se pokrizhal, nato se je obrnil k zbranim batom. Z jasnim glasom je rekel:

»Gospod je poklical Samuela in on mu je odgovoril: Tukaj sem!«

Pomolchal je za hip, nato je nadaljeval:

»Tedaj je prishel Gospod, se ustavil in zaklical; kakor poprej: Samuel! Samuel! Samuel mu je odgovoril: Govori, tvoj hlapec poslusha!«

Pater Benjamin je dregnil svojega varovanca pod rebra. Rafko se je zdrznil in stopil naprej. Glasno je rekel gvardijanu:

»Po bozhjem usmiljenju sem prishel sem in zhelim zhiveti z vami. Dajte mi obleko preizkushnje in me nauchite hoditi za Kristusom po zgledu svetega Franchishka.«

Gvardijan Filomen je pristopil k Rafaelu in vzel njegove dlani v svoje. Pristopil je tudi pater Deodat, magister novincev, ki je drzhal v roku razprto knjigo na strani, kjer je bila zaobljuba njihovega reda.

Rafko je bral:

»V chast in slavo najsvetejshe Trojice! Jaz, Rafael Franchishek iz Ptuja, navdihnjen z bozhjo milostjo, bi rad sledil bozhjemu Evangeliju po stopinjah nashega Gospoda Jezusa Kristusa s chvrsto zvestobo in trdno voljo, v navzochnosti mojih bratov v tvojih rokah, gvardijan Filomen, obljubljam pri Bogu, nashem vsemogochnem svetem Ochetu, da bom leto dni mojega zhivljenja prezhivel v poslushnosti, brez lastnine in v chistosti, prav tako bom pokoren Vodilu bratov minoritov, ki ga je potrdil papezh Honorij in bom zhivel skladno s Konstitucijo reda bratov minoritov konventualistov. Zato se z vsem srcem priporocham tej bratovshchini ob pomochi svetega Duha, zgledu Device Marije, pomochi nashega ocheta Franchishka in vseh svetnikov, s pomochjo bratov, ki sluzhijo Bogu, Cerkvi in chloveshtvu, da bi si zasluzhil popolno usmiljenje.«

»Amen!« so rekli bratje.

»Tu je tvoja obleka, tvoj habit,« je rekel magister Deodat in mu pokazal na blizhnjo klop.

Rafko je ves srechen pristopil k habitu, ki je bil zlozhen na klopi. Oblekel si je sivo redovno oblachilo prek posvetne obleke, nato si je opasal she cingulum, vrv s tremi vozli, ki so predstavljali njegovo zaobljubo uboshtvu, pokorshchini in chistosti. Obul si je sandale.

Nato je pokleknil s sobrati in opravili so obichajne vecherne molitve.

Po molitvah je magister Deodat povedal Rafku, kaj je sklenil gvardijan Filomen. Chez tri dni se bo Rafko s patrom Benediktom podal na popotovanje v Assisi, kjer bo bolje obchutil blizhino svetega Franchishka.

 

***

 

Na ponedeljkovo jutro sta se pater Benedikt in novic Rafko po jutranji molitvi in zajtrku odpravila na bozhjo pot k svetemu Franchishku v Assisi. Jutranje meglice so v hladnem jutru she lebdele nad njivami, travniki in sadovnjaki. S popotno palico v roki, v menishki opravi in v sandalih sta korakala po cesti, ki je iz Ptuja vodila proti Celju. Chez ramo sta imela obesheno vsak svojo bisago, v kateri sta imela po hlebec chrnega kruha in zajeten kos sira; popotnico za prvo silo.

Prvi dan sta hodila deset ur in sta prepeshachila okoli trideset kilometrov, vse do Shtatenberga, kjer je stal skromen grad v haloshkem hribovju pod Pleshivcem. Tam sta si pri upravitelju zemljishkega gospoda izprosila skromno vecherjo med hlapci in prostor za pochitek na svislih nad konjskim hlevom.

Naslednji dan sta vstala zgodaj, vendar pozno za domache hlapce, ki so bili zhe na gospodarjevih poljih. V grajski kuhinji sta dobila vsak skodelico toplega mleka in kos kruha, namazanega z zabelo. Po zajtrku sta se zahvalila za hrano in prenochishche in se odpravila naprej.

Sprva so ju noge, nevajene tolikshne hoje, kar poshteno bolele, schasoma pa so se uhodile in bolechina je izginila. Enakomerno sta korakala po prashni poti.

»Vso pot mi bo krulilo po zhelodcu,« je tarnal pater Bernard. »Deset takih kosov kruha z zabelo bi lahko pojedel, pa bi bil she vedno skoraj teshch, cheprav bi zraven zvrnil golido mleka.«

Na svoji poti sta srechala le malo popotnikov. Le redko kdo je potoval iz kraja v kraj, che ni bilo nujno. Tudi ni bil chas za bozhjepotnishtvo sredi poletja. Tlachani so morali izprositi dovoljenje od zemljishkega gospoda, che so hoteli na romanje, da bi se zaobljubili ali pokesali za svoje grehe. Najraje je bilo to zgodaj spomladi, ko she ni bilo toliko dela na polju.

Tu in tam ju je pot vodila skozi katero od vasi, kjer so ju zhenske iz ograjenih zelenjavnih vrtov in cvetnih gredic pobozhno pozdravljale s Hvaljen Jezus. Obichajno sta zagodrnjala Na veke amen in nadaljevala pot, le vchasih sta se ustavila in zaprosila za pozhirek hladne studenchnice.

Moshke sta videvala na poljih in travnikih. Zhita so zorela in vsak chas se bo zachela koshnja.

Da bi jima pot hitreje minila, je pater Benedikt spotoma poucheval Rafaela o pomen u svetega Franchishka za minoritski red:

»Franchishek je bil poln veselja do zhivljenja. Lahko bi mu rekli, da je bil zelo vesel svetnik, ki je ljubil naravo. Toda v njegovi duhovni poti lahko najdemo precej vech. Cheprav je bil veseljak, je duhovno zhivljenje jemal zelo resno, zato je dosegel visoko stopnjo svetosti, dasiravno je menil, da je v resnici majhen in greshen chlovek. Zelo je poudarjal ljubezen do Boga, ki mu je bil globoko hvalezhen za vse, kar je dal svetu in chloveku. Vse, kar je nasprotovalo bozhji ljubezni, je imel za osebno bolechino. Srchno si je zhelel, da bi zhivel tako, da bi bilo njegovo zhivljenje odgovor na neskonchno bozhjo ljubezen. Nenehno se je poglabljal vase in razmishljal o Stvarniku. To je shlo tako dalech, da se je duhovno poistovetil s Kristusom in njegovim trpljenjem. Tako globoko, da je na gori La Verni v zamaknjenosti dobil stigme – znamenja Kristusovih ran.«

Pater Benedikt je obmolknil, ker je zaslishal za hrbtom tleskanje bicha in ropotanje voza. Obrnil se je. Zagledal je kmeticha, ki je v manjshem vozu, spletenem iz vrbja kot velikanska koshara na kolesih, peljal svezhe nakosheno travo proti blizhnji vasi, do katere pa je bilo she nekaj kilometrov.

»Dobri mozh!« mu je zaklical pater. »Che naju vzamesh na voz za del poti, te bo Gospod blagoslovil, jaz pa ti bom izmolil odpustek za najmanj leto dni manj trpljenja v vicah!«

Kmetich, ki se je zhe na dalech odkril in pozdravil, jima je pomignil k sebi na desko. A tam je bilo prostora le she za obilnega patra, zato je Rafko splezal v kosh in sedel na travo.

»Kam vaju nosijo noge?« je zanimalo kmeticha. »Nista iz nashih krajev, tod so beli menihi.«

»To si dobro povedal,« se je nasmejal pater Benedikt. »Midva sva siva meniha, minorita s Ptuja. Na bozhjo pot greva v Assisi, kjer je doma sveti Franchishek. Ampak spotoma se bova oglasila pri belih menihih v Zhichah.«

»Vroch chas sta si izbrala za romanje,« se je kmetich popraskal po glavi in vrnil nanjo oguljeno in od znoja zamashcheno kapo s shchitnikom. »V Rim in k svetemu Jakobu v Kompostelje se odpravijo zgodaj spomladi.«

»Spet si dobro uganil,« je prikimal Benedikt. »Morda naju je nash gvardijan poslal na pot v tej vrochini za pokoro. Nikoli ne vesh, kakshni so bozhji nachrti.«

Kmetich je kimal, tleskal z bichem in kdaj pa kdaj pljunil na pot. V vasi sta skochila z voza, ker je kmetich zavil s ceste proti svoji hishi. Zheleli so si srechno. Pesh sta nadaljevala skozi vas. Spremljali so ju krichavi otrochaji in si ju radovedno ogledovali.

Pater Benedikt je nadaljeval pouk o svetem Franchishku:

»Franchishku je veliko pomenila samota, v katero se je rad umikal, da je lahko nemoteno molil in se intimno pogovarjal z Bogom. Dushno okrepljen se je iz samote vrachal med ljudi, s katerimi je navdusheno delil to, kar je sam prejemal. Tako je svojim bratom in vernikom pomagal iskati znamenja Bozhje volje.

Bozhja beseda je bil zanj kazhipot skozi zhivljenje. Kadar je bil pred pomembno odlochitvijo, je na slepo odprl Sveto pismo in pogledal, kaj pishe na odprtih straneh. Odlomek, ki ga je navdushil, je razumel kot Besedo, ki jo Gospod v tem trenutku govori njemu. Iz teh svetopisemskih odlomkov Bozhje besede je Franchishek oblikoval zelo jasna in zgovorna sporochila za vsakdanje zhivljenje.«

»Tako skushamo zhiveti tudi minoriti,« je menil Rafko. »Bozhjo besedo patri s pridigami prenashate med ljudi in jih uchite zhiveti bogu vshechno.«

»To si dobro opazil,« se je strinjal pater Benedikt. »Toda mi zhivimo v bratstvu, ki je Bozhji dar. Franchishek je v vsakem bratu videl Kristusovo oblichje in Bozhjo navzochnost. Tega nikoli ne pozabi. Poudarjal je bratstvo, ki ga je razumel kot skupnost, v kateri so enakovredni vsi chlani. Cheprav smo gvardijanu prisegli pokorshchino, si morda opazil, da gvardijan ni nikoli ohol in vzvishen do nas in se odziva na nashe potrebe v duhu ljubezni. Vsak brat naj bi drugim bratom sluzhil ponizhno, z iskrenim sposhtovanjem in z naklonjenostjo.«

»Rekli ste na zachetku, preden sva prisedla na voz, da je imel zelo rad naravo,« se je spomnil Rafko.

»Res je,« je pokimal pater Benedikt. Znal se je sporazumevati z vsemi zhivimi bitji. Znana je njegova pridiga pticam. Pa tudi zgodba o Gubijskem volku.«

»Ja, to sem bral v nashi knjizhnici,« se je navdusheno spomnil Rafko. »O volku, ki je napadal meshchane mesta Gubio v Umbriji. Franchishek ga je okrcal in volk je postal krotak kot jagnje. Obljubiti je moral, da ne bo vech napadal ljudi, ki so ustvarjeni po bozhji podobi, zato pa ga bodo meshchani Gubija vsak dan nahranili.«

»Franchishek je to izkoristil za pridigo,« je dejal pater. »Rekel je meshchanom, da zdaj vidijo, kako je, che te tepe taka nadloga, kot je napadalni volk. A satan je she bolj napadalen in v peklu je stokrat bolj grozno kot je bilo doslej v Gubiju, kjer je volk napadal odrasle in otroke. Naj torej razmislijo, kako zhivijo v grehu in se pokesajo, kajti sicer bodo prishli v pekel, kjer jih chaka tisochkrat vechja groza.

Toda Franchishek ni ljubil narave zaradi nje same, pach pa zato, ker je bila delo Stvarnikovih rok. On sam in vse okoli njega je bil Bozhja stvaritev. Zato je vsaki zhivi in nezhivi stvari rekel moj brat, moja sestra. Sonce mu je bilo brat, Luna sestra.

Pa she nechesa se moramo minoriti nauchiti iz njegovega zhivljenja. Bil je poduhovljen chlovek, ki je veliko razmishljal o Bogu, vendar je ostal z obema nogama trdno na zemlji. Ostajal je blizu preprostim ljudem in vedno je nashel zanje pravo besedo, ki jim je priblizhala Gospoda.

Pred sprejemom v noviciat si se uchil o teologih, ki so znanstveno dokazovali obstoj Boga in so naredili celo znanost iz razlaganja Bozhjega obstoja in smisla zhivljenja, ki nam ga je podaril. Shli so celo tako dalech v svoji znanstvenosti, da so se dolgo prepirali, koliko angelov lahko stoji na konici igle. Sveti Franchishek je molitev in pristo vero postavljal pred znanost in shtudij. Vsako svoje védenje in znanje pa je uporabljal v duhu preprostosti, ki je bila doumljiva vsakomur. V tem je njegova velichina. Povabil nas je vse ljudi, she posebej pa svoje brate, da gremo skozi zhivljenje z odprtimi ochmi in z odprtim srcem, toda nashe notranje ochi morajo biti uprte navzgor, k Bogu, ki nas je ustvaril z vsem, kar je okoli nas.« Pater je za hip umolknil, potem je dodal: »Upam, da si si kaj od tega zapomnil za zhivljenje. Zdaj bom pa nehal pridigati, kajti v daljavi se zhe vidi zhichka kartuzija v Starih Slemenah v Dolini svetega Janeza Krstnika.« Potem je otozhno vzdihnil: »Upam, da nimajo danes kakshnega internega postnega dneva!«

Niso ga imeli. Pozneje sta izvedela, da sta imela srecho, kajti postili so se, che je temu mogoche tako rechi, le ob ponedeljkih, sredah in petkih. Danes pa je bil torek!

»Hvala usmiljenemu Gospodu!« je vzdihnil pater Benedikt.

Beli menihi so ju lepo sprejeli, ko sta pozno popoldne potrkala na vrata v samostanskem obzidju. Prior Shtefan Macone je narochil, naj gosta popeljejo v obednico. Tam so ju postregli z obilno vecherjo. S pivsko juho, ocvrtimi jajci, nadevanim pechenim krapom in s pecheno vidro, s polzhi v zelishchnem maslu, skledo kuhanega boba, zabeljenega s smetano in drobtinami, prinesli so she kuhano zhelvje meso, nato je sledilo sladko pecivo.

Prior Shtefan se je pozanimal, kam potujeta, potem se je opravicheval:

»Pri nas je skromno za obed in za vecherjo. Od mesa jemo samo ribe, rake, polzhe, zhelve in vidre, vchasih she bobre. Ob postnih dneh samo ribe. She ne dolgo tega si je vsak menih v svoji hishici sam pripravljal hrano, ko pa sem postal prior, sem uvedel skupen obed, ki ga pripravljajo bratje. Ti skrbijo tudi za nash bogati zelenjavni in zelishchni vrt. Skupno kosilo, ki sicer pri nas poteka v tishini, se mi je zazdelo smotrnejshe, kajti tako imajo patri vech chasa za prepisovanje svetih rokopisov v skriptoriju. Nasha knjizhnica je zato zelo bogata, saj obsega chez dva tisoch del. Vedno pravim ora et labora, moli in delaj, to naj bo vodilo posameznika. Sad svoje molitve bo vsakdo sam pozhel pri Gospodu po smrti, sadovi nashega dela pa se kopichijo v samostanski knjizhnici.«

Povprashal je she po gvardijanu minoritskega samostana, ki ga je dobro poznal, saj so se vsi voditelji samostanov od dalech naokoli srechali na skupnem shodu vsaj enkrat letno v Zhichah. Potem ju je povabil, naj se oglasita tudi, ko se bosta vrachala iz Assisija in se poslovil.

»Prav rada,« je zamomljal pater Benedikt s polnimi usti zhelvjega mesa, ki ga je podprl z zagozdo kruha.

Tisto noch je pater Benedikt prespal v odkazani mu celici z blazhenim nasmehom na ustnicah. Tudi Rafko je v svoji celici za goste dobro spal.

Zjutraj sta se z razbolelimi nogami spravila k zajtrku zhe navsezgodaj zjutraj in nadaljevala pot proti Celju. Ko so se jima noge razgibale je shlo lazhje. Kmalu sta bila na glavni cesti, ki je iz Gradca prek Maribora in Celja vodila proti Gorici oziroma Trstu. Tu je bilo vech popotnikov. Tudi takih z vozovi, na katere sta lahko precejshen del poti prisedla. To je bilo patru Benediktu najljubshe. Peljati se z vozom namesto hoditi pesh. Kajti iz vsakega voznika je kmalu izvlekel skrivnosti popotne torbe, v kateri so se skrivali priboljshki, tako ljubi njegovemu nenasitnemu zhelodcu.

Potovali so razlichni ljudje. Pravzaprav chlovek sploh ne bi prichakoval, da je glavna cesarska cesta tako obljudena. Na konjih so jezdili sli raznih gospodov, ki so jih poshiljali po svetu s sporochili. Na velikih in majhnih, odprtih in pokritih vozovih so potovali trgovci z razno kramo, ki so po mestih in okolishkih vaseh prodajali svoje blago meshchanom in tlachanom, pa tudi plemenite gospe so rade pobrskale po razstavljenem blagu. Vozili so se kupinarji, ki so po vaseh kupovali od kmetov jajca in kokoshi, nato so jih prodajali v mestih. Kakshen voz je bil tudi ciganski; pokrit, oveshen s pisanimi svilenimi cunjami, poln zhensk in chrnih otrochajev. Ti so potovali po dezheli, prirejali cirkushke predstave, vmes kaj ukradli in se odpeljali naprej. Vchasih so naleteli kar na kolono treh ali shtirih ciganskih voz. Potovali so potniki v poshtnih kochijah, ki so jih vlekli shtirje konji. Skozi okna kochij je bilo videti le imenitno gospodo; kdo drug ni imel denarja za gosposko potovanje.

Ob robu ceste so hodili kmetje, tlachani, potujochi rokodelci, pa tudi klatezhi, cheprav so se slednji bolj izogibali glavnim cestam, saj so po njih dirjali tudi vojshchaki okolishke gospode, ki so hitro prepoznali ubezhne tlachane. Vsak popotnik je moral imeti s seboj ustrezne papirje, na katerih je bilo zapisano, kdo je komu dovolil na pot. Kdor je bil brez potnega dovoljenja, je hitro konchal v temnici blizhnjega gradu.

Najbolj varni med popotniki so bili romarji na bozhji poti. Kdor je oropal ali celo ubil romarja, je bil izobchen iz cerkve in che so ga ujeli, je konchal na veshalih ali na krvnikovem tnalu.

A patra Benedikta ni skrbelo za varnost, bolj ga je skrbela voznikova steklenica vina, ki je postajala vedno bolj prazna.

»Vesh kaj, Rafael,« je zagodrnjal pater, »malce bom podremal na temle otepu slame, che je zhe tukaj. Gospod je zhe vedel, zakaj mi je postlal na tem vozu. Zbudi me, che bo kaj nenavadnega.«

Komaj je to rekel, zhe se je zvrnil vznak in zachasno nasichen in napojen, je zachel vlechi dreto.

Rafko pa je zvedavo opazoval mimoidoche ljudi in kraje, mimo katerih so se vozili. Pred njima je bil she slab mesec poti, preden bosta prishla na cilj in potem she mesec dni nazaj. Svet je prevzel njegovo dusho. Prvich v zhivljenju je zapustil Ptuj in zhivljenje se mu je zdelo zares pisano in raznoliko. Kakshno razlichnost je dal Stvarnik ljudem: tako v naravi kot v jezikih. Kajti Rafko je opazil ne le spreminjanje narave, ampak tudi to, da so v vsakem kraju drugache govorili slovensko ali nemshko. Povsod so besede zavijali po svoje. Kaj shele bo, ko bosta prishla v tuje dezhele!

 

***

 

 Pater Benedikt je nashel nov nachin, kako si krajshati chas med potjo.

»Uchila se bova italijanskega jezika,« je rekel. Vech jezikov znash, vech veljash, zapomni si to. Saj ni tezhko, kajti italijanshchina je zelo podobna latinshchini, iz katere se je razvila. Kmalu bova v tuji dezheli, kjer govorijo italijansko. Vsaj preprosti ljudje ne znajo drugega, kot domache italijanshchine. Ucheni znajo tudi nemshko in latinsko. No, pa zachniva. Io sono pellegrino. Ponovi za menoj!«

»Io sono pellegrino,« je ponovil Rafael in dodal: »Io sono mi je podobno latinskemu ego sum, jaz sem. Ne vem pa, kaj je pellegrino

»Prav razmishljash,« ga je pohvalil pater. »To pomeni jaz sem romar. Io sono pellegrino e anche tu sei pellegrino. Romar sem, pa tudi ti si romar.«

»Aha, io sono, tu sei,« se je posvetilo Rafaelu, ki je bil bistre glave. »Kaj pa on?«

»Takole gre: io sono, tu sei, egli e, noi siamo, voi siete, essi sono. Zhenska oblika je samo pri ona je – ella e in one so – esse sono. She nekaj. Kadar govorish z imenitno gospodo in hochesh biti she posebej sposhtljiv, rechesh lei e, se pravi, da onikash: oni so. Tako sposhtljiv sin reche tudi materi.«

Tako sta hodila s popotno palico v roki. Pater je svojega novica uchil spreganja v preteklem in prihodnjem chasu. Potem mu je nashtel deset besed, pojasnil, kaj pomenijo in Rafko jih je moral ponavljati v obeh jezikih:

»Orare – moliti, lavorare – delati, matina – jutro, girono – dan, sera – vecher, colazione – kosilo, piata – krozhnik, cena – vecherja, carne – meso, pane – kruh.«

Uchenje novega jezika se mu je zdelo zabavno. In tudi popotovanje. Pater Benedikt je nenehno skrbel, da se nista dolgochasila. Ali ga je v chem poucheval, ali ju je zapletel v kakshen zanimiv pogovor. Proti vecheru sta v kakshnem vechjem podezhelskem kraju poiskala zhupnishche, kjer ju je zhupnik sprejel z vidnim veseljem, saj sta mu popotnika popestrila vecher s pripovedovanjem novic iz shirnega sveta.

She posebej vneto so razpravljali o tem, kako se bo konchal spor med tremi papezhi: Gregorjem, Janezom in Benediktom, ki so si hkrati lastili pravico do kljuchev svetega Petra.

Podezhelski zhupniki so bili vechinoma neuki ljudje. Imeli so nekaj razredov ljudske shole, toliko, da so se nauchili brati in pisati. Masho in druga obredna besedila so se nauchili na pamet v latinshchini, ki je niso bogvekaj razumeli. Ob zhupnishchu so imeli njive, ki so jih obdelovali prav tako kot vsi sovashchani, kos travnika in zaplato gozda. V hlevih so imeli zhivino, vechinoma dve kravi za mleko in vprego, nekaj prashichev ter perutnino. Premozhnejshi so premogli tudi konja in koleselj. Ob hishi je obichajno rasla kakshna trta, ki je dala sodchek ali dva kislega vina.

Patru Benediktu je bilo nadvse vshech, da so se skoraj vsi zhupniki brez izjeme s srcem in zhelodcem posvechali dobro oblozheni mizi. Njihove gospodinje so bile izjemne kuharice, ki so ob obiskih postregle z vech jedmi, kot so jih zmogli pojesti. Le pri patru Benediktu to ni veljalo: on je zmogel pojesti vse do zadnje drobtine, kar je obilno poplaknil z mashnim vinom.

Tako sta popotovala zhe dobra dva tedna, ko se je pri Bolonji zachela pot vzpenjati navkreber chez hribe. Tu sta napredovala pochasneje. Bila sta zhe utrjena od poti in noge ju niso vech bolele, ko sta zjutraj naredila prve korake in nadaljevala pot. Tik pred vrhom, pred prelazom Futta, ju je sredi soparnega dneva ujela nevihta. Najprej je samo treskalo in grmelo pod chrnimi oblaki. Pater Benedikt je opazil previsno skalo ob poti.

»Najbolje bo, da se zatecheva pod tisti skalni pomol, ki nama bo za zasilno streho,« je predlagal.

Komaj sta sedla v mah pod skalnatim pomolom, se je she bolj stemnilo, da je bilo kot ob vecheru. Potem je zachelo shkropotati po drevju in po tleh in usula se je tocha. Najprej velika kot leshnik, nasto so letele izpod neba vedno vechje krogle, ki so bile na koncu velike kot kurje jajce. Cefrale so listje in lomile manjshe veje, nato so poskakovale po tleh. V desetih minutah je postala pokrajina bela kot pozimi, prekrita z ledenimi zrni, orehi in jajci.

Chez chas je tocha ponehala, mochno se je ulilo. Dezhevalo je kot iz shkafa. Pater je majal z glavo in se prekrizhal.

»Nash dobri Bog nama je pokazal to skalo, pod katero sva nashla zavetje. To nevihto je zakuhal sam bognasvaruj. Cheprav pravijo, da Gospod z dezhjem oplaja zemljo, hudich pa z nevihtami prinasha mrak, pomanjkanje in smrt. Che dobish tako ledeno jajce na glavo, te lahko ubije,« je rekel.

»Takshno tocho delajo charovnice,« je dejal Rafko.

»Charovnice, ja, skupaj s svoji peklenskim gospodarjem,« se je spet krizhal pater Benedikt. »Nekoch se mi je spovedovala ena od njih. Povedala mi je, da si jo je vzel Satan. Nato ji je po obchevanju ukazal, naj nese vrchek vode pod drevo. On je bil na drevesu, ukazal ji je, naj izkoplje luknjico pod drevesom. Vlila je vodo vanjo, jo premeshala s prstjo, kvatrnim pepelom, dodala je nekajsvojih las in nato je to zmes blagoslovila v imenu vseh hudichev in drugih demonov. Peklenshchek je potem vzel to vodo in jo odnesel v zrak. She preden se je veshcha vrnila v hisho, je zhe padala tocha. Ko je prishla do doma, je bil zhe ves pridelek potolchen.«

»Vas ni bilo nich strah, ko ste izvedeli, da se vam spoveduje charovnica?« je vprashal Rafko, ki je patra poslushal z odprtimi usti.

»Ne, kajti bil sem v cerkvi, pod bozhjim varstvom,« je povedal pater. »Preklel sem jo na vse veke in pobegnila je iz cerkve, she preden sem se skobacal iz spovednice, da bi videl, katera od farank je to. Che bi jo spoznal, bi jo prijavil oblastem in zagotovo bi konchala v rokah krvnega sodnika ter na grmadi.«

»So samo zhenske charovnice?« je zanimalo Rafka. »Slishal sem, da so vmes tudi moshki.«

»Res je,« mu je pritrdil pater Benedikt. »A vechinoma se s satanom spechajo zhenske. Zhe Eva je bila samo satanova vaba za Adama, da ga je zapeljala v smrtni greh. Zhenska pri moshkem vzbuja slo in pohoto. Ona je mrzla in mokra, zato je pohotna. Moshki je suh in vroch, kar je dobro. A ni vedno tako Pred stotimi leti so na Francoskem razgnali templarski red, ker so ugotovili, da so templarji charovniki. Kradli so hostije in izvajali z njimi chrne mashe na chast Satanu. Pred sedmimi desetletji pa so v francoskem mestu Toulusu imeli velik inkvizicijski proces zoper triinshestdeset zhensk in mozh, chesh da so krivoverci. Priznali so, da so s pomochjo charovnije letali na vrhove Pirenejev, kjer so se klanjali Satanu v podobi chrnega dvonogega kozla, nechistovali so z njim in jedli meso zaklanih nekrshchenih novorojenchkov.«

»Kaplan Majzelj mi je povedal, da je vedno vech charovnishtva, ker je vedno vech zla in greha na tem svetu,« se je spomnil Rafko.

»Prav je povedal,« je prikimal pater Benedikt in se dvignil. »Abyssus abyssum invocat; brezno prikliche brezno. Dezh je ponehal, najbolje bo, da greva naprej, da she pred nochjo prideva do kakshne hishe. Ne bi bilo dobro, da bi sredi nochi ostala v tej divjini.«

 

 

Che je zaspal, je za vechno

 

Ko sta Rafko in pater Benedikt zgodaj zjutraj za grobo stesano mizo krchme v Valfabrici pojedla ovseno kasho, se je pater dolgo pogajal s krchmarjem Pietrom za najem mule.

»Ne pochutim se najbolje in ne bom zmogel nadaljevati poti pesh,« je razlozhil Rafaelu. »A pred smrtjo bi rad she enkrat videl Assisi.«

Krchmar Pietro je bil trd pogajalec. Za enodnevni najem mule je zahteval pet denarichev za mulo in dva za mulovodca. Toda pater se ni vdal kar tako. Po dolgem prigovarjanju je oshtir popustil na tri denariche za mulo in enega za mulovodca, saj je pomislil na to, da se bo pozhreshni pater s svojim mladim spremljevalcem zagotovo na poti nazaj oglasil v njegovi krchmi, kjer bo potroshil za hrano in spanje vsaj sold ali dva, che ne vech.

Tako sta pater na muli in Rafko pesh nadaljevala pot proti Assisiju, ki ni bil vech dalech, kvechjemu she shtiri ure zmerne hoje. Namesto mulovodca pa sta dobila mulovodko, kakshnih shtirinajst let staro deklico Fortunato, ki je hodila h krchmarju delat z blizhnje kmetije.

»Hvala Bogu na vishavah za tole mulo!« je vzdihoval pater Benedikt, ko se je pot zachela viti navkreber proti Assisiju.

Povsod okoli njih so po cesti hodili romarji v obe smeri. Eni so shele stopali proti mestu, v katerega podobo na grichu so upirali svoje ochi, drugi so pushchali mesto za seboj in se veselili, da gre tokrat pot navzdol in potem po ravnem do Valfabrice.

Rafko in pater Benjamin sta potovala zhe mesec dni, zdaj sta bila tik pred ciljem. V daljavi se je zhe videl Assisi.

Rafko je vechino poti prehodil ob Fortunati. Ta je bila precej zgovorna. Venomer mu je kaj govorila. Rafko je razumel vechino od njene pripovedi, saj je zachuda hitro povezal italijanshchino z latinshchino. Besede so si bile zelo podobne. Fortunata sploh ni bila otrochja. Za svoja leta je bila neobichajno zrela. Govorila je resno in pochasi, kot da je vedela, da njen novi prijatelj potrebuje chas, da poishche pomen besed v svojem jeziku.

Kdaj pa kdaj pa se je le posmejala in ga shegavo pogledala. Takrat so se ji zaiskrile chrne ochi, med rdechimi ustnicami so se ji zableshchali snezhno beli zobje, zaradi chesar je bila she bolj poudarjena njena temna olivna polt.

Rafko se ji je schasoma povsem prepustil. Sploh ni vech poslushal, kaj mu govori, le kdaj pa kdaj je prikimal. Bil je kakor omamljen in samo gledal je njena usta, ki so se premikala, obchudoval je njene poteze, lesket zob in iskrenje ochi. Zdelo se mu je, da ga je nekako zacharala. A bilo mu je vseeno, tudi che je dekle charovnichka, ki ga bo odpeljala na sabat in izrochila hudichu.

Ko je ura odbila deseto, je mula zhe ponesla patra Benedikta skozi mestna vrata v obzidju. Mala Fortunata je vedela, kje so tisti kraji, ki jih hochejo videti romarji, saj je vechkrat vodila mulo s tovorom do mesta in nazaj v krchmo, cheprav si je morala priznati, da tako obilnega tovora, kot je bil ta pater v zamashcheni kuti, mula verjetno she ni nosila.

Najprej ju je peljala na trg pred kamnito cekrvico Porcijunkulo. Pater se je spustil z mule.

»Rafko, pa sva na cilju!« je kriknil z zharechimi ochmi, kot da vidi pred seboj pechenega koshtruna. »Vidish, tu je sveti Franchishek zachel svojo pot, ko je pozidal razpadajocho cerkvico in na njena tla je prishel tudi umret. Pojdiva noter!«

Fortunata se je z mulo umaknila v senco blizhnjega drevesa, Rafko in pater Benedikt pa sta se pridruzhila mnozhici romarjev, ki so se skushali zriniti v kamnito cerkvico. Okoli cerkve je bilo nebroj kramarjev. Vsak je ponujal kakshno kramo: od prigrizkov do spominkov. Vendar se nista zmenila zanje. Pater si je s trebuhom utiral pot med mnozhico in Rafko mu je sledil za njegovim hrbtom. Kmalu sta bila v notranjosti.

»O, blagoslovljena tla!« je vzkliknil pater Benedikt. Na sredi cerkve je pokleknil in poljubil tla iz surovega kamna. »Tu je svojo dusho izrochil Bogu sveti Franchishek in tu so za njim tochili solze njegovi prvi bratje minoriti!«

Patru Benediktu so tekle solze po licih, tako je bil ganjen. Z Rafkom sta nekaj chasa molila, potem sta se zrinila nazaj na prosto. Fortunato sta z mulo pustila v senci in se odpravila v katedralo svetega Franchishka, ki jo je po narochilu papezha Gregorja sezidal brat Elija.

»Ko sem se jaz pripravljal na noviciat in sem obiskal Assisi, she ni bilo take mnozhice romarjev,« je vzdihnil pater Benedikt. »Bilo je tudi kmalu po tistem strashnem pustoshenju chrne smrti, ki je skoraj ohromila zhivljenje po svetu. Marsikdo je raje ostal doma, kot da bi tvegal srechanje s chrno botro.«

Cerkev svetega Franchishka je bila velichastna. V njej je bil en sam cilj romarjev. Niso iskali Boga, ampak grob svetega Franchishka, ki je bil za oltarjem, okovan z zhelezno reshetko. Bil je prav tako preprost, kot je bilo preprosto vse v njegovem zhivljenju.

»Sveti Franchishek, prosi za nas!« je mrmraje odmevalo po baziliki v mnogih jezikih sveta.

Tudi Rafko in pater Benedikt sta nekaj chasa molila pred svetnikovim grobom ter se mu priporochala.

»Prosi za naju, sveti Franchishek,« je shepetal pater Benedikt »in nakloni mi milostno smrt. Zdaj, ko sem znova videl tvoj grob, lahko samo she priporochim Gospodu Bogu svojo ubogo dusho. Podpri mojo proshnjo pri Stvarniku vsega, ki odlocha o vsem.«

Nekaj chasa sta si she ogledovala freske po stenah in stropu, ki so vechinoma prikazovale prizore iz zhivljenja svetega Franchishka. V baziliki le ni bila takshna gnecha, kajti bila je nekajkrat vechja od skromne cerkvice Porcijunkule.

Ko sta bila spet na prostem in se spushchala proti trgu pred Pocijunkulo, je pater menil:

»Najbolje bo, da se odpraviva nazaj do Valfabrice in najine krchme. Che bi prenochevala v Assisiju, bi nama ne le izpraznili moshnjo, ampak she odrli kozho pri zhivem telesu. Saj so chisto ponoreli, kar vidim po tem, koliko hochejo za jedacho in pijacho na trgu. Da ne govorim o tem, da prodajajo glinen poslikan kipec svetnika kar za cel denarich!«

Fortunata ju je zvesto chakala poleg mule pod koshatim drevesom. Ko ju je zagledala, so ji zasijale chrne ochi sredi zagorelega obraza, ki so ga obdajali chrni, od umazanije shtrenasti lasje. Bila je prav zadovoljna, ko je pater dejal, da se vrachajo v Valfabrico. Pochakala je, da se je pater skobacal na mulo, potem je hodila pred njima, oblechena v razcapano rashevinasto enodelno oblekico.

Pot nazaj je bila manj naporna za vse, saj je shla vechinoma navzdol in potem po ravnini, razen za mulo, ki se je shibila pod obilnim tovorom. She pred mrakom so bili spet v Valfabrici. Krchmar Pietro je bil zadovoljno nasmejan, ko se je pater spravil z mule in se nekako zgnetel za mizo v gostishchu. Zhe spotoma je vpil na Pietra, naj prinese polich chrnega vina in kaj malega za pod zob.

»Tako bom vsaj prishel do sape in v miru razmislil, kaj bi narochil za vecherjo!« je kriknil za krchmarjem, ki je hitel po pijacho.

Pietro se je vrnil s polichem gostega chrnega vina in z velikanskim krozhnikom iz terakote, ki je bil zvrhan bollita mista, meshanega kuhanega mesa. Bile so klobase kozharice, kuhana goveja rebra, skuhana svinjska ushesa, repki in rilec, kos kuhane govedine od krizha iz juhe, kurje kreljuti, vrat in drobovina, vse skupaj oblozheno z zelenjavo iz juhe in prelito s salso verde, zelenjavno omako, tudi nariban hren je bil prilozhen na kupchku.

»Jejmo in pijmo, dokler she lahko!« je vzkliknil pater Benedikt in nalil tudi Rafku kozarec mochnega vina.

Vsak s svojim nozhem sta si rezala kose mesa po izbiri in jedla z rokami. Z rokami sta si jemala tudi kuhano zelenjavo. Kose kruha sta si trgala od nizkega, ploshchatega ovsenega kruha.

Pietro si je mel roke. Tako hvalezhnega in jeshchega gosta je redko imel. In videti je bilo, da se je vecherja s tem shele zachela, kajti pater mu je pomignil, naj pride blizhe.

»Krchmar,« je s polnimi usti zasopihal Pater Benedikt, »malo mi povej, kakshne dobrote pripravljash za nocoj svojim gostom, da se bom pozneje lahko odlochil, s chim bi poteshil svojo lakoto. Tole je toliko, da si potolazhim zhelodec, kajti s praznim zhelodcem ne morem razmishljati.«

Rafko je bil sit zhe od nekaj grizhljajev mesa in kosa kruha. Bil je utrujen od poti in po pol kozarca vina je postal precej zaspan. Zato se je bolj igral z nozhem in kosi mesa, kot da bi she zares jedel.

»Imeli bomo shpagete s chrnimi tartufi, morda bi izvolili marinirane jegulje s chesnom in zhajbljem...«

»Ne, samo rib ne!« je kriknil pater Benedikt. »Je dovolj, da nam jih brat Ciril pripravlja vsak petek in ob drugih postnih dneh. Kaj boljshega.«

»Lahko vam pripravim gallino umbriato, pijano kokosh v omaki,« je nadaljeval krchmar Pietro. »Bolj prefinjene so palombe, golobice na razhnju, ali pa che zhelite bolj sochno colombaccio, na razhnju pecheno golobico in zdusheno v gurmanski omaki ghiotta. Ker ste jezdili mulo, bi vam lahko pripravili cojoni di mulo a la norcino, mezgove prashnike po norcijsko. Seveda imamo celo vrsto umbrijskih sirov, med katerimi so najboljshi caciotta ali razne vrste pecorina

»Odlichno!« je vzdihnil pater Benedikt in nabodel koshchek klobase kozharice ter jo ponesel k ustom.

Sredi poti mu je roka omahnila, glava mu je padla na prsi, zaslishalo se je rahlo riganje in pater se ni zganil vech.

»Je zaspal?« se je zachudil Rafko. »Tudi sam sem precej zaspan. Od poti in jedi. Ne vem, kako lahko poje takshne kolichine hrane.«

Toda krchmar Pietro je imel zhe izkushnje v svojem dolgoletnem krchmarjenju. Z roko mu je potipal zhilo na vratu, potem je odkimal.

»Che je zaspal, je za vechno!«

»Kako to mislite?« je Rafka stisnilo pri srcu, cheprav je zhe slutil odgovor.

»E morto! Mrtev je!« je kriknil krchmar, kot da krichi v obupu ob misli na izgubljeni zasluzhek, ki se mu je she pravkar obetal.

Rafko ga je izgubljeno pogledal. Ni she dojel, da je ostal sam sredi tujega sveta. Krchmar je sklenil, da ga bodo odnesli v vinsko klet, kjer bo ma hladnem pochakal na jutro, potem bodo poklicali krajevnega zhupnika, da ga bo pokopal na mestnem pokopalishchu. Poklical je shtiri mochne hlapce z dvorishcha, da ga bodo odnesli. She preden so prishli v krchmo, se je Rafko domislil. Hitro je segel patru Benediktu pod kuto in mu snel s spodnjega pasu moshnjichek z njuno popotno blagajno. Patrovo telo je bilo she toplo. Rafko je zlahka stlachil moshnjichek v zhep, saj je bil zhe precej shujshan, odkar sta se odpravila z domachega Ptuja. S tem denarjem se bo moral vrniti domov, to mu je bilo jasno. Pa tudi to, da moshnjichka ne sme kazati krchmarju Pietru.

Shtirje mochni hlapci so zgrabili truplo patra Benedikta za roke in noge in ga med glasnim sopihanjem in preklinjanjem odnesli po stopnicah v krchmarjevo vinsko klet, kjer je bilo hladno. Krchmar jim je svetil z leshcherbo, Rafko jim je sledil. Mozhje so na krchmarjev migljaj polozhili truplo na mizo, ki je bila v kotu velike kleti, izklesane v kamen. Mozhje so se vrnili po stopnicah navzgor, Rafko pa je kar stal in ni vedel, kaj bi. Krchmar ga je oshinil s pogledom, fant se mu je zasmilil in rekel mu je:

»Najedel si se, noch lahko prespish na svislih v hlevu. Zjutraj bova shla v opatijo, da se pomenimo o pokopu. Potem pa lahko vzamesh pot pod noge in se vrnesh, odkoder si pricapljal.« Obrnil se je in mu z leshcherbo posvetil na plano iz kleti. Tam mu je pokazal, kje je hlev, nad katerim so svisli. Ko je odhajal nazaj v krchmo, ga je Rafko slishal godrnjati: »Eh, romarji! Vech sitnosti je z njimi kot dobichka.«

Bilo je zhe pozno. Noch je razsvetljevala mesechina polne lune, ki je svetila z jasnega umbrijskega neba, posejanega z zvezdami. V hlevu je bilo zato ravno dovolj svetlobe, da se je med konjem, kravo in nekaj ovcami in prashichi v ogradi pritipal do lestve, ki je vodila na svisli. Tam je bilo nekaj malega izdishanega sena, ravno prav, da ga niso podnice zhulile v rebra, ko se je zleknil, kakor je bil dolg in shirok.

Skushal je nekako dojeti, da se je pater Benedikt preselil med rajnke, skushal je izmoliti zanj in za vechni mir in pokoj njegove dushe nekaj ochenashev, vendar ga je vecherno razburjenje skupaj z utrujenostjo in s polnim zhelodcem v nekaj trenutkih uspavalo.

Prebudil se je kmalu po polnochi. Skochil je pokonci, ker je chutil, da ga nekdo otipava. Bi ga rad okradel? Toda senca, ki se je sklanjala k njemu, mu je shepetaje rekla:

»Ne boj se, Rafaello, jaz sem, Fortunata.«

Srce mu je nehalo razbijati tako divje, ko je spoznal, da ga je obiskala mala mulovodka.

»Kaj je?« je shepnil.

»Nich, konchala sem delo v kuhinji, pa sem te prishla potolazhit, ker vem, kako si zhalosten zaradi smrti dobrega patra,« mu je odvrnila. »Sta bila dobra prijatelja?«

»Ja, bil je moj varuh v samostanu in zashchitnik,« je dejal Rafko.

»Spravila te bom v dobro voljo, da bosh pozabil na zhalost,« je shepetala Fortunata. »Jutri pa je tako ali tako nov dan in zhivljenje bo teklo naprej, kot da ne bi bilo nich. Vedno je tako.«

Rafko se je vznemiril. Zachutil je, da mu Fortunatina roka drsi po trebuhu navzdol. Prijela ga je za mednozhje in rahlo stiskala. Bilo je tako, kot je to pochel z njim pater Krishtof, le da tokrat ni bilo neprijetno. Segla mu je roko v hlache, in ko je imela njegovo stvarco v rokah, jo je rahlo mechkala. Z drugo roko mu je razvezovala vrv, s katero je imel prepasan habit.

Tezhko je sopihal. Ni vedel, kaj bi. Naj jo odrine, ali naj se ji prepusti. Ni se mogel odlochiti, saj sploh ni bil povsem buden. Zdelo se mu je, da mora sanjati. Nenadoma ga je zashchemelo tam spodaj in chutil je lepljivo mokroto, ki mu je mezela po stegnih. Tudi Fortunata jo je morala chutiti, vendar ni odnehala, she vedno mu je narahlo stiskala penis, ki je postal ohlapen. Ker pa ni umaknila roke in ni popustila, ga je njeno nezhno stiskanje spet spravila v kolichkovo stanje.

Fortunata si je spodrecala oblekico in ga zajezdila. Zachutil je, kako mu kolichek prodira v neko toplo, vlazhno votlinico in imel je obchutek, da je tam najlepshe mesto na svetu, kamor ga je mogoche spraviti. Roke so mu zdrsele pod njeno oblekico in po bokih navzdol. Bila je topla in je sopihala kot mlada zhival, ko se je dvigala in spushchala na njem. Z rokami je zatipal jedri dojki, napeti in polni. Rahlo je vzdihnila, ko je otipal in stisnil dve jagodi na hribchkih.

Spet je zachutil tisto sladko shchemenje in izliv, ampak zdaj ni uplahnil vech, ampak je kot v strahu pred izgubo zachel suvati navzgor vanjo, vendar le kratek chas, kajti zachela je pridusheno stokati in potem je omahnila nanj.

»A je bilo prvich?« so shepetaje vprashala Fortunatina usteca, ki so tiho sopla v njegovo uho in ga oblivala s toplo sapo.

Prikimal je in ko se je spomnil, da ga ne more videti v temi, je dahnil:

»Ja, v samostanu ni ravno prilozhnosti za kaj takega.«

»Si she zhalosten?«

»Ne.«

»Rekla sem si, da te moram spraviti v boljshe razpolozhenje,« mu je shepetala. »Saj sem vajena. Skoraj vsako noch prespim doma na skupnem lezhishchu, skupaj z materjo, staro mamo, ochetom in dvema bratoma. V temi se vsi spravljajo name, pa tudi na mamo in staro mamo, kakor komu nanese. Oche je zachel s tem, ko sem dopolnila deset let, kar sta brata razumela kot dovoljenje za vse in sta se od mame in stare mame spravila name. Tokrat je bilo lepshe. V veselje mi je bilo, ker sem vedela, da te bom osrechila. Brata sta pohotna. Nikoli jima ni dosti. Videla sem ju zhe, kako obdelujeta ovce v ogradi, celo domacha psica se jima renchaje ogne v shirokem loku. Brez sramu se fantje tudi na pashi igrajo drug z drugim.«

»To je greh,« je javsknil Rafko. »Smrtni greh je zhe, da pochnesh to z ochetom in bratoma, kaj shele to, kar onadva pochneta z zhivalmi.«

Pomislil je, da so bili Izraelci pastirski narod, zato so prav gotovo imeli opraviti z ovcami tudi na ta nachin. Morda od tod pride molitev Agnus Dei, qui tollis peccata mundi, miserere nobis, jagnje bozhje, ki odjemljesh grehe sveta, usmili se nas.

»Ah, pri nas na dezheli je to chisto obichajno,« je rekla Fortunata. »Tudi pri sosedih je enako. V vsej vasi ni nobena zhenska varna pred mozhmi in fanti, ne glede na leta. Tudi zhivali ne. Takshen je ta nash svet.«

»Zato je prishla chrna smrt nad ljudi,« je preprichano rekel Rafko. »Zaradi pregrehe, ki ne pozna mere.«

»Saj zhivljenje brez tega ne bi bilo kaj dosti vredno,« je vzdihnila Fortunata. »Eno samo garanje je, zato se je vchasih treba razveseliti.«

Rafko ji je zgrozhen hotel ugovarjati, vendar je Fortunata spet segla med njegove noge in ga ponovno razveselila. Nato je sladko zaspal vse do petelinjega petja, ki se je zachelo ob prvem svitu.

Ko se je prebudil, je videl, da Fortunate ni vech in nagonsko je najprej segel v hlachni zhep. Oddahnil si je. Moshnjichek z denarjem je bil she tam. Navlekel si je habit nazaj chez boke in si ga prepasal z vrvjo. Z rokami si je poravnal oblachilo in si nataknil sandale. Pochasi se je spustil po lestvi v hlev in odshel k vodnjaku, ki je bil sredi dvorishcha za krchmo. Izvlekel si je vedro vode in se umil.

Zaman se je oziral za Fortunato. Ni je bilo ne na dvorishchu, ne v krchmi.

Pozneje sta shla s krchmarjem Pietrom v opatijo Svete Marije, kjer je krchmar razlozhil, kaj ju je pripeljalo. Ker je shlo za patra, ki je bil ochitno kristjan, je opat dovolil pokop na samostanskem pokopalishchu. Poslal je dva brata, da sta izkopala jamo za grob in chez dve uri je krchmarjev hlapec na cvilechi cizi pripeljal telo patra Benedikta. Eden od patrov opatije Svete Marije je na hitro odzhebral pogrebne molitve, med katerimi je najbolj razlochno dejal:

»Quia pulvis es, et in pulverem reverteris!«

Rafko je to razumel: Kajti prah si in v prah se povrnesh. Hlapec je she z enim samostanskim bratom prijel patra Benedikta in spustila sta njegovo telo v jamo. Duhovnik je opravil blagoslov, potem je odshel. Tudi krchmarjev hlapec je odpeljal cvilecho cizo. Rafko pa je ostal in gledal, kako samostanski brat zasipava grob, v katerem so lezhali ostanki dobrega patra Benedikta. Shele zdaj, ko je videl vsipanje zemlje v jamo, v kateri je lezhalo truplo, se je Rafko zavedel krute resnice in oblile so ga solze.

She preden je samostanski brat dokonchal svoje delo, se je Rafko dvignil in v zgodnjem dopoldnevu odshel nazaj po poti, ki je vodila na sever. Po tej poti sta od Ptuja prishla skupaj s patrom Benediktom, na Ptuj se je Rafko vrachal sam.

Pred njim je bila dolga in zhalostna pot. Lajshal mu jo je le spomin na zhareche ochi deklice Fortunate in vchasih se mu je ponochi, ko je pochival v kakshnem zhupnishchu ali pri kmetu na svislih, zazdelo, da chuti njen dotik. Vselej ga je sladko zashchemelo. V eni od takshnih nochi je sklenil, da o teh stvareh ne bo nikoli spregovoril svojemu spovedniku, pa cheprav je zato tvegal, da bo umrl s smrtnim grehom na dushi.

 

***

 

Rafko je popotoval do Ptuja tri tedne. Pogosto je moral sprashevati za pot. Ves chas je pogreshal pouchno kramljanje svojega popotnega tovarisha patra Benedikta. Spotoma je ves chas molil za blagor njegove dushe. Ob vecherih, ko je lezhal na kakshnih svislih ali v postelji vashkega zhupnika, je mislil na deklico Fortunato in njene gibchne prstke.

Na Ptuju je bil samostan globoko uzhaloshchen, ko je izvedel, da je pater Benedikt med potjo preminil in zdaj njegovo telo pochiva v tuji zemlji. Tolazhilo jih je le to, da je umrl med svojim najljubshim opravilom, ko je nesel k ustom kos klobase kozharice.

Gvardijan Filomen je opravil chrno masho za dushni mir pokojnega patra.

 

 

Alma mater Rudolphina

 

Jeseni tega leta je Rafael odshel na Dunaj shtudirat. S seboj je imel moshnjichek denarja, ki mu ga je po kaplanu Majzlu poslal njegov dobrotnik, plemeniti gospod Bernard Ptujski. Z Rafkom je potoval tudi novic iz dominikanskega samostana Ignacij, ki pa je raje slishal, da so mu rekli Nace.

Dunaj je imel univerzo zhe od leta 1365. Ustanovila sta jo vojvoda Rudolf IV. in njegov brat vojvoda Albert III. Zato se je imenovala Alma mater Rudolphina vindobonensis, Universitas magistrorum et scholarium (obchestvo uchiteljev in shtudentov). Po prashki univerzi je bila to druga najstarejsha univerza v Svetem rimskem cesarstvu. Njen rektor, ki je bil najvishja oblast na univerzi, je bil ob njunem prihodu zdravnik Hermannus de Treysa, ki je bil rektor zhe tudi v letih 1398 in 1406. Na njej so uvedli shtudij teologije leta 1385. Poleg tega so pouchevali she pravo, medicino in filozofijo. Imela je bogato knjizhnico. Vendar univerza she ni bila dokonchana. Posamezne stolpe ob glavni stavbi so she dozidavali.

Na Almo mater Rudolphino je hodilo okoli pet tisoch shtudentov. Za vse ni bilo prostora v internatu poleg Stubentor, enih od mestnih vrat, kjer je bilo tudi univerzitetno poslopje, poleg internata she univerzitetna kapela. Zato so mnogi, tako tudi Rafko in Nace, stanovali v najeti sobici pri Dunajchanih. Univerza je bila oproshchena davkov, shtudentje so bili prosti vojashchine. Nosili so svoje obleke in so spadali pod jurisdikcijo univerze, kjer je bil vrhovna oblast rektor. Na univerzi so bili shtudentje razdeljeni po narodnostih, vsaka narodnost je imela svojega proktorja, ti so na pol leta volili rektorja. Zhenske niso smele vstopiti na Univerzo, kaj shele, da bi shtudirale.

Na teologiji so pouchevali pastoralno teologijo, dogmatichno teologijo, biblijo in svete spise, hebrejshchino, Aristotela, Avgushtina in dela sholastikov. Pastoralno teologijo je uchil kot lektor dr. Thomas Ebendorfer, ki je shtudiral tudi zgodovino, zato se je she posebej zanimal za zgodovino Avstrije. Prijateljeval je s provostom katedrale sv. Shtefana Wilhelmom Tuersom, ki je bil tudi predstojnik katedrale in shkofov kancler. Cerkveno je Dunaj spadal pod bavarsko shkofijo Passau. Vodil jo je knezoshkof Jurij I. von Hohenlohe, zagrizen sovrazhnik husitov. Ta je spadal pod freisinshko nadshkofijo, ki jo je vodil knezoshkof Herman IV. Celjski, nezakonski sin grofa Hermana II. Celjskega, ki je prosil papezha, da je sina Hermana razglasil za zakonitega in ga naredil za shkofa.

Najbolj znan teolog tistega chasa je bil Tomazh Kempinski. Po slavi v Svetem rimskem cesarstvu za njim ni prav nich zaostajal rektor prashke univerze Jan Hus, ki so ga shtudentje she posebej slavili zaradi njegove drzne kritike papezhevega podeljevanja odpustkov.

Pouk se je zachenjal zelo zgodaj, vechinoma ob peti ali shesti uri zjutraj, takoj po mashi v stolni katedrali svetega Shtefana.

Nacetu in Rafku je bil shtudij lahak, saj sta bila v mnogih recheh precej dobro podkovana zhe iz samostanskega pouka. Shele zdaj je Rafko sprevidel, kako zelo je bilo koristno pouchevanje patrov v samostanu. Profesor Ebendorfer ju je takoj vzel za svoja najljubsha uchenca. V prvem semestru sta v roku opravila vse predpisane izpite z odliko.

Konec prvega semestra sta proslavila v mestu v krchmi Pri Tolsti Raci, kamor ju je pot zanesla nekajkrat zhe med shtudijem. Bila je blizu njunega domovanja, pa tudi poceni, zato so vanjo zahajali poleg tezhakov in prostitutk tudi shtudentje. Bolj kot tolstim racam, ki so bile na voljo v krchmi, so se shtudentje, ki so imeli posebno shtudentsko sobo, posvechali kislemu domachemu vinu. Kadar so bili pijani, so nemalokrat zbrali denar za prostitutko, ki so jo polozhili na mizo v kotu, ji spodrecali krilo navzgor in se pri njej zvrstili vsi, ki jih je to veselilo. Nace je bil redno pri prostitutkah. Nich ga ni motilo, da je novic, ki je svojemu priorju in bratom obljubil poleg revshchine in pokornosti tudi chistost. Bil je kar precej pri denarju, saj je bil njegov oche mesar in zhivinski trgovec na Ptuju.

Rafaela zhenske niso zanimale. Bile so starikavega videza zhe mlade, umazane in ushive, nemalo jih je imelo mnoge bolezni. Za Rafka je bila zhenska lepota skrita v podobi grofichne Bernarde. Zhenska strast in spolna privlachnost pa v Fortunati, ki je nikakor ni mogel pozabiti. Zato se je raje oziral po shtirinajstletnicah, ki so bile vechinoma pri revezhih prav tako na voljo kot njihove matere.

Tistega dne se ga je Nace temeljito napil. Sedel je poleg Rafka za surovo obtesano mizo, nenehno je trkal z njim in klical:

»Trink! Trink! Trink!«

Vmes je klobasal marsikaj.

»Bosh videl,« je govoril Rafku z zatikajochim se jezikom, »che bova she naprej tako uspeshno shtudirala, bova nekoch she priorja v najinih samostanih!«

Ko sta se po ozkih tlakovanih ulicah Dunaja v zgodnjem jutru vrachala proti domu in pazila, da ju ni zadel kakshen pljusk iz nochne posode, ki so jih praznili kar skozi okna na ulico, sta na manjshem trgu naletela na zhensko v razcapani obleki. Tiho ju je ogovorila, che bi rada zhensko druzhbo.

»Zakaj pa ne!« se je zakrohotal Nace. »Vedno na voljo!«

Zgrabil je zhensko od zadaj, jo upognil in ji dvignil krilo, pod katerim je bila gola. Zhenska se ga je srdito otepala.

»Ne!« je sikala. »Najprej plachaj! En denarich!«

Toda Nace se ni pustil pregovoriti. Bil je mochan, drzhal jo je in zhe se je zapichil vanjo. Ritala je, da bi se ga iznebila, kar je Naceta samo spodbodlo. Potem ga je ugriznila v levo roko. Nace se je razjezil. Zgrabil jo je za lase in ji zachel glavo butati ob zid. Slishalo se je grozljivo pokanje, ko je glava trkala ob hrapavo steno hishe. Zhenska je takoj utihnila, roki sta se ji nemochno povesili. Verjetno je omedlela. Nace je konchal. Spustil jo je, da je padla po tleh in oblezhala. Zapel si je hlache in shepnil Rafaelu:

»Bolje bo, da jo pobrisheva! Ne bi imel rad opravka z birichi.«

Stekla sta po ulichici in upochasnila korak shele za vogalom.

»Ljubi Jezus, ubil si jo!« je shepnil Rafko, ki ni mogel pozabiti zhenskinega okrvavljenega obraza, ki se je zaradi udarjanja ob zid spremenil v krvavo kasho.

»Povem ti, da se je splachalo,« se je pijano zarezhal Nace. »Ko jo je zapushchala dusha, je zachela njena notranjost tako krchevito utripati, da mi je takoj prishlo.«

Rafael se je prekrizhal. Do doma nista vech spregovorila. Nace se je zavalil na posteljo in takoj zasmrchal. Rafael je v grozi she dolgo strmel v temo in molil.

Prihodnji dan Nace dogodka ni omenil in tudi naslednje dni nikoli. K rektorju dr. de Treysu je naslednji teden prishla delegacija mestnega sveta in se pritozhila zaradi izgredov pijanih shtudentov, ki ne le posiljujejo zhenske, ampak jih tudi morijo. Ker niso mogli nikogar navesti poimensko, niti niso nikogar ujeli pri dejanju, jih je rektor odslovil. Pozneje je objavil razglas, naj se javijo shtudentje, ki so zakrivili katerega od ochitanih jim dejanj, vendar se ni javil nihche.

Tega dr. Treysa tudi ni prichakoval. Nekoch je bil sam shtudent in mislil si je, da se morajo tudi nove generacije znoreti pred posvechenjem.

 

***

 

Shtudentska leta so bila res burna. Med tednom sicer ne tako zelo, kajti treba je bilo zgodaj vstajati in oditi k pouku na univerzo. Zato pa toliko bolj ob sobotah in nedeljah, ko so bili shtudentje prosti in so imeli chas za neumnosti.

Za zvelichanje dushe jih ni prevech skrbelo.

»Che bomo veliko greshili, bomo pach plachali nekaj vech za odpustke,« se je rezhal Nace, ki je bil zraven pri vsakem popivanju. »Che bo potrebno, nam bo sam papezh poslal odpustek vseh grehov. Kajti cerkev ima moch. Tudi posvetna gosposka mora klechati v cerkvi!«

Pili so pivo in se zabavali. Prostitutke za denarich so jim bile vedno na voljo. Pri tem jih ni motilo, ali je bil petek ali svetek, kajti cerkev je prepovedovala spolno obchevanje ob sobotah, nedeljah in praznikih, pa tudi ob petkih, sredah in ponedeljkih. Kdor se je strogo drzhal teh navodil, je lahko imel spolne odnose samo ob torkih in chetrtkih, che seveda na ta dan ni padel kakshen zapovedan cerkveni praznik.

Sklenitev zakonske zveze je bila preprosta. Moshki je zhenski, ki mu je bila vshech, nataknil na prst obrochek iz vrbja, bakra ali kakshne druge kovine in izjavil, da je poslej njegova zhena. Nekateri so to zvezo potrdili v cerkvi pred duhovnikom, vechina pa kar doma ob kozarcu vina ali v gostilni. Ponekod so grofje za poroko svojih tlachanov zahtevali poseben davek.

Cerkev je nadzorovala kristjane predvsem prek spovedi. Duhovniki so imeli cele obrazce, po katerih so sprashevali vernike, kako so greshili. She posebej jih je zanimalo spolno zhivljenje spovedancev. Che je katera od zhensk priznala preshushtvovanje, je morala tri nedelje zapored po mashi v spalni srajci techi okoli cerkve skozi shpalir vernikov, ki so jo tepli s shibami. Tista mladenka pa, ki je rodila nezakonskega otroka, je morala pred cerkveno sodishche. Najvechkrat jo je obsodilo na shesttedenski tek okoli cerkve med shibami.

Shtudentov teologije in drugih ved na univerzi vse to ni skrbelo. Pri spovedi so dobili odpustek za vse grehe, tudi najhujshe, che so opravili dodeljeno jim pokoro. Za tiste, ki jih je spovedanec zamolchal, pa si je kupil odpustke.

»Zato pa je tako na tem nashem svetu,« je pripomnil na Nacetove besede Rafko. »Ljudje mislijo, da se da vseh duhovnih bremen znebiti s pokoro in z odpustki. A treba je zhiveti zhivljenje po evangeliju.«

»Bosh dovolj zhivel po evangeliju, ko se bosh vrnil v samostan, kjer bosh zaprt in venomer na ocheh svojih sobratov,« je zagodrnjal Nace. »Zato se je treba znoreti zdaj, ko je prilozhnost, da ne bosh potem postaval ob samostanskem zidu, pogledoval chezenj in cedil sline po posvetnem zhivljenju. Pa tudi – kako bom kot duhovnik in svetovalec svojim vernikom pomagal z nasveti, che ne bom imel pojma o zhivljenju?«

»O zhivljenju se lahko pouchish tudi drugache,« je menil Rafko. »Dovolj je, da opazujesh zhivljenje drugih in se uchish iz njihovih napak.«

»To je neumna sholastika,« je golchal Nace med enim pozhirkom piva in drugim. »Treba je imeti pristne zhivljenjske izkushnje!«

Rafael je raje molchal. Ni si zhelel takshnih izkushenj, kakrshne je vchasih dozhivljal Nace, ki je v svojem bistvu bil kaj malo duhoven, pach pa je ostal zdrav kmechki fant, poln zhivljenja, ki je le malo razmishljal o notranji plati svojega bivanja v solzni dolini. Bil pa je odlichen shtudent, ker se je zlahka nauchil vsega, o chemer so jih pouchevali profesorji na teologiji. In znal je to tudi tako povedati, da je bilo slishati, kot da globoko verjame v tisto, kar govori. V resnici je bil le spretna kavka, ki ponavlja besede, ki jih je slishala.

Ker je bila nedelja in je bilo treba biti naslednji dan ob shesti uri zhe pri pouku, se je vechina shtudentov razshla pred polnochjo. Rafael in Nace sta bila iz samostana navajena na kratke spance, saj sta morala vechkrat ponochi vstati in se z brati odpraviti k skupni molitvi.

Kolovratila sta po temnih ulicah proti svojemu domu. Ko sta zavila okoli vogala, so ju nenadoma obstopili shtirje mozhje. Bili so razcapani, umazani in v rokah so drzhali nozhe.

»Denar ali zhivljenje!« je siknil eden izmed njih.

Nace je bil krepak fant in vajen pretepov s pastirji na pashi. Rekel je prijatelju:

»Rafko, pokazhiva razbojnikom, po chem je zhivljenje na Shtajerskem!«

Tedaj je iz sence na vogalu pristopil fant njunih let. Njegovi pajdashi so se umaknili na njegov migljaj.

»Rafko?« je vprashal. »S Shtajerskega? Menda ne s Ptuja?«

»Iz minoritskega samostana na Ptuju,« je potrdil Rafko. »Se morda poznava?«

Fant se je zarezhal. Pokimal je.

»Kaj me ne spoznash?« ga je vprashal. »Jozhef sem, skupaj sva bila v noviciatu.«

»Ti? Ti!« je kriknil Rafko. »Jozhef, ki je umoril patra Krishtofa?«

»Saj si je zasluzhil,« je malomarno rekel Jozhef. »Zdaj se zagotovo cvre v peklu, ker je umrl brez spovedi, he he.«

Rafael je bil osupel.

»Torej te nikoli niso ujeli,« je ugotovil.

»Me tudi nikoli ne bodo,« se je pobahal Jozhef. »Danes sem tukaj, jutri tam. Udarim in izginem. Kako me naj najdejo v tako velikem mestu, kot je Dunaj?«

»In zdaj ropash revne shtudente?« se je chudil Rafko.

»Niso vsi revni,« se je zahahljal Jozhef. »In ropamo vse po vrsti, kakor pridejo mimo. Eden ima vech, drugi manj cvenka. Lachni nismo nikoli. Vsekakor nam gre bolje, kot che bi ostali tlachani na zemlji kakshnega grofa.« Za trenutek je pomolchal, potem je rekel s skoraj zhalostnim glasom: »Vidim, da shtudirash teologijo. Uspelo ti bo, gospod bosh postal, morda bosh nekoch celo gvardijan v samostanu. Tudi jaz bi bil zdajle shtudent, che ne bi bilo patra Krishtofa. Preklet naj bo za vse vechne chase!«

»Che te bo kdaj zanesla pot mimo Ptuja, se mi oglasi,« je rekel Rafko. »Mogoche ti bom lahko pomagal.«

»Mogoche,« je prikimal Jozhef. »Cheprav meni ne more pomagati nihche vech. Che me ujamejo, me tako ali tako chakajo veshala.«

Pokimal mu je v slovo, potem se je obrnil in s pajdashi izginil v temi.

Nace je bil razocharan.

»Sem mislil, da bo dober pretep,« je priznal. »Pa se vse takole sfizhi. A to je tisti novic, ki je pred leti zaklal patra Krishtofa pred mestnim obzidjem? Sem slishal za zgodbo.«

Rafko je prikimal in potem je molchal vse do doma. Zamishljeno je legel in medtem ko je Nace smrchal na ves glas, je skushal zbrano zmoliti nekaj molitev za ubogega razbojnika Jozhefa, da bi ga Gospod popeljal na pravo pot in mu na koncu omogochil zvelichanje greshne dushe.

 

***

 

Leta gospodovega 1415 je bila pomlad nenavadno mila. Konec oktobra je bilo chez dan zhe prijetno toplo kot sredi poletja. Nace in Rafko sta bila na koncu svojega shtudija. V bistvu sta samo she chakala, da jima provost podeli akademski naslov.

Lektor pastoralne teologije na Almi mater Rudolphini vindobonensis doktor Thomas Ebendorfer je dal poklicati k sebi svoja najboljsha shtudenta. Ignacij de Petovia in Raphaelus Franciscus de Petovia sta stala pred njim in ga vprashujoche gledala, kaj zheli od njiju. Doktor Ebendorfer ju je oshinil s pogledom in se jima nasmehnil. Rekel je:

»Vajin shtudij gre h koncu. Za vaju imam posebno presenechenje. Provost katedrale svetega Shtefana Wilhelm Tuers me je povabil na koncil v Konstanci. Dovolil mi je, da si izberem spremstvo. V njem bi rad videl tudi vaju. Tudi rektor doktor de Treysa se strinja, da lahko odpotujeta z menoj. Kaj pravita?«

»Z veseljem!« sta vzkliknila oba v en glas.

Zasmejala sta se, potem je Rafko dodal:

»Kdaj potujemo?«

»Pojutrishnjem,« je rekel lektor. »Pripravita si obleko za na pot in kar potrebujeta. Za vse drugo bo poskrbela nasha Alma mater, v Konstanci pa bomo zhiveli na rachun tamkajshnjih meshchanov. Bodita ob shestih zjutraj pri mashi v univerzitetni kapeli pri Stubentor, nato se bomo odpravili skozi mestna vrata na pot.«

Bogoslovca sta bila navdushena. Poslovila sta se od lektorja, nato sta se odshla pripravljat za pot.

»Videla bova vse tri papezhe!« je bil navdushen Nace.

»Pa tudi najbolj slavnega profesorja Jana Husa!« je dodal Rafko.

Jan Hus ali Janez iz Husinca je bil zhe nekaj let rektor prashke univerze, ki je bila najstaresha v Svetem rimskem cesarstvu. Bil je znan po tem, da je grmel zoper odpustke in proti krizharskim vojnam. Spisal je vznemirljivo razpravo Querestio magistri Johannis Hus de indulgentiis. V tem delu, ki se je zgledovalo pri angleshkem slavnem teologu Julijanu iz Norwicha, je predrzno zatrjeval, da noben papezh ali shkof nima pravice vzdigniti mecha v imenu Cerkve. Pach pa je v skladu s krshchansko vero, da moli za sovrazhnike in blagoslavlja tiste, ki ga preklinjajo. Odpushchanja za grehe nikakor ni mogoche kupiti z denarjem za odpustke, ampak le z resnichnim kesanjem.

Papezh Janez XXIII., ki je bil pravzaprav antipapezh papezhu Gregorju XII. in she enemu protipapezhu Benediktu XIII., je dvainshtiridesetletnega Jana Husa razglasil za krivoverca, ga leta 1411 izobchil iz cerkve, rekoch Anathema sit!, njegova dela pa prepovedal.

Naslednje leto je papezh Janez XXIII. pozval na krizharsko vojno za osvoboditev Jeruzalema in obljubil odpustke in vechno zvelichanje vsem, ki bi shli na vojno. Jan Hus ga je zato javno obsodil in razglasil za antikrista.

Ker je bilo stanje v Cerkvi neurejeno, saj je imela kar tri papezhe, je Janez XXIII. za 30. oktober 1913 sklical koncil v Konstanci. Papezh Janez je zahteval reforme v Cerkvi. Na koncil povabil tudi Jana Husa, da bi zagovarjal svoja stalishcha. Hus je prishel in papezh je zato umaknil svoje izobchenje. Jan Hus je stanoval v isti palachi kot papezh Janez. Ker pa so se shirile govorice, da namerava pobegniti, so ga prepeljali v dominikanski samostan na otoku ob robu Bodenskega jezera. Otok je bil tik ob bregu, z njim povezan z mostom blizu katedrale v Konstanci.

Papezh Janez je obljubil, da bo odstopil, che bosta hkrati odstopila tudi papezha Gregor in Benedikt. Ta dva sta zares odstopila, papezh Janez pa je pobegnil iz Konstance, mislech, da je zdaj reshen konkurence. Pri tem mu je pomagal Friderik II. Celjski, sin mogochnega gospoda Hermana II. Celjskega, cesarjevega tasta. Papezh Janez se je oblekel v navadno meshchansko obleko in odjahal iz mesta na starem kljusetu, medtem ko je Ferdinand Celjski zganjal chezmeren hrup na viteshkem turnirju, ki ga je drlo gledat staro in mlado. Vendar so papezhev beg opazili in poslali za njim vojake, da so ga zasledovali in ujeli ter privlekli nazaj v Konstanco, kjer je bil prisiljen izpolniti svojo obljubo in odstopiti tudi sam. Tako je bila prosta pot za izvolitev novega papezha. Poslej je koncil vodil kardinal Peter iz Ailla.

Uchene razprave o reformi cerkve, ki pa si je ni zhelel nihche, so tekle kar nekaj let. Uchenjaki so prihajali in odhajali, govorili uchene latinske besede in predlagali reforme, za katere se je vedelo, da jih ne bo kmalu. Hkrati se cerkvenim dostojanstvenikom ni mudilo nikamor z izvolitvijo novega papezha, saj se je v brezvladju dalo imenitno zhiveti po svoje, predvsem pa ribariti v kalnem.

 

 

Sveta preproshchina

 

Poleg nekaj tisoch prelatov je v Konstanco prishlo na tisoche prostitutk. Na vsakega prelata jih je bilo vech. Meshchani so bili nezadovojni zaradi razvrata, ki je obsedel mesto, a zhvenketanje srebrnega in zlatega denarja je utishalo tudi najbolj glasne kritike. Trgovci in gostilnicharji so si meli roke, saj se jim je dobichek podeseteril. Najbolj slovita med vsemi pa je bila lepa kurtizana Imperija, ki je zapeljevala cesarje, papezhe in kardinale. Kdor ni nosil hermelina ali shkrlata, mu ni pustila priti niti blizu, kaj shele, da bi zanj razshirila noge.

Decembra leta 1414 je prishel pogledat, kaj se dogaja na koncilu, tudi ogrski, cheshki in hrvashki kralj Sigismund Luksemburshki s svojo zheno Barbaro Celjsko in hcherko Elizabeto Luksemburshko, z njim Barbarin oche, grof Henrik II. Celjski, ki ga je doletela chast, da je kralju nosil njegovo zlato jabolko, in njegov sin Herman IV., ki je bil tudi freisinshki knezoshkof, pod katerega je spadala bavarska shkofija Passau, ki jo je vodil knezoshkof Jurij I. von Hohenlohe, velik nasprotnik husitov. Pod Passau je spadal cerkveno tudi Dunaj, kjer jo je zastopal provost katedrale svetega Shtefana in shkofov kancler Wilhelm Tuers.

Sigismundova zhena Barbara Celjska je bila vitka lepotica, stara komaj triindvajset let, medtem ko jih je njen mozh Sigismund shtel zhe oseminshtirideset. Porochila sta se, ko je imel on osemintrideset, ona komaj trinajst let. Bila je okronana za ogrsko in cheshko kraljico in je vechino chasa prebila sama na svojem dvoru, kajti mozh je nenehno potoval iz vojne v vojno in po politichnih opravkih. Tako sta se videla le redko. Toda konstanshki koncil je bil tako pomemben, da sta prishla skupaj.

O njej so si v plemishkih krogih shepetali, da je bila precej razuzdana, pri chemer ni gledala na to, ali je bil moshki, ki si ga je zazhelela, plemenitega rodu ali konjar v njenem hlevu. Nosila je temno rjavo barzhunasto ogrinjalo, obrobljeno s hermelinom, na nogah je imela skoraj pol metra dolge konichaste rdeche chevlje, kakor tudi njeno spremstvo, kar je prichalo o tem, da zhivijo na veliki nogi. Ob njej je bil mlad pazh v tesno oprijetih svetlo modrih hlachah in prav tako velikih chevljih. Na eni strani jo je on drzhal pod roko, na drugi spletichna.

Napovedal je svoj obisk na koncilu tudi gospod Bernard Ptujski, a je zadnji chas prishlo nekaj vmes, kar ga je she nekaj chasa zadrzhalo doma. Kljub temu je heraldik Ulrich Richental grb gospoda Ptujskega vnesel v svojo Kroniko konstanshkega koncila, ki jo je pripravljal za poznejshe rodove v slavo in chast najimenitnejshe gospode svojega chasa.

V takshnih razmerah so junija 1415 pripotovali tudi gostje iz Dunaja: provost Tuers, lektor Ebendorfer, bogoslovca Ignacij in Raphaelus, ter nekaj vojakov in sluzhinchadi iz spremstva. Gospoda sta se vso pot vozila v kochiji, vojaki so jahali na konjih, drugi so hodili za njimi pesh.

Prishli so she pravochasno, da so ujeli najbolj zanimiv del koncila: Jan Hus se je v katedrali zagovarjal pred zbranimi kardinali in shkofi zaradi svoje herezije. Bila so kar tri zaslishanja, na katerih je Hus branil svoja nachela trdno in z ognjevitim glasom. Rafko in Nace sta bila skorajda ocharana nad njegovo gorechnostjo, s katero je govoril zoper nesmiselno bogatenje Cerkve, zoper odpustke in proti krizharskim vojnam. V bistvu ni povedal nich novega, le ponavljal je, kar je pridigal v Pragi in pozneje napisal in objavil v svoji knjigi Querestio.

»Dokazhite mi,« se je Jan Hus obrnil na kardinala Petra iz Ailla, ki je vodil koncil. »Dokazhite mi na podlagi Svetega pisma, da se motim, pa bom rade volje preklical tisto, za kar mi dokazhete, da je zmotno!«

»Tukaj nismo zato, da bi razpravljali z vami,« mu je oholo odvrnil kardinal. »Koncil je tukaj, da bo presodil, ali so vashi spisi in besede v skladu z vero ali ne!«

»Brez dokazov ne bom preklical nichesar!« je trmoglavil Hus.

Cerkveni zbor je potreboval skoraj shtirinajst dni, da je izrekel obsodbo. Kardinal Peter iz Ailla jo je izrekel, ko so vojaki pripeljali pred koncil chokatega Jana Husa:

»Koncil v Konstanci razglasha vashe uchenje za herezijo, zato naj bo prekleto za vse chase. Sezhgali bomo vse vashe spise in izobcheni ste iz cerkvenega obchestva! Izrochamo vas posvetni oblasti, a jih prosimo usmiljenja, da vas pustijo pri zhivljenju!«

Pristopil je brivec. Ostrigel je Husu lase do kozhe, nato mu je namilil glavo in mu jo obril do golega, tako da ni bilo vech sledi o tonzuri kot znamenju mashnishkega posvechenja.

Dvignil se je kralj Ogrske, Cheshke in Hrvashke Sigismund Ogrski in Luksemburshki. Nagovoril je obsojenca:

»Jan Hus, izrocham vas oblastem mesta Konstance!«

Mestni svet Konstance je bil neusmiljen. Jana Husa je obsodil na smrt, ker ni hotel preklicati svojega krivoverstva. Zunaj mestnega obzidja, na poti h gradu Gottenheim, je svet ukazal pripraviti grmado, na kateri ga bodo zhivega sezhgali.

Tistega dne, ko naj bi zagorela grmada, se je okoli nje zbrala velikanska mnozhica. Skorajda ni bilo meshchana, ki ne bi prishel na morishche, kajti chesa takega ne vidish vsak dan, celo v vsakem zhivljenju ne. Rafko in Nace sta bila v prvi vrsti, kamor so ju meshchani godrnjaje spustili, ker sta bila v redovnih oblachilih in s tonzuro na glavi. Kralj Sigismund, kardinali, shkofje in veljaki Konstance so sedeli na leseni tribuni pod mestnim obzidjem, odkoder so imeli najboljshi razgled na morishche.

Potem so vojaki privedli iz mestne jeche Jana Husa. Roke je imel zvezane na hrbtu. Na glavi je nosil visoko papirnato kapo, podobni shkofovski, na kateri je pisalo HAERESIARCHA, shkof heretikov. Med potjo iz mesta na morishche je prepeval marijansko pesem Christi virgo dilectissima, ki jo je prekinjal z vzkliki mnozhici:

»Nisem heretik!«

A zhe je bil na morishchu. Vojaki so ga slekli, mu znova zvezali roke na hrbtu in ga z verigo okoli vratu golega priklenili na kol sredi grmade.

»Nisem heretik!« je vpil na mnozhico tudi z grmade.

Zdaj se je grmadi priblizhal cesarjev marshal von Pappenheim:

»She zadnjich vas prosim, preklichite svoje krivoverske spise in besede!« mu je zaklical. »V tem primeru, che se pokesate, vas bo kralj pustil pri zhivljenju!«

Hus se mu je nasmehnil in kriknil z grmade:

»Bog mi je pricha, da nisem nikoli pridigal tega, chesar me obtozhujete! Pisal sem resnico o Evangeliju in v imenu te resnice sem pripravljen danes umreti!«

Von Pappenheim je zhalostno zmajal z glavo in pomignil krvniku, preden se je umaknil nazaj na oder za imenitnike.

Krvnik je podtaknil gorecho baklo, toda grmada se nikakor ni hotela vneti. Iz mnozhice je pritekla starka, ki je nosila v rokah gorecho butarico vej. Vrgla jo je na grmado in kriche pljunila proti Husu:

»Crkni, krivoverec! Tako bosh gorel v peklu!«

Hus se je grenko posmejal in vzdihnil:

»Svetá prostotot!« Potem se je verjetno domislil, da ga cheshko nihche ne razume in je dejal she: »Sancta simplicitas

Grmada se je razgorela. Zaradi pomanjkanja zraka se je Husu glava povesila na prsi, she preden so ga zajeli plameni. Potem je zagorel tudi on. Prasketalo je in cvrchalo; chrn dim, ki je smrdel po zazhgani mashchobi, se je vil visoko v zrak in veter ga je nosil nad Konstanco. Spotoma je pod obzidjem drazhil kardinale, shkofe in druge imenitnike, da so se kashljajoch dushili. Kmalu niso vech vzdrzhali in so se morali umakniti z odra, s katerega so nameravali gledati predstavo, ki so jo bili zrezhirali sami.

Grmada je gorela nekaj ur. She preden je dogorela v pepel in ogorke, so se ljudje razshli. Ignacij in Rafael sta she ostala, prevzeta od groze. Gledala sta, kako so krvnik in njegova hlapca z lopatami postrgali ostanke grmade in pepel Jana Husa in vse skupaj zmetali v Ren.

»Niti groba ne bo imel,« je vzdihnil Rafael.

Nace pa je zharel v obraz in bil ves vrochichen od vsega, kar je videl. Rekel je:

»Tako se zgodi tistemu, ki se upira Cerkvi in uchi krivo vero.« Potem je dodal: »She veliko grmad bo moralo goreti, preden bo svet ochishchen zla!«

»Mogoche bi pa morali prizhigati manj grmad in se bolj zavzemati za medsebojno sposhtovanje in strpnost. Razlike bi morali premoshchati z vero in zaupanjem v bozhjo pomoch,« ju je ogovoril mlad dominikanec. »She posebej, ker gre za chloveka nashega rodu in nashega jezika, kar vidim, da sta tudi vidva.«

Bil je njunih let. Rafael je ugibal, kaj misli z istim rodom in istim jezikom, saj je bil Jan Hus Cheh in je govoril cheshchino, tujec pa je govoril hrvashchino, ki jo je Rafael tudi komaj razumel.

»Vsi smo slovanskega rodu in govorimo razlichna narechja slovanshchine,« je nadaljeval mladi dominikanec. »A dovolita, da se vama predstavim: Sem Ivan Stojkovich iz Dubrovnishke republike, v teh krajih bolj znan kot Ioannes de Ragusa. Sem magister lepih umetnosti univerze v Zadru, zdaj nadaljujem shtudij v Padovi.«

»Toda z verskimi odpadniki je treba obrachunati, sicer bo cerkev izgubila svojo moch in oblast,« je menil Nace.

»To je res,« se je strinjal Ivan, »a poglejta, kam nas je to pripeljalo? Pred stoletji je papezh preklel in izobchil patriarha in patriarh je preklel in izobchil papezha samo zato, ker so na vzhodu trdili, da je papezh le prvi med enakimi, primus inter pares, in ker se nismo strinjali, ali Sveti Duh izhaja samo iz Ocheta, ali tudi iz Sina. Z malo vech dobre volje na obeh straneh bi se dalo zgladiti vse spore. Nashe malenkostne spore pa bodo izkoristili Turki, ki vedno bolj trkajo na vrata krshchanskih dezhel. Ko bo padel Carigrad, bo Turkom odprta pod do Rima. Zhe samo zato bi se morali obe cerkvi ponovno zdruzhiti.«

»Nisem se toliko poglabljal v vzroke tega spora,« je rekel Rafael, »A nachelno se strinjam z vami, da spori ne prinashajo nich dobrega.«

»Seveda,« je razvneto nadaljeval Ivan, ki je ochitno veliko razmishljal o teh vprashanjih. »Zdaj smo si nakopali na glavo nove sovrazhnike Cerkve, husite, jutri bodo nastale nove lochine. Tako se Cerkev samo drobi na kose in propada.«

»Namesto tem teoloshkim razpravam bi se lahko posvetili dobremu pivu, ki ga varijo tudi v Konstanci,« je predlagal Nace.

Res so vsi trije odshli v blizhnjo krchmo v mestu. Mladi dominikanec je pijacho dobro prenashal, saj je bil plechat fant, a tudi bistrega duha. Tudi za mizo je nadaljeval s pripovedovanjem o svojem videnju sodobne cerkve, kar je sicer bolj zanimalo Rafaela kot Naceta.

»A sta opazila na tem koncilu,« je zharel Ivan, »da mnogi kardinali svoje sluzhabnike oblachijo lepshe kot meshchane in jih poshiljajo na zasedanje koncila, samo da bi imeli chim vech glasov? Dolochiti bi morali strozhja pravila, kdo vse se lahko udelezhuje koncila in kdo lahko glasuje na njem.«

Ochitno se je dominikanec Ivan veliko gibal med cerkvenimi veljaki, da je vedel vse to.

 

***

 

Naslednjega dne je na koncil pripotoval tudi gvardijan Filomen v druzhbi priorja dominikanskega samostana na Ptuju Mathiasa. Nastanila sta se v dominikanskem samostanu na otochku ob robu Bodenskega jezera.

Kmalu sta povabila k sebi Rafaela in Ignacija.

»Pisal mi je lektor Ebendorfer,« je rekel gvardijan Filomen. »V pismu stoji, da sta uspeshno dokonchala shtudij in si s tem zasluzhila prostor v spremstvu provosta Tuersa. Povedal je, da knezoshkof Jurij von Hohenlohe pripravlja posvetitev nekaj shtudentov v duhovnike. Zato je predlagal, da se tem mladenichem pridruzhita tudi vidva. To je lepa prilozhnost, ki jo je treba izkoristiti. Zaradi tega sva tudi prishla v Konstanco, saj sicer ne bi, ker naju jalovi prepiri prelatov prav nich ne zanimajo. Oglasita se torej pri osebnem tajniku gospoda knezoshkofa. On vama bo povedal, kako se morata pripraviti na mashnishko posvechenje, ki bo to nedeljo.«

135

 

 

»Zhe chez shtiri dni!« se je razveselil Rafael.

Tudi Nace je bil vesel novice, ki sta jo prinesla njuna voditelja. Gvardijan in prior sta se zadovoljno smehljala.

Gvardijan Filomen je segel pod haljo in izvlekel moshnjichek iz machje kozhe.

»Rafael, pozdrave in chestitke ti poshilja tudi gospod Bernard Ptujski, ki je sicer z nami danes prishel v Konstanco, a je zadrzhan pri mnogih srechanjih. Izrochil mi je zato zate tale dar, ki ti bo she kako prav prishel, saj si morash kupiti vso opravo za posvechenje. S tem darom meni, da je izpolnil svojo obljubo v zahvalo za chudezh, ki si ga izmolil za njegovo setro Bernardko.«

»Seveda, gospod Bernard je bil vech kot radodaren v vseh teh letih,« je pritrdil Rafko. »Ob priliki se mu bom shel osebno zahvalit, kakor hitro se vrnem na Ptuj.«

Prior Mathias je dodal:

»Diplomo bosta prevzela, ko se bomo vrachali chez Dunaj. Gospod lektor mi je zaupal, da bo v obeh pisalo summa cum laude. Oba sva ponosna, da sta v chast vsak svojemu samostanu.«

Zahvalila sta se za spodbudne besede in odshla poiskat knezoshkofovega tajnika. Gospod Wilhelm ju je zhe prichakoval. Razlozhil jima je, kaj vse potrebujeta za posvetitev. Nato sta se odpravila h krojachu, ki je izdeloval samo cerkvena oblachila. Prodajal pa je tudi posodje in pribor za cerkvena opravila.

Prava srecha je bila, da je bil gospod Bernard tako radodaren. V moshnjichku je bilo sto srebrnih denarichev, kar je bilo skoraj pol srebrne marke. Za shtirideset srebrnih mark si lahko zhe kupil lepo hisho znotraj ptujskega obzidja.

V nedeljo ob deseti uri se je na Katedralskem grichu v Konstanzer Münster, konstanshki katedrali Nashe Ljube Gospe, trlo ljudi. Mnozhica je bila tudi pred njo, saj se je razvedelo, da bodo danes posvetili nove duhovnike. Katedrala se je pred dobrimi tremi stoletji in pol iz neznanega vzroka sesula vase. Ostala sta le dva stolpa, od katerih je pozneje eden zgorel skupaj z vech kot shestdesetimi hishami. Ob preostalem stolpu so konstanshki shkofje sezidali novo katedralo.

Zvonovi so s pritrkavanjem zhe vse jutro napovedovali slovesen dogodek. Skozi vhod v stolpu ni bilo vech mogoche v cerkev. Visoke izrezljane dveri iz hrasta, v katerih so bila manjsha vhodna vrata, so zaprli.

Skozi velikanska okna z barvastimi steklenimi vitrazhi je svetloba padala na kandidate za mashnike, ki so stali pred oltarjem v oblachilih svojega reda. Vsak je imel chez albo, belo oblachilo od vratu do tal. Zhe zgodaj zjutraj jih je obdelal mestni brivec. Pustil jim je za tri prste las ob strani, vse druge jim je na svezhe pobril v okroglo tonzuro, znamenje duhovnishkega poklica. Na sebi so imeli shtolo, pas in narochnico, chez levo roko jim je visel zlozhen ornat. V desnici so imeli prizhgano svecho.

Na visokem koru, bogato okrashenem s pozlato, ki je imel pod ograjo angele s fanfarami, so se oglasile orgle. Ljudje so utihnili. Zadonela je uvodna pesem Te Deum. Iz zakristije je prishla cela vrsta kardinalov, knezoshkofov in shkofov. Masho je vodil novi konstanshki knezoshkof Otto III. von Baden-Hachberg-Roteln.

Po branju bozhje besede se je knezoshkof Otto umaknil in prisedel k drugim prelatom. Obred posvechenja je prevzel knezoshkof Jurij von Hohenlohe iz shkofije Passau, zagrizen sovrazhnik husitov, ki je pomignil svojemu naddiakonu da je stopil naprej in vsakega kandidata poklical po imenu. Kdor je slishal svoje ime, je moral potrditi svojo navzochnost in zavpiti:

»Adsum!«

Potem so drug za drugim stopali pred shkofa Jurija in pokleknili s sklonjeno glavo ter pochakali, da so bili vsi na kolenih.

Knezoshkof Jurij je glasno vprashal vernike:

»Ali kdo ve za kakshen zadrzhek, zakaj kdo od teh ne more postati duhovnik? Naj zdaj stopi naprej in na glas pove, ali pa za vekomaj molchi!«

Vsi so bili tiho, medtem ko je Rafka spreletelo, ali se je Nace, ki je umoril tisto zhensko na Dunaju, kdaj spovedal tega greha, ali pa bo sprejel mashnishko posvechenje s smrtnim grehom na dushi. Takoj nato je sklenil, da bo raje za vechno molchal. Che takrat ni spregovoril, tudi zdaj ne bo.

Kandidati so polegli po preprogi pred shkofom na trebuh z razshirjenimi rokami, da je njihovo telo tvorilo krizh. Knezoshkof je pokleknil pred oltar, na koru in med verniki so zadonele litanije vseh svetnikov.

Po dva kandidata sta stopala pred knezoshkofa Jurija. Pokleknila sta. Knezoshkof jima je za nekaj chasa molche polozhil obe roki na glavo. To je storil tudi Rafaelu in Ignaciju, ko sta skupaj klechela pred njim. Ko so se zvrstili pred shkofom vsi kandidati, je vse v cerkvi pozval, naj molijo k Bogu, da bo blagoslovil kandidate z bozhjo milostjo. Tudi sam je molil:

»Da, quaesumus, omnipotens Pater, in hos famulos tuos presbyterii dignitatem. Innova in visceribus eorum spiritum sanctutatis, ut acceptum a te, Deus, secundi meriti munus obtineant; censuram que morum exemplo suae conservationis insinuent.«

Potem je knezoshkof Jurij stopil do vsakega kandidata. Prekrizhal mu je shtolo chez prsi, z levice mu je snel ornat in mu ga nadel. Nato je zmolil blagoslov. Zdaj je intoniral Veni creator, kar so hipoma povzeli pevci na koru.

Knezoshkof se je vrnil do vsakega kandidata, pomochil prste v skodelico svetega olja, ki mu jo je drzhal naddiakon. Pomazilil jim je s svetim oljem dlani in govoril:

»Gospod Jezus Kristus, katerega je Oche mazilil s svetim Duhom in mochjo, naj te varuje, da posvechash bozhje ljudstvo in Bogu prinashash zhrtve.«

To so bile sacra potestas, svete mochi za opravljanje mashnishke sluzhbe. Vsakemu je shkof izrochil pateno s kruhom, krozhnichek za hostije, kelih z vinom in vodo za evharistichno daritev.

Rekel mu je:

»Sprejmi dar svetega ljudstva, da ga darujesh Bogu. Umevaj, kar delash, ravnaj se po tem, kar opravljash, zhivi po skrivnosti Gospodovega krizha.«

S tem so postali duhovniki. Po cerkvi je zavrshalo. Ljudje so se gnetli in v procesiji hodili po sredini cerkvene ladje do novih duhovnikov. Vsak jim je hotel poljubiti maziljene dlani, kajti vsak tak poljub je prinesel sto dni odpustka v vicah. Pri poljubljanju so pokleknili na eno koleno in jim s tem izkazali svoje sposhtovanje.

Rafku je bilo nerodno. Kar vrtelo se mu je v glavi. Knezoshkof Otto se je vrnil pred oltar in dokonchal masho. Zdaj jo bo lahko opravljal rudi Rafko. Novo masho bo bral na Ptuju, v minoritski cerkvi, pred svojimi starshi, pred gospodom Ptujskim in njegovo druzhino, pred meshchani, ki so ga mnogi poznali.

Po mashi sta k Rafku in Nacetu pristopila gvardijan Filomen in opat Mathias, da sta obema chestitala. Gvardijan je dejal Rafaelu:

»Po novi mashi te bo sprejel v nash red provincionalni minister. Prav veseli me, da bomo imeli enega shtudiranega sobrata vech: Vendar ne pozabi Franchishkovih besed njegovim bratom: Zhivite po Evangeliju!«

»Trudil se bom!« je obljubil Rafko.

Potem sta se z Nacetom vrnila v svojo sobo v dominikanskem samostanu, kjer sta spravila ornat, shtolo, koretelj, pas, narochnico, pateno in kelih v popotno torbo ter ostala v sivem redovnem habitu, prepasanem s cingulumom in v sandalih. Toda njuno posvechenje je she vedno izdajala gladko obrita tonzura.

 

 

Spovednik krizhnih sester

 

Koncil v Konstanci je mineval v jalovih razpravah prelatov, ki so se ob vecherih vdajali pijachi in razvratu in si zheleli, da bi zhivljenje postalo en sam zabaven koncil, ki bi trajal vechno. Rafael in Ignacij sta se vrnila na Ptuj in se zaprla vsak za stene svojega samostana, tako da se dolgo chasa nista vech videla. Rafael je vmes z gvardijanom Filomenom odshel v Gradec, kjer ga je provincionalni minister Wolfgang Stockle temeljito izprashal o njegovi veri in pogledih na verska vprashanja.

Mladi Rafael Franciscus de Petovia mu je postal takoj vshech. V njegovih ocheh je videl gorecho vnemo za vero. Shtudij teologije jo je samo she poglobil. Provincial je dobro vedel, kako dvorezen mech je shtudij na univerzi, saj jo je tudi sam obiskoval v Bologni. Pri enih je shtudij samo poglobil vero in jim bil v pomoch, da so iskali odgovore na vechna vprashanja o Bogu, ki je osmislil chlovekovo zhivljenje. Pri drugih pa je spodbudil dvom, da so zacheli dvomiti o vsem. Ne le o Cerkvi kot ustanovi, o papezhu in njegovem ravnanju, ampak tudi o obstoju Boga. Niso shli po poti Tomazha Akvinskega, ki je podvomil v obstoj Boga samo zato, da je dokazal njegov obstoj prav z dvomom, kati che v nekaj dvomimo, potem je to dokaz, da tisto obstaja. Ne, ostali so na pol poti, samo pri dvomu v obstoj Boga, zaradi chesar so zacheli dvomiti tudi v vero in postavili svoje zvelichanje na kocko, tako kot na primer Jan Hus in njegovi somishljeniki.

Pri Rafaelu je bilo obratno. Shtudij ga je le podkrepil pri iskanju zvelichavne poti v nebeshko kraljestvo in neomajno je kot sveti Franchishek verjel v vse odpushchajocho ljubezen nashega Zvelicharja. O tem je znal spretno govoriti in tudi duhovito. Primerjave je vedno iskal v vsakdanjem zhivljenju. Znal je zapletene stvari razlozhiti chisto preprosto, kar je znamenje izobrazhenih mozh, ki so se zares poglobili v zadevo: ko jo preuchijo, jo strnejo v preprosto, vsem razumljivo dejstvo. Tisti pa, ki ne razumejo bistva stvari, de rerum natura, vedno ostajajo pri navidezno uchenem blebetanju. Sveti Franchishek je zahteval preprosto pridiganje in plemenito vlogo pomochi v Cerkvi. Saj je rekel, da sveta in chista preprostost zmede vso modrost tega sveta.

Po pogovoru je provincial sprejel Rafaela v red. Podelil mu je tudi dovoljenje, da lahko pridiga. Gvardijan Filomen se je zadovoljno smehljal. Le redkim se je posrechilo to, kar se je bratu Rafaelu, da so dobili dovoljenje za pridiganje takoj ob sprejemu v red.

Po vrnitvi na Ptuj je pater Rafael opravljal svoje dolzhnosti v konventu. Masheval je, ob praznikih vchasih pridigal, udelezheval se je vsakdanjih molitev, pogosto je v svoji celici molil tudi chisto sam: za zvelichanje svoje dushe, dush sobratov in starshev. Neomajno je verjel v Jezusovo dobroto, ki bo tudi najhujshim greshnikom po dolochenem trpljenju odpustil vse grehe in jim odprl vrata v raj, saj je tako obljubil, ko je prishel na zemljo.

Kadar je bil prost, je Rafael pomagal bratu Maksimiljanu v knjizhnici. Ker je imel lepo pisavo, mu je brat dovolil, da je na pergament z gosjim peresom, pomochenim v chrnilo, izdelano po skrivnem receptu iz saj, prepisoval manj pomembna besedila. Kmalu mu je zachel dajati tudi zahtevnejsha, kajti odkril je, da Rafael tudi lepo rishe. Uvedel ga je v chudoviti svet ilustriranja inkunabul.

Medtem je bilo na svetu malo lepega. Jeseni leta Gospodovega 1415 so Anglezhi potolkli Francoze v bitki pri Agincourtu v Severni Franciji. Zmagali so angleshki dolgi loki, strashno orozhje, ki je prebilo s pushchicami verizhni oklep. Francozi so bili tudi brez pravega vodstva, kajti kralj Karel VI. ni mogel voditi svojih chet, saj je bil bolan tako na telesu kot na umu.

Neurja, viharji, mochni nalivi in tocha, vse je prizadelo vsakih nekaj let shtajerskega kmeta in vinogradnika. Kobilice so prihrumele kot svetopisemska nadloga in pozhrle vse, kar je bilo zelenega. Ponekod po Evropi je kosila kuga, ki ni prizanesla ne nedolzhnemu novorojencu, kot tudi osivelemu starchku ne, ki se je opiral na grchavo palico. Obchasni potresi so rushili cerkve in hishe. Vmes je vechino prebivalstva zaradi slabih letin grudila lakota.

Koncil v Konstanci je tekel naprej, toda novembra leta Gospodovega 1417 so rimskega grofa in kardinala diakona Oddoneja Colonna izvolili za papezha Martina V. Upali so, da je zdaj razkola v cerkvi konec.

Pisalo se je zhe leto 1418. Ko je zhe vse kazalo, da bo svet lahko mirneje zazhivel, so pred Radgono pridrli Turki. Tokrat so slovenske dezhele obiskali zhe drugich. Divja ljudstva so prihrumela, krvave vojske so se vnele, po dezheli se je razlegal bojni krik, chloveshka kri je tekla v potokih, mochna in imenitna mesta so se razsipala in izginjala z oblichja zemlje. Med vsemi sovragi, ki so kdaj pustoshili po Shtajerskem, so zavzemali prvo mesto prav divji Turki.

Oche je Rafku v otroshkih letih ob zimskih vecherih rad pripovedoval, kako je bilo, ko so Turki prvich pridrli na Ptuj. Konec kimavca leto dni pred Rafkovim rojstvom, leta Gospodovega 1896, je sultan Bajazit Bliskoviti pri Nikopolju premagal krshchansko vojsko in marsikateri slovenski sin je tamkaj izpustil dusho. Dvajset tisoch je bilo mrtvih kristajnov in prav toliko odpeljanih v suzhenjstvo. Kralj Sigismund je z grofom Hermanom Celjskim komaj utekel. Naslednji dan je dal Bajazit tri tisoch kristjanov poklati, druge je odvedel v Malo Azijo. Potem se je turshka vojska, pijana od zmage, pri Mitrovici razlila chez Donavo na Ogrsko. Del chet pa je prek Medzhimurja prishel tedaj prvich na Shtajersko.

Ravnokar so ljudje opravili trgatev in pospravljali she zadnje poljske pridelke pred zimo, kar so pridrveli na lahkih in hitrih konjichih goste trume brkastih vojshchakov, kakrshnih Shtajerska doslej she nikoli ni videla. Imeli so prostrane hlache hlamudrache iz rdechega sukna in shiroke modre jopiche, na glavi turban, sploshchen zvitek iz ozkega traku vechinoma bele barve. Njih sablje so bile zakrivljene, namesto pushk so imeli vechinoma loke in tule, polne pushchic, katere so ovijali s prejo in vzhgane streljali po slamnatih strehah. O groza! Od Sredishcha do Ptuja se je nebo ovilo v chrn dim, po tleh je bila gnusnoba, ki ostane po pokolih. Povsod so Turchini pushchali za seboj pogorishcha, razvaline in znamenja neizrekljivih grozodejstev.

Ljuta drhal je pridrvela tudi pred Ptuj. Mesto pach ni bilo prichakovalo takshne stiske. Zlahka so se ga sovrazhniki polastili, ga izropali in pozhgali. Brez posebnega truda so polovili in odpeljali v suzhnost shestnajst tisoch dush: mozh, zhena in otrok. Zhivino in drugo naropano imetje so prav tako odpeljali s seboj.

Reshili so se le tisti, ki so imeli srecho, da so se zatekli na vrh hriba, za obzidje utrjenega gradu, ki ga je branil valpet Heinz s stotimi birichi. Za obleganje ni bilo chasa.

Tokrat pa je vojska sultana Mohameda, ki je pod dolgem boju z brati nasledil ocheta Bajazita, pridrla nad Radgono in njeno okolico. Medtem, ko so eni oblegali dobro utrjeno mesto, so drugi ropali in pobijali po nezashchitenih okolishkih vaseh.

Nadvojvoda Ernest Zhelezni je v Gradcu zbral shtajerske trume ter jih zdruzhil s sosednjimi. Grof Miklavzh Frankofanski je pripeljal vech kot tisoch konjenikov, dezhelni glavar Koroshke Oton Ehrenfels je pripeljal sedemsto kirasirjev in dva tisoch peshcev, dva tisoch Shtajercev so pripeljali Vuk plemeniti Stubenberg, Diting plemeniti Emerburg, Ekart plemeniti Herberstein in Friderik plemeniti Herrah. Vmes je bilo sto najemnikov gospoda Bernarda Ptujskega. Vojvoda Albert V. Je poslal tri tisoch konjenikov in dva tisoch strelcev. Pridruzhil se jim je gospod Turjashki s tisoch strelci.

Ta vojska dvanajst tisoch mozh je silovito napadla Turke. V najhujshi bitki je turshki Ahmet beg naskochil Eberharda Kolnica, oskrbnika dravske doline, ki je dotlej med bojem zhe dva imenitna Turchina ubil. A je beg slabo naletel. Kolnic ga je s sabljo tako treshchil po glavi, da ga je kri kar oblila. Zdaj so svojemu poveljniku priskochili na pomoch drugi Turchini in junashkemu Eberhardu bi se slabo pisalo, che ne bi njegove stiske opazil grof Miklavzh Frankopanski in mu priskochil na pomoch s sto huzarji. Jezdeci so se kriche pognali med Turchine, sekali s sabljami levo in desno kot zhanjci na polju. Frankopan se je spravil nad Ahmet bega in ga pobil do konca. Ker so uvideli, da je njihov poveljnik padel, so se Turchini pognali v beg. Huzarji so divjali za njimi in jih klali med dirom.

Na bojnem polju je oblezhalo dvajset tisoch Turchinov in dva tisoch kristjanov. She nekaj sto jih je umrlo za posledicami ran, ki so jih dobili v boju. Vitezi in vojshchaki so vriskali od veselja po tej velichastni zmagi in upali, da bodo poslej pred Turchini imeli mir, saj so videli, da se s Shtajerci ne gre shaliti. Ernest Zhelezni je bogat plen razdelil svojim stotnikom, cerkvam in samostanom po Shtajerskem.

Bolj kot darov so se ljudje razveselili zmage, upajoch, da jim bo zdaj dolgo prihranjeno turshko pobijanje in ropanje. Spet so se lahko mirno posvetili svojim vsakdanjim opravkom.

 

***

 

Gvardijan Filomen je poklical Rafaela k sebi.

»Brat Rafael,« ga je ogovoril, »chaka te nova naloga. Postal bosh spovednik krizhnih sester v komendi v Markovcih.«

»Toda enajsto pravilo Vodila,« je osuplo vzkliknil Rafko, »mi nedvoumno prepoveduje vstop v zhenski samostan in imeti stike z zhenskami! Tako Franchishkovo oporoko kot njegovo Vodilo je treba jemati dobesedno, ad litteram et sine glossa.«

»Res je,« je prikimal gvardijan, »a v tem istem pravilu tudi pishe – razen z dovoljenjem Svetega sedezha. In to dovoljenje smo ti izposlovali pri rimski kuriji. Sam freisinshki knezoshkof Herman Celjski je posredoval na priproshnjo nashega gospoda Bernarda Ptujskega. Opatinja samostana krizhnih sester je namrech njegova sestra Bernardka. In ona je zahtevala za spovednika prav tebe.«

»Bernardka?« je vprashal Rafko. »Tista, ki ji je Devica Marija chudezhno povrnila vid?«

Vedel je, da je shla v zahvalo v samostan, ni pa vedel, da je v markovshkem redu krizhnih sester, she manj, da je postala opatinja komende. Zdaj je morala imeti zhe shestindvajset let, saj je bila pet let starejsha od Rafka. Sredi zhivljenjske poti pravzaprav, saj je vechina ljudi umirala med tridesetim in shtiridesetim letom.

Tudi cerkev Maria Neustift na Gori je bila vechinoma dokonchana. Najvech sta zanjo primaknila Bernard Ptujski in njegov bratranec Ulrik IV. Wallseejski, z darovi je pomagal tudi Herman II. Celjski. Posvechena je bila Mariji Zavetnici v zahvalo, da je Devica Chudezhno povrnila vid Bernardki Ptujski. V upravljanje je bila cerkev izrochena minoritom in njen duhovnik je postal pater Nikolaj.

»Doslej so sluzhbo bozhjo in spoved v samostanu opravljali krizhniki iz krizhnishke komende v Veliki Nedelji,« je pojasnjeval gvardijan Filomen. »Sluzhbo bozhjo bodo obdrzhali, spovedovanje pa bosh prevzel ti. Ob nedeljah dopoldne bo samostan poslal pote hlapca s kolesljem, ki te bo zvecher tudi pripeljal nazaj na Ptuj. Spovedoval bosh sestre in samostansko osebje, hlapce in dekle. Tudi otroke, ki so bili zhe pri prvem obhajilu in so v oskrbi sirotishnice, za katero skrbijo krizhne sestre.«

Tako se je tudi zgodilo. Zhe naslednjo nedeljo se je pred minoritski samostan na Ptuju pripeljal z enovprezhnim kolesljem hlapchek Gregec in odpeljal patra Rafaela v markovshko komendo. Tam ga je na prostranem dvorishchu za obzidjem sprejela opatinja Bernardka Ptujska. Razshirila je roke in pohitela proti Rafku, ki se je nerodno kobacal z lahkega voza. Objela ga je.

»Pater Rafael!« je vzkliknila opatinja Bernardka. »Moj dobrotnik, Chuchkov dechkec, ki mi je izmolil bozhjo milost, da sem spregledala. Ne veste, kako sem vam hvalezhna za ta bozhji dar!«

Potem ga je popeljala po samostanu in posestvu krizhnih sester, v sklopu katerega sta bili poleg komende she pristava z gospodarskimi poslopji in stavba sirotishnice za zavrzhene otroke. Za samostanskim obzidjem so bila polja, prav tako v lasti krizhnih sester. Tako je bil samostan samozadosten. Sestre so skupaj z oskrbovanci zavetishcha, hlapci in deklami, redile perjad in zhivad ter obdelovale polja.

Bernardka je bila kljub nunski noshnji vitka, postavna in lepa. Njena nunska oprava je bila elegantna. Spodaj je nosila vijolichast habit, prepasan z rdecho vrvjo. Chez si je nadela rumenkasto rjavo ogrinjalo, skoraj peshchene barve, kar je spominjalo na pushchave Jutrovega. Ogrinjalo je imelo kapuco. Obrobljal ga je rdech trak, iz njega sta bila izdelana tudi manjshi krizh na chelu oglavnice in vechji krizh na levi strani prsi. To je bila uradna obleka templarskih gospa, ki so jim rekli tudi sionske hchere. She nedolgo tega so se nekatere od njih bojevale v Sveti dezheli zoper Saracene, z ramo ob rami s svojimi templjarskimi brati krizhniki. Skrbele so tudi za ranjene na bojnem polju.

Zdaj jih je vedno vech ostajalo v Evropi, she posebej, odkar so v Franciji pomorili vechino templarjev, njihovi bratje tevtonskega krizharskega reda pa so se iztroshili v nenehnih krizharskih bojih na evropskem vzhodu. Krizhnice so skrbele za ranjence in druge bolnike, za ostarele, v markovshki komendi pa so v lastni sirotishnici skrbele za sirote brez starshev. Ko so sirote odrasle, so jih poslale za pastirje, hlapce, pa tudi za vajence pri raznih obrtnikih. Najbolj pridne so obdrzhale za hlapce na posestvu, kadar so jih potrebovale.

Rafko je kot zamaknjen poslushal Bernardkine razlage o delovanju in posesti krizhnishkih sester. Njena lepota je presevala njena oblachila in v okolico je s svojo lepoto in gosposko drzho izzharevala posebno karizmo. Zdela se mu je she lepsha, kot pred desetimi leti, ko sta se spoznala, kakrshno je vsa ta leta nosil v svojem srcu in svojem spominu.

Zatem ga je opatinja Bernardka peljala v kapelo komende, kjer mu je pokazala prostor za spovedovanje. Vsi drugi so ostali zunaj, kajti opatinja se je zhelela spovedati prva, da bi prebila led in dala zgled drugim redovnicam in poslom.

Rafko si je nadel shtolo okoli vratu in poslushal njeno spoved. Bila je obichajna, nich posebnega, nobenega smrtnega greha, le manjshi grehi, za katere ji je z lahkim srcem dal odvezo.

»Ego te absolvo,« ji je tiho dejal. »Za pokoro zmolite tri zdravemarije. Upam, da so vse greshnice tako brezmadezhne kot ste vi, gospa opatinja.«

»To boste morali sami ugotoviti,« se mu je nasmehnila opatinja in se dvignila. »Rada bi vam she povedala, da ste po opravljenih spovedih povabljeni k poznemu popoldanskemu kosilu v komendi. Ta chas bom zmolila pokoro v svoji celici in pripravila vse potrebno za obed.«

Rahlo se mu je poklonila in odhitela iz kapele. Za njo so zachele vstopati druge redovnice. Za njihovo spovedjo so prishli na vrsto she hlapci in dekle ter sirote. Nihche se ni spovedal kakshnega resnega greha, zato jim je pater Rafael z mirno vestjo delil drobne pokore in odvezo.

Vznemirila ga je le shestnajstletna Karmelina, ki se je pripravljala na sprejem v red krizhnih sester. Rekla je, da je v nocheh vsa vznemirjena, ker se pripravlja na posvetitev Jezusu. Ponochi ne more spati, ob misli na Jezusa jo spreleti slast in potem se mora bozhati, dokler se ne pomiri in konchno zaspi. Trdila je, da se ji to dogaja noch za nochjo, pri chemer se je malce spogledovala z mladim patrom Rafaelom.

Zatrdil ji je, da jo bo to schasoma preshlo, ko bo sprejeta v red. Poglobi se naj v molitev in potem ji ne bodo prihajale na misel greshne misli. Ni je sprasheval o podrobnostih njenega bozhanja in dal ji je odvezo in za pokoro tri rozhne vence, ki naj jih zmoli zvecher v postelji namesto tistega, kar jo vznemirja.

Ko je bilo konec spovedovanja, je prishla po spovednika sestra Elizabeta in ga odpeljala v obednico, kjer je opatinja chakala nanj za pogrnjeno mizo. Kuhinjska dekla jima je stregla. Za zachetek je prinesla na mizo zhelvjo juho.

»Najprej moliva,« ga je pozvala opatinja Bernardka. »Molila bom najstarejsho znano molitev, posvecheno Devici Mariji.« Sklenila je roke in govorila: »Zatekamo se v tvoje varstvo, o, sveta Bozhja Porodnica, ne prezri nashih proshenj v stiski, reshi nas vseh nevarnosti, o, velichastna in blagoslovljena Devica, nasha Gospa, nasha Srednica, nasha Besednica!«

»Amen,« je sklenil pater Rafael.

Kot gost si je prvi nalil krozhnik juhe. Bila je slastna, pripravljena iz mesa zhelv, ki so jih fantichi nalovili v okolici. Rafko je vechkrat gledal v samostanski kuhinji, kako je kuhar brat Ciril pripravljal to juho. Najprej je kuhal zhelvje meso, ki ga je nato skuhanega pobral in vode. V zhelvji vodi je potem kuhal kose kokoshi, govedine, telechje krache in telechje nogice. Dodal je sol in jushno zelenjavo in meso skuhal do mehkega. Zdaj je juho precedil in v tekochino vrnil nakockano zhelvje meso, ki ga je kuhal she pol ure. Medtem je segrel madeiro, ki ji je dodal baziliko, kaduljo, timijan in majaron ter prevrel. Kuhano vino je nato precedil v juho, ki jo je she zgostil s podmetom. Zaradi tolikih vrst mesa je bila to krepka, zdravilna juha za moch.

Pojedla sta jo molche. Vchasih sta se spogledala nad krozhnikom. Drug drugega sta ocenjevala in iskala spremembe, ki so se zgodile na njunih obrazih v tem chasu, kar se nista videla. Rafko je pomislil, da se je Bernardki na obrazu v tem chasu zarisala nekakshna resnobnost, verjetno zaradi sluzhbe, ki jo je opravljala. Toda ta vtis se je razblinil, kadar se je nasmehnila. Tedaj je pokazala med rdechimi ustnicami snezhno bele zobe in na licih sta se ji zarisali dve nagajivi jamici.

Ko je kuhinjska dekla odnesla juho in sta chakala na naslednjo jed, sta srkala belo vino iz haloshkih goric. Bil je polsladki traminec, najboljshe vino iz Haloz.

»Tista molitev, ki sem jo zmolila pred jedjo,« je rekla opatinja Bernardka, »mi je she posebej pri srcu. Ne le, ker je najstarejsha molitev k Mariji, ki jo poznamo, ampak zato, ker so ljudje z njo molili kot k Mariji zavetnici, ki nudi zavetje vsem nam. Zato sem tudi prosila brata, da je posvetil cerkev na Gori prav Mariji zavetnici.«

»To je lepo,« ji je pritrdil Rafko. »Nashi ljudje zelo sposhtujejo Mater Bozhjo in radi molijo k njej, da bi jim pomagala izprositi milost pri svojem Sinu.«

Na mizo je priromal nadevan krap v smetanovi omaki. Pojedla sta vsak en kos, saj je opatinja vedela, Rafko pa je slutil, da se bo na mizi zvrstilo she kar nekaj jedi. Najprej meso v temi, ki je dobilo svoje ime zaradi chrne barve od krvi. To so bila kurja jetrca, skuhana v zajchji in pishchanchji krvi, zachinjena z zelishchi in rahlo okisana. Zraven so bili pecheni kosi zajca in pishchanca, ki sta prispevala svojo kri za meso v temi. Mati svetá je bila sladka jed. Kuhan rizh je bil prelit z mandljevo kremo, v kateri so bila mandljeva jedrca.

Rafko je komaj pokusil od vsake jedi, saj ni mogel vech jesti. Vsak grizhljaj je moral poplakniti s pozhirkom dobrega vina, da ga je lahko pogoltnil. Cheprav so tudi minoriti jedli za bogato oblozheno mizo je bila ta v primerjavi s kuhinjo krizhnih sester prav skromna. Za konec je kuhinjska dekla prinesla she vrch iz chrne zhgane gline, poln snezhno belega mleka. Rafku je po vsem popitem vinu in po tezhki hrani prav prijal kozarec mleka.

»Potem se vidiva naslednjo nedeljo,« je rekla opatinja Bernardka in se dvignila v znamenje, da je kosilo konchano. »Nash hlapchich vas bo odpeljal domov.«

Rahlo se mu je poklonila in odbrzela iz sobe. Rafko je gledal za njeno vitko postavo. Ker je imela habit in ogrinjalo skoraj do tal, je bilo videti, kot da ne hodi, ampak drsi po tleh; visoko vzravnana in z neko vitko eleganco.

Ko se je vrnil v samostan, je bil she vedno vznemirjen. Dolgo je razmishljal o prezhivetem dnevu, o bogato oblozheni mizi in o jamicah v licih lepe opatinje Bernarde Ptujske, templarske gospe.

Po skupni molitvi ob deveti uri, ko so se minoriti lahko do jutranjice umaknili v svoje celice k pochitku, si je Rafko na svoji mizi v celici prizhgal svecho, razgrnil je list papirja in napisal zahvalno pismo opatinji iz komende.

V pismu je izrazil veselje, da jo je po dolgem chasu spet videl in vesel je, da ji gre dobro. Izjemno vesel je, ker je nashla zhivljenjsko uteho v veri. Potem se ji je zahvalil za zaupanje, da ga je zahtevala za spovednika v komendi. She posebej pa se ji mora zahvaliti za obilen obed, ki ga je bil delezhen. Tako odlichne kuhinje ni imel nikoli prilozhnosti spoznati. Pohvalil ni le odlichnega okusa jedi, ampak tudi njihovo postrezhbo in predstavitev.

»Ukazali ste prinesti pladenj, na kateri sta bili dve gori, ena iz kosov zajchjega in druga iz kosov pishchanchjega pechenega mesa, med gorama pa je tekel potok slastne omake, v katerem je bilo vse tisto, kar skrivata v sebi zemlja in voda, zachinjeno s skrivnostmi, z neznanimi zachimbami, ki so znane samo vashi kuharici, za katero sem preprichan, da se ravna po vashih navodilih. Meso v temi je bilo videti kot chrna masha, a je bilo v njegovem okusu slutiti tudi slast onostranskega zvelichanja. In rizh z mandljevo kremo se ne imenuje zaman mati sveta, saj je takega slastnega okusa, da bi ga jedli she angelci in Marija. Toda ob vsem tem razkoshju me je v dna srca ganila chisto preprosta stvar: ko je na koncu sluzhabnica prinesla na mizo snezhno belo mleko v chrnem glinenem vrchu. Takshna preprostost je bila ganljivo lepa, pa tudi globoko simbolichna, saj sem v tem videl vechni boj med belim in chrnim, med dobrim in zlim, med hudichem in angelom, med grehom in zvelichanjem. Hvala, she enkrat hvala za tako dobrohoten in prijeten obed! Vash vdani pater Rafael Franciscus de Petovia.«

Zlozhil je pismo in ga zapechatil z voskom, ki ga je s svecho nakapal na papir. Nanj je napisal naslov: Gospe opatinji krizhnih sester komende v Markovcih Bernardi Ptujski.

V vrochici je zaspal. Zjutraj je pismo izrochil hlapchku Mihu in mu ukazal, naj ga odnese opatinji komende v Markovce.

 

 

Imenitnost, soochena s skromnostjo

 

Naslednjo nedeljo je bila na Novi Shtifti v baziliki Marije Zavetnice s plashchem masha za romarje, ki so prihajali na bozhjo pot iz cele Shtajerske, pa tudi iz bolj daljnih krajev, da bi se ji priporochili v varstvo. Masho je vodil pater Nikolaj, za pridigarja pa je povabil sobrata patra Rafaela iz ptujskega samostana minoritov.

Rafko je prishel bolj zgodaj. Na Novo Shtifto na Gori ga je pripeljal s kolesljem hlapchek Gregec iz markovshke komende krizhnih sester, ki ga bo po deseti mashi kot obichajno odpeljal v Markovce, da bo spovedal nune in osebje samostana.

Ker je imel chas, se je pomeshal med romarje. Zazrl se je v prechudoviti kamniti relief, ki je bil pobarvan z zhivopisnimi barvami. Relief je bil narejen iz haloshkega sivega peshchenca, tako kot vsa cerkev. Marija je imela v narochju golega Jezushchka, z njenih ramen pa se je vil razprostrt plashch, pod okrilje katerega milosti so se zatekli mnogi verniki: shkofje, cesarji, grofje, duhovni, menihi, pa tudi chisto obichajni ljudje, rokodelci, kmetje in tlachani. Vsi z upanjem, da jih bo priporochila svojemu Sinu za zvelichanje.

Oblecheni so bili tako moshki kot zhenske v tunike, ki so jim segale do glezhnjev. Kmechke so bile iz grobega konopljenega blaga, obrtnishke so bile iz lanu ali celo iz svile, plemishke iz svile in brokata. Chevlji so bili dvakrat vechji od noge in stanu primerno je bilo predpisano, kako velike chevlje lahko nosijo njihovi pripadniki. Plemichi so se ponashali z moshnjo iz machje kozhe za pasom. Kadar je bil mraz, so imeli chez tuniko she povrshnik, debelejshi volneni plashch s shirokimi odprtinami za roke.

Mnoge med kamnitimi figurami je Rafael spoznal. Na desni je bil chisto spodaj tretji v vrsti s krono na glavi kralj Cheshke, Ogrske in Hrvashke Sigismund Luksemburshki, nad njim njegova soproga Barbara Celjska, med njima grof Herman Celjski II. s sinom, freisinshkim knezoshkofom Hermanom, v ozadju drugi Hermanovi otroci oziroma Barbarini bratje in sestre. Chisto na desni je klechal gospod Bernard Ptujski.

Toda na levi strani se je v spodnji vrsti kot druga z leve zatekla v Marijino varstvo Bernardova soproga Wilburga Maidburshka, desno za njo je bila njena svakinja Bernarda Ptujska, markovshka opatinja, za njo gvardijan minoritskega samostana Filomen.

Umetnik je Bernardko izklesal in pobarval, da je bila videti natanko takshna, kot je bila v resnici. Kot zhiva je tam klechala v svetli obleki opechnate barve, s pobozhno sklenjenimi rokami na prsih, zamaknjenega pogleda, z obrazom, ki so ga krasili pshenichni lasje, spleteni v kite in speti navzgor.

Pater Rafael je dolgo gledal njeno podobo. Potem se je zdrznil in odshel v zakristijo, kjer se je s patrom Nikolajem pogovoril she o zadnjih podrobnostih okoli pridige.

Ko je na sredi mashe pater Rafael stopil na prizhnico bazilike Marije Zavetnice, je bila cerkev nabito polna. Spredaj je bilo nekaj bolj imenitnih oseb, za njimi v klopeh precej rokodelcev, vsi drugi so bili vechinoma tlachani gospoda Ptujskega, razen tisti, ki so prishli bolj od dalech in so si morali izprositi dovoljenje za odhod na bozhjo pot od svojega tamkajshnega gospodarja.

Rafael je zavpil s prizhnice:

»Kaj jochete? Kaj tarnate? Zakaj vik in krik v tej solzni dolini? Vas pesti lakota? Vas tare bolezen? Se bojite chrne smrti, ki razsaja po svetu? Ste greshniki, ki mislijo, da boste z enim romanjem dobili odpustek in vechno zvelichanje?

Ni se chuditi, da pestijo nash svet lakota, bolezen, chrna smrt, Turchini in she kaj. Te nadloge so morale priti kot kazen bozhja za nashe grehe. Charovnishtvo se je razmahnilo, kot she nikoli. Razvrat je zgrabil za goltanec ljudi, da se med seboj onegavijo vse vprek: brat pozheli bratovo zheno, bratova zhena pozheli njegovega ocheta, mozh sega po zhenini hcheri ali po njeni materi. Poshtenosti ni vech, gostilnicharji redchijo vino z vodo, trgovci goljufajo pri vagi s predelanimi utezhmi, suknarji imajo krajshe metre, ljudje obrezujejo srebrne novce, da bi si prigoljufali nekaj materialnih dobrin.

Bog tega ni mogel vech gledati in je poslal nad nash pokvarjeni svet bolezni, lakoto, susho, Turchine in she kaj! A mislite, da se te stvari zgodijo brez Bozhje volje? Nikakor; kajti v Razodetju je zapisano v Svetem pismu, da je Bog Stvarnik, ki ima moch in oblast nadzirati Zemljine naravne sile, bolezni, susho, potrese, lakoto in vse drugo. Njegova dejanja so skladna z njegovo osebnostjo, lastnostmi in nacheli.

Razodetje nam she razkriva, da je nash Gospod in Bog vreden, da prejme slavo, chast in moch, ker je ustvaril vse stvarstvo. Po njegovi volji je vse nastalo in vse biva. In tudi po njegovi volji vse izginja in umira.

Ali bo kdaj konec vsega tega trpljenja? Da, ko bo konec sveta in bo prishla poslednja sodba! Bog bo ustvaril novo nebo in novo Zemljo, izginila bodo vsa morja. In obrisal bo vse solze, ki techejo iz ochi in smrti ne bo vech, pa tudi zhalovanja, bolechine in vpitja ne bo vech. Zakaj stari svet, v katerem bivamo, bo minil za vse veke vekov.

Kajti Gospod Bog je rekel: Jaz sem alfa in omega, zachetek in konec vsega. Zhejnemu bom dal zastonj piti od izvira zhive vode. Kdor bo zmagal, bo tega delezhen in jaz bom njemu Bog, on pa bo meni sin. Vendar gorje! Strahopetci in neverniki, pokvarjenci in morilci, nechistniki in charovniki, malikovalci in vsi lazhnivci bodo dobili svoj delezh v jezeru gorechega zhvepla. To bo njih druga smrt, vechno pogubljenje.

Zato se, dokler je she chas, zatecimo pod plashch Marije Zavetnice in molimo k njej, naj nas priporochi svojemu sinu za zvelichanje. Che bomo iskreno verovali, se kesali svojih grehov in molili za bozhjo milost, nam bo morda uspelo. Vechkrat vsak dan pomislite na to in molite h Gospodu nashem Bogu in k Devici Mariji. Amen!«

Pater Nikolaj se je zadovoljno nasmihal, ko je njegov sobrat Rafael sestopil s prizhnice. Nadaljeval je masho. Verniki so ga opazovali z odprtimi usti in z razprtimi ochmi, she vsi pod vtisom grozljive pridige, ki jim je zhivo naslikala vechno pogubljenje, che bodo she naprej greshili.

Rafael je prisedel na koleselj k hlapichu Gregcu, ki je oshvrknil konja in ga pognal po poti z Gore, nakar ga je usmeril proti Markovcem.

Tudi tokrat je spoved minila brez presenechenj. Izpovedovanke in izpovedovanci so nashtevali svoje grehe po vrsti, kot so se jih nauchili pri verouku. Novinka Klementina je she v edno tudi telesno hrepenela po Jezusu, zato je spet dobila za pokoro tri rozhne vence.

Opatinja Bernardka ni prishla k spovedi. Pach pa je po patra Rafaela prishla sestra Elizabeta, opatinjina tesna zaupnica, in ga popeljala v obednico, kjer je za mizo zhe sedela Bernardka Ptujska. Sestra Elizabeta se jima ni pridruzhila pri obedu, ampak je sedla z molitvenikom v roki pod veliko okno in se posvetila molitvi.

Prinesli so jima juho iz potochnih rakov, skuhanih v vinu, zachinjenem z nageljnovimi zhbicami, ki so bile dragocenost, uvozhena z Jutrovega.

»Slishim, da ste imeli odmevno pridigo v Marijini baziliki na Gori,« se je nasmehnila, ne da bi omenila, ali je dobila njegovo zahvalno pismo. »Vernikom grozite z vechnim pogubljenjem. Ali ni to v neskladju z mnenjem vashega ustanovitelja svetega Franchishka, ki je trdil, da je brat Soncu in sestri Luni, ki ju je ustvaril Bog in je torej tudi Bogu brat. In she je rekel, da je Bog neskonchno usmiljen, pripravljen ljudem odpustiti vse njihove grehe in zablode.«

»Vidim, da ste nachitani in zato dobro poucheni,« jo je pohvalil Rafko. »Toda che bi to povedal vernikom, bi she z vechjim veseljem greshili, mislech, da jim bo Stvarnik tako ali tako vse odpustil.«

»Zanimivo,« je zamishljeno rekla opatinja. »Torej ste preprichani, da mora Cerkev vernike drzhati v strahu pred Bozhjo jezo, da ji bodo pokorni?«

»Poglejte,« je dejal Rafko, »tudi sveti Franchishek je zahteval od sobratov in od vseh vernikov, da zhivijo zhivljenje po Evangeliju. Kdor tega ne bo storil, kdor bo zhivel v nasprotju s tistim, kar zahteva Evangelij od njih, bodo vsekakor tudi po Franchishkovem mnenju pogubljeni. Ne morejo biti zvelichani tako pravichni kot greshni. Tako kot smo delezhni v tuzemskem zhivljenju nagrad in kazni, tako bo tudi na onem svetu, ko bo napochil sodni dan.«

Kuhinjska dekla je pospravila rachjo juho in se vrnila s pladnjem, na katerem je bil pitan kopun, dushen v lastnem soku. Bil je tako tolst in se je kar topil v ustih, da bi chlovek pomisli, da je brez kosti. Celo perutnico je imel bolj tolsto, kot je bedro pri obichajnem pishchancu. Zraven je bil mlad bob, zabeljen z ocvirki.

Tako so se kot obichajno vrstile imenitne jedi ena za drugo, tekla so haloshka vina, o katerih so v Haloze najvech vinogradnishkega znanja prinesli s seboj prav minoriti in dominikanci. Ko so se naselili na Ptuju, so zacheli uchiti tlachane na grofovskih posestvih vinogradnishtva in kletarstva. Lastne posesti, razen samostana in zemljishcha, na katerem je stal konvent, niso imeli. Zhiveli so od darov, miloshchine, volil in podpore gospodov Ptujskih.

Pred dvajsetimi leti pa so minoriti in dominikanci od gospoda Bernarda Ptujskega dobili v skupno uzhivanje za vzdrzhevanje obeh samostanov posestvi Zgornja Jesenica in Podlehnik. Dohodek so si bratsko delili na polovico. Tako so haloshka vina postala zhlahtnejsha in so si zhe izborila veljavo tudi zunaj shtajerskih meja. Che bi veja Ptujskih ostala brez moshkih potomcev, je pisalo v listini, bi samostana postala dedicha in lastnika teh haloshkih posesti. V zameno so duhovniki obljubili, da bodo molili za dushno dobro gospodov Ptujskih, opravljali aniverzarije in mashe zadushnice ter molili pri grobu gospodov Ptujskih.

Ko je bil obed pozno popoldne konchan, se je opatinja Bernardka dvignila. Poredno se je nasmehnila, da sta se ji naredili na licih nagajivi jamici, zableshchali so se snezhno beli zobje med cheshnjevo rdechimi ustnicami, da je patru Rafaelu zatrepetalo srce, cheprav sam ni vedel, zakaj. Opatinja je rekla kot mimogrede:

»Jutri prichakujem spet vashe pisemce, menishchich! Prejshnje me je prav razvedrilo v tej samoti za obzidjem, ki nas lochuje od sveta.«

Rafko je zardel. Preden se je domislil, da bi ji she kaj rekel, je zhe odhitela iz sobe v spremstvu sestre Elizabete.

Res je Rafael po deveti uri v svoji celici ob svechinem soju napisal pismo, v katerem se je zahvalil za gostoljubje v komendi.

»Od vsega mi je bila najbolj vshech preprosta jed iz prosa, kuhanega v mastni mesni juhi. Vshech mi je bilo, da ste to preprosto jed ukazali postrechi v shiroki, sijochi skledi iz zhlahtnega porcelana, medtem ko so bile zraven velike tolste jerebice, spechene v preprostem glinenem pekachu. Skromnost je bila oplemenitena z imenitnostjo, imenitnost je bila soochena s skromnostjo. Zelo domiselno, gospa opatinja!«

In she:

»Vash obed mi je razvnel dusho in duha, tako da sem se lotil celo pesnenja. Za pokushino vam poshljam eno od svojih pesmi, kot sledi:

Pange, lingua,

gloriosi proelium certaminis ...«

Kar je v prostem prevodu zvenelo nekako takole:

Poj glasno, o moj jezik,

o zmagi, ki je odpravila pogubo,

povzdigni zmagoslavje pesmi

v svetlo zmago krizha,

poj, kako Gospod je dal zhivljenje,

da bi zmagal v velichastnem boju.

 

Ko je Rafael pechatil pismo z voskom, se mu je tresla roka od vznemirjenja. Legel je in ni mogel zaspati. Najraje bi vstal in zbudil hlapchka Miha, da bi takoj odnesel pismo v komendo, vendar se je zadrzhal in pochakal do jutra.

 

 

Kraljica vseh dokazov

 

Vrbnjakov Lojz iz Skorbe pri Hajdini poleg Ptuja je shel z vozom na njivo, ko sta kravi v Hajdoshah pred hisho Rozalije Fidermuc obstali kot ukopani. Naj ju je she tako tolkel z bichem, nista naredili niti koraka vech. Lojz se je nemochno oziral naokrog, ne vedoch, kaj naj stori, ko je v kajzhi ob cesti zagledal Rozalijo, kako se mu pri odprtem oknu zlobno hahlja.

Takoj je vedel, kaj mu je storiti.

»Coprnica stara!« ji je zakrichal. »Odcharaj moje krave, ali pa te zabodem z vilami do smrti!«

»Bedak!« mu je zavpila stara veshcha. »Nozh zabodi med kolesa voza!«

Lojz je to storil. Potegnil je nozh izza pasu in ga zabodel v tla med sprednjimi in zadnjimi kolesi.

»Naaaa, heeej!« je zavpil na kravi, ki sta takoj ubogljivo potegnili in voz sta vlekli naprej, kot da bi ne bilo nich.

Lojz je izdrl nozh iz zemlje in skochil na voz ter se odpeljal na svoje njive.

Toda dogodek mu ni dal spati. Dolgo je razmishljal, kaj naj stori, potem se je odlochil. Shel je k zhupniku Petru Shkalnjeku na Hajdini in mu pri spovedi povedal, kaj je dozhivel.

»Rozalija Fidermuc iz Hajdosh, pravish?« ga je vprashal zhupnik. »Prav je, da si se mi zaupal. Hud greh bi zagreshil, che bi zamolchal, da vesh za cumprnico.«

Ko je dal odvezo Vrbnjakovemu Lojzu, je zhupnik odshel v zhupnishche, sedel za grobo stesano mizo in napisal pismo knezoshkofu Wolfhardu von Ehrenfelsu, ki je bil njegov nadrejeni v lavantinski shkofiji v Svetem Andrazhu v Labotski dolini.

Pred leti so namrech shkofje izdali skupno pismo, v katerem so opozarjali, da so duhovniki dolzhni naznaniti, che vedo za koga, ki se ukvarja s charanjem, malikovanjem, hudichevim zagovarjanjem ali s kakshno drugo hudichevo vero, che kdo zapeljuje druge v hudicheve kremplje. Takshen chlovek je dolzhan pred shkofa priti, kdor to ve in take hudobne ljudi po imenu poklicati, s prstom nanje pokazati in jih razkrinkati. Che kdorkoli pozabi na svojo krshchansko vero in sklene s hudichem pakt ali ima karkoli opraviti z njim, ne glede na to, ali je s tem komu prizadejal shkodo ali ne, mora biti obsojen na smrt z ognjem.

Zdaj je hajdinski zhupnik Peter Shkalnjek izpolnil svojo dolzhnost in se s tem reshil smrti z ognjem in vechnemu pogubljenju. Veselil pa se je tudi zanimivih dogodkov, ki bodo sledili njegovemu pismu, saj bo gospod knezoshkof zagotovo ukazal zacheti sodni proces zoper charovnico. Zadnji veshchi so pred davnimi leti sodili na gradu Vurberk.

Chez dober mesec je ptujski krvni sodnik doktor Heinrich Malleus dobil od knezoshkofa pismo, v katerem je pisalo, da mora zacheti proces zoper charovnico Rozalijo Fidermuc iz Hajdosh pri Hajdini. Sodnik je takoj poslal dva biricha v Hajdoshe, naj primeta cumprnico in jo vrzheta v jecho sodishcha.

Ptuj je bil ugledno mesto, zato mu je dezhelni knez podelil pravico ne le do mestnega sodnika, temvech tudi do dezhelskega sodishcha z lastnim krvnim sodnikom. Mestni sodnik je skrbel za red v mestu in manjshe pravne zadeve, krvni sodnik za vechje zadeve, she posebej za umore in druge krvne zlochine in za kazniva dejanja, za katera je bila zagrozhena usmrtitev. Krvni sodnik, pristojem za mesto Ptuj je bil Heinrich Malleus, ki je shtudiral pravo in celo doktoriral iz njega na dunajski Rudolphini. Grashchina je sicer imela tudi lastno nepriviligirano dezhelno sodishche, a soditi charovnicam je smel samo krvni sodnik. Pri tem so mu pomagali sodni pisar Pavel Malnar in krvnik z dvema hlapcema. Slednji so ostali anonimni in krvnika ni nihche nikoli videl brez maske chez obraz.

Krvni sodnik je imel she dva sodnika prisednika, ki ju je imenoval od primera do primera. Tokrat je poslal sodnega pisarja Pavla s pismom v minoritski in dominikanski samostan, naj mu dodelita vsak po enega sodnika prisednika za napovedani charovnishki proces. Dominikanci so mu poslali Ignacija, minoriti so se odlochili za Rafaela, ker sta bila oba shtudirana in bosta zadevi zlahka kos. Za Ignacija se je tako ali tako shushljalo, da je pripadnik svete Inkvizicije.

Sodnik je najprej poprosil gospoda Bernarda Ptujskega, da mu dovoli prijeti njegovo tlachanko Rozalijo Fidermuc. Ko je dovoljenje dobil, je poslal ponjo mestna biricha.

Biricha sta she pred poldnevom pripeljala v jecho pod Rotovzhem charovnico Rozalijo. She vech: na njenem posestvu sta nashla dokaz za to, da je charovnica, ki sta ga prav tako pripeljala s seboj. Znano je bilo namrech, da so charovnice imele chrnega pishchanca, ki je hodil k sosedom krast mleko in jim ga prinashal. Do chrnega pishchanca so prishle tako, da so si na veliki post dale pod pazduho kokoshje jajce in ga obdrzhale tam celih enaindvajset dni, ko se je iz jajca prikljuval kot oglje chrn pishchanec. To je bilo zanesljivo hudichevo delo. Ko sta biricha na Rozalijinem dvorishchu zagledala chrnega pishchanca, sta ga takoj ujela, mu zvezala noge in ga pripeljala skupaj s charovnico h krvnemu sodniku.

Sodnik je velel Rozalijo zapreti v jecho, ki je bila izkopana v zemljo pod Rotovzhem. Zanjo je skrbel jechar, dezhelni profos Gabrijel Shtiftar. Tam so bile tri celice, lochene med seboj samo z zheleznimi reshetkami. Tla so bila iz steptane gline. Rozalijo sta biricha v prvi celici priklenila z rokami na zhelezen obroch, ki je bil vzidan v steno. Pred celicami je bil vechji prostor z muchilnimi napravami. Tam je sodnik zaslisheval obtozhene in po potrebi jih je krvnik s hlapci muchil, dokler niso priznali svojih grehov.

Prvich je krvno sodishche zasedalo na zachetku septembra leta Gospodovega shtirinajsto devetnajstega. V sodni dvorani so se za veliko hrastovo mizo zbrali krvni sodnik Malleus, prisedna sodnika Ignacij in Rafael, ob strani je sedel za manjsho mizico sodni pisar Malnar.

Birich je iz jeche pripeljal zvezano Rozalijo Fidermuc.

»Ali ste Rozalija Fidermuc iz Hajdosh?« jo je ogovoril krvni sodnik.

»Sem,« je plaho odgovorila Rozalija, ki je bila vsa prestrashena, saj se ji she sanjalo ni, zakaj so jo birichi privlekli na Ptuj v jecho in nato pred sodishche.

»Ali priznate, da se ukvarjate s charovnishtvom?« je nadaljeval sodnik Malleus, ki se je pred vsakim vprashanjem prekrizhal.

»Nikakor!« je kriknila Rozalija. »Nikoli se nisem ukvarjala z magijo, ne s chrno ne z belo! Nisem charovnica!«

»Pa verjamete v charovnishtvo?« je nadaljeval sodnik.

To je bila ukana. Che je pritrdila, je bil to dokaz, da je charovnica. Che je zanikala, je bilo to krivoverstvo, kajti Cerkev trdi, da charovnishtvo je.

»Verjamem,« je tiho dejala Rozalija.

Sodnik je rekel pisarju:

»Napishite, da obtozhena verjame v charovnishtvo, vendar zanika, da bi se ukvarjala z magijo. Torej smo dobili samo polovichno priznanje.« Obrnil se je k birichu: »Odpeljite jo nazaj v jecho. Vech bomo ugotovili pri natanchnem pregledu jutri.« Vrnil se je na svoj sedezh in ukazal pisarju: »Pripeljite pred sodni stol prvo pricho.«

Prva pricha je bil hajdinski zhupnik Shkalnjek, ki je izpovedal, da mu je charovnico priglasil faran Vrbnjakov Lojz. Njegova dolzhnost je bila, da je to prijavil knezoshkofu in ta ustreznim oblastem.

Sodnik se mu je zahvalil za sodelovanje in ga odslovil. Sodni pisar je za drugo pricho pripeljal Vrbnjakovega Lojza.

»Povejte sodishchu, kako ste prepoznali, da je Rozalija Fidermuc charovnica,« ga je pozval sodnik Malleus.

Lojz je kar zazharel. Razkorachil se je, mencal polsteni klobuk v rokah in se potil kot v najvechji vrochini. Govoril je:

»Sposhtovani gospod sodnik, sposhtovano sodishche! Tistega petka sredi avgusta sem se iz Skorbe, kjer sem doma, napotil na polja, ki sem jih podedoval po svoji pokojni zheni Mihaeli. Ona je bila namrech doma iz Hajdosh, zato so ji starshi dali za doto dve njivi in en travnik poleg Hajdosh. Ko sem se s kravjo vprego peljal med prvimi hishami v Hajdoshah, mi je pot z leve na desno preskochil chrn machek, kar mi je zhe bilo slabo znamenje. Kar slutil sem, da se mi bo zgodilo kaj hudega. In res, pred hisho omenjene Rozalije Fidermuc so krave obstale in niso hotele napraviti niti koraka vech, cheprav sem jih poshteno shchukal z bichem. V obupu sem pogledal okoli sebe, ali mi kdo lahko kako pomaga, ko sem zagledal v odprtem oknu njene kajzhe omenjeno Rozalijo, ki se mi je posmehovala. Takoj sem vedel, da mi je ona urochila zhivino. Zato sem zgrabil gnojne vile z voza in ji zavpil, da jo bom ubil, che me ne spusti naprej. Rekla mi je, da sem bedak in naj zabodem nozh v tla med sprednjim in zadnjim kolesom. Tako sem tudi storil in urok je takoj minil, krave so potegnile. Izpulil sem nozh iz zemlje, skochil na voz in se chim hitreje odpeljal od cumprnichine hishe. Pri spovedi sem povedal o tem dogodku hajdinskemu zhupniku Shkalnjeku, kajti vem, da je dolzhnost vsakega kristjana prijaviti, che pozna kakshno osebo, ki se ukvarja s charanjem.«

Sodni pisar je zapisal vsako besedo Lojzove izpovedi. Sodnik je bil zadovoljen. Odslovil je Lojza in velel poklicati naslednjo pricho. To je bila Rozalijina soseda Urshula Bauer.

»Ali ste kdaj zalotili svojo sosedo Rozalijo, da se ukvarja s charovnishtvom?« je zanimalo sodnika Malleusa.

»Sprva je nisem imela na sumu,« je priznala Urshula. »Res je, da smo doma v gnoju, ko smo ga peljali trosit po njivah, zhe nashli kosti, za katere ne vem, ali so bile zhivalske ali chloveshke. Mi je bilo pa jasno, da mi je to podtaknil nekdo, ki je zhelel, da bi nasha zhivina postala jalova, morda celo zbolela in poginila. Che bi vedela, da je Rozalija charovnica, bi zmetala te kosti na njeno polje in potem bi vsa nesrecha zadela njo. Tako pa sem odnesla kosti domov in jih sezhgala. Vse pa mi je postalo jasno, ko sem se nekoch ponochi okoli enajste ure priplazila k njeni hishi. Sumila sem jo namrech, da se pecha z mojim mozhem Ferdinandom. Ta je vchasih izostal vso noch in se je priklatil domov shele ob svitu. Potem mi je tvezil, chesh da je v gmajni videl goreti kres. Radovednost ga je prignala blizhe in videl je, kako gole charovnice pleshejo okoli ognja. Nato je nenadoma pochilo, kres se je razletel in iskre so luchkasto migetale po vsej gmajni. Sledil jim je in se izgubil. Baje je vso noch blodil po gmajni in po goshchi. Shele zjutraj se je znashel ob poti, ki jo je poznal in ga je pripeljala domov. Seveda mi je bilo takoj jasno, da je bila le ena gola charovnica, ki pa ni plesala okoli ognja, ampak okoli vse kaj drugega. Zato, milostni sodnik, sem se lepega vechera ob enajsti uri zvecher splazila k sosedini kajzhi, kajti prav njo sem imela na sumu, da je s svojim golim telesom obnorela mojega mozha in v njem zakurila ljubezenski kres. Ko pa sem prishla do njenega okna in pokukala v razsvetljeno izbo, sem imela kaj videti. Tam je bila samo Rozalija, ki je vrgla debelo vrv chez tram in to vouzhe je na obeh konceh vlekla kot seska in govorila: od vsake hishe po par kapljic, od vsake hishe po par kapljic... In prisezhem pri nashem Zvelicharju, da ji je po vrvi mezelo mleko v shkaf! Potem je pospravila vouzhe in zasadila sekiro v tnalo poleg ognjishcha. Prijela je toporishche sekire z obema rokama in molzla iz njega mleko, ki je teklo curkoma v shkaf. Tedaj mi je bilo jasno, da je charovnica, zato ima njena krava precej bolj mastno mleko kot nasha in zaradi tega je imela Rozalija she enkrat vech masla pri hishi kot mi drugi v Hajdoshah.«

Sodnik se ji je zahvalil za prichanje in sodni pisar je za naslednjo pricho pripeljal Urshulinega mozha Ferdinanda Bauerja iz Hajdosh.

»Vasha zhena pravi, da ste nekoch videli charovnice v gmajni,« je rekel sodnik Malleus. »Ali lahko kaj izpoveste o tem.«

»Seveda, vasha milost,« je prikimal Ferdinand. »Enkrat spomladi sem se vrachal iz zidanice prijatelja Simona. Od vechera sva zhe pila dobro haloshko kapljico, ki razbistri ochi in okrepi srce. Ponochi okoli enajste sem se le odpravil domov, da ne bi chisto razjezil zhene, kajti ta zna poshteno zaropotati z burklami, kadar pridem pozno domov. Saj ste jo sami videli, kakshne krepke postave je, medtem ko sem jaz bolj droban. Kadar se razbesni, ji pach nisem kos. Na mojo smolo pa sem sredi vashke gmajne, na kateri imamo skupno pasho, zagledal kres. Le kdo kresuje sredi gmajne, sem osuplo pomislil in se napotil blizhe. Prisezhem vam, gospod sodnik, naj se vsa haloshka kapljica spremeni v kis, che lazhem! Sredi gmajne je gorel kres in cheprav je bila pomlad dokaj mrzla, so okoli njega plesale gole zhenske. Takoj sem vedel, da so to charovnice, bog nas varuj! Plesale so in krichale ter se hihitale, plamen je shvigal kvishku, ko je nenadoma naredilo puf! In kres se je razletel, iskre so sfrlele na vse strani. Odpravil sem se za najblizhjo iskro, ta pa se mi je izmikala in kakor sem dlje hodil za njo, bolj sem bil izgubljen v gozdu, iz katerega nisem nashel poti. Noge so me zhe bolele, od vej grmovja sem bil ves popraskan po rokah in obrazu, ko se je le zasvitalo in znashel sem se na tleh poleg poti, ki iz nashe gmajne pelje v vas. Povem vam, gospod sodnik, pobral sem se domov, kakor hitro so me utrujene noge nesle. To, da je Urshula vpila name in me klestila z brezovo metlo, s katero pometamo dvorishche, je bil pravi blazhev zhegen v primerjavi s tistim, kar sem dozhivel ponochi.«

»Pravite, da so okoli ognja plesale gole zhenske,« se je pokrizhal sodnik Malleus. »Pa ste katero od njih prepoznali?«

»Nak, gospod sodnik,«je odkimal Ferdinand in se popraskal po laseh. »Niso bile iz nashe fare, so morale prifrleti od vsepovsod. Le eno sem spoznal, ta je bila nasha soseda Rozalija Fidermuc.«

Tudi Ferdinand se je lahko poslovil in odshel domov s sodishcha. Sodnik Heinrich Malleus je bil vidno zadovoljen. Obrnil se je k pisarju Malnarju in ga vprashal:

»Ste vse tochno zapisali, kakor je bilo povedano?«

»Sem, gospod sodnik,« je potrdil pisar.

»Torej,« je sklenil sodnik, »bomo za danes konchali. Dobimo se jutri v tej sodni dvorani. Pripravite se, kajti jutri bomo poiskali znake charovnishtva na obtozhenki in potrdili ali ovrgli sum, da je charovnica.«

 

***

 

Naslednji dan se je sodni stol spet zbral. Iz dvorane, v kateri so potekale razprave, so se preselili v muchilnico grajske jeche. Tam je bilo zhe vse pripravljeno za pregled domnevne charovnice Rozalije Fidermuc.

Rabelj s svojima hlapcema je zhensko zhe pripravil za pregled, ki bo pokazal, ali je charovnica ali ni. Ostrigel in obril ji je vse dlake po telesu, da bi hudichu preprechil vpliv na sodni postopek. Ko jo je slekel, je preiskal vso njeno obleko in telo, ali kje skriva kakshne dele rastlin ali celo nerojenih otrok, s chimer bi si lahko pomagala med preiskavo in zameglila ochi sodnemu zboru. Nato so jo privezali za glezhnje in zapestje na muchilno mizo. Obrita lobanja se ji je svetlikala v soju smolnatih trsk, ki so se dimile v zheleznih stojalih na zidovih.

Ko je Rozalija zagledala sodni zbor, je zastokala:

»Ljudje bozhji, usmilite se me! Tretji dan zhe nisem jedla. Usmilite se me, saj nisem charovnica. Rozalija Fidermuc sem iz Hajdosh, chisto navadna uboga chloveshka para!«

Sodnik Heinrich Malleus se je na srechanje s charovnico temeljito pripravil. Okoli vratu je nosil moshnjichek z delci rastlin, ki so bile blagoslovljene na cvetno nedeljo. To ga je shchitilo pred mochjo charovnij. Charovnico je velel privezati zato, da se ni mogla med preiskavo dotakniti njegovih golih zapestij, kajti s tem bi dobila oblast nad njim in lahko bi ga zacharala.

»Rozalija Fidermuc,« jo je nagovoril sodnik Malleus, ko se je prekrizhal. »Jesti bosh dobila po danashnji preiskavi, che bosh priznala svoje grehe. Hrano si bosh morala plachevati sama. Vedi, da ti bomo sodili po krvnem redu in tudi po cerkvenih spisih in Svetem pismu. Zato bo sojenje poshteno. Zavedati se morash, da je s smrtjo kaznovan vsakdo, kdor ljudem s charovnishtvom shkoduje. Che bosh priznala in se odrekla krivoverstvu, te bodo obglavili ali morda zadavili in sezhgali. Tvoje telo bo pogubljeno, toda dusha bo reshena. Che ne bosh priznala, te bodo sezhgali zhivo; za vechno pogubljena bosta tako tvoje telo kot tvoja dusha.«

»Kaj me je doletelo? Kako se je to lahko zgodilo?« je stokala Rozalija. »Nisem charovnica!«

»To bomo ugotovili zelo hitro,« je zagodrnjal sodnik. Sklonil se je nad Rozalijino golo glavo in si jo zachel ogledovati. Hkrati je glasno narekoval pisarju Malnarju, ki je pisal na pisalni tabli, obesheni okoli vratu: »Osumljenka ima vlazhne ochi, kar potrjuje sum charovnishtva.« Prijel ji je ustnici in ji jih razprl, da si je lahko ogledal njene zobe. »Ima slabe zobe, kar potrjuje sum. Na glavi ima neporashchene lise, kar pomeni, da je imela redke lase. Spet potrjen sum. Njena lica so upadla, lichnice mochno izbochene, kar je sumljivo. Na rokah ima temne rjave lise, kar je zelo mochno znamenje charovnishtva. Tu jo je hudich na orgijah drzhal za roke med plesom.« Zdaj je zachel pregledovati celo telo. »Na telesu ima sedemnajst materinih znamenj, ki so hudichevo znamenje. To so zelo hudi dokazi, da je kriva charovnishtva. Ima tudi dve bradavici na chlenkih rok, kar je nedvomno potrdilo, da je charovnica. Na desni nogi ima brazgotino. Prek nje se je znjeno krvjo hranil njen chrni pishchanec, v katerem se je naselil hudobni duh.«

»Tam sem se usekala s srpom!« je kriknila Rozalija, ki so jo oblile solze, ko je poslushala, kaj sodnik narekuje svojemu pisarju.

»Ne brani se s praznimi izgovori,« ji je mirno rekel sodnik Malleus, »kajti resnici bomo prishli do dna. Raje priznaj, da si charovnica in si reshi svojo dusho pred vechnim pogubljenjem. Confessio regina probationum ali priznanje je kraljica vseh dokazov.«

Sodnik je pomignil rablju. Ta je vzel v roke iglo. Zapichil jo je najprej v obe bradavici, potem she v vsako materino znamenje posebej. Ko je konchal, se je umaknil.

»Osumljenki smo zapichili iglo v vsa hudicheva znamenja,« je sodnik narekoval pisarju, »vendar niti iz enega ni pritekla kri, kar ponovno dokazuje, da je to mrtvo hudichevo meso.«

Spet je pomignil rablju. Njegova pomochnika sta Rozaliji odvezala roke in jo posedla, rabelj ji je chez glavo nadel grobo konopljeno srajco, ki je bila stkana in seshita posebej zanjo v enem dnevu, zato hudich ni imel oblasti nad njo. Nato so jo spet polegli in ji privezali roke.

»Obtozhena Rozalija Fidermuc,« jo je nagovoril sodnik. »Zastavil ti bom nekaj vprashanj in ti mi iskreno po resnici odgovori nanja, kajti le tako si bosh lahko reshila dusho. Torej! Imash poleg chrnega petelina tudi chrnega machka?«

»Nimam,« je zastokala Rozalija. »Belo siv je.«

»Odgovarjaj samo z da ali ne,« je zahteval sodnik. »Imash doma chasrovnishko palico za charanje?«

»Ne!«

»Imash doma Kolomonove bukve za charanje z uroki in za klicanje hudicha?«

»Ne!«

»Si kdaj charala, da bi sosedom kradla mleko?«

»Ne!«

»Si kdaj z drugimi charovnicami plesala okoli kresa?«

»Ne!«

»Si kdaj na veliki petek skuhala mazilo za letenje iz hostije, srca dojenchka, kravjega mozga, roke in noge nekrshchenega otrochicha ali drugih sestavin?«

»Ne!«

»Si kdaj letela po zraku s pomochjo charovnije?«

»Ne!«

»Si kdaj charala s pomochjo voshchene lutke, kosa obleke ali shopa las tistega, ki si mu hotela shkodovati?«

»Ne!«

»Si kdaj charala s pomochjo rebra mrlicha?«

»Ne! Ne in ne!« je zavpila Rozalija. »Kaj me sprashujete vse te neumnosti? Nisem charovnica in ne pochnem takshnih bedarij, o katerih me sprashujete!«

Solze so ji tekle po obrazu. Bila je v hudi stiski. Ti mozhje okoli nje so lahko z njo delali, kar so hoteli. Zhe prvi dan jo je jechar, dezhelni profos Shtiftar posilil, kakor hitro jo je za roke privezal na zhelezen obroch v zidu. Bila je ponizhana, ko jo je rabelj slekel in obril. Takoj nato jo je posilil in za njim she oba rabljeva hlapca. Ni se vech pochutila chloveshko bitje, temvech le she stvar, s katero lahko vsakdo pochne, kar hoche.

Potem je sledilo novo ponizhanje, ko je morala privezana, gola in z razkrechenimi nogami lezhati pred temi mozhmi, ki so si jo ogledovali in kvasili neumnosti.

Rafael jo je gledal, kako joche in se trese po vsem telesu. Zhenska se mu je smilila. Morda sploh ni charovnica, ampak neuka vashchanka, ki je verjela v uroke in podobno. Vrazheverni so bili tako vsi, vkljuchno s sodnikom, ki je nosil moshnjichek z blagoslovljenimi rastlinami okoli vratu. Videl je tudi she malo prej, ko je zhenska lezhala gola pred njimi, kako se sodnik slini okoli nje in kako Ignacu zharijo ochi v vrochici pozhelenja. Tudi sodnemu pisarju so se tresle roke, ko je zapisoval ugotovitve krvnega sodnika. Cheprav je bila Rozalija stara zhe chez shtirideset, torej zelo blizu svojega groba, je bila she jedra in postavna zhenska.

»Nich ne pomaga,« je mirno ugotovil krvni sodnik Malleus. »Ne bo priznala sama od sebe. Treba jo bo muchiti. Za danes je dovolj. Vrzite jo spet v jecho. Hrane ne sme dobiti, dajte pa ji vrch vode. Jutri se spet dobimo!«

Rabelj s pomochnikoma je zachel Rozalijo odvezovati z muchilne mize. Krvni sodnik je odshel iz muchilnice, in preostanek sodnega zbora za njim.

 

***

 

Sodni stol se je zbral tudi naslednjega dne. V procesiji so odshli za krvnim sodnikom v muchilnico, kjer je bila Rozalija Fidermuc zhe pripravljena za muchenje. Prejshnji popoldan in chez noch so jo spet posiljevali njeni jecharji. Zjutraj so jo v konopljeni srajci privezali na muchilno mizo, da je pochakala na sodnike.

»Ali priznash, da si charovnica?« jo je vprashal sodnik Malleus.

Samo odkimala je. Ni se ji dalo vech govoriti. Sodnik je pomignil rablju in ta ji je na palec leve roke pritrdil mizarsko spono. Trdno jo je privil do konca. Rozalija je zakrichala.

»Priznaj svoj greh!« je kriknil sodnik.

Rabelj je she bolj privil spono. Rabljeva hlapca sta ji medtem spone pritrdila tudi na palec druge roke in palce na nogah. Privili so jih na vso moch. Rozalija je rjovela od bolechine. Ker she vedno ni hotela priznati, ji je rabelj zvezal roke na hrbtu, nato jo je z vrvjo na rokah potegnil pod stropni tram.

Bolechina je bila grozna. Rozalija je mislila, da ji bodo kosti izskochile iz ramenskih sklepov. Tulila je, potem ji je zmanjkalo mochi in je samo she besno golchala.

»Hudich je noche izpustiti iz krempljev. Obsedena je,« je ugotovil krvni sodnik. »Strah pred hudichem je vechji, kot strah pred Bogom. Boga ni videl she nihche, hudicha pa zhe marsikdo.«

Da bi ji povechal bolechino, je rabelj ukazal hlapcema, naj ji na vsako nogo privezheta vechjo utezh. Rozalija je omedlela. Zato so jo spustili nazaj na muchilno mizo, razvezali so ji roke in noge in jo za vse shtiri ude privezali na mizo. Hlapec jo je polil z vedrom mrzle vode, da je prishla k sebi. Polglasno je jechala. Potem je zbrala zadnje kanchke mochi in se skushala dvigniti. Zavpila je v sodni zbor:

»Kaj hochete od mene?«

»Priznanje,« je mirno rekel krvni sodnik. »Priznajte, da ste charovnica, pa vas bomo nehali muchiti.«

»Kako naj priznam nekaj, kar ni res?« je zastokala Rozalija.

Sodnik je pomignil rablju. Ta je poslal hlapca po lonec vode, ki so jo zavreli na ognjishchu v kotu. Hlapec ji je zlil krop po nogah. Rozalija se je zvijala in rjovela.

»Prinesite she razbeljeno zhelezo,« je ukazal krvni sodnik.

Tedaj je dobila Rozalija blazen pogled v ocheh in zakrichala je:

»Ne! Ne! Vse bom priznala, kar hochete, samo ne muchite me vech!«

Sodnik Maleus je vzdihnil:

»Konchno!« Pomignil je hlapcu, da je odnesel razbeljeno zhelezo nazaj k ognjishchu. Rozaliji pa je rekel: »Zdaj ste priznali v mukah. Toda svoje priznanje morate ponoviti she brez muchenja. Zastavljal vam bom vprashanja in vi mi iskreno odgovarjajte nanja. Che boste govorili po pravici, boste delezhni milostne smrti.«

Sodnik je zaprosil patra Ignaca, da je poshkropil Rozalijo z blagoslovljeno vodo. Potem se je prekrizhal in jo zachel zaslishevati:

»Torej priznate, Rozalija Fidermuc, da ste charovnica?«

»Priznam,« je dahnila Rozalija.

Kozha na poparjenih nogah se ji je spremenila v vodene mehurje, ki so zhe pokali. Neznansko jo je peklo, bolechina ji je kljuvala v palcih na rokah in noga, ramenske sklepe je imela, kot bi ji zasadili zheblje vanje.

»Kako pogosto ste hodili v cerkev?«

»Samo ob nedeljah,« je vzdihnila Rozalija.

»Prav po tem spoznamo charovnice,« je zadovoljno ugotovil sodnik Malleus. »Katera redko hodi v cerkev, je sumljiva, che prepogosto, pa tudi. Ste kdaj obchevali s hudichem?«

Rozalija je pomislila na jecharja, rablja in hlapca in odlochno pritrdila:

»Ja, vechkrat!«

»A ste uzhivali v obchevanju s hudichem?« je zanimalo sodnika.

»Ne prav dosti,« je rekla Rozalija. »Smrdel je, bil je ves kosmat in imel je hladno nrav.«

»Ste kdaj izdelovali mazilo za letenje?«

»Ja.«

»Ste ukradli sveto hostijo in kaj ste pocheli z njo.«

»Hostijo sem po obhajilu hitro vzela iz ust in jo odnesla domov. Tam sem jo tepla s palico toliko chasa, da se je spremenila v dojenchka, ki je stegoval rochice proti meni. Tedaj sem prijela hostijo in jo vrgla v mazilo za letenje.«

»Kam ste leteli, kadar ste se namazali z mazilom za letenje?« je rekel sodnik in se prekrizhal.

»Na sabat na vrhu Rogashke gore. Soseda mi je na sabatu ponudila ljubchka, ki mu je bilo ime Andrej, a je bil v resnici hudich. Z njim sem plesala. Po plesu sva se umaknila na stran, kjer se je povzpel name kot mozh na zheno in se spechal z menoj.«

»Omenili ste sosedo. Kdo je bila ta soseda?«

»Moja soseda Urshula.«

Torej je tudi Urshula Bauer iz Hajdosh charovnica?«

»Ja,« je rekla Rozalija z zadovoljstvom, ker je vedela, da sta Urshula in njen mozh Ferdinand prichala zoper njo, da je charovnica.

»Se zavedate, da ste greshili zoper bozhjo postavo, saj je v Mojzesovi knjigi zapisano: Ne ukvarjajte se z vedezhevanjem in charanjem!«

»Zavedam se.«

»Se zavedate, da ste z letenjem na sabat, kjer ste zhrli, pili in obchevali s hudichem ter se vdajali drugim pregreham, greshili zoper bozhjo postavo, kakor govori sveti Pavel v pismu Galachanom: Sicer pa so dela mesa znana. To so nechistovanje, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, charanje, pijanchevanje, zhretje in kar je she takega.«

»Res je, greshila sem,« je priznala Rozalija.

»Ste z lastno krvjo podpisali pogodbo s hudichem.«

»Ja, sem,« je zastokala Rozalija.

O Bog, naj me zhe pustijo pri miru, je mislila. Naj me nehajo sprashevati neumnosti. Od bolechine bom she zblaznela.

»Kako se je glasila pogodba s hudichem?« je zanimalo sodnika.

»Ne vem! Ne vem, pozabila sem!« je kriknila Rozalija.

»Se je morda glasila takole?« jo je vprashal sodnik in zachel brati z lista papirja: »O Satan, moj gospodar in vladar! Sprejemam te za svojega Boga in obljubljam, da ti bom zvesto sluzhila do konca svojega zhivljenja. Od tega trenutka se odrekam vsem drugim: Jezusu Kristusu in Mariji, vsem svetnikom in katolishki cerkvi, apostolski in rimski. Prisegam, da te bom obozhevala, ti najmanj trikrat dnevno izkazovala svoje sposhtovanje in delala hudodelstva po svojih najboljshih mocheh. Tudi druge bom nagovarjala k temu. Rade volje se odrechem Kristusu in vsem njegovim zaslugam. S svojim telesom, dusho in zhivljenjem jamchim, che bi se kdaj hotela spreobrniti!«

»Ja, takshna je bila pogodba s hudichem,« je vzdihnila Rozalija.

»Se kesash za svoje grehe?« jo je vprashal krvni sodnik Malleus.

»Kesam se,« je zastokala Rozalija.

»Razglasil bom torej sodbo, na katero ni pritozhbe,« je napovedal sodnik. »Sodbo je treba izobesiti na javnem mestu vsem drugim v opomin. Tudi kazen je treba izvrshiti javno. Sodba se glasi takole. Po bozhji zapovedi in cesarjevi pravici, po zadostnih dokazih in danem priznanju obtozhene se po kazenskem redu za krvna sodishcha Rozalija Fidermuc iz Hajdosh, ki stoji tu pred sodishchem, zaradi zlochinskega dejanja charovnishtva, drugim v opomin, pelje na obichajno sodno mesto, kjer se ga na grmadi sezhge v prah in pepel. Ker se je pokesala svojih grehov, jo bo rabelj pred sezhigom na grmadi zadavil.

Che zhelite, Rozalija Fidermuc, lahko za primerno plachilo sodni pisar prosi za nizhjo kazen.«

»Ne zhelim,« je odvrnila Rozalija.

»Prav. Sodba naj se takoj izvrshi.«

Nato je po obichaju krvni sodnik trikrat zapovrstjo vprashal rablja, ali je razumel sodbo. Ta mu je vsakich odvrnil:

»Razumel sem, gospod!«

Sodnik mu je zdaj prepustil obsojenko, ki so jo razvezali. Dvignil je sodno palico, jo prelomil na kolenu in vrgel pred muchilno mizo, na kateri je lezhala Rozalija.

»Naj ti bo v tolazhbo, da bosh she danes stala pred oblichjem Gospodovim,« je rekel sodnik. »Nihche ne ubezhi smrti, vse nas chaka enaka usoda; vas je pach doletela malo prej.«

Sodni pisar Malnar je zdaj oklical mir za krvnika. To je pomenilo, da ga nihche ne sme ovirati pri izvrshitvi sodbe.

 

 

Hudodelsko znamenje

 

Pater Rafael je ostal pri obsojenki Rozaliji Fidermuc, da bi jo spovedal. Vsi drugi so se odstranili v zgornje prostore, le krvnik s hlapcema je ostal na stopnishchu, saj se z njimi ni hotel druzhiti nihche.

Duhovnik si je dal shtolo okoli vratu. Sklenil je roke v molitev in pozdravil:

»Hvaljen Jezus.«

»Na vekomaj. Amen,« je dahnila Rozalija.

»V imenu Ocheta in Sina in Svetega Duha,« je rekel pater.

»Amen.«

»Bog, ki razsvetljuje chloveshka srca, naj ti pomaga, da bosh prav spoznala svoje grehe in dosegla bozhje usmiljenje.«

»Amen,« je sklenila Rozalija. »Zadnjich sem bila pri spovedi pred mesecem dni. Moj greh je, da sem nechimerna, rada postavam pred ogledalom. Tudi norchujem se iz ljudi. Radovedna sem, oprezujem iz hishe, kdo gre mimo in potem ga opravljam pri sosedih. Kaj naj she povem?«

»Spovej se smrtnega greha charanja,« ji je skushal pomagati pater Rafael.

»Menda ne verjamete v te neumnosti?« je vrochichno shepnila Rozalija.

»Priznala si,« ji je rekel.

»Tudi vi bi priznali, che bi vas pol toliko muchili, kot so mene,« je zastokala. »Oche, pri spovedi ne morem lagati.«

»Che lazhesh zdaj, bosh umrla s smrtnim grehom na dushi,« ji je tiho dejal pater. »Naravnost v pekel bosh shla. A samo ti vesh, kaj je resnica.«

Rozalija je zachela moliti kesanje:

»Moj Bog. Zhal mi je, da sem greshila in zhalila tebe, ki si moj najboljshi oche. Trdno sklenem, da se bom poboljshala, pomagaj mi s svojo milostjo.«

»Prav,« je sklenil Rafael. »Za pokoro zmoli vero in oche nash. In razmisli. Che bosh zhelela priznati she kakshen greh, me poklichi. Bog Oche usmiljenja, ki je s smrtjo in vstajenjem svojega Sina svet spravil s seboj in poslal Svetega Duha v odpushchanje grehov, naj ti po sluzhbi Cerkve podeli oproshchenje in mir. In jaz te odvezhem tvojih grehov v imenu Ocheta in Sina in Svetega Duha.«

»Amen.«

»Zahvaljujemo se Gospodu, ker je dober.«

»Ker vekomaj traja njegova dobrota.«

»Bog ti je odpustil grehe, pojdi v miru.«

»Bogu hvala,« je zastokala Rozalija, ker so jo vedno bolj pekle poparjene noge.

Blagoslovil jo je, potem jo je obhajal. Vzdignil je hostijo in ji rekel:

»Kristusovo telo.«

Polozhil jo je Rozaliji v usta in pochakal, da jo je pogoltnila. Potem je vzdihnil:

»Bog naj se usmili tvoje dushe!«

Vstal je in odshel od nje. Rabelj s pomochnikoma se je takoj spustil nazaj v jecho s stopnic, kjer so chakali, da bo pater opravil svoje. Rozaliji so privezali debelo konopljeno vrv okoli vratu in jo odgnali iz hishe kakor zhivinche.

Ko so jo pripeljali na cesto pred Rotovzhem, so jo meshchani zhe prichakovali. Vedeli so, da bodo danes sezhgali cumprnico, kajti hlapca sta zhe zvecher pripravila grmado na morishchu pred mestnimi vrati, ki so se odpirala na cesto proti Ormozhu. Na cesti, ki se je rahlo vzpenjala v klanchek, so bile takoj pri obzidju vislice in zraven njih sodni krizh. Malo naprej se je cesta razshirila in tam sta hlapca postavila grmado, sredi katere je bil zabit kol.

Tja so odvedli Rozalijo. Spredaj je hodil krvnik z masko chez obraz. Z njim sta bila hlapca, katerih eden je na vrvi gnal Rozalijo, oblecheno v rashevinasto mrtvashko srajco. Za njo je stopal krvni sodnik s pisarjem, za njim patra Ignacij in Rafael. Zadaj se je v procesijo zgrnila mnozhica. Nihche ni hotel zamuditi dogodka. Na vislice so zhe potegnili kakshnega razbojnika, morilca ali nepoboljshljivega tatu. Obeshali so tudi zhenske, ki so zhe vechkrat rodile nezakonskega otroka. Pri sodnem krizhu so pretepali tiste, ki so bili obsojeni na kazen z bichem. Charovnice pa tod she niso sezhgali.

Le najstarejshi so vedeli povedati, da so pred desetletji pogubili neko charovnico na blizhnjem Vurberku.

Na morishchu se je procesija ustavila. Sodni pisar je glasno prebral sodbo, nato se je umaknil. Rabljeva hlapca sta se z Rozalijo povzpela na grmado in jo privezala h kolu sredi nje. Rabelj je stopil za njen hrbet, ji nadel okoli vratu zanko, ki jo je toliko chasa zategoval s kosom lesa, dokler je ni zadavil. Rozalijino telo je nekajkrat trznilo, se napelo, potem je suho pochilo in omahnila je ob kolu. Rabelj se je umaknil, hlapca sta prizhgala grmado.

Slama za netivo se je takoj vnela in plameni so obliznili suhe bukove klaftre. Dima skoraj ni bilo. Kmalu je Rozalija na grmadi gorela s tako mochnim plamenom, da so se ljudje morali odmakniti od peklenskega ognja zaradi prehude vrochine. Gorelo je shtiri ure.

Sodnik je takoj po zadavljenju odshel s prisednikoma, pisarjem in drugimi, ki so sodelovali v procesu, v mesto na bogato pojedino. Rablja in njegova hlapca so izplachali, ker se niso radi druzhili z njimi.

Le redki so vztrajali do konca, da so videli, kako sta hlapca polila tleche ostanke z nekaj vedri vode. Nato sta z lopato zmetala pepel in oglje v samokolnico, s katero sta odpeljala, kar je ostalo za Rozalijo Fidermuc, do pokopalishcha in jih zagrebla v neposvecheno zemljo na zunanji strani zidu.

 

***

 

Charovnishki proces she ni bil konchan. Krvni sodnik doktor prava Heinrich Maleus je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol kmeta Friderika Bauerja iz Hajdosh. Friderika ni prevech skrbelo, kajti mislil je, da bo moral spet kaj prichati o kakshnih podrobnostih iz svojega prejshnjega izkaza pred sodishchem.

»Friderik Bauer,« ga je ogovoril sodnik Malleus, »ko ste prichali zoper zhe obsojeno in pogubljeno charovnico Rozalijo Fidermuc, ste izpovedali, da ste jo videli plesati z drugimi charovnicami okoli kresa sredi gmajne.«

»Tako je,« je pokimal Ferdinand.

»Dejali ste, da ste med pleshochimi golimi charovnicami prepoznali samo pokojno Rozalijo in nobene druge.«

»Tako je, vasha milost!«

»Medtem smo ugotovili, da to ni vsa resnica,« je rezko dejal sodnik. »Pokojna Rozalija je priznala, da je bila na plesu tudi vasha zhena Urshula Bauer. Je to res?«

»Ni res,« je zachudeno odvrnil Friderik, ki ga je vprashanje presenetilo. »To je cumprnica debele kvasila. Urshule nisem videl, ker je bila tedaj doma.«

»Kako veste, da je bila doma, che pa ste bili tedaj v gmajni?« je zanimalo sodnika.

»No tako, ker v gmajni je ni bilo, ko pa sem zjutraj le srechno prikolovratil domov, je bila tam in me je chakala z brezovo metlo,« je prostodushno povedal Ferdinand.

»Seveda!« je zmagoslavno kriknil sodnik. »Ker je tik pred vami prijahala iz gmajne domov na brezovi metli. Niti toliko chasa ni imela, da bi jo odlozhila v kot.«

Ferdinand je izbuljil ochi.

»Ampak v gmajni je nisem videl,« je ponovil svojo trditev.

»Ali ste svojo zheno zhe kdaj videli povsem golo?« je zanimalo sodnika.

»Ne, chisto gole she nisem videl,« je priznal Ferdinand. »Kadar se povzpnem nanjo kot mozh na zheno, ji samo spodrecam krilo navzgor, pa je.«

»Kako torej lahko tako zagotovo trdite, da svoje zhene Urshule niste videli na plesu v gmajni?« je sodnik vidno uzhival v svoji prebrisanosti. »Ker je she nikoli niste videli povsem gole, je pach niste mogli prepoznati. Zaradi golote charovnic se s pogledom pach niste zadrzhevali na obrazih, kajne?«

»To ... to je zhe res,« se je zatikalo Ferdinandu. »Ampak Urshulo bi takoj prepoznal, che bi bila tam.«

»Prav,« je sklenil sodnik. »Che ne bomo prishli do priznanja zlepa, bomo poskusili drugache.«

Pomignil je rablju in ta svojima hlapcema, ki sta rochno zgrabila Ferdinanda in ga odvlekla iz sodne dvorane v jeche sodishcha. Sodnik Malleus jim je sledil s prisednikoma patrom Ignacijem in patrom Rafaelom, za katerima je capljal tudi pisar Malnar, ki je vzel s seboj prenosno pisalno desko, obesheno okoli vratu.

Spodaj sta hlapca privezala Ferdinanda na muchilno mizo.

»Ferdinand Bauer,« je uradno rekel krvni sodnik. »Poslednjich vas vprasham, ali ste med pleshochimi golimi charovnicami v gmajni opazili tudi svojo zheno Urshulo Bauer?«

»Nikakor,« je zanikal Ferdinand.

Sodnik je pomignil in hlapca sta zachela zaslishevancu natikati palchnike. Tesno sta jih privila, da je Ferdinand zachel zamolklo stokati. Ker to ochitno ni zaleglo za priznanje, je sodnik ukazal, naj mu naredijo zhvepleni oblizh.

Krvnik je Ferdinandu na sredo prsi natresel kakshen centimeter shirok trak zhvepla v prahu. Iz ognjishcha je vzel gorecho trsko in z njo prizhgal zhveplo. Rumeni prah je zaplamenel in v mehurchkih cvrchal, pri chemer je barvo spreminjal na zelenkasto. Ferdinand je zachel rjoveti, kajti plamen kmalu ni vech smrdel samo po gnilih jajcih, ampak tudi po ozhganem chloveshkem mesu. Ko je zhveplo zgorelo, je na sredi Ferdinandovih prsi zevala globoka ozhganina. She vedno se je zvijal v vrveh in jechal.

»Ferdinand Bauer,« je blago rekel sodnik, »razmislite malo. Che ne boste priznali, vam bomo celo telo potresli z zhveplom in ga prizhgali. Scvrli se boste pri zhivem telesu in vasha dusha bo odshla naravnost v pekel, kjer se boste cvrli naprej.

Zato vas she enkrat vprasham, ali ste videli plesati golo okoli kresa na gmajni z drugimi charovnicami tudi svojo zheno Urshulo Bauer?«

Sodni pisar je vse skrbno zapisoval: postopke, vprashanja in odgovore.

»Ja! Videl sem jo, kako je gola plesala z drugimi charovnicami!« je zarjovel Ferdinand, ki ni prenesel misli, da bi ga zhivega zazhgali. »Bila je tam, bila je v gmajni.«

»Zapishite,« je sodnik skoraj z veselim glasom narochil pisarju, »da je obtozheni Ferdinand Bauer priznal, da je med charovnicami, ki so gole plesale okoli kresa na gmajni, videl poleg pokojne charovnice Rozalije Fidermuc tudi svojo zheno Urshulo Bauer. S tem je zaslishevanje konchano. Toda,« je nadaljeval po kratkem premoru, »ker ste tajili in niste tega priznali zhe na prvem zaslishanju v procesu zoper pokojno charovnico Rozalijo Fidermuc, vas obosojam na dvajset udarcev z bichem, na vzhganje hudodelskega znamenja U za Untäten na chelo, na dve uri ob sramotilnem stebru, na izgon iz mesta Ptuja za vse vechne chase in na plachilo stroshkov tega procesa v znesku sedem denarichev in pol. V kolikor nimate denarja, se vam bo rubilo premozhenje, dokler dolg ne bo v celoti poravnan. Sodba se izvrshi takoj!«

Nato je sodnik trikrat vprashal rablja, ali je razumel sodbo in trikrat je dobil enak odgovor, da mu je vse jasno. Tedaj je sodni pisar Malnar oklical sodni mir za krvnika.

Krvnikova hlapca sta razvezala Ferdinanda, ga obrnila na trebuh in spet zvezala. Eden od njiju je zgrabil usnjen bich z vech trakovi, ki so imeli vozle. Zamahoval je z njim po kmetovem hrbtu, medtem ko je krvnik glasno shtel udarce, da ne bi obsojenec dobil kakshnega premalo ali prevech.

Sodnik, pisar in sodnika prisednika so gledali, kako je zhe po nekaj udarcih kozha na Ferdinandovem hrbtu zacvetela in zakrvavela. Udarci so ga neusmiljeno mesarili.

»Dvajset!« je zavpil krvnik. »Dovolj je!«

Hlapec je zgrabil vedro umazane vode in jo zlil chez Ferdinandov hrbet. Voda se je pordechila in stekla na tla. Hlapca sta obsojenca obrnila nazaj na hrbet in ga znova privezala. Ta chas je krvnik v ognju v kotu muchilnice razzharel pripravo za zhigosanje. Chrka U, ki je pomenila hudodelca, je bila pritrjena na koncu zhelezne palice. V ognju je postala rdeche oranzhna. Krvnik jo je vzel v roke, se priblizhal obsojencu in mu naglo za kratek trenutek pritisnil razbeljeno zhelezo na chelo. Zacvrchalo je in Ferdinand je nechloveshko zarjovel. Na chelu se je pokazal odtis za kovanec velike chrke. Ko se bo rana zacelila, bo brazgotina ostala do smrti, da bodo vsi vedeli, s kom imajo opravka.

Hlapca sta razvezala Ferdinanda in ga postavila na noge. Ker je komaj stal, sta ga podpirala vsak na eni strani in za krvnikom vlekla iz jeche na ulico. Pranger ali sramotilni kamen je stal na trzhnici med mestnim stolpom in rotovzhem. Hlapca sta obsojenca odpeljala do prangerja in mu okoli vratu spela okov, ki je bil vgrajen v star rimski nagrobnik iz pohorskega granita. Z zhabico sta zaklenila okov in odshla s krvnikom nazaj v rotovzh.

Okoli sramotilnega stebra so se poleg prodajalcev in prodajalk na trzhnici zacheli zbirati ljudje. Sodni pisar je na glas prebral sodbo, kakor jo je izrekel sodnik Maleus in zapisal on.

»S charovnico je porochen!« se je nekdo zgrozil.

Obsojenca so zacheli obmetavati z gnilim sadjem, zelenjavo in z blatom, ki ga je bilo na tleh na pretek. Cheprav je bila ulica tlakovana, se tlaka skoraj ni videlo pod plastjo konjskih in kravjih iztrebkov, gnijochih odpadkov in druge umazanije. Vechino smeti in pomij so meshchani metali skozi okna na ulico, cheprav je v mestnem statutu pisalo, da mora mestni sodnik skrbeti za to, da ne bi metali gnoja na ulico. Temu primeren je bil smrad v mestu, ki ga pa domachini sploh niso vech zaznavali.

Trzhnica je bila polna, kajti prodaja je bila dovoljena z mestnim statutom od jutranje mashe do velike mashe, zvecher med vechernicami. Okolishki kmetje niso smeli neposredno prodajati svoji presezhkov na trzhnici. Od njih so odvechne pridelke in zhivila kupovale kramarke, ki so prinesle blago na Ptuj ob torkih. Takrat je mestni sodnik moral paziti, da so si vse potrebno pri njih nakupile najprej meshchanke, kar je ostalo, so smele kupiti branjevke, ki so potem prodajale chez teden zhivila naprej po vishji ceni. Vdove po ptujskih meshchanih so smele tehtati in prodajati sol, tu so bili loncharji, mesarji in peki kruha ter peki zhemelj. Komur ni bilo treba paziti na prodajano blago, je shel gledat in sramotit obsojenca.

Po dveh urah sta se krvnikova hlapca vrnila. Odklenila sta napol nezavestnega Ferdinanda. Dala sta mu piti vode, nato sta ga pospremila do mestnih vrat pri Dravskem mostu, kjer sta mu ponovila, da je izgnan iz mesta za vse chase. Che se bo kdaj vrnil, ga chaka smrt. Pahnila sta ga na most in nekaj chasa gledala za njim, kako se oprijemlje za ograjo in se pochasi vleche proti drugemu koncu mostu, kjer bo po cesti zhe nekako prishel do doma v Hajdoshah.

Zanimanje zanj je hitro popustilo, kajti ljudje so se na mostu obrnili proti toku Drave in opazovali velikanski splav, ki se je blizhal mestu. Flosarji so begali po splavu, si vpili in krmarili svoj flos proti sredini reke, da ne bi z njim zadeli v dravski most. Srechno so zapluli med nosilcema mostu in Drava jih je odnesla naprej proti Hrvashki, kjer bodo prodali svoj tovor pohorskega lesa.

 

***

 

Ko je Urshula Bauer zagledala svojega mozha Ferdinanda vsega pretepenega, ozhganega in krvavega, z vzhganim znamenjem na chelu, mu ni bilo treba nichesar razlagati. V culo je zlozhila pol hlebca kruha, zagozdo sira in krivec, s katerim so obrezovali trto. Nato je pobegnila chez polja v Zlatolishko hosto, kajti vedela je, da je samo vprashanje chasa, kdaj bodo prishli ponjo grajski birichi.

Prisegla je sama sebi, da bo rajshi poginila v gozdu kot zhival, kakor da bi se pustila ujeti grajskim. Vedela je, da jo v tem primeru prav tako chaka smrt, toda v groznih mukah in na grmadi. Skrbelo jo je le, ker je bila tu jesen, mokra in hladna. Po drugi strani pa je bila jesen bogata z uzhitnimi gobami, jagodami in lesnikami.

Zhe naslednji dan so prishli ponjo birichi, a je niso nashli doma. Njen mozh Ferdinand je vedel povedati le to, da je odshla z doma. Tudi ko so ga pretepli skoraj do nezavesti, ni povedal nichesar vech, kot da ne ve, kje je. Tako so se na grad vrnili brez nje in grajski valpet Hans Heinz je obvestil o tem krvnega sodnika Malleusa.

Ker se charovnishki proces trenutno ni nadaljeval, se je pater Rafael lahko posvetil svojim vsakdanjim opravilom, predvsem molitvi s sobrati, mashevanju, obchasno je pridigal, ob nedeljah pa spovedoval krizhne sestre v markovshki komendi.

Nekega dezhevnega dne, ko je dezh glasno shkropotal po strehi in oknih minoritskega samostana, ga je na hodniku srechal gvardijan Filomen. Povabil ga je v svojo pisarno.

»Brat Rafael,« ga je ogovoril, »zdi se mi, da te tarejo skrbi. Vchasih se mi zdi, da tvoje ustnice izgovarjajo molitve, tvoja dusha pa medtem blodi nekje drugje.«

Rafael je povesil glavo.

»Za dominikanskega brata Ignacija me skrbi,« je konchno priznal. »Zdi se mi, da ne zhivi po evangeliju. Suzhenj svojih telesnih strasti je. Strezhe jim bolj, kot je primerno za duhovnika.«

»Hvala Bogu, da ne gre za katerega od nashih bratov,« je vzdihnil gvardijan. »O dominikanskem bratu Iganciju vem marsikaj. Vshech mi je, da razmishljash vech o tem, s kom jesh in pijesh, kot pa o tem, kaj jesh in pijesh, kakor bi rekel stari modrec Seneka. On je tudi rekel, da ljudje, ki so suzhnji svojih telesnih strasti, niso ljudje, ampak jih lahko shtejemo med zhivali. Vendar bi ti v primeru brata Ignacija priporochal, da ne govori o tem z nikomer drugim, kot z mano. Bolje je pogosteje uporabljati ushesa, kot pa jezik. Kajti brata Ignacija je sveti sedezh imenoval za inkvizitorja, s chimer je dobil odpustke za vse storjene in she ne storjene grehe. Ker pa je slabich, to zlorablja. Takshna pooblastila so samo za mochne ljudi z neomajno vero. Prav slednjega manjka bratu Ignaciju, kakor mi je ob neki prilozhnosti zhe potozhil njegov prior Mathias. Pazi torej, kaj pochnesh in govorish vpricho brata Ignacija, kajti inkvizitorju nisi nikoli brat. Naj te tolazhi she ena Senekova modrost, da zloba sama popije vechino svojega strupa.«

»Vem,« je prikimal Rafael. »Vendar pri tem zastrupi tudi veliko ljudi okoli sebe.«

»Tako zhal je v zhivljenju,« se je strinjal gvardijan Filomen.

Potem se je Rafael razgovoril in pripovedoval je gvardijanu o tem, kako je potekal charovnishki proces.

»Ne morem verjeti, da gre zares za charovnishtvo,« je podvomil. »Rozalija Fidermuc ni nichesar priznala, dokler je niso zverinsko muchili. Po takshnem muchenju bi vsakdo priznal, karkoli bi krvni sodnik zahteval od njega, samo da se reshi muk. Besede priznanja so ji prav polagali na jezik. Pri spovedi pa je kljub grozhnji smrtnega greha vse znova zanikala.«

»Bog ji bo sodil, ali je govorila resnico ali ne,« je menil gvardijan. »Ljudje se dandanes bolj bojijo hudicha kot pa Boga, to morash vedeti. Kajti Boga ni videl she nihche, hudich pa se je prikazal zhe mnogim. Adam in Eva sta ga spoznala v obliki kache, ki jima je ponudila jabolko spoznanja. Tudi Jezus je videl skushnjavca med postom v pushchavi. Vendar je obljubil, da ga bo pregnal s tega sveta, ki mu za zdaj she vlada. Princ teme odvracha ljudi od vere v Boga in si skusha prilastiti nashe dushe. Premnogi mu nasedejo in podpishejo z njim pogodbo, s chimer si sicer pridobijo dolocheno moch in bogastvo na tem svetu, vendar zapravijo svojo dusho, ki ne bo nikoli zvelichana. Che je Rozalija priznala, da je sklenila pogodbo s hudichem, potem se bozhje kazni in smrtnega greha zagotovo ni bala, saj je vedela, da je dusho zhe prodala Luciferju. Tako glej na to.«

»Razmislil bom o vashih besedah,« je dejal Rafko.

»Mislim, da ti bo lahko pri tem pomagal prav Seneka, ki sva ga zhe omenila,« je nadaljeval gvardijan. »Che se ne motim, ima pater Maksimus v knjizhnici prepis nekega njegovega dela, v katerem govori o shtirih stozhernih modrostih. Prva je previdnost ali modrost. Druga je moch ali oblast. Tretja je prostodushnost ali zmernost. In chetrta pravichnost. Okoli njih se kot vrata na stozheru suchejo vse druge manj bistvene kreposti. Shtevilo shtiri ni izbrano kar tako, gre za zemeljski red. Saj vemo, da so shtirje evangeliji, ki prinashajo na zemljo odreshujocho vero. Svet sestavljajo shtirje elementi: voda, ogenj, zrak in zemlja.«

»In shtiri naravna stanja,« je dodal Rafko. »Tolazhi me le to, da lahko zelo kmalu prichakujemo, da bo Jezus izpolnil svojo obljubo in izgnal Satana z oblichja tega sveta. Pravijo, da bo to prej, kot si mislimo. Morda okoli prelomnega leta tisoch petsto. Kajti do leta tisoch je bila doba Boga Ocheta. Po letu tisoch je napochila doba Boga Sina. In od leta 1260 traja doba Svetega Duha.«

»In zato je tolikanj bolj pomembno, da vztrajamo v veri in ljubezni do Boga, da zhivimo po evangeliju, kajti blizu je chas plachila,« je prikimal gvardijan Filomen. »A ne zheni si prevech tega k srcu, saj pravi pregovor: Cancer cum verbum transit ad hominem sensitivum. Zhe beseda te lahko razzhre od znotraj. Che bosh imel she kakshne dvome ali skrbi, le pridi k meni. Moja vrata so ti vselej odprta.«

»Hvala, gvardijan,« je rekel Rafko in odshel, kajti zvon je brate poklical k skupni molitvi.

 

 

Zhenska je odsev moshkega

 

V nedeljo je bil Rafael kot obichajno spet gost v markovshki komendi. Zhe gobja juha ga je presenetila. Bila je kot obichajna, zabeljena s podmetom in smetano, vendar je v njej plavalo precej temno rjavih zrnc.

»Tega she nisem jedel,« je rekel Rafko. »Slastno je, vendar mi je neznano.«

»Oh, to je saracensko zhito,« mu je povedala opatinja Bernardka. »Nashi bratje krizhniki so z Jutrovega prinesli seme v velikonedeljsko komendo zhe pred dobrimi dvestotimi leti in odtlej v obeh samostanih gojimo tudi to vrsto zhita. Nemshko ji rechejo Heidnishkorn, pogansko zhito, kar so nashi kmetje, ki jih uchimo sejati to zhito, skrajshali v hajdina. Prihodnjich bom narochila kuharici, naj ti pripravi povojeno kasho.«

»Razvajate me, gospa opatinja,« je zardel pater Rafael.

»Jaz vas razvajam z dobro hrano za telo, vi pa mene s hrano za dusho,« se mu je nasmejala opatinja in uzhivala, ko je pater Rafael she bolj zardel, da je zhe spominjal na kuhanega raka.

»Ah, to!« je zamrmral pater v zadregi in se prav razveselil, ker je iz kuhinje na mizo priromala nova jed. Bila je nabudlana shchuka iz Drave, tezhka komaj dober kilogram. Nabudlana je bila z maso iz moke, mleka in jajca, ki so jo zachinili in skuhali, nato so ji dodali v mozhnarju stolcheno ribje meso, premeshano z jajcem in maslom. Vse to so nadevali v shchukin trebuh, ga zashili in spekli na maslu. Zraven je bil za prilogo pire iz stajske metlike.

»Shchuka je kraljevska riba, zelo okusna, a ima veliko drobnih kosti,« je kmalu ugotovil Rafael. »Nadev pa je naravnost bozhanski, kar topi se v ustih.«

»Pustite opisovanje jedi za vecherno pismo, menishchek,« mu je shegavo rekla Bernardka. »Povejte mi raje kaj o lovu na charovnice. Slishala sem, da ste bili zadnje chase zelo zaposleni s tem kot sodnik prisednik.«

»To so zhalostne zgodbe,« se je zresnil Rafael. »Prodati svojo dusho satanu zato, da lahko charash in dobish nekaj telesnih uzhitkov, je ne le zavrachanje Boga in zvelichanja, ampak tudi dosti premalo v primerjavi s ceno vechnega pogubljenja, ki sledi takshni kupchiji.«

»Za koliko pa bi vi prodali svojo dusho?« se je poshalila opatinja.

»Ni te cene, ki bi me odvrnila od Boga,« je resno dejal Rafael. »Jaz sem svojo dusho obljubil svojemu Gospodu in za to ne prichakujem nikakrshnega plachila, samo bozhje usmiljenje.«

»Torej vseeno prichakujete plachilo,« mu je she naprej nagajala Bernardka. »Kaj pa skushnjave tega sveta? Nimate nikakrshnih skushnjav?«

»O, imam, imam, skushnjave so tu vsak dan,« je prostodushno priznal Rafko. »In niso vedno ochitne. Vchasih so tako prikrite, da jih opazish shele, ko si jim zhe podlegel.«

»Da bi vi kdaj podlegli kakshni skushnjavi?« se je posmehovala opatinja. »Mislila sem, da ste nedolzhen menishchich, ki ves dan prebije na kolenih v molitvi in mu ni mar za posvetne rechi.«

»Ravno zato sem ves dan na kolenih, ker se kesam, da me je premagala skushnjava,« je Rafael preslishal njen posmeh. »Poleg kesanja pomaga tudi molitev za odpushchanje.«

Sestra Elizabeta, ki se je delala ob oknu, kot da bere molitvenik, ga je pohvalno pogledala, nato se je navidezno spet posvetila brevirju.

»Pa vi verjamete v te neumnosti o charovnicah?« ga je izzivalno vprashala Bernardka. »Mislim to, da se spechajo s hudichem, delajo tocho, da lahko chloveka urochijo s pogledom in podobno. Menda naj bi imele doma hudicha celo zaprtega v steklenici.«

»Mnoge so priznale, da so delale tocho,« je povedal Rafael. »Priznale so tudi, da jim je recept za tocho povedal hudich.«

»Che bi zdajle poklicala hlapce in jim ukazala muchiti moje nune, bi vse priznale, da so charovnice in da delajo tocho,« je opatinja zmajala z glavo. »To kar chlovek prizna med muchenjem, ni nikakrshen dokaz. Mislim, da gre bolj za odnos moshkih do zhensk. Mozhje se bojijo zhensk, ker smo bolj spretne, bolj domiselne, bolj pametne, spoznamo se na zdravilne rastline in lahko dosezhemo, kar zhelimo, ne da bi bile nasilne, kot ste moshki. Dom je ustvarjen po zaslugi zhensk, medtem ko moshki samo postopajo in pijanchujejo, se pretepajo, hodijo na vojno, na turnirje, na pojedine. S silo si vzamejo, kar si pozhelijo. Medtem jih zhene chakajo doma in skrbijo, da je dom varno zavetje, da gospodarstvo teche, da otroci zrastejo in poskrbijo za vse drugo.«

»Marsikaj od tega vam priznam,« je potrdil Rafael, »a vseeno imate dom in vse drugo zato, ker vam ga je priskrbel moshki.«

»Ali pa je premozhenje obubozhanemu moshkemu prinesla za doto zhena,« se je posmehnila opatinja.

Sestra Elizabeta jo je karajoche pogledala iznad molitvenika.

»Tako je pach svet urejen. Morate priznati, da je vsaki zhenski priskrbel doto njen oche, torej moshki. Kakor je jasno, da so na svetu tisti, ki se vojskujejo, tisti, ki molijo in tisti, ki delajo, je tudi jasno, da mora biti zhenska pokorna mozhu. Tako zapovedujejo zakoni in tako meni cerkev.«

»Hvala Bogu za milost, da sem lahko pred tem svetom pobegnila v samostan,« je vzdihnila opatinja Bernardka. »Kajti v posvetnem zhivljenju je vse dobro prihranjeno za moshkega in vse slabo za zhensko.«

Kuhinjska dekla je ta chas pospravila z mize ostanke nabudlane shchuke in takoj zatem prinesla novo jed: srnin hrbet v srnjakovi omaki. Zhe po tem, kako droben je bil hrbet, se je videlo, da je bila srna mlada, tezhka manj kot dvajset kilogramov. Zato je bilo meso mehko in se je kar topilo v ustih. Srnjakova omaka iz shpanske omake, dodelane s portovcem in zhelejem iz rdechega ribeza, je mesu dala poseben okus, ki je vzbujal she vechji tek.

»Moshki pach vodimo svet,« je mirno rekel Rafko.

»Zhenski chari pa vodijo moshke,« se je posmehnila opatinja.

»Ne podlezhe jim vsak,« je menil Rafael.

»Ne pristoji moji sluzhbi, da bi dokazovala resnichnost mojih besed. Slishala sem, da ste bili na koncilu v Konstanci. Kaj ni bila tam Imperija, bogata kurtizana, ki ima zaradi svojih charov in spretnosti zapeljevanja v pesti papezhe, cesarje, kralje in kardinale?«

»Slishal sem o tem govoriti, vendar je nisem nikoli videl, zato ne morem soditi o njenih charih,« je v zadregi povedal Rafael. »Res pa je, da Sveto pismo in merila spodobnosti v nashi druzhbi zahtevajo, da je zhena bogabojecha in mozhu pokorna. Kajti moshki je trden in zanesljiv. V zhenskah pa je nemir, pomeshan z nestanovitnostjo, krhke so in razmishljajo s srcem, ne z razumom, zato jim ni mogoche zaupati. Pravijo, da je najboljsha zhena tista, o kateri se najmanj govori, ki jo najmanj videvamo in ki je tudi nasploh sama tiho. Zhensko je Bog ustvaril za pomochnico chloveku.«

»Tako mislijo preprosti ljudje,« je vzdihnila opatinja Bernardka Ptujska in nejevoljno stiskala ustnice. »Ker veste, da sem zrasla v plemstvu, vam lahko zatrdim, da tam moshki malce drugache gledajo na zhensko. Za delo so hlapci in dekle. Plemicheva zhenska pa naj rojeva otroke, vodi gospodinjstvo s pomochjo poslov, pri chemer mora imeti she dovolj chasa in volje, da je za zabavno druzhbo moshkim. Temu primerna je vzgoja. Mojega brata grofa Bernarda so pri sedmih letih zacheli uchiti jahanja, lova, veshchin z orozhjem, medtem ko so mene uchili presti na preslici in kolovratu, od potujochih pevcev sem se uchila glasbe, potujochi igralci so me seznanjali s knjizhevnostjo in zgodovino. Dovolili so mi, da sem se nauchila nemshchine in latinshchine, govorim tudi slovensko. V nashi grajski knjizhnici smo imeli na voljo biblijo, nekaj junashkih pesmi, knjigo o zelishchih in nekaj knjig, v katerih so bile nabozhne in posvetne pesmi. Ampak kot veste, sem se nauchila brati shele, ko sem spregledala.«

»Dobili ste torej spodobno izobrazbo,« je menil Rafael. »Preprostejshi ljudje te mozhnosti nimajo.«

»Ja, ampak kljub temu tudi v vishjih stanovih gledajo na zhensko enako kot vsi drugi: naj bo bogabojecha in mozhu pokorna,« je zagodrnjala opatica.

»Pravijo, da je to zaradi izvirnega greha, ki ga je zakrivila Eva, ko je od hudicha v podobi kache vzela jabolko z drevesa spoznanja. S tem je v greh spravila vse svoje potomce, torej vse chloveshtvo, ker ni ubogala bozhje besede,« je modroval Rafael. »Zato ji je Gospod Bog rekel: Prav mnogo tezhav ti bom dal pri tvoji nosechnosti; v bolechinah bosh rodila otroke. Po svojem mozhu bosh hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj. Zhe iz teh bozhjih besed je jasno, da je Bog dal moshkemu oblast nad zhensko.«

»Ja, in pravoverni Judje she danes molijo h Gospodu: Slavim te, ker me nisi ustvaril kot pogana, zhensko ali nevednega! Hvala Bogu, da smo jih pred desetletji izgnali iz Ptuja za vedno,« je bila opatinja zhe na robu jeze. »Toda krizhnik pater Tomazh, ki je bil desetletje na Jutrovem, preden se je vrnil v komendo v Veliki Nedelji, mi je nekoch pripovedoval, da poznajo muslimani drugachno zgodbo. Satan v podobi kache ni dal jabolka spoznanje Evi, ampak Adamu. Zato oni ne poznajo izvirnega greha.«

»Tega ne vem,« je v zadregi priznal Rafael, »a che je to tochno, je samo dokaz, da njihova vera ni prava. A she vedno je neizpodbitna resnica po Svetem pismu, da je Bog najprej ustvaril Adama in shele potem Evo iz njegovega rebra. Torej ima Adam prednost pred Evo in je tudi njegova last, kajti ustvarjena je iz njegovega rebra!«

»To je res,« se je strinjala opatica, »a kaj pravite na to neizpodbitno resnico, da je zhenska vzeta iz moshkega, toda vsi moshki po Adamu so se rodili iz zhenske! Po vashi logiki si je lahko Adam lastil Evo, zhenske pa si lahko lastijo vse druge moshke?«

Sestra Elizabeta je majala z glavo nad svojim molitvenikom in vechkrat pogledovala skozi okno. Opatinja Bernardka se ji je namuznila. Elizabeta je zamrmrala proti oknu, vendar sta jo oba razlochno slishala:

»Kazhe, da je lansko haloshko vino zelo mochno.«

Rafael in Bernardka sta se spogledala in oba hkrati prasnila v smeh.

»Oh, to je samo akademska razprava za razgibavanje mozhganov,« je pripomnila opatinja. »Midva ne bova prishla v tej razpravi do neizpodbitne resnice, je pa vseeno zabavno.«

Tedaj je na mizo priromala sladica: v sladkem sirupu iz medu skuhana hrushka, oblita z marelichnim zhelejem.

Po sladici se je opatinja Bernarda Ptujska dvignila in odshla, chesh da jo chaka veliko dela. Sestra Elizabeta je s sklonjeno glavo oddrsala za njo. Rafael pa je pochakal na hlapicha Gregca, ki mu je naznanil, da je konj vprezhen in se lahko vrneta na Ptuj.

Zvecher je Rafko sedel k pisanju. Gosje pero mu je v drhtechi roki naglo teklo po pergamentnem listu, za katerega je ptujskemu izdelovalcu pergamenta plachal spodobno ceno.

»Milostljiva opatinja Bernarda, she zdaj vse drhti v meni, ko se spomnim, kako ste me popoldne zapeljevali s hrano, da sem je pojedel vech, kakor pa je potrebno. Ko sem jedel gobovo juho, sem vonjal bukov gozd in slishal shelestenje mladih listkov. Takoj nato sem zachutil v ustih pogansko zhito, ki je bilo prepojeno s smetano in gobovim okusom. Nato sem ugibal, kaj bo sledilo. Tresel sem se v prichakovanju naslednje dobrote, morda tudi zato, ker sem vedel, da prihaja iz vashih rok. Nabudlana shchuka me je prav presenetila, saj zhe dolgo nisem jedel te ribe, sploh pa ne tako okusne, zachinjene z mnogimi zelishchi. Grizhljaji so se mi zatikali v ustih, da bi chim dlje obdrzhal okus po maslu in stajski metliki, ki sem jo jedel kot prilogo. Ko sem zhe mislil, da te jedi ni mogoche presechi z nobeno drugo, ste me znova presenetili. Srnin hrbet, ki je priromal na mizo, se mi je kar topil v ustih, zachinjen s kiselkasto ribezovo omako. Pojedel sem ga le en rezhenj, kajti brbonchice v ustih so mi zhe trepetale v prichakovanju naslednje dobrote. In res, hrushka v sladkem medenem sirupu z marelichnim zhelejem mi je teknila kot zhe dolgo ne nich sladkega. Sladkost me je bozhala v ustih in mi preplavila vse telo. Zhal pa ste sladico zachinili z grenkobo, ki sem jo obchutil, ker ste morali takoj po njej oditi zaradi opravkov in nisva vech mogla nadaljevati zanimive razprave.

Ob tem sem se spomnil Pavlovega pisma Korinchanom, v katerem pravi: Mozh naj zheni izpolni dolzhnost, prav tako tudi zhena mozhu. Zhena nima oblasti nad svojim telesom, marvech mozh, prav tako pa tudi mozh nima oblasti nad svojim telesom, marvech zhena. In she naprej pishe: Moshkemu ni treba, da bi si glavo pokrival, ker je podoba in odsev Boga. Zhenska pa je odsev moshkega. Ni namrech moshki iz zhenske, ampak je zhenska iz moshkega, in ni bil moshki ujstvarjen zaradi zhenske, temvech zhenska zaradi moshkega... sicer pa v Gospodu ni zhenske brez moshkega in ne moshkega brez zhenske. Kakor namrech zhenska izvira iz moshkega, tako moshki prejme zhivljenje od zhenske, vse pa je od Boga.

Kakor vidite, milostljiva gospa opatinja, je vprashanje moshkega in zhenske bolj zapleteno, kakor sva spoznala med slastnim obedom, na katerega spomin me she zdaj vznemirja in mi burka kri. Najbolj pomembno se mi zdi spoznanje, da je vse od Boga: tako odnos med moshkim in zhensko, kot tudi spomin na popoldne, ki sem ga tako rad prezhivel z vami.«

Pripisal je she nekaj vljudnostnih stavkov za slovo in se podpisal, potem je pergament zganil in ga zapechatil, da ga bo zjutraj hlapchek Miha odnesel v komendo gospe opatici, z mislijo na katero je zaspal v nemiren sen do jutranjic.

 

***

  

Prishla je zgodnja zima in z njo sneg. V snegu pa zveri pushchajo sledi.

Krvni sodnik Heinrich Malleus ni pozabil na svojo dolzhnost in na Urshulo Bauer. Posvetoval se je s krvnikom, ta se je nato pogovoril s svojima hlapcema. Eden je odshel v Hajdoshe in se nastanil v hishi pokojne charovnice Rozalije Fidermuc. Od tam je noch in dan nadzoroval sosednjo hisho, v kateri je prebival obsojeni hudodelec Ferdinand Bauer. Che bi iskana Urshula Bauer skrivaj prishla proti vecheru ali ponochi domov, bi jo zagotovo opazil.

Drugi hlapec je hodil po vaseh, ki so mejile na gozd v blizhini Hajdosh: Kungoti, Prepolju, Trnichah, Marjeti, Brunshviku, Staroshincih in Njivercah. Pogovarjal se je z domachini predvsem o gozdu, o spravilu lesa za kurjavo, nabiranju gob in suhljadi in pri tem je napeljal besedo na to, ali so videli v gozdu kaj neobichajnega.

Hitro je slishal, kar je zhelel. V Prepolju mu je neki kmet povedal, da je nabiral drachje za kurjavo tik pred zimo in pri tem srechal divjo babo. Zhe prej so mu otroci, ki so hodili v Prepoljsko hosto, pripovedovali, da so med drevjem videli shvigati postavo zanemarjene zhenske. Iz tega je nastala govorica, da v hosti strashi divja baba, ki jo spremljajo volkovi in machki. Vchasih je njihovo tuljenje in mijavkanje slishati prav v Prepolje in takrat se ljudje prekrizhajo v strahu in pravijo, da se po lesu goni divja jaga.

Drugi hlapec je odshel v Hajdoshe in poiskal prvega. Oba skupaj sta odshla v Prepolje in tam vstopila v blizhnji gozd. Kmalu sta naletela na svezhe chloveshke stopinje. Sledila sta jim in zagledala zavetishche iz vej, iz katerega se je vilo malo dima. V zasilnem brlogu sta nashla Urshulo Bauer, ki je vsa drhtela od mraza. Planila sta nanjo in jo podrla na tla, potem sta ji zvezala roke. Odgnala sta jo na Ptuj in vrgla v jecho pod rotovzhem.

Krvni sodnik Malleus je bil tako zadovoljen z njunim plenom, da je dal vsakemu dva denaricha. Za naslednji dan je obvestil pisarja, sodnika prisednika in rablja, da se bo zachela preiskava v zvezi z Urshulo Bauer, ki je obtozhena charovnishtva.

Chez teden dni se je zachelo prvo zaslishanje. Krvni sodnik je sprasheval, sodni pisar zapisoval, prisedna sodnika Ignac in Rafael pa sta poslushala. Krvnikova hlapca sta stala vsak na eni strani obtozhenke, che bi skushala pobegniti ali se upirati sodishchu.

»Kako vam je ime in kako se pishete?« je sprasheval sodnik Malleus in se prekrizhal.

»Urshula Bauer.«

»Od kod ste doma?«

»V Hajdoshah.«

»Stan?«

»Tlachanka Gospoda Ptujskega.«

»Toda zadnje chase niste zhiveli doma.«

»Ne.«

»Kje ste bili?«

»Skrivala sem se v Prepoljski hosti.«

»Pred kom ste se skrivali?«

»Pred vsemi.«

»Zakaj?«

»Videla sem, kaj ste naredili mojemu mozhu in bilo mi je jasno, da ste z muchenjem izvabili iz njega priznanje, da sem charovnica.«

»Pa ste charovnica?«

»Nisem.«

»Toda Rozalija Fidermuc je izjavila, da ste.«

»To se mi je hotela samo mashchevati, ker sem prichala zoper njo.«

»Tudi vash mozh Ferdinand Bauer je prichal, da vas je videl plesati golo okoli kresa v gmajni.«

»To je rekel, ker ste ga muchili.«

»Priznanje je ponovil pozneje, ko ga nismo vech muchili.«

»Ker se je bal, da ga boste znova muchili.«

»Vendar ste nabirali opojna zelishcha,« je vrtal sodnik.

»Nabirala sem zdravilna zelishcha,« je priznala Urshula.

»In k vam so prihajale zhenske po nasvet, kako z zelishchnimi chaji preprechiti zanositev.«

»Za mnoge bolezni so prihajale po nasvet in po zelishcha za chaje.«

»Torej tudi za preprechevanje nosechnosti?«

»Tudi to.«

»S tem ste se upirali naravi in bozhji volji!« je kriknil sodnik. »Zhenske ste nenasitne; raje ste preshustnice kot matere, zato vam preprechevanje rojstva le pomaga, da dlje in brez skrbi nebrzdano uzhivate, ne da bi za kazen trpele ob rojevanju, kakor je ukazal Gospod.« Nato je nadaljeval izprashevanje: »Kje ste se nauchili charanja z zelishchi?«

»To ni charanje, to je le poznavanje mochi zdravilnih zeli.«

»Ne poduchujte me, kaj je charovnishtvo in kaj ne!« je besno dejal sodnik Malleus. »Odgovorite mi na vprashanje, kdo vas je nauchil spoznavati zelishcha in kako jih je treba uporabljati!«

»Stara teta.«

»Kako ji je ime?«

»Agata Lanz.«

»Kje zhivi?«

»V Zabovcih.«

»Prav,« je rekel sodnik Malleus. »Za zachetek narocham rablju, da njegova hlapca privezheta povsem golo obtozheno Urshulo Bauer za nogo na osla in jo povlechejo skozi mesto po tleh od sodishcha do Pivnishke ulice in nazaj do Strojarske ob Dravi in spet do sodishcha, kjer jo nato znova zapreta v jecho. S tem bo izpostavljena javnemu posmehu in zasramovanju vseh poshtenih meshchanov. Okoli vratu naj ima pri tem obesheno leseno tablo z vzhganim napisom Hexe. Tako bodo vsi vedeli, da je charovnica«

Tako se je tudi zgodilo. Hlapca sta Urshulo slekla, jo pred rotovzhem privezala za nogo z vrvjo na osla, ki sta ga gnala najprej do Pivnishke ulice, nato nazaj do Strojarske ulice pri mestnih vratih ob Dravi ter spet do rotovzha. En hlapec je hodil spredaj, drugi zadaj. Ljudje po ulici so se umikali neobichajnemu sprevodu in gledali obsojenko, ki je skushala dvigniti glavo, da ne bi udarjala z njo po tleh. Od bolechine je krichala na vse grlo. Ko so opazili okoli njenega vratu tablo za napisom Hexe, so zacheli razburjeno krichati in jo obmetavati z vsem, kar jim je prishlo pod roke: s kamni, blatom, gnojem, vejami in z drugimi rechmi, ki so bile na ulici ali ob njej.

»Charovnica! Charovnica!« so krichali otroci, ki so skupaj z mestnimi potepushkimi psi poskakovali za procesijo in jo od vseh obmetavali najhuje. She posebej v veselje jim je bilo, da so si lahko ogledali golo zhensko, na rachun chesar so med njimi letele razuzdane pripombe. O teh stvareh so bili sicer dobro poucheni, saj so imeli mnogokrat prilozhnost videti na domachem dvorishchu psa, kako naskakuje psico, prasec prasico, konj kobilo, bik kravo, petelin kuro, gosak gosko, kozel kozo in oven ovco. Ker so revnejshi spali vsi v isti sobi, so ponochi po premetavanju, vzdihovanju in stokanju domnevali, da to isto pochne tudi oche z mamo, vchasih pa tudi z najstarejsho sestro.

Do Drave je imela Urshula Bauer zhe chisto obdrajsan hrbet, na lopaticah in zadnjici ji je odrgnilo kozho do krvi. Ko jo je osel vlekel nazaj proti rotovzhu, ni zmogla vech imeti dvignjene glave, ker ji je zmanjkalo mochi. Tako ji je glava boleche poskakovala s tlakovca na tlakovec in je bila prav vesela, che je bil kje kravjek ali konjska figa, kar ji je ublazhilo udarec ob tla. Za vpitje ni imela vech mochi, le she polglasno je stokala, vchasih ji je ushla kakshna glasnejsha kletvica.

Na poti proti rotovzhu se je osel neprichakovano ustavil. Vlekel je sapo v nosnici in zachel je razburjeno rigati. Stal je pred loncharjevo hisho. Lonchar je imel namrech oslico, s katero je tovoril svojo lonchevino na trg. Verjetno se je oslica gonila, kajti osel, ki je trmasto vztrajal na mestu, cheprav sta ga oba hlapca mlatila, je zachel med nogami spushchati svoj ud. Postajal je vedno vechji in debelejshi in je na koncu segal skoraj do tal, mochno ukrivljen naprej.

To je bilo zbrani mnozhici neznansko zabavno. Ptujski meshchani so vpili na lezhecho Urshulo:

»Poklicala je vraga na pomoch, da je zajahal osla in ga ustavil!«

»A takshnega ima hudich, s katerim si se spechala na Rogashki gori?«

»Ni chudno, da si za takshnega prodala dusho hudichu!«

»Prej si uzhivala, zdaj pa bosh plachala za svoj uzhitek na grmadi!«

Konchno je osel popustil pod udarci in zvlekel Urshulo she tistih nekaj metrov do rotovzha.

Ko sta jo hlapca privezala v sodnijski jechi na zhelezen obroch v steni in vrgla pod njo otep slame, sta jo she drug za drugim posilila. Za njima je po njunem odhodu prishel she jechar in dezhelni profos Gabrijel Shtiftar po istih opravkih in pozno popoldne she pater Ignacij.

Urshula je zhe zdavnaj izjokala vse solze in ni imela nobene mochi, da bi se branila. Samo mizhala je in si zhelela, da bi bilo vse chim prej mimo. Vendar je bil to shele zachetek njenega gorja.

 

***

 

Naslednji dan sta na sodnikov ukaz krvnikova hlapca privezala Urshulo Bauer na charovnishki stol. To je bila okoli dva in pol metra dolga klop, ki je bila zaradi neenakih nog na eni strani vishja kot na drugi. Na spodnjem delu so bila ostro zasekana rebra. Urshulo so golo posadili na rebrasti del, da je sedela, z rokami kvishku, na vrvi potegnjenimi navzgor. Noge so ji privezali na vishji del klopi, tako da je kri v njih zastajala.

Odrgnine na hrbtu od prejshnjega dne, ko so jo privezano na oslu vlekli skozi mesto, so se ji zagnojile. Ostra rebra charovnishkega stola so jo mochno rezala v zadnjo plat.

Sodnik Malleus se je prekrizhal in jo vprashal:

»Ali znate charati?«

»Nikar me ne sprashujte neumnosti!« je kriknila Urshula. »Che bi znala charati, bi vas zdajle vse zacharala v krote!«

»Ste kdaj shli na charovnishki sestanek?« je zanimalo sodnika.

»Nikoli.«

»Ste se kdaj ljubili z vragom?«

»Neumnost!« je zakrichala Urshula. »Razen, che mislite, da sta hudicha ta dva hlapca, ki sta me vcheraj posiljevala in da je hudich ta pater, ki me je prav tako posilil.«

Sodnik se ni zmenil za te obtozhbe.

»Ste kdaj plesali z vragom?«

Urshula mu ni vech odgovarjala, sodnik pa je rekel pisarju:

»Kdor ne odgovori, ta priznava svoj greh.« Sprasheval je she naprej, cheprav ni dobil nikakrshnega odgovora: »Ste imeli kakshne druge uzhitke s hudichem? Ste z njim sklenili kakshno pogodbo ali zvezo, ki bi pomenila odpadnishtvo od prave krshchanske vere?« Pokazal je na veliko materino znamenje, ki ga je imela na nogi: »Ste dobili to znamenje od hudicha, ko vas je prijel za nogo? Kdaj je to bilo in kje? Ste kdaj delali tocho? Ste kdaj ukradli sveto hostijo za izdelavo mazila, s pomochjo katerega ste letali po zraku?«

Urshuli je sedenje na charovnishkem stolu povzrochalo vedno hujshe bolechine. Stekleno je pogledala sodnika in zavpila vanj:

»Kar sprashuj me neumnosti! Preklet bodi ti in tvoji pomagachi! Bog te bo kaznoval in tvojo dusho poslal v pekel! Tam bosh lahko osebno spoznal hudicha in zaradi mene se lahko tudi ljubish z njim in imash druge uzhitke, kakor si rekel. Prekleti bodite za vse vechne chase, na veke vekov, amen!«

»Vodo!« je rezko ukazal sodnik rablju.

Ta je pomignil svojima hlapcema. Eden je vzel lij, narejen iz podolgovate votle buche, drugi je prinesel velik vrch vode. Prvi hlapec je Urshuli porinil lij v usta, drugi je zachel vanj vlivati vodo. Urshula se je zvijala na charovnishkem stolu, a ker je imela roke in noge zvezane, ni mogla drugega, kot da je pozhirala vodo, ki sta ji jo nalivala. Na vsake toliko chasa sta prenehala, da je lahko zajela sapo in se izkashljala. Nato sta nadaljevala z nalivanjem vode.

Ko sta vanjo vlila zhe cel vrch vode in she drugega pol, je Urshula zahropla in omedlela. Hlapec je zlil preostanek vode po njej, da bi jo zdramil, a je kar visela na vrvi in rokah nezavestna. Ker ni vech prishla k sebi, je sodnik izjavil, da bodo zaslishanje nadaljevali naslednji dan. Dotlej naj bo obtozhenka v svoji jechi.

Sodnik s pisarjem in prisednikoma je odshel, hlapca sta razvezala Urshulo. Ker je bila she vedno nezavestna, sta jo odnesla na otep slame v njeni celici. Privezala sta jo na obroch v zidu in pustila lezhati na tleh.

Zaslishanja naslednji dan ni bilo. Urshula je sredi nochi umrla. Jechar in dezhelni profos Gabrijel Shtiftar je pozneje pripovedoval, da je moralo biti to okoli treh zjutraj. Takrat se je v svoji jecharski sobici ob vhodu v jecho prebudil. Slishal je tuljenje volkov, rjovenje medvedov, rozhljanje verig, zemlja se je tresla, zunaj se je ob jasnem nochnem nebu bliskalo z grmenjem. Nato se je dvignil pasji lajezh po vsem mestu, kakor bi se vech sto psov teplo za en kos mesa. Ko se je vse umirilo, se je dvignil veter in zavijal okoli Ptuja; bil je tako mochan veter, da je jecharja zaskrbelo, ali bo celo grad odpihnil s hriba.

Gotovo je takrat umrla, vse to pa je bilo znamenje, da je hudich prishel po njeno dusho.

Krvni sodnik Heinrich Malleus je ukazal krvniku, naj Urshulino truplo sezhge in pepel vrzhe v Dravo.

 

 

Gvardijan Rafael Ptujski

 

Kazalo je, da bo dezhelski krvni sodnik Heinrich Malleus she kar nadaljeval s charovnishkimi procesi. Gospod Bernard Ptujski zato ni bil prevech dobre volje, ko je sodnik zahteval dovoljenje, da lahko privede pred sodishche she eno njegovo podlozhnico, Agato Lanz iz Zabovcev. S stisnjenimi zobmi je sodniku dovolil poslati biriche po obdolzhenko.

Gospod Bernard Ptujski se je bal, da ga bo krvni sodnik Malleus she spravil na berashko palico, kajti vsi, ki jim je bilo doslej sojeno pred krvnim sodishchem, so bili njegovi podlozhniki. Ker tlachani niso imeli svojega premozhenja, je moral vse stroshke sodnih procesov plachati dezhelni gospod, to pa je bil Bernard Ptujski.

Sodnik je imel visoke tarife. Iskanje hudichevega znamenja je stalo shtiri denariche in pol, prav toliko izprashevanje z muchenjem, izprashevanje z muchenjem in vezanjem storilke, izprashevanje in muchenje z obeshanjem za roke z dvigovanjem, prav toliko izprashevanje na hudichevem stolu, izprashevanje za sodnim stolom, medtem ko je bilo priznanje najprej z muchenjem in potem brez muchenja deset denarichev, vodenje procesa shtiri denariche, kar je zneslo vse skupaj enainshtirideset srebrnih denarichev samo za sodnika.

Sodnika prisednika sta bila cenejsha; vsak je dobil po deset denarichev. Pisarjevi stroshki, pisanje obsodbe, proshnja za pomilostitev, spremstvo in drugo je stalo okoli petnajst denarichev. Krvnik je dobil za izdelavo shkripca, iskanje materinih znamenj, strizhenje, dvoje muchenj med izprashevanjem z zvezovanjem in dvigom, pripravo hudichevega stola in posaditev nanj, pripravo obsojenke, za usmrtitev, grmado, za kljuko za ogenj, za pokop pepepla in za sodno pojedino okoli osemintrideset denarichev.

Vsak proces je torej gospoda Ptujskega stal sto shtirinajst srebrnih denarichev, kar vsekakor niso bile machje solze. Doslej ga je sodnik s svojimi pomochniki obral zhe za vech kot dve dunajski marki srebra. To sicer za gospoda Ptujskega ne bi bil takshen stroshek, che ne bi vlozhil toliko denarja v gradnjo Marijine cerkve na Gori. Rachuni so se mu kar kopichili.

Sodnik Malleus seveda ni hotel odnehati, saj bi bil ob dober zasluzhek. Bil pa je tudi preprichan, da je treba krivoversko charovnishtvo izkoreniniti iz shtajerske dezhele. Zato je takoj po novem letu v snegu poslal krvnikova hlapca po novo zhrtev, po Agato Lanz iz Zabovcev. Tja sta se odpravila na saneh, ker sta bila opozorjena, da stara charovnica ne more vech hoditi.

Agati ni bilo nich jasno, ko so jo zvezano pripeljali pred krvnega sodnika. Bila je zhe zelo stara, spominjala se je kakshnih petdeset let. Mnogi so umirali zhe pred to starostjo. Bila je vsa zgubana, osivela in roke ji je krivila revma. Imela je she tezhave s krizhem in s krchnimi zhilami, ki jim je bolj malo pomagalo, da si je vsako jutro v rosi nabrala preslico, jo sesekljala in s cunjami navezala za nekaj ur okoli spodnjega dela nog. Ker se je zaradi bolechin v krizhu tezhko gibala in zaradi revme v rokah ni mogla kaj prida delati, ji je prihajala na pomoch trikrat na teden krizhna sestra Karmelina, ki je medtem zhe opravila noviciat in so jo sprejeli v red.

Zdaj, ko se Agata ni mogla vech toliko gibati, ji je Karmelina nabrala preslico, ji jo sesekljala in povezala na nogi, malo je pospravila po hishi in ji skuhala kasho za dva ali tri dni. Skrb za ostarele je bila ena od dejavnosti krizhnih sester. V zahvalo jo je Agata pouchevala o zdravilni mochi rastlin.

Potem pa sta nenadoma prishla ponjo hlapca, jo zvezala in odpeljala na Ptuj pred sodnika, ki jo je obtozheval charovnishtva. Tam so jo v podzemlju rotovzha vrgli v ledeno mrzlo jecho na otep smrdljive slame in privezali z rokami navzgor na obroch v steni. Njeno izmucheno telo je tam obviselo v strahotnih bolechinah.

 

***

 

Gvardijan Filomen je vedel, kdaj je chas za spremembe. Pred vechernicami je poklical k sebi Rafaela. V soju ene same sveche sta bila v gvardijanovi pisarni. Pater Filomen je sedel za svojo delovno mizo, Rafael je stal pred njo in poslushno chakal, da mu predstojnik razodene, kaj bi rad od njega.

Vishji sobrat mu je pomignil z roko proti stolu na drugi strani mize.

»Sedi, brat Rafael,« ga je povabil. Potem je nekaj chasa strmel vanj, kot da mu je misel nekam odplavala, a nenadoma se je ovedel, stresel z glavo in zachudeno pogledoval okoli sebe. Potem je pochasi prikimal. »Brat Rafael, mochi me zapushchajo. Nisem vech mlad, lasje so mi osiveli v tej naporni sluzhbi. Nekako ne zmorem je vech. Spomin me zapushcha, pogosto ne vem na hodniku, ali sem namenjen k molitvi, ali sem zhe bil pri njej. Starost prihaja. Nisem vech pri mocheh, zato bi rad pravochasno poskrbel, da me bo zamenjal kdo od mlajshih. Pri tem sem mislil nate.«

»Nikar, gvardijan, nikar, pater Filomen,« je vzdihnil Rafael. »Dosti premlad sem za vodenje samostana in sobratov.«

»Zhe to je znamenje, da si pravi za to sluzhbo, ker se je otepash,« se je nasmehnil gvardijan. »Kdor bi jo sprejel z odprtimi rokami, bi bil slab voditelj svojih bratov. Res je, da si she mlad, a che pogledash, pri katerih letih umiramo, si zhe na sredini svoje zhivljenjske poti. Tvojo mladost nadomeshchajo bogate izkushnje. Marsikje po svetu si bil, doshtudiral si, marsikaj si videl in slishal. Delash z ljudmi, tako v nashem samostanu, kot pri sodnem stolu in kot spovednik v komendi. Ves chas te opazujem, kajti zhe zdavnaj sem se odlochil, da me bosh nasledil ti in nihche drug. Saj bosh imel pomoch pri tem delu. Pater Johannes, ki je upravitelj samostana in blagajnik, te bo rad poduchil o gospodarskem polozhaju. Pater Dominik, ki je vikar in moj namestnik, ti bo z veseljem pomagal voditi samostan tudi vnaprej. Che ju bosh seveda obdrzhal na tem polozhaju.«

»Toda, saj ni recheno, da me bodo bratje potrdili za gvardijana,« je rekel Rafael. »Volitve so svobodne. Kogarkoli lahko izvolijo.«

»Lahko, a prav zato bodo volili tebe,« je prikimal gvardijan. »Bratje te cenijo in sposhtujejo. Ko te bom priporochil za prvega med njimi, se bodo odlochali z lahkim srcem.«

»Pa bom lahko she naprej sodeloval v sodnem stolu in ostal spovednik v komendi?« je zanimalo Rafaela.

Gvardijan Filomen se je nasmehnil.

»Delal bosh toliko in tisto, kar te bo veselilo. Vse drugo lahko prevalish na plecha svoji bratov. Nobenih omejitev ni glede tega.« Za hip je pomolchal, potem je blago dodal: »Vidim, da so ti obedi pri markovshki opatinji prirasli k srcu.«

Rafko je zardel, a tega v soju lojenke ni bilo opaziti.

»Rad dobro jem,« je rekel tiho. »Morda sem se tega nalezel od patra Benedikta.«

»Pater Benedikt je ne le rad jedel, ampak je bil nezmerno pozhreshen,« se je nasmejal gvardijan. »A ker je bila to njegova edina napaka, smo mu jo zlahka oprostili.«

Tako se je tudi zgodilo. Naslednji dan po vecherji je gvardijan Filomen oznanil sobratom, da se bo zaradi starosti in bolezni umaknil s polozhaja gvardijana. Na svoje mesto predlaga, naj izvolijo patra Rafaela, ker je izobrazhen, ker ni prevzeten nad svojimi sobrati in ker se trudi zhiveti po evangeliju.

Vsi bratje so bili za to.

Gvardijan Filomen se je dvignil. Razshiril je roke kot v molitvi in rekel:

»Hvala vam, bratje, zdaj se bom bolj miren umaknil v svojo celico in molil. Brat Rafael, zdaj je vsa skrb za samostan na tvojih plechih. Uradno te mora potrditi she provincialni minister Wolfgang Stockle, a to je zgolj formalnost, saj je z njim zhe vse dogovorjeno.«

Pochasi se je obrnil in odshel iz jedilnice. Med vrati se je za hip ustavil, kot da premishljuje, ali prihaja ali odhaja, morda pa je le prisluhnil petju bratov minoritov, ki so zacheli prepevati Te Deum laudamus, Tebe, Boga, hvalimo ...

»Tebe, Boga, hvalimo,

Tebe, Gospoda, povelichujemo,

Tebe, Vechnega Ocheta,

chasti vsa zemlja.«

Po odpeti hvalnici je Rafael na kratko povedal, da kakshnih posebnih sprememb v samostanu ne bo. Upravitelj in blagajnik samostana she naprej ostane pater Johannes in vikar, ki nadomeshcha med odsotnostjo gvardijana, bo tudi poslej pater Dominik. Pater Franchishek pa ostaja upravitelj samostanske posesti. Hkrati se bratom zahvaljuje za zaupanje in jih prosi, naj se skupaj z njim trudijo she naprej, da bodo zhiveli po Evangeliju, kakor jih je prosil sveti Franchishek.

Nato se je s patroma Johannesom in Dominikom umaknil v gvardijanovo pisarno. Kar nekako nerodno mu je bilo, da bo poslej sedel v udobnem stolu patra Filomena. Pater Johannes mu je predstavil gospodarsko stanje samostana. Minoritom je shlo zelo dobro; letni prihodek je bil visok, stroshki so dosegali komaj dve tretjini prihodkov. Povedal mu je tudi, da ima gvardijan letno plachilo shtirideset srebrnih mark, njegov namestnik in vikar dvajset in upravitelj deset srebrnih mark letno.

»Pa je to potrebno?« je osupnil Rafael. »Sveti Franchishek nam priporocha skromno zhivljenje brez osebnega bogastva.

»Tako je po vseh samostanih,« je potrdil pater Johannes. »Pri nas smo zares skromni. Prior dominikanskega samostana Mathias ima kar 250 srebrnih mark na leto, po vechjih samostanih dobivajo she dosti vech. Prior Mathias si je s tem denarjem nakupil vech hish na Ptuju in verjetno she kakshno v Marburgu in v Gradcu.«

Rafael je zmajal z glavo, vendar ni rekel nichesar vech.

»Che zhelite izvedeti she kaj, samo povprashajte,« je rekel pater Johannes.

Novi gvardijan ni zhelel izvedeti nichesar vech, zato sta se patra poslovila.

 

***

 

Agata Lanz je lezhala gola, privezana na mizo za pregled. Sodnik Malleus je skrbno pregledal njeno telo spredaj, potem jo je ukazal obrniti, a ni nashel niti enega hudichevega znamenja. Povedal je to na zapisnik sodnemu pisarju Pavlu Malnarju.

»Samo starostne pege,« je zamrmral sodnik.

Krvnik je za vsak primer nekaj vechjih peg prebodel s shivanko. Iz vseh je pritekla kri, kar je she dodatno potrdilo, da ne gre za hudicheva znamenja.

Agata se je kljub resnosti svojega polozhaja zahihitala in rekla s piskajochim, skoraj vreshchechim glasom:

»Vchasih smo rekli, che je bil otrok zelo pegast, da ga je hudich posral s svojim drekom.«

Krvnikova hlapca sta jo spet obrnila na hrbet.

»Agata Lanz, nam boste odgovarjali po resnici?« je vprashal krvni sodnik.

»Nikoli v zhivljenju mi ni bilo treba lagati,« je zapiskala Agata.

»Se ukvarjate s charovnishtvom?«

»Ne, samo zelishcha nabiram in z njimi pomagam ljudem.«

»Pa ste kdaj zelishcha uporabljali za charanje?«

»Dajte no, gospod sodnik! Zelishcha je ustvaril Gospod Bog, ki je rekel Adamu, da lahko po svoje poimenuje rastline in zhivali. Namen pa je vsakemu zelishchu dolochil zhe Bog. Tako da v tem, che poznash namen zelishch, ni nikakrshnega charanja.«

»Veliko veste,« je pripomnil sodnik. »Skupaj z rastlinami ste omenili zhivali. A ste kdaj kuhali zhivali ali zhivalske dele skupaj z zelishchi? Na primer netopirje ali krastache? Kache? Kushcharje? Slepce? Ste kdaj skuhali chrnega machka, da bi iz njegove lobanje dobili charovno kost za nevidnost?«

»Oh, gospod, to so samo vrazhe, ki niso resnichne. Che bi machek zares imel takshno kost v glavi, bi bil sam neviden, kaj ne?« je zapiskala Agata. »Samo zelishcha sem kuhala, to je vse. Ne rechem, za govejo juhico sem pa kuhala skupaj kos mesa in korenje, petershilj in she kaj.«

»Od kod ste dobili svoje znanje o rastlinah?« je zanimalo sodnika.

»To gre pri nas iz roda v rod,« je povedala Agata. »Mene je spoznavala s koristnimi zelmi moja mama, njo je pouchila njena in tako nazaj nekaj kolen.«

»In vi ste pouchevali o tem naprej,« je rekel sodnik. »Koga ste pouchevali o mocheh, ki jih v sebi skrivajo rastline?«

»Mnoge,« je vzdihnila Agata. »Svojih otrok nimam, pa sem nauchila vsega svojo nechakinjo po sestrini strani.«

»Urshulo Bauer?«

»Ja, njo.«

»She koga?« je vztrajal sodnik.

»Zdaj hodi k meni, da me oskrbi chastna krizhna sestra Karmelina. Tudi njo po malem pouchujem, katera zel je za kaj dobra.«

»Jih pouchujete she v chem? Na primer, kako se preprechi nosechnost ali odpravi plod?« je zanimalo sodnika.

»Nak, tega pa ne pochnem,« je zatrdila Agata. »To ne bi bilo v skladu z mojo vero.«

»Niste uchili, da che zhenska pozhre chebelo, potem leto dni ne zanosi?« jo je napeljeval sodnik.

»Dajte no, to so prazne vrazhe,« je vzdihnila Agata. »Tako kot tiste, da che pride menstrualna kri v stik z vinom, se to skisa in che pride v stik s sadnim drevjem, to ne obrodi. Prazne marnje bedastih moshkih.«

»Ste kdaj molili kakshno charovnishko molitev?« je zanimalo sodnika.

»Ne poznam charovnishkih molitev,« je zastokala Agata.

»Na primer takshno,« je rekel sodnik in recitiral:

»Naglji in rozhe,

pasovi in hlache,

mishi in kache,

igralci in karte,

loki in mechi,

lopate in vile,

flavte in harfe,

shchuke in krapi,

kaplje in plohe,

grenko in kislo,

pridite skupaj

v imenu hudicha

 

»Tega she nisem slishala,« je zapiskala Agata in se hihitala. »To so vendar otrochje neumnosti!«

»Mogoche so, mogoche niso,« je pripomnil sodnik.

Tedaj so zachutili nekakshno brnenje. Bolj chutili so ga kot slishali. Kot bi drhtela vsa jecha pod mestno hisho. Sodnik je zhe pomislil, da prihaja hudich po svojo dusho, a je le premagal svoj nemir in rekel pisarju, naj gre na ulico pogledat, kaj se dogaja.

Pisar se je kmalu vrnil ves razburjen.

»Vsi zvonovi v mestu zvonijo!« je vzkliknil. »Po vseh cerkvah zvonijo. Pravijo, da je umrl gospod Bernard Ptujski.«

»Torej bomo konchali za danes,« je ugotovil krvni sodnik Malleus. Rekel je svojim sodelavcem: »Zdaj bomo imeli pomembnejshe delo. Pravochasno vas bom obvestil, kdaj bo tekel proces dalje.«

Odshli so iz jeche. Krvnikova hlapca sta Agato Lanz znova privezala na obroch v steni v njeni celici. Tam so chisto pozabili nanjo in v tem zimskem mrazu je chez tri dni umrla zaradi podhladitve in izchrpanosti. Prav takrat so mestni veljaki in duhovniki v druzhinskem krogu v cerkvi dominikanskega samostana pokopali v druzhinsko grobnico gospoda Bernarda Ptujskega, naj njegova dusha pochiva v vechnem miru.

Ko je krvni sodnik izvedel, da je Agata Lanz preminila, je ukazal, naj jo pokopljejo zunaj obzidja mestnega pokopalishcha. V mislih je zhe sestavljal rachun za svoje delo v primeru pokojne obtozhenke. Upal je, da mu ga bo poplachal brez besed Bernardov naslednik, njegov dvaindvajsetletni sin Friderik IX., novi gospod Ptujski, ki je prevzel ochetov pechatni prstan in oblast nad gospostvom Ptujskih.

Gospod Friderik IX. Ptujski je bil porochen zhe dobra shtiri leta s Katarino Frankopansko, hcherko Stjepana II. Modrushkega Frankopana in Katarine Carrara. Z njeno sestro Elizabeto je bil porochen Friderik II. Celjski, zato sta si bila oba plemenita gospoda v svashtvu. Toda Friderik Celjski zhe nekaj let ni vech zhivel s svojo zheno, ki si je poiskala dushni mir in zavetje pri starshih v Krapini. A bila je plodna, saj je Frideriku rodila dva sina, Ulrika in Friderika, medtem ko je Katarina tri leta zapored rojevala hcherke: Ano, Agnezo in Magdaleno. Moshkega potomca, ki bi nasledil rod gospodov Ptujskih pa ni bilo, naj sta se plemeniti gospod in milostljiva gospa she tako trudila. Kazalo je, da se bo rodoslovno drevo mogochnih Ptujskih konchalo s suhim vrhom in bo premozhenje preshlo razdrobljeno v tuje roke.

 

***

 

Na vrata priorja Rafaela je potrkalo. Zatem je vstopil kruljavi brat Miha, ki je opravljal sluzhbo vratarja. Sklonil je glavo in zamrmral:

»Gvardijan Rafael, pred vrati stoji popotnik, ki bi se rad srechal z vami. Pravi, da je prishel z Dunaja in da se poznata. A po obleki in zanemarjenosti bi prej rekel, da je priberachil, od koder pach je.«

»Kar pripelji ga v mojo sobo,« je rekel Rafael. »Bomo videli, kdo je.«

Brat Miha je odshepal po hodniku, da se je skozi zaprta vrata slishalo njegovo zamirajoche shtorkljanje. Chez chas se je spet oglasilo v daljavi in postajalo vse glasnejshe, dokler ni spet potrkalo na vrata gvardijanove pisarne. Brat Miha je sklonil glavo in pomignil tujcu, naj vstopi.

Gvardijan je pomignil bratu Mihi, da lahko gre. Ko so se zaprla vrata, je tujec, odet v pokrivalo s kapuco, dvignil obraz in si razkril glavo. Cheprav je bil obrashchen s pristrizheno brado, ga je Rafael takoj spoznal.

»Jozhef!« je vzkliknil gvardijan.

»Razbojnik Jozhef!« se je posmejal bradati obraz. »Nekoch si mi dejal na Dunaju, da se lahko zatechem k tebi po pomoch, che jo bom kdaj potreboval.«

»Res je,« je prikimal Rafael. »Kako ti lahko pomagam?«

»Za nekaj chasa bi potreboval zatochishche in hrano ter chas, da v miru razmislim, kaj bo z menoj v zhivljenju,« je pojasnil Jozhef. »Navelichan sem razbojnishtva. Rad bi se kje ustalil. Mogoche mi bosh lahko pomagal.«

»Seveda,« se je strinjal gvardijan. »Kakshna so tukaj pravila, ti je zhe od nekdaj znano. Dobil bosh svojo celico, v kuhinji te bodo vedno nasitili, ti pa bosh v zameno delal, kar ti bo nalozhil brat Lojze. Che se strinjash, lahko ostanesh, dokler zhelish.« Ko je Jozhef prikimal, je gvardijan she pristavil: »Da se ne bi izpostavljal, se bosh imenoval brat Evgen.«

Gvardijan Rafael ga je nato odpeljal do njegove celice, potem ga je predstavil bratu Cirilu v kuhinji in narochil, naj ga nasitijo.

»Ko se bosh okrepchal, se odpochij v svoji celici,« mu je rekel Rafael. »Jutri pa se po jutranjicah oglasi pri bratu Lojzetu, da ti bo odkazal delo.«

Tako se je tudi zgodilo. Brat Lojze je bil vesel, da je za delo na vrtu dobil mochnega in spretnega pomochnika, ki se je dobro znashel v samostanu in mu sploh ni bilo treba razlagati hishnega reda, ker je vse vedel iz glave, kot da bi zhe od nekdaj zhivel med menihi.

Le pater Filomen je imel kritichno oko. Chez nekaj dni je kot mimogrede omenil gvardijanu Rafaelu:

»Brat Evgen je pridnih rok. A bodi previden z njim. Morda sploh ni ta, za katerega se predstavlja. Zadnjich sem videl, ko ga je ujela ploha in se mu je lanena srajca povsem prilepila ob telo. Pod lanom so se pokazali obrisi grdih brazgotin, ki so nekoch davno nastale pod bichem. Nisem tu, da bi ga sodil. Morda se je celo zhe spokoril za svoje grehe.«

»Vem,« je prikimal Rafael. Opazil je, da ga pater Filomen shegavo opazuje s svojimi ochmi, ki kljub njegovi starosti niso bile nich kalne. »Brat Evgen se je ustavil le za krajshi chas, da bi razmislil o svoji prihodnosti. Seveda ga imam ves chas pred ochmi.«

Pater Filomen se je poklonil in tiho oddrsal s sandali po hodniku. Gvardijan Rafael je vedel, da pater natanchno ve, kdo je v resnici brat Evgen. Zdel se mu je nekako pomirjen, ko je ugotovil, da tudi Rafael ve, kdo je v resnici mozh s prebichanim hrbtom.

 

 

Rozhnati cvetovi marelice

 

V nedeljo zvecher, ko se je Rafael vrnil z obilnega kosila v Markovcih, mu podoba opatice Bernardke kar ni hotela izginiti izpred ochi. Usedel se je za svojo pisalno mizo v svoji pisarni in ob svetlobi zahajajochega sonca pisal pismo njej, ki mu je lepshala zhivljenje.

Zahvaljeval se ji je kot obichajno za uzhitke nedeljske pojedine, hvalil jedila in postrezhbo, navdusheval se je nad njeno domiselnostjo, s katero je sestavila jedilnik. Morda je bila kriva pomlad, ki je razcvetela cheshnje in slive v samostanskem vrtu, da se je njegova vznesenost prelila tudi v verze:

»Tako prijazni ste,

Da mi radost ohranjate,

Ko svojih lepih trideset

Prikrivate z lepoto:

To vzrok je pravshnji,

Da pesem mojo slishite,

Ker tako ste plemeniti,

Da si zasluzhite to ljubkost.«

 

Pomochil je gosje pero v chrnilo in nadaljeval:

»Naj nadaljujem z Ovidom, ki pravi v svojem delu Ars amatoria, da skrivna ljubezen je moshkemu vshech enako kot zhenski: moshki jo stezhka taji, zhenska se vnema skrivaj.«

Ugriznil se je v spodnjo ustnico in pomislil, da gre morda predalech in se bo lepi opatinji zameril za vse chase, tako da bo zahtevala namesto njega drugega spovednika, ki je ne bo nadlegoval s svojim nespodobnim vzdihovanjem. Zato je pripisal:

»Seveda pa je Ovid nashel zdravilo za takshne tegobe v delu Remedia Amoris, kjer svetuje nesrechno zaljubljenim, naj se ljubljeni osebi izogibajo, si jo predstavljajo kot chim bolj neprivlachno osebo, ki je polna napak in vredna zanichevanja. Utque viro furtiva venus, sic grata puellae: vir male dissimulat: tecticus illa cupit.

Ne zamerite mi moje predrznosti, vendar se je nisem mogel vzdrzhati, kajti pod mojim oknom cvete ogrska marelica in rozhnati robovi njenih cvetov me spominjajo na barvo vashega redovnega oblachila.

Vash vdani Rafael de Petovia, gvardijan OFM.«

Ko je zapechatil pismo z voskom, pritisnil nanj svoj pechatni prstan in odprl vrata, je tam na pismo zhe chakal hlapchich Miha, da ga bo kot obichajno odnesel v samostan krizhnih sester.

Hlapchich je odhitel na dvorishche, kjer je imel privezanega konja, Rafael pa se je vrnil v svojo pisarno. Na stezhaj je odprl okno, pod katerim je cvetela marelica. Obsedel je v udobnem stolu, globoko vlekel v nosnice vonj po pelodu in medu ter strmel v rozhnato obarvane cvetove.

Kljub telesni umirjenosti, skoraj negibnosti, pa mu je dusha trepetala kot list v sapici.

 

***

 

Trije mozhje so se vzpenjali navkreber po Grajski cesti proti gradu, ki je bil kakor varuh nad Ptujem. Grad je zhdel kakor koklja na vrhu hriba, Ptuj, sestavljen iz stoterih zidanih in lesenih poslopij, pa se je stiskal po brezhinah pod velichastnim poslopjem, kakor se pishcheta zbirajo okoli kvochke.

»Torej sta za to, da nadaljujemo charovnishki proces, kakor smo ga zacheli?« je med sopihanjem navkreber vprashal krvni sodnik Heinrich Malleus. Za hip je postal, eno roko oprl na bok svoje rejene postave, z drugo si je otiral pot s chela.

»Seveda,« je vztrajal Ignacij Ptujski, zdaj zhe prior dominikancev, ki je bil drugi v tej druzhbi. Nedolgo tega je bivshega priorja Mathiasa zadela kap in so ga zjutraj nashli mrzlega v njegovi celici. Na njegovo mesto so izvolili Ignacija. Eni so ga volili zato, ker je bil sholan in so ga obchudovali, drugi, ker so se ga bali. »Dobiti moramo v roke sestro Karmelino, za katero nam je pokojna charovnica Agata Lanz zatrdila, da se je dobivala z njo in jo pouchevala v charovnijah,« je vztrajal Ignacij.

»Mogoche jo je zares pouchevala samo o zdravilnih uchinkih rastlin,« je blago dejal gvardijan Rafael Ptujski. »To ni nich bogokletnega. Tudi sam si skuham lipov chaj, kadar sem prehlajen. Vse nashe matere poznajo zdravilne uchinke nekaterih zeli, to ni nich takega.«

»Toda nashe matere ne uporabljajo zdravilnih zelishch za charanje in za pajdashenje s hudichem!« je kriknil Ignacij z zharechimi ochmi.

»Tudi sestre krizhnega reda ne, saj so bogabojeche redovnice, ki sluzhijo nashemu Gospodu,« je pripomnil Rafael.

Dobro je vedel, zakaj Ignaciju tako zharijo ochi ob misli na mlado nuno, ki bi jo rad spravil v mestno jecho, kjer bi lahko pri njej zadovoljeval svoje najnizhje strasti. Ljubi Bog, je pomislil, le kako si lahko sluzhbo dominikanskega priorja zaupal tako pokvarjenemu chloveku?

»Naj odlochi grajski gospod,« je vzdihnil sodnik Malleus in nerad nadaljeval pot proti gradu.

Gospod Ptujski, Friderik IX., jih je sprejel v opravi za jezho kar pred grajskim hlevom, kjer je chakal, da mu bo hlapec pripeljal osedlanega konja. Ob njem je bil valpet in grajski oskrbnik Hans Heinz, ki je bil ochitno pripravljen, da bo spremljal gospoda na poti, ki je bila pred njima.

»Hitro povejte, kaj bi radi,« je nepotrpezhljivo rekel Friderik. »Nimam veliko chasa.«

»Radi bi vashe dovoljenje, da primemo sestro Karmelino v krizhnishkem samostanu v Markovcih. Obtozhena je charovnishtva,« je povedal sodnik Malleus.

»Kaj pa vi menite o tem?« je Friderik vprashal gvardijana Rafaela. »Saj ste shtudirali tudi pravo na Dunaju.«

»Po zaslugi ocheta vashe milosti,« je pokimal Rafael. »Po zakonu je zadeva takshna, da je samostan krizhnih sester v Markovcih v lasti in sodni pristojnosti krizhnishkega reda v Veliki Nedelji. O tem lahko odlochi samo komtur reda Viljem Podbreshki oziroma Wilhelm von Unterberg.«

»Tako je!« je zadovoljno vzkliknil gospod Friderik. »Nismo vas zaman poshiljali v shole!« Nato se je obrnil k sodniku Malleusu in mu dejal: »Slishali ste gvardijana Rafaela. Samostan v Markovcih ni v moji pristojnosti, zato vam takshnega dovoljenja ne morem izdati. Obrnite se na komturja v Nedeli. Vashi charovnishki procesi so mojega ocheta stali zhe nekaj podanikov, predvsem pa precejshen kupchek denarja. Vesel sem, da bo zdaj vse skupaj s stroshki in odgovornostjo padlo na druga ramena.«

Zaslishal se je oster peket konjskih kopit po kamnitem tlaku. Dva hlapca sta pripeljala osedlana konja za gospoda Friderika in njegovega valpta. Gospod Friderik Ptujski jim je pomignil v znamenje, da je pogovor konchan, zato so se mu poklonili in odshli nazaj proti mestu.

Spotoma sta ju gospoda na konjih prehitela v diru, da so se komaj umaknili pred kopiti na stran Grajske ceste.

»Zakaj smo sploh hodili na hrib; che si zhe vedel, da kloshter ne spada pod Friderikovo pristojnost?« se je jezil Ignacij.

»Zato, ker je Gospod Ptujski nash gospod in v nekem smislu nadrejen tudi komturju,« je rekel sodnik. »Bil je le vljudnostni obisk, ki pa ga je bilo treba opraviti, che hochemo svoje delo nemoteno nadaljevati. Poleg tega ne pozabite, da je opatinja samostana krizhnih sester Bernarda Ptujska teta gospoda Friderika.«

V daljavi, nad Donachko goro, so se zbirali temni oblaki in od chasa do chasa se je v daljavi zabliskalo. Groma zaradi prevelike oddaljenosti ni bilo slishati. Rafael ni rekel nichesar, je pa pomislil, zakaj Gospod ne treshchi eno od svojih strel v priorja Ignacija. Svet bi bil dosti lepshi brez njega.

Ignacij se je zadovoljil s tem pojasnilom.

Preden so se razshli v mestu pred rotovzhem, je sodnik Malleus dejal Rafaelu:

»Gospod gvardijan, ob nedeljah zahajate kot spovednik v samostan krizhnih sester. Kaj, che bi se zapeljali she do Velike Nedelje in komturja Viljema Podbreshkega povprashali, ali nam dovoli odpeljati na zaslishanje sestro Karmelino.«

Rafael je obljubil, da bo storil, kar je zhelel sodnik Malleus.

 

***

 

V nedeljo je hlapchich Miha zapregel konja v samostanski koleselj zhe ob shestih zjutraj. Iz samostana je na dvorishche prishel gvardijan Rafael in prisedel na kozla. Kruljavi vratar brat Miha jima je na stezhaj odprl shiroke dvorishchne dveri, da sta se odpeljala v zgodnje jutro. Nad Dravo so se dvigale nezhno stkane meglice, ki bodo do desete ure izginile s prvimi sonchnimi zharki, ko bodo prebodli njihovo belino. Cheprav je bil maj, je bilo hladno, kajti nad pokrajino so s svojo mrzlo sapo pritiskali ledeni mozhje. Ko bo svoje opravila she poscana Zofka, se bo dokonchno otoplilo in vrtnar brat Lojze bo z Jozhefovo pomochjo lahko dokonchno odtranil zashchito pred zmrzaljo, narejeno iz redko tkanih rashevinastih plaht.

Kolesa voza so zaropotala po lesenem mostu chez Dravo in konj je v lahkem drncu enakomerno tekel po cesti, ki je vodila v Ormozh in naprej na Hrvatsko. Vozhnja do Velike Nedele je trajala dobre tri ure. Gvardijan Rafael je z obchudovanjem strmel navzgor na hrib, kjer je kraljevala cerkev Svete Trojice, poleg nje pa je bil mogochen krizhnishki grad s shtirikotnimi strazhnimi stolpi na vseh straneh.

Zhupnijo s cerkvijo in pripadajochim posestvom je pred dvema stoletjema podaril krizhnikom Gospod Friderik I. Ptujski, ker so mu pomagali ozemlje med Dravo in Muro iztrgati iz ogrskih rok. V zameno so morali krizhniki varovati ozemlje s te strani pred ogrskimi vdori. Pozneje je darilo potrdil tudi Friderik II. , kar je blagoslovil tudi salzburshki nadshkof Eberhard II., chigar ministeriali so bili Ptujski. Friderik II. Ptujski je bil celo tako zelo navdushen nad krizhniki, da je leta 1217 odpotoval s prijateljem Reinbertom iz Cmureka na krizharsko vojno v Palestino in Egipt.

Konj je le privlekel koleselj v strmi breg. Gvardijan Rafael se je komturju Viljemu Podbreshkemu zhe prej pisno najavil, zato ga je ta prichakoval. Drug o drugem sta zhe marsikaj slishala pripovedovati, osebno pa sta se tokrat srechala prvich. Komtur je objel gvardijana in ga prisrchno pozdravil, nato ga je peljal v svojo pisarno, kjer so jima postregli s krepkim zajtrkom: s sirom, mesom iz tunke, zabelo, kvashenimi kumarami in haloshkim silvancem.

»Dragi prijatelj, veseli me, da sva se konchno srechala,« je povedal komtur Viljem. »Najprej si privezhiva dusho, potem bova govorila o zadevi, ki vas je prinesla na nash konec. Iz markovshkega samostana nashih krizhnih sester slishim same lepe besede o vas in o vashem plemenitem znachaju. Cheprav vem, da vas spovedovanje vsako nedeljo obremenjuje, vas sestre nochejo zamenjati za nobenega drugega spovednika, tako ste jim prirasli k srcu.«

»Tudi sam sem slishal veliko lepih besed o vas in o vashem redu,« je zardel odvrnil gvardijan Rafael. »Slishim, da znate spretno vihteti mech, tako da Ogri ne chutijo nobene zhelje vech, da bi prihajali chez Muro.«

»Hja, bolj se je zdaj bati Turkov kot Ogrov,« je prikimal komtur. »A tudi Turki so se umirili, odkar smo jih pred leti naklestili pri Radgoni. Upam, da nas ne bodo vech nadlegovali.«

»Toda poleg mecha znate dobro vihteti tudi krizh,« je prikimal Rafael. »Pravijo, da lepo opravljate dushno pastirstvo in shirite bozhjo besedo med Dravo in Muro.«

»Da, dobri Gospod nam je naklonil svojo milost,« se je strinjal komtur. »Tako nashi bratje krizhniki skrbijo zhe za precej okolishkih zhupnij.«

Prigrizovala sta sir, z zabelo namazan kruh, meso iz tunke in kvashene kumarice in splakovala grizhljaje s silvancem. Viljem Podbreshki je bil pravi hrust, okoli dva metra visok in plechat orjak, ki si ga je Rafael zlahka predstavljal v bojni opravi. Vino je pil kot vodo, kar se mu sploh ni poznalo. Rafael je bil bolj previden pri vinu, saj je moral potem she v Markovce.

Komtur si je s hrbtom dlani obrisal usta in radovedno vprashal:

»Torej, gvardijan Rafael, kaj vas je prineslo?«

»Pravzaprav prihajam v imenu sodnega stola in dezhelnega sodnika Heinricha Malleusa, ki trenutno opravlja delo krvnega sodnika na Ptuju.«

»Slishim, da je precej uspeshen pri lovu na charovnice,« se je namuznil komtur Viljem.

»Saj, zato sem prishel,« je rekel Rafko. »Ena od charovnic je obtozhila sodelovanja tudi krizhno sestro Karmelino iz markovske komende. Sodnik Malleus bi jo rad prijel in zaslishal, vendar potrebuje za to vashe dovoljenje.«

»Povejte mu, da dovoljenja ne bo dobil!« je zagrmel komtur. »Pa menda vi, ki ste izobrazhen chlovek, ne verjamete v charovnice in podobne neumnosti?«

»Ni pomembno, kaj verjamem jaz,« je zagodrnjal Rafael. »Srchno rad bi, da se to preganjanje koncha, ker se ve, da bo med muchenjem vsakdo priznal charovnishtvo in she kaj drugega. Toda prisednik sodnega stola dominikanski prior Ignacij in krvni sodnik Malleus nocheta odnehati.«

»Seveda ne,« se je posmejal komtur Viljem. »Dominikanci so bili tako ali tako od nekdaj inkvizitorji, ki jim chloveshko zhivljenje pomeni toliko kot latek iz zrelega regratovega cveta. Pih, pa ga ni vech! Prava rech! Sodnik pa seveda s temi procesi odlichno zasluzhi, zato kar ne bi odnehal. Povejte mu, da mojega dovoljenja ne bo dobil. Moje podlozhnike naj pusti povsem pri miru!«

»V tem je tezhava,« je nerad povedal gvardijan Rafael. »V bistvu ga po zakonu sploh ne potrebuje. Che zemljishki gospod zavrne prijetje katerega od svojih podanikov, mora sodnik pochakati tri dni, po tem chasu pa lahko prosto vstopi na ozemlje zemljishkega gospoda in s silo prime osebo, ki je obtozhena zlochina.«

»Ha, kar naj poskusi!« je besno kriknil komtur Viljem. »Poslal bom svoje mozhe v markovshko komendo, da jih bodo nalozhili sodniku in njegovim po grbi. Tako! Naj pride, che se drzne.«

»To ne bi bilo dobro,« je odkimal Rafael. »Za zakonom stoji najprej nash gospod, torej Friderik Ptujski, za njegovim hrbtom pa zagotavlja sposhtovanje zakona dezhelni glavar Hans von Winden, za katerim stoji na koncu oblastne verige sam kralj Sigismund. Hud spor bi si nakopali na glavo, che bi se uprli prijetju obtozhene osebe.«

Komtur Viljem se je popraskal po glavi.

»Kako se ga pa naj iznebimo?« je vprashal.

»Najbolj pametno bi bilo,« je menil Rafael, »da bi sestro Karmelino skrivaj poslali v kakshen nemshki samostan krizhnih sester. Che bi izginila, bi se krog muchenj ustavil in ne bi bilo novih obtozhb. Sodnik bi moral odnehati. Che bo dobil sestro Karmelino v roke, pa se bo krog vrtel she naprej. Kogarkoli bo sestra med muchenjem omenila, tisti bo obtozhen charovnishtva. Cela komenda krizhnih sester v Markovcih je ogrozhena. Zdaj je bilo le nekaj zhrtev, a zadeva lahko sodniku uide iz rok. Spominjam se nekega francoskega charovnishkega procesa, v katerem so sezhgali oseminshtirideset oseb, celo dojenchke.«

»Grozljivo!« je rekel Viljem. »Prav, gvardijan Rafael, poskrbel bom, da bo sestra Karmelina odpotovala in izginila za vedno iz nashih krajev. Hvala za nasvet.«

Poslovila sta se in Rafael se je odpeljal nazaj proti Markovcem, kjer ga je chakalo redno spovednishtvo. Tokrat bo zelo pozen. Upal je, da opatinja Bernardka ne bo prevech jezna zaradi njegove zamude.

Res ni bila. Ko je opravil spovedi, bilo jih je k srechi bolj malo, ga je opatinja zhe chakala v obednici komende.

»Menishchich moj,« mu je zbadljivo rekla Bernardka, »sem zhe mislila, da ste nas zapustili, potem pa so mi povedali, da ste le poshteno zamudili.«

»Zhe od jutra sem na poti,« je vzdihnil gvardijan Rafael med srebanjem belusheve juhe. »Moral sem po opravkih h komturju Viljemu Podbreshkemu.«

»Oho?« je Bernardka dvignila obrvi. »Ste me shli zatozhit? Sem kaj narobe storila?«

»Nikakor, milostljiva,« je ognjevito zanikal Rafael. »Gre za sestro Karmelino, ki jo je Agata Lanz obdolzhila, da sta skupaj preuchevali zelishcha. Zdaj bi jo rad sodnik Malleus zaslishal, da bi ugotovil, che se je tudi ukvarjala s charovnishtvom, kakor se je pokojna Lanzova.«

»Sestra krizhnishkega reda, pa charovnica!« se je zasmejala opatinja. »Chesa se ne bo she vsega domislil ta vash Malleus. Zhe njegov priimek pove vse o njem. In kaj pravi na to komtur Viljem?«

»O tem ne morem govoriti vech, kakor sem vam povedal,« je rekel Rafael. »Komtur vam bo sporochil, kako je treba ravnati, da se preprechi she vechje zlo, kot ga je bilo doslej.«

Pechen kozlichek je priromal na mizo z dushenimi srchki mehke glavnate solate in z zabeljeno proseno kasho.

»Pa ravno danes tako slastna jed, ko sem si dusho privezal zhe pri gospodu komturju,« je vzdihnil Rafael.

Opatinja Bernardka ga je shegavo pogledala:

»Le she bolj chvrsto si privezhite svojo dusho, kajti zadnje chase je precej nemirna.«

Rafael je zardel, saj je s tem ochitno namignila na njegovo zadnje pismo. Segel je po kosu pechenke in dodal malce priloge.

»To je samo reklo,« je pripomnil. »Dusha ni v zhelodcu. Morda je v glavi, ali je v srcu, kdo bi vedel.«

»Hm, mislila sem, da ste bolj ucheni,« se je zachudila. »K srechi so me vzgajali kot zhensko, zato sem imela veliko chasa zase in za prebiranje knjig. Kaplan Majzel mi je prinashal spise tudi iz samostanske knjizhnice. Tako sem nekoch prebrala, da je Platon razdelil dusho na troje: na razum, ki je v glavi, na chustva, ki so v prsih, morda v srcu, in na pozhelenje, ki domuje v trebuhu. Torej imajo ljudje prav, ko rechejo, da si s hrano privezhesh dusho. Vsaj njen del.«

»Nisem pomislil na to,« je osramocheno pripomnil Rafael. »Na univerzi smo se uchili tudi o dushi. Sveti Avgushtin je dejal, da chlovek ni samo telo ali samo dusha, ampak ima telo in dusho. Tomazh Akvinski je shel she dlje in je trdil, da imajo dusho vsa zhiva bitja, tako rastline kot zhivali in chlovek. A le chloveshka dusha je nesmrtna.«

»Pesnik Pindar,« je rekla Bernardka, »je zapisal, da ko je chlovek buden, dusha spi. Ko pa spimo, je nasha dusha budna in od tod sanje. Cheprav bi rekla, da vi radi sanjate tudi budni.«

Zdaj je Rafael shele zardeval. Razumel je, da je opatinja njegovo zadnje pismo oznachila za sanjarjenje v budnem stanju. Vendar tega ni izrekla kot ochitek. Prej kot da je pismo dobrohotno vzela na znanje brez zlih misli in zamere. Zato je dejal kot v opravichilo:

»Vchasih dusha prekipeva chez telesne meje, she posebej, kadar razumni del ne more krotiti chustev v prsih in pozhelenja v trebuhu.«

Sestra Elizabeta je odlozhila brevir na kolena in se iznad ochal zachudeno zastrmela v njiju. Nichesar ni razumela od te razprave, le to je dojela, da ni tako zelo uchena, kakor bi chlovek sodil po besedah, za katerimi se je skrivalo nekaj vech. Potem je ujela gvardijanov pogled, zardela je, povesila glavo in se kakor spet zatopila v branje.

»Saj chustev ni treba krotiti,« je menila Bernardka, »le pozhelenje. Je pa res, da chustva niso najboljsha druzhba za pozhelenje, saj eno z drugim se le oplaja in bohoti in potem postane neukrotljivo. A pustiva to! Delo me chaka, posloviti se moram. Nisem rachunala s tem, da boste toliko zamudili.«

Vstala je, pokimala gvardijanu in s sestro Elizabeto je zapustila obednico, v kateri je kuharica postregla she sladico. Rafael se je kmalu odpravil. Hlapchich Miha, ki je obedoval v kuhinji, je pritekel za njim na dvorishche.

Tik pred kolesljem je gvardijanu prekrizhala pot mlada sestra Karmelina.

»Hvaljen Jezus!« je pozdravila spovednika.

»Na veke amen!« ji je odvrnil Rafael in zhe hotel nadaljevati pot, ko se je nechesa domislil. »Sestra Karmelina!« jo je ustavil.

Zardela je in se obrnila k njemu.

»Prosim, oche,« mu je rekla.

»Ne sprashuj me, zakaj, ampak prosim te, da si zapomni, kar ti bom povedal,« ji je dejal. »Zheni krvnega sodnika je ime Kunigunda. Kunigunda Malleus. Ponovi za menoj!«

»Zheni krvnega sodnika je ime Kunigunda Malleus,« je rekla sestra Karmelina.

Rafael je pokimal in skochil na koleselj. Miha je shvrknil z bichem po zraku in konj je potegnil. Odpeljala sta se proti Ptuju.

Sredi dvorishcha pa je stala sestra Karmelina in shepetaje ponavljala:

»Zheni krvnega sodnika je ime Kunigunda Malleus.«

Nichesar ni razumela, kaj ima to opraviti z njo.

 

 

Kriva prisega

 

V zgodnjem torkovem jutru se je iz markovske komende skozi mala vrata v velikih dverih iztihotapila kmechka deklina. Komaj se je zasvitalo. Pod roko je imela zajeten jerbas, prekrit s prtichem. Zavila je na desno, proti Veliki Nedeli.

V kmechki opravi je bila sestra Karmelina. Opatica Bernardka jo je prejshnji vecher poklicala k sebi in ji narochila, da mora navsezgodaj oditi h komturju v Nedeli, oblechena v kmechko opravo. S seboj naj vzame najbolj nujno obleko in nekaj zhivil za popotnico. Nadaljna navodila bo dobila od komturja, ki ga mora brezpogojno ubogati.

Cheprav je bilo konec maja, so bila jutra she hladna. Karmelina se je podrgnila z dlanmi po nadlakteh obeh rok, da bi se ogrela. Tedaj sta iz grmovja nasproti vhoda v komendo planila dva mozha in jo zgrabila. Eden je imel vrv v rokah in ji je zvil roke na hrbet ter jo zvezal. Karmina je vpila, vendar ji to ni pomagalo.

»Sestra Karmina, zdaj ste pod oblastjo krvnega sodnika s Ptuja,« ji je dejal eden od mozh, ki sta bila sodnikova hlapca. »Obtozheni ste charovnishtva in pripeljati vas morava pred sodnika na Ptuj.«

Potem sta jo odgnala po cesti proti Ptuju.

Sodnik Malleus je sklical sodni stol zhe zgodaj popoldne.

Karmina je lezhala gola na mizi v jechi kletnih prostorov pod Rotovzhem. Bila je privezana za roke in noge. Krvni sodnik Malleus in sodnika prisednika Ignacij in Rafael so se sklonili nad njeno telo in iskali hudicheva znamenja. Imela je presenetljivo malo temnih madezhev po telesu. Edini vechji temno rjav madezh je bil na njenem levem boku.

»Aha, tukaj te je hudich zgrabil s svojimi kremplji med nechistovanjem!« je vzkliknil sodnik Malleus. »Takoj bomo potrdili, ali je to res.«

Karmina je lezhala z izbuljenimi ochmi, saj ni razumela nichesar. Bila je tudi vishnjevo rdecha v lica, ker je lezhala gola pred moshkimi ochmi. Krvni sodnik je pomignil krvniku in ta je zabodel iglo v rjavi madezh. Karmina se ni niti zdrznila. Mesto uboda je bilo ochitno neobchutljivo, kar je potrjevalo, da gre za hudichevo znamenje.

Zachelo se je mukotrpno zaslishevanje. Karmina je najprej zanikala vse obtozhbe, da bi se ukvarjala s charovnishtvom. Priznala je le, da jo je Agata Lanzova pouchevala o koristnosti zdravilnih zelishch.

»Za vsako bolezen rozhica raste,« mi je govorila. »Za krchne zhile si je treba okoli nog oviti sesekljano preslico. Za rane je dobro mazilo iz ognjicha. Za vrochino lubje vrbe. Za prehlad lapuhovo cvetje. Za chishchenje krvi rmanov chaj. Samo o tem in podobnem me je pouchevala.«

»Kaj pa mazilo za letenje na charovnishke orgije?« je hotel vedeti sodnik.

»O tem ne vem nich,« je zastokala Karmina. »S takimi zadevami se nisva ukvarjali.«

»Ampak Agata Lanz je pod prisego izjavila, da vas je pouchevala tudi o charovnishkih skrivnostih,« je vztrajal Malleus.

»Nikakor, to se je zmotila. Lagala je in krivo prichala,« je vzdihnila Karmina.

Sodnik Malleus je pomignil krvniku in ta je s svojima pomochnikoma zachel muchenje dekleta. Najprej so ji s primezhem stiskali palce na nogah. Karmina je kmalu vreshchala od bolechine. Vendar she vedno ni hotela nichesar priznati. Kadar so za hip prekinili muchenje, da je lahko zajela sapo, je samo vpila:

»Nichesar nisem zakrivila. Nisem charovnica. Jezus je moj zhenin in moj pastir! O, Bog, usmili se me!«

Preshli so na hujshe oblike muchenja. Obesili so jo pod strop za roke, potem je morala jezditi charovnishko klop. Rebra klopi so se ji vedno ostreje zarezovala v meso. Vpila je od bolechine, dokler ji ni zmanjkalo glasu in je samo she hropla in sigala.

»Priznaj, da si charovnica!« je vztrajal sodnik Malleus. »Potem bomo takoj prekinili tvoje muke.«

Konchno se je Karmina zlomila.

»Priznam! Priznam!« je zavpila. »Samo nehajte me muchiti! Ne prenesem vech.«

Krvni sodnik je ukazal, naj jo odvezhejo in polozhijo na mizo.

»Torej priznash, da si charovnica?« je ponovil vprashanje.

Karmelina je prikimala.

»Vse priznam, samo ne muchite me vech.«

»Kje si se dobivala s hudichem? Na Donachki gori?«

»Ja, na Donachki gori.«

»Kdo je bil s teboj? Agata Lanz?«

»Ja, Agata Lanz je bila z mano.«

»Kdo she?« je sitnaril sodnik. »Kdo je bil she s teboj na sabatu?«

»Nihche drug, samo Agata Lanz,« je shepnila Karmina.

»Lazhesh!« je kriknil sodnik Malleus. »Povej, kdo je bil she s teboj! Priznaj, sikcer te bom ukazal polivati z vrelim voskom.«

»Je bila s teboj opatinja Bernarda Ptujska?« je vprashal opat Ignacij.

Rafaelu je vsa kri planila v obraz. Ta zlotvor v menishki kuti je zhelel v vse to potegniti she Bernardko.

»Priznaj!« je vpil krvni sodnik. »Kdo je bil she s teboj?«

»Nihche drug,« je s trepetajochim glasom rekla Karmina.

»Nazaj na charovnishki stol!« je ukazal krvni sodnik.

Ssetra Karmina se je vsa stresla od groze. Obupano je pogledala v ochi gvardijana Rafaela, ki ga je edinega poznala v tem prostoru. Tedaj so ji zazharele ochi kot v spoznanju. Trgala se je iz rok hlapcev, ki sta jo vlekla nazaj proti charovnishkemu stolu. Zavpila je:

»Povedala bom! Vse bom povedala! She ena charovnica je bila z menoj in Agato Lanz. She ena!«

»Ime hochem!« je trdo dejal sodnik.

»Ime ji je Kunigunda Malleus!« je zavpila Karmina. »Spechala se je s hudichem in mu obljubljala, da bo z njim spochela Antikrista.«

Planila je jok. Hlapca sta jo izpustila, da je padla po tleh na mrzlo steptano ilovico. Krvni sodnik je stal kot okamnel kip, le pesti je stiskal tako mochno, da so se mu pobelili chlenki. Potem se je zbral, razklenil pesti in rekel z zlomljenim glasom:

»Privezhite jo v celici. Potem pojdite po Kunigundo Malleus in jo pripeljite pred sodni stol.«

»Kje bomo nashli Kunigundo Malleues?« je vprashal krvnik.

»V moji hishi,« je zamolklo rekel sodnik. »V moji hishi, kajti to je moja zhena.«

Tako se je tudi zgodilo. Sodni pisar Malnar je zapisal, da sta hlapca odvlekla Karmino v celico in jo privezala, nato sta shla iskat Kunigundo Malleus, za katero je sestra Karmina priznala, da je bila z njo na sabatu vrh Donachke gore in se vdajala razvratu s hudichem.

 

***

 

Proti vecheru se je gvardijan Rafael pesh odpravil po Zhitni ulici do Rotovzha. S seboj je nosil cekar, v katerem je imel meso in kruh, vecherjo za sestro Karmino. Po zakoniku si je morala obtozhena charovnica sama plachevati hrano, che pa ni imela denarja, njen zemljishki gospod. V tem primeru je bil to markovshki samostan, a je Rafael obljubil, da bo on skrbel za sestro, da ji ne bi vozili hrane iz oddaljenih Markovcev.

Ko se je spustil po kamnitih stopnicah v rotovshko klet, se je ustavil pri jecharju in dezhelnem profosu Shtiftarju. Izvedel je, da je v eni od celic zhe uklenjena Kunigunda Malleus, zhena krvnega sodnika, ki sta jo hlapca pripeljala pozno popoldne. Ni pa bilo znano, kako se bo nadaljeval proces, kdaj bo gospod sodnik sklical sodni stol, da bi zaslishali tudi novo charovnico.

»Prav, prinesel sem vecherjo za sestro Karmino,« je rekel Rafael.

Jechar in dezhelni profos Shiftar mu je pokimal in odklenil vrata v jecho.

»Sicer je pri njej zhe opat Ignacij,« je pripomnil.

Rafael se je zdrznil in pohitel po stopnicah navzdol v jecho. V prvi celici je na slami lezhala gospa Kunigunda. Tresla se je in imela od groze razprte ochi. Roke si je tlachila v usta in si grizla prste.

Rafael je pohitel do tretje celice, v kateri je bila zaprta Karmina. Vrata v celico so bila odprta. Med njimi je stal opat Ignacij in zabodeno gledal predse. Povesheni roki je imel krvavi. Belo dominikansko kuto in chrno ogrinjalo je imel popacano s krvjo. Na tleh je lezhala sestra Karmina. Imela je razbito glavo.

»Nace!« je kriknil Rafael. »Kaj si storil?«

Opat ga je odsotno pogledal. Zamrmral je:

»Nisem si mogel pomagati. Tako kot takrat na Dunaju. Ko sem bil v njej, sem ji zachel butati glavo ob steno, ker sem hotel dozhiveti she enkrat tisto obsmrtno utripanje. Ne morem pomagati! Hudich me je premamil.« Potem ga je bezhno pogledal in odmahnil z roko. »Saj je vseeno, charovnica je bila in zdaj je tako ali tako satanova nevesta.«

Zashkripala so zhelezna vrata, ki so vodila v jecho. Po stopnicah se je spustil sodnik Malleus s krvnikom in z jecharjem Shiftarjem. Ni se zmenil za svojo zheno v prvi celici, ampak je stopil do duhovnov.

»Kaj pochneta v jechi ob tej uri?« je vprashal.

»Sestri Karmini sem prinesel vecherjo,« je zastokal gvardijan Rafael.

»Jaz, jaz,« je obotavljaje zachel opat Ignacij, »sem prishel dodatno zaslishevat ujetnico. Sprasheval sem jo, ali je bila na charovnishkih srechanjih z njo in gospo Kunigundo tudi opatinja Bernarda. Priznala je, da je bila res, nato pa je v obupu zachela z glavo butati ob steno, dokler si je ni razbila.«

»Jutri ob deseti uri se bomo zbrali v teh prostorih,« je rekel sodnik Malleus. »Prichali boste za zapisnik.« Obrnil se je h krvniku in mu narochil: »Poskrbite, da bo obtozhenka she nocoj zgorela na grmadi. Pepel vrzite v Dravo.«

Rabelj je pokimal in odhitel po svoja hlapca, da bi opravil nalogo.

Rafael se je naslonil na steno, obshla ga je slabost. Gledal je v opata Ignacija in ni mogel razumeti, kako je lahko toliko zla uteleshenega v enem samem chloveku. Kot v omotici se je obrnil. Hrano je izrochil sodnikovi zheni, potem je odshel iz jeche. Ni vedel, kaj mu je ob odhodu dejal jechar Shtiftar. Na ulici je sicer opazil, da je nekaj ljudi hodilo v isto smer in nekaj v nasprotno, vendar ni nikomur razpoznal obraza. Vse okoli njega je bilo kot v meglici, ki se dviga zjutraj nad Dravo. Opotekal se je proti samostanu.

V konventu je odshel v svojo pisarno. Pokleknil je na klechalnik ob steni pod velikim krizhem, na katerem je bil Krizhani. Pokril si je obraz z dlanmi in zastokal:

»Jezus, kaj bo she naredil ta norec? Zakaj dopushchash kaj takega?«

Ni bilo odgovora s krizha. Gvardijan Rafael je molil dolgo uro. Iz molitve ga je zdramilo trkanje na vrata pisarne. Vstopil je brat Evgen, nekdanji ropar Jozhef. Sposhtljivo se je priklonil.

»Gvardijan,« je rekel, »odlochil sem se, da bom zapustil samostan. Ne vzdrzhim vech na enem mestu. Zahvaljujem se ti za zatochishche, ki si mi ga nudil. Moja kri je nemirna kot ciganova, spet me vleche v shirni svet.«

Rafaelu se je nenadoma zdelo, kot da mu je sam Bog poslal v pisarno razbojnika Jozhefa. Z drhtechim glasom mu je rekel:

»Jozhef, danes je chetrtek. Predlagam ti, da gresh na pot shele jutri zvecher. Takoj ti bom razlozhil, zakaj.« Stopil je do svoje pisalne mize, odprl predal in izvlekel iz njega moshnjichek. Ponudil ga je Jozhefu. »Glej, v tej moshnji je za deset mark srebra. S tem si lahko zakupish manjsho kmetijo in zhivish mirno zhivljenje, kjer zhelish. Vendar mi bosh zato naredil uslugo.«

Zachel mu je s tihim glasom pripovedovati, kaj mora storiti. Jozhef je kimal in se smehljal. Dolgo sta se pogovarjala.

»Vse bom naredil, kot zhelish,« je na koncu dejal Jozhef. »Rad bi ti pa izrochil v varstvo tole.«

Pomolil mu je zvitek popisanih pergamentnih listov.

Potem se je odpravil. Gvardijan Rafael je odshel v svojo celico in se je kmalu pogreznil v nemiren spanec.

 

***

 

Naslednji dan je minil mirno. Bil je postni petek in ob Dravi na Ribjem trgu so ribichi prodajali ribe za obed meshchanom.

Gvardijan Rafael je malo pred deseto odshel v mestno hisho, kjer je zhe chakal sodnik Malleus s sodnim pisarjem Malnarjem, profosom Shtiftarjem, krvnikom in njegovima hlapcema. Chakali so she na opata Ignacija.

Z majhno zamudo je le prishel tudi opat. Bil je v chisti snezhno beli dominikanski kuti in novem chrnem ogrinjalu povsem miren. Le ochi so mu zharele v nekakshni vrochici, ki je spominjala na pogled blaznezha. Rafaela je kar streslo, ko ga je zagledal.

»Torej zachnimo,« je rekel krvni sodnik. »Opat Ignacij, ali ste sinochi zares zaslishevali obtozheno sestro Karmelino, pripadnico krizhnishkega reda?«

»Res,« je mirno potrdil Ignacij.

»Kaj vam je izpovedala obtozhenka?«

»Izpovedala mi je, da se je z njo poleg vashe gospe Kunigunde charovnishkih sabatov udelezhevala tudi opatinja njenega reda, plemenita gospa Bernarda Ptujska. Po sabatu so veseljachile she vse do zore. Hodile so na Ptuj in kradle meshchanom perilo. Tega so potem prale v gmajni ob potoku. Tleskanje perila se je slishalo dalech naokoli. Najraje so prale moshke hlache, kukale so skozi hlachnico in govorile: Od Mure do Drave, en leshnjek masti od vsake krave. Potem so imele bolj mastno mleko.

Kadar niso hotele, da bi jih kdo videl, so se naredile nevidne. Zaradi tega so imele pri sebi kost iz machkove glave. Machek je moral biti chrn. Ujele so ga in ubile, potem so na samotnem kraju izkopale luknjo, zakurile ogenj in na njem skuhale machka, da so dobile tisto charobno kost iz glave.

Zjutraj so rade gole tekle chez travnik in vlekle po rosi za seboj belo rjuho. Doma so jo ozhele v lonec in rosa se je spremenila v mleko.

Tudi s Kolomonovimi bukvami so charale. S Kolomonovim zhegnom so klicale hudicha, da jim je izpolnjeval zhelje, ali da so se pechale z njim. Z uroki so klicale tudi mrtve pokojnike. Pri mashi niso nikoli pouzhile hostije, ampak so jo skrile v rokav obleke in pozneje uporabile za klicanje hudicha. Dovolj je bilo, da so z nozhem prebodle hostijo, pa je priletel hudich k njim in stregel njihovim pohotnim zheljam.«

»In stregel njihovim pohotnim zheljam,« je kot odmev ponavljal za opatom sodni pisar Pavel Malnar in praskal z gosjim peresom po pergamentu.

»Prav,To bi bilo vse za danes,« je pokimal sodnik. »Opat Ignacij, pravite torej, da je pokojno obtozhenko Karmino po tem priznanju popadlo takshno kesanje, da je izdala svojo opatinjo, da se je zaletavala z glavo v zid in tako dobila smrtne rane?«

»Tako je,« je pritrdil Ignacij. »Hotel sem jo ustaviti, zgrabil sem jo za ramena, vendar je bila peklensko mochna, tako da nisem mogel nich. Zato sem bil okrvavljen po halji. Ko je na koncu padla po tleg in izdihnila dusho, je mochno zagrmelo, tla so se stresla in zasmrdelo je po zhveplu. Vedel sem, da je prishel hudich po njeno dusho, saj je umrla neizpovedana.«

»Lazhe! Nichesar ni izpovedala!« se je zaslishal krik iz prve celice. Gospa Kunigunda je vpila: »Prishel je in jo posilil! Z glavo jo je butal ob steno, cheprav ga je prosila milosti! Lazhe! Prekleti satanov menih!«

Sodnik je pomignil rablju. Hlapca sta zgrabila gospo Kunigundo in rabelj ji je zatlachil v usta usnjeno hrushko, katere trakova ji je zavezal na temenu, da ni mogla vech govoriti. Samo she golchala je in se premetavala na otepu slame, ki ga je imela v celici.

»Torej prisezhete pri Bogu troedinem, da ste pred tem sodishchem govorili resnico?« ga je vprashal sodnik.

»Prisezhem pri Bogu troedinem, da sem podal samo resnico in nich drugega kot resnico,« je izjavil prior Ignacij, ne da bi trenil z ochesom.

»Prav! Zapishite prisego, pisar. Prior Ignacij naj se nato podpishe pod njo v sodni spis. To bi bilo za danes vse. V ponedeljek se spet dobimo,« je dejal sodnik. »Zaslishali bomo obtozheno Kunigundo Malleus in jo prisilili, da bo priznala druzhenje s sestro Karmino in njeno opatico Bernardo.«

O svoji zheni je brezdushno govoril kot o tuji osebi. Kunigunda je verjetno zaslishala omembo svojega imena iz mozhevih ust in zajechala je iz celice. Kljub hrushki v ustih je bilo bolj slutiti kot razumeti njene krike:

»Heinrich! Heinrich! Pomagaj mi! Reshi me muk!«

Krvni sodnik ji ni odgovoril. Podpisal je sodni zapisnik, se zasukal na petah in odkorakal iz jeche. Drugi so mu sledili.

Gvardijan Rafael je odhitel proti samostanu. Bil je razburjen zaradi ochitnih Ignacijevih lazhi, ki bodo spravile v nesrecho tudi opatinjo Bernardo Ptujsko. To pa mora na vsak nachin preprechiti. Ustaviti je treba nesmiselno morijo, ki je terjala zhe shtiri zhrtve. Rafael je bil trdno preprichan, da so bile to nedolzhne zhrtve.

Sam nikakor ni verjel v charovnishtvo in charovnice. To je bila samo razlaga nedoumljivih naravnih pojavov za preprosto ljudstvo, ki si marsikatere nenavadnosti ni znalo pojasniti. Tocho, neurja, strele, vse kar je bilo v naravi, je bilo bozhje delo, ne pa sad charovnishkega zaklinjanja. Tako kot je vsemogochni Gospod dal chloveku dobro in zlo, ljubezen in sovrashtvo, vid in slepoto, tako mu je dal tudi lepo in grdo vreme, vero in praznoverje. A nekateri zli ljudje so to praznoverje izkorishchali, da so teshili svoje najbolj nizkotne nagone. In to je bilo hujshe od charovnishtva. V teh hudobezhih je zares prebival hudich in jih silil v najbolj zavrzhena dejanja.

Ko je prishel v samostan, mu je vratar brat Miha, povedal, da je brat Evgen zapustil samostan s culo na rami. Gvardijan je samo pokimal, da mu je to znano. Potem je odshel v svojo pisarno, pokleknil na klechalnik pod Krizhanim in molil. Ni odshel na kosilo. Klechal je in molil in chakal na vecher.

 

***

 

V soboto se je po mestu razshirila novica, da je izginil opat dominikanskega samostana Ignacij. Ob petkih zvecher se je rad izmuznil iz samostana in odshel iz mesta, oblechen v opravo trgovca. Nihche ni vedel, kam zahaja. Vrachal se je ob nedeljah zjutraj, takoj ko so odprli mestna vrata.

Govorilo se je, da je hodil chez dravski most na drugo stran reke, kjer so bile zanikrne krchme, v katerih je rad veseljachil. Tam je pijacha tekla v potokih, che si imel dovolj cvenka in prostitutko si dobil za par groshev. Rafael si je kar predstavljal, kaj je vleklo pokvarjenega opata na drugo stran mostu.

Opata ni bilo v samostan tudi v nedeljo in she nekaj dni. Potem je prishla novica, da so nashli njegovo od vode napihnjeno truplo na bregu Drave na hrvashki strani. Vrat je imel prerezan in v usta je imel zatlachen odrezan ud. Bilo je skoraj kot Jozhefov podpis. Ker je imelo truplo lase postrizhene na tonzuro, so domnevali, da gre za posvecheno osebo in poslali so sla v Ormozh in na Ptuj, da je povprashal, ali pogreshajo kakega duhovnika.

Gvardijan Rafael je tisti dan, ko je izvedel novico o najdbi opatovega trupla, molil she dolgo v noch in jechal:

»Jezus, odpusti mi!«

Ko se je umiril, je sedel za pisalno mizo in zachel prelistovati pergamentne papirje, ki mu jih je izrochil Jozhef v varstvo. Bile so obeshenjashke pesmi Josepha de Petoviae, polne zhivljenja, obeshenjashkega humorja in nemira. Zapisane so bile z okorno pisavo pisanja neveshche roke. Rafael je zlahka razbral, zakaj Jozhef, ki ga je zhivljenje tako kruto izigralo, ni mogel bivati v miru na enem mestu, in ga je nemirno srce spet pognalo na pot v svet. Bogve kam ga bo peljala ta pot, morda prav na veshala, ki jih je omenjal v eni od pesmi:

»Bratje vi, ki na gaugah gor visite,

Z bolshchechimi ochmi na svet strmite,

Je lepshi bil razbojnishki brlog,

Al grad, v katerem bival je gospod?...«

 

Gvardijan Rafael je bil preprichan, da se je Jozhef vrnil v razbojnishki brlog na Dunaju, kjer bo ropal in veseljachil, dokler ne bo konchal na veshalih.

Sklenil je, da bo dal rokopis prepisati in ilustrirati v samostanski knjizhnici, kjer ga bodo tudi hranili v spomin na razbojnika Jozhefa, pesnika Josepha de Petovia.

Dominikanskega priorja Ignacija Ptujskega so pokopali med prepevanjem psalmov. Njegov spomin je bil pozabljen zhe ob mrlishkem zvonenju.

 

 

Oh, menishchich moj

 

Sodni stol se je spet zbral chez dobrih shtirinajst dni. Vmes je krvni sodnik Malleus pochakal, da je dominikanski samostan izvolil novega priorja, ki ga je tudi imenoval za sodnika prisednika. To je bil pater Vincencij, pobozhen mozh, doma iz Lombardije, ki pa je menishil v ptujskem dominikanskem samostanu zhe dvajset let. Govoril je italijansko, francosko, nemshko, za silo je lomil tudi jezik slovenskih podlozhnikov.

Novi prior se je predstavil sodnemu stolu, she posebej prisrchno je objel gvardijana Rafaela. Nato je besedo povzel krvni sodnik:

»Obvestiti moram sodni stol, da je Kunigunda Malleus, ki je bila obtozhena charovnishtva in zaprta v tej jechi, pred shtirinajstimi dnevi preminila. Bila je nesrecha. Ko smo konchali zadnje zasedanje sodnega stola, ji je krvnik pozabil vzeti iz ust usnjeno hrushko, s katero smo ji preprechili govorjenje, ker je motila zasedanje sodishcha. Ponochi ji je postalo slabo, bruhala je, ker pa je imela zamashena usta, se je zadushila z lastnim bruhanjem. Njeno telo sem ukazal sezhgati in pepel pokopati v neposvecheni zemlji za obzidjem mestnega pokopalishcha.«

»Res nesrechen primer,« je pripomnil prior Vincencij. »A se tega ni dalo preprechiti?«

»Zhal ne,« je sodnik skomignil z rameni. »Nesrecha nikoli ne pochiva. Kar je, je. Med tem smo tudi nesrechno izgubili sodnika prisednika, priorja Ignacija, Bog daj njegovi dushi vse dobro.«

»Naj pochiva v miru,« sta v en glas rekla duhovna gospoda.

»Morali se bomo odlochiti, kako naprej,« je rekel sodnik Malleus.

»Zakaj?« se je zachudil gvardijan Rafael. »A ni zdaj vse konchano? Nobenega novega primera nimamo.«

»Pravzaprav ga imamo,« je dejal sodnik. »Zaslishati bi morali opatinjo reda krizhnih sester Bernardo Ptujsko. Zoper njo imamo prichanje sestre Karmeline, kakor smo ga zapisali v sodni spis po izpovedi priorja Ignacija.«

»Tisto je zelo majavo prichanje,« je razburjeno posegel vmes Rafael. »To je samo priorjeva beseda. Nobene priche ni imel pri zaslishanju, poleg tega je zaslisheval sestro Karmelino sam, brez sodnega stola, kar je po mojem mnenju neveljavno. Jaz bi odnehal, kajti dokazi niso zadostni.«

»Jaz pa ne bi odnehal,« je zamrmral sodnik Malleus. »Pokojnemu priorju je zhe treba verjeti, saj je podal izpoved na zapisnik. Tudi prisegel je in prisego podpisal. Mar menite, da je krivoprisezhnik?«

»Ne,« je Rafael stisnil ustnice. »Zdi se mi samo, da je to nezadosten dokaz, pridobljen nezakonito. Sodna pravila ne dovoljujejo, da bi sodnik prisednik zaslisheval obtozhene na samem, brez prich.«

»To je res,« se je strinjal sodnik Malleus. »Nasha naloga je, da ugotovimo, ali je bila izpoved sestre Karmeline, kakor jo je slishal prior Ignacij, resnichna. To pa lahko izvemo samo tako, da zaslishimo obtozheno Bernardo Ptujsko.«

»Tezhave bodo,« je menil Rafael v zadnjem poskusu, da bi sodnika odvrnil od tega zaslishanja. »Opatinja Bernarda je teta gospoda Friderika Ptujskega. Spada pa pod pristojnost komturja krizhnishkega reda v Veliki Nedeli. Ne bomo dobili dovoljenja za zaslishanje.«

»Bomo videli,« je skomignil z rameni sodnik Malleus. »Najprej bomo shli po redni poti. Shli boste h gospodu Ptujskemu in ga prosili, da nam dovoli zaslishanje njegove tete. Verjetno se bo izgovoril, da je za to dovoljenje pristojen krizhnishki komtur. Tedaj se boste odpravili h komturju in ponovili proshnjo tega sodishcha. Ker pa so pred zakonom vsi enaki, bo lahko sodishche tri dni po zavrnitvi nashe proshnje, che nam komtur ne bo ugodil, vstopilo na obmochje samostana in prijelo opatico na podlagi pooblastil, ki jih imamo od dezhelnega glavarja Shtajerske von Windena in od kralja Ogrske, Cheshke in Hrvashke Sigismunda Ogrskega in Luksemburshkega. Najbolje, da zachnete z obiski in pogovori zhe jutri.«

»Prav,« se je vdal gvardijan Rafael. »Opravil bom pogovore, ki jih zahtevate. Ne jamchim pa, da bodo uspeshni.«

Sodnik je pokimal, chesh da je vzel njegov odgovor na znanje. Nato je razpustil sodni stol.

 

***

 

»Hvaljen Jezus, gvardijan,« je pozdravil gospod Friderik Ptujski gvardijana Rafaela, ko je vstopil v sobo.

»Na veke amen,« mu je odvrnil Rafael.

»Kaj vas je dobrega prineslo zhe navsezgodaj?« je zanimalo gospoda. »Rekli so mi, da gre za nujno zadevo.«

»Res je,« je prikimal Rafael, »ni pa prav nich dobra novica. Krvni sodnik Malleus se je odlochil, da bo nadaljeval s preganjanjem charovnic.«

»Kaj mi bo spravil na grmado vse moje podlozhnike?« se je posmehljivo namrdnil gospod Friderik.

»Zdaj bi rad na podlagi prichanja pokojnega opata Ignacija spravil pred sodishche vasho teto, milostljivo gospo opatico Bernardo,« je povedal Rafael.

»Teto Bernardo?« je osupnil Friderik. Besno je dodal: »Povejte temu tepcu, da tega ne bom dovolil! Sploh pa – za kakshno prichanje gre?«

»Za krivo prichanje,« je vzdihnil Rafael, »vendar tega ne morem dokazati. »Pokojni prior Ignacij je prichal, kako mu je sestra Karmelina izpovedala, da je bila na charovnishkih srechanjem tudi njena opatica Bernarda.«

»Menda ne verjamete v te neumnosti?« je prhnil grajski gospod. »Na natezalnici vsak izpove, kar zahtevajo od njega.«

»Ni pomembno, kaj verjamem jaz, ampak kaj namerava krvni sodnik,« je rekel Rafael. »Trmoglavo namerava vztrajati in che bo treba, bo shel do dezhelnega glavarja in celo do kralja. Na koncu bo dosegel svoje.«

»Torej menite, naj zhrtvujem teto Bernardo?« je Friderik dvignil obrvi.

»Ne,« je odkimal gvardijan. »Ker s tem ne bi bilo konec charovnishkih procesov. She veliko nedolzhnih ljudi bi umrlo na grmadi. Zadevo je treba prekiniti in konchati.«

»Imate zhe predlog, kako bi to dosegli?« je zanimalo gospoda Friderika.

»Da, vasha milost,« je rekel Rafael. »Milostljiva gospa opatinja bi morala pobegniti, dokler je she chas. Che je ne bi nashli, bi bilo konec procesa.«

Gospod Friderik Ptujski je dolgo zamishljeno molchal, nato je pokimal.

»She nocoj naj pobegne! Pojdite h komturju Viljemu. On naj jo spravi v kakshen krizhnishki samostan dalech na severu Evrope. Tam je ne bodo nashli. Treba je ukrepati kar se da naglo. Pochakajte!«

Dvignil se je in odshel iz sobe. Chez chas se je vrnil z leseno okovano skrinjico. Odprl jo je in postavil na mizo pred gvardijana. V njej so bili zlatniki, zlat nakit z dragulji, verizhice, prstani in drugo okrasje.

»Tole izrochite moji teti. Za pot in novo zhivljenje. Mislim, da je vredno kakih shtiristo srebrnih mark. V Mariboru naj to izrochi zhidovskemu menjalcu denarja, ki ji bo izrochil menichno pismo, katerega lahko unovchi v novi dezheli, kjer bo nashla zatochishche. Ko se bo ustalila, ji bom poslal she vech denarja. Zdaj pa na pot, gvardijan! Glejte, da vas sodnikovi birichi ne bodo prehiteli!«

Rafael se je priklonil, zaprl skrinjico in jo stisnil pod pazduho. Nato je odshel iz sobe. Z gradu je odshel naravnost v samostan, kjer je ukazal hlapchku Mihu, naj zaprezhe konja v koleselj. Zatem je sedel na kozla in rekel presenechenemu hlapchku, ki je hotel na voz:

»Ne, Miha, ostal bosh doma. Sam grem na pot. Ne vem, kdaj se bom vrnil.«

Oshvrknil je konja in odpeljal skozi samostanska vrata in skozi mesto na cesto, ki je vodila proti Ormozhu.

V Markovcih se je ustavil. Najavil se je opatinji.

Bernardka ga je takoj sprejela.

»Kaj vas je prineslo sredi tedna, moj menishchich,« ga je vprashala, »da ni moglo pochakati do nedelje.«

Gvardijan ji je pojasnil, kaj namerava krvni sodnik Malleus in kaj mu je narochil grof Friderik. Izrochil ji je skrinjico s premozhenjem.

»Takoj se pripravite za dolgo pot. Preoblecite se v navadno meshchanko. Sam se bom odpravil po navodila h komturju Viljemu, tako da imate dovolj chasa, preden se bom vrnil po vas.«

Opatinja je postala vsa bleda. Toda sprevidela je, kako so se stvari resno zapletle in zato je samo pokimala.

Rafael se je s kolesljem odpeljal proti Veliki Nedeli. Tja je prispel malo po poldnevu. Komturja Vijema Podbreshkega je nashel v njegovi pisarni. Razlozhil mu je, kaj se dogaja in sporochil proshnjo gospoda Friderika Ptujskega, naj spravi Bernardo Ptujsko na varno v enega od severnoevropskih samostanov krizhnishkega reda.

»Takole se bova dogovorila,« je rekel komtur s stisnjenimi ustnicami. »She nocoj odpeljite opatinjo na vurbershki grad. Tam me pochakajta. Zjutraj bom prishel z nekaj vitezi templjarji in pospremil gospo Bernardo na varno. Raje vam ne povem, kam. Manj ljudi to ve, manj je mozhnosti, da bi prishlo na sodnikova ushesa.«

»Potem se moram podvizati, da bom prishel skozi mesto she preden bodo zaprli mestna vrata,« je pokimal gvardijan Rafael.

Konja so mu medtem krizhnishki hlevarji napojili in nakrmili, tako da je bil poskochen vso pot. V Markovcih je bila opatinja pripravljena. Bila je oblechena v skromno meshchansko opravo. Zraven nje je bila enako oblechena njena zaupnica sesta Elizabeta.

»Elizabeta gre z menoj,« je odlochno dejala Bernardka.

»Prav,« se je strinjal Rafael. »Pohitimo, da bomo she pravochasno prishli skozi Ptuj.«

Vso pot so vechinoma molchali in premlevali v mislih dogodke danashnjega dne. She pred temo so se zapeljali po ptujskih cestah skozi mesto in srechno prishli skozi severozahodna vrata na vichavski strani. Mrachilo se je zhe. Ko se bo stemnilo, bodo strazharji zaprli vsa mestna vrata do jutranjega svita. Pred Vichavo se je Bernardka obrnila nazaj in pogledala na Ptuj in na grad nad mestom. Oblile so jo solze.

»Nikoli vech ne bom videla Ptuja,« je hlipala. »Nikoli vech me ne bo v moj rodni kraj. Kako bom zhivela na tujem brez srca, kajti moje srce bo za vedno ostalo tukaj! Mogoche bi bilo bolje, da bi ostala tukaj in bi me sezhgali na grmadi. Bi vsaj moje telo pochivalo v domachi zemlji.«

»Shshshsh,« ji je rekel Rafael, »ne razmishljajte tako, milostljiva. Vse je v bozhjih rokah in chaka vas usoda, kakrshno vam je namenil. On zhe ve, zakaj.«

Bernardka je odkimala, vendar ni rekla nichesar vech. Sestra Elizaveta se je prekrizhala, potem je objela svojo opatinjo in jo tolazheche stisnila k sebi.

Do Vurberka so se pripeljali zhe v trdi temi. Konj je bil utrujen in je she komaj vlekel koleselj zadnjih nekaj metrov v hrib do gradu. Ustavili so pri juzhnem grajskem krilu, kjer je bil stolp z glavnim vhodom.

Rafael je moral kar dolgo s pestjo tolchi po vratih, preden jih je odprl grajski oskrbnik Shtefan plemeniti Hajdinjak. Z leshcherbo je posvetil v prishleke. Bernardka je rekla:

»Sem Bernarda Ptujska in po narochilu gospoda Friderika Ptujskega bomo nocoj prenochili na gradu!«

Oskrbnik Shtefan se je umaknil in jih spustil v grad.

»Seveda, milostljiva,« je rekel. »Narochil bom zheni Ani, da vam bo pripravila sobe. Za konja in voz bom poskrbel pozneje.«

Odpeljal jih je v obednico, kjer so posedli za mizo. Oskrbnica Ana jim je kmalu prinesla vecherjo: kruh, meso iz tunke in vino. Potem je shla pripravit sobe.

Ko so se najedli in poplaknili s halozhanom, se je vrnila oskrbnica in povedala, da so sobe pripravljene. Peljala jih je v prvo nadstropje juzhnega krila gradu in odprla vrata v dve sobi: eno za gospe in eno za patra. V vsako sobo je postavila leshcherbo s prizhgano svecho. Potem se je poslovila in odshla po stopnicah navzdol, da bi pospravila obednico.

»Menishchich moj,« je z nasmehom dejala Bernardka, ki ji je hrana ochitno povrnila mochi, halozhan pa smisel za shalo, »rada bi se spovedala, che imate chas za ubogo greshnico. Ne vem, kaj me chaka jutri, zato bi bila rada pripravljena.«

»Seveda,« je prikimal Rafael.

Bernardka je narochila Elizabeti:

»Prinesi si stol pred vrata in ne dovoli, da bi naju kdo zmotil.«

Vstopila sta v sobo. Postelja je bila svezhe preoblechena, lanene rjuhe so dishale po lugu. Cheprav je bilo sredi poletja, je bila soba hladna, kajti pred zunanjo toploto so jo shchitile skoraj meter debele stene. Bernardka je stopila k oknu in se zazrla v temo. Nikjer ni bilo videti nobene luchi. Obrnila se je in pogledala Rafaela v ochi.

»Pravzaprav mi ni do spovedi, le govorila bi rada z vami,« je rekla. Ustnice je imela vlazhne in narahlo so ji drgetale. Od vina, mogoche od chesa drugega je bila zardela v obraz, je opazil Rafael v sojo sveche, katere plamen je utripal v leshcherbi. »Kaj bom pochela v daljnem svetu brez vas?« ga je vprashala. »Pogreshala vas bom. Pogreshala bom vash nemir in vasha pisma, ki ste mi jih pisali ob nedeljah.«

»Tudi jaz bom pogreshal obede z vami in pogovore,« je s tresochim se glasom odvrnil Rafael. »Boli me v prsih in dushi, che pomislim, da vas ne bom videl nikoli vech, ko boste jutri zjutraj zapustili Vurberk.«

»Pozneje, ko se bom ustalila, me lahko pridete obiskat,« je izrekla povabilo. »Che seveda ne boste zhe jutri pozabili name.«

»Nikoli vas ne bom pozabil,« je odlochno rekel Rafael. »Kdor vas je videl le enkrat, vas ne more vech pozabiti.«

»Oh, menishchich moj,« je rekla polglasno in se mu priblizhala. »Zakaj si ne upate priznati tistega, kar je vsakomur ochitno?«

»Vi veste?« se je zachudil Rafael in zardel do ushes.

»Seveda vem,« se je nasmehnila Bernardka. »Zhe od prvega pisma, ki ste mi ga poslali, vem. V naslednjih pismih ste postajali vedno bolj predrzni in odkriti. Che bi ostala tukaj she kakshno leto, bi skozi pisma postalo vse she bolj ochitno.«

Rafaela so zmagala chustva. Vzel je njen obraz med svoje dlani, nagnil se je naprej in jo poljubil. Zachutil je, kako je vztrepetala v njegovih dlaneh, nato mu je vrnila poljub.

Strast je zavrela in ju povsem zaslepila. Rafaelu se je zdelo, kot da lebdi v nekakshni megli, omamljen, toda z izostrenimi chuti. Med poljubljanjem sta trgala oblachila drug z drugega. Odmaknila se je samo toliko, da si je potegnila obleko chez glavo, medtem se je tudi on izvil iz talarja in iz perila.

Bernardka je stala pred njim gola. Bila je vitka kot zherjav, s ploskim trebuhom, s shtrlechimi jedrimi prsmi, na katerih sta nabrekli bradavici obdajala temna kolobarja. Prijela ga je za roki in ga potegnila, da sta padla na posteljo. Tiho je stokala od uzhitka, ko je prodiral vanjo. Hlastala sta z ustnicami in rokami drug po drugem, ona je ovila noge okoli njegovih bokov in mu v ritmu njegovega suvanja vrachala sunke.

Ko ga je obshla blazhena slast, je oblezhal zraven nje ves zasopihan. Ona pa she ni bila poteshena.

»O ne, moj menishchich,« mu je zashepetala na uho. »Danes sva prvich skupaj in najbrzh zadnjich, zato je ne bosh odnesel tako poceni.«

Z razprtimi ustnicami mu je zdrsnila chez prsi in chez trebuh, da ga je prijetno shchemelo, nato je pristala nizhje. Z rokami in usticami ga je drazhila, dokler se mu ni povrnila moch. Potem je vsa vznemirjena od strasti planila nanj in ga okobal zajezdila. Brez sramu je poskakovala na njem in njeni dojki sta ga zhgechkali po obrazu. Rafael je ponorel. Objel jo je okoli telesa, jo prizhel k sebi in suval navzgor kot obseden.

Tezhko je sopla, njena vrocha sapa ga je oblivala, jechala je, potem se je vzpela kot trs v vetru in zamolklo golchala. Chutil je njeno utripanje in takoj zatem je tudi ona chutila njegovo. Obmirovala sta. Stiskal jo je k sebi, kot da je nikoli vech ne bo izpustil iz rok in ona se je prizhemala k njemu ter drhtela z vsem telesom kot list v vetru. Nekajkrat se je stresla in zajechala, kot da se ji v telo vracha odmev vzkipelih strasti.

Tako sta zadremala v tesnem objemu. Sredi nochi se je Rafael prebudil. She vedno je lezhala na njem. Tiho in enakomerno je dihala. Skushal jo je nezhno spraviti s sebe, a se je napol predramila. Nekaj je zamrmrala in z roko raziskovala po njem. Ulegla se je poleg njega, obrnjena k njemu in ga vzela med noge. Pochasi sta se premikala, se bozhala z drhtechimi prsti in s potnimi dlanmi, nakar sta nenadoma pospeshila ritem do skupnega utripanja.

Objeta sta zaspala do jutra.

Ob prvem svitu je Rafael odprl ochi. Che bi bil v samostanu, bi zhe zamujal jutranjice. Tudi Bernardka se je zdramila. Poljubila ga je. Pogledala je na dogorelo svecho v leshcherbi in se zasmejala.

»Lepo je greshiti,« je rekla. »Bog nama bo zagotovo oprostil ta greh.«

Zbrala sta kose svoje obleke, ki je bila razmetana po tleh in se oblekla. Bernardka je stopila k oknu in se zazrla skozenj. Okno je gledalo na zahod. Pogled ji je segal chez ravnico, chez travnike, polja in sadovnjake. V daljavi se je vila shiroka Drava. Stiskalo jo je pri srcu ob misli, da to pokrajino gleda verjetno zadnjich v zhivljenju.

Rafael je pristopil k njej in jo objel chez ramo. Obrnila se je k njemu:

»Menishchich, pojdi z menoj,« mu je rekla. »Kako bom zhivela brez tebe? Prosim te, pojdi z menoj!«

Rafael je odkimal.

»Ne she,« ji je odvrnil. »Ko se bosh ustalila, mi sporochi, kje bosh. Chez nekaj let bom prishel za teboj, ko se bo vse umirilo in pozabilo. Che bi odshel zdaj s teboj, bi bil shkandal she vechji in ne bi odnehali: sledili bi nama na konec sveta. Poleg tega vesh, da sem vechni dolzhnik tvojega brata in tvojega nechaka. Tvoj brat Bernard me je sholal in zvest moram biti tudi njegovemu sinu Frideriku.«

»Vse to si jima stoterno poplachal s tem, ko si izprosil bozhjo milost zame, da sem spregledala,« je dahnila Bernardka. »Zvestobo si dolzhan samo she meni. Vendar te razumem. Po moshko razmishljash o chasti in dolzhnosti. Mozhje jemljete to drugache kot zhenske.«

Razocharana je stopila proti vratom, on ji je sledil. Odshla sta v obednico. Tam je zhe sedela Elizabeta. Voshchila jima je dobro jutro, sicer ni rekla besede. Oskrbnica Ana je zhe nosila na mizo zajtrk: mleko, chrno kavo iz prazhenega jechmena, kruh, sir, zaseko, paradizhnik, papriko, chebulo. Rafael in Bernardka sta bila sestradana in sta si privoshchila obilen zajtrk.

Okoli sedme ure so vsi trije odshli pred grajski vhod, da bi pochakali na Viljema Podbreshkega in njegove krizhnike. Niso bili she dolgo pred vhodom, ko sta iz grmovja pod gradom planila oborozhena rabljeva hlapca.

»Gospa Bernarda Ptujska,« je rekel starejshi od njiju, »odpeljati vas morava pred krvnega sodnika. Ne upirajte se.«

Rafael je prebledel. Hotel je planiti nad njiju, a je mlajshi, kot da je uganil, kaj namerava, uperil sulico proti njemu. Starejshi je medtem Bernardki zvil roke na hrbet in ji jih zvezal z vrvjo.

»Tega ne moreta storiti!« je kriknil Rafael. »Stojita na zemlji Gospoda Ptujskega!«

»To nama dovoljuje mestni statut, imava tudi ustrezna navodila krvnega sodnika Heinricha Malleusa,« je odvrnil starejshi hlapec.

Tedaj se je s poti, ki je vodila med gozdom iz doline do gradu, zaslishalo zamolklo bobnenje konjskih kopit. Hlapca sta prebledela. Pred grajski vhod so v diru prijezdili shtirje krizhniki. Komtur Viljem Podbreshki, ki je jezdil na chelu, je takoj videl, kaj se dogaja. Izvlekel je mech iz nozhnice. Med dirom, ko je prijezdil mimo prvega hlapca, je zamahnil z mechem in po tleh se je zakotrlikala glava. Naslednji vitez se je izognil nastavljenemu sulici drugega hlapca in tretji je zamahnil z mechem.

Vse je bilo konchano. Obglavljeni telesi sta lezhali na tleh. Rafael je razvezal roke Bernardki.

»Zadnji hip ste prishli,« je vzdihnil Viljemu Podbreshkemu. »A zakaj ubijanje?«

»Zato, ker se boste vi vrnili na Ptuj,« je pojasnil komtur Viljem. »Hlapca bi zagotovo obvestila sodnika, da ste obtozhenki pomagali pri begu in potem bi se vam slabo pisalo.« Obrnil se je k enemu od vitezov: »Hans, pojdi v grad po dve lopati, da ju bomo pokopali v gozdu.«

Tako se je tudi zgodilo. Trupli krvnikovih hlapcev so zakopali pod hrastom v gozdichku pod gradom. Nato so se pripravili na odhod. Komtur Viljem je rachunal le na Bernardo, zato je pripeljal samo enega dodatnega konja. Za Elizabeto so vzeli she enega iz grajskega hleva. Komtur je obljubil, da ga bo pripeljal nazaj.

Oskrbnik Shtefan je pripeljal tudi gvardijanovega konja in koleselj. Krizhniki z zhenskama so odjezdili po cesti navzdol. Bernarda se je obrachala in mahala Rafaelu, tudi on ji je nekajkrat dvignil roko v pozdrav. Jezdeci so izginili v gozdu.

Rafael je sedel na kozla in zamahnil z bichem po zraku. Konj je potegnil koleselj. Spodaj na glavni cesti se je za trenutek ustavil. Pogledal je na desno po cesti, ki je vodila proti Mariboru. Skupina jezdecev je bila zhe dalech, bili so le drobne pike, ki so se pomikale po ravnici.

Pognal je konja in zavil na levo, v nasprotno smer, proti Ptuju. Vso pot ga je od zhalosti stiskalo v prsih, da je tezhko zajemal sapo.

 

 

Skrivnost vurbershkega gradu

 

Naslednji dan je gvardijan Rafael porochal krvnemu sodniku Heinrichu Malleusu, da se gospod Friderik Ptujski in komtur krizhnikov Podbreshki strinjata s tem, da lahko sodishche zaslishi opatinjo krizhnih sester iz komende v Markovcih.

»To ste imenitno opravili,« ga je pohvalil sodnik.

Narochil je rablju, naj opatinjo Bernardo Ptujsko privedejo pred sodishche. Rabelj je nekaj chasa mencal, nato je povedal, da trenutno njegova hlapca nista v mestu. Ju bo pa takoj poslal po opatinjo, kakor hitro se bosta vrnila.

Ko se hlapca nista vrnila niti tri dni pozneje, je sodnik postal nestrpen. Zato je rabelj najel nova hlapca in ju poslal v markovshko komendo. Do vechera sta se vrnila s sporochilom, da opatinje nista nashla. V samostanu so jima povedali, da je shla opatinja na dolgo pot k ivanovcem na bizantinski otok Rodos, da bi preuchila, kako skrbi za sirote, starce in bolnike ta chlovekoljubni red.

Ko je to slishal sodnik Malleus, si je zachel jezno gristi ustnice.

»Ushla nam je!« je vzkliknil. »Ochitno sta jo gospod Friderik Ptujski in komtur Podbreshki posvarila.«

Toda storiti ni mogel nichesar. Imela je pet dni prednosti in zasledovalci, ki bi jih poslal za njo, je ne bi nikoli dohiteli. Poleg tega se je lahko v tujini zatekla v varstvo katerega od tamkajshnjih mogochnikov in je ne bi mogli pripeljati pred sodni stol.

Sodniku tako ni ostalo drugega, kot da je obvestil gospoda Friderika Ptujskega, da je pripeljal svoje delo do konca. Predlozhil mu je she zadnji rachun za procesne stroshke sestre Karmeline in Kunigunde Malleus. Gospod Friderik mu je izrochil plachilo v moshnji iz machje kozhe in se ob tem nekam porogljivo smehljal.

Krvnega sodnika je chakalo she eno opravilo. Poslal je pismo knezoshkofu lavantinske shkofije Frideriku Deysu, ki je medtem prevzel shkofovsko palico od Wolfharda von Ehrenfelsa, in mu podrobno opisal sodni proces zoper ptujske charovnice in njegove rezultate. Neuspeshen konec zaradi pobegle opatinje mu je zamolchal.

Rafael je uzhival v samostanskem miru. A ta mir je bil samo zunanji. V njem je vse prekipevalo od chustev in spominov, ki jih ni mogel potlachiti. Vsak dan je mislil na lepo opatinjo Bernardko Ptujsko, podozhivljal je tisto njuno skupno noch v vseh potankostih in hrepenel po tem, da bi se lahko spet dotaknil njenega telesa.

Jeseni tega leta Gospodovega 1423 je ponochi v svoji celici tiho preminil bivshi gvardijan Filomen. Pokopali so ga v grobnici v kleti za glavnim oltarjem cerkve. Na zadnjo pot so ga pospremili z molitvijo in prepevanjem liturgichnih pesmi. Spet enkrat so se patri minoriti zavedeli, da so sredi zhivljenja s smrtjo obdani.

 

***

 

Zhivljenje je teklo dalje. Gvardijan Rafael je imel kar precej dela. Nekaj chasa je urejal spor z dominikanskim samostanom, s katerim so si delili dohodke iz podarjenih posesti v Jesenici in Podlehniku. Vsak samostan naj bi pobiral polovico dohodkov, a so ugotovili, da so jih dominikanci pod pokojnim priorjem Ignacijem pobirali vech, kot jim gre. Na koncu se je vse uredilo pri mestnem sodniku. Novi samostanski prior Vincencij je priznal napako, jo obzhaloval in obljubil, da bo samostan poslej ostal v okviru svoje polovice in ne bo od podlozhnikov terjal vech, kot jim gre.

Rafael je ob nedeljah she vedno hodil spovedovat krizhne sestre. A razkoshnih kosil je bilo konec. Nova opatinja Klementina je skrchila kosilo na dve jedi, chesh da mora komenda varchevati. Gvardijanu so postregli v isti obednici, a je obedoval sam. Na hitro in brez uzhitka je pojedel in se vrnil na Ptuj.

Letni chasi so se spreminjali. Poletja so bila zelo vrocha in sushna, zime so bile vedno bolj ostre in obilno zasute s snegom. Rafael je skrbel, da so imeli v samostanu vedno nekaj dechkov, ki so jih pozneje poslali na shtudij v Almo Mater Rudolphino. Red manjshih bratov je moral imeti za nemoteno delovanje ustrezno shtevilo sobratov.

Edina zanimiva novica, ki je prispela do Ptuja, je bila ta, da so Friderika II., sina celjskega grofa Hermana II., obtozhevali, da je umoril svojo zheno Elizabeto Frankopansko. Po enih govoricah naj bi jo zastrupil, po drugih zabodel, po tretjih zadushil z blazino, ko je bil na obisku pri Modrushkih Frankopanih v Krapini, kjer je locheno zhivela njegova zhena pri svojih starshih. Menda naj bi to storil, da si je naredil prosto pot do njene spletichne Veronike.

Friderik II. Celjski je bil svak Friderika IX. Ptujskega, saj je bil slednji porochen z Elizabetino sestro Katarino Frankopansko. Ker je Elizabetin nechak Ivan IV. Frankopanski izzval Friderika Celjskega na dvoboj, je ogrski, cheshki in hrvashki kralj Sigismund I. Luksemburshki, ki je bil porochen s Friderikovo sestro Barbaro, ta dvoboj prepovedal. Pach pa je prosil danskega kralja Erika VII., tudi kralja kalamarske zveze med Dansko, Shvedsko in Norveshko, in je bil ravno na obisku na Ogrskem, ker je romal v sveto dezhelo Palestino k Bozhjemu grobu, naj razishche zadevo, v kateri je tozhnik Ivan Frankopanski. Kralj je v mestu Pech, kjer je ravno bival, zaslishal nekaj prich in na koncu prishel do ugotovitve, da ni nikakrshnega dokaza za to, da bi bil Friderik II. Celjski morilec svoje zhene. Pach pa je bilo chisto mogoche, da je umrla naravne smrti, saj je zhe leta bolehala za sushico.

Toda sumnichenja so ostala in Henrik II. je bil besen na svojega sina, ko se je kmalu zatem skrivaj v jurkloshtrskem samostanu belih menihov porochil z Veroniko Desenishko, s katero se je pred ochetovim besom skrival v svojem novem, dobro utrjenem gradu Fridrihshtajn pri Kochevju. Veronika ni bila dovolj visokega plemenitega rodu, da bi se naslednik grofa Hermana II. Celjskega lahko porochil z njo. Herman je s porokami svojih hchera in sinov vse zhivljenje skrbno pletel mrezho svoje mochi in oblasti. Kraljestev ne daje samo Mars, temvech tudi Venera. Drugi naj se bojujejo, ti, srechna celjska grofovina, pa se zheni! Tako je menil Herman, zdaj pa mu je zaletavi sin v postelji z nizhjo plemkinjo podrl vse nachrte.

Vedno bolj je bil preprichan, da je mlada veshcha urekla njegovega sina in ga zvabila v svoje narochje s kakshnim ljubezenskim napojem, kakrshne so varile charovnice. Ukazal je sinu Frideriku, naj pride v Celje pred ochetovo oblichje, da bo prejel zasluzheno kazen. Toda Friderik se ni zmenil za ochetovo jezo in z Veroniko sta uzhivala v svojem ljubezenskem gnezdu.

Kralj Sigismund je poslal k Frideriku II. sla s pismom, v katerem mu je ponudil zashchito pred ochetovim besom na ogrskem dvoru. Friderik mu je nasedel. Ko pa je prijezdil do Ogrske, so ga Sigismundovi vojaki ujeli in ga izrochili njegovemu ochetu Hermanu. Ta ga je dal ukleniti v zhelezne vezi, odpeljati domov v kletki na vozu, okovati najprej v gradu Ojstrica, pozneje pa v stolpu lakote na Starem gradu Celje in dobro zastrazhiti.

Trimetrski zidovi obrambnega stolpa bergfrieda, kot so mu rekli Celjski, so v prvem nadstropju obdajali temnico, v katero so grofje zapirali svoje sovrazhnike in jih pustili, da so umrli od lakote. Zato so ga podlozhniki imenovali stolp lakote. Celjski so z druzhino zhe nekaj let bivali v Spodnjem gradu, za Gornji grad pa je skrbel gradnik, poveljnik gradu z oborozheno posadko. Ta je skrbel, da dedich celjske rodbine ni umrl od lakote, kajti Friderikov oche Herman je narochil, naj ostane pri zhivljenju. Upal je, da bo sina temnica spravila k pameti in se bo odpovedal Veroniki. Potem ga bo zhe znova porochil s primerno nevesto iz kakshne vplivne rodbine svetega rimskega cesarstva in she povechal moch Celjskih.

Zdaj je Henrik poslal cheto tridesetih vojakov pod poveljstvom vazalnega viteza Joshta Soteshkega v grad Fridrihshtajn z nalogo, naj privedejo Veroniko Desenishko, ki jo celjski veljak obtozhuje charovnishtva. Cheta se je vrnila praznih rok, kajti Veronika je izvedela, da je njen mozh konchal v ochetovi jechi in je she pravochasno pobegnila v hisho grajskega oskrbnika, nato pa v kochevske gozdove. V jezi je knez Herman ukazal, naj porushijo grad Fridrihshtajn, da ne bo ostal kamen na kamnu. Vojaki so pod obzidje dali sode smodnika in zares pognali grad v zrak.

Kazalo je, da je zgodba nesrechnih Celjskih konchana. Schasoma se bo oche pomiril in svojega naslednika izpustil iz jeche in nekako bo zhe dosegel, da njegov zakon z Veroniko ne bo ostal veljaven.

Gvardijan Rafael je imel dovolj drugih skrbi, da bi si she s tem belil glavo. Predvsem je veliko molil za pokoro, kajti na vesti je imel kar nekaj smrtnih grehov. Ukazal je ubiti priorja Naceta in dvakrat je prekrshil menishko pravilo o spolni vzdrzhnosti. Molil je, da bi se spravil s seboj in s svojimi dejanji. Kajti zdelo se mu je zelo pomembno, da bi bil spravljen s samim seboj. Chlovek je ustvarjen po bozhji podobi. Che si spravljen sam s seboj, si tudi z Bogom. Che si sam odpustish, ti odpusti tudi Bog.

Zato je mnoge nochi prebedel do jutranjic, zatopljen v molitve, ki pa mu jih je vselej razvodenelo sanjarjenje o podobi Bernarde Ptujske, ki se mu je prikazovala pred notranjimi ochmi.

  

***

 

Vchasih si je gvardijan Rafael vzel chas zase. Kadar ni imel posebnega dela, je ukazal hlapcu Mihu, da je zapregel konja v koleselj in ga skozi Dravska vrata odpeljal chez dravski most skozi Skorbo in Hajdoshe do Golldorfa in tam do Drave. Pri Golldorfu je Drava delala lenoben ovinek, ob katerem je bilo veliko naplavljenega peska, vechinoma rdechkaste barve granatov, kamenine iz avstrijskih Tur, kjer je bil rudnik zlata. Ko je Drava tekla skozi Ture, je odplavljala s seboj pesek, pa tudi zlato, ki je bilo v njem ter vse skupaj odlagala na bolj mirnih zavojih in v meandrih.

Tu so bila zemljishcha razdeljena na parcele, za katera je v cesarjevem imenu dal mestni sodnik Ptuja posameznikom pravico do izpiranja zlata. Od tega so morali plachevati davek. Izpiralci s shirokimi konichastimi klobuki z velikimi krajci, ki so jih shchitili pred dezhjem in pred soncem, so bili vechinoma Italijani, vedno vech pa je bilo med njimi tudi domachinov iz okolishkih vasi.

Rafael jih je z zanimanjem opazoval pri njihovem pochetju. Vchasih jih je kaj tudi vprashal. Z Italijani se je zlahka sporazumeval, saj se je od popotovanja v Asissi vneto dopolnjeval v znanju tega jezika. Pa tudi Italijani so vechinoma govorili nemshko.

Najprej so preizkusili, ali je parcela sploh zlatonosna. Poiskali so kraj, kjer je bilo naplavljenega veliko rdechega granatnega peska. S posebno lopato gledanko, ki je imela spodaj okovan rob, so zajeli pesek in nato z vodo izpirali vechje kamne in pesek, dokler ni na dnu ostal samo chrnikast material, ki so stresli na izpiralni krozhnik. Po njem so spretno s krozhnimi gibi odplakovali pesek, dokler ni ostalo na dnu le she malo goshche, v kateri so se lesketale zlate luske, le redko tudi kakshna zlata grudica. Che jih je bilo vech kot petdeset, se je splachalo postaviti napravo za izpiranje.

To je bila topolova dila z mnogimi zarezami, poshevno postavljena na podstavke. Nanjo so dali lopato peska ali dve, polivali z vodo, da je odplakovalo vechje kose kamenja. Ko so odplaknili vse, so iz zarez dile pobrali chrno goshcho in jo obdelovali naprej v izpiralnem krozhniku.

Prav obogatel ni nihche od izpiralcev, so pa lahko spodobno prezhivljali sebe in svoje druzhine. Od pomladi do zime so izprali iz reke shestdeset do sto gramov zlata. A cena za to je bila vechja, kot se je zdelo. Na rechnem bregu so prekladali pesek in izpirali zlate luske v sonchni pripeki, med nalivi dezhja, v mrzlem vetru, strupenem mrazu, vse dokler ni rob reke zamrznil pod ledom. Zato so kmalu dobili bolechine v krizhu, revmo v skrivenchenih prstih, nemalo jih je pobrala hitra sushica ali kakshna druga bolezen dihal. A pravzaprav se njihova usoda ni bistveno razlikovala od zhivljenja dninarjev, kmetov in vinogradnikov.

Hlapec Miha, ki mu je bil vedno za voznika, je mislil, da zahaja gvardijan tja, da se pogovarja z izpiralci, izpopolnjuje svoje znanje italijanshchine, ki je bila jezik svetega Franchishka. Pa tudi zaradi razmishljanja ob reki. Toda ne, gvardijan je pogosto obsedel na bregu reke kje v samoti, kamor se je pozneje umaknil od izpiralcev, in strmel chez Dravo proti gradu Vurberku. V mislih je obujal svoje najbolj skrivne spomine na ta grad, za katere ni vedel nihche. Delila sta si jih samo z nekdanjo markovshko opatico Bernardko Ptujsko. Sanjavo je gledal chez reko, se skushal spomniti njenega obraza in njenih modrih ochi, dolgih in vitkih prstov na rokah, cheshnjevo rdechih ustnic, ki so se tisto noch priblizhevale in oddaljevale od njegovih.

Shele zdaj se je zavedal, kako zelo jo pogresha. Nedeljska kosila z njo, duhovite pogovore, skrivne poglede. Premishljeval je, da je chlovekovo zhivljenje pravzaprav samo nabiranje spominov, od katerih potem zhivish in se z njimi hrani tvoja dusha. To, kar danes in ta hip zhivish, bo chez trenutek samo she spomin in po tvoji smrti le pozabljena zgodovina, katere drobce bodo poznali tudi tisti, ki te bodo prezhiveli in se spominjali nate. Tej pozabi lahko izobrazheni ljudje poskushajo pobegniti tako, da naslikajo prizore iz svojega zhivljenja, ali zapishejo dogodke, ki so jih dozhiveli. A tudi podobe na pergamentu ali na platnu zgorijo ali jih pozhre plesen, papir iz mlete kashe slame, cunj in lichja ter krede in lepila, ki je vedno bolj izpodrival pergament, sta she hitreje pozhirala ogenj in plesen. Vse je minljivo in izginja v pozabo, kakor vsako chloveshko zhivljenje.

Ko se je zdramil iz sanjarjenja, je brez besed sedel na koleselj in Miha ga je odpeljal nazaj v samostan. Gvardijan je vso pot ostajal redkobeseden. S samostanskega dvorishcha je takoj odshel v cerkev, kjer je v prezbiteriju pred stensko podobo Kristusa na krizhu dolgo klechal in molil. Vchasih je vmes tozheche zastokal, kot bi ga stiskalo v prsih.

 

***

 

Leta Gospodovega 1425 je bila huda in dolga zima, prav kakor leto pred tem. Bilo je videti, kakor da bosta ves svet prekrila vechni led in sneg in bo zhivljenje zamrlo, che ne celo povsem izginilo z oblichja zemlje. Tako kot je Gospod nekoch zhe izbrisal vechji del chloveshtva z oblichja zemlje z vesoljnim potopom, kakor o tem pricha Sveto pismo, tako se je morda zdaj namenil pokonchati brezbozhno chloveshtvo z ledom in s snezhnimi zameti, ko mu zhe leta poprej ni uspelo s kugo. Chrna smrt je bila samo Gospodov opomin razuzdanim ljudem, je razmishljal Rafael, ker pa so bili ljudje gluhi za bozhje svarilo, jih bo poslal v ledeni pekel.

Morda se bo usmilil nekaj pravichnikov, kakor je nekoch prizanesel Noetu in njegovim potomcem. Tedaj bo Bog rekel sodobnemu Noetu: »Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom, glej, pokonchal z zemljo vred. Izkoplji si luknjo v gori in jo opazhi z gofrovim lesom; naredi votlino s predeli in vse shpranje zasmoli od znoraj in od zunaj s smolo.

Takole izkoplji votlino: tristo komolcev bodi dolzhina nje, petdeset komolcev shirina in trideset nje vishina! Tudi vhod v votlino zapri z gofrovim lesom in ga zasmoli. V sprednji steni naredi odprtino, en komolec visoko od zgoraj jo izdelaj!

Zakaj, glej, poslal bom sneg in zmrzal na zemljo, da pokoncham vse meso pod nebom, ki je v njem dih zhivljenja; vse, kar je na zemlji, naj premine. S teboj pa sklenem svojo zavezo. V votlino pojdi ti in s teboj tvoji sinovi, tvoja zhena in zhene tvojih sinov! Od vsega, kar zhivi, od vsega mesa, vzemi v ladjo po dvoje od vsake vrste, da jih ohranish s seboj pri zhivljenju, samec in samica naj bosta! Od ptic po njih vrstah in od zhivine po njenih vrstah in od vse laznine po njenih vrstah, od vseh naj vstopi k tebi po dvoje, da jih ohranish pri zhivljenju. Ti pa si vzemi vsakrshnega zhivezha, ki se ga je in ga spravi pri sebi, da bo tebi in njim v jed. Vzemi si tudi dovolj lesa za kurivo, da ti bo toplo pod vechnim ledom in snegom.«

Noe bo to izvrshil, kakor mu je to bog zapovedal, povsem tako bo storil. Nato je shel z druzhino in z zhivalmi v votlino, Bog pa je za njim zaprl vrata. Prishlo je tedaj shtiridesetdnevno snezhenje chez vso zemljo in pritisnil je hud mraz. Sneg je narashchal in segal vedno vishje, dokler ni prekril celo najvishje gore po nebom; za petnajst komolcev jih je presegel, tako da je bila na svetu ena sama snezhna, poledenela ravnina brez sleherne izbokline. Preminilo je vse meso, ki se je gibalo po zemlji: ptice, zhivina, zveri in vsa laznina, ki lazi po zemlji in vsi ljudje; vse, kar ima dih zhivljenja v sebi, je pomrlo. Tako bo iztrebljeno sleherno bitje, ki je bilo na zemlji Ostal je samo Noe in kar je bilo z njim v votlini. Sneg pa bo prekrival zemljo sto petdeset dni.

Chez chas se bo Bog spomnil na Noeta in na vse, kar je bilo z njim v votlini. Postalo mu bo zhal in bo zaprl nebeshke zatvornice in ustavil snezhenje. Dal bo soncu moch, da bo zhgalo in v sto petdesetih dneh stopilo led in sneg in osushilo zemljino. Sam pri sebi pa bo ponovil svojo obljubo, ki jo je dal zhe svetopisemskemu Noetu:

»Nikoli vech ne bom preklel zemlje zaradi chloveka. Kajti mishljenje chloveshkega srca je hudobno zhe od njegove mladosti. Ne bom vech udaril nobenega zhivega bitja, kakor sem storil. Dokler bo zemlja, ne preneha odslej setev in zhetev, mraz in vrochina, poletje in zima, dan in noch.«

Prav ta svetopisemska obljuba je zagotavljala Rafaelu, da sodobnega Noeta ne bo in da Gospod ne bo znova preklel zemlje.

In res, aprila je mochneje pritisnilo sonce in s svojimi zharki zachelo taliti sneg in meseca maja je z berachevim gnojem natopljena trava zachela obilno gnati, kar je napovedovalo dobro rast in obilno zhetev. Gvardijan je bil zadovoljen, saj so se posledichno obetali tudi dobri dohodki konviktu manjshih bratov. Kadar je bila dobra letina, ni bilo tezhav z izterjatvijo davkov.

Konec meseca je prishel z gradu v samostan hlapchek in prinesel povabilo gospoda Ptujskega, naj se gvardijan Rafael ob prilozhnosti oglasi pri njem na gradu. Rafael je to razumel kot nujno in nemudoma se je kar s hlapchkom odpravil na vrh hriba, saj takshnih vabil ni rad zanemarjal. Vso pot je upal, da ima gospod Friderik morda zanj kakshno sporochilo od svoje tete Bernarde.

Na grajskem dvorishchu ga je prestregel grajski valpet Heinz in mu povedal, da ga bo gospod Friderik sprejel v grajski kapeli chez pol ure. Ta hip ima nujne opravke.

Rafaelu se ni splachalo vrachati v dolino in znova sopihati nazaj v breg. Sklenil je, da bo te pol ure izkoristil za obisk pri starshih. Bila sta na grajskem vrtu. Mati je nekaj sejala, oche je lopatal she zadnje neprekopane grede. Mati Trezika se ga je vidno razveselila. Zahlipala je od sreche, da spet vidi svojega ljubljenega edinca, objela ga je in si ga prizhela na prsi. Oche Vincenc si je v zadregi vihal brke, a so ga iskre v ocheh izdajale, da je srechen, ker vidi sina, ki je postal ugleden gospod, sposhtovan meshchan Ptuja in gvardijan samostana.

»Bog vaju blagoslovi, starsha,« je rekel Rafko. Ob pogledu na vrt, na katerem je prebil del svoje mladosti, ga je she vedno stiskalo v prsih. »Vidim, da sta she vedno pri mochi in pri zdravju.«

»Za silo gre,« je rekla mama. »Le ocheta nekaj muchi v hrbtu. Vsak vecher mu vanj vtiram arniko, namocheno v zhganju, pa ne zalezhe kaj prida.«

»Mimogrede sem se oglasil,« je pojasnil Rafko. »Gospod Friderik je poslal pome.«

»Hja, zdaj se gibljesh samo med gospodo,« se je zadovoljno nasmehnil oche.

»Ni res, Vincenc,« mu je ugovarjala mama, »saj vesh, da se vedno oglasi tudi pri naju, kadar ima opravke na gradu.«

Kramljali so o vrtu, posevkih, vremenu. Rafko ju je od strani opazoval. Oba sta bila zhe blizu petdesetega leta, osivela, v obraz so se jima zarezala leta, v roke delovne zareze in brazde. Vseeno sta imela boljshe zhivljenje kot kmetje in dninarji v dolini. Che ju ne bo doletela kakshna huda bolezen, bosta uchakala she kar nekaj let. Vechina ljudi so mochno zdesetkale bolezni zhe v rani mladosti, zhivljenja so ugashale vojne, nesreche, a kdor je dosegel petdeseto, je lahko rachunal na to, da je postal prava grcha zhivljenja in bo uchakal dostojno starost, preden se bo moral posloviti od zemeljskega zhivljenja.

Rafko je segel v zhep na notranji strani kute in izvlekel suhljat moshnjichek iz chrnega blaga. Stisnil ga je materi v dlan in ji ovil prste okoli teh nekaj srebrnikov, ki jih je imel v njem.

»Za priboljshek,« ji je shepnil na uho. »Ali pa za lepsha stara leta.«

Mamo so spet oblile solze.

Rafael se je poslovil in odshel v grajsko kapelo. Pokleknil je pred oltarjem in se pokrizhal, potem je sedel v prvo klop in molil za zdravje in srechno zadnjo uro svojih starshev.

»Vedno pri molitvi!« je zaslishal besede za svojim hrbtom.

Planil je pokonci in sklonil glavo pred gospodom Friderikom. Mladi plemich je bil leto dni mlajshi od Rafaela. Postaven, a vitek, z gladko obritim obrazom, ki so ga krasile ostre poteze: shiroke lichnice, mochna spodnja cheljust, odlochna brada, mesnate ustnice, vse skupaj v bujnem okvirju skodranih svetlih las. Ustnice niso imele ostrih kotichkov, zato so dajale njegovemu obrazu videz nekakshne otozhne miline, melanholije. Za razliko od svojega ocheta Bernarda je bil manj vdan zhenskam in pijachi in je lepo skrbel za svojo druzhino. V ocheh drugih je vzbujal zelo omikan vtis. Bil je zares izobrazhen, razgledan, pa tudi priljuden in dobrosrchen chlovek.

»Sedite, gvardijan,« mu je gospod Friderik pomignil proti klopi.

Prisedel je she sam.

»Zheleli ste me videti,« je tiho rekel gvardijan.

»Res je,« je prikimal Friderik Ptujski in se obrnil k njemu. Zagledal se mu je v obraz. »Vem, da vam lahko zaupam,« je rekel prav tako polglasno. »Na vas se lahko zanesem kot vedno. Vam bom povedal kar brez ovinkov, kaj bi rad od vas. Enkrat ali dvakrat na teden, kakor boste imeli chas, se zapeljite na nash grad Vurberk. Prosil bi vas, da bi delali druzhbo mladi grofici Veroniki, ki je nasha gostja. Sem se je umaknila pred jezo svojega tasta, Hermana Celjskega. Obljubil sem ji zashchito, saj je porochena s Friderikom Celjskim, mojim svakom po svoji prejshnji zheni Elizabeti. Tu bo pochakala, da se bo shkandal okoli njene poroke s celjskim dedichem polegel. Prosim vas, bodite ji v tolazhbo in v oporo. Seveda vam ni treba posebej polagati na srce, da ne sme za te vashe obiske izvedeti nihche, ki se ga to ne tiche in zanesem se, da boste molchali, kdo je oseba, ki trenutno domuje v nashem gradu. Herman Celjski ima povsod svoje ochi in svoja ushesa. Saj veste, da je tako besen na svojega sina, ker se je porochil z Veroniko, da ga je dal zapreti v grajski stolp svojega starega celjskega gradu. Zdaj njegovi ljudje vohunijo po dezheli, da bi ujeli she Veroniko in jo vrgli v jecho k njenemu soprogu.«

»Plemeniti gospod Friderik,« je rekel Rafael, »seveda vam bom rade volje ustregel. Obiskoval bom gospo, da ne bo skoprnela od zhalosti v samoti. Razume se, da je vse, kar ste mi sedajle zaupali, spravljeno pri meni in zapechateno s spovedno molchechnostjo. Od mene ne bo nihche izvedel nichesar. Pogovarjal se bom z njo in nesel ji bom kakshne knjige iz samostanske knjizhnice, da si bo krajshala chas tudi, kadar ne bo imela druzhbe. Saj takshni opravki spadajo med nashe duhovno delo med ljudmi.«

»Vedel sem, da se lahko zanesem na vas,« je zadovoljno pokimal gospod Friderik in se dvignil. »Zahvaljujem se vam, prechastiti gvardijan.«

Odkorakal je iz kapelice. Zhvenket ostrog na njegovih jahalnih shkornjih je odmeval po kamnitem tlaku. Ochitno je pravkar od nekod prijezdil, morda celo iz Vurberka. Bilo je slishati kot potrkavanje majhnih zvonov.

Gvardijan Rafael je she posedel in pomolil h Kristusu Kralju in ga poprosil za pomoch pri nalogi, ki jo je pravkar dobil. Pomolil je tudi za srecho plemenite gospe Bernarde Ptujske, naj ji bo Gospod milosten, kjerkoli zhe je. Potem je tudi sam odshel iz kapele, odkorakal chez grajsko dvorishche in se spustil po strmi cesti z gradu.

Dan je bil chudovit, mesto pod njim je bilo obsijano s soncem. Nehote se je spomnil pesmi svetega Franchishka, v kateri pravi, da mu je Luna sestra in brat Sonce.

 

 

Ljubljena moja

 

Gvardijan Rafael je hlapcu Mihu ukazal zaprechi konja v koleselj in na njegovo razocharanje je rekel, naj hlapec ostane doma. Sam se je odpeljal skozi mestna vrata na vichavsko cesto in konj ga je v rahlem drncu vlekel proti Vurberku. Grad se je videlo zhe od dalech. Na severu je bil strazhni stolp. Ob njem je bilo stanovanjsko krilo, iz katerega sta segali she dve dolgi stanovanjski krili na vzhodni in zahodni strani. Na dvorishche se je prishlo z odprte juzhne strani. Na skrajnem koncu zahodnega krila je bil she vhodni stolp.

A preden se je gvardijan pripeljal do gradu, je moral mimo skromne cerkvice Device Marije Vnebovzete, ki je sluzhila gospodom Ptujskim, njihovi druzhini in grajskemu osebju. Kapela je bila sicer tudi v severnem stolpu.

Spomnil se je legende o nastanku gradu Vurberk, ki mu jo je v otroshtvu pripovedovala mama Trezika. Sprva so ga nameravali zgraditi na sosednjem, vishjem hribu Grmadi. Vozili so nanj kamenje za gradnjo, a ponochi je izginilo in zjutraj so ga nashli na triglavem vrhu Vurberka. Kolikor so kamenja podnevi na Grmado spravili, toliko so ga drugi drugo jutro na vurbershkem bregu nashli. Pravijo, da je hudi duh kamenje na Vurberk prenashal. Zato so morali grad tukaj postaviti, kjer je sedaj.

Zapeljal je na grajsko dvorishche. V vseh stanovanjskih krilih je bil v prvem nadstropju na dvorishchni strani obokan arkadni hodnik. Pritekel je grajski hlapec in prijel konja. Gvardijan je stopil s koleslja in pozdravil grajskega oskrbnika Shtefana plemenitega Hajdinjaka.

»Gospod Friderik Ptujski me poshilja h gospe grofici,« je rekel.

Oskrbnik je pokimal. Pomignil je hlapcu, naj odpelje voz in konja, sam je pokazal menihu pot v drugo nadstropje zahodnega krila, kjer je bila nastanjena grofica Veronika Celjska. Ko mu je pokazal, za katerimi vrati je, se je priklonil in rekel:

»Che boste kaj potrebovali, me poklichite!«

Nato se je umaknil. Gvardijan Rafael je potrkal na vrata. Ko je zaslishal shibko vabilo, naj vstopi, je segel po kljuki in odprl vrata.

Veronika je bila nastanjena v isti sobi, v kateri je svojo zadnjo noch v domovini prebila Barbara Ptujska. Morda je Rafael zardel zaradi teh spominov. Priklonil se je in prestavil:

»Milostljiva, sem gvardijan Rafael iz minoritskega samostana. Ptujski gospod Friderik me je poslal, naj vam bom kdaj pa kdaj za druzhbo, da vam bo krajshi chas.«

»Ah, omenil mi je, da mi bo poslal meniha,« je smehljaje se rekla Veronika, »a sem prichakovala starca s sivim vencem las na glavi. Zdaj pa vidim, da ste she mladenich, pa zhe na tako uglednem polozhaju.«

»Shtudij nam zdaj omogocha hitrejshe napredovanje,« je zamrmral Rafael. Potem jo je pogledal v obraz in ji rekel veselo: »Tudi sam sem mislil, da me tu prichakuje gospa v zrelih letih, zdaj pa vidim, da ste precej mlajshi od svojega soproga.«

»Res je, moj mozh je starejshi vech kot dve desetletji,« je priznala Veronika. »Ljubezen se ne ozira na leta. Cheprav kazhe, da sva storila napako, ker sva s tem razsrdila Friderikovega ocheta. Moj mozh zdaj trohni v jechi, medtem ko se sama skrivam pri tujcih, ker mi moj tast strezhe po zhivljenju.«

»Mogoche pa ne bo tako hudo,« jo je tolazhil Rafael. »Chez chas se bo jeza mogochnega gospoda Hermana polegla in vse se bo uredilo.«

»Sedite, prosim, chastiti oche,« mu je grofica Veronika pokazala na kanape. Sama mu je sedla nasproti na shirok oblazinjen stol.

Rafael se je usedel in si ogledal mlado grofico. Imela je svetle lase, ki so bili dolgi in razpushcheni in vzvalovljeni s segretimi kleshchami. Njena polt je bila svetla, ker jo je ochitno vselej skrivala pred soncem s tanchico. Ochi je imela modre kot jasno nebo. Njena postava je bila visoka in je delovala nezhno, skoraj krhko. Bila je elegantno oblechena, a izzivalno, kot je bila navada pri grajskih deklichih, ki so se zavedale, da jih lahko vsi gledajo, ne smejo pa se jih dotakniti. Zelena obleka iz brokata ji je prekrivala le vrshichke prsi, zato je bila tam podprta z zhico, da je obstala. Ob robovih in spodaj je bila bogato izvezena z zlato nitjo. Chez obleko je imela ogrinjalo enake barve, a njegova podloga je bila vinsko rdecha. Pod obleko je nosila tenko belo srajco iz svile. Tako obleka kot srajca sta imela globok izrez prav do popka. Rafael v zadregi ni vedel, ali mu pogled bolj privlachi globok dekolte ali kipeche, skoraj povsem razkrite prsi.

»Ko sem bila she spletichna pri pokojni Friderikovi soprogi Elizabeti Frankopanski,« je dejala Veronika, »nam je dvorjan, dolochen za branje, pogosto bral iz Juvenala, ki ga je grofica zelo cenila. Spominjam se, kako je svetoval, naj se mladi ne porochajo, ker je bolje storiti samomor, kot pa se porochiti. Gospa Elizabeta se je smejala njegovim verzom, v katerih je trdil, da so vrvi vendar tako poceni in okna dovolj visoko, da se lahko vsakdo obesi ali pa vrzhe skozi okno, namesto da bi se prepustil strahotam zakonskega zhivljenja. Z njo smo se smejale vse njene spletichne in dvorne dame in mladenichi iz njenega spremstva. A shele danes razumem, kako je bil v resnici njen smeh bridek.«

»No, tako hudo pa menda spet ni,« se je nasmejal gvardijan Rafael. »Trenutno ste obupani in zato vidite svet okoli sebe odet v chrnino. Ne bojte se, tudi za vas in vashega mozha bo spet posijalo sonce.«

»Ne vem,« je Veronika zmajala z glavo. »Najprej so mojega mozha obdolzhili, da je umoril svojo zheno, zdaj pa she tole. In po pravici povedano ne vem, kaj naj si mislim. Bila sem zraven, v Krapini, ko nam je gospa Elizabeta na vecher pred svojo smrtjo rekla: Dragi prijatelji in prijateljice, kaj mi pomaga sprava z mozhem, ko pa vem, da me boste jutri zjutraj nashli mrtvo ob mojem soprogu. Ja, tako je povedala vsem in zjutraj so jo zares nashli negibno v mozhevi postelji. Mislim, da je pred spanjem popila strup, samo da bi potem Friderika obdolzhili, da jo je umoril.«

»Mogoche, vse je mogoche,« je pokimal Rafael. »Mozhno pa je tudi, da je umrla naravne smrti, saj je zhe leta bolehala. Vchasih chlovek zasluti svoj konec in ga lahko napove.«

»Ko me je pozneje Friderik zasnubil, sem se z njim porochila mirne vesti,« je povedala Veronika, »saj sama nisem imela nich s smrtjo gospe Elizabete, pa tudi za Friderika sem preprichana, da ji ni storil hudega. Ko sem izvedela, da so ga ujeli Sigismundovi vojaki in izrochili ochetu Hermanu, sem vedela, da bodo prishli tudi pome. Iz gradu Fridrihshtajna sem pobegnila najprej v hisho grajskega oskrbnika, ko pa sem videla, da prihajajo vojaki Joshta Soteshkega tudi tja, sem zbezhala v kochevske gozdove za hisho. Po njih sem se skrivala lep chas, dokler se nisem zatekla h kartuzijanskim menihom v Jurkloshter; samo nje sem poznala, ker naju je tam spomladi porochil prior Arnold. Nekaj chasa mi je prior nudil zavetje, potem pa se mu je zdelo varneje, che me prepelje h gospodu Frideriku Ptujskemu, ki mi je ponudil zatochishche v tem gradu, ker je porochen z gospo Katarino, sestro pokojne Friderikove Elizabete, torej sta si bila v svashtvu.«

»Tu ste na varnem,« ji je rekel Rafael. »Dvomim, da bi vas Hermanovi hlapci iskali tako dalech od Celja.«

»Bog vas uslishi,« je vzdihnila Veronika. »Saj vem, da je moj mozh vchasih grob, celo surov, tudi brezsrchen zna biti in vdan je pozhelenju. Zhivel je razuzdano in na silo si je jemal zhene, sestre in hchere svojih podlozhnikov. A kaj morem, ko ga pa ljubim z vsem srcem. Saj tudi sama nisem imela miru pred njim. Povsod me je zalezoval, odkar me je opazil in mi ni dal miru. Pa tudi – ko je gospa Elizabeta umrla, nisem imela druge mozhnosti, kot da se vrnem v dolgochasne Desenice k starshem, ali se vdam Frideriku. Odlochila sem se za slednje, vendar sem mu dala jasno vedeti, da me ne bo dobil pred poroko. Mene si ni mogel vzeti na silo, ker bi ga poiskali moji bratje in ga ubili; to je dobro vedel, da se ne more nekaznovano lotiti plemkinje. Friderik je temu ugovarjal, chesh da so bile doslej she vse kupljene zhivali najprej preizkushene in shele nato kupljene. Zhena pa je edina stvar, ki se je prej ne pokazhe, saj obstaja velik strah, da ne bo ugajala. Ker pa sem vztrajala, me je vzel na konja in odjahal z menoj v kartuzijo Jurkloshter, kjer je od prijatelja priorja Arnolda zahteval, da naju je pri prichi porochil pred cerkvenimi vrati.«

»Lahko bi se odlochili za vzdrzhnost,« je menil gvardijan Rafael. »Sveti Pavel je zapisal v pismu Korinchanom: Glede devishkih nimam Gospodovega narochila, dajem pa nasvet, ker sem prejel milost od Gospoda, da sem vreden zaupanja. Mislim, da je to dobro zaradi sedanje stiske – da je namrech dobro, da chlovek zhivi tako. Vendar je razmislil in she dodal: Che pa se ne morejo obvladati, naj se porochijo, ker je boljshe skleniti zakon, kakor da bi jih zhgalo.«

»Saj mene ni nich zhgalo, samo Friderika je,« se je nasmejala gospa Veronika. »Meni se she sanjalo ni, kako je, che sta si moshki in zhenska telesno blizu. Mislila sem, da je za razmnozhevanje pach potrebno storiti to, kar merjasec opravi s svinjo, in to je videl zhe vsak otrochaj. She sanjalo se mi ni, zakaj je Friderik ob meni tako vznemirjen, kot bi ga zares kaj zhgalo v drobovju. Vse do tiste nochi po poroki, ko me je seznanil z uzhitki telesa, nisem vedela, da se da s pomochjo moshkega priti v nebesa.«

Rafael se je nasmehnil in v shali je michni grofici pozhugal s prstom, rekoch:

»Sveti Tomazh Akvinski je zatrdil, da zhenska ni bila ustvarjena moshkemu za pomoch pri delu, ampak zgolj za pomoch pri razmnozhevanju. Sveti Avgushtin pa je zapisal, da spolni odnosi, katerih namen ni zanositev, ampak zgolj uzhitek, niso nich drugega kot pohota, ki izvira iz izvirnega greha. Kdor uzhiva v spolnosti, ta samo podpira hudichev trud, da bi si pridobil oblast nad chloveshtvom.«

»No, nikar ne bodite tako strogi, chastiti oche,« se je narejeno zgrozila Veronika.

»Hm, saj se tudi sveti Pavel strinja z vami,« ji je rekel Rafael. »Pravi, da je dobro, da se chlovek zhenske ne dotika. Ker pa obstaja nevarnost nechistovanja z zhivalmi, naj ima vsak svojo zheno in vsaka zhena naj ima svojega mozha. Toda zakon je treba skleniti iz ljubezni. Sveti Hieronim je rekel, da je chista neumnost, che se porochimo samo zaradi ustvarjanja potomstva, da nashe ime ne bo izginilo in da bomo imeli nekoga, ki bo skrbel za nas na stara leta oziroma da bo kdo prevzel nashe premozhenje.«

»No, vidite, sveti ochak je vedel, da ima spolnost she kakshen namen, ne samo razmnozhevanje,« je zmagoslavno dejala Veronika. »Spolni uzhitki samo krepijo medsebojno ljubezen in ohranjajo sveti zakon pri zhivljenju. Mislim, da v njih ni nich slabega, niti ni to hudichevo delo. Vse, kar imamo, nam je namenil Gospod, tudi uzhitek, kadar se ljubimo.«

»Vidim, da ste v razlagi svetopisemskih resnic bolj spretni od mene,« se je zasmejal Rafael. »A zdaj se moram vrniti na Ptuj. Prishel vas bom spet pogledat chez nekaj dni.«

»O, le pridite, chastiti oche!« je vzkliknila Veronika. »Polepshali ste mi dan in me spravili v dobro voljo.«

Rafael se je poslovil. Medtem ko je na grajskem dvorishchu chakal, da mu je hlapec pripeljal konja s kolesljem, se je zalotil, da misli na Veronikin globoki dekolte. Kar zardel je. Spomnil se je svarila svetega Hieronima, da zhenska samo moti moshkega pri razmishljanju in ga odvracha od bistvenih stvari. Zhenski jezik opleta brez prestanka in preglasi celo cerkvene zvonove. Zhenska je vlachuga, ki slepari, igra, preshushtvuje, je muhasta in lahkomiselna, hinavska, ker je pripravljena storiti karkoli, samo da bi dosegla svoje, to je nebrzdan spolni uzhitek.

Vendar si je moral iskreno priznati, da je tudi on neizmerno uzhival, ko sta se v tem gradu ljubila z Bernardko in vse bi dal, da bi lahko vse to dozhivel she kdaj. Hkrati je s strahom v srcu pomislil, da ima zato morda njegovo dusho zhe hudich v svojih krempljih. Hitro se je prekrizhal.

»Et ne nos inducas in tentationem, sed libera nos a malo, amen. In ne vpelji nas v skushnjavo, temvech reshi nas vsega hudega, amen,« je zamrmral.

  

***

 

To nedeljo je na Rafaela v markovski komendi pri kosilu chakalo presenechenje. Za mizo se mu je pri obedu pridruzhil komtur Viljem Podbreshki. Zato je bilo kosilo malce bolj obilno kot obichajno. Za govejo juho z jetrnimi cmoki je priromala na mizo shchuka na modro, kakor so jo zhe tisochletja pripravljali Judje. Sledil je zajec na zhlico, ki je bil zdushen do mehkega, da je meso kar razpadalo in sploh ni potreboval nozha, da ga je lochil od kosti in razkosal. Zraven je bila na krozhniku bela polenta iz pshenichnega zdroba. Pechene prepelice so bile za predah.

Komtur Viljem je imel gromozanski tek, kar ni bilo chudno, saj je bil orjak, visok skoraj dva metra in zagotovo je tehtal dobro vago prek stota. Ni bil debeluh, ampak mishichast, kakor se spodobi za templarskega viteza. Rafael je bil drobnejshi in je jedel od vsakega le po malo, saj se je bil zhe povsem odvadil tako razkoshnih in obilnih kosil. Jedacho sta zalivala s haloshko ranino. Komtur jo je pil kakor vodo in nich se mu ni poznalo, medtem ko je Rafael srkal vino po majhnih pozhirkih, da se ga ne bi prijelo. Tudi opatinja Klementina ni bila jeshcha in vino je redchila z vodo.

Sledila je kremna shpinacha po poljsko, oblozhena z rezinami pechene slanine, s poshiranimi jajci in na ploshchi opechenimi rezinami kruha. Potochni raki so bili pripravljeni v omaki iz chesna, petershilja, limonine trave in poprove mete, za prilogo so bili kruhovi cmoki.

Ko sta bila oba zhe skoraj obnemogla za mizo, je kuharica prinesla na mizo she zlato halvo, za katero so prinesli recept z Jutrovega prav krizhniki. Bila je sladka in she oblita z medom.

Tedaj je komtur le spregovoril in povedal, zakaj je prishel na obisk h krizhnim sestram.

»Dragi moj gvardijan,« ga je nagovoril, »che vam je kaj do tega, lahko napishete pismo nekdanji opatici. Prihodnji teden ga prinesite s seboj, vendar nenaslovljenega, kajti pismo bi utegnile videti nepoklicane ochi. Tudi sam bom napisal pismo in gospod Friderik Ptujski tudi. Seveda bo nekaj besed napisala she sedanja opatica Klementina. Pismo drugo nedeljo izrochite opatinji in zvecher bom ponj poslal svojega sla.«

»Ki bo potem odnesel pisma do naslovnice?« je zanimalo Rafaela.

»Oh ne, bila bi predolga pot do tja za eno osebo,« se je nasmehnil komtur Viljem. »Mi krizhniki imamo drugache organizirano pot za pisma. Nash sel bo odnesel pisma samo do prve templarske komende v Avstriji, od tam bo njhov sel nadaljeval pot do naslednje komende in tako bo romalo pisanje od enega samostana do drugega, dokler ne bo prishlo na cilj. Kje je ta cilj, je pa bolje, da ne veste.«

Rafael je kar drhtel od vznemirjenja. Komaj je chakal, da je bilo kosila konec in se je lahko odpeljal nazaj na Ptuj. Tam je takoj sedel za svojo pisalno mizo, vzel pero in papir, a nenadoma ni vedel, kaj naj napishe. V glavi so mu vrvele misli in vse hkrati je hotel spraviti na papir. Zato se je skushal zbrati in si urediti misli. Shele nato, ko je imel pismo zhe skoraj napisano v glavi, je zachel pisati.

»Ljubljena moja,« je napisal. »Tukaj je spet pomlad in pod samostanskim oknom mi cvetejo ogrske marelice in njihovi rozhnati robovi cvetov me znova spominjajo nate. Pogresham te. Tako zelo te pogresham, da se pogosto zapeljem do Golldorfa ob Dravi in dolge ure strmim chez reko na vurbershki grad, v katerem mi je bilo dano po bozhji milosti uzhiti ob tebi nekaj trenutkov nepopisne sreche. Vchasih mislim, da me je Gospod pravzaprav udaril s shibo bozhjo. Pokazal mi je, kaj je to srecha z ljubljeno osebo, nato pa naju je lochil in zdaj silno trpim, ker ne vem, ali mi bo she kdaj dano uzhivati s teboj. Vsak trenutek hrepenim po tem, da bi te videl, da bi bil spet delezhen iskrenja v tvojih modrih ocheh, nasmeshka na tvojih ustnicah in da bi se te lahko za hip dotaknil.

Ljubljena moja, potem molim in prosim Gospoda, da bi mi vrnil blagoslov, ki mi ga je nekoch naklonil samo za eno noch. Nenadoma mi zmanjka besed za molitev, vse v meni se ustavi in chasa ni vech, takrat postane bolechina v mojih prsih neznosna in se ustrashim, da bom zblaznel. Mogoche bi bila to celo reshitev, da bi se mi um pomrachil, spomine bi mi prekrila tema in ne bi vech vedel ne zase ne zate, nichesar se ne bi spominjal, kar mi zdaj vsak dan, sleherni hip povzrocha tako silno bolechino.

Ljubljena moja, vem, da sem kaznovan po Gospodovi volji, ker sem prisegel, da bom zhivel po evangeliju in v chistosti. Vem pa tudi to, da je nash Stvarnik neskonchno usmiljen, zato mi bo odpustil, da sem zashel s prave poti. Dotlej pa lahko samo sedim in tarnam kakor je jokal Job, ker vem, da sem srecho s teboj uzhil kot Bozhji dar, a tudi kazen je prishla od Boga, da naju je razdvojil. Tako kakor sem sprejel srecho iz bozhjih rok, moram zdaj sprejeti trpljenje, ki mi ga je dolochil. Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje po tebi.

Ljubljena moja, po tebi hrepenim, kakor tlachan hrepeni po senci in kakor dninar prichakuje svoje plachilo, a sem dobil v dedishchino le mesece polne gorja in bolechine polne nochi so mi bile dodeljene, da bi spoznal, kako je moje zhivljenje le dih in da moje oko ne bo vech videlo sreche! O, Gospod, zakaj si me vzel za tarcho svojih udarcev? Zakaj ne odvzamesh mojega greha in ne odpustish moje krivde?

Ljubljena moja, kako si lepa v mojem spominu in kako si ljubka, ljubljena, hcherka radosti! Tvoja postava je podobna vitki smreki in tvoje prsi so kot grozdje. Rekel sem si: zlezel bom na smreko, potrgal njen sad. In tvoje prsi bodo kakor grozdi nashe vinske trte in vonj tvojega diha kakor vonj po haloshkih jabolkih. Tvoja usta so kot najboljshe vino iz samostanskega vinograda, ki mi v slast chez nebce teche in polzi chez ustnice in na zobe.

Namesto trpljenja bi se rad veselil v ljubezni, ki bi se poglabljala. Cilj mojega veselja je, da bi pridobil srce najlepshe gospe, da ujel bi tvoj pogled, da bi te slishala spet moja ushesa in bi te zagledale moje ochi. Ti vesh, ljubljena moja, da ni mogoche poteshiti mojega hrepenenja po tebi, che te ne vidim, che je moje veselje zaprto v samostanski celici in je moja ljubezen samo brezimen plod.

Pozdravljam te, ljubljena moja!«

She enkrat je prebral pismo, nato ga je shaljivo podpisal z menishchich Rafael. Zganil je list, vzel svecho in raztopil na pregib pechatni vosek, v katerega je vtisnil svoj gvardijanski pechatni prstan. Tako ga ne bo mogel pred njo prebrati nihche, ki ni poklican; shele njeni nezhni prstki bodo smeli zlomiti rdechi pechat.

Komaj je chakal, da bo minil teden in bo lahko odnesel pismo markovshki opatinji, od katere bo shlo na dolgo romanje od komende do komende in do nje, ki jo ljubi.

 

***

 

Gvardijan Rafael je sredi tedna obiskal grofico Veroniko Celjsko na vurbershkem gradu. Za razvedrilo v dneh, ko bo samevala, ji je iz samostanske knjizhnice prinesel tretji zvezek dela rimskega pesnika Publiusa Ovidiusa Nasa Ars Amatoria. Knjizhnichar pater Maximus je bil obupan, da gvardijan odnasha tako dragoceno delo iz samostanske knjizhnice, a gvardijanovi volji se ni mogel upreti.

»Upam, da vam bodo Ovidovi nasveti zabavni,« je rekel Rafael. »V tem zvezku so nasveti zhenskam, kako se da omrezhiti moshke in jih tudi obdrzhati. Pesnik na koncu pravi, kako upa, da boste zhenske sledile njegovim nasvetom in shirile njegovo slavo, rekoch Naso magister erat, Naso je bil moj uchitelj.«

Grofica Veronika se je nasmejala:

»Mislite, da potrebujem tovrstne nasvete? Saj sem zhe osvojila svojega ljubljenega Friderika, cheprav njegov oche Henrik misli, da ne s svojimi chari, ampak s charovnijo in z ljubezenskim napitkom.«

»Vem, da ne potrebujete tega dela za pouk,« ji je pritrdil Rafael. »Mislil sem le, da vam bodo verzi v zabavo, ker boste lahko primerjali svoje izkushnje in tovrstno znanje s pesnikovim. Menda je bil zelo uspeshen ljubimec mnogih Rimljank, dokler ga niso pregnali k Pontu.«

»Takshna, che ne she hujsha usoda chaka tudi mene,« je vzdihnila Veronika. »Lochili me bodo od mozha in izgnali kam dalech, ali pa preprosto vrgli v globoko grajsko jecho, kjer bom lahko le chakala na odreshitev v smrti.«

»Nikar ne bodite tako chrnogledi,« jo je bodril Rafael. »Sedite, milostljiva in dovolite, da vas spravim v dobro voljo s kakshnim odlomkom iz pesnikove malhe.«

Sedla sta. Gvardijan je nakljuchno odprl rokopis. Prebral je:

»Perfidius ille quidem, qui talia pignora servat, sed tamen Aetnaei fulminis instar habent. Zahrbten je, kdor takshen spominek hrani, cheprav se s tem igra z Etninimi plameni...«

Od zunaj se je zaslishal hrup. Najprej ropotanje voza, koraki mnogih mozh, podkrepljeni s kovinskim zhvenketanjem, potem krichanje in na koncu topotanje korakov po stopnicah. Veronika je prebledela.

»Pome so prishli,« je dahnila. »Nashli so me!«

Pokrila si je obraz z dlanmi. Rafael je stopil k oknu, a she preden je prishel do njega, so se vrata v sobo treskoma odprla in vanjo sta planila dva oborozhena vojaka. Nekaj jih je ostalo zunaj na hodniku. Vojaka sta se postavila vsak na eno stran vhoda. V sobo je rozhljaje z ostrogami stopil chokat moshki v bojni opravi. Priklonil se je in dejal s cvilechim glasom:

»Gospa Veronika, sem vitez Jobst von Helffenberg, vazal gospoda grofa Hermana Celjskega. Lahko mi rechete kar Josht Soteshki, che vam je domachi jezik blizhji. Dolzhan sem vas odpeljati v Celje.«

»Toda gospa grofica je pod zashchito gospoda Friderika Ptujskega!« je protestiral Rafael.

Josht Soteshki se je obrnil k Rafaelu in se nasmehnil.

»Seveda, oche,« mu je odvrnil. »Toda preden bo gospod Friderik zbral dovolj mozh, da bi premagal mojo cheto vojakov, bomo mi z gospo grofico zhe v Celju. Poleg tega je gospa Veronika podlozhnica grofa Henrika Celjskega, ki mi je ukazal, naj jo pripeljem k njemu. Pravica je na strani Celjskega, ne Ptujskega.«

»Saj grem,« je vzdihnila Veronika. »Prechastiti gvardijan, pustite. Dohitela me je moja usoda. Upam, da se she kdaj srechava.«

Odshla je z vojaki na hodnik. Pospremili so jo na grajsko dvorishche. Rafael jim je sledil z Ovidovim rokopisom v roki. Na dvorishchu sta vila roke in tarnala oskrbnika Shtefan in Ana plemenita Hajdinjak.

»Povejte gospodu Frideriku, da nisva mogla storiti nichesar,« je Shtefan rekel Rafaelu. »Prevech jih je.«

»Nich se ne bojte, nichesar niste storili napak,« ga je potolazhil Rafael. »Tudi sam ne morem storiti nichesar.«

Na dvorishchu je bila cela cheta vojakov, kakshnih shtirideset mozh. Na glavi so imeli zhelezne chelade, oblecheni so bili v usnje, ki je bilo na prsnem delu prekrito s kovinskimi ploshchami, oborozheni so bili s sulicami, mechi, bojnimi sekirami in loki. Sredi dvorishcha je bil manjshi voz, ki je imel takoj za kozlom leseno kletko. Vanjo je morala splezati grofica Veronika. Sedla je na slamo, ki je bila nastlana po tleh kletke. Z rokami se je oprijela pokonchnih letev svojega zapora in prestrasheno strmela v vojake, ki so se hrupno pripravljali za odhod.

Vitez Josht Soteshki je zajahal svojega konja, ki mu ga je drzhal eden od vojakov, in pochasi odjezdil. Sledila mu je polovica vojakov, nato je odpeljal voz z Veroniko, za njim se je v dvored postavil preostanek vojakov. Procesija je odshla za svojim poveljnikom po vijugavi poti, ki je vodila z grajskega grichka v dolino. Kmalu je izginila v gozdichku, ki je obrashchal grad. Slishati je bilo samo she zamolklo govorjenje ljudi, zhvenket orozhja, udarce konjskih kopit in drdranje koles na vozu s kletko. Kmalu so vsi zvoki zamrli. Nastala je morecha tishina, ki jo je kdaj pa kdaj prekinilo hlipanje prestrashene oskrbnice Ane.

Gvardijan Rafael je pochakal, da mu je grajski hlapec pripeljal konja, vprezhenega v koleselj. Povzpel se je na kozla. Ovidov rokopis je skrbno shranil pod kolar. Knjizhnichar Maximus bo zagotovo vesel, da ga bo she isti dan dobil nazaj. Vsaj nekaj dobrega je v nesrechi.

Zamahnil je z bichem po zraku in tlesknil konju z vajetmi. Odpeljal se je z gradu, s katerega je zhe drugich v kratkem chasu videl odhajati zhensko, ki mu je bila zaupana v varstvo. Pochasi je zvozil ovinke do glavne ceste proti Ptuju in tam je oshvrknil konja, da se je pognal v dir. Chim prej mora obvestiti Gospoda Ptujskega, kaj se je zgodilo.

 

 

Celjski proces

 

Na vrata gvardijanove pisarne je potrkalo.

»Naprej!« je kriknil gvardijan Rafael.

Vrata so se shkripaje odprla in vstopil je samostanski vratar, kruljavi brat Miha. V roki je drzhal zganjen in zapechaten list papirja.

»Sel je prinesel pismo za vas,« je zamrmral brat Miha. »Pravi, da bo pochakal na vash odgovor, zato sem ga poslal v kuhinjo k bratu Cirilu, naj si privezhe dusho, saj je za njim dolga pot. Za konja pa bo tachas poskrbel hlapec Miha v samostanskem hlevu.«

»Prav si ravnal, brat Miha,« je pokimal gvardijan. »Ko bom imel odgovor, ga bom odnesel slu v kuhinjo. Lahko gresh.«

Brat Miha je zagodrnjal nekaj v pozdrav in odshel. Rafael si je ogledal pechat na pismu, ki mu pa ni povedal nichesar. Bil mu je neznan. Zato ga je zlomil in razgrnil papir. Najprej je pogledal podpis. Pisal mu je Arnold, prior kartuzije v Jurkloshtru. Zachel je brati.

»Sposhtovani gospod gvardijan in brat v Gospodu,« se je zachelo pismo. »Proshnjo imam do vas, da bi se pomujali do nashe kartuzije in potem bi skupaj nadaljevala pot v Celje. Gospa grofica Veronika Celjska naju zheli namrech za svoja zagovornika na cerkvenem sodishchu, pred katerim jo grof Herman II. Celjski dolzhi charovnishtva in morilskih naklepov, s chimer zheli dosechi razveljavitev zakona med njo in njenim mozhem Friderikom II. Celjskim.

Slishal sem, da ste sodelovali kot sodnik prisednik v vech charovnishkih procesih na Ptuju, zato menim, da bi bila vasha pomoch zelo koristna in dobrodoshla. Zamislil sem si nekako tako, da bi vas v Jurkloshtru prichakovali 4. septembra na dan svetega Bonifacija, papezha. Naslednji dan na praznik svetega Lovrenca Justinijana, beneshkega patriarha, bi se odpravila proti Celju, kamor rachunam, da bova prispela na mali shmaren, ko se je rodila nasha Blazhena Devica Marija. Njej vsak dan v molitvi priporocham plemenito gospo Veroniko.

Proces bo dva dni pozneje, na praznik svete Pulherije, cesarice iz Bizanca. Vrshil se bo v glavni celjski cerkvi svetega Daniela.

Prosil bi vas, da bi po nashem slu poslali nazaj odgovor, ali utegnete sodelovati na procesu v korist plemenite gospe Veronike.

Prejmite blagoslov Gospoda nashega Kristusa, ki mu pridruzhujem svoj skromen pozdrav!

Arnold, prior kartuzije v Jurkloshtru, na dan svetega Bartolomeja, apostola, leta Gospodovega 1425.«

Rafael je odlozhil priorjevo pismo na pisalno mizo in se zamislil. Pesh bi do Jurkloshtra potreboval tri dni, s kolesljem dober dan in pol. Sklenil je, da se bo raje vozil kot peshachil. Tako je poiskal v miznici list papirja in odpisal priorju.

»Sposhtovani gospod prior in brat v Gospodu,« je zapisal z gosjim peresom. »Zelo rad se odzovem na vasho proshnjo, da bova skupaj izpolnila zheljo plemenite gospe Veronike. Seveda jo bom rad branil po svojih mocheh in po svojem znanju. Prichakujte me torej v vashi kartuziji na dan papezha svetega Bonifacija, kakor ste predlagali. Od tam bova skupaj nadaljevala pot.

Prejmite tudi vi blagoslov nashega Gospoda Kristusa, priporochil vas bom v svoji molitvi tudi nashemu zavetniku in bratu svetemu Franchishku. Bratski pozdrav!

Rafael de Petovia, gvardijan OFM, na dan svetega Avgushtina, shkofa in cerkvenega uchitelja, leta Gospodovega 1425.«

Zganil je pismo, ga zapechatil z osebnim pechatom, ki ga je vtisnil v vroch vosek, nato je odnesel pismo v kuhinjo, kjer ga je izrochil jurkloshtrskemu slu.

Arnoldovo pismo pa je odnesel v samostansko knjizhnico. Pater Maksimilijan se je novega rokopisa razveselil kot otrok, saj listine s podpisom jurkloshtrskega priorja she ni imel.

 

***

 

V torek, na praznik svetega Marina pushchavnika, se je gvardijan Rafael odpravil na pot. Takoj po jutranji mashi je odshel na samostansko dvorishche, kjer ga je zhe chakal hlapec Miha s konjem, zaprezhenim v koleselj. Na vozu je bila konopljena vrecha, polna sena, da po poti konj ne bo stradal. Kuhar pater Ciril pa je prinesel kosharo, polno popotnih dobrot, da ne bosta lachna popotnika. Miha je imel pod kozlom predal, v katerega je skril kratek mech, che bi naletela na razbojnike. To je

284

 

 

bilo sicer malo verjetno, kajti kazen za tistega, ki bi napadel duhovnika, je bila smrt na vislicah.

Miha je sedel na kozla, Rafael zadaj v koleselj. Pokril si je kolena z odejo iz ovchje volne, kajti september je bil ob jutrih zhe hladen in vlazhen. Miha je shvrknil z bichem po zraku in zacmokal z jezikom, da se je konj pochasi premaknil. Iz samostanskega dvorishcha sta se zapeljala mimo vratarja kruljavega brata Miha, nato so kolesa zdrdrala chez Ribji trg in ob Dravi do Dravskih vrat, skozi katera sta prishla na leseni most chez Dravo. Topot konjskih kopit in koles voza je postal na lesenih mostnicah bolj zamolkel.

Na drugi strani mostu je Miha zavil proti Drazhencem, skozi katere je vodila cesta proti Rogatcu, ki so mu nemshko rekli Rohates, in naprej vse do Celja, kamor sta bila po ovinku chez Jurkloshter tudi namenjena. Konj je tekel v lahnem drncu.

Rafael se je razgledoval po poti, ki se je je spominjal s svojega pesh popotovanja s patrom Benediktom v Assisi. Pomislil je, da je od tega zhe dvanajst ali celo trinajst let. Spomnil se je dushe pokojnega patra v tihi molitvi. Voz je zhe drdral skozi Lovrenc na Dravskem polju in v daljavi se je zhe videla Gora, pozneje Nova Shtifta, ki so jo zdaj imenovali bolj domache kar Ptujska gora.

Pogled na romarsko svetishche Marije Zavetnice s plashchem mu je priklicala v spomin Bernardko in kako ji je izprosil pri Bogu, da ji je povrnil vid, kar je spodbudilo pokojnega grof Bernarda Ptujskega, da je sezidal mogochno cerkev, v katero se je ljudstvo zdaj zgrinjalo od blizu in od dalech. Vsak romar je imel v prsih skrito zheljo, ali vsaj kakshno proshnjo, za katero se je priporochil Devici Mariji, zavetnici vseh kristjanov.

Rafael se je sprasheval, kje je zdaj gospa Bernarda Ptujska, kaj pochne in kako zhivi. A odgovora ni dobil. Vedel je le to, da je shla nekam dalech na sever. Niti tega ni vedel, ali je tudi tam zdaj jesen, ali je zhe hladna zima, saj je iz samostanskih knjig o geografiji vedel, da so chisto na severu tudi kraji, ki so vechno pod ledom in snegom.

Ptujska gora jima je ostala za hrbtom. Konj je vlekel v enakomernem ritmu in Miha ga ni priganjal, saj je bila pred njim she vleka vse do vechera in nato naslednji dan spet. Peljala sta se skozi Majshperk in skozi trg zavila levo, po cesti proti Rogatcu. Cesta je tekla po dolini, ki se je shirila in ozhila med nizkimi grichi.

Po prenekaterem grichu so se raztezali vinogradi, v katerih je dozorevalo grozdje, ki je letos napovedovalo obilno trgatev. Ker je bilo toplo in ravno prav mokro poletje, se je obetalo dobro vino. Po dolini in bregovih so bila polja; na njivah je na strnishchih rasla repa, ponekod rumena shvedska repa, zorele so zeljnate glave, vse vech njiv je bilo posejanih z ajdo, saracenskim zhitom, najvech pa s prosom in lashkim muhvichem. Od letine repe in zelja, ki ju bodo kmetje skisali, bo odvisno, ali se bodo ljudje prestradali skozi zimo, od letine prosa in muhvicha pa, ali si bodo zhivljenje popestrili tudi z mochniki in pogachami. Niso zaman govorili: Mlechna kasha, mati nasha in otroshka pasha.

Po vsej dolini so bila polja, polna velikih rumeno oranzhnih buch, ki so bile vsestransko uporabne. Peshke so posushili, da so jih pozimi olupili in iz njih potem stiskali buchno olje. S preostalo bucho so krmili svinje, pa tudi v krushni pechi spechena bucha je teknila ljudem. Znali so pripraviti tudi buchne sladice, zlasti slastne pogache loparushe.

Tudi z ovsom je bilo zasejanih precej njiv. Jeseni sejani oves so zhe pozheli, spomladanskega pa so pravkar zacheli zheti. Chez zimo je oves nepogreshljiv dodatek k prehrani konjev. Jechmen so zhe pospravili. Vechinoma so ga porabili za zhivinsko krmo, nekaj so ga sprazhili do chrnega, da so ga mleli za chrno kavo, iz jeshprenja so kuhali richet, veliko jechmena pa so prodali pivovarnarjem za izdelavo piva.

Rafael je s sposhtljivostjo gledal kmete, ki so delali na poljih. Razen ob svetkih so bili vse dni na polju ali v vinogradu. Delali so zase, da so prezhiveli druzhino, precejshen del pa so morali pridelati za svojega gospoda, najsi je bil posvetni ali cerkveni gospodar. Zhivljenje tistih, ki delajo, nikakor ni bilo lahko. V mochi in sushi so bili na prostem, poleti in pozimi. Mnogi so zgodaj omagali zaradi bolezni, nekateri so se med delom pohabili. A tudi che je gospodar umrl ali postal za delo nezmozhen, je druzhina morala dajati tistim, ki se vojskujejo in tistim, ki molijo, dolochen del predpisanih dajatev v naravi in denarju. Che ni zmogla, so jo pregnali s posestva zemljishkega gospoda. Takshni revezhi so se potem vdinjali pri srechnejshih kmetih za dninarje in hlapce in dekle.

Do opoldneva sta se Miha in Rafael pripeljala do Stoperc, kjer je gvardijan ukazal, naj Miha poishche kraj za pochitek. Na glavnem trgu je Miha napojil konja v zhivinskem koritu, skozi katerega je tekla izvirska voda potoka Skralshke. Potem mu je obesil okoli glave vrecho z meshanico sena in ovsa, da je mirno stal in jedel. Tudi popotnika sta si privoshchila obed po kratki molitvi.

V koshari sta nashla mrzlo pecheno postrv, suho klobaso, rzhen kruh, trdo kuhana jajca, kvashene kumare, vrch vode in vrch belega halozhana. Poshteno sta si privoshchila, saj sta vedela, da bosta zvecher uzhivala pri kakshnem podezhelskem zhupniku.

Med jedjo so se okoli voza zbirali vashki otroci in ju radovedno opazovali. Mimoidochim odraslim je zastal korak, ko so zagledali na koleslju duhovnika s tonzuro na glavi, in glasno so pozdravljali s »Hvaljen Jezus!«, nakar jim je Rafael zamomljal nazaj s polnimi usti »Na veke amen!«. Otroci so glasno ugibali med seboj, odkod prihajata in kam sta namenjena popotnika. Na koncu so se zedinili, da sta zagotovo na bozhji poti v katerega od mnogih romarskih krajev.

Po obedu sta se pospravila hrano, Miha je konju snel oglavnico, nato je skochil na kozla in sta nadaljevala pot proti Rogatcu. Tu je bilo manj polj in vech travnikov, primernih za zhivinsko pasho, vmes so bili travnishki sadovnjaki, vechinoma z jablanami, hrushkami in slivami. Cesta je tekla blago navzdol, zato se konj ni prevech naprezal. Nahranjen in napojen se je nekajkrat dobrovoljno pognal v lahen drnec. Tako sta se zgodaj popoldne pripeljala do Rogatca, kjer sta zavila na desno proti Brezovcu.

Skozi Trzhishche sta se pozno popoldne pripeljala do Svetega Krizha, kjer sta se zapeljala na dvorishche zhupnishcha, ki je bilo poleg stare romarske cerkvice.

»Tu naju zagotovo chaka skromno prenochishche,« je zatrdil gvardijan Rafael.

Na dvorishche pred hisho je stopil zajeten zhupnik v talarju. Ko je zagledal mozha v opravi minoritskega brata, je razshiril roke in zavpil:

»Dobrodoshel, brat v Gospodu! S chim sem si zasluzhil to chast, da sta me obiskala?«

»Gvardijan minoritskega samostana Svetega Petra in Pavla na Ptuju sem, Rafael de Petovia,« se je predstavil gost. »Na poti v Celje sva, pa bi vas zaprosila za skromno prenochishche, che se da ustrechi najini zhelji, prechastiti oche.«

»Seveda!« je bil pri volji zhupnik. »Jozhef Götz je moje ime in sem zhupnik pri Svetem Krizhu. »Z veseljem vaju vabim na vecherjo in na prenochishche. Imam pa predlog. Ta chas, ko nam bo kuharica pripravljala vecherjo, bi vaju povabil na kratek izlet k prechudovitemu zdravilnemu vrelcu Roitschocrene, da bosta spoznala nasho najvechjo krajevno znamenitost. Domachini mu rechemo Rogashki vrelec.«

Gvardijan se je strinjal, saj je bilo do vechernega zvonenja she dalech. Oche Götz je stopil v zhupnishche, da je narochil vse potrebno svoji kuharici, nato se je vrnil s pletenko in prisedel h gvardijanu v koleselj. Usmeril je kochijazha Miha po poti proti vrelcu.

»Preden se bova odzhejala pri chudezhnem vrelcu, bo dobrodoshlo tudi domache obsoteljsko vino,« se je nasmejal. »Sam sem ga pridelal v domachem vinogradu.«

Odmashil je pletenko in jo ponudil gvardijanu. Rafael je srknil pozhirek ali dva. Vino je bilo dobro, cheprav se ni moglo meriti s haloshkim. Vseeno ga je pohvalil.

»Torej, tukajshnji vrelec je nastal zhe v davnini,« je povedal zhupnik. »Po legendi je bog Apolon ukazal Pegazu, naj na tem kraju topotne z nogo po tleh in, na mestu, kjer je udaril Pegaz s kopitom, je privrel na dan izvir. Vendar to ni bil navaden izvir. Bil je poln mehurchkov, ki zashumijo v ustih in dajo vodi poseben okus, a tudi zdravilno moch. Menda ozdravi vse bolezni zhelodca, jeter, srca in she chesa. Razbistri duha in ochisti telo.«

Prispeli so. Miha je ustavil konja. Pod milim nebom je bil vrelec, obzidan z marmornim kamnom. Voda je odtekala na enem koncu proti blizhnjemu potoku. Na obzidju je pisalo Aegris ieho cinxi muro, z zidom sem ga obdal za bolnike, kar je prichalo, da so vrelec poznali zhe stari Rimljani.

Na ozidku je bila glinasta chasha. Zhupnik jo je prijel, zajel vodo iz izvira in jo ponudil gvardijanu.

»Le poglejte, kako mehurchkasta je voda. Od nikoder z dna chashe izvirajo mehurchki in gredo navzgor do gladine, kjer se razblinijo. To je nedoumljiv chudezh Gospodov. Poskusite ta eliksir!«

Rafael je odpil pozhirek vode. Zachutil je prijetno kiselkast okus in mehurchki so mu drazhili robove jezika in nebce v ustih. Pokimal je.

»Zares prijetna pijacha.«

Izpil je she preotanek. Potem je vodo poskusil she hlapec Miha in se chudil njenemu nenavadnemu okusu.

»To vodo bomo pili tudi pri vecherji,« je zmagoslavno povedal zhupnik. »Zajemam jo v glinenke ali v vrche. Che jo dobro zamashim, stoji v hladni shrambi vech dni, ne da bi spremenila okus. Ko pa je enkrat odprta, jo je treba porabiti, sicer izgubi mehurchke in postane chisto navadna voda. Odlichno se mesha z belim vinom. A kaj blebetam! Pojdimo raje k vecherji in si privezhimo dusho in telo. Prav radoveden sem zhe, kam sta namenjena. Tako ugleden gost me le redko obishche.

Zadnji je bil menda pred tremi leti vizitator oglejskega patriarha s spremstvom, pichenski shkof Gregor.«

Vrnili so se do zhupnishcha. Zhupnik je pokazal hlapcu, kje je hlev, v katerem je bil prostor she za enega konja. Potem je gvardijana odpeljal v zhupnishche in ga povabil za veliko mizo v prostorni obednici. Po velikosti zhupnishcha in pohishtvu je Rafael ocenil, da ge zhupniku gmotno kar dobro; moral je imeti bogate farane, precej pa so mu verjetno navrgli tudi prispevki romarjev k Svetemu Krizhu.

Prihitela je kuharica Johanna in postavila na mizo she tople pogachice jerpice. Bile so iz vzhajanega testa, namazane s smetano in potresene z ocvirki, nato hrustljavo zapechene. Zraven je postavila na mizo glinenko domache slivovke. Zhupnik in gvardijan sta si nazdravila, srebnila zhganje in prigriznila jerpice.

»Torej potujete v Celje?« je zanimalo zhupnika Götza. »Po posvetnih ali duhovnih opravkih?«

»Duhovnih,« je rekel Rafael. »A prej se bom ustavil v Jurkloshtru in vzel s seboj priorja Arnolda iz tamkajshnje kartuzije.«

»Slishal sem zanj,« je prikimal zhupnik. »Menda je zelo uchen mozh, doktor teologije in prava.«

»Ja, zato so naju povabili v Celje, da bova na cerkvenem sodishchu zagovarjala gospo Veroniko Celjsko, ki jo njen tast Herman Celjski dolzhi charovnishtva in she drugih grehov.«

Zhupnik je kar ozhivel, tako ga je zanimala zadeva.

»Seveda smo vsi slishali za shkandal, ki se je zgodil v Celjski druzhini,« je rekel. »Friderik je zaprt v stolpu lakote, a se noche spametovati in odrechi Veroniki. Slishali smo, da so jo Hermanovi vojaki le izsledili in da so jo vrgli v jecho na gradu Ojstrica. Charovnishtva jo dolzhijo? Saj bo konchala na grmadi, kakor smo slishali za mnoge ptujske charovnice, ki so jih nedavno tega pokonchali. Bognasvaruj!« se je prekrizhal. »Apage, satanas!« Za hip je pomolchal, potem je nejeverno vprashal: »In vidva s priorjem Arnoldom bosta charovnico zagovarjala?«

»Sama gospa grofica je prosila za najino pomoch,« je prikimal Rafael. »Mogoche sploh ni charovnica, ampak se jo s takshno obtozhbo zheli njen tast le iznebiti. Che bi jo usmrtili, bi bil njegov sin prost za primernejsho zhenitev, ki bi Celjskim povechala posesti.«

»To je res,« se je negotovo strinjal zhupnik.

»A vi sploh verjamete v charovnije in charovnice?« je zanimalo Rafaela.

Zhupnik Götz se je prekrizhal in pokimal:

»Pa she kako! Ljudje v teh krajih vedo veliko povedati o njih. Kako jim kradejo mleko, zapeljujejo mozhe, z uroki shkodujejo sosedom in podobno.«

»Ampak videli niste she nobene?« je bil Rafael preprichan.

»Bog ne daj! She tega bi se mi manjkalo,« je bil zhupnik prestrashen. »Saj Boga tudi she nisem videl, pa verujem vanj.«

»To je res,« se je strinjal Rafael. »Torej se vam zdi mozhno, da naredi charovnica charoben napoj, ki ga da zatem piti moshkemu in se ta ne more vech upirati njenim charom?«

»Brez skrbi,« mu je zatrdil zhupnik. »Stara zelishcharka Matilda, ki zhivi na blizhnjem hribu v napol podrti kochi, mi je zaupala, da ga je treba skuhati iz lushtreka, mandagore, shtiriperesne deteljice, trobelike, baldrijana, brshljana, ciprese, lovora, krvi, svinjskega mehurja, netopirjevega srca, zajchjega spolnega organa, machjega srca, zhabjih in krastachjih krakov, mravelj in she marsichesa. Sem pozabil vse sestavine.«

Medtem je kuharica Johanna prestregla hlapca Miha in mu postregla v kuhinji. V obednico pa je prinesla naslednjo jed: haloshko bunko. To je bila prekajena svinjina v debelem chrevu, sochno skuhana, narezana na rezine in postrezhena s hrenom. Zraven je bil rzhen kruh. Na mizo je prishel tudi vrch zhupnikovega belega vina iz hladne pivnice.

Zhupnik si je obilno nalozhil na krozhnik in si mashil meso v usta. Ochitno je bil jeshch mozhakar, o chemer je prichal tudi njegov trebuh, zaradi katerega je sedel precej dalech od roba mize. Rafael si je vzel le en kos, saj je vedel, da bo na mizo priromalo she marsikaj in bo hitro omagal.

»Zanimive novice torej prinashate,« je zamomljal zhupnmik s polnimi usti. »Tukaj imamo drugache nerazburljivo zhivljenje.«

»Seveda, tukaj bi samo pili in krila lovili,« je zhupniku jezichno zabrusila kuharica, ki je prinesla na mizo she glinen vrch vode iz zdravilnega vrelca.

»Ah, molchi, Johanna!« je vzkliknil zhupnik v narejeni jezi. Obrnil se je k gvardijanu: »Saj poznate tisto ljudsko modrost, da je Bog zhenski iztrgal jezik, ga posadil in zrasel je hren.«

Rafael se je posmejal:

»She precej takshnih rekel krozhi med ljudmi, vem.«

»No, tole je zdravilna voda iz vrelca, ki smo ga obiskali,« je dejal zhupnik. »Razredchite si vino z njo, boste videli, kako vam bo prijalo.«

Rafael je poskusil tako razredcheno vino iz chashe, v kateri so kvishku kipeli drobni mehurchki.

»Res je odlichno, vinu precej izboljsha okus,« se je strinjal. »Pitnejshe postane in nekako lazhje.«

»No, naj prvi vrzhe kamen vame, kdor je brez greha,« je vzdihnil zhupnik, ki se je vrnil h kuharichini pripombi. »Res rad pogledam v kozarec in se veselim druzhbe izobrazhenih gospa, ki pa je tu bolj redka kot jata zherjavov sredi zime. A kaj, mnogi duhovni gospodje so she hujshi. Slishal sem, da nekateri zhupniki prirejajo igre na srecho, denar sluzhijo s krchmami, ki jih imajo kar v zhupnishchih. Celo za avstrijskega zhupnika sem izvedel, ki je imel v zhupnishchu bordel, ki mu je prinashal izjemne dohodke. Nekateri duhovniki pa ne nosijo talarjev, ampak jih je v javnosti videti v najboljshih oblekah, kakrshne nosijo plemichi. Sama svila in brokat. Vsaj tako je pisalo v pastirskem pismu solnograshkega knezoshkofa Eberharda, ki nas opominja k sluzhenju veri in skromnosti, she posebej pa k vzdrzhnosti.«

»Tudi sam sem slishal za razcvet takshnega razvrata, ki se nikakor ne sklada s sluzhenjem Cerkvi,« je prikimal Rafael. »A mislim, da se bo schasoma to izboljshalo. Kakor se pri posamezniku izpopolnjujeta razum in volja, tako se celotno chloveshtvo pod bozhjim vodstvom vzpenja od stoletja do stoletja do vedno popolnejshega spoznanja resnice, do popolnejshe nravnosti in s tem do svoje sreche.«

Zhupnik Götz tega stavka ni popolnoma razumel, a je vseeno pokimal. Kuharica je prinesla na mizo juho krhljanko, ki je bila narejena iz repe in korenja, zgoshchena s podmetom in zabeljena z ocvirki.

Med srebanjem juhe ni bilo chasa za pogovor. Za juho je prishel na mizo domachi zajec, razrezan na posamezne kose, ki so bili povaljani v moki, jajcu in drobtinah, kakor to pochnejo zhe od nekdaj v dunajskem Novem mestu, nato pa hrustljavo ocvrti. Rafael je komaj oglodal eno bedro, tako je bil zhe preobjeden. Zhupnik pa je sam pomlatil pol zajca in pol hlebca kruha.

Rafael se je nasmejal:

»Bogve, ali je vasha kuharica spravila spolni organ tega zajca. Morda ga bo sama uporabila, morda komu prodala.«

»Molchite!« se je zgrozil zhupnik. »Johanna se mi res vchasih zdi prava coprnica. Ampak v drugem pomenu besede.«

»Che ga bo sama uporabila, vam bo dala piti ljubezenski napoj in potem se je ne boste mogli ubraniti,« se je Rafael shalil she naprej.

»K srechi ne pijem nikakrshnih zvarkov,« je vzdihnil zhupnik. »Samo vino in vchasih za dobro jutro shtamprle zhganjice, da se dan lahko zachne.«

»Ko boste kdaj zboleli, se pazite,« mu je nagajal gvardijan. »Mislili boste, da pijete zdravilni chaj, pa se boste zjutraj zbudili v postelji poleg svoje kuharice.«

Zhupnik je zavil z ochmi navzgor in polozhil prst na usta, kajti iz vezhe je bilo slishati kuharichine korake.

Johanna jima she ni dala zadihati. Za konec je prinesla vrocho, she kadecho se haloshko gibanico in krozhnik rezin kozjega sira z ostrim okusom. Oboje se je imenitno prileglo k belemu vinu. Cheprav si je Rafael v chasho nalival vedno manj vina in vedno vech mehurchkaste zdravilne vode, ki mu je prav chudezhno sproshchala napetost v zhelodcu, tako da je zachuda pojedel vech kot je bil vajen.

Zhupnik in gvardijan, oba sta postala od obilne jedache in pijache utrujena in zaspana. Gvardijan je menil, da bo za ta vecher dovolj in je poprosil zhupnika, che mu lahko pokazhe, kam naj polozhi svoje utrujeno telo k pochitku. Kuharica je hlapcu Mihu pokazala, kje lahko prespi na svislih, zhupnik pa je gvardijana pospremil v sobo za goste in mu pustil svecho v svechniku, da ne bo ponochi taval v temi. Potem se je vrnil v obednico in med godrnjanjem kuharice Johanne, ki je odnashala stvari z mize, pojedel she ostanke od zajca in sploh, kar je bilo she uzhitnega na mizi. Seveda je tudi vinski vrch izpraznil do dna. Shele tedaj se je tudi on majavo odpravil k pochitku.

 

***

 

Naslednje jutro sta zhupnik in gvardijan imela hkrati masho, zhupnik pri glavnem oltarju, Rafael ob stranskem. Po mashi so si privezali dusho z obilnim zajtrkom: chrno jechmenovo kavo, zmeshano s toplim mlekom, z rzhenim kruhom, zaseko in shalotko. Johanna je prinesla tudi tople jerpice, ki so she posebej prijale k mlechni kavi.

Ob slovesu sta si Rafael in zhupnik Götz nazdravila s pozhirkom domache zhganjice, nato sta Miha in gvardijan oddrdrala s kolesljem proti Tekachevu. Ker je imel poln zhelodec, se je Rafaelu dremalo. Napol buden je sedel v drdrajochem vozu, glava mu je pogosto omahnila na prsi, a se je vselej zdrznil in vzravnal, nato se je vse skupaj ponovilo. Po kakshni uri dremezha, ko sta se zhe peljala skozi Mestinje, se je dokonchno zdramil in se vzravnal na sedezhu.

Meglice, ki so se dvigale nad travniki zaradi okolishkih rechic in potokov, so se zhe razblinjale pod zharki jesenskega sonca. Ob desetih, ko sta se peljala skozi trg Shmartno, so zhe povsem izginile. Bilo je toplo, a ne prevroche. Rafael je pomislil, da bodo imeli morda letos prijetno jesen, celo Martinovo jesen, ko bo sonce grelo she ves oktober in celo tja v novenber.

Promet na cesti je bil zhivahen tudi zunaj naselij. Poleg kmetov in dninarjev, ki so hiteli na polja, sta dohitevala in prehitevala, kolikor se je dalo tudi pochasne tovorne vozove, ki so bili visoko, v dve vrste nalozheni z vinskimi sodi. Ker je bila to glavna cesta iz Ptuja do Celja in naprej prek Ljubljane in do Trsta, so po njej vozniki velikih vinskih trgovcev tovorili najboljsha haloshka vina. Nazaj so jima prihajali naproti prazni vozovi, ki so jih skrajshali tako, da so zadnji kolesi po sori potisnili naprej in zagozdili. Bili so tezhki tajsli, pa tudi ogrski vozovi, ki jih je vlekel par konjev, s tezhjim tovorom pa tudi shtirivprege.

Vmes so bili jezdeci, vechinoma vojaki in razni sli, ki so prenashali sporochila od mesta do mesta, kakshen meshchan ali celo plemich na konju, medtem ko so romarji hodili vechinoma pesh. V rokah so drzhali mochno popotno palico, chez rame so imeli obesheno torbo s hrano.

Opoldne sta se pripeljala skozi Brezovje in kmalu za njim, malo pred Shentjurjem, sta zavila na levo proti Novi vasi. Malo naprej, v Chrnolici, sta se ustavila za obed. Hlapec Miha je najprej oskrbel konja, ki mu je dal piti iz vashkega zhivinskega napajalnega korita. Ko mu je obesil oglavnico, polno sena, sta se posvetila popotni koshari z dobrotami. Cheprav sta imela dovolj hrane she iz samostana, jima je svetokrishka kuharica Johanna vseeno podala zjutraj ob odhodu she ocvrtega pishchanca, hlebec domachega kruha, zajeten kos kozjega sira, nekaj kvashenih kumar in pletenko zhupnikovega belega vina.

»Od lakote naju ne bo pobralo,« je zamomljal Miha s polnimi usti. »She dobro, da je danes sreda, da ni petek, ker potem bi morala meso gledati od dalech in grizljati suh kruh s sirom.«

»Morda ti ne bi shkodoval daljshi post,« ga je podrazhil Rafael, »kajti iz drobnega fanticha, ki sem ga spoznal, ko sem se vrnil z Dunaja, si zrasel v debelushnega fanta.«

»To nikakor ni debelost, prechastiti,« se je namrdnil Miha. »To je moch, saj vidite, da so me same mishice. Z eno roko lahko zgrabim za soro polno nalozhen voz sena in ga dvignem.«

»Vidim, da ti je vino svetokrishkega zhupnika zhe stopilo v glavo, da se takole bahash,« mu je smeje se oponesel Rafael. »Primi pletenko in she enkrat potegni, potem greva naprej na pot, da bova v kartuziji she pred temo.«

Pospravila sta in se odpeljala naprej. A se je pot kmalu spet razcepila in morala sta vprashati pri blizhnji kmechki hishi, katera cesta ju bo pripeljala v Jurkloshter. Pred hisho je bil star ochanec, ki je sedel na stolchku za klepanje in s kladivom klepal srp, da bo postal spet oster.

»K patrom kartuzijanom?« je zategnil ochanec. »Kar na desno ob Voglajni se odpeljita. Venomer naravnost in shele pri Lazishah vprashajte znova, kje se odcepi pot do molchechih menihov.«

Zahvalila sta se mu in zapeljala na desno cesto. Ta je kar precej chasa spremljala rechico Voglajno, ki je tekla na njuni levi. Okoli pete ure sta bila zhe mimo Lazhish, kjer so ju pouchili, da morata za Lokami spet zaviti na desno. Da je od tam do kartuzije she dobro uro vozhnje, so jima povedali.

»Hvala Bogu, da bova prishla na cilj she pred temo,« je zadovoljno vzdihnil Rafael.

»Se zhe veselim,« je pripomnil Miha. »Me prav zanima, kakshnega kuharja imajo kartuzijanci.«

»Bojim se, da bosh razocharan,« mu je dejal Rafael. »Kartuzijani zhivijo v samoti, vsak v svoji celici, v kateri si sami pripravljajo hrano. Le enkrat tedensko imajo skupno kosilo in po njem skupen sprehod, na katerem se smejo pogovarjati, ker so sicer zavezani k molku. Zato jih ne ogovarjaj po nepotrebnem, ker bosh ostal brez odgovora.«

»So pa res pravi pushchavniki,« je zagodrnjal Miha. »Hvala Bogu, da zhivim med minoriti.«

Rafael se je nasmejal.

Ta chas sta zapeljala v ovinek in ko sta pripeljala iz njega, sta nenadoma zagledala pred seboj veliko cerkev in jurkloshtrsko kartuzijo, ki se je imenovala po posestvu Jurjevo, na katerem je stala.

Cerkev je bila spredaj, krasil jo je osmerokoten zvonik, okrashen po robovih z upognjenimi listi. Na drugi strani cerkve je bil stolp z uro. Za cerkvijo je bil prizidan samostan. Od samostana je okoli cerkve tekel zid. Na levi je bilo posebej gospodarsko poslopje, katerega se je drzhala hisha s celicami za laichne brate. Za samostanom je bilo obsezhno dvorishche, na koncu katerega so bili hlevi s kolnikom in drugimi pomozhnimi stavbami.

Ko sta se s kolesljem pripeljala na dvorishche, je takoj pritekel hlevar in prevzel konja. Rafael je splezal z voza in si pretegnil telo, ki mu je od dolgotrajnega sedenja povsem otrplo. Iz samostana je prishel menih, oblechen v bel habit s shkapulirjem in kapuco, prav tako bele barve. Priklonil se je in pomignil Rafaelu, naj mu sledi. Peljal ga je v samostan in po hodniku do priorjeve pisarne. Prior Arnold se ga je vidno razveselil. Edino on v samostanu ni bil zavezan k molku.

»Gvardijan Rafael?« ga je vprashal in se mu priblizhal z razshirjenimi rokami. Objel ga je. »Pozdravljen, brat v Gospodu!«

Sedela sta v priorjevi pisarni in se pogovarjala, kot da sta zhe stara znanca. Rafael se je chudil Arnoldovi nachitanosti in uchenosti. Potem ga je prior peljal po skrivnih hodnikih v bogato samostansko knjizhnico.

»Tukaj se skrijemo, che nam grozi nevarnost,« je povedal prior Arnold. »Vhoda v te skrivne hodnike, ki vodijo do knjizhnice, sovrazhnik zlepa ne najde.«

Rafael si je z zanimanjem ogledoval bogato knjizhnico, ki je obsegala poleg obichajnih liturgichnih del predvsem knjige, ki so bile posvechene koralom.

»V nashem redu vsak menih prepisuje glasbene kodekse,« mu je pojasnil Arnold. »Zato ima v svoji celici pisalno ploshcho, peresa, kredo, dva plovca, dva roga, nozhich za obrezovanje peres, dva nozhicha za strganje pergamenta, shestilo, svinchnico, ravnilo, merilo za poravnavo vrst in svinchnik. Tiste kodekse, ki jih zhe imamo, z drugimi samostani zamenjamo za njihove prepise rokopisov.«

»Domiselno,« je priznal Rafael. »Torej samo molite, pojete in prepisujete?«

»Oh, ne!« se je nasmejal prior. »O svetih recheh lahko premishljujemo tudi med drugim delom. Poleg tega posestva je v samostanski lasti she veliko zemljishche z Marijino vasjo, na drugi strani do Mishjega Dola. Ukvarjamo se z vinogradnishtvom, sadjarstvom, chebelarstvom, zhganjekuho, zdravilstvom, steklarstvom, pa she s chim.«

Oglasil se je mali cerkveni zvon, ki je vabil k skupni molitvi. Pridruzhila sta se patrom v cerkvi. Zacheli so peti korale. Nobene inshtrumentalne spremljave niso imeli. Rafael je vedel, da je koral glavni temelj kartuzijanske liturgije.

Kartuzijanom so zato rekli tudi pojocha cerkev v samoti. Uno ore honorificent deum, vsi naj bodo enega srca in bodo skupaj slavili Boga. Enoglasno prepevanje je bilo eden najstarejshih koralov. Imenovali so ga Beneventski koral po kraju Beneventa, kjer je bil prvi benediktinski samostan.

Po vechernem prepevanju je prior peljal Rafaela v kuhnjo, kjer mu je postregel s skledo kislega mleka in kosom kruha.

»V nashem redu se prehranjujemo bolj skromno,« se je opravicheval prior Arnold.

»Se mi prav prilezhe skromen prigrizek po vcherajshnji pretirano obilni vecherji,« je zamrmral Rafael.

Nato mu je prior pokazal, v kateri celici lahko lezhe k pochitku vse do jutranjic.

 

 

***

 

 

V torek, 10. septembra leta Gospodovega 1425, na dan svete Pulherije, cesarice, se je v celjski cerkvi svetega Daniela zbralo k zasedanju cerkveno sodishche, da bi odlochilo o pravdi Hermana II. Celjskega zoper Veroniko Desenishko. Sodishche je vodil v imenu oglejskega patriarha Ludvika II. vojvode Trecka njegov generalni vikar, kranjski zhupnik Koloman de Manswerde, ki je bil tudi kanonik v Strassburgu na Koroshkem. Njegov popolni naslov je bil Vicarius in pontificalibus et spiritualibus generalis extra patria foroiulii.

Poleg generalnega vikarja sta bila sodnika prisednika she zhupnik pri svetem Danielu Johann Kraus, ki je zastopal tozhnika, in opat Nikolaj iz benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, ki je bil doktor kanonskega prava. Sodnika besednika, ki sta bila zadolzhena za Veronikino obrambo, sta bila gvardijan Rafael in prior Arnold.

Zapisnik za sodishche je vodil celjski kaplan Hans Franzl. Pred sodishchem je sedela grofica Veronika Celjska, ki sta jo strazhila dva sulicharja iz chete viteza Joshta Soteshkega.

Generalni vikar Koloman je pomignil zhupniku Johannu, naj zachne. Ta se je dvignil in zachel slovesno brati listino, ki jo je imel pred seboj:

»Herman II. Celjski, grof in gospodar Celja in mnogih drugih posesti, obtozhuje tu navzocho Veroniko Desenishko charovnishtva, ker je s pomochjo charovnishkega ljubezenskega napoja zavladala nad njegovim sinom in dedichem Friderikom II. Celjskim in ga tako proti njegovi volji prisilila v zakon. Prav tako je zalezovala tudi njega in mu stregla po zhivljenju s charovnijami in s strupom. Grof Herman zato prosi slavno sodishche, naj razglasi zakon med Veroniko Desenishko in Friderikom Celjskim za nichen, ker je bil dosezhen s pomochjo charovnije.«

Zhupnik je sedel. Dvignil se je besednik Rafael.

»Sposhtovano sodishche,« jih je nagovoril. »Gospod grof Herman Celjski obtozhuje svojo snaho charovnishtva. Kako dokazujemo, ali je neka zhenska charovnica, ali ne? Vrzhemo jo v vrelo vodo. Che vpije, je charovnica. Che pa ne vpije, ja prav tako charovnica, saj je lahko samo s charovnijo dosezhe, da je krop ne opari. V vsakem primeru je torej charovnica. Gospodje sodniki, che bi kateregakoli od nas zdajle vrgli v vrelo vodo, bi rjovel od bolechine. Torej smo vsi charovniki?«

»Trenutek, gvardijan!« mu je segel v besedo generalni vikar. »Menda ne verjamete v te traparije o charovnicah? Na tem sodishchu se ne bomo ukvarjali z vrazhami o charovnishtvu. Ta del obtozhnice bomo gladko zavrgli. Naloga tega sodishcha je samo presoditi, ali je zakon med Veroniko Desenishko in Friderikom Celjskim sklenjen po cerkvenem pravu, ali je torej veljaven ali ne. Nich drugega nas ne zanima.«

Rafael si je oddahnil. Obtozhba charovnishtva je torej zavrzhena. Besedovanje o veljavnosti ali neveljavnosti zakona pa je prepustil priorju Arnoldu, ki se je na to bolje spoznal.

Prior je dejal:

»Sposhtovano sodishche! Namen tega cerkvenega postopka ni iskanje krivde za morebitne zakonske tezhave, temvech resnice o sklenjenem zakonu. Verniki imajo pravico, da se ob utemeljenem dvomu glede obstoja zakonske zveze na pristojnem sodishchu razishche njihov dvom. Zakon med Veroniko in Frideriko, sem sklenil osebno in jima podelil sveti zakrament, ki velja za vse zhivljenje in je nelochljiv.

Cerkveni zakoni tochno dolochajo, kdaj je sklenjen zakon neveljaven. Najprej, che je kdo od zakoncev zhe cerkveno porochen in je njegov zakonec she zhiv. Friderik in Veronika sta bila ob sklenitvi svetega zakona samska. Tudi nista v ozhjem sorodstvu, da ne bi smela skleniti zakonske zveze. Tudi ni znano, da bi bil on impotenten ali ona frigidna, niti ni bila nevesta ugrabljena in on ni redovnik, da se ne bi smel porochiti.

Poudarjam, da je bil zato zakon pravilno sklenjen, kajti pri sklenitvi sem bil navzoch kot duhovnik in bili sta zraven dve prichi, zakonca pa sta v zakon privolila prostovoljno. Porochila sta se iz ljubezni, ne zaradi bogastva, naziva, ni bilo nikakrshnih pritiskov ali prisile, ni bilo strahu in nevesta ni bila nosecha, da bi s tem zhenina izsiljevala. Oba sta bila ob sklenitvi zakonske zveze polnoletna, zato nista potrebovala pristanka svojih starshev, dovolj je bilo soglasje para, ki se je porochil.

Res pa je, da kanon cerkvenega prava ne dopushcha poroke z drugo zheno, che je bila ta vpletena v smrt zheninove prve zhene. Veronika nikakor ni mogla biti vpletena v smrt Friderikove prve zhene Elizabete Frankopanske, kajti o tem je odlochalo zhe posvetno sodishche, ki ga je vodil danski kralj Erik VII. Posvetno sodishche je Friderika oprostilo vsakrshne krivde za smrt njegove pokojne zhene, zato cerkveno sodishche o tem sploh ne more vech razpravljati, saj je sodba dokonchna.

Sam torej smatram, da je bil zakon med Veroniko in Friderikom sklenjen pred menoj in nashim Gospodom po veljavnih cerkvenih pravilih in ga zato ni mogoche razveljaviti. Prosim sposhtovano sodishche, da to tudi potrdi, kajti tega zakona ni mogoche razveljaviti, kakor zahteva grof Herman.«

Generalni vikar Koloman de Manswerde se je na kratko posvetoval s sodnikoma prisednikoma, potem je razglasil sodbo:

»Tozhba grofa Hermana zoper Veroniko Desenishko se zavrzhe, kajti po nashem mnenju je zakonska zveza med Friderikom Celjskim in Veroniko Desenishko sklenjena v skladu s cerkvenim kanonom. Obtozhena lahko prosto odide s tega sodishcha!«

Veronika je zazharela v obraz. Prav tako sta se veselila gvardijan Rafael in prior Arnold. Vsi trije so skupaj odshli iz cerkve. Veronika se jima je pred vrati zahvalila za uspeshno obrambo.

Tedaj so vse tri obstopili vojaki viteza Joshta Soteshkega. Dva sta zgrabila Veroniko in jo odvlekla s seboj.

»Kaj je zdaj to?« je kriknil Rafael. »Na sodishchu je bila vendar oproshchena! Kam jo peljete?«

Vitez Josht je samo skomignil z rameni.

»Ravnam po ukazu grofa Hermana,« je odvrnil.

Veroniko so vojaki stlachili v leseno kletko na vozu in jo odpeljali izpred cerkve. Meniha sta osuplo gledala za njo.

»Grof Herman ne bo odnehal kar tako,« je zamishljeno rekel prior Arnold. »Zdaj se lahko reshi nezazhelene snahe samo she z umorom.«

 

 

Ljubi moj menishchich

 

Jeseni leta Gospodovega 1426 po rojstvu Odreshenika chloveshkega rodu so se neke nochi stresla tla. Zamolklo je tudi zabobnelo. Na nekaj starejshih hishah so pochile stene, s slabo prekritih streh so popadali streshniki, drugache pa potres ni naredil vechje shkode.

»To se je globoko pod zemljo stresel velikanski kit,« je vedel povedati spiritual pater Gregorij. »Cela zemeljska ploshcha lezhi na njegovih ramenih. Che bi se obrnil ali che bi zamahnil z repom, bi bil potres dosti hujshi.«

Vsekakor je bil potres slabo znamenje, ki je napovedovalo she hujshe dogodke. Gvardijan Rafael je svojim sobratom narochil, naj molijo h Gospodu, da bi prizanesel ljudem she s strashnejshimi nesrechami. Nekateri so govorili, da bodo po potresu prishle hude poplave. Reke bodo prestopile bregove in potopile vse v svoji okolici. Drugi so trdili, da potresi napovedujejo hud pozhar, ki bo unichil pol mesta.

Kmalu zatem je prishla do Ptuja zhalostna novica, ki so jo prinesli potujochi trgovci. Veroniko Desenishko, ki jo je imel grof Herman II. Celjski zaprto na gornjem gradu Ojstrica, so v zgodnjem poletju nashli utopljeno v tolmunu pri izviru studenca pri spodnjem gradu. Menda naj bi to storila dva viteza po ukazu grofa Hermana. Eden je bil Josht Soteshki, drugi pa ojstrishki kastelan Celjskih Jurij Minndorfer.

Romarji pa so prinesli drugachno novico. Po njej naj bi viteza Soteshki in Minndorfer odpeljala Veroniko na vrh sosednjega hriba Krvavica in jo pahnila v prepad s strme pechine. Preden sta to storila, je Veronika zaslutila, kaj se ji bo zgodilo, zato je pred strahotno smrtjo she preklela rodbino grofa Hermana, naj se ji kri posushi in rod izumre, da bo kakor suha veja na odmrlem drevesu.

Romarji so she vedeli povedati, kar so slishali od prebivalcev okolishkih vasi pod gradom Ojstrica. Ob nocheh, ki so obsijane z mesechino, se s Krvavice slishi strahoten krik padajoche Veronike. Kmalu zatem pa jo lahko tisti, ki ima dovolj poguma, da se ponochi povzpne na Krvavico, vidi, kako sedi na pechini nad previsom in se bridko joche.

Veronikino prekletstvo pa se zhe izpolnjuje. Hermanov sin Ludvik je umrl zhe pred desetletjem. Konec letoshnjega julija pa je s konja padel mlajshi sin Herman III. in umrl za posledicami nesreche. Tako je okrutnemu grofu Hermanu II. Celjskemu ostal edini dedich sin Friderik II. Zato ga je ukazal izpustiti iz stolpa lakote in se je z njim pobotal.

Veroniko so pokopali v Braslovchah, a ko je Friderik prishel iz zapora, jo je ukazal izkopati in pokopati v kapiteljski dvorani jurkloshtrske kartuzije, ki so jo prav zato izvzeli iz klavzure. Friderik je zato kartuzijo bogato obdaril. Sam se je iz zamere do ocheta preselil na Kranjsko v Radovljico, kjer je prebival v Pustem gradu pod Jelovico.

Umrl je she en brat minorit. Pater Nikolaj, ki je bil zhupnik v cerkvi Marije Zavetnice s plashchem na Ptujski gori. Umiral je dva dneva in dve nochi. Ob svitu tretjega dne je umrl. Ves ta chas so mu stali ob strani sobratje, ki so zaradi tega skoraj vsi prishli na Ptujsko goro in obkrozhili umirajochega na postelji. Pater Maximus je s seboj prinesel novejshi rokopis Tractatus artis bene moriendi, razpravo o umetnosti lepega umiranja, ki se je pred leti bliskoma razshirila po vsej Evropi. Opozarjala je na pet skushnjav, ki so pestile umirajochega: pomanjkanje vere, obup, nemir, napuh in pohlep.

Ilustracija v rokopisu je kazala umirajochega, kako lezhi v postelji, ob njegovem vzglavju mu pomaga angel varuh, ob vznozhju chaka hudich na njegovo dusho, smrt pa se pripravlja, da ga bo s sulico zabodla v srce. Da bi hudichu preprechili, da bi dobil patrovo dusho v svoje kremplje, so ves chas molili ob sobratu.

Ko je bilo umirajochemu najhuje, mu je rekel gvardijan Rafael, cheprav ni vedel, ali ga bolnik sploh she slishi:

»Posnemaj nashega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je umrl na krizhu. Pri tem je molil, klical je Boga, svojega Ocheta, brez sramu je jokal, priporochal je svojo dusho Bogu in nato mirno umrl, ker je imel neomajno vero v svojega Ocheta.«

Pred maziljenjem s svetim oljem je Rafael she molil:

»Dobrotljivi Gospod in Izvelichar Jezus Kristus, ki si nam dal v tem zakramentu po besedah svojega svetega apostola Jakoba tolazhljivo obljubo: Ako je kdo bolan med vami, naj pokliche mashnike cerkve k sebi, da molijo nad njim in ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem. In molitev vere bo reshila bolnika in Gospod ga bo olajshal in che je v grehih, mu bodo odpushcheni...«

Zjutraj, kmalu po tistem, ko je bil dan v sveto olje, je pater Nikolaj globoko vzdihnil in dusha ga je zapustila. Rafael je zatisnil pokojnikove veke na obrazu, ki je bil she pred kratkim trpech, zdaj pa nenavadno umirjen, skoraj srechen, kot da je zagledal ob smrti Gospodov obraz. Imel je lepo smrt, cheprav se ji je upiral. Ko so ga chez tri dni pokopali, je Rafael imenoval za zhupnika Ptujske gore patra Urbana.

Nochi so sledile dnevom, meseci tednom, leto se je blizhalo h koncu. V zachetku decembra so se minoriti kot sleherni dan ob deveti zvecher zbrali k skupni molitvi. Pater Martin je vzel v narochje organetto in menihi so prepevali psalme, uglasbene v gregorijanskem koralu. Nenadoma je pater Dominik pogledal proti visokim barvastim oknom prezbiterija, ki so zazharela v chudni svetlobi. S komolcem je dregnil pod rebra sosednjega patra Konstantina in mu pomignil z glavo proti oknom.

Kmalu so vsi menihi gledali v zharecha okna, na katerih so bila s koshchki barvastega stekla upodobljeni svetopisemski prizori. Glasovi so jim zamrli v grlu. Pater Martin je na koru nehal igrati na organetto. Vstal je, da bi videl, zakaj so bratje umolknili. Tudi on je zagledal zharecho svetlobo v oknih.

»Gori!« je kriknil. »Ptuj bo upepelil pozhar!«

Stekel je po stopnicah s kora. Tudi drugi bratje so stekli iz cerkve na prosto, na Ribji trg. Tu so shele osupnili. Ni bil pozhar. Visoko na nebu, nad obzidjem ob Dravi so zagledali gorecho ladjo. Razlochno se je videlo, da ima tri jambore. Ladja je bila vechja od meseca, ki je zadaj zbledel ob plamenih prikazni. Bila je velika kot meshchanska hisha. In chisto pochasi je polzela od Drave mimo Ptuja proti Ormozhu.

Pater Maksimus je vil roke:

»Chudezh, bratje, to je chudezh!«

Pater Gregorij je kriknil:

»Ljudje se premikajo na ladji! Vidim chloveshke postave. A kako se lahko gibljejo sredi plamenov?«

»Mogoche pa niso ljudje, ampak peklenshchki,« je plashno pripomnil pater Johannes.

»Tudi angeli bi lahko bili,« je menil Rafael. »Lahko bi bil voz svetega Elija. Recheno je bilo, da se bo njegov voz spet prikazal pred poslednjo sodbo!«

»Ja, Gospod je rekel skozi usta preroka Malahija: Glejte, poshljem vam Elija, preroka, preden pride dan Gospodov, veliki in strashni! In bo zopet priblizhal srce ochetov sinovom in srce sinov ochetom, da kje ne pridem in ne udarim dezhele s prekletstvom,« je govoril pater Dominik. »Ampak to ni Elijev ognjeni voz, ker bi ga vlekli ognjeni konji!«

»Vsekakor je bozhje znamenje,« je dejal pater Egidij. »Morda napoveduje ponoven prihod Mesije.«

Gorecha ladja je priplula zhe na sredino obzorja. Zdaj so jo opazili tudi nekateri meshchani, ki so bili she pokonci. Prishli so iz hish in vzklikali. To je prebudilo tudi druge in na trgih in ulicah so se zbirale manjshe skupine. Nekateri so klechali in molili v bozhjem strahu.

Tudi Rafaelu se je zdelo primerno, da je sobrate pozval:

»Molimo, bratje! Zlati Oche nash, ki ga je molil Jezus nash!

Jezus je shel na veliki chetrtek

s svojoj svetoj britkoj mantro,

krvavi je pot potil.

Vse stopinje so se poznale,

polne so krvi nastale.

Jezus je padel na mater chrno zemljo,

zaklical gor v sveto nebo:

Oche, che je mogoche, vzemi ta kelih

od mene, da ga ne bom pil,

pa ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi ...«

 

Povzeli so molitev za njim. Medtem je gorecha ladja zaplula nad Ormozh in pochasi izginjala za haloshkimi grichi. Vsega skupaj je bila prikazen vidna kakshnih petnajst minut. Ko je izginila, se je Rafael prekrizhal in konchal molitev.

Bratje so se vrnili v samostan, saj jih je zunaj zhe poshteno zeblo. Brat Ciril jim je postregel z vrochim chajem. Greli so si s skodelicami premrle roke in zhivahno razpravljali, kaj naj bi prikazen pomenila. Nesrecho? She hujshi potres? Pozhar? Konec sveta in sodni dan? Pozno ponochi so shli vsi vznemirjeni vsak v svojo celico.

Vendar se v naslednjih dneh, tednih in mesecih ni zgodilo nich posebnega. Pater Maksimus je v samostansko kroniko skrbno zapisal svoje videnje dogodka in narisal je tudi barvno ilustracijo prikazni. Drugi so pochasi pozabili na to noch in na strah, ki so ga obchutili ob nerazumljivem dogodku.

Spomladi pa se je iz sotochja Drave in Donave na slavonski ravnici razshirila novica, da so ribichi v mrezho ujeli ribo z levjo glavo. Tudi to je bilo zloveshche znamenje.

Dominikanski pridigarji so govorili, da je vsa ta znamenja poslal Gospod in da z njimi napoveduje, da bodo neverni husiti, ki na severu zhe dolgo uspeshno premagujejo viteze templjarje, konchno dozhiveli poraz, nakar bosta spet vzpostavljena red in bozhja pravichnost.

Na tihem so upali, da gorecha ladja ne napoveduje, da se bo ponovil dogodek izpred vech kot sto let, ko je pozhar popolnoma unichil dominikanski samostan, ki so ga potem obnavljali celih petdeset let.

 

***

 

Prishla je pomlad, razcvetele so se marelice pod oknom gvardijanove samostanske pisarne. Srce mu je navdajalo hrepenenje in pri molitvi se ni mogel zbrati. Zato je bil kar vesel, da je bila nedelja in je moral zhe zgodaj, takoj po jutranji mashi, oditi s hlapcem Miho na spovedovanje v markovshko komendo.

Po spovedi je bilo skromno kosilo, kakrshnega je uvedla opatinja Klementina po Bernardinem odhodu, a bilo je imenitno pripravljeno, saj je bila kuharica she vedno ista kot pod prejshnjo opatinjo. Po dobri ribji juhi iz krapovih glav je priromal na mizo golazh iz divjega zajca, zraven katerega so bili za prilogo snezhno beli zdrobovi cmoki, zachinjeni s petershiljem in koprcom. Namesto posladka je bil pikanten ovchji sir, ki se je odlichno ujel s polsuhim tramincem.

Ko je Rafael odrinil krozhnik od sebe in odlozhil nozh, s katerim si je odrezoval sir, je opatinja Klementina z nasmehom segla pod svoj plashch marelichne barve in izvlekla na dan zapechateno pismo.

»Tole je prishlo za vas, chastiti gvardijan,« je rekla Klementina in mu podala pismo chez mizo.

Rafael je zardel, zajecljal zahvalo in hitro spravil pismo v rokav svojega habita. Zavrtelo se mu je v glavi, kakor da bi popil prevech vina. Nato se je dvignil in se poslovil od prijazne opatinje. Zahvalil se ji je za imeniten obed in se skoraj opotekel iz jedilnice na hodnik, po katerem je stekel na komendsko dvorishche. Ko ga je hlapec Miha zagledal, je skochil na kozla, pochakal, da je gvardijan sedel za njim v koleselj in pognal konja na cesto, ki je vodila proti Ptuju.

Rafael je med vozhnjo izvlekel pismo iz rokava. Oshinil je s pogledom naslov: Prechastitemu Rafaelu de Petovia, gvardijanu OFM. Pisemski list je bil trikrat prepognjen in na stiku zapechaten z rdechim voskom, v katerega je bil vtisnjen odtis pechatnega prstana, ki bi ga takoj prepoznal med tisocherimi drugimi, cheprav je bil sestavljen le iz preprostega podolgovatega krizha krizhnishkih sester.

Gledal je pismo in ga obrachal v rokah. Razmishljal je, ali naj ga prebere zhe zdaj, med vozhnjo do mesta, ali naj ga prebere v miru in samoti svoje samostanske pisarne. Sklenil je, da ga bo prebral pozneje. Znova ga je skril v levi rokav svojega habita. Tam je chutil, kako se iz pisma v njegovo podlaket shiri prijetna toplota, zaradi katere je drhtel po vsem telesu.

Ko je Miha zapeljal s kolesljem na samostansko dvorishche, ki je bilo s treh strani obdamo v pritlichju stavb z arkadnim hodnikom, je skoraj stekel v samostan in se povzpel v prvo nadstropje, kjer je imel svojo pisarno. Zaklenil je vrata za seboj, se spustil v shirok oblazinjen stol in s tresochimi se rokami izvlekel pismo iz rokava habita. Razlomil je pechat in ga razgrnil. Pismo je vsebovalo kar tri gosto popisane liste.

»Ljubljeni moj menishchich,« je bral. »Razveselila sem se, ko me je dosegel tvoj pisemski glas. Vech kot leto dni sem v duhu klicala tvoje ime k nebesom, pa ni bilo nikakrshnega odmeva. Nochi sem prebila v solzah in mislila nate, a nebo je molchalo. Chez dan sem te trepetaje iskala v obrazih drugih ljudi, ki sem jih srechevala, a tvojega odseva nisem nashla.

A naj ti najprej napishem, kako se je konchal moj beg iz rodnega Shtajerja, ki ga tako pogresham, ne nazadnje zaradi tega, ker si tam ti in zato je tam ostalo tudi moje ranjeno srce. Po treh mesecih potovanja so me vitezi krizhniki pripeljali v dezhelo Estonijo, ki ji vladajo Danci skupaj z nemshkimi krizhniki ali kot jim tu rechejo templjarji. V pokrajini Harjumaa smo jezdili skozi vasico Pohlo, ki mi je takoj prirasla k srcu.

Tu sem zachutila, da nisem usojena samostanu. Moje srce hrepeni po svobodi brez kakrshnihkoli okovov. Zato sem spremljevalcem povedala, da bom ostala v Pohli in tudi sestra Elizabeta je bila tega mnenja. Tukajshnji zhupnik Juha Koskela naju je sprejel pod svojo streho in nama ponudil prvo zatochishche. Vitezi krizhniki pa so se vrnili v domovino. Ko sem jih gledala odhajati, se mi je paralo srce, saj so se svobodno vrachali tja, kjer sem doma, kjer sem po sili pretrgala vse vezi z rodnim krajem.

Kmalu sem izvedela, da eden od tukajshnjih veleposestnikov prodaja veliko posestvo, ki ga je dobil za svoje viteshke zasluge. Kupila sem ga zase. Skupaj s krizhnikom sem odpotovala v glavno mesto Revelio, kjer sem pri Judu lahko vnovchila denarno pismo, da sem izplachala viteza in she mi je ostalo dovolj denarja za vodenje posesti. Na njej sem dala izkopati ribnik ob potoku, ki teche chez zemljishche in speljala vodo skozi njega. Najela sem deklo, ki mi kuha in pospravlja in tri hlapce, ki skrbijo za posestvo. V ribniku gojimo postrvi, ki jih prodajam na veliko ribjemu trgovcu v Revelii. Tako da mi gre gmotno zelo dobro.

Ljubljeni moj menishchich, to ti omenjam samo zato, da vesh, kako mi ni nich hudega po gmotni strani. Drugache pa je z mojo dusho, ki me boli, da me stiska v srcu. Nisem se zavedala, kako zelo te pogresham vse do tistega dne, ko sva z deklo pozimi gledala drobne ptice pevke, ki jih v snegu natrosim semenje. Videla sem prisrchno drobno sinichko, ki ima na vratu in po zatilju belo liso, vrh glave pa chrno kapico. Kako ljubka sinichka! Sem vzkliknila, moja dekla pa je rekla: oh, tej vrsti sinice pri nas pravimo musttihane. Ker she ne znam skoraj nich njihovega jezika, sem jo vprashala, kako se to reche po nemshko, kajti nemshchine je dekla vajena, saj tu zhe dolgo gospodujejo templjarji. Tannenmeise, mi je rekla. Takrat se mi je zvrtelo v glavi, kajti spomnila sem se, da na Shtajerskem rechemo temu ptichku menishchek. Noge so se mi zatresle, cheprav sem sedela pri oknu, ko sem opazovala shchebetajoche ptice. Zdaj sem vedela, zakaj me je ptichek spominjal nate.

In potem je kot bozhji omen prishel sel s tvojim pismom. Bilo je kakor odmev na krichanj bolechine mojega srca. Roke so mi trepetale, ko sem lomila pechat, ki so se ga dotikali tvoji prsti. Zato sem voshcheni pechat najprej poljubila in zdelo se mi je, da na ustnicah chutim toplino tvojih prstov in nezhnost tvoje kozhe.

Ko sem odprla pismo, si natresel pred mene in mojo dusho besede nezhnosti, kakor sem jaz trosila pisana semena na sneg pred ptice pevke. In kot kakshna sinichka je zashchebetalo od sreche tudi moje srce. Najprej sploh nisem videla besed, ampak so chrke poplesavale na papirju pred mojimi ochmi, kakor drobno zrnje prosa. Shele ko sem zajela sapo in se zbrala, da mi je nehalo razbijati srce, sem razpoznala chrke, jih sestavljala v besede in razbirala njihov pomen. Hvala ti, hvala za te besede nezhnosti, ki sem jih pogreshala in je moja dusha hlastala za njimi zhe celo vechnost, kakor postrvi hlastajo za zrakom, kadar jih z mrezho potegnemo na suho.

O, ljubljeni moj menishchek, kako te pogresham! Rada bi utapljala svoj pogled v tvojih ocheh in pod prsti bi rada chutila tvojo nezhno kozho. Le kdaj mi bosh spet dihal svojo toplo sapo za ushesi v vrat, da mi bodo shli mravljinci po vsem telesu? Le kdaj bova obnovila skrivnost, ki je znana samo nama? Skuhala ti bom najslajshe jedi, v katerih bova spet uzhivala kot nekoch in che bosh hotel, ti bom na pladnju ponudila tudi svoje srce; tako zelo te ljubim, menishchek!

Che se ti zdi in che ti je she kaj do mene, mi napishi pismo in ga oddaj komturju Viljemu, ki ga bo posredoval naprej, dokler ne bo priromalo do mene. Vem, da traja pot mojega pisma do tebe tri mesece in potem spet tri mesece potuje odgovor nazaj. Tako se mi bo vsaj na pol leta vrachal odmev na moje pospesheno bitje srca. Ne priganjam te, a vedi, da te bom tu v Pohli zvesto chakala in upala, da bosh nekoch namesto pisma prishel v Pohlo ti, da bova za vechno eno.

Preljubi moj menishchek, poshiljam ti poljub in vsak dan na tisoche misli, ki jih posvecham tebi. Ena je v novem jeziku mojih sosedov, ki se ga pochasi privajam: ma armastan sind. Pa ugibaj, kaj to pomeni!

Bernardka Ptujska, posestnica in ribogojka iz Pohle.«

Gvardijan Rafael je vstal in gledal skozi okno v cvetoche marelice, ki so bile obrobljene z rozhnato barvo, kakrshno ogrinjalo je nekoch nosila Bernardka. A ni jih razlochno videl, ker so mu iz ochi polzele solze in mu je bolechina zastirala jasen pogled.

Globoko je vzdihnil in se vrnil k mizi. Znova in znova je prebiral pismo, ki ga je tako zelo razveselilo, hkrati pa neizmerno uzhalostilo. Med njim in med roko, ki je napisala te besede, je bilo nekaj tisoch milj. Cheprav sta si bila tako zelo blizu, sta bila dalech narazen.

Ko je sonce zashlo, se Rafael ni udelezhil ne vechernic ne vecherje. She vedno je najprej v polmraku, potem pa v trdi temi sedel za svojo mizo, kjer je znova in znova prebiral Bernardkino pismo. Za to ni potreboval luchi, saj je znal pismo na pamet zhe zdavnaj, preden je sonce zashlo in je ugasnil dan.

 

***

 

Sredi tega tedna se je gvardijan Rafael usedel za svojo mizo v gvardijanovi pisarni, z nozhem si je prirezal krokarjevo pero, vzel je iz predala list papirja in zachel pisati pismo opatici Bernardi.

»Ljubljena moja sinichka! Kako si me razveselila s svojim pismom! Ko sem ga prebiral, me je od nepopisne sreche bolelo v prsih. Dih mi je zastajal in bilo mi je, kakor da se utapljam v chustvih, ki so jih prebudile v meni tvoje besede. Tvoja podoba mi je prishla pred ochi tako jasno, kakor she nikoli doslej.

Kakor vidish, te bom poslej imenoval sinichka, kakor ti mene menishchek. Saj si res takshna nemirna ptichica, ki skaklja z veje na vejo in je njeno lepoto opaziti zhe od dalech. Tvoja lepota zhari tudi iz pisma, ki si mi ga poslala: tako mochno, kot zhari dragulj med navadnimi kamni. Zdaj me bodo poleg marelichnih cvetov spomladi skozi vse leto spominjale nate tudi te drobne ptice pevke. V njih bom gledal tvojo milino in njih shchebetanje mi bo, kakor da mi ti govorish nezhne besede. A to bo le bleda sled sence tvoje resnichne miline in lepote.

Veseli me, da si nashla kraj, kjer rada prebivash, da ti tvoj novi dom vsaj malo ublazhi bolechino, ker si morala zapustiti starega. Da ne bosh vech nuna v samostanu, si se odlochila po svojem srcu. Res ne gre, da bi bila plemenita gospa tvoje lepote zaprta v samostanu, odtegnjena ochem sveta.

O, ljubljena moja sinichka, kako zavidam vsem tistim, ki te lahko vidijo in obchudujejo sleherni dan! Morda se sploh ne zavedajo tega, kako jih je Gospod obdaril s tem, da so lahko v tvoji blizhini. Mene pa je kaznoval s tem, da zhivim tisoche milj proch od tebe in je moja edina srecha, da lahko drzhim v roki pismo, ki si ga nekoch drzhala v svojih rokah tudi ti.

Vchasih se mi zdi, ko sem zaprt v tihotnem samostanu, kot da naju je Bog obdaril s trenutkom sreche, a nama ga je takoj zatem vzel, samo zato, da naju je pahnil v she hujsho nesrecho. Moja bolechina je hujsha, ker zdaj vem, kaj je srecha, a mi je nedosegljiva. Tako se pochutim kot chlovek, ki so ga vrgli v temnico, potem ko je zhivel na svobodi. Zdaj chemi v temi in gleda kvishku, kjer je pod stropom majhna lina, skozi katero se prikrade podnevi svetloba. Zaradi tega ozkega zharka svetlobe se spominja zunanjega sveta in si predstavlja svoje zhivljenje na svobodi, kakor ga je zhivel prej, preden so ga zaprli. Ker je svobodo nekoch izkusil, natanchno ve, kaj je izgubil, kar samo she povechuje njegovo bolechino.

Ljubljena moja sinichka, prav rad bi bil menishchek, da bi imel krila in bi lahko poletel dalech na sever, do tvojega doma. Posedal bi na vejah dreves in grmov okoli tvoje hishe in bi zhivel samo za to, da bi nekajkrat na dan uzrl tvoj obraz, kadar bi stopila iz hishe. Takrat bi shchebetal od veselja in ti prepeval, samo da bi ti razjasnil oko in privabil nasmeh na lica. Da bi spet videl tisti drobni jamici, ki se ti ob smehljanju naredita na licih. Tudi pozimi v najhujshem mrazu te ne bi zapustil, in kadar bi prishla pticam trosit drobno zrnje, bi ti zletel na roko in pobiral zrnje s tvoje dlani.

Tako pa nimam kril, polomili so mi peruti, zato sem priklenjen na samostan in na te kraje, ki so postali pushchobni in turobni, odkar si jih ti zapustila. Sonce ne sveti vech s takshnim sijajem, kot je sijalo, ko si bila she ti v teh krajih in mesec je ponochi she bolj bled kot je bil takrat, ko je she sijal nate iznad Haloz. Tudi cvetice na travnikih in po vrtovih so obledelih barv in klopotci po vinogradih tolchejo bolj zhalostno, odkar te vech ni tukaj.

Ljubljena moja sinichka, ne zmorem vech pisati, ker mi prihajajo solze na lica in mi krvavi srce ob misli, kako dalech proch si in nedosegljiva. Lepo te pozdravljam, tvoj menishchek Rafael.«

Res so mu prishle solze v ochi in s tresochimi se rokami je zgibal pismo in ga zapechatil, da ga bo v nedeljo odnesel v Markovce in izrochil opatini Klementini, da bo shlo na dolgo pot visoko v severno dezhelo, kamor mu je pobegnila srecha.

 

 

O zhenskem bistvu

 

Rafael je sklenil, da bo spisal v latinshchini razpravo o zhenskem bistvu, ki jo je naslovil De feminis natura. O tem je zhe marsikaj prebral v Svetem Pismu, pa tudi v uchenih razpravah cerkvenih ochetov in teoloshkih filozofov. Doslej so delili zhenske na mlade in na stare, podrobneje na device, porochene, vdove, nune in dekle. Rimski pesnik Francesco de Barbarino jih je razdelil she bolj podrobno: na male deklice, deklice, ki so godne za zhenitev, meshchanke, dekle, prostitutke, prodajalke na trgu, dame iz boljshih druzhin, princese, plemkinje in kraljice.

Po sploshnem mnenju so bile zhenske za druzhbo moshkim in za rojevanje potomstva. She posebej so bile nevarne pevke, plesalke in igralke ter vse potujoche zhenske, ki niso bile vezane na dom in druzhino, ampak so vandrale iz kraja v kraj. Vechinoma so bile oropane tistega, kar so najbolj cenili pri zhenski: devishkosti in zvestobe.

Sveti Tomazh Akvinski je napisal, da se zhenska obnasha do mozha kot nepopolna in defektna do popolnega. Zhensko je smatral za napako narave, nekakshnega pohabljenega, zgreshenega, ponesrechenega moshkega. To je tudi pojasnil s trditvijo, da moshki zarodek postane chlovek po shtiridesetih dneh v materinem telesu, zhenska shele po osemdesetih. Deklice nastanejo iz poshkodovanih semen ali zaradi vlazhnih vetrov.

Sveti Janez Krizostom, znan tudi kot Janez Zlatoust, je bil she bolj kratek: Zhenske so v glavnem dolochene za to, da zadovoljujejo pohoto moshkih.

Moshki naj bi bil suh in hladen, zhenska mokra in vrocha. Rafael je menil, da so mozhni tudi vmesni polozhaji, ko je moshki suh in vroch, zato nenehno vdan spolni strasti, in so zhenske, ki so mokre in hladne, zatorej frigidne, kar cerkveni kanon priznava kot utemeljen vzrok za izpodbijanje veljavnosti zakonske zveze.

Sveto pismo sicer pravi, naj bo zhena mozhu pokorna, a tudi to, da je zhenska moshkemu pomochnica. Rafael je ugibal, ali je s tem mishljeno, naj mu bo podrejena ali enakopravna pomochnica. Kajti Biblija pravi v Mojzesovi knjigi v Prvem porochilu o stvarjenju: Bog je rekel: »Naredimo chloveka po svoji podobi, nam slichnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, zhivini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji!«

In Bog je ustvaril chloveka po svoji podobi, po bozhji podobi ga je ustvaril, mozha in zheno ju je ustvaril.

Torej sta prva chloveka, moshki in zhenska, po Bibliji sprva enakopravna, oba ustvarjena po bozhji podobi. Shele v Drugem porochilu o Stvarjenju pravi Biblija, da je Bog ustvaril Adama iz prahu zemlje, Evo pa iz njegovega rebra, kar jo po mnenju nekaterih cerkvenih uchiteljev dela podrejeno mozhu.

Rafaelu je bilo blizhje Prvo porochilo o stvarjenju, v katerem sta moshki in zhenska enakopravna. Odnos med Jezusom in Marijo Magdaleno vse teorije v naukih cerkvenih mislecev o podrejenosti izpodbija. Jezus je imel Magdaleno za svojo najljubsho in najboljsho uchenko.

Zato je Rafael menil, da je zhenska v krshchanskem svetu ves chas razpeta med greshno Evo in Devico Marijo, Bozhjo materjo. Izvirni greh je Evi in vsem ljudem zhe odvzel Jezus s smrtjo na krizhu. Zhenska pa se trudi ob mozhu, da bi se chim bolj priblizhala idealu Device Marije, da bi bila dobra zhena svojemu mozhu in skrbna mati svojim otrokom.

Ko je Rafael konchal svojo razpravo, jo je na chisto prepisal na folije v pisavi gotske minuskule. Nekaj inicijalk je tudi bogato okrasil z ilustracijami. Vsega skupaj je bila razprava dolga trideset folijev, popisanih po obeh straneh, recto et verso. Izdelal je tudi naslovni folij, na katerega je napisal naslov De feminis natura, razprava Rafaela de Petovia o zhenskem bistvu, kakor ga izprichuje Biblija in ga razlagajo cerkveni uchenjaki pred nashim chasom, napisano v samostanu manjshih bratov Svetega Petra in Pavla na Ptuju, leta Gospodovega MCDXXVIII.

Konchano delo je gvardijan odnesel staremu knjizhnicharju patru Maksimu, da bi ga zvezal v knjigo. Pater je bil navdushen nad novo pridobitvijo za knjizhnico. Rokopis je zvezal v bele platnice iz ovchega usnja in avtorja z naslovom vtisnil z zlatimi chrkami, za kar je uporabil posebne pechatnike.

»Naj vsaj tu ostane nekaj spomina name in na moje zhivljenje,« je pripomnil gvardijan.

Pater Maksimus se je strinjal

»Knjige so vechni spomeniki ljudem tudi po njihovi smrti, trajneshi od kamnitih nagrobnih ploshch,« je rekel. »Njihov glas odmeva she stoletja in celo tisochletja po tistem, ko za avtorjem utihnejo mrlishki zvonovi. Prichevalke so o tem, kako je zhivel in razmishljal njihov ustvarjalec.« Odlozhil jo je na svojo pisalno mizo in se zadovoljno nasmihal. »Naredil bom nekaj prepisov in jih drago prodal drugim samostanskim knjizhnicam. Zhe kar vidim brata knjizhnicharja iz zhichke kartuzije, kako se mu bodo cedile sline, ko bo zagledal nasho novo pridobitev. Zagotovo bo hotel en izvod rokopisa za njihovo knjizhnico, naj stane, kolikor hoche. S pridobljenim denarjem bom potem lahko narochil prepis katere od njihovih dragocenih knjig.«

»Me samo raduje vashe navdushenje nad mojim skromnim delom,« je rekel gvardijan Rafael.

»Snov, ki ste se je lotili, je izjemno zanimiva,« je kimal pater Maksimus. »Z veseljem jo bom prebral. In povem vam, zna biti, da boste s pomochjo prepisov zasloveli po vsej Evropi in z vami nash skromni samostan. Saj ga ni chloveka, ki ne bi razmishljal o stvarjenju zhenske in njenih skrivnostih. She svetemu Antonu Pushchavniku se je hudich prikazal v podobi zhenske, da ga je skushal.«

»To sem pa pozabil omeniti v svoji razpravi,« se je nasmejal Rafael.

  

***

 

Ves svet je bil nenehno v vojni. Francozi so se bojevali z Anglezhi, da bi se otresli njihovega jarma. Krizharji so se na Cheshkem borili z nevernimi husiti, borili so se tudi proti vstajnikom na Poljskem in v Litvi, Benechani so zasedli oglejsko patriarhijo, Shpanci so se vzdignili zoper Arabce in so jih hoteli izriniti iz svoje domovine. Turki so nenehno vdirali v krshchanske dezhele in si jih skushali podrediti. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se posamezni plemichi zapletali v boje s sosedi za ozemlje, gradove, mesta, nemalokrat so spore okoli dedishchine reshevali z mechem v roki.

Potem je sredi belega dne chrn oblak zakril sonce. Oblak je segal chez vse nebo in spushchal se je vedno nizhe. Milijoni kobilic so se spustili na polja, travnike in gozdove. Pozhrle so vse, kar je bilo zelenega: proso, ajdo, repo, zelje, travo, liste na drevju. K srechi so kmetje pshenico zhe pospravili. Bile so prava egiptovska nadloga, kakor jo popisuje Sveto Pismo.

Najprej je priletel prednji roj, kakor izvidnica, za njim je pribrenchal glavni roj. Pozhrle so vse, kar je bilo zelenega, razen vinske trte, ta jim ni shla v slast. S sonchnim vzhodom so se dvignile na svoj pozhreshni pohod, ob devetih zvecher so popadale na zemljo, da so prenochile.

Takshnega roja orientalskih kobilic niti najstarejshi niso pomnili, so se pa spominjali, da so jim dedki in babice pripovedovali o podobnem pustoshenju pred stotimi leti, ko so trpeli hudo lakoto, ker so kobilice vse pozhrle.

Moravshki mejni grof Karel je dal tedaj izmeriti takshen roj kobilic. V shirino je segal petintrideset tisoch korakov. V dolzhino pa niso mogli prijezditi do konca roja v enem dnevu.

Kokoshi so bile sicer navdushene nad kobilicami in so jih vneto kavsale, vendar se je to roju komaj kaj poznalo. Od vseh strani so se nad polja zgrnile jate ptichev: shtorklje, chaplje, skobci, vrane, cikovti, srake, sove, pa tudi mishi, podgane, kune, psi, lisice in drugi mesojedci. Vse te zhivali so se mastile s kobilicami, pa so jih zdesetkale komaj opazno. V nekaj dneh ni bilo vech zelene bilke in roji so se dvignili ter odleteli naprej, proti novemu zelenju.

Najbolj so se kmetje bali tega, da se bodo kobilice vrachale she nekaj let zapored, she posebej, che bodo mile zime. Ker Turki ne pijejo vina in ker so kobilice prizanashale vinogradom, so jim rekli tudi turshka predstrazha, saj so chez mejo v krshchanske dezhele nenehno za kobilicami vdirali she Turchini, ki niso bili nich manj pozhreshni: pobrali so ljudem she tisto, kar so jim kobilice pustile.

Nemalo kobilic je za vedno oblezhalo na poljih. Poginule so tako smrdele, da so se jim she zhivali ogibale. Ljudje so se bali, da bo izbruhnila chrna smrt, ki je nemalokrat sledila poginulim zhuzhelkam. Pse so privezali doma, da ne bi prenashali bolezni, machke pa so pobili, ker so jih imeli za glavne prenashalce kuzhnosti, saj se ves chas klatijo po travnikih in njivah na lovu za mishmi.

Jeseni je poplavila Drava. Pod Ptujem se je razlila po ravnici. Voda je prestopila bregove in od Maribora do Ormozha poplavljala polja in travnike. Pri Vurberku v Chreti je bila voda meter visoka, v Krchevini pri Hajdini dva metra. Splavi s trgovskim tovorom niso mogli pluti po naraslih vodah, niti pristajati, saj je naplavljen les pri Ptuju poshkodoval pristan. Tudi mostovi so bili ogrozheni. Ob Dravskem mostu so ptujske oblasti ukazale postaviti viseche gradbene odre, s katerih so z dolgimi kavljastimi palicami odrivali in obrachali naplavljena drevesna debla, da so zdrknila pod mostom, ne da bi huje poshkodovala mostnih nosilcev. Najhuje je bilo, da je ob vsaki poplavi Drava spremenila strugo in spremenila meje posesti.

Huda lakota je pestila prebivalstvo. Chesar niso kobilice pozhrle, je voda poplavila. Ne ljudje ne zhivina niso imeli kaj jesti. Zato so ljudje najprej pobili zhivino in jo pojedli, potem so zacheli jesti zhelode, lublje mladih dreves in iz strzhenov bezga, borovcev in drugih mladik so si mleli krushno moko. Porochali so celo, da so skuhali in pojedli tudi pokojnike, ki so izdihnili zaradi lakote.

Stare in onemogle chlane druzhine so nalozhili v kosh ali na telige in jih tako spravili do blizhnjega gozda, kjer so jih zapustili, da so umrli v samoti in niso odzhirali hrane mlajshim. Spotoma so v gozdu iskali kakrshnokoli uzhitno travo, gobo, koreninico, ki bi za hip poteshila lakoto in jim ustavila kruljenje v trebuhu. Iz osata in kopriv so kuhali juho.

Mnogi so bili tako predrzni, da so zacheli skrivaj loviti zajce, srne in drugo divjad, ki je bila lastnina Gospodov Ptujskih in njihovih vazalov. Potoki so ostali brez rib in rakov. Niso prizanesli pticam, ne zhabam in ne polzhem. Kar je bilo gomazechega po zemlji, vse je konchalo v loncih sestradanih ljudi.

Nekateri so bili bolj usmiljeni do starejshih chlanov druzhine. Odnesli so jih pred mestni shpital za revezhe pri cerkvici Svetega Duha in jih pustili pred vrati. Shpital je bil prenapolnjen in njegovi oskrbovanci so prav tako stradali kot tisti pred vrati.

Za lakoto in bolezni so zacheli kriviti Jude. Po pogromu zoper nje na zachetku stoletja, so se Judje zacheli potihoma vrachati in spet so se ukvarjali s trgovino in oderushtvom. Ljudje so shepetali, da so jim Zhidje zastrupili vodnjake, zato je toliko bolezni. Tu in tam so napadli kakega Juda, ki se je upal iz svoje hishe in ga pretepli do nezavesti.

V minoritskem samostanu niso trpeli lakote. V samostanskih kleteh je bilo dovolj sodov kislega zelje, kisle repe, krompirja, zhita, suhega mesa in she chesa. Le svezhega mesa ni bilo vech in svezhih rib, saj jih podlozhniki niso imeli niti zase vech, kaj shele za dajatve. Gvardijan Rafael je ukazal bratu Cirilu, da je vsak dan skuhal she veliki kotel zabeljene juhe iz kislega zelja ali iz repe in krompirja, ki so jo potem po dopoldanski mashi pred poldnevom delili pred cerkvijo sestradanim ljudem. A kmalu je to dobrodelnost opustil, saj je bilo juhe za vse premalo in vsak dan je nastal pred kotlom krvav pretep za poslednje zajemalke.

Pritisnil je hud mraz. Drava je zmrznila meter globoko. Ljudje so lahko kjerkoli prechkali Dravo kar pesh in tudi z vozovi. Spomladi pa je pritisnila odjuga in led je zachel pokati in se lomiti. Kopichil se je v grmade in delal umetne jezove, za katerimi je zastajala voda in she bolj poplavljala. Najhuje je bilo pred Dravskim mostom pri Ptuju. Grozilo je, da bo led podrl most in ga odnesel s seboj.

Ljudje so molili k zashchitnikom mesta, k Zhalostni Materi Bozhji, k svetemu Juriju in svetemu Florjanu. Zhupnik je vodil procesijo meshchanov, ki je z molitvijo na ustih shla chez Dravski most, da bi izprosila chudezh, ki bi reshil most. Zavetniki niso bili gluhi za njihove priproshnje. K srechi je pritisnila takshna odjuga, da se je led naglo stopil, voda je odtekala, vrachala se je s polj v Dravo, ki je spomladi potem poplavljala nizhe na Hrvashkem.

Ko se je sneg stalil, so po mestnih ulicah nashli kar pet trupel berachev, ki so chez zimo umrli od mraza in jih je prekril sneg.

Tega leta je gospodu Frideriku Ptujskemu umrla soproga Katarina Frankopanska. Pokopali so jo v dominikanskem samostanu. Ena nesrecha je klicala drugo.

Navkljub pomladi je lakota she vedno pestila prebivalstvo. Ljudje so mnozhichno umirali. Dolgotrajno stradanje jih je oslabilo in zlahka so podlegli tudi najbolj nedolzhnemu prehladu. Nobeno zdravilo ni pomagalo. Sok rdeche pese so pili, mislech, da jim bo okrepila kri. Pili so blagoslovljeno vodo, meshali v vodene juhe zmlete rogove, zhabje krake, pili so vinski kis in se mazali z njim, na telo so si dajali pijavke, iz raznih zelishch so si pripravljali zvarke, okoli vratu so nosili talismane sreche, kot je na primer zajchja shapica, k starim baburam so se zatekali po zakletve, ki naj bi odvrnile lakoto in bolezen.

Bolezen jih je she lazhe kosila, ker so slabo skrbeli za chistocho. Vodi so se izogibali, she posebej topli, ker je chloveku na kozhi shirila pore, skozi katere so potem v telo prodrle bolezenske klice.

Neredki so se vdali razvratu in veseljachenju. Rekli so, da bodo tako ali tako umrli, saj jih med umirajochimi chaka gotova smrt. Kdor je imel vino, si ga je tochil od jutra do vechera, dokler ga je bilo kaj. Takshni veseljaki, tako moshki kot zhenske so se nashli kot po kakshnih skrivnih znamenjih in potem so vse dni veseljachili skupaj in se vdajali razvratu. Vedno vech je bilo razbojnishkih tolp, ki se niso bale ne Boga ne hudicha; hodile so po vaseh in ropale, kjer je bilo kaj vzeti.

Niso pa bili vsi takshni. Mnogi so prebili vechino chasa v cerkvah pri molitvi za srechno smrt, zadnje denariche so dali, da so si kupili odpustke za svoje grehe. Marsikdo je sestavil oporoko, v kateri je Cerkvi zapustil vse svoje premozhenje. Cerkev je bila edina, ki je med lakoto pridobivala bogastvo. She spodbujala je romanja na svete kraje, chesh da je chlovek tako ali tako na tem svetu samo homo viator, popotnik, ki potuje skozi zemeljsko zhivljenje na poti k zvelichanju.

Veliko romarjev je obiskovalo najblizhje romarske kraje. Ptujchani so se zatekali na Ptujsko goro, kjer je bila Nova Shtifta s cerkvijo Marije zavetnice s plashchem.

Pater Urban, ki je postal zhupnik na Ptujski gori po Nikolajevi smrti, je obiskal svojega gvardijana. Prosil ga je:

»Brat Rafael, nisem pozabil goreche pridige, ki si jo imel pred leti, ko je bil na Ptujski gori zhupnik she brat Nikolaj. Glej, ljudje v stiski se zdaj she pogosteje zatekajo na bozhje poti in tudi pri nas se ne moremo pritozhevati: toliko romarjev she nismo imeli ob nedeljah, kot jih pride zdaj iz blizhnje in daljne okolice. Rad bi te prosil, da bi imel to nedeljo pridigo ti. Ljudje so lachni tolazhbe in bozhje besede. Bosh uslishal mojo proshnjo?«

Rafael mu je obljubil, da se bo potrudil za pridigo. Odpravil se je v samostansko knjizhnico k bratu Maksimu in ga prosil, che ima kakshen spis, ki bi mu bil v pomoch pri pridigi.

»Ravno prav!« je vzkliknil pater Maksimus. »Pred kratkim je bil pri meni knjizhnichar iz cerkve svete Marije in svetega Korbiana v Freisingu na Bavarskem. Prepis tvojega kodeksa sem zamenjal za prepis njihovega shtiristo let starega kodeksa, ki je bil spisan za tedanjega freisinshkega shkofa Abrahama. Zelo dragoceno delo. V njem so homilije in liturgichni obrazci, nashel pa sem tudi nekaj strani v tukajshnjem jeziku Sclavov, dva spovedna obrazca in eno pridigo, ki ti bodo morda prishli prav.«

Prinesel mu je kodeks in mu pokazal, kje je zapisana pridiga. Rafael jo je prebral in je bil navdushen. Prav to bo uporabil v nedeljo. Malce jo bo predelal, pa bo kot nalashch za te turobne chase, ki pestijo prebivalstvo.

V nedeljo je bil lep pomladni dan. Sonce je prijetno grelo in izsushevalo od poplav namochena polja in travnike, na katerih je spet pognalo zelenje. Drevje se je olistilo. Ljudje so si popestrili jedilnike z bukovim mladim listjem, s cikorijo in divjim radichem, pa tudi z mladimi travnatimi bilkami, nabirali so v gozdu zhelode, da so jih mleli za moko, pa tudi olje so stiskali iz njih. Bukov zhir je lezhal po tleh in kar ga ni zachelo zhe kaliti, je bil dobrodoshel v loncu.

Hlapec Miha je s kolesljem pripeljal gvardijana na Ptujsko goro. Obichajnega sejma okoli cerkve ni bilo, saj ljudje niso imeli ne blaga ne denarja; denar so zapravili za dragocena zhivila, blago so zhe zdavnaj zamenjali za nekaj skorij kruha ali kos slanine.

Gvardijan Rafael je postal pod reliefom Marije Zavetnice s plashchem. Tam je v spodnji vrsti na levi klechala s sklenjenimi rokami Bernarda Ptujska, nekdanja markovshka opatinja krizhnih sester. Bila je tretja z leve, med svojo svakinjo Wilbirgo Maidburshko in pokojnim gvardijanom minoritskega samostana Filomenom. Bila je prav takshna, kakrshno je imel v spominu. Ochi so se mu orosile ob misli nanjo, spomnil se je nedeljskih kosil v njeni komendi in iskrivih pogovorov, ki sta jih imela ob tem. Vsa bolechina, ki mu jo je povzrochala njuna lochenost, je silovito izbruhnila na dan iz njegovega srca skozi ochi in se prelila v solze, ki so mu polzele po licih. Z rokavom habita si je obrisal vlazhnost z obraza in globoko zajel sapo, da bi se pomiril. Odvrnil je pogled z reliefa in se odpravil v zakristijo, kjer ga je zhe chakal brat Urban.

Ministrant je pozvonil pri izhodu iz zakristije in pater Urban se je s pokritim kelihom v roki napotil proti oltarju za ministrantom, ki je nesel mashno knjigo. Gvardijan Rafael se je usedel na klop v prezbiteriju in sledil mashi. Po evangeliju, ko je Urban prebral bozhjo besedo tistega dne, je duhovnik sedel na klop v prezbiteriju, Rafael pa se je povzpel na prizhnico na levi strani glavne cerkvene ladje. Oprl se je z rokami na ograjo in dejal:

»V teh hudih chasih, ko nas pestijo poleg lakote, poplav, opustoshenih polj in domov tudi brezboshtvo in razvrat, se spomnimo svojih prednikov. Che bi nash ded ne greshil, bi lahko vechno zhivel, nikoli ga ne bi pestila starost, skrbi ga ne bi tezhile in solz ne bi pretakal, ampak bi bival ne veke vekov. Ker pa ga je Nechisti zaradi svoje zavisti pregnal izpred bozhjega oblichja, so se zgrnile nad chloveshki rod bolechine in skrbi, ki so prinesle bolezni, ki jim je sledila smrt. Kajti bolezen in umrljivost sta bozhja kazen za nashe grehe!

Vendar ne pozabimo tega, da nas imenujejo tudi otroke bozhje, ker smo vsi ustvarjeni po bozhji podobi, tako sinovi kot hchere. Zato se odpovejmo slabim delom, ker so to dela Satanova: ne malikujmo drugih bogov, ne klevetajmo svojih bratov, ne kradimo, ne ubijajmo, ne vdajajmo se poltenosti in nasladi, ne prisegajmo po krivem in svojo dano prisego sposhtujmo, tudi ne sovrazhimo drugih. Tako je zapovedano v bozhjih zapovedih in grehi, ki jih storimo z njihovo krshitvijo, ne najdejo milosti v bozhjih ocheh. Zato morate, bratje moji, videti in sami spoznati, da so imeli ljudje pred nami prav takshno podobo, kakor jo ima nash obraz, pa so dela Nechistega zasovrazhili, medtem ko so Bogu dopadljiva vzljubili.

Zaradi tega se lahko zdaj v cerkvah nashih prednikov klanjamo, molimo k njim in nazdravljamo v njihovo chast: prosimo jih za odreshitev nashih teles in nashih dush. Prav takshni, kot so bili oni, lahko postanemo tudi mi, che bomo zacheli delati dobra dela, kakor so jih pocheli tudi oni. Zakaj oni so lachnega nahranili, zhejnega napojili, bosega so obuli, golega oblekli, onemoglega obiskali v bozhjem imenu, premrazhenega so pogreli, tujca so povabili pod svojo streho in v zhelezne verige uklenjene so obiskovali in jih tolazhili v bozhjem imenu. S takshnimi deli so bili Bogu dopadljivi.

Tako moramo, bratje moji, tudi mi moliti k vsemogochnemu Gospodu Ochetu, dokler ne bo prishel chas, ko se bomo preselili v njegovo kraljestvo, ki je zhe od zachetka do konca pripravljeno za bozhje izvoljence. Ko nas bo poklical k sebi, se pred njegovim oblichjem ne bomo mogli skriti nikjer, nikamor ne bomo mogli pobegniti, ampak bomo morali stati pred bozhjim sodnim stolom skupaj z nashim sovrazhnikom, starim zlodejem. Vsakdo se bo moral pred bozhjim pogledom s svojo besedo skozi lastna usta spovedati za vse, kar je kdo storil na tem svetu, najsi bo dobrega ali slabega. Zato, bratje moji, mislite na ta dan, ko se ne boste mogli nikamor skriti, ampak boste morali stati pred bozhjim oblichjem in se spovedati, kakor sem vam povedal.

Nash Gospod sveti Kristus, ki je zdravnik nashih teles in odreshitelj nashih dush, pa nam je razkril poslednje zdravilo, s katerim se lahko odrechemo Satanu in se iztrgamo iz njegovih krempljev. Nashi predniki so prav tako hudo trpeli, kajti tepli so jih s shibami, metali so jih v ogenj in zhgali z razbeljenim zhelezom, z mechi so jih posekali in po drevju obeshali, z zheleznimi kavlji so jih raztrgali. Mi pa lahko zdaj s svojo pravo vero in iskreno spovedjo storimo isto, kar so dosegli oni s hudim trpljenjem za vero. Zakaj, bratje moji, poklichite na pomoch vse bozhje sluzhabnike, angele in vse svetnike, svoje grehe jim nashtejte in se spovejte svojih grehov, da boste zvelichani! Amen!«

Rafael se je vrnil na klop v prezbiteriju. Vsi v cerkvi so molchali, prevzeti v strahu pred poslednjo sodbo, ki jim jo je naslikal s prizhnice. Pater Urban se je vrnil k oltarju, obrnil se je k mnozhici vernikov in jim rekel z razshirjenimi rokami:

»Molimo vero!« Tokrat je govoril v domachem jeziku, ne v mashni latinshchini. »Verujem v enega Boga, Ocheta vsemogochnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari in v enega in edinega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina bozhjega, ki je iz Ocheta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, luch od luchi, pravi Bog od pravega Boga, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Ochetom in je po njem vse ustvarjeno; ki je zaradi nas ljudi in zaradi nashega zvelichanja prishel iz nebes. In ki se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal chlovek. Bil je tudi krizhan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob polozhen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po prichevanju Pisma. In je shel v nebesa, kjer sedi na desnici Ochetovi. In bo spet prishel v slavi sodit zhive in mrtve, in njegovemu kraljestvu ne bo konca. In v Svetega Duha, Gospoda, ki ozhivlja, ki izhaja iz Ocheta in Sina, ki ga z Ochetom in Sinom molimo in slavimo, ki je govoril po prerokih. In v eno, sveto, katolishko in apostolsko Cerkev. Priznavam en krst v odpushchanje grehov in prichakujem vstajenja mrtvih in zhivljenja v prihodnjem veku. Amen.«

Ljudje so iskreno ponavljali Vero za njim, nekateri so se tresli, drugi so jokali, tretji so zamaknjeno gledali v nebo. Tistega dne se jim ni odprlo samo srce, ampak tudi moshnjichek, saj je cerkovnik nabral v pushico toliko milodarov kot she nikoli poprej.

 

 

Divja jaga v Chrnem lesu

 

Zvecher je Rafael sedel v gvardijanovi pisarni in bral brevir. Nenadoma je zaslishal, kako nekdo krichi:

»Morilec! Morilec!«

Klic je zaznal za svojim hrbtom. Obrnil se je. Za njim je bilo okno, ki je gledalo na samostanski vrt. Pod oknom je rasla ogrska marelica, katere cvetove je tako obozheval, ker so ga beli cvetovi z rozhnato obrobo spominjali na Bernardkino redovno oblachilo. Cheprav ni bila pomlad, je videl skozi okno, da marelica cveti, vendar ima krvavo rdeche svetove. Spodaj, na vrtu, pa je zagledal postavo v dominikanski redovni noshi, kako gleda navzgor in mu zhuga.

»Morilec!« je vpila postava, ki je nenadoma zachela rasti in v odsevu okna je spoznal bled, od vode izpran obraz svojega nekdanjega tovarisha in pokojnega priorja dominikanskega reda Ignacija. »Vem, da si me ukazal umoriti!« je zavpil Nace.

Rafaela je oblil hladen pot. Strmel je v prikazen, ki mu je zhugala:

»Smrtni greh imash na dushi, Rafael, na drugem svetu te ne chaka Zvelichar, ampak Lucifer! Ne bosh uchakal vechnega zvelichanja na Gospodovi desnici, ampak vechno pogubljenje v peklu. Trpel bosh peklenske muke v plamenih in prosil za milost, a milosti ne bosh delezhen. Kesal se bosh, a odpushchanja ne bosh dobil!«

Rafael je pomislil, da to ne more biti Nace. Saj je vendar mrtev. Toda ta prikazen na vrtu je vedela vse o njegovem najbolj skritem dejanju in mu grozila s hudim plachilom po smrti. Pomislil je, da je to lahko samo satanovo delo. Samo Jezus in satan lahko vidita v najbolj skrite kotichke chlovekove dushe. V grozi se je prekrizhal in shepnil:

»Apage, satanas! Izgini, satan!«

Toda prikazen je she vedno stala v vrtu in se mu porogljivo smejala: